Ukrepi Komisije in držav članic v zadnjih letih programskega obdobja 2007–2013 so obravnavali slabo črpanje sredstev, vendar so bili premalo osredotočeni na rezultate.

Povzetek

O črpanju sredstev

I

Kohezijska politika je namenjena zmanjšanju razvojnih neravnovesij med regijami in Evropsko unijo in zajema približno tretjino proračuna EU, ki se izvršuje z operativnimi programi. Sredstva se zagotovijo na začetku večletnega programskega obdobja. Zmogljivost črpanja sredstev pomeni sposobnost države članice, da uspešno in učinkovito porabi finančne vire, ki so ji bili dodeljeni. Države članice črpajo sredstva, ko prejmejo plačilo iz proračuna EU za sofinanciranje upravičenih projektov. Da bi ostale osredotočene na doseganje učinkovitih rezultatov, je ključno, da se izogibajo temu, da bi morale visok znesek sredstev črpati ob koncu programskega obdobja, saj bi lahko zaradi črpanja v naglici premalo upoštevale stroškovno učinkovitost. Črpanje sredstev je torej pomembno za doseganje ciljev politik, ni pa cilj samo po sebi.

Kako je Sodišče opravilo revizijo

II

Sodišče je preučilo, ali so ukrepi Komisije in držav članic omogočili uspešno črpanje sredstev iz ESRR, ESS in Kohezijskega sklada v programskem obdobju 2007–2013. Revizijske obiske je opravilo v štirih državah članicah, in sicer na Češkem, Madžarskem, v Italiji in Romuniji. Revizija je obravnavala programsko obdobje 2007–2013, ob tem pa je Sodišče naredilo primerjavo s programskima obdobjema 2000–2006 in 2014–2020 ter izpostavilo tveganja v zvezi s črpanjem v trenutnem obdobju.

Kaj je Sodišče ugotovilo

III

Sodišče je ugotovilo, da so bili zaradi poznega sprejetja zakonodajnega okvira v programskih obdobjih 2007–2013 in 2014–2020, in sicer šest mesecev oziroma dva tedna pred začetkom programskega obdobja, pozno sprejeti tudi operativni programi. V obeh primerih je bila večina operativnih programov sprejeta šele eno leto po začetku programskega obdobja, kar je imelo neizogiben posredni učinek na začetek porabe dodeljenih sredstev.

IV

Izvajanje se je v obdobju 2007–2013 začelo počasi, v obdobju 2014–2020 pa še počasneje. Poleg omenjenega posrednega učinka je bil razlog za počasen začetek tudi prekrivanje programskih obdobij, saj so države članice še vedno porabljale sredstva iz predhodnega obdobja, ko se je začelo naslednje.

V

V programskem obdobju 2007–2013 je Komisija spremljala črpanje sredstev, vendar je šele približno 13 mesecev pred koncem obdobja upravičenosti ustanovila delovno skupino za pomoč državam članicam s slabim črpanjem sredstev v operativnih programih. Delovna skupina za boljše izvajanje je pomagala osmim državam članicam, v katerih se je črpanje sredstev po sprejetju ukrepov opazno povečalo. Na začetku leta 2018 je povprečna stopnja črpanja sredstev v EU znašala 97,2 %. Številnim državam članicam ni uspelo porabiti vseh razpoložljivih sredstev; neporabljena sredstva so konec leta 2017 znašala 4,4 milijarde EUR. Končna stopnja črpanja in končna vrednost neporabljenih sredstev bosta znani po dokončanju zaključka.

VI

Med ukrepi za povečanje črpanja sredstev so spremembe operativnih programov, delitev projektov v faze med programskimi obdobji, retroaktivno sofinanciranje projektov, predujmi finančnim instrumentom in pogodbeni predujmi. Nekateri od teh ukrepov so bili osredotočeni predvsem na črpanje sredstev in skladnost s pravili, ne da bi upoštevali rezultate. Pogoste so bile zlasti spremembe operativnih programov, kar vzbuja dvome o zanesljivosti analiz, na katerih temeljijo postopek načrtovanja programov in poznejše spremembe, ter o sposobnosti doseganja ciljev operativnega programa in kohezijske politike.

VII

Komisija nima celovitega pregleda vseh uporabljenih ukrepov in učinka vsakega ukrepa na črpanje sredstev, ker so države članice poslale premalo informacij in ker zakonodajni okvir za nekatere ukrepe (kot so retroaktivni projekti in pogodbeni predujmi) državam članicam ne nalaga poročanja Komisiji.

Kaj Sodišče priporoča

VIII

Komisija naj:

• Svetu in Evropskemu parlamentu predlaga časovni razpored za pogajanja ter sprejetje zakonodajnega okvira in programskih dokumentov, da bi zagotovila, da se lahko izvajanje operativnega programa začne na začetku programskega obdobja;
• v primerih, ki zadevajo ključne elemente smotrnosti, zagotovi, da spremembe operativnih programov temeljijo na dobro premišljeni in celoviti oceni operativnih programov, partnerskih sporazumih in z njimi povezanimi potrebami ter da so cilj sprememb predvsem boljši rezultati. Prav tako naj poskrbi za to, da ima sredstva za pridobivanje informacij, ki ji bodo omogočile spremljati črpanje sredstev, opredeliti počasno in hitro črpanje sredstev ter predhodno oceniti učinek ukrepov in potrebo po njih, da bo vedela, ali naj jih uporabi ali ne; in
• poskrbi, da bo pri zagotavljanju ciljno usmerjene podpore za pospešitev izvajanja poudarek ukrepov predvsem na doseganju dobrih rezultatov.

Uvod

Cilji, financiranje in upravljanje politike

01

Kohezijska politika je namenjena zmanjšanju razvojnih neravnovesij med regijami, prestrukturiranju nazadujočih industrijskih območij in spodbujanju čezmejnega, transnacionalnega in medregionalnega sodelovanja v Evropski uniji.¹ Sredstva EU se za izpolnitev teh ciljev uporabljajo za razvoj različnih področjih, kot so nizkoogljično gospodarstvo, prometna infrastruktura, podpora za mala in srednja podjetja, vključevanje ljudi na trg dela in socialno vključevanje prikrajšanih skupin.

02

V večletnem finančnem okviru so določeni najvišji letni zneski, ki jih sme EU porabiti za razne politike, vključno s kohezijsko. Kohezijski politiki je namenjena približno tretjina proračuna EU. Kohezijska politika se izvaja s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Evropskega socialnega sklada (ESS) in Kohezijskega sklada. Skupna sredstva, dodeljena ESRR, ESS in Kohezijskemu skladu, so v tekočih cenah v programskem obdobju 2000–2006 znašala približno 261 milijard EUR, 346 milijard EUR v programskem obdobju 2007–2013 in približno 365 milijard EUR v programskem obdobju 2014–2020². Ustrezen znesek sredstev za kohezijsko politiko je nato vnaprej razdeljen med države članice.

03

Pravila, ki v programskem obdobju 2007–2013 urejajo kohezijsko politiko, so določena v splošni uredbi³ in njenih izvedbenih pravilih⁴ ter posebnih uredbah za ESRR, ESS in Kohezijski sklad.⁵ Te uredbe dopolnjujejo izvedbene uredbe, delegirani akti in smernice. Za vsako programsko obdobje je sprejet nov zakonodajni sveženj.

04

Ta sredstva se uporabljajo v okviru operativnih programov, v katerih so določene prednostne naložbe in specifični cilji. V njih je opisano tudi, kako bodo sredstva v programskem obdobju⁶ uporabljena za financiranje projektov. Države članice svoja nacionalna sredstva dodelijo raznim nacionalnim ali regionalnim operativnim programom v skladu s svojimi nacionalnimi strateškimi cilji in cilji kohezijske politike EU.

05

Kohezijsko politiko skupaj izvajajo države članice in Komisija. Sedanji kolegij Komisije je svoj petletni mandat začel novembra 2014. Službi Komisije, ki sta odgovorni za splošno upravljanje teh področij politike, sta Generalni direktorat za regionalno in mestno politiko (GD REGIO) ter Generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje (GD EMPL). Državam članicam lahko nudita upravno in tehnično pomoč, da bi te pravilno uporabile sredstva.⁷ V državah članicah so za doseganje stroškovne učinkovitosti z dodeljenimi sredstvi EU ter zagotavljanje zakonitosti in pravilnosti sofinanciranih operacij odgovorni nacionalni in/ali regionalni organi, pristojni za programe na področjih kohezije, in sicer pod nadzorom Komisije, ki ima tudi končno odgovornost.⁸

06

Glavne faze programskega obdobja so predstavljene na sliki 1. Za vsako programsko obdobje se sprejme nov zakonodajni okvir, temu pa sledita predložitev in sprejetje programskih dokumentov. Izvajanje se lahko začne s 1. januarjem prvega leta programskega obdobja ali ob predložitvi operativnega programa Komisiji v odobritev (kar je prej). Plačila iz proračuna EU za operativni program pa se lahko začnejo šele po sprejetju operativnega programa. zato imajo zamude pri sprejemanju zakonodajnega okvira ali operativnih programov posredni učinek na plačila iz proračuna EU. Zadnja faza življenjskega cikla operativnega programa je zaključek, ki vključuje končno plačilo ali izterjavo čezmernih izplačanih zneskov.

07

Časovni načrt za te faze ni omejen na obdobje 2007–2013, saj sta bila na primer del izvajanja in zaključek programskega obdobja 2007–2013 opravljena po letu 2013, ko se je že začelo programsko obdobje 2014–2020. Programski obdobji sta se zato prekrivali.

08

Sredstva, ki so dodeljena operativnemu programu, so v sedemletnem programskem obdobju razdeljena na letne obroke.⁹ Vsak obrok ustvari proračunsko obveznost, ki predstavala sredstva EU, ki so predvidena za operativni program in se uporabljajo za sofinanciranje upravičenih odhodkov projektov. Za take odhodke, ki jih ima upravičenec, države članice Komisiji predložijo zahtevek za povračilo, ta pa odobri plačilo iz obveznosti. Sredstva se štejejo za črpana, ko jih Komisija izplača.¹⁰

09

V programskem obdobju 2007–2013 je bilo treba obveznosti porabiti (to pomeni, da je zanje moralo biti izvedeno plačilo vnaprejšnjega financiranja ali vmesno plačilo) v dveh letih, odhodke, ki so nastali upravičencem, je bilo torej mogoče plačati do 31. decembra 2015, zahtevke za povračilo pa predložiti naknadno. Če države članice sredstev niso porabile v dveh letih, so bila ta razveljavljena in jih države članice torej niso mogle več porabljati; to je znano kot pravilo n + 2.¹¹ Pravilo n + 2 je bilo za nekatere države članice¹² za nekatere obroke obveznosti¹³ podaljšano za eno leto (n + 3).

Obseg revizije in revizijski pristop

10

Namen te revizije je bil oceniti, ali so ukrepi Komisije in držav članic uspešno črpali sredstva iz ESRR, ESS in Kohezijskega sklada v programskem obdobju 2007–2013. Sodišče je proučilo zlasti, ali:

• je Komisija opazila težave pri črpanju sredstev ter jih pravočasno obravnavala z ukrepi, namenjenimi izboljšanju črpanja, in podporo državam članicam pri njihovi uporabi;
• so države članice te ukrepe uporabile z ustreznim upoštevanjem skladnosti s pedpisi in stroškovne učinkovitosti (glej okvir 1).

11

V reviziji je zajeto programsko obdobje 2007–2013, pri tem pa sta omenjeni tudi obdobji 2000–2006 in 2014–2020, in sicer za potrebe primerjave in da se poudarijo tveganja, ki so povezana s črpanjem sredstev v trenutnem obdobju.

12

Revizijsko delo Sodišča je vključevalo:

• analizo določb zakonodajnega okvira programskega obdobja 2007–2013, ki vplivajo na črpanje sredstev;
• pregled ustreznih tehničnih smernic Komisije o izvajanju posameznih predpisov, ki vplivajo na črpanje sredstev, in tehničnih smernic o zaključku;
• oceno postopkov spremljanja, ki jih je Komisija v zvezi s črpanjem sredstev izvedla v programskem obdobju 2007–2013, vključno z nalogami delovne skupine za boljše izvajanje¹⁴;
• analizo 16 operativnih programov v okviru ESRR in Kohezijskega sklada ter štirih operativnih programov v okviru ESS v sedmih državah članicah, in sicer v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, v Italiji, Romuniji, na Slovaškem in v Španiji. Od navedenih operativnih programov jih je bilo podrobno pregledanih sedem v okviru ESRR in Kohezijskega sklada ter dva v okviru ESS. Seznam zajetih operativnih programov je v Prilogi;
• revizijske obiske štirih držav članic, in sicer Češke, Madžarske, Italije in Romunije;
• pogovore z uradniki GD REGIO in GD EMPL, vključno s tistimi, ki so sodelovali v delovni skupini za boljše izvajanje.

Opažanja

Komisija se je na počasno izvajanje odzvala pozno, vendar so njeni ukrepi kljub temu prispevali k večjemu črpanju sredstev

13

Sodišče je primerjalo čas sprejetja zakonodajnega okvira za programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020, da bi ugotovilo, koliko časa so imele države članice za predložitev operativnih programov pred začetkom programskega obdobja. Preučilo je čas sprejetja operativnih programov za programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020, da bi ugotovilo, kdaj so lahko države članice začele črpati sredstva. Preučilo je tudi stopnje črpanja sredstev v programskih obdobjih 2000–2006, 2007–2013 in 2014–2020, da bi prepoznalo podobnosti v vzorcih porabe in opredelilo pričakovanja v sedanjem obdobju. Nazadnje je Sodišče ocenilo še, kako je Komisija v obdobju 2007–2013 spremljala črpanje sredstev, ali je pravočasno ukrepala in kateri rezultati so bili doseženi.

Zaradi poznega sprejetja zakonodajnega okvira in počasnega izvajanja se je pritisk za črpanje sredstev povečal

14

Sprejetje zakonodajnega okvira je nujen temeljni pogoj za pripravo operativnih programov, saj se z njim vzpostavi regulativni okvir, državam članicam pa se zagotovi pravna varnost, da so njihovi načrti in cilji porabe v operativnih programih skladni s cilji EU. Ko Komisija sprejme operativne programe, se lahko začnejo izvajati plačila zanje iz proračuna EU. Komisija mora zakonodajni okvir za prihodnje programsko obdobje predlagati, zakonodajalec pa sprejeti precej pred načrtovanim začetkom, da bi zagotovili, da se sredstva lahko začnejo porabljati že na začetku obdobja. Sodišče na podlagi predhodnih izkušenj ocenjuje, da bi bil razumen časovni okvir tak:

• Komisija zakonodajni okvir predlaga 30 mesecev (dve leti in pol) pred začetkom obdobja;
• zakonodajalec okvir sprejme v 18 mesecih od predloga Komisije;
• države članice v enem letu od sprejetja zakonodajnega okvira predložijo nacionalne strategije (ki so bile partnerski sporazumi za programsko obdobje 2014–2020) in operativne programe, Komisija pa jih sprejme.

15

To je pomembno, da bi preprečili zaostanek pri izvajanju in nepotreben pritisk za črpanje sredstev proti koncu obdobja, po možnosti na račun spoštovanja pravil in doseganja dobre stroškovne učinkovitosti.

Pozno sprejetje zakonodajnega okvira in operativnih programov je imelo posredni učinek na izvajanje

16

Za programsko obdobje 2007–2013 je Komisija svoj predlog splošne uredbe predstavila skoraj 30 mesecev pred začetkom obdobja, zakonodajalec pa ga je sprejel skoraj 24 mesecev pozneje, tj. skoraj šest mesecev pred začetkom obdobja. Za programsko obdobje 2014–2020 je Komisija svoj predlog uredbe o skupnih določbah predstavila skoraj 27 mesecev pred začetkom obdobja, zakonodajalec pa je za sprejetje potreboval več kot 26 mesecev in je uredbo sprejel le dva tedna pred začetkom obdobja.¹⁸ Pregled časovnega načrta za zakonodajni postopek je prikazan na sliki 2.

17

Za sprejetje uredbe o skupnih določbah za programsko obdobje 2014–2020 je bilo potrebnega več časa kot za obdobje 2007–2013, ker:

• je Komisija svoj zakonodajni predlog predstavila tri mesece pozneje (tj. oktobra 2011, za prejšnje obdobje pa julija 2004);
• je postopek pogajanj med Svetom in Evropskim parlamentom trajal dva meseca in pol dlje, ker je bilo treba počakati na sprejetje finančne uredbe (oktobra 2012) in večletnega finančnega okvira (sprejet šele decembra 2013) ter zaradi pogajanj, ki so bila posledica novega zakonodajnega postopka.¹⁹

18

Komisija je v svojem sporočilu o večletnem finančnem okviru po letu 2020²⁰ priznala, da so zaradi poznega sprejetja večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 nastale zamude pri naložbah na terenu na različnih področjih politike (vključno s kohezijsko politiko). Komisija podpira zgoden politični dogovor glede večletnega finančnega okvira po letu 2020, da bi nacionalnim in regionalnim organom zagotovili pravno in finančno varnost ter omogočili, da se izvajanje začne že na začetku programskega obdobja.

19

Za programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020 do takrat, ko sta se začeli, in sicer 1. januarja 2007 oziroma 2014, ni bil sprejet še noben operativni program. Za obdobje 2007–2013 je bilo do konca prvega leta programskega obdobja sprejetih več operativnih programov kot za obdobje 2014–2020 (glej okvir 2). To je bilo predvsem posledica zamude pri sprejetju zakonodajnega svežnja in morda zahtevnejših pogajanj za sprejetje partnerskih sporazumov in operativnih programov kot v prejšnjem obdobju.^{21 22}

Črpanje sredstev v prvih letih je bilo počasno

20

Letni vzorec porabe za programsko obdobje 2007–2013 je prikazan na sliki 3. Obveznosti na začetku obdobja so bile veliko večje od plačil, saj so države članice še vedno črpale sredstva iz obveznosti, ki so bile na voljo v programskem obdobju 2000–2006, operativni programi so se še sprejemali ali pa postopki za izbor projektov še niso bili končani. Do konca programskega obdobja 2007–2013, ko sta do konca obdobja upravičenosti (do 31. decembra 2015) ostali še dve leti, sta bili s plačili črpani manj kot dve tretjini obveznosti.

21

Pri primerjavi se je pokazalo, da sta vzorca črpanja sredstev za programski obdobji 2000–2006 in 2007–2013 podobna. V programskem obdobju 2014–2020 je bilo črpanje konec leta 2017 (četrto leto programskega obdobja) počasnejše. Na sliki 4 je prikazana kumulativna stopnja črpanja sredstev²⁵ v teh treh programskih obdobjih od začetka obdobja (prvo leto) do leta, ko je treba predložiti izjavo o zaključku (enajsto leto).

22

Poleg poznega sprejetja zakonodajnega okvira in operativnih programov je Sodišče opredelilo še vsaj dva dejavnika, ki sta prispevala k počasnemu črpanju sredstev v prvih letih programskega obdobja 2007–2013 v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Prvič, za programsko obdobje 2000–2006 je bilo obdobje upravičenosti odhodkov – in s tem tudi rok za zaključek – za večino držav članic podaljšano za šest mesecev (do junija 2009 oziroma septembra 2010).²⁶ To je povzročilo zamude pri izvajanju programskega obdobja 2007–2013, saj so države članice še vedno uporabljale obveznosti, ki so jim bile na voljo iz prejšnjega obdobja. Drugič, v programskem obdobju 2000–2006 je bilo vnaprejšnje financiranje izvršeno v celoti, potem ko je bila izvedena prva obveznost,²⁷ v programskem obdobju 2007–2013 pa je bilo razdeljeno na leta 2007–2009.

23

Sodišče je že poročalo o tveganju, da bi bile lahko zamude pri izvrševanju proračuna za programsko obdobje 2014–2020 večje, kot so bile za programsko obdobje 2007–2013.²⁸ Ob koncu leta 2016 (tri leta po začetku programskega obdobja) je bilo imenovanih šele 77 % organov za operativne programe v okviru ESRR, ESS in Kohezijskega sklada, zato se je že tako počasen začetek še poslabšal (glej odstavka 16 in 19 ter okvir 2). Države članice namreč lahko objavljajo razpise in izbirajo projekte, vendar Komisiji ne morejo predložiti izkazov odhodkov, dokler ti organi niso imenovani. Maja 2018 je bil postopek imenovanja skoraj v celoti dokončan.

24

V prvih, drugih in tretjih zaključnih računih, ki so jih države članice predložile do 1. marca 2018, kumulativni odhodki znašajo le približno 5 % proračuna, dodeljenega za celotno programsko obdobje.²⁹

25

Komisija je poročala, da se je izbiranje projektov za programsko obdobje 2014–2020 začelo počasi, vendar je do julija 2017 doseglo enako raven kot v prejšnjem obdobju.³⁰ Komisija pričakuje, da bo od takrat naprej raven izvajanja približno podobna ravni v programskem obdobju 2007–2013, vendar je zaradi težav s črpanjem sredstev v programskem obdobju 2007–2013 in počasnejšega začetka trenutnega obdobja 2014–2020 verjetno, da se bodo težave s črpanjem sredstev pojavile tudi v programskem obdobju 2014–2020.

26

Sodišče je ugotovilo, da so v devetih državah članicah³¹ neporavnane obveznosti v okviru skladov ESI za obdobje 2014–2020 ob koncu leta 2016 zajemale več kot 15 % celotne javne porabe v tem letu. Zaradi velikih zneskov odobritev za prevzem obveznosti, ki so v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 še na voljo, bi lahko imele države članice, pri katerih sredstva skladov ESI predstavljajo pomemben delež celotne javne porabe, težave najti visokokakovostne projekte, za katere bi lahko porabile razpoložljiva sredstva, ali projekte, ki bi jih lahko sofinancirale.³²

V programskem obdobju 2007–2013 so se vzorci črpanja sredstev med državami članicami razlikovali, nekaterim državam članicam pa ni uspelo porabiti vseh razpoložljivih sredstev

27

Ko je Sodišče preučilo črpanje sredstev v državah članicah za programsko obdobje 2007–2013, je ugotovilo, da so nekatere države članice sredstva črpale hitreje od drugih. Sodišče pa opozarja, da je črpanje sredstev sredstvo za doseganje rezultatov, ne cilj sam po sebi. Na sliki 5 so prikazane razlike v stopnji črpanja sredstev po državah članicah.

28

Iz informacij, ki jih je posredovala Komisija, je razvidno, da je bila v začetku leta 2018 povprečna stopnja črpanja sredstev v EU 97,2 %.³³ Nekaterim državam članicam razpoložljivih sredstev ni uspelo porabiti v določenem času (pravilo n + 2/3) ali niso imele dovolj upravičenih odhodkov, da bi ob zaključku dobile vsa dodeljena sredstva (glej sliko 6). Iz informacij, ki jih je predložila Komisija, je razvidno, da so neporabljena sredstva konec leta 2017 znašala 4,4 milijarde EUR.³⁴ Vrednost projektov, ki so bili začasno ustavljeni zaradi upravnih ali sodnih postopkov, je znašala okoli 853,8 milijona EUR, črpanje teh sredstev v državi članici pa bo odvisno od izida postopkov.³⁵ Končno stopnjo črpanja in skupno vrednost neporabljenih sredstev bo mogoče potrditi šele potem, ko bodo končani vsi operativni programi ter opredeljeni morebitni finančni popravki in izterjatve.

Komisija je ukrepe za obravnavo težav pri črpanju sredstev sprejela pozno, vendar so na črpanje vseeno vplivali

29

Komisija mora redno spremljati izvrševanje proračuna in ustrezno ukrepati, kadar zazna zamude. Poleg tega mora uporabiti spoznanja, pridobljena v prejšnjih programskih obdobjih, da bi izboljšala izvajanje skladov.

Komisija je redno spremljala izvrševanje proračuna

30

Komisija ima različne vire informacij za spremljanje izvajanja skladov EU v državah članicah. Organ upravljanja je za programsko obdobje 2007–2013 junija 2008, vsako naslednje leto pa do 30. junija, pripravil letna poročila o izvajanju za vsak operativni program in jih predložil Komisiji.³⁶

31

V splošni uredbi so opredeljene informacije, ki jih je treba vključiti v letno poročilo o izvajanju, in sicer informacije o finančnem izvrševanju, napredku pri doseganju zastavljenih ciljev ter poglavitnih težavah in ukrepih za njihovo omilitev. Informacije iz letnih poročil o izvajanju dopolnjujejo izkazi upravičenih odhodkov. Poleg tega so države članice dvakrat letno sporočale napovedi zahtevkov za plačilo. Komisija je dodatne informacije pridobila na sestankih odbora za spremljanje (v povprečju dvakrat letno), letnih pregledovalnih sejah in tehničnih sestankih.

32

GD EMPL in GD REGIO sta redno spremljala finančno izvrševanje programov v državah članicah, med drugim z mesečnim poročilom o izvrševanju proračuna, ki je zajemalo vse države članice in operativne programe. Spremljanje je potekalo na ravni EU, držav članic in programov. Komisija je proti koncu programskega obdobja 2007–2013 spremljanje okrepila z rednim nadaljnjim spremljanjem izvajanja notranjega letnega načrta upravljanja GD.

Nekatere države članice so ukrepe za obravnavo težav pri črpanju sredstev sprejele razmeroma zgodaj, vendar so se težave nadaljevale

33

Nekatere od obiskanih držav članic so težave pri izvajanju strukturnih skladov zaznale razmeroma zgodaj v programskem obdobju in pripravile akcijske načrte ali sprejele ukrepe za njihovo obravnavo. Na primer, v Italiji, Romuniji in na Češkem so bili akcijski načrti pripravljeni že leta 2011. Konec leta 2014, ko je za porabo razpoložljivih sredstev ostalo še eno leto, je bila v EU-28 stopnja črpanja sredstev iz ESRR, ESS in Kohezijskega sklada približno 77-odstotna. V Italiji, Romuniji in na Češkem ter v Bolgariji in na Slovaškem je bila stopnja črpanja sredstev precej nižja, in sicer med 61 % in 68 %, na Hrvaškem³⁷ pa okoli 46 %.

Čeprav je bila delovna skupina za boljše izvajanje vzpostavljena pozno, je dosegla pomembne rezultate

34

Komisija³⁸ je delovno skupino za boljše izvajanje vzpostavila novembra 2014, 11 mesecev po koncu programskega obdobja. Naloga delovne skupine je bila pomagati državam članicam, ki se spoprijemajo s težavami pri izvajanju operativnih programov, da porabijo preostala sredstva iz obdobja 2007–2013.

35

Delovna skupina za boljše izvajanje, ki so jo sestavljali uradniki iz GD REGIO³⁹, je zajemala države članice, katerih splošna stopnja črpanja sredstev je bila pod povprečjem EU (Bolgarijo, Romunijo, Slovaško, Češko, Italijo in Hrvaško).⁴⁰ Poleg njih je zajemala tudi Madžarsko, ki je bila leta 2014 v nevarnosti, da zaradi samodejne razveljavitve obveznosti izgubi sredstva, čeprav je bila njena stopnja črpanja blizu povprečja EU. Delovna skupina se je posvetila skupno 38 operativnim programom v okviru ESRR in Kohezijskega sklada. V okviru 3 je opisano delo delovne skupine za boljše izvajanje.

36

Sodišče je po pregledu tehničnih dokumentov⁴¹, ki jih je delovna skupina poslala državam članicam, potrdilo, da so bili v njih obravnavani črpanje sredstev in tveganja, povezana z zakonitostjo in pravilnostjo, ne pa tudi možnosti za dobro porabo sredstev ali doseganje boljših izložkov in dobrih rezultatov.

37

Delovna skupina je spremljala napredek držav članic pri dogovorjenih ukrepih, vendar je bilo zaradi načina, kako so države članice poročale o svojih rezultatih, težko dobiti pregled nad vsemi uporabljenimi ukrepi in učinkom vsakega od njih na črpanje sredstev.

38

Kljub temu se je v enem letu stopnja črpanja v EU-28 zvišala s približno 77 % (decembra 2014) na skoraj 90 % (decembra 2015). Stopnja črpanja sredstev v državah članicah, ki jim je pomagala delovna skupina za boljše izvajanje, se je močno zvišala, v nekaterih primerih celo za več kot 20 odstotnih točk (glej tabelo 1).

Tabela 1

Zvišanje stopnje črpanja sredstev v državah članicah, ki jim je pomagala delovna skupina za boljše izvajanje

Država članica	Stopnja črpanja sredstev, december 2014 (v %)	Stopnja črpanja sredstev, december 2015 (v %)	Povečanje črpanja sredstev (v odstotnih točkah)
Češka	64,4	85,3	20,9
Slovaška	61,7	87,60	25,9
Bolgarija	68,0	87,5	19,5
Italija	63,8	79,9	16,1
Madžarska	76,1	88,4	12,3
Romunija	62,1	77,0	14,9

Opomba: Slovenija in Hrvaška nista vključeni v tabelo, saj njun položaj ni primerljiv s položajem drugih držav članic (glej opombi 37 in 40).

39

Obiskane države članice so navedle, da jim je delovna skupina koristila zaradi tehničnega usmerjanja in pomoči, zlasti pri izvajanju velikih projektov v fazah (glej odstavke 60 do 62). Navedle so še, da je delovna skupina vzpostavila formalen forum za obravnavo težav z izvajanjem in omogočila izmenjavo znanja. Češka in Madžarska sta menili, da je bila delovna skupina za boljše izvajanje vzpostavljena prepozno, saj sta že sami začeli ukrepati, da bi izboljšali črpanje sredstev.

40

Delovna skupina je svoje delo končala konec leta 2015. Komisija je menila, da sta bila njen pristop in metoda dela uspešna, zato je vzpostavila stalno enoto za boljše izvajanje za pomoč pri izvajanju v programskem obdobju 2014–2020.

Različni ukrepi so pospešili črpanje sredstev, vendar niso bili usmerjeni na rezultate

41

Sodišče je preučilo glavne ukrepe, ki so jih uporabile države članice, in njihov učinek na povečanje črpanja sredstev ter njihov učinek na smotrnost in skladnost s pravili o upravičenosti.

42

Sredstva EU, ki so na razpolago državam članicam, je treba porabiti v celoti in na najboljši način, da bi dosegli cilje operativnih programov. V ta namen morajo države članice uporabiti ukrepe, ki jih omogoča uredba, pri tem pa upoštevati stroškovno učinkovitost in pravilnost odhodkov.

Reprogramiranje je omogočilo uspešno optimizacijo črpanja sredstev, vendar je povzročilo velike spremembe prvotnih načrtov, s čimer je bila ogrožena stroškovna učinkovitost

43

Spreminjanje (ali reprogramiranje) operativnih programov je pomembno orodje za optimizacijo črpanja sredstev in preprečevanje razveljavitve obveznosti (neuporabe sredstev). Poleg tega državam članicam zagotavlja možnost, da se prilagodijo na spreminjajoče se razmere na terenu. V programskem obdobju 2007–2013 se je reprogramiranje redno uporabljalo, kar je povzročilo velike spremembe prvotnega načrta financiranja, Sodišče pa je opazilo tudi nekaj tveganj za stroškovno učinkovitost, povezanih z uporabo reprogramiranja (glej odstavka 53 in 55).

44

Med metodami reprogramiranja so prerazporeditev sredstev med operativnimi programi in med prioritetami (vključno z uvedbo novih ali črtanjem obstoječih prioritet), sprememba stopenj sofinanciranja ter sprememba javnih in zasebnih virov nacionalnega prispevka.

45

V nadaljevanju (odstavki 46 do 59) je obravnavana sprememba regulativnega okvira, ki je bila uvedena za lažje reprogramiranje, analiziran učinek reprogramiranja na prvotno načrtovanje in prikazana uporaba vsake od navedenih metod reprogramiranja iz vzorca Sodišča, v katerem je bilo zajetih 20 operativnih programov.

Sprememba uredbe je olajšala spremembe operativnih programov

46

Operativne programe je mogoče spremeniti na pobudo držav članic ali Komisije v dogovoru z zadevno državo članico. Pogoji za take spremembe, kot je določeno v členu 33 splošne uredbe, so vsebinsko zelo obsežni in državam članicam omogočajo precej manevrskega prostora. Operativni program je mogoče spremeniti v primeru pomembnih družbenogospodarskih sprememb, velikih sprememb prioritet EU, nacionalnih ali regionalnih prioritet ali ocene, ki kaže pomemben odmik od prvotno zastavljenih ciljev, ali zaradi težav z izvajanjem. Komisija mora spremembo operativnega programa odobriti ali zavrniti v treh mesecih od dne, ko jo država članica uradno predloži. Države članice so morale pred spremembami operativnih programov sprva opraviti oceno. Od leta 2010 naprej, ko je bilo to pravilo, morajo države članice predložiti analizo, v kateri utemeljijo spremembo operativnega načrta in opišejo pričakovani učinek. Ta sprememba splošne uredbe je bila namenjena lažji prilagoditvi operativnih programov.⁴²

Pogoste spremembe operativnih programov vzbujajo dvome o tem, kako so bili programi načrtovani

47

V programskem obdobju 2007–2013 so države članice pogosto uporabljale reprogramiranje. V vzorcu 20 operativnih programov jih je bilo 19 med programskim obdobjem večkrat reprogramiranih, včasih več kot enkrat na leto. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da je bilo osem od 20 preučenih operativnih programov znova reprogramiranih manj kot pet mesecev po zadnji spremembi. Na primer, češki operativni program Podjetja in inovacije v okviru ESRR je imel osem različic, od katerih sta bili v letih 2013 in 2015 predloženi po dve. Na sliki 7 je pregled števila različic posameznih operativnih programov, ki so bile predložene za programsko obdobje 2007–2013.

48

Reprogramiranje državam članicam omogoča, da operacije prilagodijo glede na spremenjene okoliščine na terenu in spremembe v politikah EU. Vendar pa njegova pogostost vzbuja dvome o zanesljivosti analiz, na katerih temeljijo postopek načrtovanja programov (npr. prvotna analiza potreb in predhodno vrednotenje) in poznejše spremembe.

Reprogramiranje je povzročilo pomembne spremembe v dodeljevanju sredstev prednostnim osem, česar ciljne vrednosti kazalnikov smotrnosti v nekaterih primerih niso izražale

49

Pogost način reprogramiranja operativnih programov je prenos dodeljenih finančnih sredstev med operativnimi programi ali prednostnimi osmi posameznega programa. To državam članicam omogoča, da sredstva prenesejo na ukrepe, ki potrebujejo več financiranja ali jih je lažje izvajati. Na splošno je za pomembno spremembo dodeljenih sredstev potrebna ustrezna sprememba kazalnikov smotrnosti in ciljnih vrednosti, da bi ugotovili, ali je bila s financiranjem dosežena dobra stroškovna učinkovitost.

50

Z devetih od 20 operativnih programov v vzorcu so bila prenesena sredstva na druge operativne programe ali obratno. Pri večini operativnih programov (pri osmih od devetih) je prenos znašal manj kot 10 % prvotnega prispevka EU, v slovaškem operativnem programu Konkurenčnost in gospodarska rast pa se je prispevek EU povečal za 25,4 %.

51

Države članice so sredstva prenašale tudi med prednostnimi osmi, kar je v nekaterih primerih povzročilo bistvena odstopanja od prvotno načrtovanih zneskov (glej okvir 4).

52

V primeru enega madžarskega operativnega programa spremembe dodeljenih sredstev niso povzročile spremembe ciljne vrednosti kazalnika smotrnosti (glej okvir 5).

53

Zgornji primeri kažejo, da je zaradi osredotočenosti na črpanje sredstev in hitro porabo denarja ogroženo doseganje boljših rezultatov pri izplačilu sredstev EU.

Z zvišanjem stopnje sofinanciranja EU se poveča tudi črpanje sredstev, vendar se zmanjša vrednost, ki jo je iz sredstev EU mogoče dobiti

54

Z zvišanjem stopnje sofinanciranja EU lahko države članice pospešijo črpanje in zmanjšajo znesek sredstev, ki bi bila lahko razveljavljena. Tako se lahko državi članici po spremenjeni stopnji povrnejo vsi predhodno prijavljeni odhodki. Zvišanje stopnje sofinanciranja omogoča takojšnje in hitro črpanje sredstev z retroaktivnim učinkom.

55

Z zvišanjem stopnje sofinanciranja se zmanjša pritisk na nacionalni proračun, saj se prvotno načrtovani prispevek države članice za operativni program zmanjša, vendar se zmanjša tudi skupna vrednost programa. To pomeni, da se zmanjša tudi obseg (število ali velikost) intervencij, razen če država članica še naprej vlaga sredstva v skladu s prvotnim načrtom na nacionalni ravni. Posledično to lahko negativno vpliva na cilje in rezultate, ki jih je mogoče doseči z operativnimi programi, to pa vpliva na vrednost, ki jo je mogoče doseči z izplačanimi sredstvi EU.

56

Več kot polovica operativnih programov v vzorcu, ki ga je določilo Sodišče (11 od 20), je bilo že od začetka načrtovanih na najvišji stopnji sofinanciranja EU, ki je določena v uredbi.⁴³ Za osem operativnih programov se je stopnja sofinanciranja med programskim obdobjem zvišala. V tabeli 2 sta prikazana zvišanje stopnje sofinanciranja EU in zmanjšanje nacionalnega prispevka. Za teh osem operativnih programov skupni zmanjšani nacionalni prispevek znaša 4,8 milijarde EUR.

Tabela 2

Zmanjšanje nacionalnega prispevka kot posledica povečanja stopnje sofinanciranja

Država članica	Operativni program	Prvotna stopnja sofinanciranja EU (v %)	Spremenjena stopnja sofinanciranja EU (v %)	Zmanjšanje nacionalnega prispevka (v milijonih EUR)
Romunija	Okolje	80	85	302,1
Bolgarija	Okolje	81	85	75,5
Španija	Raziskave, razvoj in inovacije za podjetja in v njihovi izvedbi – tehnološki sklad	67	75	356,8
	Na znanju temelječe gospodarstvo	70	80	259,0
Italija	Kalabrija, ESS	50	75	286,8
	Varnost za razvoj	50	75	386,0
	Kalabrija	50	75	999,4
	Sicilija	50	75	2 179,8
	Skupaj			4 845,4

Opomba: Zgornja regulativna meja stopnje sofinanciranja EU je 85 % za Bolgarijo in Romunijo, 80 % za Španijo in 75 % za Italijo.

Vir: Evropsko računsko sodišče.

Države članice so uvedle zasebne prispevke, da bi zvišale svoje stopnje črpanja sredstev, vendar so se zaradi tega zmanjšale intervencije

57

Države članice lahko delež nacionalnega sofinanciranja zagotovijo le z nacionalnim javnim prispevkom, lahko pa ta delež vključuje tudi zasebni prispevek. Če operativni program vključuje zasebni prispevek, se v njegovem načrtu financiranja⁴⁴ upošteva financiranje, ki ga zagotovijo prejemniki nepovratnih sredstev v zasebnem sektorju.

58

Povečanje zasebnih prispevkov lahko prispeva k hitrejšemu črpanju sredstev, saj ti prispevki dopolnjujejo nacionalne javne izdatke, ki jih je treba povrniti v okviru sofinanciranja EU, in/ali nadomestijo nacionalni javni prispevek, ki mora ustrezati sofinanciranju EU. Učinek je takojšen in enkratno pozitivno vpliva na črpanje sredstev EU, tako da zviša znesek upravičenih odhodkov, ki je na voljo za povračilo. Ker pa del zasebnega prispevka sestavljajo odhodki, ki bi nastali ne glede na javni prispevek, se skupna naložba držav članic zmanjša, če je javni prispevek nadomeščen z zasebnim. Kot je navedeno zgoraj (glej odstavek 55), se s tem zmanjša obseg intervencije za doseganje ciljev kohezijske politike.

59

Na začetku programskega obdobja nobeden od načrtov financiranja za 20 operativnih programov v vzorcu, ki ga je določilo Sodišče, ni vključeval zasebnih prispevkov. Do konca programskega obdobja so bili zasebni prispevki vključeni v pet operativnih programov, s čimer se je hkrati zmanjšal nacionalni javni prispevek. V tabeli 3 sta prikazana uvedeni zasebni prispevek in teoretični prispevek EU, ki bi se s tem lahko sprostil.

Tabela 3

Zasebni prispevek, ki nadomešča javnega, in teoretični nastali prispevek EU

Država članica	Operativni program	Uvedeni zasebni prispevek (v milijonih EUR)	Stopnja sofinanciranja (v %)	Teoretični prispevek EU, ki nastane zaradi zasebnih prispevkov (v milijonih EUR)
Španija	Raziskave, razvoj in inovacije za podjetja in v njihovi izvedbi – tehnološki sklad	500,5	75	375,4
Češka	Podjetja in inovacije	472,5	85	401,6
	Okolje	97,2	85	82,7
Madžarska	Okolje in energetika	85,1	85	72,3
	Severna Madžarska	54,2	85	46,0

Opomba: Teoretični prispevek EU, ki nastane zaradi vključitve zasebnih odhodkov, se izračuna tako, da se za zasebni prispevek uporabi stopnja sofinanciranja EU. Končni prispevek, ki nastane zaradi zasebnih odhodkov, bo znan šele ob zaključku.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Evropske komisije.

Z izvajanjem v fazah se zmanjša tveganje razveljavitve obveznosti, če projekti ob zaključku niso povsem dokončani

60

Regulativni okvir za obdobje 2007–2013 je omogočil izvajanje velikih projektov⁴⁵ v dveh programskih obdobjih, kar pomeni razdelitev projekta v dve fazi v programskih obdobjih 2007–2013 in 2014–2020.⁴⁶ Čeprav je bilo v splošni uredbi izvajanje v fazah predvideno le za velike projekte, je Komisija v svojih smernicah o zaključku storila še korak naprej in načelo razširila tudi na projekte, ki niso veliki, vendar so vredni vsaj 5 milijonov EUR.⁴⁷

61

Prednost izvajanja v fazah je zmanjšanje tveganja, da bi bili potekajoči veliki projekti, ki niso funkcionalni do 31. marca 2017 (tj. do roka za predložitev dokumentov o zaključku) ali najpozneje do 31. marca 2019,⁴⁸ označeni za neupravičene, ustrezna sredstva EU pa ne bi bila uporabljena. V devetih od 14⁴⁹ operativnih programov v vzorcu Sodišča so se veliki projekti ali projekti v vrednosti več kot 5 milijonov EUR izvajali v fazah. Z izvajanjem v fazah se je zmanjšalo tveganje, da sredstva EU za sofinanciranje teh projektov v višini 4,5 milijarde EUR (3,8 milijarde EUR za velike projekte in 0,7 milijarde EUR za projekte, ki niso veliki, vendar so vredni več kot 5 milijonov EUR) ne bi bila uporabljena v programskem obdobju 2007–2013.

62

Izvajanje v fazah je koristno za črpanje sredstev in pri njem se upošteva, da se izvajanje tekočih projektov ne neha s koncem programa, vendar je bilo v nedavni reviziji ugotovljeno, da je izvajanje v fazah na področju kohezijske politike bolj zapleteno in omejujoče kot na področju politike razvoja podeželja, čeprav sta si ti področji zelo podobni.⁵⁰

Za črpanje sredstev EU so se uporabljali retroaktivni projekti, ki pa pomenijo precejšnje tveganje glede mrtve izgube

63

Retroaktivni projekti ali operacije so tisti, za katere so nastali odhodki ali ki so bili dokončani, preden se je uradno zaprosilo za sofinanciranje EU ali preden je bilo to dodeljeno, in se torej financirajo retroaktivno. Ti projekti pomenijo še en način za črpanje sredstev z ustvarjanjem dodatnih odhodkov ali nadomeščanjem neupravičenih odhodkov.

64

Z retroaktivnimi projekti so povezana jasna tveganja za stroškovno učinkovitost, saj so pogosto izbrani, začeti ali izvedeni, ne da bi bili izrecno povezani s cilji programa ali posebnimi pravnimi zahtevami, ki so povezane s pomočjo EU. Komisija v svojih smernicah o retroaktivni pomoči EU⁵¹ njene uporabe ne spodbuja, saj je z njo povezano visoko tveganje za neskladnost z ustreznimi pravili Unije in nacionalnimi pravili.

65

Ker se retroaktivni projekti že izvajajo z nacionalnimi sredstvi, se porajajo tudi dvomi o dodani vrednosti uporabe sredstev EU za njihovo sofinanciranje. Poleg tega obstaja tveganje mrtvih izgub, saj bi bili ti projekti izvedeni tudi brez sredstev EU.

66

Sodišče je obiskalo štiri države članice, od katerih so tri (Italija, Madžarska in Romunija) navedle, da so uporabile retroaktivne projekte (glej okvir 6).

67

Državam članicam ni treba poročati Komisiji o retroaktivno prijavljenih odhodkih, zato Komisija ne pozna njihove količine in finančnega vpliva, čeprav je tako financiranje povezano z jasnimi tveganji. Delo Sodišča za izjavo o zanesljivosti kaže, da retroaktivne odhodke uporabljajo številne države članice in da bo evropsko sofinanciranje retroaktivnih projektov v obdobju 2007–2013 verjetno obsežno.

68

Pri delu za letno poročilo za leto 2015 je Sodišče ugotovilo napake, povezane z odhodki retroaktivnih projektov (glej okvir 7). V prejšnjem poročilu je Sodišče navedlo, da so za te projekte napake verjetnejše kot za projekte, izbrane po običajni poti.⁵²

69

Za programsko obdobje 2014–2020 je bila uporaba retroaktivnih projektov nekoliko omejena. Operacije (sestavljene iz enega ali več projektov), v zvezi s katerimi so že začeli nastajati odhodki, vendar še niso bile fizično dokončane ali v celoti izvedene, preden je upravičenec organu upravljanja oddal zahtevek za sredstva v okviru programa, so lahko upravičene do sredstev EU.⁵³ Tudi v tem primeru obstaja tveganje za neupravičene odhodke, ob tem je vprašljiva tudi dodana vrednost sofinanciranja EU.

Čeprav je bilo obdobje upravičenosti podaljšano, 8 % dotiranega kapitala za finančne instrumente ni bilo uporabljenega in ni imelo učinka obnavljanja

70

V programskem obdobju 2007–2013 so lahko države članice denar začasno črpale tako, da so ga vplačale v finančni instrument, od Komisije pa prejele povračilo, s čimer so se izognile tveganju za razveljavitev obveznosti v fazi izvajanja. Poleg tega je Komisija, da bi prispevala k boljšemu črpanju sredstev, obdobje upravičenosti za izplačila končnim prejemnikom iz finančnih instrumentov podaljšala z 31. decembra 2015 na 31. marec 2017.⁵⁴ Posledično so končni prejemniki dobili dodatna izplačila v višini 1,6 milijarde EUR.⁵⁵ Sodišče je o tem vprašanju poročalo v prejšnjih poročilih.⁵⁶

71

Pomembna prednost uporabe finančnih instrumentov je njihov učinek obnavljanja oziroma možnost večkratne uporabe dotiranega kapitala za finančne instrumente. Zato je pomembno, da se celoten dotiran kapital za finančne instrumente uporabi v programskem obdobju, saj se s tem omogoči učinek obnavljanja.

72

Sodišče je že poročalo, da je bil zlasti v prvih letih programskega obdobja 2007–2013 učinek obnavljanja majhen zaradi nizkih stopenj izplačil.⁵⁷ Komisija je oktobra 2017 poročala o finančnem izvajanju na dan 31. marca 2017 (ob zaključku) v zvezi s finančnimi instrumenti. Pregled dokumentacije v zvezi s podatki v tem poročilu je razkril številne nedoslednosti in netočnosti pri poročanju držav članic.⁵⁸ Ker proces zaključevanja še poteka, bi Komisija morala imeti možnost preveriti zanesljivost podatkov, ki so bili uporabljeni pri zaključku operativnih programov.

73

Kljub temu Sodišče ocenjuje, da glede na podatke, ki so jih države članice ob zaključku poslale Komisiji, 8 % dotiranega kapitala za finančne instrumente (0,9 milijarde EUR od 11,3 milijarde EUR) ni bilo uporabljenega do roka, tj. 31. marca 2017, in ga je treba vrniti operativnim programom.⁵⁹ Ta sredstva bi se lahko prenesla s prednostne osi neuspešnih finančnih instrumentov na drugo prednostno os, če je na voljo zadosten presežek odhodkov v skladu s pravilom o 10-odstotni prožnosti, ki je določeno v smernicah o zaključku. Pri operativnih programih, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, je treba sredstva (ali del sredstev), ki so bila vrnjena operativnemu programu, plačati nazaj v proračun EU. Sredstva, ki so bila vrnjena operativnim programom, niso imela učinka obnavljanja, stroški upravljanja, ki so zaradi tega nastali, pa niso ustvarili dodane vrednosti za proračun EU, čeprav so bili v skladu s finančnimi sporazumi.

Pogodbeni predujmi, izvršeni proti koncu obdobja upravičenosti, lahko ogrozijo stroškovno učinkovitost in skladnost

74

Pogodbeni predujmi so običajna tržna praksa, ki izvajalcu omogoča, da pokrije začetne odhodke za mobilizacijo virov, ki jih potrebuje za opravljanje pogodbenih storitev ali del. Po podatkih Komisije taki predujmi običajno znašajo od 10 % do 40 % vrednosti pogodbe.

75

Pogodbeni predujem je upravičen, če je bil izvajalcu izplačan do 31. decembra 2015 in je bil pretvorjen v dejanske odhodke pred 31. marcem 2017, poleg tega mora biti skladen z nacionalnimi pravili in pogodbenimi obveznostmi. Toda ker je treba projekte dokončati do roka za zaključek (31. marca 2017), se lahko zgodi, da se projektom, ki so bili odobreni proti koncu obdobja upravičenosti (31. decembra 2015), sredstva dodelijo na podlagi njihove zmožnosti hitre porabe namesto njihove sposobnosti, da zagotovijo rezultate.

76

Sodišče je obiskalo štiri države članice, od katerih sta dve (Češka in Madžarska) za povečanje črpanja sredstev uporabili pogodbene predujme. Na primer, češki organ upravljanja je navedel, da so za operativni program Okolje skupni računi za predujme septembra 2016 znašali 133 milijonov EUR v prispevkih EU. To je pomenilo okoli 5 % skupnega črpanja sredstev v letih 2014 in 2015 (glej okvir 8).

77

Sodišče je že poročalo, da prijavljanje pogodbenih predujmov, zlasti če ti pomenijo velik delež vrednosti pogodbe, prinaša tveganje, da bodo pri zaključku obstajali neupravičeni odhodki. Predujmi se lahko pretvorijo v dejanske odhodke do 31. marca 2017. Bližje ko so dejanski odhodki roku, manj časa imajo revizijski organi, da jih preverijo in dajo zagotovilo o njihovi upravičenosti.⁶⁰

78

Države članice so morale spremljati pogodbene predujme, vendar jim o njih ni bilo treba poročati Komisiji, zato ta ne ve, kolikšna sta njihova splošna uporaba in učinek. Sodišče je v času revizije ugotovilo, da Madžarska ne spremlja ne uporabe ne učinka.

Stopnja napake na področju kohezijske politike se je od leta 2007 na splošno znižala, čeprav so retroaktivni projekti privedli do nekaterih napak

79

Sodišče je preučilo razvoj okvira kontrole kohezijske politike v programskem obdobju 2007–2013 in njegov vpliv na stopnjo napake. Proučilo je še, ali je zaradi osredotočenosti na črpanje sredstev zlasti proti koncu programskega obdobja nastalo več napak.

80

V pregledu stopenj napake, o katerih je Sodišče poročalo od leta 2007, se je pokazalo, da je stopnja napake v odhodkih v obdobju 2007–2013 precej nižja kot v prejšnjem programskem obdobju. Stopnja napake je bila med letoma 2011 in 2016 dosledno nižja, zato je bila leta 2016 najverjetnejša stopnja napake 4,8-odstotna (spodnja meja napake je znašala 3,1 %, v letih 2007 in 2008 za plačila iz obdobja 2000–2006 pa 11 %).

81

Spreminjanje stopnje napake je mogoče pripisati številnim dejavnikom. Kot je navedeno zgoraj, so nekateri ukrepi za izboljšanje črpanja sredstev, kot je uporaba retroaktivnih projektov (glej okvir 7), povzročili nekaj napak. Po drugi strani so drugi pomembni dejavniki, kot so splošno izboljšanje sistemov upravljanja, kontrole in nadzora v državah članicah ter preprečevalni (prekinitve in začasne ustavitve) in popravni ukrepi Komisije v programskem obdobju 2007–2013, omogočili znižanje stopnje napake.

Zaključki in priporočila

82

Za kohezijsko politiko je najvišja stopnja odhodkov v večletnem finančnem okviru razdeljena na letne dodelitve sredstev za vsako državo članico. Take dodelitve olajšajo postopek načrtovanja programov in omogočijo predhodno določanje ciljev operativnih programov. Toda Sodišče je ugotovilo, da je težko dosegati dobre rezultate s shemami, v katerih so sredstva državam članicam dodeljena vnaprej, glavni poudarek pa je na črpanju sredstev, ki zato postane cilj samo po sebi. Da bi države članice ostale osredotočene na doseganje dobrih rezultatov, je ključno, da se izogibajo temu, da jim ostane visok znesek sredstev, ki ga je treba črpati ob koncu programskega obdobja, saj bi lahko zaradi črpanja v naglici premalo upoštevale stroškovno učinkovitost. Črpanje sredstev je torej pomembno za doseganje ciljev politik, ni pa cilj samo po sebi.

83

Ker je bil zakonodajni okvir za zadnji programski obdobji sprejet pozno, so bili pozno sprejeti tudi operativni programi. To je imelo neizogiben posredni učinek na uporabo dodeljenih sredstev in nizko stopnjo plačil v prvih letih. Komisija podpira zgoden politični dogovor glede večletnega finančnega okvira po letu 2020, da bi nacionalnim in regionalnim organom zagotovili pravno in finančno varnost ter omogočili, da se izvajanje začne že na začetku programskega obdobja (glej odstavke 16 do 19).

84

Poleg zgoraj omenjenega posrednega učinka je mogoče počasen začetek porabe dodatno pojasniti s tem, da so države članice na sredini programskega obdobja še vedno uporabljale sredstva iz prejšnjega obdobja (glej odstavek 22). Sodišče je zato v enem od prejšnjih posebnih poročil priporočilo, naj Komisija v svojih zakonodajnih predlogih za obdobje po letu 2020 zagotovi, da se obdobja upravičenosti ne bodo več prekrivala z naslednjimi programskimi obdobji in da se bo postopek zaključevanja končal takoj po izteku obdobja upravičenosti.⁶¹

85

Da bi dosegli nemoteno in stabilno uporabo sredstev skozi celotno programsko obdobje, je treba ukrepe za obravnavo počasnega črpanja sprejeti zgodaj. Nekatere države članice in Komisija so težave pri črpanju sredstev prepoznale razmeroma zgodaj v programskem obdobju 2007–2013, vendar je Komisija celovit sklop ukrepov sprejela šele novembra 2014, skoraj eno leto pred koncem obdobja upravičenosti. Vzpostavila je delovno skupino za pomoč državam članicam, katerih stopnje črpanja so bile pod povprečjem EU (glej odstavka 34 in 35).

86

Države članice so uporabile več ukrepov, tudi tiste, ki jih je opredelila delovna skupina za boljše izvajanje. V enem letu so izboljšale stopnjo črpanja, nekatere celo za več kot 20 odstotnih točk. Na začetku leta 2018 je povprečna stopnja črpanja sredstev v EU znašala 97,2 %. Številnim državam članicam ni uspelo porabiti vseh razpoložljivih sredstev; neporabljena sredstva so konec leta 2017 znašala 4,4 milijarde EUR. Končna stopnja črpanja in končna vrednost neporabljenih sredstev bosta znani po dokončanju zaključka (glej odstavek 28).

87

Delo Sodišča je pokazalo, da so bili ukrepi, ki so jih za obravnavo počasnega črpanja sredstev sprejele Komisija in države članice, osredotočeni predvsem na črpanje in zakonitost, niso pa ustrezno upoštevali smotrnosti. Za nekatere od uporabljenih ukrepov je Sodišče iz vzorca ugotovilo, da:

• so bili operativni programi pogosto spremenjeni, kar je povzročilo velike spremembe prvotnih načrtov ter vzbudilo dvome o zanesljivosti analiz, na katerih je temeljil postopek načrtovanja programov, in o sposobnosti doseganja ciljev operativnega programa in kohezijske politike (glej odstavke 43 do 59);
• so obiskane države članice opredelile retroaktivne odhodke v višini približno 1 milijarde EUR. Vrednost teh projektov iz vseh operativnih programov v obdobju 2007–2013 bo najbrž precej višja. Za tovrstne projekte obstaja veliko tveganje mrtvih izgub (projekte bi bilo mogoče izvesti tudi brez sredstev EU), zato imajo omejeno dodano vrednost EU (glej odstavke 63 do 69);
• so predujmi, kot so dotirani kapital za finančne instrumente, prispevali k boljšemu črpanju sredstev v programskem obdobju, vendar se je zaradi počasnega izvajanja zmanjšal njihov učinek obnavljanja. Do konca obdobja upravičenosti je ostala neporabljena približno 1 milijarda EUR sredstev. Zato ta sredstva niso imela učinka obnavljanja, stroški upravljanja, ki so zaradi tega nastali, pa niso ustvarili dodane vrednosti za proračun EU, čeprav so bili v skladu s finančnimi sporazumi (odstavki 70 do 73).
• so k boljšemu črpanju sredstev pripomogli tudi pogodbeni predujmi, toda ker je treba projekte dokončati do roka za zaključek, se lahko zgodi, da se projektom, ki so bili odobreni proti koncu obdobja upravičenosti, sredstva dodelijo na podlagi njihove zmožnosti hitre porabe namesto njihove sposobnosti, da zagotovijo rezultate. Bližje ko so dejanski odhodki roku, manj časa imajo revizijski organi, da jih preverijo in dajo zagotovilo o njihovi upravičenosti (glej odstavke 74 do 78).

88

Delovna skupina je spremljala napredek držav članic pri dogovorjenih ukrepih za izboljšanje črpanja sredstev, vendar je bilo zaradi načina, kako so države članice poročale o rezultatih, težko dobiti pregled nad vsemi uporabljenimi ukrepi in učinkom vsakega od njih. Zakonodajni okvir za nekatere ukrepe (kot so retroaktivno sofinancirani projekti in pogodbeni predujmi) državam članicam ne nalaga poročanja Komisiji. Zaradi teh dejavnikov je Komisija težko dobila celovit pregled nad uporabljenimi ukrepi in finančnim učinkom vsakega od njih (glej odstavke 37, 67 in 78).

89

Čeprav so zaradi pritiska, da je treba porabiti denar, proti koncu obdobja 2007–2013 nastale nekatere napake, je bila stopnja napake na področju kohezijske politike med letoma 2011 in 2016 dosledno nižja kot v letih 2007 in 2008. Mogoče je to povzročil neto učinek več dejavnikov (glej odstavka 80 in 81).

90

V programskem obdobju 2014–2020 se je izvajanje operativnih programov začelo počasneje kot v prejšnjem obdobju. Zato in ker so se težave z izvajanjem pojavile tudi v obdobju 2007–2013, je verjetno, da bodo imele države članice tudi v trenutnem obdobju težave pri črpanju sredstev (glej odstavke 23 do 26).

Priporočilo 1: časovni razpored za zakonodajni okvir in programske dokumente

Komisija bi morala pripraviti časovni razpored z datumi ključnih mejnikov (npr. predloga in sprejetja zakonodajnega okvira), da bi zagotovila, da se začne operativni program izvajati pravočasno na začetku programskega obdobja. Komisija bi takšen časovni razpored morala predlagati Svetu in Evropskemu parlamentu, da bi o njem dosegli dogovor.

Ciljni datum izvedbe: takoj (za zakonodajni okvir po letu 2020).

Priporočilo 2: dobro utemeljeni zahtevki za spremembo programov (vključno z učinki na rezultate)

Komisija bi morala pred sprejetjem sklepov o spremembi operativnih programov v primerih, ki zadevajo ključne elemente smotrnosti, zagotoviti, da:

1. zahtevek temelji na zanesljivi in celoviti oceni izvajanja operativnega programa in partnerskega sporazuma ter z njima povezanih potreb v času spremembe in
2. je sprememba sprejeta predvsem za doseganje boljših rezultatov in da kazalniki uspešnosti izražajo spremembe v stopnji financiranja prednostnih nalog.

Ciljni datum izvedbe: velja za bodoče zahtevke držav članic za spremembo operativnih programov.

Priporočilo 3: sredstva za pridobivanje informacij za boljše spremljanje črpanja sredstev

Komisija bi morala zagotoviti, da ima sredstva za:

1. pridobivanje informacij, ki so potrebne za temeljito in celovito spremljanje tega, kako operativni programi črpajo sredstva;
2. opredelitev vzrokov za počasno in hitro črpanje sredstev, pri čemer je treba upoštevati, da morajo biti odhodki zakoniti in pravilni, ter se zavedati pomembnosti uspešne porabe sredstev, in
3. predhodno oceno učinka ukrepov za povečanje črpanja sredstev in potrebe po njih, da se bo lahko odločila, ali naj jih uporabi ali ne.

Ciljni datum izvedbe: Do konca leta 2018 za (a) in (b). Do konca leta 2020 za (c).

Priporočilo 4: poudarek na smotrnosti in doseganju dobrih rezultatov

Ko Komisija državam članicam in operativnim programom zagotovi ciljno usmerjeno podporo za hitrejše izvajanje programskega obdobja 2014–2020 (kot pri spremembi operativnih programov), bi morala zagotoviti, da so ukrepi osredotočeni predvsem na doseganje dobrih rezultatov.

Ciljni datum izvedbe: takoj.

To poročilo je sprejel senat II, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Iliana IVANOVA, v Luxembourgu na zasedanju 30. maja 2018.

Glosar in kratice

COCOF: Odbor za usklajevanje skladov (COCOF) je stalni odbor pri Evropski komisiji. Njegova naloga je, da razpravlja o vprašanjih v zvezi z izvajanjem uredb, ki urejajo strukturne sklade in Kohezijski sklad. Njegova navodila so priporočila s praktičnimi primeri in informacijami, niso pa pravno zavezujoča niti omejevalna.

Črpanje sredstev: Sredstva se štejejo za črpana, ko Komisija sredstva EU izplača za operativni program države članice za sofinanciranje upravičenih projektov. Vanj so vključeni predujmi ter vmesna in končna plačila.

Dodana vrednost EU: Vrednost, ki jo ukrepi EU dodajo k vrednosti, ki bi bila dosežena samo z ukrepi držav članic.

Dodeljena sredstva: Skupni znesek, dodeljen državi članici ali operativnemu programu v posameznem programskem obdobju. To je teoretični najvišji znesek, ki je lahko izplačan.

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR): Cilj Evropskega sklada za regionalni razvoj je okrepiti ekonomsko in socialno kohezijo v Evropski uniji z odpravo glavnih regionalnih neravnovesij s finančno podporo za vzpostavitev infrastrukture in za produktivne naložbe, ki ustvarjajo delovna mesta, predvsem za podjetja.

Evropski socialni sklad (ESS): Cilj Evropskega socialnega sklada je krepitev ekonomske in socialne kohezije v Evropski uniji, in sicer z izboljšanjem zaposlovanja in zaposlitvenih možnosti (zlasti z ukrepi usposabljanja) ter spodbujanjem višje stopnje zaposlenosti in ustvarjanja več in boljših delovnih mest.

Izvajanje v fazah: Način organiziranja financiranja projekta v dveh programskih obdobjih, da bi omejili tveganje nekončanih (in zato neupravičenih) projektov ter povečali črpanje sredstev v prvi fazi (2007–2013).

Kohezijski sklad: Kohezijski sklad je namenjen krepitvi ekonomske in socialne kohezije v Evropski uniji s financiranjem okoljskih in prometnih projektov v državah članicah, v katerih je BNP na prebivalca nižji od 90 % povprečja EU.

Mrtva izguba: Mrtve izgube se pojavijo, kadar se zagotovi financiranje za podporo upravičencem, ki bi enako odločitev sprejeli tudi brez pomoči. V takih primerih izida ni mogoče pripisati politiki, upravičencu izplačana pomoč pa ni imela nobenega učinka. Delež odhodkov, ki povzročajo mrtve izgube, je zato že sam po sebi neuspešen, ker ne prispeva k doseganju ciljev.

Nacionalni strateški referenčni okvir: Referenčni dokument za načrtovanje financiranja EU na nacionalni ravni za obdobje 2007–2013. Nacionalni strateški referenčni okvir zagotavlja, da je pomoč iz skladov usklajena s strateškimi smernicami EU o koheziji, in opredeli povezavo med prioritetami EU na eni strani ter nacionalnimi in regionalnimi prioritetami na drugi. Za programsko obdobje 2014–2020 so nacionalni strateški referenčni okvir nadomestili partnerski sporazumi (glej opredelitev v nadaljevanju).

Obveznost: Pravna zaveza za zagotavljanje finančnih sredstev pod posebnimi pogoji, s katero se EU zaveže, da bo po končanem projektu, ki se financira s sredstvi EU, povrnila svoj del stroškov zanj.

Operativni program: Operativni program določa prioritete in posebne cilje države članice ter opisuje, kako bodo sredstva (sofinanciranje EU ter nacionalno javno in zasebno sofinanciranje) v danem obdobju (trenutno sedem let) uporabljena za financiranje projektov. Projekti v operativnem programu morajo prispevati k določenemu številu ciljev. Operativni program se lahko financira iz ESRR, Kohezijskega sklada in/ali ESS. Pripravi ga država članica, preden pa so mogoča plačila iz proračuna EU, ga mora odobriti Komisija. Operativne programe je mogoče v programskem obdobju spremeniti le, če se s tem strinjata obe strani.

Organ upravljanja: Organ upravljanja je nacionalni, regionalni ali lokalni javni organ (ali drug javni ali zasebni organ), ki ga določi država članica za upravljanje operativnega programa. Njegove naloge vključujejo izbiranje projektov za financiranje, spremljanje izvajanja projektov in poročanje Komisiji o finančnih vidikih in doseženih rezultatih. Organ upravljanja je tudi organ, ki po revizijah, ki jih opravi Komisija, Evropsko računsko sodišče ali drug organ v državi članici, upravičencem naloži finančne popravke.

Organ za potrjevanje: Določi ga posamezna država članica, da opravi preglede na prvi stopnji za odhodke, ki jih prijavijo organi upravljanja, ter potrdi, da so ti odhodki zakoniti in pravilni.

Partnerski sporazumi: Partnerski sporazumi se sklepajo med Evropsko komisijo in posameznimi državami članicami za programsko obdobje 2014–2020. V njih so navedeni načrti nacionalnih organov za uporabo sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter opisani strateški cilji in prednostne naložbe vsake države, za katere je v sporazumih vzpostavljena povezava s splošnim ciljem strategije Evropa 2020 za pametno, trajno in vključujočo rast. Poleg tega vključujejo podrobnosti o morebitnih predhodnih pogojenostih (potrebnih osnovnih pogojih za uspešno in učinkovito uporabo sredstev) in okvirih za upravljanje smotrnosti. Pripravijo jih države članice v dialogu s Komisijo, ki jih mora nato sprejeti.

Prednostna os: Ena od prioritet strategije operativnega programa, ki je sestavljena iz skupine povezanih operacij s specifičnimi merljivimi cilji.

Programsko obdobje: Večletni časovni okvir, v katerem se načrtujejo in izvajajo odhodki strukturnih skladov in Kohezijskega sklada.

Razveljavitev obveznosti: Preklic celotne obveznosti ali dela obveznosti, ki ni bila uporabljena. Razveljavitev obveznosti se izvede samodejno po določenem obdobju, običajno po dveh ali treh letih (pravilo n + 2/3).

Retroaktivni projekt: Retroaktivni projekti ali operacije so tisti, za katere so nastali odhodki iz nacionalnih sredstev ali ki so bili zaključeni, preden se je uradno zaprosilo za sofinanciranje EU ali preden je bilo to dodeljeno, in se torej financirajo retroaktivno. V programskem obdobju 2014–2020 projekti ali operacije, ki so fizično dokončani ali v celoti izvedeni, preden upravičenec predloži vlogo za financiranje, niso upravičeni do sredstev EU.

Revizijski organ: Komisiji daje zagotovilo o uspešnem delovanju sistemov upravljanja in notranjih kontrol operativnih programov (ter s tem tudi o zakonitosti in pravilnosti potrjenih odhodkov). Revizijske organe določi posamezna država članica in so ponavadi oddelki v generalnih sekretariatih vlade, na ministrstvih za finance (ali organih za notranjo kontrolo v sestavi teh ministrstev), na drugih ministrstvih ali v okviru vrhovnih revizijskih institucij. Delovati morajo neodvisno od organov, ki upravljajo sklade. Revizijski organ o svojih ugotovitvah glede revizij sistemov in revizij operacij poroča organu upravljanja in organu za potrjevanje ustreznega operativnega programa. O svojih letnih dejavnostih poročajo enkrat letno v letnem poročilu o nadzoru, ki ga predložijo Komisiji. Če revizijski organ meni, da organ upravljanja ni sprejel ustreznih popravljalnih ukrepov, mora na to opozoriti Komisijo.

Skupni strateški okvir: Zagotavlja smernice in pripomore k usklajevanju ciljev različnih skladov EU na področju kohezijske politike ter drugih instrumentov in politik EU.

Stopnja črpanja sredstev: Odstotni delež skupnega zneska, namenjenega operativnemu programu, ki je bil načrpan (plačan).

Strateške smernice Skupnosti o koheziji: V strateških smernicah Skupnosti so navedena načela in prednostne naloge kohezijske politike ter predlagani najboljši načini uporabe sredstev, ki so na voljo za programe nacionalne in regionalne pomoči v obdobju 2007–2013, v evropskih regijah. Nacionalni organi morajo smernice uporabiti kot podlago za oblikovanje nacionalnih strateških prioritet in za načrtovanje za obdobje 2007–2013 oziroma nacionalni strateški referenčni okvir.

Večletni finančni okvir: Večletni finančni okvir določa prednostno porabo sredstev in najvišje zneske, ki jih lahko EU porabi na posameznih področjih v določenem večletnem obdobju. Sedanji večletni finančni okvir zajema obdobje 2014–2020, prejšnja pa sta zajemala obdobji 2007–2013 oziroma 2000–2006 (Agenda 2000).

Veliki projekt: Veliki projekti zajemajo gospodarsko neločljiv sklop del, dejavnosti ali storitev, ki izpolnjujejo točno določeno tehnično funkcijo in imajo točno določen namen, celotni strošek zanje pa presega 50 milijonov EUR oziroma 75 milijonov EUR v primeru prometnega projekta. Na ravni posameznega projekta se zahteva odobritev Komisije.

Zaključek: Finančna poravnava s končnim plačilom državi članici ali izterjavo čezmernih zneskov, ki jih je plačala Komisija. Zaključek je zadnja faza življenjskega cikla programa.

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti poslovanja je opravil revizijski senat II – Naložbe v kohezijo, rast in vključevanje, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Iliana Ivanova. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča Henri Grethen, pri njej pa so sodelovali vodja njegovega kabineta Marc Hostert, vodilna upravna uslužbenca Niels-Erik Brokopp in Emmanuel Rauch, vodji naloge Anna Fiteni in Peggy Vercauteren ter revizorji Alessandra Falcinelli, Agota Krenusz, Radka Papouskova, Adrian Rosca in Piotr Senator.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2018

PDF	ISBN 978-92-847-0028-8	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/074626	QJ-AB-18-013-SL-N
HTML	ISBN 978-92-9207-993-2	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/7833	QJ-AB-18-013-SL-Q

© Evropska unija, 2018

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact/write-to-us_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (https://publications.europa.eu/sl/publications) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://data.europa.eu/euodp/sl/home?.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl/home?). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.