Nadzorni sistem za ekološke proizvode se je izboljšal, vendar nekateri izzivi še vedno obstajajo

Povzetek

Glavni cilji okvira za ekološko pridelavo na ravni EU so boljša zaščita interesov potrošnikov, zagotovitev pravične konkurence med pridelovalci in omogočanje prostega prometa ekoloških proizvodov v EU. Nadzorni sistem za ekološke proizvode je določen v uredbah EU. Njegov namen je doseči zaupanje potrošnikov v to, da so se za ekološke proizvode, ki jih kupijo, v vseh fazah dobavne verige uporabljala pravila EU ali enakovredna pravila. To bi moralo veljati ne glede na to, ali so proizvodi pridelani v EU ali uvoženi.

Sodišče je junija 2012 objavilo Posebno poročilo št. 9/2012 o nadzornem sistemu za pridelavo, predelavo, distribucijo in uvoz ekoloških proizvodov. Da bi Sodišče ocenilo, ali je Komisija odpravila slabosti, ugotovljene v poročilu, je opravilo revizijo za spremljanje izvajanja priporočil. Poleg tega je natančneje pregledalo uvozne režime za ekološke proizvode. Ugotovilo je, da se je nadzorni sistem izboljšal in da so bila priporočila, ki jih je dalo, od prejšnje revizije na splošno izvedena, vendar nekateri izzivi še vedno obstajajo.

Kar zadeva ekološke proizvode, pridelane v EU, ki pomenijo največji del porabe EU, so tako Komisija kot tudi države članice obravnavale več slabosti, ugotovljenih v prejšnjem poročilu Sodišča. Po njegovi objavi leta 2012 je Komisija nadaljevala svoje revizijske obiske v državah članicah in tako doslej obiskala večino od njih. Pristojni organi držav članic, ki jih je Sodišče revidiralo, so sprejeli ukrepe za izboljšanje svojih nadzornih sistemov. Nekateri od njih so slabosti, ugotovljene pri zadnji reviziji Sodišča, odpravili s spremembami pravnega okvira, drugi z izboljšanim usklajevanjem z akreditacijskimi organi ali pa z boljšimi smernicami za nadzor izvajalcev nadzora. Kljub temu je Sodišče odkrilo več slabosti, povezanih s svojimi prejšnjimi ugotovitvami. Ugotovilo je tudi, da uporaba izvršilnih ukrepov še ni bila usklajena po vsej EU ter da je bilo poročanje v državah članicah včasih počasno in nepopolno.

Manjši del ekološke hrane, porabljene v EU, se uvozi. Enakovredni izvajalci nadzora, ki delujejo v tretjih državah, potrdijo več kot 80 % ekoloških proizvodov, uvoženih v EU. Preostali del se uvozi iz manjšega števila tretjih držav, ki se štejejo kot države, ki uporabljajo enakovredne standarde. Revizije, ki jih je Komisija opravila od leta 2012, so zajele večino enakovrednih tretjih držav. Komisija je začela obiskovati tudi enakovredne izvajalce nadzora in preučila njihove dejavnosti na kraju samem v tretjih državah. Doslej je to zajemalo sisteme, ki se uporabljajo za približno tretjino uvoza, ki ga potrjujejo enakovredni izvajalci nadzora.

Sodišče je ugotovilo, da je Komisija na področju nadzora uvoza ekoloških proizvodov šele začela preučevati možne sinergije s pristojnimi organi drugih pomembnejših uvoznih trgov za te proizvode in z delom akreditacijskih organov. Kar zadeva nadzorni sistem za uvoz, je lahko odprava težav, ki jih ugotovi Komisija, težak in dolgotrajen proces, vendar pa so bila uvedena nova pravila, s katerimi naj bi bilo izvrševanje hitrejše in uspešnejše. Na ravni držav članic je Sodišče odkrilo slabosti v pregledih pošiljk, ki prihajajo v državo, in ugotovilo, da so bili pregledi, ki so jih izvajali izvajalci nadzora pri uvoznikih, še vedno nepopolni.

Sodišče je ponovno opravilo pregled sledljivosti, tako da je pregledalo papirno sled od trgovca na drobno do pridelovalca. Rezultati kažejo na izboljšanje glede na prejšnjo revizijo, zlasti v EU, čeprav vsem proizvodom ni bilo mogoče slediti do kmetijskih proizvajalcev.

Sodišče za obravnavo preostalih slabosti, ki so bile ugotovljene v državah članicah za proizvode EU, izreka priporočila, s katerimi naj bi se z boljšim sodelovanjem izboljšal nadzor nad uvoženimi ekološkimi proizvodi in izvajali bolj popolni pregledi sledljivosti.

Uvod

Sodišče je junija 2012 objavilo Posebno poročilo št. 9/2012 o nadzornem sistemu za pridelavo, predelavo, distribucijo in uvoz ekoloških proizvodov. Da bi ocenilo, ali je Komisija odpravila slabosti, ugotovljene v tem poročilu, je opravilo revizijo za spremljanje izvajanja priporočil, pri kateri je natančneje pregledalo uvozne režime za ekološke proizvode.

Ekološka pridelava je „celotni sistem upravljanja kmetijskega gospodarstva in pridelave hrane, ki združuje najboljše prakse na področju okolja in podnebnih ukrepov, visoko raven biotske raznovrstnosti, ohranjanje naravnih virov in uporabo visokih standardov dobrobiti živali in visokih standardov pridelave, skladno s povpraševanjem vedno večjega števila potrošnikov po proizvodih, pridelanih z uporabo naravnih snovi in postopkov”¹. Ekološki proizvodi vsebujejo predelana ali nepredelana živila, pijače in tudi krmo in semena. Sektor ekološke pridelave zajema pridelovalce v sektorjih kmetijstva in ribogojstva, njihove dobavitelje ter proizvajalce in distributerje hrane.

Leta 1991 je bil z uredbo Sveta uveden vseevropski okvir za ekološko pridelavo s sistemoma za nadzor in potrjevanje.² Do tedaj je bila ekološka pridelava v EU opredeljena v okviru več standardov, ki so jih izdala ekološka združenja v različnih državah članicah. Glavni cilji okvira na ravni EU so bili boljša zaščita interesov potrošnikov, zagotovitev pravične konkurence med pridelovalci in omogočanje prostega prometa ekoloških proizvodov v EU.

Za ugotavljanje, ali je proizvod ekološki, ni nobenih znanstvenih preizkusov. „[O]hranjanj[e] in upravičevanj[e] zaupanja potrošnikov v proizvode, ki so označeni kot ekološki”³, je odvisno od zmogljivosti sistemov za nadzor in potrjevanje za zmanjšanje verjetnosti, da izvajalci ne izpolnjujejo zadevnih standardov.

Nadzorni sistemi EU za ekološke proizvode

Logotip EU (glej sliko 1) pomeni, da je bil proizvod pridelan v skladu z ustreznimi standardi EU, za katere se uporabljata sistema za nadzor in potrjevanje. Za predelane proizvode to pomeni, da je vsaj 95 % sestavin ekološkokmetijskega izvora. Poleg novega ekološkega logotipa EU sta na proizvodu vidni tudi šifra izvajalca nadzora in izjava o tem, ali so bile kmetijske surovine, ki sestavljajo proizvod, pridelane v EU ali zunaj nje (ali oboje).

Vir: Uredba Komisije (EU) št. 271/2010 z dne 24. marca 2010

Posamezni izvajalci so za ekološke proizvode uvedli lastne postopke, ki se uporabljajo v različnih fazah dobavne verige in zajemajo vse od preprostih pregledov pa do zelo zapletenih procesov. To so gradniki, ki zagotavljajo, da proizvodi, ki bodo morda v prihodnosti označeni z logotipom EU kot ekološki, dejansko izpolnjujejo te standarde.

EU je vzpostavila nadzorni sistem, ki vključuje organe, ki opravljajo preglede posameznih izvajalcev. Ti pregledi vsebujejo fizične kontrolne preglede prostorov za pridelavo ali predelavo, preverjanje dokumentarne evidence ter vzorčenje končnih proizvodov, pridelanih proizvodov, listov ali prsti zaradi preverjanja, ali so bile uporabljene neodobrene snovi. Ti izvajalci nadzora so osrednji element vseh sistemov za nadzor in potrjevanje ekoloških proizvodov. Za potrdila, ki jih izdajo izvajalci nadzora, morajo izvajalci plačati.

Za proizvode, pridelane v EU, se uporabljajo drugačni nadzorni sistemi kot za uvožene proizvode. Komisija ima pri vseh teh sistemih pomembno vlogo, saj nadzira nadzorne sisteme držav članic in akterje, vključene v različne uvozne režime.

Nadzorni sistem za proizvode, pridelane v EU

Države članice EU se lahko odločijo za vzpostavitev sistema za nadzor in potrjevanje, ki je lahko zaseben, javen ali mešanica obeh. Večina držav članic je odobrila zasebne izvajalce nadzora. Pet držav članic je imenovalo javne izvajalce nadzora, ki se v zakonodaji imenujejo nadzorni organi, dve pa sta izbrali mešani sistem. Po vsej EU je odobrenih približno 250 izvajalcev nadzora in javnih nadzornih organov.⁴ V tem poročilu so skupaj imenovani izvajalci nadzora.

Države članice morajo imenovati enega ali več pristojnih organov, odgovornih za odobritev in nadzor izvajalcev nadzora ter po potrebi za uporabo različnih izvršilnih ukrepov (vključno s sankcijami).

Zasebni izvajalci nadzora morajo biti akreditirani v skladu z najnovejšo različico standarda ISO IEC  17 065: 2012. Pregledi, ki jih izvajajo akreditacijski organi, se nanašajo na tehnično usposobljenost, neodvisnost, nepristranskost in strokovno neoporečnost izvajalcev nadzora. Za javne nadzorne organe ni potrebno, da so akreditirani (za shematični pregled glej sliko 2).

Vir: Evropsko računsko sodišče

Nadzorni sistem za proizvode, uvožene v EU

Enakovredne tretje države

EU je potrdila več tretjih držav kot države, ki imajo enakovredna pravila in nadzorne sisteme za ekološko pridelavo. Pristojni organi v enakovrednih tretjih državah so odgovorni za zagotavljanje, da so ekološki proizvodi pridelani in izvajalci pregledani v skladu z njihovimi standardi. Komisija ima pravico izvajanja uradnega nadzora, s katerim preverja enakovrednost zakonodaje in sistemov tretje države s pravili EU.

Enakovredni izvajalci nadzora

Uvoženi proizvodi iz držav, ki niso enakovredne tretje države in države Efte⁵, morajo biti pridelani in pregledani v skladu s standardi, ki so enakovredni pravilom EU. V ta namen Komisija odobri zasebne izvajalce nadzora ali javne nadzorne organe, ki potrjujejo ekološke izvajalce zunaj EU. Ti so v tem poročilu imenovani enakovredni izvajalci nadzora.

Pri enakovrednih izvajalcih nadzora Komisija deluje kot pristojni organ, kar pomeni, da ni odgovorna le za njihovo odobritev, temveč tudi za to, da jih nadzira in po potrebi prekliče njihovo odobritev. Komisija te nadzorne organe nadzoruje tako, da pregleda njihova letna poročila in poročila o oceni, ki jih izda njihov akreditacijski organ. Opravi lahko tudi revizijske obiske, s katerimi preuči delovanje izvajalcev nadzora.

Hitro rastoč trg

Kar zadeva kmetijske površine, število izvajalcev in tržni delež, se ekološki sektor EU v zadnjih letih hitro razvija. Skupna kmetijska zemljišča v EU, ki se uporabljajo za ekološko kmetovanje, so se povečala z 9,1 milijona hektarjev v letu 2010 na 12 milijonov hektarjev v letu 2016, kar je 33-odstotno povečanje. V letu 2016 je delež kmetijskih zemljišč v EU, namenjenih ekološkemu pridelovanju, znašal 6,7 %. V istem obdobju se je prodaja ekoloških proizvodov na drobno z 18,1 milijarde EUR povečala na 30,7 milijarde EUR, kar je 69-odstotno povečanje⁶ (glej sliko 3).

Vir: raziskave FiBL-AMI (2006–2018): Raziskovalni inštitut za ekološko kmetijstvo (FiBL), Frick, Švica

O ekoloških proizvodih, uvoženih iz držav zunaj EU, ni konsolidiranih statističnih podatkov. Nekatere države članice so zagotovile podatke o tržnem deležu uvoženih ekoloških proizvodov. Na primer, leta 2017 je Francija kot drugi največji trg EU približno 15 % vseh ekoloških proizvodov, porabljenih v državi, uvozila iz držav zunaj EU.⁷

Vse večja svetovna trgovina z ekološkimi proizvodi vključuje prevoz živil, pridelanih v državi in zunaj nje, na dolge razdalje. „Ekološko” ni sinonim za „lokalno”, čeprav nova uredba o ekološki pridelavi vključuje cilj „spodbuja[nja] kratk[ih] dobavn[ih] verig[…] in lokaln[e] pridelav[e]“⁸.

Cene, ki jih potrošniki plačajo za ekološke proizvode, so višje od cen konvencionalnih proizvodov, včasih bistveno višje. Na razliko v ceni vplivajo tako povpraševanje potrošnikov kot tudi razlike v stroških predelave in distribucije. Sporočene cenovne premije se precej razlikujejo glede na študije in živilske proizvode, pridelovalci pa imajo koristi le od dela cenovne premije.

Finančna podpora za ekološko pridelavo v EU

Ekološki kmetje v EU lahko dobijo posebno finančno podporo v okviru politike EU za razvoj podeželja. Ta dopolnjuje podporo, ki se izplačuje vsem kmetom v EU (zlasti v okviru sheme osnovnega plačila / sheme enotnega plačila na površino in plačil za zeleno komponento, do katerih so ekološki kmetje samodejno upravičeni). Posebno plačilo ekološkim kmetom je kombinacija podpore EU in nacionalne podpore na hektar, ki se med državami članicami razlikuje. Med letoma 2015 in 2018 so subvencije EU znašale povprečno 700 milijonov EUR na leto.

Pravni okvir EU za ekološko pridelavo

Sedanji pravni okviru določa Uredba Sveta o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov iz leta 2007⁹. Zajema vse faze verige preskrbe z ekološkimi proizvodi, kot so kmetovanje in ribogojstvo ter dejavnosti predelave, distribucije in maloprodaje hrane.¹⁰ Podrobnejša pravila so določene v dveh izvedbenih uredbah¹¹.

Komisija je marca 2014 predstavila nov ekološki akcijski načrt EU in zakonodajni predlog za nov sklop pravil za ekološko pridelavo. Nova uredba o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov¹² je bila objavljena junija 2018. Nova pravila se bodo uporabljala od 1. januarja 2021. Do takrat si bo Komisija v sodelovanju z državami članicami in zadevnimi deležniki prizadevala za dokončanje in objavo delegiranih aktov in izvedbenih uredb.

Ekološka živila morajo poleg posebne zakonodaje o ekološki pridelavi izpolnjevati tudi splošno živilsko zakonodajo¹³. Ekološka pridelava spada na področje uporabe uredbe o uradnem nadzoru¹⁴, ki je bila pred kratkim spremenjena¹⁵. Večina členov iz te nove uredbe se bo uporabljala od 14. decembra 2019.

Države članice EU, Islandija in Norveška spremljajo vrednosti ostankov pesticidov v vzorcih živil in rezultate spremljanja pošljejo agenciji EFSA (Evropska agencija za varnost hrane). V nedavnem poročilu¹⁶, ki zajema vzorce iz let 2013, 2014 in 2015, je bilo ugotovljeno, da je 44 % vzorcev konvencionalno pridelanih živil vsebovalo enega ali več količinsko opredeljivih ostankov, medtem ko je bila pri ekoloških živilih pogostost vzorcev z merljivimi ostanki pesticidov sedemkrat manjša (6,5 % vzorcev ekoloških živil; glej tudi odstavka 46 in 47). Sodišče je nedavno objavilo posebno poročilo o politiki EU o varnosti hrane¹⁷, osredotočeno na kemijske dejavnike tveganja.

Obseg revizije in revizijski pristop

Komisija je glede na rezultate prejšnjega posebnega poročila, ki ga je Sodišče objavilo leta 2012, povečala lastno oceno tveganj, povezanih z nadzornim sistemom za ekološke proizvode. Pri tem je zlasti tveganje izgube ugleda, povezano z nadzornim sistemom za uvožene proizvode, ocenila kot „kritično”. V letih 2013 in 2014 je to stopnjo tveganja postopoma znižala. Da bi Sodišče preučilo, ali je Komisija odpravila ugotovljene slabosti, in pripravilo priporočila pred dokončnim oblikovanjem novega regulativnega okvira (glej odstavek 21), se je odločilo opraviti revizijo za spremljanje izvajanja priporočil, ki vključuje natančnejši pregled uvoznih režimov za ekološke proizvode. V tem kontekstu se je glavno revizijsko vprašanje glasilo: „Ali lahko potrošniki zdaj bolj zaupajo nadzornim sistemom za ekološke proizvode?“

Za odgovor na glavno vprašanje je Sodišče skušalo ugotoviti, prvič, ali nadzorni sistem za ekološke proizvode, proizvedene v EU, zdaj zagotavlja večjo gotovost za potrošnike. Sodišče se je osredotočilo na izboljšave, ki so jih Komisija in države članice uvedle od leta 2012. Obravnavalo je predvsem spremljanje nadzornih sistemov držav članic, ki ga izvaja Komisija, nadzor izvajalcev nadzora, ki ga izvajajo države članice, in izmenjavo informacij med različnimi izvajalci in organi.

Drugič, ugotoviti je skušalo tudi, ali nadzorni sistem za ekološke proizvode, uvožene v EU, zdaj zagotavlja večjo gotovost za potrošnike. Pri tem je preučilo dva uvozna režima, ki se trenutno uporabljata za ekološke proizvode, postopke Komisije ter način, kako ta opravlja svoje nadzorne naloge.

Tretjič, izvajanje priporočil iz poročila iz leta 2012 je spremljalo s pregledom sledljivosti ekoloških živil, katerega rezultati so predstavljeni v zadnjem delu tega poročila.

Revizija je bila opravljena med decembrom 2017 in julijem 2018, revizijski dokazi pa so bili zbrani iz naslednjih virov:

• pregledov dokumentacije in razgovorov z uslužbenci dveh generalnih direktoratov Evropske komisije: GD za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) ter GD za zdravje in varnost hrane (SANTE),
• pregleda dokumentacije in videokonferenc s predstavniki šestih držav članic, ki jih je Sodišče obiskalo v okviru priprave Posebnega poročila št. 9/2012: Nemčije (Severno Porenje-Vestfalija), Irske, Španije (Andaluzija), Francije, Italije (Emilija-Romanja) in Združenega kraljestva (Anglija),
• obiskov v dveh državah članicah: Bolgariji (kjer se je število ekoloških kmetov v zadnjih letih hitro povečalo) in na Češkem (kjer so površine, ki se uporabljajo za ekološko pridelavo, velike),
• pregleda dokumentacije nadzornega sistema za ekološke proizvode na Norveškem, ki je potekal v tesnem sodelovanju z Nadzornim organom Efte¹⁸,
• sodelovanja pri dveh revizijskih obiskih GD SANTE pri izvajalcih nadzora tretjih držav, ki delujejo v Mehiki in Ukrajini,
• posvetovalnih sestankov o nadzornem sistemu za ekološke proizvode EU z zadevnimi deležniki, vključno z Mednarodno zvezo gibanj za ekološko kmetijstvo (IFOAM), Raziskovalnim inštitutom za ekološko kmetijstvo (FiBL) in evropskim svetom potrjevalcev ekoloških proizvodov (European Organic Certifiers Council – EOCC),
• pregleda zadevnih študij, povezanih s temo revizije.

Opažanja

Nadzor nadzornega sistema za ekološke proizvode, pridelane v EU, se je izboljšal

Nadzor nadzornega sistema za ekološke proizvode v EU je zelo pomemben, saj je velika večina ekoloških proizvodov, porabljenih v EU, tudi pridelanih v EU (za primer glej odstavek 16). Glede na priporočila iz Posebnega poročila št. 9/2012 je Sodišče pričakovalo, da je Komisija okrepila svoje spremljanje nadzornih sistemov držav članic in da so pristojni organi v državah članicah okrepili svojo nadzorno vlogo nad izvajalci nadzora. To je zajemalo uskladitev opredelitve vrst neskladnosti in ustreznih izvršilnih ukrepov. Sodišče v naslednjih oddelkih predstavlja rezultat spremljanja izvajanja teh priporočil.

Spremljanje nadzornih sistemov v državah članicah, ki ga izvaja Komisija, se je izboljšalo

Sodišče je v Posebnem poročilu št. 9/2012 priporočilo, naj Komisija okrepi svoje spremljanje nadzornih sistemov držav članic z izvajanjem revizijskih obiskov ter zbiranjem in uporabo potrebnih podatkov in informacij (glej tudi Prilogo).

Leta 2012, ko je bilo poročilo objavljeno, je bilo ugotovljeno, da Komisija po letu 2004 v državah članicah ni izvedla nobene revizije v zvezi z ekološkim kmetovanjem. Po objavi poročila, ki ga je pripravilo Sodišče, pa je Komisija nadaljevala svoje revizijske obiske v državah članicah. DG SANTE je med letom 2012 in koncem leta 2018 opravil 63 revizij v zvezi z ekološkim kmetovanjem, od tega 28 v državah članicah EU (glej tabelo 1).¹⁹ Komisija (GD SANTE) je leta 2015 objavila pregledno poročilo o 14 revizijah v državah članicah, ki jih je zaključila do konca leta 2014.²⁰

Tabela 1 – Revizije v zvezi z ekološkim kmetovanjem, ki jih je opravil GD SANTE v državah članicah EU med letoma 2012 in 2018 (stanje na dan 10. decembra 2018)

* Revizijska poročila še niso na voljo.

Na splošno je Komisija ugotovila, da so bili nadzorni sistemi v večini držav članic dobro organizirani kljub nekaterim slabostim pri nadzoru izvajalcev nadzora in na ravni posameznih kontrolnih pregledov.

Sodišče je preučilo metodologijo Komisije, njena poročila in postopke za spremljanje izvajanja priporočil. Potrdilo je, da so revizije zajemale ustrezne teme, da je bil proces revidiranja ustrezno dokumentiran in da se je izvajanje revizijskih ugotovitev spremljalo. Poleg tega je izvedlo dva obiska v državah članicah, ki ju je Komisija preverila v letih 2014 in 2015 (Češka in Bolgarija), in potrdilo ustreznost ugotovitev Komisije. Revizijska poročila Komisije so objavljena na spletišču GD SANTE²¹.

Če se zakonodaja EU o ekološki pridelavi ne uporablja pravilno, lahko Komisija državam članicam pošlje pisma v fazi pred ugotavljanjem kršitev (t. i. EU Pilot) ali začne postopek za ugotavljanje kršitev. Poizvedbe v sistemu EU Pilot so koristno orodje za začetek dialoga z državami članicami. Komisija je od leta 2012 poslala 41 pisem v fazi pred ugotavljanjem kršitev 22 različnim državam članicam.²² Te poizvedbe v sistemu EU Pilot so v povprečju trajale devet mesecev, vendar se je Komisija z njimi lahko izognila začetku dolgotrajnejših postopkov za ugotavljanje kršitev.

Komisija dobro izkorišča sestanke odbora za ekološko pridelavo, ki je sestavljen iz predstavnikov držav članic in se sestaja pet- do sedemkrat letno. Norveška, Švica in Islandija sodelujejo kot opazovalke. Med ponavljajočimi se temami razprav na teh sestankih so bili spremljanje odpravljanja ugotovljenih nepravilnosti in domnevne goljufije. Poleg tega je Komisija sprejela pobude v zvezi z usklajevanjem in usposabljanjem pristojnih organov in izvajalcev nadzora, organov na področju boja proti goljufijam ter organizacij v zasebnem sektorju.

Številne slabosti v zvezi z nadzorom izvajalcev nadzora, ki ga opravljajo države članice, so bile obravnavane

Postopki za odobritev in nadzor izvajalcev nadzora

Sodišče je v Posebnem poročilu št. 9/2012 priporočilo, naj pristojni organi uporabljajo ustrezne dokumentirane postopke za odobritev in nadzor izvajalcev nadzora (glej tudi Prilogo). Sodišče je med revizijo za spremljanje izvajanja priporočil ugotovilo, da so se razmere od leta 2012 izboljšale, čeprav nekatere slabosti še vedno obstajajo.

Leta 2013 je Evropska komisija spremenila Uredbo (ES) št. 889/2008²³ in tako natančno določila pravni okvir za pristojne organe držav članic, s čimer jim pomaga izvesti to priporočilo. Tako na primer uredba natančno določa, katere vrste nadzornih dejavnosti bi morali pristojni organi izvajati v zvezi z izvajalci nadzora, ter od njih zahteva, da organizirajo letni kontrolni pregled izvajalcev nadzora²⁴.

Pristojni organi šestih držav članic, v katerih je Sodišče spremljalo izvajanje priporočil, so sprejeli ukrepe za odpravo večine slabosti, ugotovljenih v prejšnji reviziji. Te so vključevale:

• spremembe pravnega okvira (Nemčija, Španija in Italija),
• izboljšano usklajevanje z akreditacijskimi organi (Irska, Francija, Združeno kraljestvo in Nemčija),
• izboljšane postopke in smernice za nadzor izvajalcev nadzora (Irska, Španija, Francija in Združeno kraljestvo),
• to, da pristojni organi zdaj pregledujejo, ali so izvajalci nadzora uvedli postopke za analizo tveganj za svoje kontrolne preglede pri izvajalcih in za rotacije pri imenovanju inšpektorjev.

Nekatere od teh sprememb so bile uvedene pred nedavnim, zato bo potrebno nekaj časa, da bodo v celoti izvedene. Sodišče med revizijo ni pregledalo uspešnosti teh ukrepov na kraju samem.

Kljub tem izboljšavam je Sodišče v teh državah članicah odkrilo več slabosti v zvezi s svojimi prejšnjimi ugotovitvami, in sicer:

• v Italiji sta izvajalca nadzora, ki ju je Sodišče pregledalo, opravila številne kontrolne obiske proti koncu leta, torej v času, ko so ti obiski manj uspešni, vsaj za pridelovalce rastlin,
• organi držav članic bi morali na spletu objaviti posodobljene sezname izvajalcev in njihovih potrdil o ekološki pridelavi.²⁵ V Franciji nekateri izvajalci nadzora teh informacij ne dajo na voljo na spletu, kar zmanjšuje preglednost in upočasnjuje preglede sledljivosti,
• pregledi, ki so jih opravili pristojni organi v Španiji (Andaluzija), niso dovolj dokumentirani.

V letih 2014 in 2015 je Evropska komisija revidirala Češko in Bolgarija. Državi članici je obiskalo tudi Sodišče in ugotovilo, da sta sprejeli ukrepe za izboljšanje svojih nadzornih sistemov. V Bolgariji je kljub temu odkrilo slabosti v nadzoru izvajalcev nadzora:

• pristojni organ med svojih letnim kontrolnim pregledom ni odkril nekaterih slabosti (glej tudi odstavek 45 in okvir 1),
• v zvezi z obiskanima izvajalcema nadzora ni bilo dokazov, da je izbor izvajalcev, pri katerih je bilo treba testirati proizvode za prisotnost neodobrenih snovi, temeljil na oceni tveganja, kot se zahteva v uredbi.

Neskladnost izvajalcev in ustrezni izvršilni ukrepi

Sodišče je v Posebnem poročilu št. 9/2012 ugotovilo, da so se sankcije za neskladnost s pravili o ekološki pridelavi po državah članicah, znotraj iste države članice in celo znotraj izvajalcev nadzora različno uporabljale.²⁶ Sodišče je zato takrat predlagalo, naj se spodbuja njihova uskladitev. Med revizijo za spremljanje izvajanja priporočil je ugotovilo, da se je uskladitev bistveno izboljšala znotraj izvajalcev nadzora in držav članic, ne pa tudi v vsej EU.

Od leta 2013²⁷ morajo pristojni organi sprejeti katalog vrst neskladnosti in ga poslati izvajalcem nadzora ter tako omogočiti njegovo uporabo. Za pripravo usklajenega kataloga izvršilnih ukrepov (vključno s sankcijami) na ravni EU ni nikakršne pravne obveznosti, vendar pa si je Komisija v sodelovanju z državami članicami nedavno začela prizadevati v tej smeri. Opredelila je najpogostejše in resne vrste neskladnosti v nadzornem sistemu za ekološke proizvode, zbira pa tudi informacije o ustreznih izvršilnih ukrepih.

Vseh osem držav članic, ki jih je Sodišče med to revizijo obiskalo ali v katerih je spremljalo izvajanje prejšnjih priporočil, ima zdaj katalog vrst neskladnosti in ustreznih izvršilnih ukrepov²⁸, kar je koristen korak naprej v okviru pojasnitve in uskladitve.

medtem ko so v Bolgariji potrebna nadaljnja pojasnila in ustrezen nadzor. Sodišče je odkrilo, da eden od obeh obiskanih izvajalcev nadzora ni uporabljal nekaterih izvršilnih ukrepov, navedenih v katalogu, in da nobeden od njiju ni uporabljal ustreznih ukrepov za prisotnost neodobrenih snovi. Pristojni organ o tem ni poročal v okviru svojih nadzornih dejavnosti.

Omejitve uporabe kemikalij in drugih snovi²⁹ so ena ključnih zahtev metod ekološke pridelave. Testiranje ostankov lahko uporabljajo izvajalci nadzora ali pristojni organi za odkrivanje prisotnosti neodobrenih snovi v končnem proizvodu, pa tudi v listih ali v tleh. Sodišče je v Posebnem poročilu št. 9/2012 ugotovilo, da uredbe EU ne določajo minimalnega števila laboratorijskih preizkusov, ki jih morajo opraviti izvajalci nadzora, in da ne obstaja usklajen pristop za ukrepe, ki jih je treba sprejeti, če se ugotovi prisotnost neodobrenih snovi.

Od leta 2013 pravila EU določajo minimalno število vzorcev, ki jih morajo izvajalci nadzora odvzeti in analizirati.³⁰ Za v prihodnje pa nova uredba o ekološki pridelavi³¹ določa, da morajo pristojni organi ali izvajalci nadzora (i) opraviti preiskavo, da bi odkrili vir in vzrok prisotnosti teh snovi, ter (ii) začasno prepovedati te proizvode, dokler niso znani rezultati preiskave. Do konca leta 2024 bi morala Komisija predložiti poročilo z analizo, ali je potrebna nadaljnja uskladitev.

Izmenjava informacij se je izboljšala, vendar bi bila lahko hitrejša in celovitejša

Sodišče je v Posebnem poročilu št. 9/2012 ugotovilo, da izmenjava informacij znotraj držav članic, med državami članicami in Komisijo ter med državami članicami še ni ustrezna (glej tudi Prilogo). Priporočilo je, naj države članice zagotovijo neposreden pretok vseh relevantnih informacij o kršitvah in nepravilnostih od izvajalcev nadzora do plačilnih agencij in obratno. Poleg tega je Sodišče pričakovalo, da bo Komisija (i) natančno določila obliko in čas sporočanja kršitev in nepravilnosti, (ii) uvedla ustrezne ukrepe za zagotovitev, da države članica spoštujejo svoje obveznosti poročanja, ter (iii) spremenila informacijski sistem za sporočanje kršitev in nepravilnosti.

Komisija in države članice so sprejele vrsto ukrepov za izvajanje priporočil Sodišča:

• Evropska komisija je uvedla zahtevo³², da morajo države članice plačilnim agencijam sporočati rezultate kontrolnih pregledov za ekološke proizvode. To je pomembno, saj lahko vpliva na subvencije EU za kmete (glej tudi odstavek 19). Države članice / regije, ki jih je Sodišče obiskalo v okviru te revizije za spremljanje izvajanja priporočil, so zdaj vzpostavile sisteme navzkrižnega obveščanja, čeprav se v Franciji ta način sporočanja le delno izvaja.
• Evropska komisija je leta 2013 uvedla zahtevo³³, da morajo izvajalci nadzora nemudoma obvestiti pristojne organe o primerih neskladnosti, ki vplivajo na ekološki status proizvodov. Države članice, ki jih je Sodišče revidiralo, so razvile postopke in včasih tudi tehnološke rešitve za izboljšanje sporočanja v zvezi z neskladnostmi med izvajalci nadzora in pristojnimi organi. Vendar pa to sporočanje ne poteka vedno takoj (glej okvir 1).
• Evropska komisija je prav tako določila, da morajo države članice, če odkrijejo nepravilnosti, o tem nemudoma uradno obvestiti Komisijo in druge države članice prek spletnega orodja OFIS (informacijski sistem za ekološko kmetijstvo), ki ga upravlja Komisija.³⁴ Sporočanje držav članic se je od prejšnje revizije Sodišča pospešilo, kljub temu pa so bile še ugotovljene zamude (glej okvir 1).
• Komisija pričakuje, da bo obveščena država po tem, ko je nepravilnost z uradnim obvestilom evidentirana v sistemu OFIS, raziskala mogoče vzroke nepravilnosti in v 30 dneh odgovorila prek sistema OFIS.³⁵ Odzivni čas se je od prejšnje revizije Sodišča izboljšal. V letu 2017 je bilo 85 % odgovorov poslanih pravočasno (60 % v letu 2016).
• Od leta 2013 so morale države članice v letna poročila o varnosti hrane, ki jih pošljejo Komisiji, vključiti obvezne informacije o ekološkem sektorju in pregledih.³⁶ V večini poročil, ki jih je Sodišče analiziralo, je ekološka pridelava posebej omenjena. Vendar sedanja analiza Sodišča potrjuje, da nekatere slabosti, ki jih je Sodišče ugotovilo v preteklosti³⁷, še vedno obstajajo (glej okvir 1).

Izziv, da se nadzira nadzorni sistem za uvožene ekološke proizvode, je bil delno izpolnjen

Razmeroma majhen delež potrošnje ekoloških proizvodov v EU predstavljajo uvoženi proizvodi (za primer glej odstavek 16). Za ekološke proizvode, uvožene iz držav zunaj EU, je mogoče izdati potrdila na naslednja dva načina:

• za države, ki jih je Komisija potrdila kot države, ki uporabljajo načela, pravila in nadzorne sisteme za ekološko pridelavo, ki so enakovredni tistim, določenim v uredbah EU³⁸ (v nadaljnjem besedilu: enakovredne tretje države), v skladu z nacionalnimi predpisi teh držav,
• za druge države potrdila izdajo izvajalci nadzora, ki jih je Komisija potrdila, za ekološko pridelavo zunaj EU, v skladu z enakovrednimi pravili in nadzornimi sistemi za ekološko pridelavo³⁹ (v nadaljnjem besedilu: enakovrednih izvajalci nadzora).

Leta 2018 je 114 držav poslalo ekološke proizvode v EU. Na sliki 4 je prikazanih prvih 20 držav, enakovredne tretje države pa so označene s temno modro. Približno 87 % uvoženih ekoloških proizvodov potrdijo enakovredni izvajalci nadzora.

Opomba: enakovredne tretje države so označene s temno modro.

* Norveška in Švica nista vključeni v diagram, ker sistem TRACES, ki ga upravlja Komisija, ne vsebuje informacij o izvozu iz teh držav.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov iz sistema TRACES (status potrditve = prva izjava prejemnika podpisana)

Trenutno je trinajst enakovrednih tretjih držav⁴⁰, ki predstavljajo približno 13 % uvoza ekoloških proizvodov. Vsaka od njih je s Komisijo sklenila sporazum ali dogovor o ekološki enakovrednosti. Od leta 2014 se za enakovredne tretje države uporablja nova shema potrjevanja, ki temelji na mednarodnih trgovinskih sporazumih.⁴¹ Prvi tak sporazum je bil leta 2017 sklenjen s Čilom⁴² (glej tabelo 2).

Tabela 2 – Pregled tretjih držav, ki so s Komisijo sklenile sporazum o ekološki enakovrednosti

V nadaljevanju Sodišče predstavlja ugotovitve o naslednjih temah (po posameznih uvoznih režimih):

• revizijah, ki jih opravi Komisija zunaj EU,
• izmenjavi informacij,
• postopkih Komisije za uveljavljanje.

Nato opisuje vlogo držav članic v zvezi z uvoženimi proizvodi.

Komisija je začela opravljati revizije zunaj EU, vendar večina enakovrednih izvajalcev nadzora doslej še ni bila revidirana

Sodišče je v Posebnem poročilu št. 9/2012 priporočilo Komisiji, naj zagotovi ustrezen nadzor držav, ki so, kar zadeva ekološko pridelavo, vključene na seznam enakovrednih tretjih držav (glej tudi Prilogo). Komisija bi morala zagotoviti tudi nadzor enakovrednih izvajalcev nadzora.⁴³

Sodišče je v okviru spremljanja ukrepov, ki jih je sprejela Komisija na podlagi njegovih priporočil, ugotovilo, da je Komisija od leta 2012 opravljala revizije zunaj EU (glej odstavek 31) in da zdaj za te porabi velik del svojih revizijskih virov za ekološko pridelavo (glej tabelo 3).

Tabela 3 – Revizije, ki jih je opravil GD SANTE v tretjih državah med letoma 2012 in 2018

* To poimenovanje ne posega v stališča glede statusa ter je v skladu z RVSZN 1244/1999 in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.

** Revidirana z dokumentacijskim pregledom na sedežu izvajalcev nadzora v EU.

Enakovredni izvajalci nadzora

Enakovredni izvajalci nadzora imajo pogosto sedež v EU, svoje dejavnosti pa opravljajo po vsem svetu. Nadzor enakovrednih izvajalcev nadzora predstavlja izziv za Komisijo, ker se ta ne more opirati na delo pristojnega organa, kot to velja za države članice EU ali enakovredne tretje države (glej odstavek 14).

Konec junija 2018 je bilo 57 odobrenih enakovrednih izvajalcev nadzora. Izvajalci nadzora so lahko potrjeni za eno ali več tretjih držav in imajo včasih en sam organ, ki zajema več kot 50 držav. To posledično pomeni veliko kombinacij med izvajalci nadzora in državami, ki jih mora Komisija odobriti in nadzorovati.⁴⁴

Komisija je leta 2013 začela revidirati potrjene enakovredne izvajalce nadzora in je do konca leta 2018 izvedla 25 takih revizij⁴⁵, ki so običajno potekale na sedežu izvajalca nadzora in v eni od tretjih držav, za katere je izvajalec nadzora potrjen. Sodišče ocenjuje, da kombinacije med izvajalci nadzora in državami, ki jih je Komisija od leta 2013 revidirala, zajemajo približno tretjino ekoloških proizvodov, uvoženih po tem režimu. To pomeni, da lahko mine več let, preden Komisija obišče posamezno državo ali izvajalca nadzora (glej okvir 2).

Zaradi varnostnih priporočil relevantnih služb Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) se načrtovani obiski v nekatere države včasih odpovejo ali odložijo (npr. v Egipt in Mehiko). To je sicer razumljivo, vendar zmanjšuje stopnjo zagotovila, ki jo Komisija lahko pridobi na podlagi svojega nadzora v teh državah.

Glede na ugotovitve, ki izhajajo iz revizij Komisije, obstaja potreba po temeljitem in rednem nadzoru enakovrednih izvajalcev nadzora. Komisija spremlja upoštevanje ugotovitev, vendar lahko dolgo traja, da se odpravijo slabosti pri različnih nadzornih organih, ki delujejo v isti državi. Za primer glej okvir 3.

Ko bo začela veljati nova uredba o ekološki pridelavi (glej odstavek 21), bo režim enakovrednosti med letoma 2021 in 2023 postopoma nadomeščen z režimom, v skladu s katerim bodo morali biti ekološki standardi in nadzorni sistemi izvajalcev nadzora skladni s pravili EU. Ta pristop, ki temelji na skladnosti, naj bi zmanjšal čas, potreben za pripravo revizijskih obiskov ter za preučitev novih vlog in letnih poročil, saj Komisiji ne bo več treba ocenjevati enakovrednosti standardov in nadzornega sistema za ekološko pridelavo, ki jih uporablja izvajalec nadzora.

Enakovredne tretje države

Nadzor enakovrednih tretjih držav, ki ga opravlja Komisija, se je glede na prejšnjo revizijo Sodišča izboljšal. Komisija je od leta 2012 opravila desetih revizij osmih enakovrednih tretjih držav (glej tabelo 3) in leta 2014 sodelovala v medsebojnem strokovnem pregledu nadzornega sistema ZDA. Enakovredne tretje države, ki v tem obdobju niso bile revidirane, so Nova Zelandija, Japonska in Južna Koreja, ki skupaj predstavljajo manj kot 1 % uvoza ekoloških proizvodov v EU, ter Čile, ki je sporazum z EU podpisal leta 2017.

Z opravljenimi revizijami so bile odkrite pomembne pomanjkljivosti. Komisija je v več primerih, kadar je izvedla revizije za spremljanje izvajanja priporočil, ugotovila, da so zadevne države sprejele popravljalne ukrepe za odpravo pomanjkljivosti (glej okvir 4).

Komisija ni opravila analize tveganja v zvezi z nadzornim sistemom za ekološke proizvode v državah Efte Norveški⁴⁹ in Islandiji. Poleg tega pa je bilo potrebnih osem let za vključitev uredb EU o ekološki pridelavi⁵⁰ v Sporazum EGP⁵¹. To se je zgodilo marca 2017. Oktobra 2018 je Komisija prvič spremljala Nadzorni organ Efte na reviziji nadzornega sistema za ekološke proizvode na Norveškem.⁵²

Izmenjava informacij se je izboljšala, vendar bi Komisija te lahko bolje in hitreje uporabljala

Izmenjava informacij o nepravilnostih

Leta 2013 je Komisija razširila orodje OFIS⁵³, tako da omogoča izmenjavo informacij o nepravilnostih pri uvoženih proizvodih med Komisijo, državami članicami, enakovrednimi tretjimi državami in enakovrednimi izvajalci nadzora. Komisija je sprejela postopke za spremljanje odpravljanja teh nepravilnosti.

Za uradna obvestila o nepravilnostih v zvezi s proizvodi, uvoženimi v okviru režima enakovrednih izvajalcev nadzora, so pristojni organi držav članic glavni akterji pri spremljanju odpravljanja nepravilnosti, saj preko sistema OFIS kontaktirajo zadevnega izvajalca nadzora in zahtevajo dodatne informacije, dokler ne dobijo ustreznega odgovora. Če nepravilnosti ostanejo nepojasnjene, Komisija kontaktira neposredno izvajalca nadzora.

Za proizvode, uvožene v okviru režima enakovrednih tretjih držav, Komisija spremlja uradna obvestila v okviru sistema OFIS. Toda Sodišče je za nekatere od njih našlo le malo dokazov o uspešnem spremljanju odpravljanja nepravilnosti.

Letna poročila

Poleg uradnih obvestil, ki se izmenjujejo prek orodja OFIS, bi morala Komisija od vsakega potrjenega izvajalca nadzora⁵⁴ in od vsake potrjene tretje države⁵⁵ prejeti tudi letna poročila, v katerih je opisano, kako se izvaja nadzorni sistem. Letna poročila izvajalcev nadzora bi morala vključevati najnovejša poročila o oceni, ki jih pripravijo akreditacijski organi.

Komisija bi morala v skladu s svojimi notranjimi pravili pregledati letna poročila v treh mesecih od prejema. Sodišče je pregledalo tri letna poročila izvajalcev nadzora. Pri enem ocena ni bila opravljena. Samo v treh primerih je Komisija pregledala poročila v trimesečnem roku, medtem ko je bilo za pregled treh drugih poročil potrebnih devet mesecev ali več. Sodišče je podobne zamude odkrilo pri analizi letnih poročil, ki so jih poslale enakovredne tretje države.⁵⁶

Sodelovanje z drugimi organi

Komisija se v okviru nadzora nad enakovrednimi izvajalci nadzora opira tudi na poročila o oceni, ki jih pripravijo akreditacijski organi. V letih 2017 in 2018 je organizirala letno srečanje z njimi. Vendar pa ne obstajajo dogovori o sodelovanju, ki bi določali pogoje za redno izmenjavo informacij ali pa Komisiji omogočali dostop do dokazov, na katerih temeljijo letna poročila o oceni, ali spremljanje akreditacijskih organov med izvajanjem njihovih ocen, če bi Komisija menila, da bi bil usklajen pristop učinkovitejši za nadzor enakovrednih izvajalcev nadzora.

Izvozniki v EU pogosto prodajajo svoje proizvode tudi na drugih trgih. Zato morajo spoštovati tudi pravila o ekološki pridelavi, ki jih določajo te druge države uvoznice, in so pod nadzorom njihovih pristojnih organov. Ker ima Komisija omejene vire za analizo prejetih informacij (glej odstavka 67 in 69) ali za izvedbo lastnih revizij (glej odstavka 57 in 58), bi lahko razvila sodelovanje z organi drugih večjih držav uvoznic in tako poostrila nadzor uvoza. Naredila je tudi prve korake v tej smeri, saj od leta 2016 organizira večstranske razprave (okrogle mize) s številnimi tretjimi državami (ZDA, Kanado, Čilom, Švico, Japonsko in Južno Korejo). Vendar pa bolj sistematični načini sodelovanja še niso vzpostavljeni. Komisija na primer želi še naprej spodbujati izmenjavo informacij o kršitvah, pripravo poročil o revizijskih obiskih na kraju samem ter razprave o skupnem razumevanju težav v nekaterih državah.

Izvrševanje v okviru Komisije je bilo težavno in dolgotrajno, vendar naj bi bilo z uvedbo prihodnjih sprememb pravil hitrejše in uspešnejše

Enakovredni izvajalci nadzora

Če nadzorni organ Komisiji potrebnih informacij ne predloži pravočasno, ne sprejme popravljalnih ukrepov ali ne privoli v pregled na kraju samem, ga lahko Komisija začasno ali trajno odstrani s seznama potrjenih izvajalcev nadzora⁵⁷ ali pa spremeni specifikacije v zvezi z njim. V praksi je Komisija s tega seznama odstranila sedem izvajalcev nadzora. Vendar pa so od odločitve za odstranitev izvajalca nadzora s seznama do začetka veljavnosti tega sklepa v povprečju minili štirje meseci. V tem času so izvajalci nadzora še naprej potrjevali ekološke proizvode in izdajali potrdila o kontrolnih pregledih za njihov izvoz. V skladu z novo uredbo⁵⁸ bo lahko Komisija ob ustrezno utemeljenih nujnih razlogih sprejela izvedbene akte s takojšnjo veljavnostjo ter tako hitreje preklicala potrditev izvajalca nadzora.

Enakovredne tretje države

Če pristojni organ tretje države zavrne izvajanje priporočil ali zamudi rok za izvedbo priporočila, lahko Komisija tretjo državo odstrani s seznama potrjenih tretjih držav ali spremeni obseg njene potrditve.⁵⁹ Komisija je to možnost uporabila enkrat (glej okvir 4).

Trgovinski sporazum s Čilom iz leta 2017 (glej odstavek 52) vključuje mehanizme za sporočanje, preverjanje in reševanje sporov,⁶⁰ ki pripomorejo k izvrševanju pravil.

Slabosti v pregledih uvoženih ekoloških proizvodov, ki jih izvajajo države članice

Tudi države članice EU imajo pomembno vlogo v nadzornem sistemu za uvožene proizvode. Izvajajo preglede uvoženih proizvodov in pregledujejo uvoznike.

Pregledi uvoženih ekoloških proizvodov, ki jih izvajajo države članice

Države članice morajo preveriti pošiljke proizvodov, ki se uvažajo v EU, preden so ti proizvodi sproščeni v prosti promet v EU.⁶¹ Opraviti morajo preglede dokumentacije, lahko pa tudi dodatne fizične preglede (npr. preglede embalaže, označevanja ali vzorčenja za analizo in laboratorijsko preizkušanje), če je to primerno glede na njihovo oceno tveganja. Na podlagi rezultatov pregledov lahko organ države članice odobri zadevno potrdilo o kontrolnem pregledu (glej tudi odstavek 84).

Komisija lahko v sodelovanju z državami članicami razvije skupen pristop k pregledom, ki jih je treba opraviti v zvezi z uvoženimi proizvodi. Decembra 2015 je na primer Komisija objavila smernice o dodatnem uradnem nadzoru kot odziv na vrsto prej ugotovljenih nepravilnosti v zvezi s pošiljkami iz Ukrajine in nekaterih sosednjih držav. Smernice, ki se vsako leto pregledajo, so sprejele države članice EU. Trenutno se uporabljajo za Ukrajino, Kazahstan in Rusko federacijo.

Sodišče je odkrilo slabosti pri pregledih, ki jih tri države članice opravljajo v zvezi z uvoženimi ekološkimi proizvodi (glej okvir 5).

Poleg tega bi morale države članice opravljati redne preglede vseh uvoženih proizvodov (ekoloških in neekoloških) na različnih točkah prehranjevalne verige ob uporabi pristopa, ki temelji na tveganju.⁶² O teh pregledih letno poročajo Komisiji. Sodišče je analiziralo vzorec letnih poročil za 12 držav članic. Nobeno od njih ni vsebovalo specifičnih informacij o uradnem nadzoru, ki se opravlja za uvožene ekološke proizvode. Brez teh informacij Komisija ne more vedeti, kateri pregledi v zvezi z uvoženimi ekološkimi proizvodi so bili opravljeni in kakšni so bili njihovi rezultati.

Pregledi uvoznikov, ki jih opravljajo države članice

Države članice lahko v okviru svojega nadzora izvajalcev nadzora preverijo ustreznost postopkov in pregledov, ki jih opravljajo uvozniki. V posebnem poročilu Sodišča iz leta 2012 je bilo ugotovljeno, da so pregledi uvoznikov, ki jih opravljajo izvajalci nadzora, pogosto nepopolni. V okviru sedanje revizije je Sodišče spremljalo upoštevanje te ugotovitve in ugotovilo, da v nekaterih državah članicah to še vedno velja (glej tudi okvir 6).

Sledljivost se je izboljšala, čeprav nekatere slabosti še vedno obstajajo

Podjetja iz živilske dejavnosti in dejavnosti proizvodnje krme morajo v skladu s splošno živilsko zakonodajo zagotoviti sledljivost proizvodov v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije. Vedeti morajo, katerim podjetjem so bili dobavljeni njihovi proizvodi, ter slediti vložkom v verigo preskrbe s hrano do njihovega neposrednega dobavitelja.⁶³ To se uporablja za vse vrste živil.

Za ekološke proizvode mora sledljivost preseči zahteve splošne živilske zakonodaje. Ker ni nobene analitične metode za ugotovitev, ali je proizvod ekološki ali ne, bi moralo biti mogoče s sledljivostjo preverjati ekološki status proizvoda v celi dobavni verigi. Namen pregledov sledljivosti je (i) opredeliti vse vpletene izvajalce, (ii) preveriti njihovo potrjevanje ekoloških proizvodov in (iii) kadar pravila niso izpolnjena, slediti proizvodu nazaj do vira in osamiti problem ter tako preprečiti, da bi zadevni proizvodi prišli do potrošnikov.

Sodišče je v svojem Posebnem poročilu št. 9/2012 poročalo o reviziji sledljivosti vzorca ekoloških proizvodov. Zaključilo je, da so imeli pristojni organi v državah članicah težave pri zagotavljanju sledljivosti ekoloških proizvodov na ozemlju v njihovi pristojnosti ter da je bilo še težje izslediti proizvode, ki prečkajo mejo. Sodišče je priporočilo, naj se nadzor okrepi in tako zagotovi, da bodo izvajalci izpolnjevali uredbene zahteve o sledljivosti, ter naj Komisija pojasni vloge in odgovornosti različnih dejavnikov (glej tudi Prilogo).

Sledljivost se je znotraj EU izboljšala, vendar pa proizvodom ni bilo mogoče slediti do vseh proizvajalcev

Komisija je sprejela ukrepe za izvajanje priporočila Sodišča. Spletnemu orodju za spremljanje uvoza živil in krme, imenovanemu TRACES (TRAde Control and Expert System), je dodala modul za uvožene ekološke proizvode.⁶⁴ Od oktobra 2017 morajo izvajalci nadzora izdajati elektronska potrdila o kontrolnem pregledu za vsako pošiljko uvoženih ekoloških proizvodov. Modul za potrdila o kontrolnem pregledu v okviru sistema TRACES je bil uveden za izboljšanje sledljivosti ekoloških proizvodov in zagotavljanje mnogo bolj celovitih statističnih podatkov o uvoženih ekoloških proizvodih.

Komisija (GD SANTE) v okviru svojih revizij v državah članicah zahteva, da pristojni organi opravijo pregled sledljivosti dveh ekoloških proizvodov (ki ju izbere revizijska ekipa Komisije). V primeru sestavin, ki prihajajo iz držav zunaj EU, pa se ta pregled nanaša samo na gibanje po vstopu v EU.

Sodišče je v okviru svoje revizije izbralo 105 proizvodov ter pristojne organe v 18 državah članicah in Komisijo prosilo, naj:

1. tem proizvodom sledijo nazaj do pridelovalca (tudi zunaj meja EU, kadar je to ustrezno);
2. za vse vpletene izvajalce zagotovijo potrdilo o ekološki pridelavi, ki je bilo veljavno v trenutku ravnanja s proizvodom, njegove pridelave ali predelave.

Rezultati pregleda sledljivosti so bili za proizvode iz EU boljši od rezultatov pregledov, ki jih je Sodišče opravilo za poročilo iz leta 2012 (glej sliko 5), za uvožene proizvode pa podobni kot prejšnjič. Vendar pa številnim proizvodom še vedno ni bilo mogoče slediti do kmetijskih proizvajalcev.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Pregledi sledljivosti so včasih težavni in dolgotrajni iz več razlogov, kot so:

1. zapletenost dobavne verige;
2. težave pri ocenjevanju verodostojnosti potrdil o ekološki pridelavi z uporabo različnih podatkovnih zbirk po vsej EU, ki niso vsebinsko usklajene in praktične za uporabo, kadar izvajalec nadzora za izvajalca ni znan;
3. pomanjkanje usklajevanja med nekaterimi pristojnimi organi v državah članicah.

Sledenje nekaterim proizvodom, vključenim v vzorec Sodišča, je trajalo več kot tri mesece. Počasna sledljivost negativno vpliva na zmožnost ukrepanja v primeru neskladnosti in preprečevanja, da bi zadevni proizvodi prišli do potrošnikov.

Pri pregledu sledljivosti, ki ga je opravilo Sodišče, so bile ugotovljene težave z označevanjem in potrdili

Pri pregledu sledljivosti je Sodišče prišlo do več dodatnih ugotovitev, ki škodujejo zanesljivosti nadzornega sistema, kot so:

• napačna navedba porekla proizvoda na ekološki oznaki (glej okvir 7),
• nepopolno poročilo izvajalca nadzora o kontrolnem pregledu, ki ne daje zadostnega zagotovila o velikem številu pridelovalnih in predelovalnih enot v različnih tretjih državah (glej okvir 8).

Zaključki in priporočila

Nadzorni sistem za ekološke proizvode je določen v uredbah EU. Njegov namen je doseči zaupanje potrošnikov v to, da so se za ekološke proizvode, ki jih kupijo, v vseh fazah dobavne verige uporabljala pravila EU ali enakovredna pravila. To bi moralo veljati ne glede na to, ali je proizvod pridelan v EU ali uvožen. Sodišče je ugotovilo, da se je nadzorni sistem od zadnje revizije Sodišča izboljšal in da so bila priporočila, ki jih je dalo, na splošno izvedena (glej Prilogo), vendar nekateri izzivi še vedno obstajajo.

Kar zadeva ekološke proizvode, pridelane v EU, ki pomenijo največji del porabe EU, so tako Komisija kot tudi države članice obravnavale več slabosti, ugotovljenih v prejšnjem poročilu Sodišča.

Po objavi poročila Sodišča leta 2012 je Komisija nadaljevala svoje obiske v državah članicah in tako doslej obiskala večino od njih. Sodišče meni, da je bilo to delo ustrezno opravljeno, upoštevanje priporočil pa ustrezno spremljano. Revizije, ki jih je opravila Komisija, so pokazale številne slabosti in zahtevale, da države članice sprejmejo popravljalne ukrepe. Komisija je poleg izvajanja revizij sprejela tudi pobude o usklajevanju in usposabljanju, pogosto pa se tudi srečuje z državami članicami ter z njimi razpravlja o spremljanju odpravljanja nepravilnosti in domnevnih goljufij (odstavki 31 do 35).

Pristojni organi držav članic, ki jih je Sodišče revidiralo, so sprejeli ukrepe za izboljšanje svojih nadzornih sistemov. Šest držav članic, v katerih je Sodišče spremljalo izvajanje svojih priporočil, je odpravilo večino slabosti, ugotovljenih pri prejšnji reviziji, s spremembami pravnega okvira, izboljšanim usklajevanjem z akreditacijskimi organi in boljšimi smernicami za nadzor izvajalcev nadzora (odstavek 38). Osem držav članic, ki jih je Sodišče preučilo, ima zdaj na voljo katalog neskladnosti in ustreznih izvršilnih ukrepov (vključno s sankcijami), ki jih uporabljajo izvajalci nadzora (odstavek 44). Kljub temu je Sodišče odkrilo več slabosti, povezanih s svojimi prejšnjimi ugotovitvami (odstavka 40 in 41). Ugotovilo je tudi, da uporaba izvršilnih ukrepov še ni bila usklajena po vsej EU ter da je bilo poročanje v državah članicah včasih počasno in nepopolno (odstavki 43, 45 in 49).

Priporočilo 1 – Odprava preostalih slabosti v nadzornih sistemih in poročanju držav članic

Komisija naj:

1. spremlja odpravo preostalih slabosti, ki jih je Sodišče ugotovilo v nadzornih sistemih držav članic,
2. si prizadeva za boljšo uskladitev opredelitve nepravilnosti in kršitev ter zadevnih izvršilnih ukrepov na podlagi razprav z državami članicami in sprejetja izvedbenih aktov,
3. pristojnim organom zagotovi smernice za izboljšanje njihovega poročanja, npr. z odpravo informacijskih vrzeli v njihovih letnih poročilih.

Ciljni rok za izvedbo: 2020.

Manjši del ekološke hrane, porabljene v EU, se uvozi. Enakovredni izvajalci nadzora potrdijo več kot 80 % ekoloških proizvodov, uvoženih v EU. Preostali del se uvozi iz enakovrednih tretjih držav. Revizije, ki jih je Komisija opravila od leta 2012, so zajele večino enakovrednih tretjih držav (odstavek 62). Komisija je začela obiskovati tudi enakovredne izvajalce nadzora in preučila njihove dejavnosti na kraju samem v tretjih državah. Doslej je to zajemalo sisteme, ki se uporabljajo za približno tretjino uvoza, ki ga potrjujejo enakovredni izvajalci nadzora (odstavka 57 in 58). Nadzor enakovrednih izvajalcev nadzora predstavlja izziv za Komisijo, ker je pristojni organ in ker se ta ne more opirati na delo drugega pristojnega organa, kot to velja za države članice ali enakovredne tretje države. Ko Komisija ugotovi slabosti, lahko dolgo traja, da se te odpravijo pri različnih nadzornih organih, ki delujejo v isti državi (odstavek 60).

Poleg tega, da Komisija spremlja izvajanje priporočil svojih revizij, tudi sistematično analizira letna poročila, ki jih predložijo enakovredni izvajalci nadzora in enakovredne tretje države. Vendar pa oceno teh poročil pogosto opravi z zamudo (odstavek 69). Sodišče je ugotovilo, da se Komisija opira na poročila akreditacijskih organov, vendar ne obstajajo formalni dogovori o sodelovanju, ki bi določali pogoje za redno izmenjavo informacij ali pa Komisiji omogočali usklajevanje nadzora z akreditacijskimi organi (odstavek 70). Sodišče je ugotovilo, da je Komisija na področju nadzora uvoza ekoloških proizvodov šele začela preučevati možne sinergije s pristojnimi organi drugih pomembnejših uvoznih trgov (ZDA, Kanade, Čila, Švice, Japonske in Južne Koreje) (odstavek 71).

Kar zadeva nadzorni sistem za uvoz, je lahko izvrševanje v okviru Komisije težak in dolgotrajen proces, ki pa naj bi bil z uvedbo novih pravil hitrejši in uspešnejši. Komisija bo lahko sprejela izvedbene akte s takojšnjo veljavnostjo in tako hitreje preklicala potrditev enakovrednega izvajalca nadzora (odstavek 72). Kar zadeva enakovredne tretje države, bi prihodnji trgovinski sporazumi po analogiji s trgovinskim sporazumom s Čilom lahko vključevali mehanizme za sporočanje in preverjanje ter reševanje sporov (odstavek 74).

Države članice so odgovorne tudi za opravljanje pregledov uvoženih ekoloških proizvodov, v okviru svojega nadzora izvajalcev nadzora pa tudi preverjajo ustreznost postopkov in pregledov, ki jih opravljajo uvozniki. Sodišče je odkrilo slabosti v pregledih pošiljk, ki prihajajo v državo, in ugotovilo, da so bili pregledi, ki so jih izvajali izvajalci nadzora pri uvoznikih, v nekaterih državah članicah še vedno nepopolni (odstavki 75 do 80).

Priporočilo 2 – Izboljšanje nadzora nad uvozom z boljšim sodelovanjem

Komisija naj:

1. izboljša nadzor nad enakovrednimi izvajalci nadzora, med drugim s krepitvijo sodelovanja z akreditacijskimi organi in pristojnimi organi drugih pomembnih uvoznih trgov,
2. hitro oceni letna poročila enakovrednih izvajalcev nadzora in enakovrednih tretjih držav,
3. izda smernice za države članice o tem, kako opravljati specifične preglede nadzora uvoznikov in uvoženih ekoloških proizvodov, ki ga opravljajo izvajalci nadzora.

Ciljni rok za izvedbo: 2020.

Sodišče je ponovno izvedlo pregled sledljivosti, da bi preverilo, ali je ekološkim proizvodom mogoče slediti nazaj do kmetijskih proizvajalcev in ali se ekološki status proizvoda lahko dokaže s potrdilom v vsaki fazi dobavne verige. Rezultati kažejo na izboljšanje glede na prejšnjo revizijo, zlasti v EU. Vendar pa vsem proizvodom ni bilo mogoče slediti do kmetijskih proizvajalcev (odstavka 86 in 87). Sodišče je ugotovilo, da ima večina izvajalcev nadzora v EU zdaj na voljo spletno podatkovno zbirko potrdil o ekološki pridelavi za vse svoje izvajalce. Vendar pa te podatkovne zbirke niso vsebinsko usklajene in praktične za uporabo, kadar izvajalec nadzora za izvajalca ni znan (odstavek 88). Če bi bile na voljo spletne podatkovne zbirke za izvajalce zunaj EU, bi se povečala tudi sledljivost uvoženih proizvodov.

Priporočilo 3 – Izvajanje bolj popolnih pregledov sledljivosti

Komisija naj:

1. v okviru svojih nadzornih dejavnosti za uvožene proizvode izvaja preglede sledljivosti tudi zunaj meja EU in rezultate uporablja za boljšo ciljno usmerjenost revizij ali ad hoc pregledov izvajalcev nadzora in v tretjih državah,
2. skupaj s pristojnimi organi analizira rezultate preverjanja sledljivosti, da se opredelijo slabosti in morebitni popravljalni ukrepi,
3. izboljša čezmejni dostop do podatkov o potrdilih o ekološki pridelavi in zahteva, da izvajalci nadzora v tretjih državah na spletu objavljajo sezname svojih potrdil o ekološki pridelavi.

Ciljna roka za izvedbo: leto 2020 za (a) in (b), leto 2024 za (c).

To poročilo je sprejel senat I, ki ga vodi Nikolaos MILIONIS, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 13. februarja 2019.

Za Evropsko računsko sodišče

Klaus-Heiner LEHNE
Predsednik

Glosar

Akreditacijski organ: javni ali zasebni organ, ki uradno potrdi, da je izvajalec nadzora pristojen za preverjanje in potrjevanje tretjih oseb v skladu z ekološkimi standardi.

Enakovreden izvajalec nadzora: izvajalec nadzora, ki deluje v tretji državi, ki jo Komisija potrdi kot državo, ki uporablja enakovredna pravila za ekološko pridelavo in nadzorne ukrepe, kot se uporabljajo v EU.

Enakovredna tretja država: tretja države, ki jo Komisija potrdi kot državo, ki uporablja enakovredna pravila za ekološko pridelavo in nadzorne ukrepe, kot se uporabljajo v EU.

Enakovrednost: pomeni doseganje enakih ciljev in izpolnjevanje enakih načel z uporabo pravil, ki zagotavljajo enako raven zagotavljanja skladnosti.

Izvajalec nadzora: neodvisna zasebna tretja oseba ali javnoupravna organizacija države članice (v zakonodaji imenovana tudi nadzorni organ), ki izvaja kontrolne preglede in potrjevanje na področju ekološke pridelave.

Izvajalec: posameznik ali podjetje, ki prideluje, skladišči, predeluje, prevaža, izvaža ali uvaža ekološke proizvode.

OFIS: informacijski sistem za ekološko kmetijstvo – informacijski sistem Komisije za obdelavo informacij o ekološkem kmetijstvu. Sistem omogoča (a) elektronsko izmenjavo podatkov med državami članicami EU, Norveško, Islandijo in Komisijo ter (b) razširjanje javnih podatkov med državljani in izvajalci EU.

Pristojni organ: osrednji organ države članice (ali tretje države), pristojen za organizacijo uradnega nadzora na področju ekološke pridelave, ali kateri koli drug organ, na katerega je bila prenesena ta pristojnost.

TRACES: celoviti računalniški veterinarski sistem (TRAde Control and Expert System) – spletno orodje Komisije za upravljanje vseh sanitarnih zahtev v zvezi s trgovino znotraj EU ter uvozom živali, semen in zarodkov ter hrane. Uveden je bil z Odločbo Komisije 2004/292/ES v skladu z Direktivo Sveta 90/425/EGS.

Končne opombe

¹ Uvodna izjava 1 Uredbe (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 (UL L 150, 14.6.2018, str. 1), s katero je bila nekoliko spremenjena uvodna izjava 1 Uredbe (EU) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91 (UL L 189, 20.7.2007, str. 1).

² Uredba Sveta (EGS) št. 2092/91 z dne 24. junija 1991 o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov in označevanju tovrstno pridelanih kmetijskih proizvodov in živil (UL L 198, 22.7.1991, str. 1).

³ Uvodna izjava 3 Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91 (UL L 189, 20.7.2007, str. 1).

⁴ GD AGRI: seznam izvajalcev nadzora in nadzornih organov v ekološkem sektorju na dan 14. avgusta 2018. Glej: http://ec.europa.eu/agriculture/ofis_public/r8/ctrl_r8.cfm?targetUrl=home&lang=sl

⁵ Norveška in Islandija sta edini državi Efte, ki uporabljata zakonodajo EU o ekološki pridelavi. Njune odnose z EU določa Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ekološka pridelava pa spada na področje uporabe tega sporazuma. Posledično je za ekološke proizvode iz Norveške in Islandije omogočen prost pretok v EU.

⁶ https://statistics.fibl.org/europe/key-indicators-europe.html.

⁷ http://www.agencebio.org/le-marche-de-la-bio-en-france.

⁸ Uvodna izjava 17 Uredbe (EU) št. 2018/848.

⁹ Uredba Sveta (ES) št. 834/2007.

¹⁰ UL L 189, 20.7.2007, str. 1.

¹¹ Uredba Komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5. septembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave, označevanja in nadzora (UL L 250, 18.9.2008, str. 1) ter
Uredba Komisije (ES) št. 1235/2008 z dne 8. decembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 v zvezi z ureditvami za uvoz ekoloških proizvodov iz tretjih držav (UL L 334, 12.12.2008, str. 25).

¹² Uredba (EU) 2018/848.

¹³ Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

¹⁴ Uredba (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (UL L 165, 30.4.2004, str. 1).

¹⁵ Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih, ter o spremembi uredb (ES) št. 999/2001, (ES) št. 396/2005, (ES) št. 1069/2009, (ES) št. 1107/2009, (EU) št. 1151/2012, (EU) št. 652/2014, (EU) 2016/429 in (EU) 2016/2031 Evropskega parlamenta in Sveta, uredb Sveta (ES) št. 1/2005 in (ES) št. 1099/2009 ter direktiv Sveta 98/58/ES, 1999/74/ES, 2007/43/ES, 2008/119/ES in 2008/120/ES ter razveljavitvi uredb (ES) št. 854/2004 in (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 89/608/EGS, 89/662/EGS, 90/425/EGS, 91/496/EGS, 96/23/ES, 96/93/ES in 97/78/ES ter sklepa Sveta 92/438/EGS (Uredba o uradnem nadzoru) (UL L 95, 7.4.2017, str. 1).

¹⁶ Monitoring data on pesticide residues in food: results on organic versus conventionally produced food – EFSA (http://www.efsa.europa.eu/publications).

¹⁷ Posebno poročilo št. 2/2019 – Kemijski dejavniki tveganja v naši hrani: s politiko EU o varnosti hrane smo zaščiteni, vendar obstajajo izzivi.

¹⁸ Evropsko združenje za prosto trgovino – medvladna organizacija Islandije, Lihtenštajna, Norveške in Švice.

¹⁹ Poleg tega je Komisija opravila še pet revizij s poudarkom na nadzoru ostankov pesticidov pri ekološki pridelavi (v Nemčiji, na Poljskem in v Združenem kraljestvu leta 2015 ter na Finskem in v Španiji leta 2016).

²⁰ Pregledno poročilo: Organic Production – Member States. DG(SANTE) 2015–8950 – MR.

²¹ http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/audit_reports/index.cfm

²² 21 pisem v zvezi z isto temo (zapoznela uradna obvestila v sistemu OFIS) se je obravnavalo skupinsko.

²³ Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 392/2013 je bilo v Uredbi št. 889/2009 dodano novo poglavje 9 o nadzoru, ki ga izvajajo pristojni organi.

²⁴ Člen 92(c) in (e).

²⁵ Člen 92(b) Uredbe (ES) št. 889/2008.

²⁶ Odstavki 35 do 37 Posebnega poročila št. 9/2012.

²⁷ Z Uredbo (EU) št. 392/2013 je bil v Uredbi (ES) št. 889/2008 dodan člen 92(d).

²⁸ V skladu z uredbo mora katalog vsebovati vsaj tiste neskladnosti, ki vplivajo na ekološki status proizvodov, in ustrezne sankcije. V nekaterih državah članicah (Bolgarija, Irska, Francija, Italija in Združeno kraljestvo) katalog vsebuje celo manjše neskladnosti, ki ne vplivajo na ekološki status proizvoda,

²⁹ Kot so nekatera fitofarmacevtska sredstva, gensko spremenjeni organizmi, gnojila, krmni dodatki, pomožna tehnološka sredstva ali proizvodi za čiščenje in razkuževanje.

³⁰ Člen 65(2) Uredbe (ES) št. 889/2008 določa, da najmanjše število ustreza 5 % izvajalcev pod njihovim nadzorom.

³¹ Člen 29 Uredbe (EU) 848/2018.

³² Člen 92(6) Uredbe (ES) št. 889/2008, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 392/2013.

³³ Člen 92(4) Uredbe (ES) št. 889/2008, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 392/2013.

³⁴ Nepravilnosti, ki se nanašajo na proizvode iz drugih držav članic (člen 92(a)(1) Uredbe (ES) št. 889/2008, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 392/2013) in tudi na proizvode iz iste države članice, če ima nepravilnost posledice za drugo državo članico (člen 92(a) Uredbe (ES) št. 889/2008, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/1584).

³⁵ Člen 92(a)(4) Uredbe (ES) št. 889/2008, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 392/2013.

³⁶ Člen 92(2) Uredbe (ES) št. 889/2008, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 392/2013, in prilogi XIIIb in XIIIc k tej uredbi.

³⁷ Odstavek 43 Posebnega poročila št. 9/2012.

³⁸ Členi 7 do 9 Uredbe (ES) št. 1235/2008.

³⁹ Členi 10 do 12 Uredbe (ES) št. 1235/2008.

⁴⁰ Zadnja sprememba Priloge III k Uredbi (ES) št. 1235/2008: Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/949, s katero je bil v Prilogi III dodan Čile.

⁴¹ Člen 47 Uredbe (EU) št. 2018/848.

⁴² Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Čile o trgovini z ekološkimi proizvodi (UL L 331, 14.12.2017, str. 4).

⁴³ Člen 33(3) Uredbe (ES) št. 834/2007.

⁴⁴ V nekaterih primerih isti izvajalec nadzora uporablja različne standarde v različnih državah.

⁴⁵ Te revizije zajemajo 17 od 57 izvajalcev nadzora, ki so bili odobreni konec junija 2018.

⁴⁶ DG(SANTE) 2018–6392 (http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/audit_reports/details.cfm?rep_id=3998).

⁴⁷ Indija (2012): http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/audit_reports/details.cfm?rep_id=3059;
Indija (2015): http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/audit_reports/details.cfm?rep_id=3641.

⁴⁸ Švica (2013): http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/audit_reports/details.cfm?rep_id=3215.

⁴⁹ Glede na podatke Eurostata je Norveška tretja največja izvoznica živil v EU. Posebni podatki o deležu ekoloških živil niso na voljo.

⁵⁰ Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 in zadevne izvedbene uredbe.

⁵¹ Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru od januarja 1994 združuje države članice EU in tri države Efte, ki so del EGP (Islandijo, Lihtenštajn in Norveško), v okviru enotnega trga, ki se imenuje notranji trg.

⁵² http://www.eftasurv.int/press--publications/press-releases/internal-market/norway-needs-to-adjust-control-system-of-organic-production.

⁵³ Z Uredbo (ES) št. 125/2013 je bil v Uredbi (ES) št. 1235/2008 dodan člen 15.

⁵⁴ Člen 12(1)(b) Uredbe (ES) št. 1235/2008.

⁵⁵ Člen 33(2) Uredbe (ES) št. 834/2007.

⁵⁶ V treh primerih (od šestih analiziranih) je bil pregled opravljen več kot devet mesecev po prejemu dokumentacije.

⁵⁷ Člen 12(1)(c) in člen 12(2) Uredbe št. 1235/2008.

⁵⁸ Člen 46(9) nove uredbe o ekološki pridelavi (Uredba (EU) 2018/848).

⁵⁹ Na primer odstrani kategorijo proizvodov iz obsega njene potrditve.

⁶⁰ Medsebojna izmenjava ustreznih informacij (člen 6), možnost medsebojnih strokovnih pregledov (člen 7), vzpostavitev skupnega odbora za ekološke proizvode (člen 8) ter določbe o reševanju sporov (člen 9).

⁶¹ Člen 13(2) in (4) Uredbe št. 1235/2008 ter Priloga V k navedeni uredbi – polje 20.

⁶² Člen 15(1) in (2) Uredbe (ES) št. 882/2004.

⁶³ Tako imenovani pristop „en korak nazaj – en korak naprej”.

⁶⁴ Uveden je bil z Odločbo Komisije 2004/292/ES v skladu z Direktivo Sveta 90/425/EGS.

Ekipa evropskega računskega sodišča

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To poročilo je sprejel revizijski senat I, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Nikolaos Milionis in ki je specializiran za trajnostno rabo naravnih virov. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča Nikolaos Milionis, pri njej pa so sodelovali nekdanja vodja njegovega kabineta Ioulia Papatheodorou, sedanji vodja njegovega kabineta Kristian Sniter, ataše v njegovem kabinetu Matteo Tartaggia, vodilni upravni uslužbenec Michael Bain, vodja naloge Els Brems ter revizorji Blanka Happach, Greta Kapustaite in Radostina Simeonova. Jezikovno podporo so zagotovili Miroslava Chakalova-Siddy, Marek Riha in Fiona Urquhart.

Od leve proti desni: Michael Bain, Blanka Happach, Nikolaos Milionis, Matteo Tartaggia, Greta Kapustaite in Kristian Sniter.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2019

© Evropska unija, 2019

Za vsako uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, ki ni zaščiteno z avtorskimi pravicami Evropske unije, je treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s: https://publications.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču http://eur-lex.europa.eu/homepage.html?locale=sl.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.