Evropska unija

Kaj je in kaj dela

UVOD:

VSEBINA IN NAMEN TE PUBLIKACIJE

Ta publikacija predstavlja Evropsko unijo (EU) in njene dejavnosti.

V prvem oddelku je EU na kratko predstavljena.

V drugem oddelku z naslovom „Kaj dela Evropska unija“ je opisano, kako se na 35 različnih področjih trudi izboljšati življenje prebivalcev in prebivalk Evrope in drugih držav.

V tretjem oddelku z naslovom „Kako se Evropska unija odloča in sprejema ukrepe“ so opisane institucije v središču postopka odločanja EU in kako se njihove odločitve oblikujejo v dejanske ukrepe.

  HTML PDF PRINT
Ta publikacija je na voljo v naslednjih oblikah: HTML PDF General Report Paper General Report

1 Evropska unija na kratko

Evropska unija (EU) je edinstvena gospodarska in politična unija 27 evropskih držav.

Začetki EU segajo v čas po drugi svetovni vojni. Najprej se je začelo gospodarsko sodelovanje. Države, ki med seboj trgujejo, namreč postanejo gospodarsko odvisne druga od druge in je zato verjetnost sporov manjša. Tako je leta 1958 nastala Evropska gospodarska skupnost, sprva gospodarska povezava šestih držav: Belgije, Nemčije, Francije, Italije, Luksemburga in Nizozemske.

Od takrat se je pridružilo še 22 držav (in Združeno kraljestvo je leta 2020 izstopilo iz EU). Vzpostavljen je bil obsežen enotni trg (oziroma notranji trg), ki se razvija naprej, da bi dosegel polni potencial.

Gospodarski uniji je sledilo povezovanje na številnih različnih področjih politik, od podnebja, okolja in zdravja do zunanjih odnosov ter varnosti, pravosodja in migracij. To je vodilo k spremembi imena leta 1993, ko se je Evropska gospodarska skupnost preimenovala v Evropsko unijo.

V EU že več kot pol stoletja vladajo mir, stabilnost in blaginja, dvignil se je življenjski standard in uvedena je bila enotna evropska valuta evro. Enotno valuto z vsemi njenimi prednostmi zdaj uporablja več kot 340 milijonov državljank in državljanov EU v 19 državah.

Z odpravo nadzora meja med državami EU je mogoče prosto potovati skoraj po vsej celini. Hkrati je veliko lažje živeti in delati v drugih evropskih državah. Vsi državljani in državljanke EU imajo pravico, da se svobodno odločijo, v kateri državi članici želijo študirati, delati ali se upokojiti. Vsaka država EU mora pri zaposlovanju, socialni varnosti in obdavčitvi državljane in državljanke EU obravnavati enako kot lastne.

Poglavitna gonilna sila gospodarstva v EU je enotni trg, ki omogoča prosti pretok večine blaga, storitev, kapitala in oseb. EU želi v ogromni trg vključiti še druga področja, denimo področje energije, znanja in kapitalskih trgov, da bodo imeli Evropejci in Evropejke od tega čim večjo korist.

EU si stalno prizadeva za večjo transparentnost in demokratičnost svojih upravljavskih institucij. Odločitve se sprejemajo kar najbolj transparentno ter čim bliže državljankam in državljanom. Neposredno izvoljeni Evropski parlament je dobil več pristojnosti. Pomembnejšo vlogo imajo tudi parlamenti držav članic, ki tesno sodelujejo z evropskimi institucijami.

EU deluje po načelu predstavniške demokracije: na ravni EU državljane in državljanke neposredno zastopa Evropski parlament, države članice pa zastopata Evropski svet in Svet EU.

Evropske državljane in državljanke se spodbuja k sodelovanju v demokratičnem življenju EU, tako da izražajo svoje mnenje o politikah EU med njihovo pripravo ali predlagajo spremembe obstoječih zakonov in politik. Državljani in državljanke imajo prek evropske državljanske pobude več besede pri politikah EU, ki jih zadevajo. Vložijo lahko tudi pritožbe in pošljejo vprašanja v zvezi z uporabo prava EU.

Pogodba o Evropski uniji določa, da „Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“ Te vrednote so sestavni del evropskega načina življenja.

Človekovo dostojanstvo je treba spoštovati in varovati, saj je podlaga temeljnim pravicam.

Biti evropski državljan ali državljanka pomeni tudi imeti politične pravice. Vsak odrasel državljan ali državljanka EU ima pravico kandidirati in voliti na volitvah v Evropski parlament, bodisi v državi prebivališča bodisi v matični državi.

Enakost pomeni, da imajo vsi državljani in državljanke enake pravice pred zakonom. Načelo enakosti spolov je temelj vseh evropskih politik in evropske integracije ter velja na vseh področjih.

EU temelji na načelu pravne države. Vse njene dejavnosti izhajajo iz pogodb, o katerih so se prostovoljno in demokratično dogovorile njene države članice. Pravo in pravico brani neodvisno sodstvo. Države EU so Sodišču Evropske unije podelile končno pristojnost v zadevah prava EU. Sodbe tega sodišča morajo spoštovati vsi.

Človekove pravice varuje Listina EU o temeljnih pravicah. Mednje sodijo pravica do nediskriminacije na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, pravica do varstva osebnih podatkov in pravica do sodnega varstva.

EU je leta 2012 prejela Nobelovo nagrado za mir za svoja prizadevanja za mir, spravo, demokracijo in človekove pravice v Evropi.

Države članice in institucije EU

V središču EU je 27 držav članic, ki so del EU, ter njihovi državljani in državljanke. Edinstvena lastnost EU je, da so vse države članice suverene in neodvisne, vendar so se odločile odpovedati se delu svoje „suverenosti“ in se združiti na področjih, kjer je smiselno sodelovati.

V praksi to pomeni, da države članice del svojih pooblastil za sprejemanje odločitev prenesejo na skupne institucije, ki so jih ustanovile, tako da se lahko o posebnih zadevah skupnega interesa demokratično odloča na ravni EU.

Države članice Evropske unije (2020)


V postopku odločanja na ravni EU sodeluje več institucij, zlasti:

  • Evropski parlament, ki zastopa državljane in državljanke EU, ki tudi neposredno izvolijo njegove poslance,
  • Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji oziroma voditeljice držav ali vlad držav članic EU,
  • Svet (imenovan tudi Svet Evropske unije), ki zastopa vlade držav članic EU, in
  • Evropska komisija, ki zastopa interese EU kot celote.

Pri sprejemanju odločitev in oblikovanju zakonodaje sodelujejo tudi nacionalni parlamenti držav članic, kakor tudi dva posvetovalna organa, in sicer Evropski odbor regij, ki ga sestavljajo predstavniki regionalnih in lokalnih oblasti, ter Evropski ekonomsko-socialni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki organizacij delojemalcev in delodajalcev ter interesnih skupin.

Običajno Evropska komisija predlaga nove zakone, Evropski parlament in Svet pa jih sprejmeta.

Posvetovalna organa (Evropski ekonomsko-socialni odbor in Evropski odbor regij) in nacionalni parlamenti so v postopek vključeni tako, da dajejo mnenja o predlogih, predvsem z vidika načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Subsidiarnost pomeni, da lahko EU, razen na področjih, kjer ima izključno pristojnost, ukrepa le, če bodo ukrepi učinkovitejši na ravni EU kot na nacionalni ravni. V skladu z načelom sorazmernosti morajo biti ukrepi EU omejeni na to, kar je potrebno za doseganje ciljev pogodb EU. Države članice in zadevna institucija ali institucije EU sprejete zakone EU nato izvajajo. V tretjem oddelku te publikacije je več informacij o tem, kako EU sprejema in izvaja odločitve.

Pogodbe EU

Vsak ukrep EU temelji na pogodbah, ki so jih prostovoljno in demokratično odobrile vse države članice EU. Pogodbe določajo cilje Evropske unije in pravila delovanja institucij EU, način sprejemanja odločitev ter odnos med EU in njenimi državami članicami.

V nekaterih posebnih primerih na nekaterih področjih politike EU ne sodelujejo vse države članice. Na primer, evro je enotna valuta EU kot celote, vendar evroobmočje zdaj zajema le 19 držav članic, Danska ima klavzulo o izvzetju iz uporabe evra, ostale države pa še niso izpolnile meril za pridružitev. V schengensko območje je vključenih 22 držav članic, kar omogoča gibanje brez potnega lista, pet držav pa še vedno izvaja nadzor na svojih mejah.

Obeti za prihodnost

Da bi se evropski projekt razvijal v pravi smeri, je tedanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker v svojem govoru o stanju v Uniji leta 2016 predstavil pozitivno agendo za Evropo, ki varuje, opolnomoča in ščiti. To sporočilo so Evropski parlament in voditelji držav EU-27 pozdravili na vrhu v Bratislavi 16. septembra 2016.

Delo v zvezi s pozitivno agendo se je nadaljevalo z Belo knjigo Komisije o prihodnosti Evrope iz marca 2017, v kateri je bilo predstavljenih pet scenarijev, kakšna bi lahko bila EU leta 2025. Komisija je po izidu bele knjige prispevala k razpravi z več tematskimi dokumenti z razmisleki o različnih možnostih za EU na nekaterih področjih politik: tj. socialna razsežnost Evrope; izkoriščanje globalizacije; poglobitev ekonomske in monetarne unije; prihodnost evropske obrambe in prihodnost financ EU.

Prihodnja leta za Evropsko unijo pomenijo priložnosti in izzive. Dva dogodka, in sicer volitve v Evropski parlament leta 2019 in izredni vrh o prihodnosti Evrope 9. maja 2019 v romunskem Sibiuu, sta EU omogočila, da obnovi svojo zavezo k reševanju vprašanj, ki so za ljudi resnično pomembna.

Predsednica Komisije Ursula von der Leyen je napovedala konferenco o prihodnosti Evrope, da bi Evropejci in Evropejke lahko imeli besedo pri tem, kako se njihova Unija vodi in kakšne sadove rojeva. Konferenca se bo začela leta 2020 in trajala dve leti, na njej pa bodo sodelovali državljani in državljanke vseh starosti iz vse EU, civilna družba in evropske institucije.

2 Kaj dela Evropska unija

V drugem delu te publikacije je predstavljen povzetek dejavnosti EU na 35 različnih področjih politik, vključno s koristnimi povezavami do več informacij.

Javno zdravje


Najnovejše informacije Evropske komisije o izbruhu koronavirusa (COVID-19) ter informacije za potnike so na voljo tukaj.

Zdravje državljank in državljanov je glavna prednostna naloga Evropske unije. Zdravstvena politika EU dopolnjuje politike držav članic, da bi se vsem, ki živijo v EU, zagotovila zaščita pred resnimi čezmejnimi nevarnostmi za zdravje in dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva.

Čeprav so za organizacijo zdravstvenega varstva odgovorne posamezne države članice, EU dopolnjuje nacionalne politike za doseganje skupnih ciljev. Vloga EU pri pripravah in odzivanju na resne čezmejne nevarnosti za zdravje je ključna za zaščito Evropejcev in Evropejk ter zajema ukrepe v zvezi s cepljenjem, boj proti antimikrobični odpornosti ter preprečevanje in omejevanje pandemij in drugih nalezljivih bolezni, kot je ebola. Zdravstvena politika EU ustvarja tudi ekonomijo obsega z združevanjem sredstev in pomaga državam pri reševanju skupnih izzivov, vključno z dejavniki tveganja za kronične bolezni ali vplivom daljše pričakovane življenjske dobe na sisteme zdravstvenega varstva.

Video:

Kaj dela EU

Zdravstvena politika EU se osredotoča na odpravo resnih nevarnosti za zdravje po vsej EU s preprečevanjem bolezni in zagotavljanjem enakih možnosti za dobro zdravje in kakovostno zdravstveno varstvo za vse. Zdravo prebivalstvo prinaša tudi koristi za gospodarstvo, zato je cilj EU zagotoviti dostopnost, učinkovitost in prožnost zdravstvenih sistemov v EU.

EU je dejavna na številnih področjih, kot so krepitev zmogljivosti za povečanje precepljenosti, združevanje znanja o raku, spodbujanje zdravega življenjskega sloga in boj proti kajenju s tobačno zakonodajo. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni ocenjuje nove nevarnosti, tako da se lahko EU in nacionalni zdravstveni organi hitro odzovejo. Za zagotovitev, da so pacienti in pacientke deležni najboljšega zdravljenja, morajo biti vsa zdravila v EU, preden se dajo na trg, odobrena na nacionalni ravni ali ravni EU (prek Evropske agencije za zdravila).

Glavni instrument za izvajanje zdravstvenih politik EU je tretji zdravstveni program EU. Z njegovim proračunom v višini 449 milijonov EUR se financirajo projekti sodelovanja na ravni EU in skupni ukrepi nacionalnih zdravstvenih organov ter podpirajo nevladni organi in sodelovanje z mednarodnimi organizacijami. Poleg tega program Obzorje 2020 vlaga 7,5 milijarde EUR v z zdravjem povezane raziskave in inovacije, medtem ko instrument za povezovanje Evrope, strukturna sklada EU in naložbeni načrt za Evropo vlagajo v zdravstveno infrastrukturo in digitalizacijo zdravstvenega varstva.

S pomočjo evropske kartice zdravstvenega zavarovanja so potnice in potniki deležni zdravljenja, če med obiskom druge države EU zbolijo, medtem ko pravo EU o čezmejnem zdravstvenem varstvu določa pravice državljank in državljanov pri prehodu meja zaradi načrtovanega zdravljenja. Prek evropskih referenčnih mrež so pacienti in pacientke z redkimi ali zapletenimi boleznimi deležni najboljšega strokovnega znanja iz vse Evrope, ne da bi jim bilo treba zapustiti svojo matično državo.

Podnebni ukrepi in evropski zeleni dogovor

EU si močno prizadeva omejiti emisije toplogrednih plinov, uresničiti prehod na čisto, nizkoogljično in trajnostno gospodarstvo ter obravnavati neizogibne posledice podnebnih sprememb.

EU sprejema ukrepe na področju podnebnih sprememb, ki so odziv na spremembe podnebja Zemlje, zlasti dvig globalnih temperatur zaradi povečanja emisij toplogrednih plinov, ki jih povzročajo človekove dejavnosti. Višje povprečne temperature imajo številne posledice, med katerimi so močnejši in pogostejši izredni vremenski pojavi, kot so poplave, suše in nevihte. Takšni pojavi niso samo neposredna grožnja ljudem, temveč lahko ogrozijo tudi proizvodnjo hrane in povzročijo pomanjkanje vode, zaradi česar lahko pride do lakote, regionalnih konfliktov in množičnih migracij.

Kaj dela EU

Da bi podnebne spremembe zadržali pod nevarnimi ravnmi, se je mednarodna skupnost v okviru Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah dogovorila, da je treba dvig povprečne globalne temperature zadržati precej pod 2 °C nad predindustrijsko ravnijo, pri čemer je cilj doseči, da ne preseže 1,5 °C. EU ima vrsto politik in instrumentov za zmanjševanje emisij in prehod na nizkoogljično gospodarstvo, s strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam pa spodbuja ukrepe, kot so gradnja objektov za zaščito pred poplavami, razvoj kmetijskih rastlin, odpornih proti suši, in spremembe gradbenih predpisov.

Neobravnavanje podnebnih sprememb bi EU in preostali svet lahko drago stalo. Hkrati vse večje povpraševanje po čistih tehnologijah ustvarja priložnosti za inovacije, industrijsko modernizacijo ter zelena delovna mesta in rast. Podnebni ukrepi so zdaj vključeni v vse glavne programe porabe evropskih sredstev, za pobude, povezane s podnebjem, pa bo porabljenih 20 % proračuna EU za obdobje 2014–2020.

Video:

EU je vodilna pri svetovnih prizadevanjih za boj proti podnebnim spremembam, zlasti s spodbujanjem mednarodne skupnosti, naj ohrani zagon pariškega podnebnega sporazuma in ga prenese v prakso po vsem svetu.

Postati prva podnebno nevtralna celina na svetu do leta 2050 je največji izziv in največja priložnost našega časa. Evropska komisija je v ta namen predstavila evropski zeleni dogovor, najambicioznejši sveženj ukrepov, ki naj bi evropskim državljankam in državljanom ter podjetjem prinesel koristi zaradi prehoda na trajnostno zeleno gospodarstvo.

S sistemom EU za trgovanje z emisijami, na katerem temelji podnebna politika EU, se stroškovno učinkovito zmanjšujejo emisije iz industrije, elektrarn in letalstva v Evropi. Države EU so se dogovorile tudi o nacionalnih ciljih za zmanjšanje emisij v drugih sektorjih, kot so promet, stavbni sektor in kmetijstvo.

Gospodarstvo, finance in evro

Ekonomska in monetarna unija ter evro zagotavljata skupne temelje za večjo stabilnost, rast in blaginjo v vsej Evropi.

Ekonomska in monetarna unija združuje in povezuje gospodarstva EU z usklajenimi gospodarskimi in fiskalnimi politikami, skupno monetarno politiko in skupno valuto, tj. evrom. Zagotavljanje delovnih mest, rasti, socialne pravičnosti in finančne stabilnosti je močno orodje, vendar gre za delo, ki še ni dokončano.

Video:

Kaj dela EU

Cilji gospodarskih in finančnih politik EU v evroobmočju in EU so:

  • spodbujati rast in zaposlovanje,
  • spodbujati makroekonomsko in fiskalno stabilnost,
  • izboljšati učinkovito delovanje ekonomske in monetarne unije,
  • spodbujati naložbe,
  • preprečiti ali odpraviti makroekonomska neravnotežja,
  • pomagati usklajevati nacionalne strukturne politike in
  • spodbujati blaginjo zunaj meja EU.

V odziv na gospodarsko in finančno krizo iz leta 2008 je bilo okrepljeno ekonomsko upravljanje EU z izboljšavami Pakta za stabilnost in rast, tj. fiskalnih pravil, ki jih države članice upoštevajo za spodbujanje in ohranjanje stabilnosti ekonomske in monetarne unije. Države, ki niso imele več dostopa do finančnih trgov, kot je Grčija, so prejele finančno podporo in podporo politike, kot trajna rešitev evroobmočja za take primere pa je bil vzpostavljen evropski mehanizem za stabilnost.

Uveden je bil tudi postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, da bi spremljali in odpravljali potencialno težavne gospodarske trende v posameznih državah članicah in preprečili, da bi vplivali na ostale.

Evro, ki je v obtoku od leta 2002 in ga uporablja več kot 340 milijonov ljudi v 19 državah članicah, je za ameriškim dolarjem druga najpomembnejša valuta na svetu. Enotna valuta je praktična za državljane in državljanke, koristi poslovanju in pomeni pomemben dosežek evropske integracije.

Namen naložbenega načrta za Evropo, sprejetega novembra 2014, je z javnimi jamstvi spodbujati zasebne naložbe. Evropski sklad za strateške naložbe, vzpostavljen v okviru načrta, je presegel pričakovanja, saj je do oktobra 2019 pritegnil že 439 milijard EUR naložb. Z naložbami v okviru načrta je bilo podprtih 1,1 milijona novih delovnih mest, do leta 2022 pa naj bi to število naraslo na 1,7 milijona. Boljši dostop do finančnih sredstev bo lahko izkoristilo več kot milijon malih in srednjih podjetij, načrt pa je pripomogel k 0,9-odstotnemu povečanju bruto domačega proizvoda EU.

Migracije in azil

Skupna politika EU na področju azila in priseljevanja pomaga Evropi pri učinkovitem obravnavanju migracijskih izzivov.

Od leta 2015 je za mednarodno zaščito v EU zaprosilo več kot 3,2 milijona prosilcev za azil, pri čemer so številni bežali pred vojno in grozotami v Siriji in drugih nemirnih državah.

Video:

Kaj dela EU

EU je oblikovala skupno politiko o azilu in priseljevanju za upravljanje številnih izzivov, ki so nastali zaradi migracij v Unijo, tudi migracij oseb, ki želijo mednarodno zaščito. V to politiko spadajo naslednji ukrepi, namenjeni obravnavanju krize.

EU je obravnavanju begunske krize in financiranju projektov za izpolnjevanje najnujnejših humanitarnih potreb beguncev, ki prihajajo na evropske obale, namenila več kot 10 milijard EUR. Zagotavlja tudi humanitarno pomoč beguncem in migrantom v državah zunaj EU ter podpira prizadevanja za obravnavanje temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij.

Države članice so se na podlagi predloga Evropske komisije dogovorile, da bodo prosilce za azil iz Grčije in Italije premestile v druge države EU. EU hoče tudi vzpostaviti varne in zakonite poti za vstop prosilcev za azil v EU. Prostovoljni program za preselitev, o katerem so se dogovorile države članice, predvideva preselitev 22 500 ljudi iz držav zunaj EU v države članice EU. EU si prizadeva za povečanje stopnje vračanja migrantov brez urejenega statusa, ki nimajo pravice do bivanja v EU, v njihovo domačo državo.

Marca 2016 se je EU dogovorila s Turčijo, da lahko migrante brez urejenega statusa in prosilce za azil, ki iz Turčije prispejo na grške otoke, vrne v Turčijo. Za vsakega Sirca, vrnjenega v Turčijo z grških otokov po nedovoljenem prečkanju meje, bo EU iz Turčije sprejela Sirca, ki te poti ni poskušal ubrati na nedovoljen način. Število nedovoljenih prihodov na otoke se je zato zelo zmanjšalo. EU je dala za obravnavanje potreb beguncev, ki bivajo v Turčiji, na razpolago tri milijarde EUR.

Na Egejskem in Sredozemskem morju je bilo od leta 2015 zaradi italijanskih in grških reševalnih operacij ter dejavnosti Evropske agencije za mejno in obalno stražo, ustanovljene leta 2016, rešenih več kot 620 000 življenj.

Komisija je predlagala korenito reformo obstoječe azilne zakonodaje v skladu s sedanjimi in prihodnjimi potrebami. Osnovno načelo bo ostalo enako: ljudje bi morali za azil zaprositi v prvi državi članici EU, v katero vstopijo, razen če imajo družino drugje, kadar pa je neka država članica preobremenjena, morajo druge države članice EU izkazati solidarnost in prevzeti pravičen delež odgovornosti.

Meje in varnost

Evropska unija si prizadeva vzpostaviti varnostno unijo, da bi Evropa z bojem proti terorizmu in hudim kaznivim dejanjem ter s krepitvijo svojih zunanjih meja postala varnejša.

EU svojim državljankam in državljanom zagotavlja območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja. Splošni cilj varnostne unije je doseči večjo varnost tega območja. EU in države članice sodelujejo v boju proti terorizmu in nasilni radikalizaciji, hudim kaznivim dejanjem in organiziranemu kriminalu ter kibernetski kriminaliteti.

Video:

Kaj dela EU

EU svoje ukrepe osredotoča na podpiranje držav članic z:

  • izmenjavo informacij med nacionalnimi organi kazenskega pregona, carinskimi organi in mejnimi policisti,
  • operativnim sodelovanjem ob podpori agencij EU,
  • usposabljanjem, izmenjavo najboljših praks, financiranjem, raziskavami in inovacijami.

Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) združuje države članice pri preiskovanju primerov hudih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala. Komisija si prizadeva tudi, da bi se zagotovila „interoperabilnost“ različnih informacijskih sistemov EU za upravljanje varnosti, mej in migracij, tj. da bi lahko sistemi medsebojno komunicirali.

EU je posodobila in zaostrila svojo zakonodajo, pri čemer je uskladila opredelitev terorističnih kaznivih dejanj ter inkriminirala potovanja, usposabljanje in financiranje teroristov. EU ob podpori centra odličnosti mreže za ozaveščanje o radikalizaciji krepi prizadevanja za preprečevanje radikalizacije in obravnavanje izziva vračanja terorističnih borcev. Komisija prek internetnega foruma EU lajša sodelovanje med ključnimi spletnimi podjetji, organi kazenskega pregona in civilno družbo pri omejevanju dostopa do nezakonite spletne vsebine in zagotavljanju učinkovite alternativne zgodbe za boj proti teroristični propagandi. Komisija je tudi predlagala, da se za spletna podjetja uvede obveznost, da teroristične vsebine s spleta odstranijo v eni uri po tem, ko jim to odredijo nacionalni organi.

Evropski parlament, Svet in Komisija so se decembra 2018 dogovorili o zakonodajnem aktu o kibernetski varnosti, s katerim se krepijo pristojnosti Agencije EU za kibernetsko varnost (Agencije Evropske unije za varnost omrežij in informacij), da bi ta lahko državam članicam bolje pomagala pri obravnavi kibernetskih groženj in napadov.

Na podlagi Schengenskega sporazuma se postopno odpravljajo pregledi na številnih notranjih mejah EU. Migracijska kriza in spreminjajoče se varnostno okolje v zadnjih letih sta pokazala, da schengensko območje potrebuje močne zunanje meje. EU je leta 2017 sprejela nova pravila za zunanje schengenske meje za okrepitev preverjanj vseh oseb, tudi evropskih državljank in državljanov, v ustreznih zbirkah podatkov, da bi se prepričali, da ne ogrožajo javnega reda ali notranje varnosti. Poleg tega nacionalnim mejnim policistom držav članic, kot so Grčija, Italija, Bolgarija in Španija, zdaj pomaga več kot 1 600 uradnikov Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex). Komisija je predlagala, da se Agencija okrepi z vzpostavitvijo stalne enote, ki naj bi štela 10 000 operativnih uslužbencev.

Podjetništvo in industrija

Cilj EU je doseči večjo konkurenčnost industrije in podjetništva ter spodbujati delovna mesta in rast s podjetjem naklonjenim okoljem.

Podjetniška in industrijska politika EU je namenjena izboljšanju poslovnega okolja, spodbujanju podjetništva in ustvarjanja delovnih mest ter olajšanju dostopa malih podjetij do financiranja in trgov. Mala in srednja podjetja pomenijo 99 % vseh podjetij v EU in zagotavljajo dve tretjini vseh delovnih mest v zasebnem sektorju. Politike EU spodbujajo ustanavljanje novih podjetij in podpirajo inovativna podjetja pri prizadevanjih, da bi razširila svoje dejavnosti. Z boljšimi trgovinskimi sporazumi se odpirajo trgi za podjetja EU, sprejeti pa je mogoče tudi ukrepe za preprečevanje nelojalne konkurence zunaj EU. Cilji EU so:

  • okrepiti svojo industrijsko bazo in spodbujati prehod na nizkoogljično gospodarstvo,
  • spodbujati inovacije kot sredstvo za ustvarjanje novih virov rasti,
  • spodbujati mala podjetja in podjetniško kulturo,
  • zajamčiti trg za blago na ravni EU in
  • povečati koristi naložb EU v vesolju.
Video:

Kaj dela EU

EU je zavezana pomoči podjetjem in industriji, da bi postali konkurenčnejši ter ustvarjali rast in nova delovna mesta. Cilj je pomagati evropskim podjetjem, da bi postala pametnejša ter bolj inovativna in trajnostna. Industrijska politika prispeva h konkurenčnosti z vzpostavitvijo ustreznih okvirnih pogojev (kot sta pametna zakonodaja in razvoj znanj in spretnosti). Evropska komisija je pripravila sektorske akcijske načrte in zakonodajo, da bi podprla več kot dvanajst ključnih industrijskih sektorjev, vključno s kemijsko, avtomobilsko, živilsko, zdravstveno, biotehnološko in aeronavtično industrijo. Odgovorna je tudi za sektorje z geostrateškimi posledicami in visoko stopnjo javnih intervencij, kot so obrambni, varnostni in vesoljski sektor.

Evropska komisija je v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko pripravila naložbeni načrt za Evropo. V okviru načrta je bil vzpostavljen Evropski sklad za strateške naložbe, da bi se mobilizirale naložbe v Evropi. Do novembra 2018 je načrt omogočil 360 milijard EUR naložb. Sklad zagotavlja jamstva za podporo projektom, ki jih financira Evropska investicijska banka in se osredotočajo na infrastrukturo, inovacije in manjša podjetja. Boljši dostop do finančnih sredstev bo po pričakovanjih lahko izkoristilo približno 850 000 malih in srednjih podjetij. Komisija upravlja več programov EU za podporo inovacijam in podjetništvu, med drugim:

EU poleg tega podjetjem omogoča vrsto podpornih storitev, kot sta evropska podjetniška mreža in Erasmus za mlade podjetnike.

Enotni trg

Enotni trg je eden izmed največjih dosežkov EU. Spodbuja rast in delovna mesta ter ljudem in podjetjem lajša vsakdanje življenje.

Zaradi enotnega trga (ki se včasih imenuje tudi notranji trg) je na ravni EU omogočen skoraj tak prosti pretok oseb, blaga, storitev in denarja kot znotraj posameznih držav. Državljanke in državljani EU lahko študirajo, živijo, nakupujejo, delajo in se upokojijo v kateri koli državi EU ter uživajo v ponudbi izdelkov iz vse Evrope.

Da bi olajšali dejavnosti na enotnem trgu, je bilo odpravljenih več sto tehničnih, pravnih in birokratskih ovir za prosto trgovino in prosti pretok med državami članicami EU. Podjetja so zato razširila svoje poslovanje, zaradi konkurence pa so cene nižje in potrošniki imajo večjo izbiro. Telefonski klici v Evropi so na primer veliko cenejši, cene letalskih vozovnic so bistveno nižje, vzpostavljene pa so bile tudi nove linije. EU si obenem prizadeva zagotoviti, da večje svoboščine ne bi škodile pravičnosti, varstvu potrošnikov ali okoljski trajnosti.

Video:

Kaj dela EU

Evropska komisija sodeluje z organi in zainteresiranimi stranmi v državah članicah, da bi spremljala in izvrševala obstoječa pravila, da bi ljudje in podjetja lahko izkoristili priložnosti, ki jih ponuja enotni trg. Vendar so še prisotne nekatere ovire za v celoti delujoč enotni trg. EU si zlasti prizadeva:

  • odpraviti sedanje regulativne ali upravne ovire, ki ljudem preprečujejo, da bi zlahka kupovali ali prodajali blago in storitve iz druge države članice ali v njej,
  • malim in velikim podjetjem olajšati pridobivanje denarja prek naložbenega načrta za Evropo in unije kapitalskih trgov,
  • spodbujati delavce in delavke k zaposlovanju v drugih državah EU, da bi zapolnili prosta delovna mesta in izpolnili potrebe po posebnih znanjih in spretnostih, tudi prek evropske poklicne izkaznice in portala za zaposlitveno mobilnost EURES,
  • preprečevati socialni damping, tj. uporabo poceni delovne sile in selitev proizvodnje v države ali na območja z nizkimi plačami,
  • spodbujati sodelovanje med nacionalnimi davčnimi organi in
  • vzpostaviti skupno konsolidirano osnovo za davek od dohodkov pravnih oseb v EU in davek na finančne transakcije.

S pravili za enotni trg je zagotovljen prosti pretok oseb, poleg tega pa državljani in državljanke EU ne potrebujejo potnega lista za potovanje znotraj schengenskega območja, ki zdaj zajema države članice EU (razen Bolgarije, Cipra, Hrvaške, Irske in Romunije) ter Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico. Za zagotovitev varnosti na schengenskem območju so te države zaostrile preglede na zunanjih mejah EU in povečale policijsko sodelovanje.

Na portalu Tvoja Evropa so na voljo informacije o življenju, delu, potovanju, študiju in poslovanju v drugi državi EU. Prek portala je mogoče dostopati do storitev, kot sta Tvoja Evropa – nasveti (za individualno pravno svetovanje) in SOLVIT (reševanje težav z javnimi organi v drugi državi).

Digitalno gospodarstvo in družba

Cilj enotnega digitalnega trga EU je odpreti priložnosti za ljudi in podjetja ter okrepiti položaj Evrope kot vodilne na svetu na področju digitalnega gospodarstva.

EU še naprej odstranjuje ovire, ki državljankam in državljanom, vladam in podjetjem preprečujejo, da bi v celoti izkoristili internet. Rešitve segajo od odprave „geografskega blokiranja“, ukinitve stroškov mobilnega gostovanja in odpravljanja pomanjkanja dostopa do interneta ali digitalnih spretnosti do novih pravil o prenosljivosti, da lahko ljudje med potovanjem po EU dostopajo do svojih spletnih naročnin za televizijo, igre in glasbo na enak način kot doma.

Video:

Kaj dela EU

Enotni digitalni trg bo omogočil boljše elektronsko trgovanje in dostavo paketov, odpravo geografskega blokiranja in pregled DDV. Z reformo telekomunikacijske in medijske politike, pregledom pravil o vedenju spletnih platform ter zagotavljanjem varnosti in zanesljivosti spletnega sveta se bo izboljšalo poslovno okolje. Enotni digitalni trg bo prispeval tudi h gospodarski rasti, saj bo zagotovil prosti pretok neosebnih podatkov, naložbe v digitalne spretnosti in boljši dostop do javnih spletnih storitev. Ljudje in podjetja bodo lahko zakonito, varno in cenovno ugodno trgovali, bili inovativni in se sporazumevali, kar jim bo olajšalo življenje. Z vzpostavitvijo enotnega digitalnega trga bi lahko h gospodarstvu EU prispevali več sto milijard EUR na leto in ustvarili več sto tisoč delovnih mest.

Evropska komisija je predstavila večino zakonodajnih predlogov, ki jih je napovedala v strategiji za enotni digitalni trg iz leta 2015. Zdaj se osredotoča na to, da bi predlogi za državljane EU postali resničnost. To so nekateri že sprejeti ukrepi:

  • junija 2017 so bili odpravljeni stroški mobilnega gostovanja, da lahko ljudje med potovanjem po EU uporabljajo svoje mobilne naprave po enakih cenah kot doma,
  • od maja 2018 imajo državljani in podjetja koristi od strogih novih pravil EU o varstvu osebnih podatkov,
  • Komisija želi državljankam in državljanom zagotoviti najboljšo možno internetno povezavo, pobuda WiFi4EU pa podpira namestitev brezplačnih javnih dostopnih točk Wi-Fi v lokalnih skupnostih po vsej EU,
  • Komisija je predlagala nova orodja, ki bi ljudi in podjetja pomagala zaščititi pred kibernetskimi napadi, ter okrepila svojo agencijo za kibernetsko varnost, leta 2018 pa še strokovni center za kibernetsko varnost,
  • Komisija je predlagala nove pobude na področju e-zdravja, dezinformacij, preglednosti spletnih platform, umetne inteligence, superračunalništva, 5G in blokovne verige ter digitalno strategijo za Zahodni Balkan,
  • da bi EU ostala na čelu digitalne preobrazbe, Komisija predlaga, da se v program za digitalno Evropo in program Ustvarjalna Evropa vloži 9,2 milijarde EUR.

Zaposlovanje in socialne zadeve

EU prispeva k ustvarjanju večjega števila in boljših delovnih mest v Evropi, njen cilj pa je doseči dostojne socialne standarde za vse svoje državljane, tudi prek Evropskega socialnega sklada v obsegu 86,4 milijarde EUR.

Odgovornost za politike zaposlovanja in socialne zadeve si delijo EU in njene države članice. Evropska komisija je za svojo prednostno nalogo določila delovna mesta, rast in naložbe, podpira pa jo naložbeni načrt za Evropo.

Video:

Kaj dela EU

Politike zaposlovanja in politike za socialne zadeve EU so namenjene:

  • ustvarjanju kakovostnih delovnih mest v EU,
  • pomoči delavcem in delavkam pri iskanju zaposlitve v svoji državi ali drugi državi EU,
  • spodbujanju znanj in spretnosti ter podjetništva,
  • koordiniranju in posodabljanju sistemov socialne varnosti,
  • ustvarjanju boljših delovnih pogojev s skupnimi minimalnimi standardi,
  • spodbujanju socialne vključenosti in boja proti revščini in
  • zaščiti pravic invalidnih oseb.

Te politike prispevajo k doseganju ciljev strategije Evropa 2020 s področja zaposlovanja, socialne vključenosti in izobraževanja. EU zagotavlja in usklajuje financiranje za pomoč državam članicam pri naložbah v ljudi (na področjih, kot so otroško varstvo, zdravstveno varstvo, usposabljanje, dostopna infrastruktura in pomoč pri iskanju zaposlitve) in za reformo njihovih sistemov socialne varnosti. Evropski socialni sklad bo z naložbami v višini 86,4 milijarde EUR pomagal več milijonom Evropejcev in Evropejk pri pridobivanju novih znanj in spretnosti ter iskanju boljše zaposlitve. Jamstvo za mlade (8,8 milijarde EUR) podpira zaposlovanje mladih z zagotavljanjem, da vsi mladi, mlajši od 25 let, v štirih mesecih po zaključku formalnega izobraževanja ali izgube zaposlitve prejmejo kakovostno, konkretno ponudbo za zaposlitev, vajeništvo, pripravništvo ali nadaljnje izobraževanje. Pobuda „Poti izpopolnjevanja“ pomaga odraslim usvojiti osnovna znanja in spretnosti, kot so branje, pisanje ali uporaba računalnika. EU s to pobudo pomaga državam članicam, da ljudem ponudijo še eno priložnost za krepitev znanj in spretnosti.

Za socialno varnost so še naprej odgovorne posamezne države članice, EU pa ustvarja povezave med nacionalnimi sistemi za državljane in državljanke, ki se selijo v drugo državo. Predpisi EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti ne nadomeščajo nacionalnih sistemov, ampak ščitijo pravice socialne varnosti za osebe, ki se selijo znotraj EU (in v Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico). EU ljudi ščiti tudi z zakonodajo za omejevanje delovnega časa, odpravljanje diskriminacije na delovnem mestu, doseganje varnejših delovnih pogojev in zagotavljanje nadomestila za poškodbe pri delu. Da bi državljani in državljanke imeli nove in učinkovitejše pravice, evropski steber socialnih pravic zagotavlja načela in pravice s področja enakih možnosti na trgu dela, poštenih delovnih pogojev in socialne zaščite. Evropski portal za zaposlitveno mobilnost EURES prav tako pomaga povezovati osebe, ki iščejo zaposlitev, in podjetja, ki zaposlitev ponujajo.

Izobraževanje in usposabljanje

EU pomaga izboljševati kakovost izobraževanja s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami in z dopolnjevanjem nacionalnih ukrepov. Erasmus+ zagotavlja priložnosti za ljudi vseh starosti in zlasti mladim omogoča študij, usposabljanje, pridobivanje delovnih izkušenj ali prostovoljsko delo v tujini.

Naložbe v izobraževanje in usposabljanje so ključne za prihodnost ljudi, zlasti mladih. V poročilu iz leta 2015 je navedeno, da je v EU še vedno več kot 4,4 milijona mladih, ki zgodaj opustijo šolanje, četrtina odraslih pa ima nizko raven znanj in spretnosti, zato težko dostopajo do trga dela in v celoti sodelujejo v družbi.

Video:

Kaj dela EU

Države EU so same odgovorne za svoje sisteme izobraževanja in usposabljanja, vendar jim EU pomaga dosegati kakovostno izobraževanje z izmenjavo dobrih praks, določanjem ciljev in referenčnih meril ter zagotavljanjem financiranja in strokovnega znanja. Cilj strategije EU za izobraževanje in usposabljanje je poskrbeti za:

  • uresničevanje načela vseživljenjskega učenja in mobilnosti,
  • izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izobraževanja in usposabljanja,
  • spodbujanje pravičnosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva ter
  • krepitev ustvarjalnosti in inovativnosti, vključno s podjetništvom, na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja.

Erasmus+, program EU za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, pomaga obravnavati brezposelnost mladih s spodbujanjem osebnega razvoja, znanj in spretnosti ter zaposljivosti mladih. S skupnim proračunom v višini 14,7 milijarde EUR bo več kot štirim milijonom oseb (zlasti mladim) pomagal pri študiju, usposabljanju, pridobivanju delovnih izkušenj ali prostovoljskem delu v drugi državi. Erasmus+ spodbuja zaposlitvene možnosti in osebni razvoj mladih z zagotavljanjem znanj in spretnosti, ki jih na trgu dela ter v družbi potrebujejo zdaj in jih bodo potrebovali v prihodnje. Evropska komisija je v naslednjem dolgoročnem proračunu EU za obdobje 2021–2027 za program Erasmus predlagala dvakrat več sredstev, in sicer 30 milijard EUR.

EU je vzpostavila več drugih pobud, s pomočjo katerih ljudje lažje študirajo, se usposabljajo ali delajo v tujini. Evropske države, sindikati in delodajalci sodelujejo v okviru københavnskega procesa, da bi izboljšali poklicno izobraževanje in usposabljanje. Na tej podlagi sta bila med drugim vzpostavljena evropski sistem kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter mreža za zagotavljanje kakovosti, ki ljudem pomagata pri delu in študiju v tujini. Bolonjski proces in evropski visokošolski prostor lajšata prehajanje ljudi med izobraževalnimi sistemi v Evropi s spodbujanjem medsebojnega priznavanja študijskih obdobij, primerljivih kvalifikacij in enotnih standardov kakovosti.

S sklopom dokumentov Europass se delavci in delavke lažje prijavljajo na delovna mesta v tujini, saj so njihova znanja in spretnosti ter kvalifikacije predstavljeni v standardni obliki, ki se uporablja po vsej Evropi in jo delodajalci lažje razumejo.

Raziskave in inovacije

Program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 v vrednosti 77 milijard EUR pomaga EU spodbujati rast in delovna mesta ter obravnavati nekatere največje izzive.

Raziskave in inovacije so bistvene za naše gospodarstvo in družbo. So v središču evropskih prizadevanj za kakovostna delovna mesta ter spodbujanje rasti in naložb. Poleg tega nam zagotavljajo znanje in rešitve za spopadanje s perečimi problemi, kot je izbruh virusa ebole leta 2014, in dolgoročnimi družbenimi izzivi, kot so podnebne spremembe.

Raziskave in inovacije obenem pomagajo izboljšati življenje ljudi z izboljšavami na področjih, kot so zdravstveno varstvo, promet in energija, ter so zaslužne za številne nove izdelke in storitve, ki lahko izboljšajo kakovost življenja in povečajo našo gospodarsko uspešnost.

Video:

Kaj dela EU

EU je največja tovarna znanja na svetu, saj pokriva skoraj tretjino znanstvene in tehnološke proizvodnje na svetu. Kljub temu mora postati uspešnejša pri pretvarjanju odličnih raziskovalnih in inovativnih zamisli v uspešne izdelke in tehnologije, saj je konkurenca vse večja. Vse države članice EU imajo svoje raziskovalne politike in sheme financiranja, vendar je mogoče številna pomembna vprašanja najbolje obravnavati z lajšanjem sodelovanja med raziskovalci in inovatorji iz različnih držav. Zato so raziskave in inovacije podprte na ravni EU, zlasti prek programa Obzorje 2020.

Obzorje 2020 je najobsežnejši program za raziskave in inovacije v EU doslej. V okviru tega programa bodo v sedmih letih (2014–2020) izvedene naložbe v višini 77 milijard EUR, ta denar pa privablja tudi druge javne in zasebne naložbe. Zagotavlja preboje, odkritja in vodilne dosežke na svetu, tako v laboratoriju kot pri prenosu odličnih zamisli iz laboratorija na trg.

Obzorje 2020 ima tri glavne cilje:

  • spodbujati odlično znanost, tudi prek Evropskega raziskovalnega sveta, ter usposabljanje in razvoj poklicne poti za raziskovalce v okviru ukrepov Marie Skłodowske-Curie,
  • spodbujati industrijsko vodilno vlogo na področjih, kot so nanotehnologije, biotehnologija ter informacijska in komunikacijska tehnologija, ter prek podpore za podjetja in podjetnike in
  • obravnavati naše največje družbene izzive, vključno z zdravjem, prometom, energijo, podnebnimi ukrepi ter zaščito svobode in varnostjo.

Evropska komisija si poleg tega prizadeva razviti politike, ki spodbujajo odlične raziskave in krepijo inovacije. Nove politike in ukrepe je mogoče razvrstiti v tri glavne teme: odprte inovacije, odprta znanost in odprtost svetu.

Regionalna politika

Regionalna politika je usmerjena v vse regije in mesta v Evropski uniji, da bi podprla ustvarjanje delovnih mest, poslovno konkurenčnost, gospodarsko rast in trajnostni razvoj ter izboljšala kakovost življenja državljank in državljanov.

Naložbe v raziskovalna in inovacijska središča v krajih San Ġwann, Galway in Cottbus, posodobitev letališč v Rigi in Vroclavu, izboljšanje urbane mobilnosti v Atenah, Sofiji in Cluj-Napoci, ohranitev kraja Mont-Saint-Michel in zaščita Pompejev, razvoj širokopasovne infrastrukture v Litvi, podpiranje malih in srednjih podjetij v Utrechtu in Paredesu, obnova mestnih središč v krajih Santa Coloma de Gramenet in Liège, obnova sistema čiščenja odpadnih voda v Trenčínu in Slavonskem Brodu ter spodbujanje uporabe informacijskih tehnologij na univerzah v Nikoziji in Ljubljani – to so samo nekateri primeri več tisoč projektov, ki jih sofinancira regionalna politika EU v evropskih regijah.

Video:

Kaj dela EU

Regionalna politika s strateškimi naložbami podpira evropsko solidarnost, spodbuja gospodarsko rast in izboljšuje kakovost življenja. Večino svojega financiranja namenja pomoči manj razvitim državam in regijam EU, da bi dohitele druge države in regije, s čimer bi se zmanjšale gospodarske, socialne in ozemeljske razlike, ki še obstajajo v EU.

Regionalno politiko skupaj upravljajo Evropska komisija ter države članice in njihove regije, ki izberejo projekte, ki jih bo sofinancirala EU, v okviru vnaprej dogovorjenih programov z Evropsko komisijo. Sredstva EU se vedno dopolnjujejo z nacionalnimi (zasebnimi in/ali javnimi) sredstvi.

Vsak program je pripravljen v okviru skupnega postopka, ki zajema zainteresirane strani na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, socialne partnerje in civilno družbo. To partnerstvo velja za vse faze načrtovanja programov, od zasnove, upravljanja in izvajanja do spremljanja in ocenjevanja.

Regionalna politika s programi Interreg namenja posebno pozornost potrebam in potencialu obmejnih regij.

Za uresničitev teh ciljev in izpolnitev različnih razvojnih potreb v vseh regijah EU je za regionalno politiko za obdobje 2014–2020 na voljo četrtina skupnega proračuna EU, tj. 259,7 milijarde EUR. Ta sredstva se uporabljajo za financiranje strateških prometnih in komunikacijskih infrastruktur, spodbujanje prehoda na okolju prijaznejše gospodarstvo, pomoč malim in srednjim podjetjem, da bi postala bolj inovativna in konkurenčna, ustvarjanje novih in trajnih zaposlitvenih priložnosti, krepitev in posodobitev izobraževalnih sistemov ter izgradnjo bolj vključujoče družbe. Več informacij o evropskih strukturnih in investicijskih skladih je na voljo na http://europa.eu/!RG44xN.

Promet

Prometna politika EU spodbuja razvoj evropskega gospodarstva z oblikovanjem sodobnega infrastrukturnega omrežja, zaradi katerega so potovanja hitrejša in varnejša, ter podpiranjem trajnostnih in digitalnih rešitev.

Evropa potrebuje učinkovite prometne povezave, ki spodbujajo trgovino, rast in zaposlovanje. Promet pomembno prispeva h gospodarstvu: samo prometne storitve so v letu 2016 zagotovile približno 664 milijard EUR bruto dodane vrednosti (prispevek h gospodarstvu) in zaposlovale približno 11 milijonov ljudi.

Prometna politika EU je osredotočena na ustvarjanje enotnega evropskega prometnega prostora s poštenimi konkurenčnimi pogoji za različne načine prevoza in med njimi.

Video:

Kaj dela EU

Prometni sektor v Evropi je po zaslugi EU v zadnjih dvajsetih letih znatno napredoval, zaradi česar so evropsko nebo, morja in ceste varnejši, delavci v prevozništvu imajo dostojne delovne pogoje, popotnikom in podjetjem so na voljo številnejše in cenejše možnosti za mobilnost, hitro pa se dosegajo čistejši promet in digitalne mobilnostne rešitve.

Cilj politike prometne infrastrukture EU, ki se financira prek Instrumenta za povezovanje Evrope in katere proračun presega 24 milijard EUR, je povezati celino od vzhoda do zahoda in od severa do juga z odpravljanjem vrzeli med nacionalnimi prometnimi omrežji, odpraviti ozka grla za nemoteno delovanje enotnega trga in premagati tehnične ovire, kot so nezdružljivi standardi za železniški promet. EU podpira raziskave in inovacije ter učinkovito uporabo novih zelenih prometnih tehnologij, na primer z novimi pravili, ki spodbujajo čiste tehnologije vozil. Usmerja tudi prehod na povezano in avtomatizirano vožnjo.

Enotni prometni trg je ključnega pomena za celotno gospodarstvo EU. Z oblikovanjem enotnega trga za letalstvo in nadaljnjim izvajanjem pobude o enotnem evropskem nebu letenje postaja še enostavnejše in cenejše. Licencirane železniške družbe lahko zdaj svoje storitve ponujajo kjer koli v EU, kar povečuje konkurenco in povezljivost. Tudi odprtje pomorskega trga omogoča, da ladjarske družbe opravljajo dejavnosti v več državah. Prek enotnega trga lahko tovornjaki opravljajo storitve v državah, ki niso njihova država registracije, s čimer se manjša število povratnih poti, na katerih ne prevažajo blaga.

Varnost in zaščita sta bistvenega pomena. Med letoma 1992 in 2010 se je število smrtnih žrtev na evropskih cestah prepolovilo. Kljub napredku je leta 2017 življenje v prometnih nesrečah izgubilo 25 300 ljudi. EU si zato aktivno prizadeva za izboljšanje varnosti v cestnem prometu. Nezanesljivi letalski prevozniki ne smejo leteti v Evropi, EU pa je uvedla strožja pravila za pomorsko varnost. Prometna politika EU potnicam in potnikom pomaga in jih varuje tudi na druge načine. Ljudje, ki po EU potujejo z letalskim, železniškim, ladijskim ali avtobusnim prevozom, imajo pravice, kadar pride do zamud ali odpovedi.

Kmetijstvo in razvoj podeželja

Skupna kmetijska politika zagotavlja stabilno preskrbo s hrano, ki je trajnostno proizvedena po dostopnih cenah za več kot 446 milijonov potrošnic in potrošnikov v EU. Podpira tudi delovna mesta in rast na podeželskih območjih.

Skupna kmetijska politika se uporablja v vseh državah članicah EU in se financira iz proračuna EU. Podpira živilski in kmetijski sektor EU, enega najpomembnejših gospodarskih sektorjev, ki zagotavlja približno 44 milijonov delovnih mest. Leta 2016 je bilo v podporo kmetom pri trajnostni proizvodnji hrane izvedenih za približno 61 milijard EUR naložb (tj. približno 38 % proračuna EU), pri čemer sta se spodbujala tudi rast v podeželskem gospodarstvu in živo podeželje. Skupna kmetijska politika podpira tudi okolju in podnebju prijazne kmetijske prakse po vsej EU in spodbuja zdrave življenjske sloge.

Video:

Kaj dela EU

Skupna kmetijska politika zagotavlja podporo na naslednje načine.

  • Z neposrednimi plačili, ki podpirajo prihodke kmetij. Kmetovanje je lahko tvegana in draga dejavnost. Vremenske razmere in razmere na kmetijskih trgih so pogosto nepredvidljive; kmetijski pridelek in prihodki so lahko zelo prizadeti. To je slabo za kmete, pa tudi za potrošnike, saj je lahko prizadeta veriga preskrbe s hrano. Levji delež proračuna EU za kmetije (72 %) je namenjen neposrednim plačilom kmetom, če upoštevajo stroga pravila v zvezi z varnostjo hrane, okoljem ter zdravjem in dobrobitjo živali. Koristi za okolje in podnebje zajemajo varstvo tal in biotske raznovrstnosti ter ohranjanje trajnih pašnikov, kar je zelo učinkovit način shranjevanja ogljika, s čimer se pripomore k omejevanju globalnega segrevanja. Neposredna plačila pomagajo kmetom pokrivati stroške za zagotavljanje javnih dobrin, ki koristijo družbi kot celoti, a jih trg ne plača.
  • S tržnimi ukrepi za obravnavanje težkih razmer, kot so nenaden upad povpraševanja zaradi zdravstvenega preplaha, padec cen zaradi začasne presežne ponudbe ali učinek nepredvidenega geopolitičnega razvoja, ter s programi razvoja podeželja (ki jih sofinancirajo države članice), ki krepijo inovacije in konkurenčnost, da bi podeželska območja postala privlačna za bivanje in delo. Sem spadajo posodobitev kmetij in podpora za mlade kmete ter tradicionalna in ekološka proizvodnja hrane.
  • Obnova ekosistemov, odvisnih od kmetijstva in gozdarstva, ter spodbujanje učinkovite rabe virov in prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, odporno proti podnebnim spremembam, sta prav tako pomembni prednostni nalogi, ki zahtevata 51,7 % (približno 51 milijard EUR) skupnega proračuna za razvoj podeželja za obdobje 2014–2020.

Pomorske zadeve in ribištvo

EU varuje naša morja in oceane ter zagotavlja, da so še naprej gospodarsko in okoljsko trajnostni kot gonilo za delovna mesta, rast in inovacije.

Morja in oceani spodbujajo evropsko gospodarstvo. Bruto dodana vrednost „modrega“ gospodarstva (prispevek h gospodarstvu) dosega več milijard evrov na leto. Modra rast je strategija za izkoriščanje potenciala trajnostne rasti v morskem in pomorskem sektorju kot celoti.

Skupna ribiška politika EU je namenjena zagotavljanju, da sta ribištvo in akvakultura (tj. gojenje rib pod nadzorovanimi pogoji) okoljsko, gospodarsko in socialno trajnostna, tako da zagotavljata vir zdrave hrane za sedanjo in prihodnje generacije državljank in državljanov EU. Njena cilja sta spodbujati dinamično, pa vendar trajnostno ribiško industrijo, vključno z ohranjanjem virov in varovanjem morskega okolja, in zagotavljati poštene življenjske standarde za ribiške skupnosti.

Video:

Kaj dela EU

Morja in oceani nam ne zagotavljajo le hrane, delovnih mest, prevoza in rekreacije, ampak zaradi raziskav in tehnološkega napredka tudi zdravila, minerale in obnovljive vire energije. EU podpira te nove priložnosti in ima tudi pomembno vlogo pri spodbujanju odgovornega in trajnostnega izkoriščanja morij, in sicer tako v Evropi kot po svetu.

Uvedla je zavarovana morska območja, da bi zaščitili morske ekosisteme in biotsko raznovrstnost ter storitve teh ekosistemov. Človeška dejavnost na teh območjih je omejena za namene ohranjanja.

Skupna ribiška politika in integrirana pomorska politika se financirata prek Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, iz katerega se za obdobje 2014–2020 več kot 6,4 milijarde EUR namenja za pomoč ribičem in ribičkam pri prilagajanju na trajnostno ribištvo, ustvarjanje delovnih mest za sektor in diverzifikacijo gospodarstva v obalnih skupnostih. Sklad zagotavlja sofinanciranje za pomoč državam članicam pri izvajanju operativnih programov in projektov, da bi dosegli cilje skupne ribiške politike in integrirane pomorske politike.

Skupna ribiška politika nadalje zajema sklop pravil za upravljanje evropskih ribiških flot in ohranjanje staležev rib. Staleži so sicer obnovljivi, vendar tudi omejeni. Da bi preprečili prelov, se s kvotami za države članice določijo omejitve pri količini ulova posameznih vrst. Da bi preprečili potratno prakso ribiških flot, ki neželene ribe mečejo nazaj v morje, pa se postopno uvaja obveznost iztovarjanja.

Okolje

V EU veljajo okoljski standardi, ki spadajo med najvišje na svetu ter varujejo naravo in kakovost življenja ljudi, zelenijo gospodarstvo ter dosegajo previdno in razumno rabo naravnih virov.

Okoljski izzivi ne poznajo meja. Zato jih moramo obravnavati prek sodelovanja znotraj EU in s tujino.

Varovanje okolja in spodbujanje trajnostne rasti gresta z roko v roki. Okoljska politika ima lahko ključno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju naložb. Zelene inovacije se lahko izvajajo in izvažajo, s čimer Evropa povečuje svojo konkurenčnost ter izboljšuje zdravje in dobro počutje ljudi.

Video:

Kaj dela EU

Sedmi okoljski akcijski program EU usmerja okoljsko politiko EU do leta 2020 in določa vizijo glede tega, kaj bi morala EU doseči do leta 2050. Sem spada življenje v okolju, kjer se nič ne zavrže in se naravni viri upravljajo trajnostno, biotska raznovrstnost pa se varuje, ceni in obnavlja.

Program zajema ukrepe na treh glavnih področjih:

  • varovanje, ohranjanje in izboljšanje naravnega kapitala EU,
  • spreminjanje EU v z viri gospodarno, zeleno in konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo in
  • varovanje državljanov EU pred pritiski in tveganji za zdravje in dobro počutje, ki so povezani z okoljem.

EU si prizadeva zaščititi naravne vire in ustaviti izumiranje ogroženih vrst in habitatov. Natura 2000 je omrežje naravnih območij po vsej EU, na katerih lahko trajnostne človekove dejavnosti soobstajajo z redkimi in ranljivimi vrstami ter habitati. Voda, onesnaževanje zraka in kemikalije spadajo med glavna okoljska vprašanja. Da bi ljudi zavarovali pred pritiski in tveganji za zdravje in dobro počutje, povezanimi z okoljem, je cilj politike EU zagotoviti varno pitno in kopalno vodo, izboljšati kakovost zraka, zmanjšati hrup in omiliti ali odpraviti posledice škodljivih kemikalij.

Med cilji akcijskega načrta EU za krožno gospodarstvo sta čim daljša uporaba materialov in virov ter oblikovanje izdelkov, ki bodo trajnejši ter enostavnejši za ponovno uporabo in recikliranje. Eden od temeljev akcijskega načrta je strategija za plastiko, katere namen je zagotoviti ponovno uporabo ali recikliranje vse plastične embalaže v EU do leta 2030 ter zmanjšanje količine plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. S premislekom o življenjskih ciklih izdelkov bi lažje bolj trajnostno upravljali dragocene vire, zmanjšali količino odpadkov in na področju dobave surovin Evropo naredili bolj odporno.

Okoljska vprašanja se ne končajo na mejah EU. Svetovno prebivalstvo še naprej narašča, EU pa ima vodilno vlogo pri mednarodnih prizadevanjih za spodbujanje trajnostnega razvoja. Potrebnih je več ukrepov, da bi se zagotovilo, da zrak, oceani in drugi vodni viri ostanejo čisti, da se zemljišča in ekosistemi uporabljajo trajnostno ter se podnebne spremembe ohranjajo na obvladljivih ravneh.

Energetika

Cilj energetskih politik EU je zagotoviti varno, konkurenčno in cenovno dostopno oskrbo z energijo ob doseganju podnebnih ciljev EU.

Evropa se srečuje z več pomembnimi energetskimi izzivi. Poleg osnovnih ciljev zagotavljanja zanesljive oskrbe z energijo po razumnih cenah za vsakogar po vsej EU obstaja vse večja potreba po lajšanju prehoda z gospodarstva, temelječega na fosilnih gorivih, na ogljično nevtralen sistem, t. i. prehod na čisto energijo. Evropa mora poleg tega postati bolj energetsko učinkovita, sprejeti inovacije in nove tehnologije, izboljšati čezmejne energetske povezave in zmanjšati odvisnost od uvoza energije.

Kaj dela EU

Vsaka država članica je še vedno odgovorna za opredelitev svoje mešanice virov energije, vendar usklajevanje pravil na ravni EU zagotavlja skupen pristop, ki povečuje celoten učinek ukrepov in EU omogoča, da prevzame vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. EU v okviru pobude Čista energija za vse Evropejce sedaj posodablja naša skupna pravila, da bi olajšala in spodbudila prihodnje naložbe ter tako pospešila prehod na čisto energijo in prispevala k uresničevanju zavez EU iz Pariškega sporazuma.

Razogljičenje energetskega sistema EU je ključnega pomena za doseganje naših podnebnih ciljev v okviru evropskega zelenega dogovora, predstavljenega decembra 2019. Proizvodnja in poraba energije povzročata več kot 75 % emisij toplogrednih plinov v EU.

Video:

Še ena izmed pobud EU je ustanovitev evropske energetske unije, ki bo povečala sinergije z drugimi področji politik, kot so promet, raziskave in inovacije, digitalizacija, krožno gospodarstvo in trajnostno financiranje.

Obravnavanje teh izzivov na ravni EU bo omogočilo tudi nove priložnosti v smislu rasti, delovnih mest in raziskav ter povečalo konkurenčnost in trajnostnost trga energije. Potrošnicam in potrošnikom naj bi znatno koristile tudi pravice do zamenjave dobaviteljev energije, nižji stroški gospodinjstev in boljša kakovost življenja, denimo zaradi manjše onesnaženosti zraka.

Med dodatnimi politikami in ukrepi, ki EU pomagajo pri doseganju ciljev, so:

Zunanje zadeve in varnostna politika

EU lahko zaradi svoje zunanje in varnostne politike v svetovnih zadevah nastopa in deluje enotno, zato lahko države članice obravnavajo izzive, ki jim same niso kos, s tem pa se pripomore tudi k varnosti in blaginji državljank in državljanov EU.

Politiko izvaja vodja zunanjih zadev EU, tj. visoki predstavnik oziroma predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (ki je tudi podpredsednik oziroma podpredsednica Komisije), ob podpori Evropske službe za zunanje delovanje, tj. diplomatske službe EU. Zunanje delovanje EU temelji na načelih, ki so navdihnili njen nastanek in razvoj in ki jih želi spodbujati v širšem svetu, vključno z mirom, demokracijo, pravno državo, človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

Video:

Kaj dela EU

Visoka predstavnica in podpredsednica je leta 2016 vzpostavila globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko EU, katere namen je povečati stabilnost v evropskem sosedstvu in drugod, spodbuditi varnost in obrambo ter obravnavati izzive, kot so energetska varnost, nedovoljene migracije, podnebne spremembe in terorizem. Nadaljevalno delo na področju varnosti in obrambe je bilo še posebej hitro, saj je bil leta 2016 sprejet obsežen sveženj za varnost in obrambo EU, v okviru katerega bo Evropa prevzela večjo odgovornost za ti področji. Globalna strategija določa naslednjih pet prednostnih nalog za delovanje EU:

EU podpira države, ki se srečujejo s konflikti in krizami. Je vodilna donatorka v mednarodnem odzivu na krizo v Siriji, pri čemer je bilo za podporo sirskemu ljudstvu zagotovljenih več kot 11 milijard EUR. Še naprej podpira mednarodna prizadevanja, da bi bil na Bližnjem vzhodu dosežen mir, saj podpira dvodržavno rešitev, v okviru katere bi palestinska država obstajala ob Izraelu. Dogovor o iranskem jedrskem programu, dosežen leta 2015, je dokazal vlogo EU pri vodenju mirovnih pogovorov v imenu mednarodne skupnosti. V letu 2018 je potekalo 16 civilnih misij in vojaških operacij na treh celinah. Odločitve o napotitvi skupaj sprejemajo nacionalni ministri držav EU. Zgodbe o uspehu so med drugim mirovne misije EU v več nemirnih predelih sveta, usposabljanje policistov, vojakov in pripadnikov obalne straže, podpora za konsolidacijo države po spopadih in boj proti piratstvu pri Afriškem rogu. EU nima stalne vojske, vendar pod zastavo EU združuje sile, ki jih prispevajo njene države članice.

Evropski obrambni sklad, ustanovljen leta 2017, usklajuje, dopolnjuje in povečuje nacionalne naložbe v obrambo, da bi se povečal učinek ter razvili obrambna tehnologija in oprema za izpolnjevanje sedanjih in prihodnjih varnostnih potreb.

Širitev EU

Morebitno članstvo je pomembna spodbuda za demokratične in gospodarske reforme v državah, ki želijo postati članice EU.

EU je bila ustanovljena, da bi spodbujala mir, blaginjo in evropske vrednote po vsej celini. Širitev je postopek, s katerim se evropske države pridružijo EU. Odkar je bila leta 1957 ustanovljena, se je EU povečala s šestih na 27 držav. Eden od ciljev sprejemanja drugih držav v EU je povečati solidarnost med Evropejci in Evropejkami, jim zagotoviti večjo blaginjo in več priložnosti ter spoštovati in ohranjati raznolikost.

Video:

Kaj dela EU

Za članstvo lahko zaprosi vsaka evropska država, ki spoštuje demokratične vrednote EU in je zavezana k njihovemu spodbujanju. Države lahko članice EU postanejo šele po izpolnitvi pogojev za pristop. Politika širitve je torej ključna pri spodbujanju držav in pomoči državam pri izpolnjevanju treh ključnih meril:

  • tj. politična stabilnost, v okviru katere politične institucije držav zagotavljajo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic ter spoštovanje in zaščito manjšin,
  • delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost za obvladovanje konkurence in tržnih sil v EU ter
  • sposobnost prevzemanja obveznosti članstva, vključno s spoštovanjem ciljev politične, gospodarske in monetarne unije.

Komisija med procesom širitve pomaga državam, ki se želijo pridružiti EU, doseči potrebna merila za članstvo in jih podpira pri izvajanju povezanih gospodarskih in demokratičnih reform. Po za obe strani uspešnem zaključku pogajanj in spremnih reform se lahko država pridruži EU, če se strinjajo vse obstoječe države članice. Sedanje države kandidatke so: Albanija, Črna gora, Severna Makedonija, Srbija in Turčija. Bosna in Hercegovina ter Kosovo* sta potencialni državi kandidatki.

Možnost članstva je ključno gonilo sprememb na Zahodnem Balkanu ter prispeva k spravi in stabilnosti. V začetku leta 2018 je bila uvedena nova strategija, ki je potrdila verodostojno širitveno perspektivo za Zahodni Balkan in napovedala okrepljeno sodelovanje EU z regijo. Čeprav je jasno, da nobena kandidatka še ni pripravljena, se bo v prihodnosti število držav članic povečalo. Za države kandidatke za pristop k EU morajo biti najpomembnejše prednostne naloge pravna država, pravosodje in temeljne pravice.

Turčija je ključna partnerica EU na bistvenih področjih, kot so migracije, boj proti terorizmu, energetika, promet, gospodarstvo in trgovina. Vendar se Turčija še bolj oddaljuje od temeljnih vrednot in načel EU, zato so se pogajanja o njenem pristopu dejansko ustavila.

  • To poimenovanje ne posega v stališča o statusu ter je v skladu z RVSZN 1244 (1999) in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.

Evropska sosedska politika

Evropska sosedska politika se kot ključni element zunanje politike EU osredotoča na politično, gospodarsko in varnostno stabiliziranje regije.

Evropska sosedska politika ureja odnose EU s 16 najbližjimi vzhodnimi in južnimi partnericami. Odseva željo EU, da bi gradila na skupnih interesih s partnerskimi državami in zavezanosti k skupnemu delu na prednostnih področjih. Med temi so spodbujanje demokracije, pravna država, spoštovanje človekovih pravic, krepitev gospodarskega razvoja, naložbeno okolje in socialna kohezija. Krepitev državne in družbene odpornosti partneric EU je ob upoštevanju groženj in pritiskov, ki jih doživljajo, vključno z izzivi, povezanimi z migracijami in mobilnostjo, prednostna naloga.

European neighbourhood policy

Kaj dela EU

Evropska sosedska politika zagotavlja okvir za učinkovitejša in močnejša partnerstva na podlagi skupnih interesov in ukrepov na obeh straneh. Glavni cilji te politike so:

  • stabilizirati sosednje države z obravnavanjem gospodarskega razvoja, zaposljivosti in mladih, prometne in energetske povezljivosti, migracij, mobilnosti in varnosti,
  • spodbujati ključne interese EU, tj. dobro upravljanje, demokracijo, pravno državo in človekove pravice, ter
  • lajšati sodelovanje na regionalni ravni, na primer prek vzhodnega partnerstva in Unije za Sredozemlje.

Med ključnimi pobudami, s katerimi se politika izvaja v praksi, sta:

  • vzhodno partnerstvo: skupna pobuda za poglobitev in okrepitev odnosov med EU in njenimi šestimi vzhodnimi sosedami: Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino, ter
  • južno sosedstvo: okvir za sodelovanje med EU in desetimi partnerskimi državami: Alžirijo, Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Libanonom, Libijo, Marokom, Palestino*, Sirijo in Tunizijo.

Sodelovanje poteka na dvostranski ravni (s posameznimi partnericami), na regionalni ravni (z dvema ali več partnericami z vzhoda ali juga) ali v sosedstvu, odvisno od narave ukrepa. Evropski instrument sosedstva podpira celostni pristop EU do svojih partneric in je ključni finančni instrument EU za sodelovanje z državami evropske sosedske politike v obdobju 2014–2020.

  • To poimenovanje ne pomeni priznanja države Palestine in ne posega v stališča posameznih držav članic glede tega vprašanja.

Trgovina

EU zagovarja prosto trgovino. Z vsako milijardo EUR izvoza se v Evropi podpira 14 000 delovnih mest, zato se EU bori za odprte, na pravilih temelječe trge, enake konkurenčne pogoje in najvišje mednarodne standarde.

EU je največja trgovska velesila in eno najbolj odprtih gospodarstev na svetu. Po napovedih naj bi 90 % prihodnje svetovne rasti izviralo iz držav zunaj meja Evrope, tretjina našega nacionalnega dohodka pa je odvisna od trgovine. EU ima izključno pristojnost, da v imenu svojih držav članic na podlagi pravil Svetovne trgovinske organizacije sprejema zakonodajo in sklepa mednarodne trgovinske sporazume na področjih, zajetih v njeni skupni trgovinski politiki.

Video:

Kaj dela EU

Trgovinska politika EU zajema trgovino z blagom in storitvami, pa tudi zadeve, kot so trgovinski vidiki intelektualne lastnine in neposredne tuje naložbe.

Trgovinski sporazumi niso cilj sami po sebi; izražajo tudi evropske vrednote in načela po vsem svetu, zato vsi novi trgovinski sporazumi, ki jih sklepa EU, zajemajo določbe o trajnostnem razvoju, zlasti varstvu okolja in delovnih razmerah. Nedavni sporazumi z Japonsko, Mehiko in blokom Mercosur so prvi trgovinski sporazumi, ki vključujejo zavezanost pariškemu podnebnemu sporazumu.

EU se zavzema za odprto in pravično trgovino ter se bori proti protekcionizmu. Uporablja ukrepe trgovinske zaščite in dostopa do trga, da svoja podjetja ter državljane in državljanke zaščiti pred nelojalno konkurenco in nepoštenimi trgovinskimi praksami.

EU ima sklenjene trgovinske sporazume z 72 partnericami po svetu, kot je Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado, s katerim so bile odpravljene carinske dajatve za 98 % izdelkov, zaradi česar podjetja v EU prihranijo do 590 milijonov EUR letno. EU je leta 2019 dosegla nov trgovinski sporazum s trgovinskim blokom Mercosur (Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj) ter podpisala trgovinski sporazum z Vietnamom, poleg tega pa je začel veljati trgovinski sporazum med EU in Japonsko. Sporazum z Japonsko bi lahko obseg izvoza EU na Japonsko povečal za dobro tretjino, s čimer bi se lahko prihranila milijarda EUR carinskih dajatev.

Komisija trgovinska pogajanja izvaja pregledno, saj sistematično objavlja besedila, o katerih potekajo pogajanja, poročila o pogajalskih krogih in obrazložitvene dokumente, ter redno poroča Evropskemu parlamentu in državam članicam.

EU se zavzema za odprte trge, vendar glede proste trgovine ni naivna. Ohranja ravnotežje med odprtostjo in zagotavljanjem, da se pravila spoštujejo ter da je industrija EU zaščitena pred nepošteno trgovino in neupravičenimi ovirami. EU je od leta 2014 odpravila skoraj 90 ovir za dostop do trgov v državah nečlanicah EU, kar je imelo posledice za vrsto industrijskih sektorjev EU in izvoz v vrednosti približno 8,2 milijarde EUR na leto. EU je poleg tega uvedla več kot 30 ukrepov trgovinske zaščite ter s tem zaščitila več kot 350 000 delovnih mest.

Mednarodno sodelovanje in razvoj

Razvoj je v središču zunanje politike EU, pri čemer EU v svetovnem merilu zagotavlja več kot polovico finančnih sredstev za sodelovanje.

Odnosi EU s tujino temeljijo na solidarnosti in sodelovanju. Izzivi, kot so podnebne spremembe, nasilni ekstremizem, trgovina z ljudmi in nedovoljene migracije, ne poznajo meja, skrajno revščino pa lahko odpravimo le s sodelovanjem s partnerskimi državami v razvoju.

Kaj dela EU

EU meni, da razvojno sodelovanje ni „dobrodelna dejavnost“, ampak naložba v uspešno, skupno prihodnost. Zato je glavna zagovornica agende Organizacije združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, v Evropskem soglasju o razvoju iz maja 2017 pa je opisala, kako se bo pri prizadevanjih za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030 osredotočila na „ljudi, planet, blaginjo, mir in partnerstvo“.

Video:

Cilj EU je odpraviti vzroke revščine. To ne pomeni le pomoči za zagotavljanje dostojnega dostopa do hrane, čiste vode, zdravstvenega varstva, izobraževanja in zemljišč ter le razvoja osnovne prometne in energetske infrastrukture ter čistega okolja. Pomeni tudi vzpostavljanje in krepitev demokracije, človekovih pravic (vključno z enakostjo spolov) in pravne države. Brez tega ni mogoče razviti varnih in stabilnih družb, v katerih so ljudje lahko uspešni, lokalna podjetja pa lahko vlagajo in rastejo, ter ustvarjati trajnih delovnih mest.

140 diplomatskih misij (delegacij) EU sodeluje s partnerskimi državami po vsem svetu pri oblikovanju dolgoročnih programov. Ko te programe odobrijo Evropski parlament in države članice, se upravljajo na kraju samem z denarjem iz splošnega proračuna EU in posebnega Evropskega razvojnega sklada. EU bo v obdobju 2014–2020 namenila skupno približno 82 milijard EUR za zunanje financiranje, in sicer z nepovratnimi sredstvi, javnimi razpisi in podporo za nacionalne proračune, vse pogosteje pa tudi z uporabo sredstev EU za „izhodiščni kapital“ za spodbujanje lokalnih javnih in zasebnih naložb.

Humanitarna pomoč in civilna zaščita

EU je skupaj z državami članicami vodilna svetovna donatorka humanitarne pomoči, pri čemer zagotavlja in usklajuje nujno pomoč za ljudi na območjih, ki so jih prizadele nesreče, v Evropi in po svetu.

EU zagotavlja nujno pomoč ljudem, ki jih je prizadela kriza. V letu 2017 je pomoč EU v višini 2,2 milijarde EUR prejelo več kot 120 milijonov ljudi v več kot 80 državah. Cilji EU so:

  • reševanje in zaščita človeških življenj, preprečevanje in ublažitev trpljenja ljudi ter ohranjanje integritete in dostojanstva prebivalstva, ki so ga prizadele naravne nesreče in krize, ki jih povzroči človek,
  • zagotavljanje hitrega odziva na izredne razmere v EU in drugod,
  • zmanjšanje tveganj nesreč, na primer z uporabo strategij, namenjenih blažitvi posledic podnebnih sprememb,
  • izboljšanje pripravljenosti na nesreče, na primer z razvojem sistemov zgodnjega opozarjanja,
  • zagotavljanje nemotenega prehoda po izvedbi nujnih ukrepov v povezavi s strategijami razvojne pomoči,
  • okrepitev splošne odpornosti prebivalstva, na primer z naložbami v ukrepe za pomoč pri njihovi pripravi na prihodnje nesreče, ter
  • zaščita in zagotavljanje prihodnosti otrok, ki so jih prizadele nesreče, ki jih je povzročil človek, ali naravne nesreče.
Video:

Kaj dela EU

EU se na krizne razmere odziva prek Generalnega direktorata Komisije za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči (ECHO), kar omogoča hitro in učinkovito zagotavljanje nujne pomoči EU z njenima glavnima instrumentoma: humanitarno pomočjo in civilno zaščito. EU je vodilna donatorka humanitarne pomoči v številnih krizah, vključno z naslednjimi primeri:

  • pomoč v izrednih razmerah razseljenim osebam v Siriji in beguncem v sosednjih državah,
  • humanitarna pomoč beguncem in notranje razseljenim osebam v Grčiji, Iraku, Turčiji in Jemnu,
  • humanitarni projekti, ki rešujejo življenja v najbolj prizadetih skupnostih v Južnem Sudanu in Srednjeafriški republiki,
  • pomoč skupnostim na območjih, ki jih pogosto prizadenejo nesreče, da se bolje pripravijo nanje in si opomorejo od njih. Z vsakim evrom, porabljenim za pripravljenost, prihranimo do sedem evrov, ki bi jih porabili za odziv po nesrečah.

EU s svojim mehanizmom na področju civilne zaščite pošilja ekipe, ki pomagajo v številnih krizah v EU in po svetu. Primeri take pomoči so:

  • usklajevanje in sofinanciranje stroškov prevoza pri dejavnostih gašenja požarov v Evropi v zelo intenzivni poletni sezoni požarov leta 2017,
  • pošiljanje strokovnega znanja, ekip in opreme državam po svetu, ki so jih leta 2017 prizadeli potresi (Irak, Mehika), poplave (Albanija, Peru) in epidemije (Uganda, Bangladeš), in
  • pomoč ljudem, ki sta jih septembra 2017 na Karibih prizadela orkana Irma in Maria.

Pravosodje in temeljne pravice

EU svojim državljankam in državljanom zagotavlja vrsto temeljnih pravic in jih ščiti pred diskriminacijo, medtem ko skupno pravosodno območje EU pomaga pri reševanju čezmejnih pravnih težav posameznikov in podjetij.

EU ni zgolj enotni trg blaga in storitev. Evropejci in Evropejke imajo skupne vrednote, navedene v pogodbah EU in Listini o temeljnih pravicah, ki zagotavljajo pravice državljankam in državljanom EU (vsaka oseba, ki ima državljanstvo države EU, je samodejno tudi državljan oziroma državljanka EU). EU poleg tega Evropejcem in Evropejkam, ki študirajo, delajo ali se poročijo v drugih državah EU, olajšuje življenje s povezovanjem različnih nacionalnih pravnih sistemov v EU. Neomejeno skupno pravosodno območje brez meja bo državljanom in državljankam omogočilo sklicevanje na sklop pravic ter dostop do pravnega varstva po vsej Evropi.

Kaj dela EU

EU zagotavlja ta sklop pravil, ki vključuje:

  • pravila, ki preprečujejo diskriminacijo na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;
  • pravico vsakogar do varstva osebnih podatkov po novih pravilih (Splošni uredbi o varstvu podatkov), ki so začela veljati maja 2018;
  • Listino o temeljnih pravicah, ki združuje vse osebne, državljanske, politične, ekonomske in socialne pravice, ki jih imajo državljani EU. Evropska unija te pravice zagotavlja, kadar gre za pravo Unije;
  • politike EU na področju pravosodja in temeljnih pravic: ključna vprašanja so usklajevanje pravil na področju pravosodja, minimalni standardi v EU in dostop do sodnega varstva pod enakimi pogoji v vseh državah. Na primer, žrtve kaznivih dejanj imajo kjer koli v EU skupen niz minimalnih pravic. To usklajevanje poleg tega pomaga državljankam in državljanom uveljavljati pravico do prostega gibanja ter podjetjem, da lahko trgujejo in delujejo na celotnem enotnem trgu EU.
Video:

EU si tudi prizadeva okrepiti vzajemno zaupanje med sodišči in upravami držav članic EU, da bi se vzajemno priznavale sodne odločbe. To je zlasti pomembno v civilnih zadevah, kot so razveza zakonske zveze, varstvo in vzgoja otroka ali preživninski zahtevki. Eurojust olajšuje sodelovanje med nacionalnimi pravosodnimi organi, da bi jim pomagal v boju proti hudim kaznivim dejanjem, kot so korupcija, terorizem ter nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in njihova distribucija, evropski nalog za prijetje pa je nadomestil dolgotrajne postopke izročitve za vrnitev osumljenih ali obsojenih storilcev kaznivih dejanj v državo, v kateri se jim bo ali se jim je sodilo. Med nalogami na novo ustanovljenega Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi začelo delovati leta 2020, bodo preiskovanje, pregon in obtožba kaznivih dejanj zoper proračun EU, kot so goljufije, korupcija ali resne čezmejne goljufije na področju DDV.

Varnost hrane

Ukrepi EU na področju varnosti hrane varujejo zdravje ljudi, živali in rastlin na vsakem koraku od vil do vilic ter pripomorejo k uspehu evropske živilske industrije.

Cilj politike EU na področju varnosti hrane je zagotavljati varno in hranljivo hrano, proizvedeno ali uvoženo v EU iz zdravih rastlin in živali, ter hkrati omogočati živilski industriji, ki je največji proizvodni in zaposlitveni sektor v Evropi, da deluje v najboljših možnih razmerah. Zdravje se varuje v vseh fazah prehranske verige s preprečevanjem kontaminacije hrane in spodbujanjem higiene živil, zdravja rastlin ter zdravja in dobrobiti živali. Pravila EU o označevanju živil poleg tega potrošnicam in potrošnikom zagotavljajo informacije, ki so pomembne za njihovo zdravje.

Video:

Kaj dela EU

Osnovna načela politike EU na področju varnosti hrane so opredeljena v splošni živilski zakonodaji EU, ki zagotavlja visoko stopnjo varovanja zdravja ljudi ter interesov potrošnic in potrošnikov, hkrati pa učinkovito delovanje enotnega trga. Evropska agencija za varnost hrane zagotavlja znanstvene nasvete o vprašanjih, povezanih s hrano, da bi pomagala pri varstvu ljudi, živali, rastlin in okolja.

S splošno živilsko zakonodajo so bili poleg tega vzpostavljeni postopki in orodja za obvladovanje izrednih razmer in kriz. Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo na primer pomaga zagotavljati, da se hrana, ki ni v skladu z evropskimi pravili, odstrani s polic. Kadar večji izbruhi živalskih bolezni ali zastrupitev s hrano vplivajo na potrošnice in potrošnike, lahko organi EU spremljajo pretok živil prek elektronskega celovitega računalniškega veterinarskega sistema TRACES. EU zagotavlja tudi zdravje in dobrobit živali v agroživilski verigi.

Za primere izbruha živalskih bolezni ima EU vzpostavljene mehanizme za hitro ukrepanje. Predpisi o zdravju rastlin varujejo poljščine, sadje, zelenjavo in gozdove pred škodljivimi organizmi in boleznimi pri prevozu po EU ali uvozu iz tujine.

Zmanjševanje količine odpadkov ima ogromen potencial za prihranek virov in denarja ter zmanjšanje vpliva hrane na okolje. EU si prizadeva za zmanjšanje količine odpadkov in hkrati zagotavlja varnost hrane s pojasnjevanjem ustreznih pravil EU za olajšanje ukrepov vseh akterjev (javnih in zasebnih) ter spodbujanjem izmenjave inovacij in dobrih praks na tem področju.

Potrošniki

Potrošniška politika EU ščiti pravice potrošnic in potrošnikov, zagotavlja varnost proizvodov, pomaga ljudem pri ozaveščenem odločanju glede nakupa blaga in storitev ter ponuja orodja za reševanje morebitnih težav.

Enotni trg EU ponuja potrošnikom dostop do večje izbire, prilagodljivost, kakovost in najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. Vendar lahko pomeni tudi izziv za potrošnike, zlasti na hitro razvijajočih se področjih, kot so digitalne, energetske in finančne storitve. Potrošniška politika EU zagotavlja, da se bodo pravice ljudi spoštovale, če naletijo na kakršne koli težave pri nakupih blaga ali najemanju storitev iz drugih držav EU, tudi prek spleta. Tako se krepi zaupanje potrošnikov v EU, kar je koristno tudi za podjetja, ki trgujejo čezmejno na enotnem trgu EU.

Kaj dela EU

EU potrošnicam in potrošnikom ponuja niz praktičnih pravic, ki se uporabljajo v primeru težav.

  • Minimalni standardi za pravice potnikov so bili določeni za vse načine prevoza, vključno z informacijami, pomočjo in odškodnino v primeru odpovedi ali dolgih zamud.
  • Pri nakupovanju prek spleta imajo potrošniki 14 dni časa, da razmislijo o nakupu in odstopijo od njega. Proizvod lahko vedno vrnejo v dveh tednih in dobijo povrnjen denar.
  • Z junijem 2017 so bile ukinjene tarife za gostovanje. Evropejci in Evropejke, ki potujejo znotraj EU, plačujejo domače cene za gostujoče klice, sporočila SMS in podatke.
  • Če se proizvod, kupljen v EU (prek spleta ali v trgovini), razlikuje od oglaševanega ali ne deluje pravilno, ima potrošnik pravico vsaj do brezplačnega popravila ali zamenjave.
  • Od leta 2016 nova pravila EU o hipotekarnih kreditih zagotavljajo jasne informacije v oglasih in pravočasne informacije potrošnikom pred podpisom pogodbe.
Video:

EU zagotavlja tudi podporo za hitro in učinkovito reševanje sporov s trgovci. Ti cenovno ugodni, hitri postopki se lahko uporabljajo za domače in čezmejne spore. Platforma za spletno reševanje sporov omogoča potrošnikom in trgovcem, da spore glede spletnih nakupov v celoti rešujejo prek spleta. Evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov potrošnikom zagotavlja brezplačno pomoč in nasvete glede njihovih čezmejnih nakupov.

Strogi varnostni standardi se uporabljajo za igrače, električne naprave, kozmetične izdelke in zdravila, stroga pravila pa zagotavljajo, da se nevarni izdelki odpokličejo s trga. Vsako leto je prek sistema EU za hitro obveščanje o nevarnih neživilskih izdelkih prijavljenih več kot dvesto različnih nevarnih izdelkov.

Bančne in finančne storitve

EU si prizadeva zagotavljati, da finančni sistem ostaja močan in varen ter da enotni trg potrošnicam in potrošnikom ter podjetjem ponuja finančne produkte, ki jih potrebujejo.

Finančne institucije in trgi imajo ključno vlogo pri stabilnosti in rasti gospodarstva EU. Zagotavljajo finančna sredstva gospodinjstvom in podjetjem, omogočajo ljudem, da varčujejo in vlagajo, zagotavljajo zavarovanje pred tveganji in olajšujejo plačila.

Nedelovanje finančnega sistema ima lahko daljnosežne posledice. Finančna kriza leta 2008 je pokazala, da nobena država EU ne more sama upravljati finančnega sektorja in nadzorovati tveganj za finančno stabilnost. Zaradi krize je EU izvedla ambiciozne reforme, da bi okrepila finančni sistem in zmožnost EU za spopadanje s prihodnjimi finančnimi in gospodarskimi pretresi. To vključuje zaostritev pravil za zaščito vlog v primeru propada banke.

Video:

Kaj dela EU

Cilj EU je vzpostaviti močan in varen finančni sektor s krepitvijo nadzora finančnih institucij in reguliranjem zapletenih finančnih produktov. Evropska komisija nadaljuje svoja prizadevanja za ohranitev stabilnega in odpornega finančnega sistema ter obravnavanje preostalih tveganj, ob tem pa regulativni okvir prilagaja tehnološkemu in gospodarskemu razvoju.

Z enotnim pravilnikom so bila določena enotna pravila za nadzor nad kapitalskimi zahtevami za banke, večjo zaščito vlagateljev in upravljanje propadajočih bank. Bančna unija je v 19 državah članicah evroobmočja prenesla nadzor in reševanje bank z nacionalne ravni na raven EU. Unija kapitalskih trgov ustvarja potreben okvir za mobilizacijo kapitala v Evropi in njegovo usmerjanje v vsa podjetja, vključno z malimi in srednjimi podjetji, ter infrastrukturne projekte, ki ta kapital potrebujejo za širitev in ustvarjanje delovnih mest.

Trenutno še ni popolnoma integriranega enotnega trga EU za finančne storitve za potrošnike, ki se večinoma še vedno izvajajo na nacionalni ravni. To potrošnikom otežuje čezmejni dostop do finančnih produktov, kot so bančni računi, kreditne kartice, hipoteke in zavarovanja, ali njihov prenos prek meja. EU si prizadeva, da bi imeli potrošniki in mali vlagatelji več koristi od finančnih storitev. Sprejela je na primer ukrepe za zagotovitev pravice dostopa do osnovnih bančnih računov, ki velja v vsej EU. Prizadeva si tudi za dodatno izkoriščanje potenciala digitalizacije in tehnološkega razvoja za izboljšanje dostopa potrošnikov do finančnih storitev.

EU je predstavila akcijski načrt za trajnostno financiranje, pri katerem gre za naložbe, ki upoštevajo okoljske, socialne in upravljavske vidike. Pobuda je del prizadevanj v okviru unije kapitalskih trgov, da bi se financiranje povezalo s specifičnimi potrebami evropskega gospodarstva v korist planeta in naše družbe. To je eden od ključnih korakov za izvajanje Pariškega sporazuma in agende EU za trajnostni razvoj.

Konkurenca

Cilj pravil EU o konkurenci je zagotoviti, da vsa podjetja konkurirajo pošteno in enakovredno na enotnem trgu v korist potrošnikov, podjetij in evropskega gospodarstva kot celote.

Evropska komisija skupaj z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, in nacionalnimi sodišči uveljavlja politiko konkurence EU in pravila, katerih cilj je zagotoviti lojalno konkurenco med podjetji. To prispeva k zniževanju cen in izboljševanju kakovosti, spodbuja inovacije in učinkovitost ter ustvarja večjo izbiro za potrošnice in potrošnike.

Kaj dela EU

Komisija sprejema ukrepe v zvezi s:

  • karteli ali drugimi nezakonitimi ureditvami med podjetji za izogibanje medsebojni konkurenci ali za določanje umetno visokih cen,
  • primeri, ko večji akterji zlorabljajo svoj prevladujoči položaj na trgu, da bi s tem izrinili konkurente ali zaračunavali previsoke cene,
  • združitvami in prevzemi podjetij, ki bi lahko omejili konkurenco na enotnem trgu,
  • finančno podporo (državno pomočjo) podjetjem s strani vlad EU, s čimer se nekaterim podjetjem daje prednost pred ostalimi, kar lahko izkrivi konkurenco na enotnem trgu, in
  • spodbujanjem kulture konkurence na mednarodni ravni, tako da so podjetja iz EU deležna lojalne konkurence na trgih drugod po svetu.

Preiskave EU na področju protikonkurenčnih praks lahko poleg blaga zajemajo tudi poklice in storitve. Komisija spremlja pomoč, ki jo države članice zagotavljajo podjetjem, da bi zagotovila, da se določenim podjetjem ne dajejo nepoštene prednosti pred konkurenti. Državna pomoč se lahko dovoli, če koristi prikrajšanim regijam, malim in srednjim podjetjem, raziskavam in razvoju, varovanju okolja, usposabljanju, zaposlovanju ali kulturi ali to promovira.

Komisija je leta 2016 in 2017 naložila globo članom kartela proizvajalcev tovornjakov. Gre za šest vodilnih podjetij, ki proizvedejo več kot 90 % srednje velikih in težkih tovornjakov, prodanih v Evropi, in sicer Scania, Daimler, DAF, Iveco, MAN in Volvo/Renault. Komisija je šestim podjetjem naložila globo v skupnem znesku 3,8 milijarde EUR. Ta denar gre v proračun EU, s čimer se zmanjša prispevek davkoplačevalcev.

Velika podjetja svoje pogajalske moči ne smejo izkoriščati za vzpostavljanje razmer, ki bi dobaviteljem ali strankam oteževale poslovanje z njihovimi konkurenti. Na primer, leta 2017 je Evropska komisija podjetju Google naložila globo v višini 2,42 milijarde EUR, ker je kot iskalnik zlorabljalo svoj prevladujoči položaj na trgu s promoviranjem svojih storitev primerjave cen v rezultatih iskanja in degradiranjem storitev svojih konkurentov. Julija 2018 je bila Googlu naložena dodatna globa v višini 4,34 milijarde EUR zaradi nalaganja nezakonitih omejitev proizvajalcem naprav s sistemom Android. Več primerov najdete na https://ec.europa.eu/competition/consumers/how/index_sl.html.

Obdavčenje

Medtem ko so nacionalne vlade odgovorne za določanje davčnih stopenj in pobiranje davkov, EU zagotavlja, da ljudje ali podjetja iz druge države članice niso diskriminirani in da davki ne ovirajo enotnega trga EU.

Vlade držav članic imajo na splošno proste roke pri oblikovanju davčne zakonodaje v skladu z nacionalnimi prednostnimi nalogami. Pri tem morajo spoštovati nekatera temeljna načela, kot sta nediskriminacija in spoštovanje prostega pretoka blaga in storitev na enotnem trgu. Vse več podjetij in posameznikov je dejavnih v več kot eni državi, zaradi česar s pomočjo pravnih sredstev lažje plačujejo najnižji možni davek („izogibanje davkom“) ali davkov sploh ne plačujejo („davčna utaja“). Posamezna država ne more sama obravnavati teh vprašanj, zato države članice EU sodelujejo, da bi zagotovile pravično obdavčitev.

Kaj dela EU

EU nima neposredne vloge pri pobiranju davkov ali določanju davčnih stopenj. Vloga EU je nadzorovati nacionalna davčna pravila za zagotavljanje njihove skladnosti z nekaterimi politikami EU, kot so:

  • spodbujanje gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest,
  • zagotavljanje prostega pretoka blaga, storitev in kapitala na enotnem trgu EU,
  • zagotavljanje, da podjetja v eni državi nimajo nepoštene prednosti pred konkurenti v drugi državi,
  • zagotavljanje, da davki ne diskriminirajo potrošnikov, delavcev ali podjetij iz drugih držav EU.
Video:

Vlade vseh držav članic se morajo pri sprejemanju odločitev EU o davčnih vprašanjih dogovoriti tako, da se upoštevajo interesi vseh držav EU. Za nekatere davke, kot so davek na dodano vrednost ali trošarine na bencin, tobačne izdelke in alkoholne pijače, so se države članice dogovorile, da bodo na splošno uskladile svoja pravila o minimalnih stopnjah, da bi preprečile nepošteno konkurenco na enotnem trgu.

Davčna zakonodaja ene države članice ne bi smela dovoljevati, da se ljudje ali podjetja izognejo obdavčitvi v drugi državi. Ukrepanje na ravni EU je bistveno za reševanje tega problema. Po sprejetju akcijskega načrta EU leta 2012 so bili sprejeti številni zakonodajni ukrepi za boj proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in izogibanju davkom.

Tesno sodelovanje med davčnimi upravami tudi pomaga preprečevati, da bi podjetja izkoriščala vrzeli med različnimi sistemi držav s ciljem znižati znesek davkov, ki jih plačujejo.

Carina

Carinska unija EU pomeni, da vse države članice sodelujejo pri skrbi, da v EU uvoženo blago prosto kroži ter da je varno za ljudi, živali in okolje.

Carinska unija pomeni, da vključene države uporabljajo enake tarife za blago, uvoženo na njihovo ozemlje iz tujine, in ne uporabljajo tarif znotraj Unije. V primeru EU to pomeni, da za blago, ki se prevaža iz ene države članice v drugo, ni treba plačati carin.

Carinska unija EU je eno redkih področij, ki je v izključni pristojnosti Evropske unije. Evropska komisija predlaga zakonodajo o carinskih zadevah EU in skrbi za njeno izvajanje.

Video:

Kaj dela EU

V praksi carinsko unijo EU upravljajo nacionalne carinske službe, ki delujejo, kot bi bile ena sama. Potrošnike ščitijo pred blagom, ki bi bilo lahko nevarno ali škodljivo za njihovo zdravje, živali in okolje pa pred rastlinskimi in živalskimi boleznimi. Poleg tega prispevajo k boju proti organiziranemu kriminalu in terorizmu ter skrbijo, da se evropski zakladi ne tihotapijo iz EU.

Carinske službe tudi preprečujejo nezakonit izvoz odpadkov, saj je varstvo okolja ena od njihovih ključnih nalog. Za podjetja carinska unija pomeni, da ne glede na to, kje blago vstopi v EU, veljajo enaka pravila in da blago, ko je carinjeno, lahko prosto kroži in se prodaja kjer koli na carinskem območju EU.

Leta 2016 je na primer več kot 2 000 carinskih uradov EU, ki delajo 365 dni v letu, obravnavalo skoraj 313 milijonov carinskih deklaracij.

Carinska politika EU se trenutno osredotoča na naslednja področja:

  • zagotavljanje, da vse države članice učinkovito in uspešno sodelujejo v carinski uniji,
  • predlaganje zakonodaje in postopkov za zagotavljanje večje varnosti in zaščite državljank in državljanov ter za olajševanje zakonite trgovine,
  • pomoč državam EU pri izmenjavi informacij, ki bi lahko bile koristne za carinske organe, in
  • zagotavljanje prostega pretoka blaga na enotnem trgu EU iz ene države članice v drugo.

Kultura in mediji

EU si prizadeva za ohranjanje skupne evropske kulturne dediščine in želi dostop do nje zagotoviti vsem. Podpira umetnost ter prispeva k uspehu naših kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, zlasti s programom Ustvarjalna Evropa.

Kultura in ustvarjalnost sta v središču evropskega projekta in kulturne politike EU. Bogata evropska kulturna dediščina in dinamični ustvarjalni sektorji prinašajo veliko obogatitev, zadovoljstvo in občutek identitete milijonom ljudi.

EU si prizadeva zaščititi kulturno dediščino in raznolikost v državah članicah ter izkoristiti prispevek kulturnih in ustvarjalnih sektorjev h gospodarstvu in družbi. Politika EU si tudi prizadeva obravnavati skupne izzive, kot so prehod na digitalno produkcijo in vsebino ali načini spodbujanja inovacij v kulturnem sektorju. Nova evropska agenda za kulturo vsebuje konkretne ukrepe za izkoriščanje celotnega potenciala kulture.

Video:

Kaj dela EU

Cilj programa Ustvarjalna Evropa je v sedemletnem obdobju okrepiti evropske kulturne in ustvarjalne sektorje ter zagotoviti finančna sredstva za okoli 3 700 kulturnih organizacij, 250 000 umetnikov in poklicnih kulturnih delavcev, več kot 7 000 kinematografov in 2 800 filmov ter 4 500 prevodov knjig. V okviru programa je bilo 1,46 milijarde EUR vloženih v:

  • spodbujanje evropske kulturne in jezikovne raznolikosti,
  • spodbujanje gospodarske rasti in konkurenčnosti v ustvarjalnih sektorjih,
  • pomoč ustvarjalnim in kulturnim sektorjem pri kar najboljšem izkoriščanju digitalnih tehnologij in razvoju novih poslovnih modelov ter
  • zagotavljanje dostopa do ustvarjalnih del širši javnosti v Evropi in po svetu.

Program Ustvarjalna Evropa poleg tega podpira pobude, kot so nagrade EU za kulturno dediščino, arhitekturo, literaturo in glasbo, znak evropske dediščine ter evropske prestolnice kulture. Namen evropskega leta kulturne dediščine 2018 je bil čim več ljudi spodbuditi k odkrivanju in doživljanju kulturne dediščine Evrope ter okrepiti občutek pripadnosti skupnemu evropskemu prostoru.

Komisija tudi usklajuje oblikovanje politike, raziskave in poročanje o različnih temah, od medijskega opismenjevanja in digitalne distribucije do ohranjanja kulturne dediščine ali kulture v zunanjih odnosih. Poleg tega spodbuja sodelovanje in vzajemno učenje med državami članicami.

Cilj avdiovizualne in medijske politike EU je poskrbeti, da se tako kot za drugo blago in storitve tudi za avdiovizualne medije (film, televizija in video) uporabljajo pravila, ki veljajo po vsej EU, da lahko prosto in pošteno krožijo na enotnem trgu. EU tudi podpira razvoj in distribucijo evropskih filmov in drugih vsebin s ciljem spodbujanja kulturne raznolikosti.

Mladi

Cilj mladinskih politik in programov EU je mladim omogočiti polno udeležbo na vseh družbenih področjih ter jim zagotoviti več priložnosti v izobraževanju in na trgu dela.

Socialna vključenost mladih je ključnega pomena za evropsko družbo in demokratično življenje. Strategija EU za mlade podpira mlade pri prehodu v odraslost, spodbuja njihovo zdravje in dobro počutje, udeležbo v družbi, sodelovanje v prostovoljskih in solidarnostnih dejavnostih ter zaposlovanje in podjetništvo. Mladinske politike EU mladim prav tako ponujajo možnost, da zapolnijo vrzeli v svoji izobrazbi in spretnostih, kar jim omogoča, da se bolje prilagajajo izzivom in prispevajo k pozitivnim spremembam v družbi. To je zlasti pomembno, ker je brezposelnost mladih še vedno zelo visoka.

Video:

Kaj dela EU

EU izvaja več programov in pobud za pomoč mladim v Evropi, da bi imeli dejavnejšo vlogo v družbi in se obogatili z izkušnjami, pridobljenimi v drugi državi. To vključuje zlasti:

  • program Erasmus+ je program EU, ki podpira izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport v Evropi. Program s proračunom v višini 14,7 milijarde EUR več kot štirim milijonom Evropejcev in Evropejk omogoča pridobivanje znanja in spretnosti z izkušnjami v tujini, kot so študij, praksa, vajeništvo, mladinske izmenjave, poučevanje, usposabljanje, mladinsko delo in šport;
  • Komisija poudarja potrebo po strukturiranem dialogu kot sredstvu medsebojnega komuniciranja med mladimi in nosilci odločanja, da lahko mladi neposredno izrazijo svoja mnenja o politikah, ki so zanje pomembne. Vsak cikel strukturiranega dialoga, ki traja 18 mesecev, se osredotoča na določeno temo in mladim omogoča, da izrazijo svoje mnenje o tej temi;
  • program Erasmus za mlade podjetnike pomaga novim ali mladim evropskim podjetnicam in podjetnikom pri pridobivanju znanj in spretnosti, potrebnih za zagon in vodenje malega podjetja;
  • evropska solidarnostna enota je pobuda EU, katere cilj je mladim ponuditi priložnosti, da pokažejo svojo solidarnost in sodelujejo v aktivnostih v svoji državi ali tujini, ki koristijo skupnostim in ljudem po vsej Evropi;
  • jamstvo za mlade s finančnimi sredstvi v višini 8,8 milijarde EUR podpira zaposlovanje mladih in želi zagotoviti, da vsi mladi, mlajši od 25 let, v štirih mesecih po zaključku formalnega izobraževanja ali izgubi zaposlitve prejmejo kakovostno, konkretno ponudbo za zaposlitev, vajeništvo, pripravništvo ali nadaljnje izobraževanje.

Evropski mladinski portal zagotavlja informacije o teh in drugih pobudah EU za mlade po Evropi, medtem ko Evropski portal za zaposlitveno mobilnost EURES pomaga povezovati iskalce zaposlitve in podjetja, ki ponujajo zaposlitev.

Šport

EU spodbuja koristi za zdravje in pozitivne vrednote, povezane s športom, podpira sodelovanje med oblikovalci politike in dialog s športnimi organizacijami ter obravnava težave, kot so uporaba nedovoljenih snovi, prirejanje izidov tekem in nasilje.

Šport in telesna vadba sta sestavni del življenja za milijone Evropejcev in Evropejk. Šport lahko poleg spodbujanja boljšega zdravja in dobrega počutja prispeva k odpravljanju težav, kot so rasizem, socialna izključenost in razlike med spoloma. Zagotavlja tudi znatne gospodarske koristi in je pomembno orodje pri zunanjih odnosih EU. Politika EU na področju športa se zdaj večinoma izvaja s programom Erasmus+.

Kaj dela EU

EU se osredotoča na šport kot sredstvo za ohranjanje zdravja ljudi, oblikovanje skupnosti, krepitev socialne vključenosti in spodbujanje enakih možnosti.

  • Program Erasmus+ sofinancira pobude za pomoč pri razvoju, izmenjavi in izvajanju inovativnih idej in praks za spodbujanje množičnega športa. Program „Erasmus+ Šport“ prispeva k razvoju evropske razsežnosti športa, s čimer krepi sodelovanje med športnimi organizacijami, javnimi organi in drugimi stranmi.
  • Šport lahko odpravlja socialne razlike, krepi vlogo ljudi in zagotavlja možnosti za razvoj vodstvenih znanj in spretnosti. Države članice EU, ki zaprosijo za nepovratna sredstva Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za regionalni razvoj, so pozvane, naj vključijo projekte, ki spodbujajo socialno vključenost prek športa. Z nagradami #BeInclusive EU Sport Awards se nagrajujejo organizacije, ki uporabljajo moč športa za povečevanje socialne vključenosti prikrajšanih skupin.
  • Evropski teden športa Evropejce in Evropejke spodbuja, da so dejavni v vsakdanjem življenju.
  • Evropska komisija spodbuja športne organizacije k izvajanju dobrega upravljanja.
  • Evropska komisija postopno vključuje šport v dvostranske sporazume z državami zunaj EU.
Video:

Sodelovanje med državami članicami EU na področju športa je dogovorjeno z večletnim delovnim načrtom EU za šport. V najnovejšem (za obdobje 2017–2020) so opredeljene tri prednostne naloge: integriteta športa, gospodarska razsežnost športa ter šport in družba. Evropska komisija sodeluje z državami članicami in zainteresiranimi stranmi pri promociji vloge športa in iskanju rešitev za težave, s katerimi se spopada evropski šport.

Raziskava Eurobarometer o športu in telesni dejavnosti kaže, da se državljani in državljanke EU ne gibajo dovolj. Zdravstvena politika EU spodbuja gibanje prek izmenjave dobrih praks med državami EU in z zainteresiranimi stranmi ter prek Evropske platforme za prehrano, telesno dejavnost in zdravje, ki je forum za odpravljanje škodljivih trendov.

Smernice EU za telesno dejavnost (2008) in Priporočilo Sveta o spodbujanju zdravju koristnih telesnih dejavnosti po sektorjih (2013) kažejo, kako lahko nacionalne politike spodbujajo telesno dejavnost. „Poziv iz Tartuja k zdravemu načinu življenja“ (2017) vključuje seznam 15 ukrepov za spodbujanje zdravega načina življenja.

Proračun

Proračun EU prispeva k uresničevanju tistega, kar je za Evropejce in Evropejke pomembno. Z združevanjem sredstev na evropski ravni lahko države članice dosežejo več, kot če bi ukrepale same.

Proračun EU podpira različne politike, ki se izvajajo v Evropski uniji, in pomaga EU pri utrjevanju njene močne vloge na mednarodnem prizorišču kot vodilne v boju proti podnebnim spremembam ter največje donatorke humanitarne in razvojne pomoči na svetu.

Med gospodarsko in finančno krizo se je proračun EU izkazal za močan instrument za podpiranje naložb. Medtem ko so bili nacionalni proračuni v številnih državah članicah pod velikim pritiskom, so se proračun EU in zlasti strukturna sklada v krizi leta 2008 z naložbami v rast in delovna mesta izkazali kot stabilizacijski dejavnik. Nedavno je proračun podprl tudi upravljanje zunanjih meja EU in evropski odziv na begunsko krizo ter na nevarnost organiziranega kriminala in terorizma.

Video:

Kaj dela EU

EU sprejema dolgoročne proračunske načrte, ki zagotavljajo stabilno podlago za izvrševanje proračuna v najmanj petletnem obdobju. Sedanji dolgoročni proračun EU zajema obdobje 2014–2020 in omogoča EU, da v tem obdobju izvede naložbe v vrednosti približno 1 bilijona EUR. Evropska komisija je maja 2018 predstavila predlog dolgoročnega proračuna EU za obdobje 2021—2027.

O letnem proračunu se odloča demokratično. Najprej Evropska komisija predlaga osnutek proračuna, nato nacionalne vlade (ki delujejo prek Sveta Evropske unije) in neposredno izvoljeni Evropski parlament odobrijo proračun EU, običajno pred začetkom leta. Približno 94 % proračuna se porabi v državah članicah, večinoma za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in rasti v Evropi, pa tudi zunaj EU za razvojno in humanitarno pomoč, samo 6 % pa se porabi za upravo EU.

Letni proračun EU je v letu 2019 dosegal približno 165,8 milijard EUR, kar je v absolutnem smislu veliko, vendar je to le 1 % premoženja, ki ga vsako leto ustvarijo gospodarstva EU. Približno 80 % proračuna EU se financira iz nacionalnih prispevkov, ki temeljijo na bruto nacionalnem dohodku in davku na dodano vrednost.

Evropski parlament se na podlagi letnega priporočila Sveta odloči, ali bo dokončno odobril način Komisijinega izvrševanja proračuna EU oziroma „podelil razrešnico“ zanj. Ta postopek zagotavlja polno odgovornost in preglednost, podelitev razrešnice pa vodi do uradne priprave zaključnega računa za zadevno leto.

Preprečevanje goljufij

Evropski urad za boj proti goljufijam zagotavlja, da se davkoplačevalski denar porabi na najboljši možni način, in sicer s preiskovanjem primerov goljufij, korupcije in nezakonitih dejavnosti, ki vključujejo sredstva EU.

Korupcija in goljufije lahko resno škodijo gospodarstvu ter omajejo zaupanje državljank in državljanov v demokratične ustanove in postopke. Vendar institucionalna korupcija ni edina nevarnost. Tihotapljenje cigaret, izogibanje uvoznim dajatvam na obutev in oblačila, prejemanje subvencij za gojenje pomaranč na kmetijah, ki ne obstajajo, so le nekateri od številnih primerov večjih in manjših goljufij, ki lahko evropske davkoplačevalce stanejo denar.

Za preprečevanje teh nevarnosti Evropski urad za boj proti goljufijam (urad OLAF) preiskuje goljufije, korupcijo in druge nezakonite dejavnosti, ki vključujejo sredstva EU, skupaj z resnimi kršitvami, ki jih zagrešijo osebje EU in člani institucij EU, ter pomaga institucijam pri oblikovanju in izvajanju politik za preprečevanje in odkrivanje goljufij. Urad OLAF je del Evropske komisije, vendar je glede svojih preiskovalnih pooblastil popolnoma neodvisen.

Video:

Kaj dela EU

Ko Evropski urad za boj proti goljufijam prouči sum korupcije ali goljufije v zvezi s sredstvi EU in ugotovi, da je sum utemeljen, se začne preiskava. Ta lahko vključuje razgovore in kontrolne preglede prostorov. Urad OLAF tudi usklajuje kontrolne preglede, ki jih izvajajo agencije držav članic za boj proti goljufijam, ki sodelujejo v zadevi.

Po zaključku preiskave urad OLAF predlaga ukrepe zadevnim institucijam EU in nacionalnim vladam: to običajno vključuje uvedbo kazenskih preiskav, izterjavo sredstev ali druge disciplinske ukrepe. Nato spremlja, kako se ta priporočila izvajajo.

Nacionalni carinski organi skupaj z uradom OLAF (in drugimi agencijami EU) redno izvajajo skupne carinske operacije za preprečevanje tihotapljenja in goljufij na nekaterih območjih z visokim tveganjem in določenih poteh. Leta 2017 je bilo tako v skupnih carinskih operacijah, ki jih je financiral Evropski urad za boj proti goljufijam, zaseženih 75 milijonov cigaret in več deset tisoč drugih ponarejenih izdelkov.

Urad OLAF prispeva tudi k razvoju, spremljanju in izvajanju politik EU na področju boja proti goljufijam ter tesno sodeluje z Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom in Svetom Evropske unije.

3 Kako se Evropska unija odloča in sprejema ukrepe

1 KDO JE KDO

Evropska unija temelji na pravni državi. To pomeni, da vsak ukrep EU temelji na pogodbah, ki so jih po demokratičnem postopku prostovoljno potrdile vse države EU. O pogodbah se pogaja in dogovarja z vsemi državami članicami EU, nato pa jih ratificirajo njihovi parlamenti ali se ratificirajo z referendumom.

V pogodbah so določeni cilji Evropske unije in pravila o tem, kako institucije EU delujejo, kako se sprejemajo odločitve in kakšen je odnos med EU in njenimi državami članicami. Pogodbe se ob vsaki pridružitvi nove države članice k EU spremenijo. Včasih se spremenijo tudi zato, da se institucije Evropske unije reformirajo in se jim dodelijo nova področja odgovornosti.

Zadnja pogodba o spremembah, tj. Lizbonska pogodba, je začela veljati 1. decembra 2009. Prejšnje pogodbe so zdaj vključene v sedanje prečiščeno besedilo, ki zajema Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije.

Nedavno se je EU dogovorila o sklenitvi Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji, tj. medvladne pogodbe, ki sodelujoče države zavezuje, da določijo stroga pravila za zagotavljanje uravnoteženih javnih proračunov, in krepi upravljanje evroobmočja.

Odločanje na ravni EU vključuje različne evropske institucije, zlasti:

Vlogo imajo tudi posvetovalna organa (Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij) ter nacionalni parlamenti.

Običajno Evropska komisija predlaga nove zakone, Evropski parlament in Svet (imenovan tudi Svet Evropske unije) pa jih sprejmeta. Države članice in zadevna institucija ali institucije EU jih nato izvedejo.

Evropski parlament

Evropski parlament izvolijo državljani in državljanke EU na neposrednih volitvah, ki potekajo vsakih pet let. Vsaka država članica izvoli določeno število poslancev oziroma poslank; sedeži se dodelijo glede na število prebivalcev posamezne države članice. Parlament zaseda v Bruslju in Strasbourgu.

Poslanci in poslanke Evropskega parlamenta se organizirajo v politične skupine, pa tudi v odbore, ki proučujejo predloge za novo zakonodajo na različnih področjih politike. Aktualni predsednik Evropskega parlamenta je David Sassoli.

Kar zadeva odločanje, je Parlament odgovoren za naslednje:

  • odobritev, spremembo ali zavrnitev zakonov EU skupaj s Svetom Evropske unije na podlagi predlogov Evropske komisije. Parlament si s Svetom deli tudi enako odgovornost za sprejetje proračuna EU (ki ga predlaga Evropska komisija),
  • odločanje o mednarodnih sporazumih,
  • odločanje o širitvi EU,
  • volitve predsednika Komisije na podlagi predloga držav članic in nato potrditev celotne Komisije,
  • pregled delovnega programa Komisije in zahtevanje, naj predlaga zakonodajo.

Delo Parlamenta vključuje dve glavni fazi:

  • odbore za pripravo zakonodaje: Parlament ima dvajset odborov in dva pododbora, pri čemer vsak obravnava določeno področje politike. Odbori proučijo predloge za zakonodajo, poslanci in poslanke ter politične skupine pa lahko predlagajo spremembe ali zavrnitev predlagane zakonodaje. O teh vprašanjih se razpravlja tudi v političnih skupinah, preden se odločijo, kako bodo glasovale o določeni temi;
  • na plenarnih zasedanjih se zakonodaja odobri, spremeni ali zavrne: takrat se vsi poslanci in poslanke zberejo v sejni dvorani za končno glasovanje o predlogih zakonodaje in sprememb. Ta plenarna zasedanja običajno potekajo v Strasbourgu, dodatna zasedanja pa v Bruslju.

Osmi mandat Evropskega parlamenta se je končal 18. aprila 2019. Na neposrednih volitvah, ki so potekale med 23. in 26. majem, so državljani in državljanke v državah članicah EU izvolili poslance in poslanke za sestavo novega parlamenta. Več informacij o izidu evropskih volitev v letu 2019 in sestavi novega parlamenta je na voljo na spletišču Evropskega parlamenta.

Evropski svet

Evropski svet, ki ima sedež v Bruslju, sestavljajo voditelji držav ali vlad vseh držav članic EU, predsednik Evropske komisije in visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

Evropski svet združuje voditelje EU pri določanju politične agende EU. Predstavlja najvišjo raven političnega sodelovanja med državami članicami EU. Evropski svet deluje v obliki (običajno četrtletnih) srečanj na vrhu med voditelji EU, ki jim predseduje predsednik Evropskega sveta. Predsednik lahko skliče tudi dodatna srečanja za obravnavo nujnih vprašanj. Evropski svet je julija 2019 za svojega predsednika izvolil Charlesa Michela, njegov mandat pa bo trajal od 1. decembra 2019 do 31. maja 2022.

Evropski svet se običajno odloča o vprašanjih soglasno ali s kvalificirano večino v nekaterih primerih.

Evropski svet:

  • odloča o splošnih usmeritvah in političnih prednostnih nalogah EU, vendar ne sprejema zakonov,
  • obravnava zapletena ali občutljiva vprašanja, ki jih ni mogoče rešiti na nižjih ravneh medvladnega sodelovanja,
  • določa skupno zunanjo in varnostno politiko EU, ob upoštevanju strateških interesov EU in obrambnih posledic,
  • predlaga in imenuje kandidate za nekatere pomembne funkcije na ravni EU, kot sta predsednik Evropske komisije ali predsednik Evropske centralne banke.

Evropski svet lahko glede vsakega vprašanja:

  • povabi Evropsko komisijo, naj pripravi predlog za njegovo obravnavo,
  • posreduje vprašanje Svetu Evropske unije v obravnavo.

Svet

Svet je skupaj z Evropskim parlamentom glavni organ odločanja EU. Znan je tudi kot Svet Evropske unije. V Svetu se srečujejo vladni ministri oziroma ministrice vseh držav članic, da razpravljajo o zakonih, jih spreminjajo in sprejemajo ter usklajujejo politike. Ministri so pooblaščeni, da svoje vlade zavežejo k ukrepom, dogovorjenim na sejah. Vsakih šest mesecev Svetu predseduje druga država članica EU, predsedstvo pa je odgovorno za predsedovanje vsem sejam Sveta in oblikovanje dnevnih redov.

Svet:

  • se na podlagi predlogov Evropske komisije skupaj z Evropskim parlamentom pogaja o zakonih EU in jih sprejema,
  • usklajuje politike držav EU,
  • razvija zunanjo in varnostno politiko EU na podlagi smernic Evropskega sveta,
  • sklepa sporazume med EU in drugimi državami ali mednarodnimi organizacijami,
  • skupaj z Evropskim parlamentom sprejme letni proračun EU.

Sej se udeležujejo ministri, ki obravnavajo politiko, o kateri se razpravlja. Na primer, okoljski ministri se sestajajo v Svetu za okolje. Ministri se sestanejo nekajkrat na leto, da sprejmejo odločitve v zvezi z EU, medtem ko sestanki vladnih uradnikov, na katerih razpravljajo o podrobnostih politike, potekajo vse leto.

Za sprejetje odločitve je običajno potrebna kvalificirana večina, ki je opredeljena kot 55 % držav članic, ki predstavljajo najmanj 65 % celotnega prebivalstva EU. Vendar nekatere teme, kot sta zunanja politika in obdavčenje, zahtevajo soglasno odločitev (vse države članice morajo glasovati za), za postopkovna in upravna vprašanja pa je potrebna navadna večina.

Svet se ne sme zamenjevati s Svetom Evrope, ki ni organ Evropske unije, temveč mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena za spodbujanje demokracije ter varstvo človekovih pravic in pravne države v Evropi. Sestavlja ga 47 evropskih držav, vključno z državami članicami EU.

Evropska komisija

Evropska komisija je glavna institucija, ki vodi tekoče dejavnosti EU. Je edina institucija EU, ki lahko predlaga zakonodajo (pogosto na zahtevo Evropskega parlamenta ali Sveta), čeprav o njej glasujeta Parlament in Svet. Večina zaposlenih pri Komisiji dela v Bruslju ali Luxembourgu, vendar ima Komisija predstavništva v vseh glavnih mestih držav članic EU.

Komisija je sestavljena iz kolegija 27 komisarjev, po enega iz vsake države članice EU, vključno s predsednico Ursulo von der Leyen in podpredsedniki.

Po imenovanju predsednika Komisije Svet Evropske unije v dogovoru z imenovanim predsednikom imenuje ostalih 26 članov oziroma članic Komisije, vse, kot enotni organ, pa mora nato z glasovanjem potrditi Evropski parlament. Komisarji oziroma komisarke v petletnem mandatu predstavljajo politično vodstvo Komisije. Predsednik vsakemu komisarju oziroma komisarki dodeli odgovornost za določena področja politike.

Osebje Komisije je enakovredno državni upravi v državi članici in je organizirano v oddelke, znane kot generalni direktorati in službe, podobne ministrstvom na nacionalni ravni.

Odločitve Komisije se sprejemajo na podlagi skupne odgovornosti kolegija. Vsi komisarji oziroma komisarke so v postopku odločanja enakopravni in enako odgovorni za te odločitve. Nimajo pooblastil za sprejemanje posameznih odločitev, razen če so pooblaščeni v določenih primerih.

Osem podpredsednikov (vključno s tremi izvršnimi podpredsedniki in visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko), to funkcijo opravlja poleg običajnega portfelja komisarja. Podpredsedniki delujejo v imenu predsednika in skupaj z nekaterimi komisarji usklajujejo delo na svojih področjih odgovornosti. V političnih usmeritvah predsednice von der Leyen, predstavljenih julija 2019, je začrtanih šest glavnih ambicij za Evropo.

Na splošno se odločitve sprejemajo soglasno, vendar se lahko izvede tudi glasovanje. V tem primeru se odločitve sprejmejo z navadno večino, pri čemer ima vsak komisar en glas. Temo nato obravnava pristojni generalni direktorat. To običajno poteka v obliki osnutka zakonodajnih predlogov.

Posvetovalna odbora

Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij sta posvetovalna odbora, katerih vloga je svetovati Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji. Odbora izražata mnenja o predlaganih zakonodajnih aktih. Evropski ekonomsko-socialni odbor zastopa organizirano civilno družbo, Odbor regij pa lokalne in regionalne oblasti.

Nacionalni parlamenti

27 nacionalnih parlamentov držav članic prispeva k dobremu delovanju EU, saj spremlja delo svojih vlad v zvezi z dejavnostmi Evropske unije, in ima vrsto pravic, vključno s pravico, da izrazi pomisleke glede osnutkov zakonodajnih aktov.

Nacionalni parlamenti Komisiji pošljejo obrazložena mnenja, kadar menijo, da osnutki zakonodajnih aktov kršijo načelo subsidiarnosti. Če so izpolnjeni nekateri pogoji, Komisija svoj predlog pregleda in javno pojasni, ali bo predlog ohranila, spremenila ali umaknila.

Komisija je poleg tega v stalnem političnem dialogu z nacionalnimi parlamenti, ki podajajo svoja mnenja o zakonodajnih ali političnih pobudah Komisije ali o kateri koli politični zadevi na lastno pobudo.

Evropska centralna banka in Evropska investicijska banka

Evropska centralna banka je neodvisna institucija ekonomske in monetarne unije, ki ji pripadajo vse države članice EU. Odločitve sprejema, ne da bi zahtevala ali sprejemala navodila vlad ali drugih institucij EU. Njen glavni namen je ohraniti monetarno stabilnost v evroobmočju z zagotavljanjem nizke in stabilne inflacije cen življenjskih potrebščin.

Evropska investicijska banka je banka Evropske unije. Je v lasti držav članic, njeno poslanstvo pa je posojati denar za naložbe, ki podpirajo cilje EU. Osredotoča se na povečevanje števila delovnih mest v EU in potenciala rasti ter na podporo podnebnim ukrepom in politikam EU zunaj njenih meja.

Agencije Evropske unije

Evropski uniji pri delu pomagajo številne agencije EU, ki so ločeni pravni subjekti, ustanovljeni za izvajanje določenih nalog v skladu z zakonodajo EU. Obravnavajo vprašanja in težave, ki vplivajo na vsakdanje življenje ljudi, ki živijo v EU. Imajo tudi pomemben vpliv, saj institucijam in državam članicam EU zagotavljajo strokovno znanje na različnih področjih, kot so kibernetska varnost, varnost hrane in zdravil, varstvo okolja, temeljne pravice in varnost meja.

2 ODLOČANJE

Pri postopku odločanja EU sodelujejo različne institucije z Evropskim parlamentom, Svetom in Evropsko komisijo na čelu.

Običajno Evropska komisija predlaga nove pravne akte, ki jih nato sprejmeta Parlament in Svet. V nekaterih primerih lahko Svet to stori sam.

Da bi bilo delovanje EU pri doseganju svojih ciljev kar najučinkovitejše, Evropska komisija oceni pričakovane in dejanske učinke politik, zakonodaje in drugih pomembnih ukrepov. Poleg tega državljane in državljanke ter zainteresirane strani vključuje v vse faze cikla politike, od načrtovanja in oblikovanja predloga do izvajanja in pregledovanja ter revizije.

Evropska komisija nove zakonodajne pobude ali načrtovano ocenjevanje obstoječe zakonodaje napove z objavo začetnih ocen učinka ali časovnih načrtov. Morebitne ekonomske, socialne in okoljske posledice predlaganih ukrepov se analizirajo in predstavijo v ocenah učinka, ki spremljajo zakonodajne predloge.

Kaj pa zakonodaja ali pobude, ki že veljajo? Po dovolj dolgem obdobju izvajanja se uspešnost pobud ovrednoti po standardnih merilih. V zvezi s tem se v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov opredelijo možnosti za zmanjšanje regulativnih stroškov in poenostavitev obstoječih zakonov.

Obstaja več vrst pravnih aktov, ki se uporabljajo na različne načine.

  • Uredba je zakon, ki se neposredno uporablja in je zavezujoč v vseh državah članicah. Državam članicam uredb ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo, čeprav je treba nacionalne zakonodaje morda spremeniti, da ne bi bili v nasprotju z uredbo.
  • Direktiva je zakon, ki države članice ali skupino držav članic zavezuje k doseganju določenega cilja. Običajno je treba direktive prenesti v nacionalno zakonodajo, da lahko začnejo veljati. Pomembno je, da je v direktivi določen rezultat, ki ga je treba doseči, kako bo dosežen, pa odločajo posamezne države članice.
  • Sklep je lahko naslovljen na države članice, skupine ljudi ali celo posameznike. Je v celoti zavezujoč. Sklepi se na primer uporabljajo za odločanje o predlaganih združitvah družb.
  • Priporočila in mnenja omogočajo institucijam EU, da izrazijo stališče o državah članicah in v nekaterih primerih posameznih državljanih, ki ni zavezujoče in ne ustvarja nobene pravne obveznosti za osebo ali subjekt, na katerega se stališče nanaša.

Vsak predlog za nov pravni akt EU je skladen z določenim členom pogodbe, ki se imenuje pravna podlaga predloga. Tako se določa, kateri zakonodajni postopek je treba upoštevati.

Večina zakonov se oblikuje po postopku, znanem kot redni zakonodajni postopek.

Redni zakonodajni postopek

Redni zakonodajni postopek, znan tudi kot postopek soodločanja, je najpogostejši postopek za sprejemanje zakonodaje EU. Pri tem sta Evropski parlament in Svet v enakem položaju, zakoni, sprejeti s tem postopkom, pa so skupni akti Parlamenta in Sveta. Uporablja se za veliko večino zakonodaje EU in zajema številna področja, kot so pravice potrošnikov, varstvo okolja in promet. Komisija v skladu z rednim zakonodajnim postopkom pripravi predlog, ki ga morata sprejeti Parlament in Svet. Po prejemu predloga se postopek nadaljuje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

Prva obravnava

  • Evropski parlament razpravlja o predlogu v svojih odborih. Vsaka sprememba predloga se predloži tem odborom, ki glasujejo o njej. Predlog se nato predloži celotnemu Parlamentu, ki glasuje o njem (in naknadnih spremembah) na plenarnem zasedanju.
  • Svet in države članice podrobno preučijo zakonodajo; večina teh razprav poteka v okviru delovne skupine javnih uslužbencev. Številna vprašanja se lahko rešijo na tej tehnični ravni ali na ravneh, ki so le nekoliko nad to ravnjo, medtem ko je treba nekatera vprašanja dokončno rešiti na sestankih ustreznih ministrov. Svet sprejme politični dogovor v zvezi z zakonodajo – to se lahko zgodi pred glasovanjem Parlamenta ali po njem. Po glasovanju Parlamenta se politični dogovor pretvori v uradno skupno stališče. Če se skupno stališče Sveta razlikuje od glasovanja Parlamenta, gre zakonodaja v drugo obravnavo, da se odpravijo razlike.
  • Predstavniki Parlamenta in Sveta se pogosto srečujejo neuradno, da bi dosegli dogovor pred formaliziranjem svojih stališč. Če dosežejo dogovor, Svet sprejme povsem enako besedilo kot Parlament in predlog postane zakon. To se imenuje dogovor v prvi obravnavi.

Druga obravnava

  • Če ni dosežen dogovor v prvi obravnavi, se začne druga obravnava. Druga obravnava poteka podobno kot prva, vendar tokrat Parlament prouči spremembe, ki jih predlaga Svet, in glasuje o njih, nato pa Svet obravnava predloge Parlamenta. Druga obravnava poteka hitreje kot prva, saj se lahko razpravlja le o razlikah med stališči Parlamenta in Sveta, različni elementi pa so časovno omejeni.
  • Možno je, da Parlament in Svet dosežeta dogovor v tej fazi (dogovor v drugi obravnavi). Če instituciji ne moreta sprejeti skupne odločitve o predlaganem pravnem aktu, se predloži spravnemu odboru, ki je sestavljen iz enakega števila predstavnikov Parlamenta in Sveta. Spravni postopek se zdaj redko izvaja. Večina pravnih aktov se sprejme po rednem zakonodajnem postopku med prvo ali drugo obravnavo.
  • Ko je sprejet dogovor o končni različici besedila in so pripravljeni vsi prevodi, se zakonodaja ponovno predloži Parlamentu in Svetu, da jo lahko sprejmeta kot pravni akt. Nato se objavi v Uradnem listu Evropske unije v uradnih jezikih EU. V zakonodaji je navedeno, kdaj jo je treba začeti izvajati v državah članicah ali kdaj začne veljati, kadar gre za uredbo.

Komisija lahko toži države članice in zahteva, da se jim izreče globa, če ne izvajajo zakonodaje EU. Zakonodaja EU se skoraj v celoti izvršuje v državah članicah. To lahko včasih privede do pritožb zaradi neenakega izvajanja pravil v različnih državah. Nekatere odločitve se izvršujejo neposredno na ravni EU, zlasti na področju konkurenčnega prava, kot so primeri protimonopolnega ravnanja. Glej 3. poglavje tega oddelka „Zagotavljanje spoštovanja zakonodaje EU“.

S kom še potekajo posvetovanja?

Pri odločanju na številnih področjih politike se Parlament, Svet in Komisija posvetujejo z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom (ki mu predseduje Luca Jahier).

O zadevah, ki so pomembne za regije, se morajo Parlament, Svet in Komisija posvetovati z Evropskim odborom regij (ki mu predseduje Karl-Heinz Lambertz).

Mnenja odborov niso zavezujoča za institucije EU.

Poleg tega se je mogoče posvetovati z drugimi institucijami in organi, če predlog spada na njihovo interesno ali strokovno področje; na primer z Evropsko centralno banko glede predlogov v zvezi z gospodarskimi ali finančnimi zadevami.

Nacionalni nadzor

Nacionalni parlamenti prejmejo osnutke zakonodajnih aktov takrat kot Evropski parlament in Svet. Izrazijo lahko svoje mnenje, da se zagotovi, da se odločitve sprejemajo na najustreznejši ravni. Za ukrepe EU velja načelo subsidiarnosti, kar pomeni, da lahko EU, razen na področjih, kjer ima izključno pristojnost, ukrepa le, če bodo ukrepi učinkovitejši na ravni EU kot na nacionalni ravni. Nacionalni parlamenti spremljajo pravilno uporabo tega načela pri odločanju EU in lahko izrazijo obrazložena mnenja, kadar menijo, da načelo ni upoštevano.

Vključevanje državljank in državljanov

Vsak državljan in vsaka državljanka EU ima pravico, da v enem od 24 uradnih jezikov EU vloži peticijo, naslovljeno na Evropski parlament, v obliki pritožbe ali zahtevka, o zadevi, ki spada na področje dejavnosti Evropske unije. Peticije preuči Odbor za peticije Evropskega parlamenta, ki sprejme odločitev o njihovi dopustnosti in je odgovoren za njihovo obravnavo.

Državljani lahko pri oblikovanju politik EU sodelujejo tudi neposredno, tako da pozovejo Evropsko komisijo, naj pripravi predlog o zadevi, glede katere ima EU zakonodajno pristojnost. Evropsko državljansko pobudo, kot se to imenuje, mora podpreti vsaj milijon državljanov EU iz vsaj sedmih držav članic. V vsaki od teh sedmih držav članic se zahteva minimalno število podpisnikov.

Državljani lahko izrazijo svoje mnenje o pobudah Komisije v ključnih fazah priprave politike in zakonodaje. Prek spletnega portala Povejte svoje mnenje lahko državljani in zainteresirane strani svoje mnenje prispevajo na različne načine:

  • Komisija novo pobudo ali ocenjevanje obstoječe politike ali zakonodaje najprej napove z objavo začetne ocene učinka ali časovnega načrta. Državljani in zainteresirane strani imajo na voljo 4 tedne, da posredujejo povratne informacije, ki se objavijo na isti spletni strani.
  • Komisija pri pripravi nove pobude ali ocene objavlja javna posvetovanja v obliki spletnih vprašalnikov, ki so na voljo 12 tednov.
  • Ko Komisija pripravi končni zakonodajni predlog in ga predloži v obravnavo Evropskemu parlamentu in Svetu, lahko državljani ponovno izrazijo svoje mnenje. Obdobje, v katerem je mogoče posredovati povratne informacije glede predlogov Komisije, traja 8 tednov, nato se prispevki posredujejo Parlamentu in Svetu za obravnavo pri pogajanjih.
  • V okviru programa Zmanjšajte breme lahko državljani Komisiji kadar koli posredujejo predloge o tem, kako bi se obstoječi zakoni ali politike lahko poenostavili in izboljšali, da bi bili učinkovitejši in manj obremenjujoči.

Na spletnem portalu Povejte svoje mnenje se državljani lahko naročijo na elektronska obvestila o novih pobudah na področjih, ki jih zanimajo, ali spremljajo novosti v zvezi s posameznimi pobudami.

Usklajevanje politik držav članic – primer gospodarske politike

V ekonomski in monetarni uniji gospodarska politika EU temelji na podrobnem usklajevanju nacionalnih gospodarskih politik. Usklajevanje izvajajo ministri oziroma ministrice za gospodarstvo in finance, ki skupaj tvorijo Svet za ekonomske in finančne zadeve.

Evroskupino sestavljajo ministri oziroma ministrice za gospodarstvo in finance držav evroobmočja. Deluje za spodbujanje gospodarske rasti in finančne stabilnosti v evroobmočju z usklajevanjem gospodarskih politik.

Skupna zunanja in varnostna politika

Skupna zunanja in varnostna politika je organizirana, dogovorjena zunanja politika EU, večinoma za varnostno in obrambno diplomacijo in ukrepe. Odločitve zahtevajo soglasje držav članic v Svetu Evropske unije, vendar se lahko, ko se doseže dogovor, o nekaterih vidikih nadalje odloča z glasovanjem s kvalificirano večino. Zunanjo politiko EU na ministrski ravni zastopa visoki predstavnik oziroma predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednik oziroma podpredsednica Komisije, ki predseduje tudi srečanjem zunanjih ministrov oziroma ministric. To funkcijo trenutno opravlja Josep Borrell Fontelles.

Sklepanje mednarodnih sporazumov

Svet vsako leto sklene (tj. uradno podpiše) številne sporazume med Evropsko unijo in tretjimi državami, pa tudi z mednarodnimi organizacijami. Ti sporazumi lahko zajemajo široka področja, kot so trgovina, sodelovanje in razvoj, ali obravnavajo določene teme, kot so tekstil, ribištvo, znanost in tehnologija ali promet. Za vse mednarodne sporazume na področjih, ki jih zajema redni zakonodajni postopek, je potrebna odobritev Parlamenta.

Odobritev proračuna EU

O letnem proračunu EU skupaj odločata Evropski parlament in Svet. Če se ti instituciji ne strinjata, se izvajajo spravni postopki, dokler se proračun ne odobri. Več informacij je na voljo v 4. poglavju tega oddelka „Ukrepanje: proračun EU“.

3 ZAGOTAVLJANJE SPOŠTOVANJA ZAKONODAJE EU

Sodišče Evropske unije zagotavlja, da se zakonodaja EU razlaga in uporablja enako v vseh državah članicah. Sodišče je pooblaščeno, da rešuje pravne spore med državami članicami, institucijami EU, podjetji in posamezniki. Da lahko obravnava več tisoč zadev, ki jih prejme, je razdeljeno na dva glavna organa: Sodišče in Splošno sodišče.

Posamezniki in podjetja, ki so bili zaradi ukrepanja ali neukrepanja institucije EU ali njenega osebja oškodovani, lahko na Sodišču proti njim vložijo tožbo na enega od naslednjih načinov:

  • posredno prek nacionalnih sodišč, ki se lahko odločijo, da bodo zadevo predala Sodišču,
  • neposredno pri Splošnem sodišču, če odločitev institucije EU oškoduje posameznika neposredno.

Kdor meni, da so organi v kateri koli državi kršili pravo EU, lahko uporabi naslednji uradni pritožbeni postopek.

Kako deluje Sodišče

Zadeve se obravnavajo po dveh postopkih.

  • Pisni postopek. Stranke v postopku predložijo Sodišču pisne izjave, pisna stališča pa lahko predložijo tudi nacionalni organi, institucije EU in včasih posamezniki. Sodnik poročevalec pripravi poročilo s povzetkom in ga predloži v razpravo na upravni seji Sodišča.
  • Ustni postopek. To je javna obravnava: odvetniki obeh strani lahko zadevo predstavijo sodnikom in generalnemu pravobranilcu in odgovarjajo na njihova vprašanja. Če je Sodišče odločilo, da je potrebno mnenje generalnega pravobranilca, ga ta predstavi nekaj tednov po obravnavi. Sodniki se nato posvetujejo in razglasijo sodbo.

Postopek na Splošnem sodišču je podoben, le da zadeve največkrat rešujejo trije sodniki, generalnega pravobranilca ni.

Druge pravosodne institucije EU

Evropski varuh človekovih pravic prejema in preiskuje pritožbe ter pomaga odkrivati nepravilnosti v institucijah EU in drugih organih. Pri evropskem varuhu človekovih pravic lahko vloži pritožbo vsak državljan ali državljanka, prebivalec ali prebivalka, združenje ali podjetje katere koli države članice EU.

Naloga Evropskega nadzornika za varstvo podatkov je varovati osebne podatke, ki jih hranijo institucije EU v elektronski, pisni ali vizualni obliki, ter zasebnost državljanov in prebivalcev EU. Poleg tega spodbuja dobro prakso na tem področju med institucijami in organi EU.

4 UKREPANJE: PRORAČUN EU

EU se dogovori o dolgoročnem načrtu odhodkov, tj. večletnem finančnem okviru, ki zagotavlja trdno podlago za izvrševanje proračuna v najmanj petletnem obdobju. To EU omogoča, da dopolni nacionalne proračune s financiranjem politik z dodano vrednostjo EU. V večletnem finančnem okviru so določeni najvišji letni zneski (zgornje meje), ki jih lahko EU porabi za različne kategorije odhodkov (razdelke). Sedanji proračun zajema obdobje 2014–2020 in omogoča EU, da v navedenem obdobju vloži približno 1 bilijon EUR na petih področjih dejavnosti EU.

Letni proračun EU skupaj določita Parlament in Svet Evropske unije. Parlament razpravlja o njem v dveh zaporednih obravnavah, veljati pa začne, ko ga podpiše predsednik Parlamenta. Odbor Parlamenta za proračunski nadzor spremlja porabo proračuna in se vsako leto odloči, ali bo odobril Komisijino upravljanje proračuna za preteklo proračunsko leto.

Letni proračun EU je v letu 2019 dosegal približno 165,8 milijard EUR, kar je v absolutnem smislu velika vsota, vendar je to le 1 % premoženja, ki ga vsako leto ustvarijo gospodarstva držav članic.

Področja, ki se financirajo iz proračuna EU (2014–2020)


Komisija je odgovorna za upravljanje in izvrševanje proračuna EU ter politik in programov, ki jih sprejmeta Parlament in Svet. Večino dejanskega izvrševanja in porabe je mogoče pripisati nacionalnim in lokalnim organom, vendar je Komisija odgovorna za njun nadzor. Komisija upravlja proračun pod budnim očesom Evropskega računskega sodišča. Cilj obeh institucij je zagotoviti dobro finančno poslovodenje.

Evropski parlament se vsako leto na podlagi priporočila Sveta odloči, ali bo dokončno odobril način Komisijinega izvrševanja proračuna EU oziroma „podelil razrešnico“ zanj. Ta postopek zagotavlja polno odgovornost in preglednost, podelitev razrešnice pa vodi do uradne priprave zaključnega računa za zadevno leto.

Evropsko računsko sodišče je neodvisna zunanja revizijska institucija Evropske unije. Preverja, ali so bili prihodki EU pravilno prejeti, ali so odhodki nastali zakonito in pravilno ter ali je bilo finančno poslovodenje dobro. Svoje naloge opravlja neodvisno od ostalih institucij in vlad EU.

Sodoben proračun za EU, ki varuje, opolnomoča in ščiti

Komisija je maja 2018 predstavila predloge za sodoben dolgoročni proračun za obdobje 2021–2027. Predlogi so stvaren odziv na izjemno težavne razmere, kot so tehnološke in demografske spremembe, migracije, podnebne spremembe in omejeni viri, brezposelnost in varnostne grožnje, ki jih krepi še geopolitična nestabilnost.

Komisija je predlagala povečanje financiranja na področjih, na katerih lahko EU najučinkoviteje prispeva. To bo doseženo z razširitvijo in posodobitvijo obstoječih programov, ki dosegajo dobre rezultate, in oblikovanjem novih, po meri zasnovanih programov na področjih, na katerih je potreben nov pristop, da bi lahko EU uresničila svoje ambicije. Na primer:

  • vlaganje v inovacije in digitalno gospodarstvo,
  • ustvarjanje možnosti za usposabljanje in zaposlovanje mladih,
  • nadaljevanje dela EU na področju celovitega pristopa k migracijam in upravljanju meja,
  • krepitev zmogljivosti EU na področju varnosti in obrambe,
  • krepitev zunanjega delovanja EU ter vlaganje v podnebne ukrepe in varstvo okolja,
  • krepitev ekonomske in monetarne unije.


Glej tudi naslednje strani v oddelku 2: „Proračun“, „Bančne in finančne storitve“, „Gospodarstvo, finance in evro“, „Preprečevanje goljufij“ in „Obdavčenje“.

Stiki z EU

OSEBNO

Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct.

Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

PO TELEFONU ALI ELEKTRONSKI POŠTI

Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

  • s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
  • s klicem na navadno telefonsko številko: 00 32 2 299 9696 ali
  • po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

So na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

INFORMACIJE OEVROPI

Do publikacij o EU lahko dostopate s klikom na spletišče Publikacije EU: https://op.europa.eu/sl/publications

PREDSTAVNIŠTVA EVROPSKE KOMISIJE

Evropska komisija ima urade (predstavništva) v vseh državah članicah Evropske unije: https://ec.europa.eu/info/contact/local-offices-eu-member-countries_sl

PISARNE ZA STIKE EVROPSKEGA PARLAMENTA

Evropski parlament ima pisarno za stike v vsaki državi članici Evropske unije: http://www.europarl.europa.eu/atyourservice/sl/information_offices.html

DELEGACIJE EVROPSKE UNIJE

Evropska unija ima tudi delegacije v drugih delih sveta: https://eeas.europa.eu/headquarters/headquarters-homepage/area/geo_sl

O tej publikaciji

Evropska unija – Kaj je in kaj dela

Evropska komisija
Generalni direktorat za komuniciranje
Redakcijska služba in usmerjeni stiki z javnostmi
1049 Bruselj
BELGIJA

Rokopis je bil dokončan februarja 2020.

Evropska komisija ni odgovorna za posledice ponovne uporabe te publikacije.

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2020

© Evropska unija, 2020

Ponovna uporaba je dovoljena ob navedbi vira.

Politiko ponovne uporabe dokumentov Evropske komisije ureja Sklep 2011/833/EU (UL L 330, 14.12.2011, str. 39).

Za vsako uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, ki ni zaščiteno z avtorskimi pravicami Evropske unije, je treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov pravic.

Vse slike: © Shutterstock, © Fotolia

IDENTIFIKATORJI

Print ISBN 978-92-79-93641-8 doi:10.2775/642783 NA-04-18-778-SL-C
PDF ISBN 978-92-79-93617-3 doi:10.2775/233128 NA-04-18-778-SL-N
HTML ISBN 978-92-76-02213-8 doi:10.2775/4227 NA-04-18-778-SL-Q