Centri odličnosti EU na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj: potreben je večji napredek

Povzetek

EU si od leta 2010 v okviru pobude za centre odličnosti na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj (v nadaljnjem besedilu: pobuda) prizadeva blažiti kemična, biološka, radiološka in jedrska tveganja iz držav zunaj svojih meja. Pobuda je največji civilni zunanjevarnostni program EU, ki se financira v okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru, katerega proračun za obdobje 2014–2020 znaša 130 milijonov EUR. Je tudi eno od glavnih orodij¹ za blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih nevarnosti in tveganj, katerih vir je v državah zunaj EU.

Evropsko računsko sodišče je preučilo pristop k obvladovanju tveganj, izvajanje pobude v partnerskih državah ter sisteme spremljanja in vrednotenja, da bi ocenilo, koliko je pobuda prispevala k blaženju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj iz držav zunaj EU. Pri tem je spremljalo izvajanje svojih priporočil iz Posebnega poročila št. 17/2014 – Ali lahko pobuda za centre odličnosti EU uspešno prispeva k blaženju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj iz držav zunaj EU? – ki je obravnavalo vzpostavitev programa.

Sodišče je zaključilo, da je pobuda prispevala k blaženju teh kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih nevarnosti, vendar veliko izzivov še vedno ostaja. Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje sta v celoti izvedli tri od šestih priporočil iz prejšnjega posebnega poročila Sodišča št. 17/2014, dve pa delno. Partnerske države so zdaj bolj vključene v uvedbo in izvajanje projektov, organizacija na regionalni ravni je bila okrepljena, sodelovanje med nosilci odločanja in izvajalskimi organi pa se je izboljšalo. Vloga delegacij EU in hitrost izvajanja projektov še vedno nista zadovoljivi, čeprav je bil dosežen delen napredek. Eno od prejšnjih priporočil Sodišča, naj se financiranje EU osredotoči na območja, ki so najpomembnejša za varnost EU, ni bilo izvedeno, čeprav je Komisija to priporočilo sprejela.

Ni še bil razvit ustrezen pristop k obvladovanju tveganj za dejavnosti pobude, in sicer niti za celotno pobudo niti za fazo izbire projektov niti za ugotavljanje potreb partnerskih držav.

Komisija partnerskim državam zagotavlja orodja in metodologijo, da bi jim pomagala oceniti njihove potrebe in pripraviti nacionalne akcijske načrte za blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Vendar ni zagotovljenih dovolj smernic za to, kako naj se tveganja ugotavljajo in prednostno razvrščajo. Kljub tej pomanjkljivosti so vprašalnik za ocenjevanje potreb in nacionalni akcijski načrti še vedno ključni elementi, na katerih temelji pobuda. Vendar se Komisija ne more dovolj hitro odzivati na vse zahteve partnerskih držav za pomoč pri opredelitvi in prednostnem razvrščanju njihovih potreb, zato bi lahko nastale velike zamude pri pripravi vprašalnikov in akcijskih načrtov.

Poleg izboljšav, ki so bile uvedene na podlagi prejšnjih priporočil Sodišča, je bilo v partnerskih državah razvitih še več drugih elementov pobude. Pobuda spodbuja kulturo varnosti in sodelovanja. V večini partnerskih držav so bile imenovane nacionalne ekipe za zmanjševanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Projekti so dosegli večino načrtovanih izložkov, deležniki pa so posebej cenili dejavnosti vzpostavljanja operativnih zmogljivosti.

Vzpostavljeno je bilo regionalno sodelovanje, ki pa je še vedno pomanjkljivo, saj ni dovolj interakcije med partnerskimi državami, ker se te želijo najprej posvetiti svojim nacionalnim potrebam.

Od prejšnjega posebnega poročila Sodišča št. 17/2014 se je izboljšala vključenost delegacij EU. Vendar te niso bile dovolj dejavne pri promoviranju pobude in krepitvi politične volje. Področje zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj ni bilo sistematično vključeno v dialog o politikah in varnosti oziroma politični dialog. Interakcija med generalnimi direktorati Komisije in s skupnostjo donatorjev je bila šibka, zlasti glede vprašanja potencialnega razpoložljivega financiranja.

Zaradi pomanjkanja jasnih ciljev, ustreznih kazalnikov in podatkov, zbranih na terenu, je bilo težje oceniti izid in učinek projektov ter pobude kot celote.

Spletni portal o kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganjih bi se lahko uporabljal kot operativna podatkovna zbirka za izvajanje in upravljanje dejavnosti pobude, vendar še ni učinkovito, popolno, posodobljeno in strukturirano odložišče podatkov o dejavnostih, pridobljenih spoznanjih in najboljših praksah.

Evropsko računsko sodišče zato Komisiji in ESZD priporoča, naj:

• prednostno razvrstita dejavnosti na podlagi ocene sistemskega tveganja,
• okrepita regionalni vidik pobude,
• dodatno okrepita vlogo delegacij EU v pobudi,
• opredelita potencialne sinergije in druge razpoložljive vire financiranja,
• izboljšata odgovornost za dejavnosti in rezultate ter njihovo prepoznavnost z izboljšanim spremljanjem in vrednotenjem,
• prenovita spletni portal, da se omogoči preprost dostop do vseh informacij o dejavnostih pobude.

Uvod

Dogodki, kot so nedavna uporaba plina sarina in klorovega plina v Iraku in Siriji ter živčnega strupa VX na letališču v Kuala Lumpurju februarja 2017, izbruh bolezni, ki jo povzroča virus ebole, v zahodni Afriki v obdobju 2014–2016 ter taljenje jedrskega reaktorja v Fukušimi leta 2011, so jasna opozorila na nevarnosti, ki lahko izhajajo iz kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Kemični agensi, pandemične in epizootske biološke bolezni ter radiološke in jedrske snovi lahko pomenijo veliko grožnjo za svetovno zdravje, okolje in gospodarstvo, ne glede na to, ali so bile razširjene nenamerno ali namerno.

Komisija meni, da je verjetnost uresničitve kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj majhna, vendar je lahko učinek takšnega dogodka velik.² Večina mednarodne skupnosti je podpisala mednarodne pogodbe in konvencije³, ki urejajo uporabo kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih orožij in snovi, vendar jih številne države ne izvajajo, nekatere pa jih še niso ratificirale. Pridobivanje in zlonamerna raba kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih sestavin sta naša stvarnost, ta nevarnost pa naj bi se v prihodnosti še povečala.⁴ Poleg zlonamerne rabe kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih snovi lahko pride tudi do naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek.

Na ravni EU Generalni direktorat Komisije za migracije in notranje zadeve (GD HOME) usklajuje notranjo politiko EU na področju kemične, biološke, radiološke in jedrske varnosti zaradi blaženja z njo povezanih nevarnosti in tveganj.⁵ Ker kemične, biološke, radiološke in jedrske nevarnosti ne poznajo meja, EU svojih ukrepov ne more omejiti na območje EU. Evropski svet, Svet Evropske unije⁶ in Evropski parlament⁷ so že večkrat poudarili pomembnost povezovanja notranjih in zunanjih varnostnih politik EU, ki zajemajo kemične, biološke, radiološke in jedrske zadeve. Poleg tega je Evropska komisija izjavila, da morajo zunanji ukrepi EU odražati in dopolnjevati notranjo varnost EU ter prispevati k njej.⁸ Globalna strategija EU za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije iz leta 2016⁹ prispeva k čedalje večji podpori za varnostne sektorje.

Pobuda EU za centre odličnosti na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj (v nadaljnjem besedilu: pobuda), ki jo upravlja Generalni direktorat za mednarodno sodelovanje in razvoj (GD DEVCO), je glavni, a ne edini program za obvladovanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih groženj iz držav zunaj EU. GD DEVCO izvaja druge blažilne ukrepe, ki vključujejo krepitev sistemov za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo (kemične, biološke, radiološke in jedrske snovi, ki se lahko uporabljajo v civilne ali vojaške namene) in preusmerjanje znanstvenikov z znanjem o tehnologiji z dvojno rabo.

Glavni cilj pobude je okrepiti dolgoročno zmogljivost nacionalnih in regionalnih organov ter upravnih organov, odgovornih za obvladovanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih nevarnosti, ter spodbujati dolgoročno sodelovanje med njimi.¹⁰ V okviru pobude se predvsem financirajo projekti krepitve zmogljivosti, vendar njena podpora ni omejena na projekte. Njena glavna elementa sta vzpostavitev in okrepitev mrež na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj (ali centrov odličnosti) za sodelovanje med partnerskimi državami in v teh državah. Mreža je organizirana po regijah, ki jih vodijo regionalni sekretariati in v katerih se izmenjujejo znanje in izkušnje.

Pobuda je s finančnega vidika največji posamezni ukrep v okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru¹¹ ter največji civilni zunanjevarnostni program EU. V okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru se obravnavajo vprašanja sporov, miru in varnosti, ki jih ni mogoče učinkovito obravnavati v okviru drugih instrumentov EU za sodelovanje.¹²

Proračun za pobudo je v obdobju 2009–2013 znašal 109 milijonov EUR, v obdobju 2014–2020 pa 130 milijonov EUR. To pomeni, da se je povprečni letni proračun med obdobjema zmanjšal z 22 milijonov EUR na 19 milijonov EUR (glej Prilogo I).

Pobuda se je začela izvajati maja 2010.¹³ Sodišče je njeno vzpostavitev preučilo v Posebnem poročilu št. 17/2014: Ali lahko pobuda za centre odličnosti EU uspešno prispeva k blaženju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj iz držav zunaj EU? Ugotovilo je, da lahko, vendar je treba več elementov še dokončati (glej Prilogo II). Organizacijska struktura pobude se je od zadnje revizije rahlo spremenila, vendar je še vedno kompleksna, saj se opira na obsežno mrežo organov EU (Evropska služba za zunanje delovanje, Generalni direktorat za mednarodno sodelovanje in razvoj, Skupno raziskovalno središče), akterjev, ki ne spadajo med institucije in agencije EU (Medregijski raziskovalni inštitut Združenih narodov za kriminal in pravico, ekipa za upravljanje, regionalni sekretariati, nacionalne ekipe), strokovnjakov na področju kemične, biološke, radiološke in jedrske varnosti, civilnih in vojaških deležnikov ter drugih mednarodnih organizacij (glej sliko 1). Najopaznejša sprememba od zadnje revizije je večja vključenost Skupnega raziskovalnega središča in strokovnjakov, ki delujejo na kraju samem in so sklenili pogodbo z GD DEVCO.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Zaradi takšne organiziranosti, ki združuje številne akterje na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj, pristopa od spodaj navzgor ter nacionalnih in regionalnih pristopov je pobuda edinstven podporni mehanizem. Vlade partnerskih držav imenujejo nacionalno kontaktno točko, ki je njihov glavni predstavnik za pobudo, odgovoren za povezovanje z deležniki na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganju na nacionalni (nacionalna ekipa, upravičenci projekta in drugi lokalni akterji) in mednarodni ravni.

Centri odličnosti so organizirani po regijah, ki jih vodi osem regionalnih sekretariatov (glej Prilogo III). Regionalni sekretariati so platforme za spodbujanje in lajšanje sodelovanja na regionalni in mednarodni ravni. Vzdržujejo stike z nacionalnimi kontaktnimi točkami v svojih regijah in jim zagotavljajo podporo, organizirajo regionalne okrogle mize, pomagajo pri izmenjevanju informacij, delno spremljajo regionalne dejavnosti in promovirajo pobudo.

Obseg revizije in revizijski pristop

Eden od glavnih ciljev te revizije smotrnosti pobude EU za centre odličnosti na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj je bilo nadaljnje spremljanje ukrepov, ki sta jih ESZD in Komisija sprejeli za izvajanje priporočil iz Posebnega poročila št. 17/2014. Sodišče je priporočilo, naj se:

1. financiranje EU osredotoči na območja, ki so najbolj pomembna za varnost EU,
2. poveča zmogljivost regionalnih sekretariatov,
3. poveča vloga delegacij EU,
4. partnerske države vključijo v uvedbo in izvajanje projektov,
5. zmanjša časovna vrzel med predlogi projektov in izvajanjem projektov,
6. izboljša sodelovanje med organi odločanja in izvajalskimi organi.

Prejšnja revizija Sodišča se je osredotočala na zasnovo pobude, pri tej pa se je obseg revizije razširil, tako da je vključevala oceno pristopa k obvladovanju tveganj, izvajanje pobude v partnerskih državah ter sisteme spremljanja in vrednotenja. Cilj Sodišča je bil, da odgovori na vprašanje: Ali je pobuda za centre odličnosti EU pomembno prispevala k blaženju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj iz držav zunaj EU?

Da bi Sodišče odgovorilo na to vprašanje, je obravnavalo tri podvprašanja:

1. Ali sta Komisija in ESZD sprejeli ustrezen pristop k obvladovanju tveganj?
2. Ali je bila pobuda v partnerskih državah zadovoljivo pripravljena?
3. Ali so bili vzpostavljeni uspešni sistemi spremljanja in vrednotenja za ugotavljanje in ocenjevanje rezultatov pobude za centre odličnosti ter poročanje o njih?

Sodišče je revizijo opravilo med februarjem in oktobrom 2017. Pregledalo je podporno dokumentacijo in opravilo razgovore s predstavniki Komisije (generalni direktorati DEVCO, ECHO, NEAR in HOME ter JRC), ESZD, UNICRI in ekipe za upravljanje ter udeleženci petega mednarodnega srečanja nacionalnih kontaktnih točk v Bruslju.

Sodišče je opravilo revizijske obiske v treh partnerskih državah: v Gruziji (junija 2017), Jordaniji in Libanonu (septembra 2017). Te države so del sosedstva in na prednostnem območju pobude, v prvih dveh pa sta tudi regionalna sekretariata¹⁴. Opravilo je tudi razgovore z vodji regionalnih sekretariatov, regionalnimi koordinatorji, strokovnjaki v okviru tehnične pomoči na kraju samem, nacionalnimi kontaktnimi točkami, delegacijami EU, 15 upravičenci projektov in tremi izvajalci, s katerimi je EU sklenila pogodbe (izvajalci projektov). Da bi dobilo splošne informacije o pobudi, je izvedlo anketo z vsemi osmimi regionalnimi sekretariati in na vzorcu drugih deležnikov, navedenih v nadaljevanju. Analiziralo je vse pisne odgovore, ki jih je prejelo od:

1. regionalnih sekretariatov (odgovorilo jih je 5 od 8),
2. nacionalnih kontaktnih točk (odgovorilo jih je 11 od 18),
3. delegacij EU (odgovorilo jih je 14 od 18),
4. izvajalcev projektov (odgovorilo jih je 6 od 7),
5. kontaktnih točk EU na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj (odgovorilo jih je 5 od 10).

Opažanja

Dejavnosti še niso prednostno razvrščene glede na tveganje

Nujna je prednostna razvrstitev dejavnosti in porabe sredstev

Da bi se zagotovila najboljša uporaba omejenih sredstev, je Sodišče v posebnem poročilu št. 17/2014 priporočilo, naj se prednostno financirajo območja, ki so najpomembnejša za varnost EU. Po podatkih GD HOME so kemična, biološka, radiološka in jedrska tveganja za varnost EU najbolj neposredna v državah Bližnjega vzhoda in vzhodnega partnerstva¹⁵, tem pa sledijo severnoafriške države, ki skupaj predstavljajo 20 % partnerskih držav. Kljub temu je z geografskimi prioritetami GD DEVCO (jugovzhodna in vzhodna Evropa, Bližnji vzhod, severnoafriško območje Sahela, območje Atlantika ob Afriki, vzhodna in srednja Afrika) zajetih 70 % partnerskih držav, od katerih mnoge ne štejejo za države z najbolj neposrednimi kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi tveganji za EU.

GD DEVCO in ESZD sta priporočala, naj se pobudi pridruži več partnerskih držav, zato se je še naprej povečevalo število partnerskih držav, namesto da bi se prizadevanja osredotočila na bolj omejeno število držav.¹⁶ Od prejšnje revizije Sodišča do oktobra 2017 se je število partnerskih držav povečalo za 15, tj. s 43 na 58 (glej Prilogo IV), zanimanje za pobudo pa še naprej narašča.¹⁷ Zaradi omejenih sredstev geografska razširitev pomeni, da je v povprečju končna pomoč po državi manjša.

Med pripravo Posebnega poročila št. 17/2014 je Sodišče preučilo sisteme za izbiro in izvajanje prvih 40 projektov, tokrat pa je primerjalo dodeljevanje sredstev med prvimi 40 projekti (prvo obdobje) in projekti od št. 41 do št. 60 (drugo obdobje). Na sliki 2 je prikazano, da so države jugovzhodne in vzhodne Evrope, ki je prednostno območje za EU, skupno prejele največ sredstev za projekte (21 %), vendar manj v najnovejšem obdobju. Od 41. projekta naprej je bilo območje afriške atlantske obale, ki razen Maroka ni del sosedstva, največji upravičenec. Regija jugovzhodne Azije je bila tretji največji prejemnik finančnih sredstev, čeprav ni eno izmed območij tveganja z visoko prednostjo. Čeprav so tveganja večja na Bližnjem vzhodu in v severnoafriškem območju Sahela (glej odstavek 16)¹⁸, sta ti regiji (razen regije Sveta za sodelovanje v Zalivu) v drugem obdobju prejeli najmanjši delež sredstev. Prvo območje je prejelo 13 % sredstev za projekte, drugo pa 9 %. Regije, v katerih so kemična, biološka, radiološka in jedrska tveganja za EU najbolj neposredna (glej odstavek 16), so skupaj prejele 43 % celotnih projektnih sredstev. Prednostno razvrščanje projektov torej ne temelji na tveganjih, povezanih z geografskim položajem, kar je v nasprotju s prejšnjim priporočilom Evropskega računskega sodišča, ki ga je Komisija sprejela.

V skladu s pristopom, ki temelji na povpraševanju, ali pristopom od spodaj navzgor¹⁹ regije generalnemu direktoratu DEVCO predložijo predloge projektov. Komisija izbere predloge, ki jih bo financirala, vendar za izbor ne uporablja meril na podlagi tveganja, čeprav je bilo v njenem delovnem dokumentu navedeno, da bi varnosti EU koristila obsežnejša uporaba ocen groženj in tveganj.²⁰ Namesto tega so predlogi projektov sprejeti po načelu „kdor prej pride, prej melje”, za katerega Komisija upa, da bo spodbudilo tekmovanje med regijami. V praksi se sredstva pobude porazdelijo med še več partnerskih držav.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov iz CRIS in portala o kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganjih ter podatkov, ki jih je zagotovilo Skupno raziskovalno središče

Še več, nobeno tematsko področje ni obravnavano kot prednostno. Na začetku je bila notranja politika EU na področju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj²¹ osredotočena na ukrepe za preprečevanje, pravni okvir instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru²² pa ne določa, kateri zunanji blažilni ukrepi naj bi imeli prednost (pripravljenost, preprečevanje, zaznavanje ali odzivanje). Strokovnjaki GD HOME in GD DEVCO priporočajo, naj se kemične, biološke, radiološke in jedrske snovi najprej prepoznajo in zavarujejo. Evropsko računsko sodišče je ugotovilo, da so bili samo trije projekti osredotočeni na prepoznavanje obratov s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi agensi in agensov v njih. Poleg tega je samo pet projektov od 66, za katere je bilo porabljenih 9 % odhodkov, obravnavalo izključno kemična tveganja (glej Prilogo V), čeprav Obveščevalni in situacijski center EU (INTCEN) meni, da je verjetnost uresničitve pri tej grožnji največja.

Leta 2017 je Komisija začela uporabljati pobudo za obravnavo vprašanj, ki so bila bolj povezana z varnostjo, na primer boj proti terorizmu, boj proti kibernetski kriminaliteti, zaščita kritične infrastrukture, boj proti trgovini s ponarejenimi zdravili, pomorska varnost in razstreliva. Ker so sredstva pobude omejena, namerava Komisija te nove dejavnosti financirati iz drugih proračunskih postavk, pri tem pa uporabiti strukture centrov odličnosti. Še vedno pa so potrebni številni ukrepi za obvladovanje običajnih kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj.²³ Nacionalne kontaktne točke so okrepile svoja prizadevanja na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj in pričakujejo, da bodo dala rezultate. Za razširitev pobude na druga tematska področja bi bilo potrebno dodatno delo, pri tem pa bo treba še veliko storiti na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj.

Ugotavljanje potreb in prioritet partnerskih držav še vedno traja predolgo in ne temelji na ocenah sistemskega tveganja

Skupno raziskovalno središče je za partnerske države pripravilo vprašalnik za ocenjevanje potreb. Vprašanja so splošna in povezana z zadevami, kot je obstoj nacionalnega pravnega okvira in institucionalnega okvira, ki ureja varnost in zaščito kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih materialov in obratov, v partnerski državi. Koncept tveganj ni bil vključen v metodologijo Skupnega raziskovalnega središča, poleg tega ni zadovoljivih smernic, kako naj se tveganja opredelijo in prednostno razvrščajo. Vrzeli, opredeljene na podlagi vprašalnika, so izhodišče za pripravo nacionalnega akcijskega načrta za blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj.

Strokovnjaki Skupnega raziskovalnega središča so nacionalnim ekipam za zmanjševanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj²⁴ v partnerskih državah pomagali odgovoriti na vprašanja, vendar vprašalnik za ocenjevanje potreb še vedno temelji na samooceni, ki jo izvedejo partnerske države. Komisija priporoča, naj nacionalne ekipe v izpolnjevanje vprašalnika za ocenjevanje potreb in pripravo nacionalnega akcijskega načrta vključijo predstavnike velikega števila ministrstev (glej sliko 1) in druge priznane kontaktne točke²⁵. Analiza, ki jo je opravilo Sodišče, je pokazala, da nacionalne ekipe niso sistematično vključevale strokovnjakov z vseh kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih področij.

Do oktobra 2017 je svoje vprašalnike za ocenjevanje potreb dokončalo 26 od 58 partnerskih držav (45 %), nacionalne akcijske načrte pa je pripravilo samo 18 držav (31 %). Štiri države so jih pripravile, ne da bi uporabile metodologijo vprašalnika za ocenjevanje potreb (glej Prilogo I).

Eden od razlogov, zaradi katerih niso vse države izpolnile vprašalnikov za ocenjevanje potreb ali pripravile nacionalnega akcijskega načrta, je prostovoljna narava teh procesov, za katere je potrebna politična volja. Drugi razlog, zaradi katerega je le malo partnerskih držav dokončalo svoj vprašalnik za ocenjevanje potreb in pripravilo nacionalni akcijski načrt, je politična nestabilnost v nekaterih partnerskih državah, zaradi katere je načrtovanje bolj zapleteno. Skupno raziskovalno središče se poleg tega ni moglo dovolj hitro odzvati na vse prošnje za pomoč pri izpolnjevanju vprašalnika za ocenjevanje potreb ali pripravi nacionalnega akcijskega načrta.

Čedalje večje zahteve partnerskih držav za pomoč pri izpolnjevanju vprašalnika za ocenjevanje potreb in/ali pripravi nacionalnega akcijskega načrta in stalna širitev pobude so nedvomno obremenitev za zaposlene v Skupnem raziskovalnem središču. Viri, dodeljeni pobudi, so bili zmanjšani z 200 delovnih mesecev ene osebe leta 2015 na 105 leta 2017. Ker Skupno raziskovalno središče ni zmoglo svoje delovne obremenitve, so nastale velike zamude pri izvajanju delavnic. 31. oktobra 2017 je bila povprečna čakalna doba za delavnico o izpolnjevanju vprašalnika za ocenjevanje potreb ali pripravi nacionalnega akcijskega načrta 19 mesecev po vloženem zahtevku ali udeležbi na predhodni delavnici. Če se vprašalniki za ocenjevanje potreb in nacionalni akcijski načrti ne bodo izpolnjevali oziroma pripravljali pravočasno, obstaja tveganje, da se bo izgubil zagon, zaradi česar bo ogrožena verodostojnost pobude.

Nekateri vidiki pobude so bili v partnerskih državah dovolj dobro pripravljeni

Pobuda je pomagala okrepiti upravljanje na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj v partnerskih državah in izboljšati regionalno sodelovanje …

Glavna uspeha pobude sta vzpostavitev nacionalnih ekip za zmanjševanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj in uvedba regionalnega sodelovanja. Vzpostavljanje nacionalnih struktur je bilo dolgotrajno, zato so nastale zamude pri izvajanju dejavnosti. Vendar je do oktobra 2017 velika večina držav članic (glej Prilogo I) imenovala nacionalno kontaktno točko in vzpostavila nacionalno ekipo za zagotovitev medagencijskega sodelovanja in izboljšanje nacionalnega upravljanja na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Upravljanje je dodatno okrepljeno z vprašalnikom za ocenjevanje potreb in pripravo nacionalnih akcijskih načrtov (glej odstavka 22 in 24).

Regionalni sekretariati²⁶ pomagajo partnerskim državam pri ocenjevanju in obravnavanju njihovih potreb in olajšujejo usklajevanje med njimi. Prispevajo k oblikovanju mreže na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Vendar je Sodišče v Posebnem poročilu št. 17/2014 ugotovilo, da jim primanjkuje strokovnjakov. GD DEVCO je v celoti izpolnil priporočilo Evropskega računskega sodišča, saj je v okviru tehnične pomoči na kraju samem napotil šest strokovnjakov (v nadaljnjem besedilu: strokovnjaki na kraju samem) v sedem regionalnih sekretariatov²⁷. Ti strokovnjaki na kraju samem prispevajo h krepitvi upravljanja na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj v partnerskih državah z zagotavljanjem strokovne podpore nacionalnim ekipam, nacionalnim kontaktnim točkam in regionalnim sekretariatom. Organizirajo usposabljanja in vaje, spodbujajo srečanja nacionalnih ekip, pripravljajo delavnice za izpolnjevanje vprašalnikov za ocenjevanje potreb in pripravo nacionalnih akcijskih načrtov ter sodelujejo na njih. Prispevajo tudi k izboljšanju regionalnega sodelovanja pri formuliranju potreb in pripravi projektov, pripravi opisov nalog ter spremljanju izvajanja regionalnih projektov. Partnerske države imajo o teh strokovnjakih na kraju samem pozitivno mnenje.

Regionalni sekretariati so tudi izboljšali sodelovanje in usklajevanje z drugimi mednarodnimi organizacijami²⁸ (glej okvir 1). Tako so na primer šestim partnerskim državam pomagali, da so za Konvencijo o prepovedi biološkega in toksičnega orožja pridobile podporo enote za podporo izvajanju.

Sodišče je v Posebnem poročilu št. 17/2014 ugotovilo, da partnerske države niso dovolj sodelovale pri izbiri projektov, čeprav naj bi pobuda temeljila na pristopu od spodaj navzgor.

Od projekta št. 33 (marca 2013) se o projektih razpravlja na regionalnih okroglih mizah, pri tem pa je projektov s pristopom od spodaj navzgor³⁰ dvakrat toliko (20) kot projektov s pristopom od zgoraj navzdol (9), ki jih predlaga GD DEVCO (glej Prilogo VI). Vsaj polovica projektov³¹ v fazi izvajanja vključuje lokalne strokovnjake. Priporočilo Sodišča iz prejšnjega Posebnega poročila št. 17/2014 je bilo v celoti izvedeno. Projekti pobude zdaj spodbujajo večji občutek lastne odgovornosti na lokalni ravni in kulturo konsenza.

Časovna vrzel med predlogi in izvajanjem projektov, za katero je Sodišče priporočilo, naj se skrajša, je še vedno velika (glej Prilogo VI), in sicer v povprečju več kot 18 mesecev. Komisija je nedavno spremenila pristop k opredelitvi potreb posameznih upravičencev, vendar je še prezgodaj, da bi ugotovili, koliko bo ta nova metoda pospešila začetek izvajanja projektnih dejavnosti. Zato je Sodišče prišlo do zaključka, da je bilo priporočilo delno izvedeno.

Regionalnih akcijskih načrtov še ni. Nacionalni akcijski načrti, ki so bili končani, so sprožili razprave o potencialnih dejavnostih ali projektih na regionalni ravni. Poleg tega regionalni sekretariati zbirajo in konsolidirajo informacije o nacionalnih potrebah za določitev regionalnih prednostnih nalog, pri čemer jim včasih pomagajo strokovnjaki na kraju samem. V treh regijah se zaradi večjega zaupanja in okrepljenega občutka odgovornosti začenja pojavljati lastni regionalni pristop (glej okvir 2).

Načrtovani izložki projektov so bili deloma ali v celoti doseženi. Številni projekti so vključevali usposabljanje, ki je obsegalo vse od splošnega uvajanja in ozaveščanja do dejavnosti, bolj osredotočenih na krepitev operativnih zmogljivosti. Projekti so včasih vključevali študijske obiske v državah članicah EU, dobavo opreme za zmanjševanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj in pripravo izobraževalnega gradiva, kot so priročniki, smernice v zvezi z najboljšimi praksami, metodološki priročniki in nacionalni načrti odzivanja, in so prispevali k sprejetju ali reviziji zakonodaje in predpisov (glej okvir 3).

Partnerske države zelo cenijo teoretične vaje in terenske simulacije³³, ki se izvajajo v okviru pobude (glej okvir 4).³⁴ Anketiranci so izrazili željo, naj se financira več terenskih vaj (z ustreznih predhodnim usposabljanjem), saj so te najboljša oblika praktičnega učenja.

… vendar še vedno obstajajo pomembne ovire za doseganje celotnega potenciala pobude …

Kljub prej navedenim dosežkom še vedno ostajajo precejšnje ovire. Zaradi njih zmožnost pobude za oblikovanje medsebojno povezane skupnosti na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni ni v celoti izkoriščena.

… v partnerski državi

Številni dejavniki so negativno vplivali na stopnjo okrepitve upravljanja in blaženja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj v partnerskih državah. Med njimi so bile tudi omejitve pristojnosti in pravnega statusa nacionalne ekipe kot celote in zlasti nacionalne kontaktne točke. Druge ovire so vključevale nerazpoložljivost članov nacionalnih ekip, politično nestabilnost in pomanjkanje financiranja. Strokovnjaki na kraju samem so spodbujali srečanja nacionalnih ekip v več državah, vendar ta podpora dolgoročno ni vzdržna.

Nacionalne kontaktne točke so ključni akterji v mreži, saj poleg tega, da delujejo kot kontaktne točke za pobudo na nacionalni ravni, usklajujejo delo, ki ga opravijo deležniki na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj v svojih državah. Komisija želi, da bi postale enotne vstopne točke za vse zadeve, povezane z zmanjševanjem kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Vendar jim razne institucije, ki sestavljajo nacionalno ekipo, in njihove vlade pogosto ne pripisujejo dovolj pomena in jim ne dodelijo dovolj pristojnosti.

Od objave posebnega poročila št. 17/2014 je GD DEVCO napotil strokovnjake za dolgoročno regionalno sodelovanje v okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru na samo štiri delegacije EU³⁶ (Nairobi, Manila, Dakar in Islamabad). V prvih dveh od teh držav delujeta regionalna sekretariata, v drugih dveh pa ne. Strokovnjaki za dolgoročno regionalno sodelovanje v okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru se povezujejo z drugimi delegacijami EU v regiji, v katero so napoteni. Vendar njihove odgovornosti niso omejene samo na kemične, biološke, radiološke in jedrske zadeve, ampak vključujejo tudi druge varnostne dejavnosti.³⁷

Vključenost delegacij EU v promoviranje pobude in krepitev politične volje v državah in regijah se je povečala, a še ni dovolj velika. Vprašanja s področja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj niso bila sistematično vključena v dialog o politikah in varnosti oziroma politični dialog. Informiranost je bila pogosto odvisna od tega, ali je bil v regiji strokovnjak za dolgoročno regionalno sodelovanje v okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru v regiji. V nekaterih državah v prednostnih regijah delegacije EU sploh niso bile vključene v zmanjševanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. V glavnem Sodišče meni, da sta ESZD in Komisija delno izvedli njegovo prejšnje priporočilo.

… ali v regiji in zunaj nje

Vsesplošna analiza Sodišča je pokazala, da regionalno sodelovanje ni bilo glavni cilj večine projektov, saj želijo vse partnerske države najprej obravnavati svoje nacionalne potrebe. Jasno je, da je treba vzpostaviti ravnovesje med razvijanjem nacionalnih zmogljivosti za blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj in krepitvijo regionalnega sodelovanja, vendar je bilo razmerje med nacionalnimi in regionalnimi dejavnostmi v projektih, za katere je Sodišče imelo dovolj informacij, 70 proti 30.

Okrepitev mrež na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj na nacionalni in regionalni ravni je ključna za zagotovitev ustreznega odziva v primeru incidenta, povezanega s kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi agensi. Namen pobude je pomagati partnerskim državam pri sodelovanju. Vendar regionalne interakcije niso bile pogoste. Regionalne okrogle mize (glej sliko 1 in Prilogo I), na katerih se razpravlja o projektih, se običajno organizirajo dvakrat letno, vendar so nacionalni strokovnjaki povabljeni samo enkrat, zaradi česar je strokovno znanje, ki je na voljo, omejeno. GD DEVCO organizira tudi vsakoletna srečanja, na katerih so prisotni samo vodje regionalnih sekretariatov. Nacionalne kontaktne točke in strokovnjaki na kraju samem so navedli, da bi bilo treba organizirati bolj redna regionalna srečanja, povabiti mednarodne strokovnjake in organizirati kratke delavnice ali usposabljanja ter izvesti več teoretičnih in terenskih vaj.

Na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj partnerske države trenutno nimajo foruma ali prostora za razprave in izmenjavo smernic, najboljših praks, študij ali spoznanj, pridobljenih v mednarodnih organizacijah ali drugih projektih EU, financiranih v okviru drugih programov (na primer programa za preprečevanje in boj proti kriminalu, sedmega okvirnega programa za raziskave, instrumenta finančne podpore na področju policijskega sodelovanja in programa Obzorje 2020).

… in iskanje drugih možnosti financiranja

Prihodnost pobude je močno odvisna od izvajanja nacionalnih akcijskih načrtov. Ti vključujejo številne ukrepe (glej primere v Prilogi V), ki jih ni mogoče v celoti izvesti samo s sredstvi iz nacionalnih proračunov in virov pobude. Obstajajo tudi drugi viri financiranja, ki bi jih bilo mogoče izkoristiti, na primer evropski instrument sosedstva, Evropski razvojni sklad ali instrument za sodelovanje na področju jedrske varnosti.

Nacionalni akcijski načrt je ključni dokument za lažje usklajevanje donatorjev na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj in s tem za usmerjanje dodatnih sredstev v krepitev nacionalnih zmogljivosti (glej okvir 5).

Pri opredelitvi drugih virov financiranja imajo lahko pomembno vlogo delegacije EU. Te lahko teme, povezane z zmanjševanjem kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj, kot so varnost hrane, biološka varnost, biološka zaščita, kemično onesnaževanje, varnostni standardi in pravni okviri za to področje, vključijo v projekte, ki se financirajo v tradicionalnih razvojnih sektorjih (npr. kmetijstvo, okolje, zdravje, pravosodje). Vendar si večina anketiranih delegacij EU ni prizadevala najti dodatnih sredstev za dejavnosti na področju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj.

Večina anketiranih delegacij EU je navedla, da sestanki za usklajevanje donatorjev z državami članicami EU še niso potekali.

Čeprav je sosedstvo prednostno območje za pobudo in EU na splošno, je bila vključenost GD NEAR do zdaj šibka. Tudi boljša interakcija GD DEVCO z drugimi generalnimi direktorati Komisije, na primer z GD NEAR in GD ECHO, bi pomagala zapolniti ugotovljene vrzeli, ki jih pobuda ni mogla odpraviti.

Neustrezno spremljanje in vrednotenje

Pobuda bi morala razkriti dosežene rezultate, da bi usmerila prihodnje strateške in operativne odločitve ter vzbudila zanimanje in politično angažiranje, ki sta potrebna za njen uspeh.

GD DEVCO ima splošno odgovornost za spremljanje pobude, vendar se zanaša na druge deležnike, da mu zagotovijo potrebne povratne informacije. GD DEVCO zbira informacije ter spremlja in vrednoti dejavnosti pobude na podlagi:

1. spletnega portala centrov odličnosti na področju zmanjševanja bioloških, radioloških in jedrskih tveganj (v nadaljnjem besedilu: portal),
2. srečanj usmerjevalnega odbora z izvajalci projektov,
3. usklajevalnih odborov z ESZD, Skupnim raziskovalnim središčem, UNICRI, ekipo za upravljanje in strokovnjaki na kraju samem,
4. poročil UNICRI, ekipe za upravljanje, strokovnjakov na kraju samem in izvajalcev projektov,
5. misij spremljanja na kraju samem, usmerjenega v rezultate,
6. evalvacijskih poročil Skupnega raziskovalnega središča.

Portal: potencialno orodje za obveščanje in spremljanje

Portal je spletna platforma z omejenim dostopom, ki naj bi po navedbah GD DEVCO vključevala vso projektno dokumentacijo. Namenjen je tudi obveščanju deležnikov o načrtovanih dejavnostih in objavljanju zapisnikov s ključnih srečanj ter seznamov s kontaktnimi podatki. Vendar so informacije objavljene le občasno, niso popolne, so slabo strukturirane in niso zlahka dostopne v uporabnikom prijazni (ali mobilnim telefonom prilagojeni) obliki. Za vzdrževanje portala je odgovorno Skupno raziskovalno središče, ki pa se zanaša, da mu bo projektno dokumentacijo zagotovil GD DEVCO. Trenutno portal ne izkorišča svojega potenciala kot operativno in upravljavsko orodje (glej Prilogo VII) ali forum za razpravljanje (glej odstavek 43).

Izvajalci projektov pričakujejo, da bodo na portalu informacije o spoznanjih, pridobljenih pri predhodnih projektih. Ker portal ni popoln in ne vključuje seznama izložkov projektov, izvajalci projektov nimajo sistematičnega dostopa do teh informacij. Zato se nekatere dejavnosti podvajajo. Nekateri programi uvodnega usposabljanja na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj so bili na primer ponovljeni v številnih projektih, ne da bi se podobno pripravljeno gradivo znova uporabilo, kar bi lahko zmanjšalo stroške projekta.

Druga orodja za spremljanje

Prav tako GD DEVCO, Skupno raziskovalno središče, regionalni sekretariati in nacionalne kontaktne točke niso sistematično zbirali oziroma konsolidirali informacij zunaj portala. Zaradi številnih vključenih akterjev, slabega vodenja evidenc in nepopolnih informacij o projektih je nadzorovanje, spremljanje in vrednotenje projektov, ki ga opravlja Komisija, bolj zapleteno in težavno.

GD DEVCO je spremljal projektne dejavnosti na srečanjih usmerjevalnega odbora. Ker pa o tem ni vodil dobre evidence, Sodišče ni moglo ugotoviti, ali so sestanki redno potekali in ali so bile izpolnjene pogodbene obveznosti.

Sodišče je v Posebnem poročilu št. 17/2014 priporočilo, naj se izboljša sodelovanje med organi odločanja in izvajalskimi organi, na primer z oživitvijo usklajevalnega odbora. Ta srečanja se od leta 2014 znova organizirajo, običajno dvakrat letno. Pripomorejo k upravljanju pobude z zagotovitvijo splošnega pregleda dejavnosti, ki jih izvajajo razni ključni akterji³⁸. Šteje se, da je priporočilo Sodišča iz prejšnjega Posebnega poročila št. 17/2014 v celoti izvedeno.

GD DEVCO tudi spremlja rezultate na podlagi obiskov na kraju samem, ki jih opravijo zunanji strokovnjaki. V času revizije je bilo za 60 projektov, ki so bili izvedeni v okviru pobude, končanih samo šest poročil o spremljanju, usmerjenem v rezultate. Eno od teh poročil je bilo pripravljeno v okviru tehnične pomoči na kraju samem. Obiski za spremljanje, usmerjeno v rezultate, se niso opravljali za projekte, ki jih je izvajalo Skupno raziskovalno središče, čeprav jih to ne more samo ovrednotiti.

Vrednotenje rezultatov ni zadovoljivo

Ker ni jasnih, dobro opredeljenih ciljev niti ustreznih kazalnikov izidov/učinka na ravni pobude in projektov³⁹, ni bilo mogoče oceniti rezultatov z vidika okrepljenih zmogljivosti za blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj in groženj ter pripravljenost nanje. Poleg tega ni bilo mogoče izmeriti dosežkov pobude, saj izidi in učinki projektov niso bili povezani s splošnejšimi cilji.

Skupno raziskovalno središče je odgovorno za vsa vrednotenja projektov, a je od septembra 2016 večino ocen oddalo v podizvajanje zunanjim strokovnjakom. Vsa vrednotenja so temeljila na pregledu dokumentacije in na podatkih, ki jih je zagotovilo Skupno raziskovalno središče. Sodišče je ugotovilo, da tretjina vrednotenj ni bila končanih zaradi nerazpoložljivosti projektne dokumentacije (glej odstavek 51).

Čeprav je šlo za preglede dokumentacije, je končno vrednotenje v povprečju trajalo 19 mesecev po objavi končnih poročil (in še dlje po zaključku projekta). Vmesna vrednotenja niso bila končana skoraj do končanja projektov. Dana priporočila so bila pogosto dejansko odveč, saj je bilo prepozno, da bi jih upoštevali.⁴⁰

Dejstvo, da gre pri večini projektov za samostojne dejavnosti, brez dolgoročnejšega načrta, ne pripomore k njihovi vzdržnosti. Večina projektov, ki jih je Evropsko računsko sodišče preučilo, ni vključevala ukrepov za zagotavljanje vzdržnosti njihovih izidov. Tudi kadar so projekti osebam, ki se prve odzovejo, zagotovili kemično, biološko, radiološko in jedrsko opremo, mnoge partnerske države niso imele osnovne opreme, zato so bile izvedene dejavnosti pogosto preveč napredne za njihove tehnične zmogljivosti. Ker področje zmanjševanja blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj ni najbolj prednostno področje, je nacionalno financiranje omejeno, zato je izvajanje dejavnosti po doseženih izidih ogroženo. Po koncu projekta se je izvajala le peščica dejavnosti usposabljanja, vključno z usposabljanji izvajalcev usposabljanja.

Zaključki in priporočila

Pobuda je največji civilni zunanjevarnostni program EU. Koncept vključuje enkraten regionalni in medagencijski pristop ter mnogo akterjev (glej odstavke od 8 do 10). Na splošno je pobuda eno od glavnih orodij za blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih nevarnosti in tveganj iz držav zunaj EU (odstavek 4). Evropsko računsko sodišče je prišlo do zaključka, da je pobuda prispevala k blaženju teh kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih nevarnosti, vendar veliko izzivov še vedno obstaja (glej odstavke od 16 do 60).

Komisija in ESZD sta v celoti izvedli tri od šestih priporočil iz posebnega poročila Sodišča št. 17/2014, dve priporočili pa sta izvedli delno (Priloga II in odstavki 11, 16–21, 28, 30–32, 39, 40 in 55). Partnerske države so zdaj bolj vključene v uvedbo in izvajanje projektov, organizacija na regionalni ravni je bila okrepljena, sodelovanje med nosilci odločanja in izvajalskimi organi pa se je izboljšalo. Vloga delegacij EU in hitrost izvajanja projektov še vedno nista zadovoljivi, čeprav je bil dosežen delen napredek (odstavki 27–48). Eno od prejšnjih priporočil Sodišča, naj se financiranje EU osredotoči na območja, ki so najpomembnejša za varnost EU, ni bilo izvedeno, čeprav je Komisija to priporočilo sprejela (glej odstavke 16–21).

Uspeh pobude je odvisen od zmožnosti prilagajanja in reševanja ključnih izzivov, s katerimi se spopada. Priporočila v nadaljevanju so namenjena obravnavi pomanjkljivosti, ugotovljenih pri reviziji, ter dodatni okrepitvi in vzdržnosti pobude.

Ustrezen pristop k obvladovanju tveganj za dejavnosti pobude še ni bil razvit, in sicer niti za celotno pobudo niti za fazo izbire projektov niti za ugotavljanje potreb partnerskih držav (odstavki 18–23).

Komisija partnerskim državam zagotavlja orodja in metodologijo, da bi jim pomagala oceniti njihove potrebe in pripraviti nacionalne akcijske načrte za blaženje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj (glej odstavka 22 in 23). Vendar ni zagotovljenih dovolj smernic, kako naj se tveganja ugotavljajo in prednostno razvrščajo (glej odstavek 23). Kljub tem pomanjkljivostim so vprašalniki za ocenjevanje potreb in nacionalni akcijski načrti še vedno ključni elementi, na katerih temelji pobuda. Toda Komisija se ne more dovolj hitro odzivati na vse zahtevke partnerskih držav za pomoč pri opredelitvi in prednostnem razvrščanju njihovih potreb, zaradi česar bi lahko nastale velike zamude pri pripravi vprašalnika in akcijskih načrtov (glej odstavek 26).

Priporočilo 1: Dejavnosti naj se prednostno razvrstijo na podlagi ocene sistemskega tveganja

Komisija in ESZD naj:

1. izvedeta skupno analizo EU, v kateri bi opredelili zunanja kemična, biološka, radiološka in jedrska tveganja za EU, da bi se celovito povezalo notranje in zunanje ukrepanje.

Komisija naj:

1. ocene sistemskega tveganja vključi v metodologije ocenjevanja potreb in priprave nacionalnih akcijskih načrtov;

1. hitro odgovori vsem partnerskim državam, ki zaprosijo za pomoč pri dokončanju ocenjevanja potreb in priprave nacionalnega akcijskega načrta.

Ciljni rok za uresničitev: junij 2019.

Poleg izboljšav, ki so bile uvedene na podlagi prejšnjih priporočil Sodišča, je bilo v partnerskih državah razvitih še več elementov pobude. Pobuda spodbuja kulturo varnosti in sodelovanja (glej odstavka 22 in 31). V večini partnerskih držav so bile imenovane nacionalne ekipe za zmanjševanje kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Projekti so dosegli večino zastavljenih izložkov, deležniki pa so posebej cenili dejavnosti vzpostavljanja operativnih zmogljivosti (glej odstavka 34 in 35).

Vzpostavljeno je bilo regionalno sodelovanje, ki pa je še vedno pomanjkljivo, saj je premalo interakcije med partnerskimi državami, poleg tega pa želijo partnerske države najprej obravnavati svoje nacionalne potrebe (glej odstavke 33 in 41–43).

Priporočilo 2: Okrepi naj se regionalni vidik pobude

Komisija naj poveča število regionalnih dejavnosti, kot so terenske in teoretične vaje.

Ciljni rok za uresničitev: december 2019.

Od objave posebnega poročila Sodišča št. 17/2014 se je izboljšala vključenost delegacij EU v pobudo. Vendar delegacije niso bile dovolj dejavne pri promoviranju pobude in krepitvi politične volje (glej odstavka 39 in 40). Področje zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj ni bilo sistematično vključeno v dialog o politikah in varnosti oziroma politični dialog.

Priporočilo 3: Vloga delegacij EU v pobudi naj se še okrepi

Komisija in ESZD naj skupaj:

1. dodelita odgovornosti na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj ustreznim nacionalnim kontaktnim točkam in/ali strokovnjakom za dolgoročno regionalno sodelovanje v okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru v vseh delegacijah EU;
2. področje zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj vključita v dialog o politikah, varnosti in politični dialog.

Ciljni rok za uresničitev: december 2018.

Interakcija med generalnimi direktorati Komisije in s skupnostjo donatorjev je bila šibka, zlasti glede vprašanja v zvezi z možnim razpoložljivim financiranjem (glej odstavke 44–48).

Priporočilo 4: Opredelijo naj se možne sinergije in drugih razpoložljivi viri financiranja

GD DEVCO ter ESZD bi morala sodelovati z drugimi ustreznimi generalnimi direktorati Komisije, zlasti z GD NEAR, in drugimi donatorji, da bi opredelili možne sinergije in razpoložljive vire financiranja, ki bi jih bilo mogoče bolje uporabiti za podpiranje dejavnosti na področju zmanjševanja kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj.

Ciljni rok za uresničitev: junij 2019.

Spremljanje in vrednotenje, ki ju je izvajala Komisija, sta bila neustrezna zaradi nepopolnih in le občasnih informacij, slabega vodenja evidenc in nezadostnega sodelovanja partnerskih držav (glej odstavke 51–60). Zaradi pomanjkanja jasnih ciljev, ustreznih kazalnikov in podatkov s terena je bilo težje oceniti izide ter učinke projektov in pobude kot celote.

Priporočilo 5: Z izboljšanim spremljanjem in vrednotenjem naj se izboljšata odgovornost za dejavnosti in rezultate ter njihova prepoznavnost

Komisija naj:

1. splošni cilj pobude pretvori v bolj specifične cilje, ki se lahko uporabijo na ravni projektov in ki bodo omogočili merjenje rezultatov od projektne ravni do nacionalne in regionalne ravni ter ravni celotne pobude;
2. opredeli kazalnike izidov in učinka, ki bodo omogočili oceno uspešnosti pobude glede na postavljene cilje.

Ciljni rok za uresničitev: december 2019.

Spletni portal o zmanjševanju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj bi se lahko uporabljal kot operativna podatkovna zbirka za izvajanje in upravljanje dejavnosti pobude, vendar še ni učinkovito, popolno, posodobljeno in strukturirano odložišče podatkov o dejavnostih, pridobljenih spoznanjih in dobrih praksah (glej odstavke 51–59).

Priporočilo 6: Spletni portal naj se prenovi, da bi se omogočil preprost dostop do vseh informacij o dejavnostih pobude

Komisija naj zagotovi, da:

1. bodo vse ustrezne informacije na voljo na njenem spletnem portalu z ustreznimi ravnmi pooblastil za dostop;
2. bodo na portalu o kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganjih na voljo najboljše prakse in smernice.

Ciljni rok za uresničitev: december 2018.

To poročilo je sprejel senat III, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Karel PINXTEN, v Luxembourgu na zasedanju 24. aprila 2018.

Za Računsko sodišče

Klaus-Heiner LEHNE
Predsednik

Kratice in okrajšave

AAF: območje afriške atlantske obale

BLV: Bližnji vzhod

ESZD: Evropska služba za zunanje delovanje

GCC: Svet za sodelovanje v Zalivu

GD DEVCO: Generalni direktorat za mednarodno sodelovanje in razvoj

GD NEAR: Generalni direktorat za sosedstvo in širitvena pogajanja

GD ECHO: Generalni direktorat za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči

IcSP: Instrument za prispevanje k stabilnosti in miru

INTCEN: Obveščevalni in situacijski center EU

JRC: Skupno raziskovalno središče

JVA: jugovzhodna Azija

JVVE: jugovzhodna in vzhodna Evropa

KBRJ: kemično, biološko, radiološko in jedrsko

SA: Srednja Azija

SAS: severna Afrika in Sahel

UNICRI: Medregijski raziskovalni inštitut Združenih narodov za kriminal in pravico

VSA: vzhodna in srednja Afrika

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat III – zunanji ukrepi, varnost in pravica.
V času sprejetja tega poročila je bil dekan tega senata Karel Pinxten, ki je bil pristojen za poročilo. Ob prenehanju njegovega mandata 30. aprila 2018 je ti funkciji prevzela Bettina Jakobsen. Revizijsko ekipo so sestavljali vodilna upravna uslužbenka Sabine Hiernaux-Fritsch, vodja naloge Aurelia Petliza ter revizorja Michiel Sweerts in Dirk Neumeister. Jezikovno pomoč je zagotovila Hannah Critoph.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2018

© Evropska unija, 2018

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact/write-to-us_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (https://publications.europa.eu/sl/publications) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl/home?). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.