Prizadevanja EU za boj proti pranju denarja v bančnem sektorju so razdrobljena, izvajanje pa je nezadostno

Povzetek

I

Pranje denarja je praksa „legitimiranja” premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, tako da se jo vključi v zakonite gospodarske dejavnosti in se s tem prikrije njen nezakonit izvor. Po ocenah agencije Europol znaša vrednost sumljivih transakcij v Evropi več sto milijard evrov, kar ustreza 1,3 % bruto domačega proizvoda (BDP) EU. Na svetovni ravni se njihova vrednost ocenjuje na skoraj 3 % svetovnega BDP.

II

EU je leta 1991 sprejela prvo direktivo o preprečevanju pranja denarja, ki je bila nazadnje posodobljena leta 2018, da bi se borila proti grožnjam, ki jih pomeni pranje denarja za notranji trg, in s tem preprečevala financiranje terorizma. Uspešnost direktive o preprečevanju pranja denarja je odvisna od njenega izvajanja na nacionalni ravni.

III

Vlogo pri tem ima tudi več organov EU. Komisija razvija politiko, spremlja prenos in izvaja analize tveganja. Evropski bančni organ (EBA) izvaja analize, preiskuje kršitve prava Unije ter določa podrobne standarde, ki jih morajo uporabljati nadzorniki in panoga. Leta 2020 so se zakonodajna pooblastila organa EBA in njegova pooblastila v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma znatno povečala. Evropska centralna banka (ECB) upošteva tveganje pranja denarja in financiranja terorizma pri bonitetnem nadzoru bank v euroobmočju ter od leta 2019 deli relevantne in nujne informacije v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma z nacionalnimi nadzorniki.

IV

Glede na pomembnost politike EU na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter trenutni zagon za reformo se je Sodišče odločilo, da revidira vidike njene učinkovitosti in uspešnosti. Cilj poročila Sodišča je informirati deležnike ter zagotoviti priporočila za nadaljnjo podporo razvoju politike in izvajanju. Sodišče je ukrepe EU na tem področju proučilo tako, da se je osredotočilo na bančni sektor in iskalo odgovor na vprašanje, ali se ukrepi EU izvajajo ustrezno.

V

Na splošno je ugotovilo, da so bili ukrepi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter ukrepanje v primerih, v katerih je ugotovljeno tveganje, na ravni EU institucionalno razdrobljeni in so se slabo usklajevali. Nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v praksi še vedno poteka na nacionalni ravni, pri čemer zaradi nezadostnega nadzora EU ni mogoče zagotoviti enakih konkurenčnih pogojev.

VI

Komisija mora objavljati seznam držav zunaj EU (v nadaljnjem besedilu: tretje države), ki pomenijo grožnjo pranja denarja za notranji trg. Ugotovljene so bile pomanjkljivosti v zvezi s komunikacijo s tretjimi državami, uvrščenimi na seznam, ter pomanjkljivo sodelovanje Evropske službe za zunanje delovanje. Poleg tega EU doslej še ni sprejela samostojnega seznama tretjih držav z visokim tveganjem. Komisija vsaki dve leti izvede tudi oceno tveganja za notranji trg. V tej oceni tveganja niso prikazane spremembe skozi čas, manjka geografska osredotočenost, poleg tega pa v njej tveganja niso uspešno prednostno razvrščena.

VII

Sodišče je ugotovilo, da je Komisija zaradi slabega sporočanja držav članic in omejenih virov prenos direktiv, ki ga izvajajo države članice, ocenjevala počasi. Uslužbenci Evropskega bančnega organa so izvedli temeljite preiskave morebitnih kršitev prava EU, vendar je Sodišče našlo dokaze o lobiranju pri odboru nadzornikov organa EBA, ki so sodelovali v postopku posvetovanja. Ugotovilo je tudi, da je Evropska centralna banka dobro začela izmenjavo informacij z nacionalnimi nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, čeprav so nekateri postopki odločanja potekali počasi. Tudi kakovost gradiva, ki si ga izmenjujejo nacionalni nadzorniki, se je zaradi nacionalnih praks precej razlikovala, EBA pa pripravlja posodobljene smernice.

VIII

Sodišče priporoča, naj Komisija:

1. jasneje prednostno razvrsti tveganje pranja denarja in financiranja terorizma ter naj se v zvezi s tretjimi državami, uvrščenimi na seznam, poveže z Evropsko službo za zunanje delovanje;
2. kadar je to mogoče, namesto direktiv raje uporablja uredbe;
3. vzpostavi okvir za predložitev zahtevkov za preiskavo kršitev prava Unije.

IX

Sodišče priporoča, naj Evropski bančni organ:

1. vzpostavi pravila, s katerimi se bo ostalim članom odbora nadzornikov preprečilo, da bi poskušali vplivati na člane skupine med njihovim posvetovanjem.
2. izda smernice, ki spodbujajo usklajeno izmenjavo informacij med nacionalnimi nadzorniki in nadzorniki na ravni EU.

X

Sodišče priporoča, naj Evropska centralna banka:

1. vzpostavi učinkovitejše notranje postopke odločanja;
2. po sprejetju smernic Evropskega bančnega organa spremeni svoje nadzorniške prakse.

XI

Prihodnja zakonodajna reforma je za Komisijo, Evropski parlament in Svet priložnost, da obravnavajo ugotovljene pomanjkljivosti ter odpravijo razdrobljenost okvira EU za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma.

Uvod

Kaj je pranje denarja?

01

Do pranja denarja lahko prihaja v celotnem gospodarstvu, od iger na srečo do trgovanja z blagom in nakupov nepremičnin. Vendar morajo osebe, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, na neki stopnji običajno uporabiti bančni sistem, zlasti pri pretvorbi in prenosu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (prikrivanje izvora sredstev). Več podrobnosti o tem, kako pranje denarja poteka, je prikazanih na sliki 1. Iz najnovejših podatkov urada Eurostat¹ je dejansko razvidno, da so več kot 75 % sporočenih sumljivih transakcij prijavile kreditne institucije iz več kot polovice držav članic EU. Zato so preventivni ukrepi v bančnem sektorju lahko učinkovito orodje za prekinitev kroga pranja denarja.

02

S pranjem denarja je povezana grožnja financiranja terorizma, glej okvir 1. Politike za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma so povezane in so na splošno obravnavane v istih instrumentih.

Javna politika za preprečevanje pranja denarja

03

Nacionalne politike za preprečevanje in kaznovanje pranja denarja segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na svetovni ravni je ključni organ v zvezi s tem medvladna Projektna skupina za finančno ukrepanje (FATF), ki jo je leta 1989 ustanovila skupina G7 in ima sedež v Parizu. Med 39 članicami skupine FATF so Združene države, Rusija in Kitajska, pa tudi Evropska komisija in 14 držav članic EU.

04

Skupina FATF določa standarde in spodbuja uspešne ukrepe za boj proti pranju denarja, financiranju terorizma in drugim povezanim grožnjam za celovitost mednarodnega finančnega sistema. Njene smernice zdaj zajemajo preventivne ukrepe za finančne institucije ter priporočena pooblastila regulativnih organov, nadzornikov in organov kazenskega pregona. Spodbuja vzajemna ocenjevalna poročila, sistem rednih medsebojnih strokovnih pregledov med članicami, da bi ocenili, kako dobro se njeni standardi in priporočila izvajajo v praksi. EU se na medsebojne preglede izvajanja na nacionalni ravni ne osredotoča v enaki meri kot pri pristopu skupine FATF.

05

EU je leta 1991 je na podlagi standardov skupine FATF sprejela direktivo o preprečevanju pranja denarja, da bi kriminalcem preprečila izkoriščanje prostega pretoka kapitala na notranjem trgu in uskladila prizadevanja držav članic za boj proti pranju denarja. Od takrat je EU to direktivo v skladu z razvojem standardov skupine FATF posodobila štirikrat, pri čemer je vsakič zaostrila pravila. S tem upošteva vse večje zavedanje na svetovni ravni o škodljivih učinkih pranja denarja in novih tehnik, ki jih uporabljajo osebe, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, hkrati pa krepi okvir z drugo kazensko zakonodajo. Več podrobnosti o pravnem okviru je na voljo v Prilogi I.

06

Pregon kaznivih dejanj pranja denarja in ukrepanje v zvezi z njimi sta v EU prepuščena presoji držav članic, ki uporabljajo različne standarde pregona in kazni. Kar zadeva druge države, ki so članice skupine FATF, imajo Združene države na splošno bolj kaznovalno ureditev glede izvrševanja pravil in kazni za pranje denarja, v zadnjih letih pa so bile bankam EU, ki poslujejo v ZDA, v nekaterih primerih naložene visoke globe in druge kazni. Več podrobnosti je na voljo v Prilogi IV.

Odgovornost EU in držav članic

07

Okvir EU za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma so doslej sestavljale večinoma direktive v skladu s členom 114 PDEU. To je drugače kot na drugih področjih zakonodaje o finančnih storitvah, na katerih je pogostejši hibridni pristop uredb in direktiv. Organi EU zato v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma zagotavljajo razvoj politike, smernice in nadzor, zakonodaja pa se izvaja v državah članicah. Na ravni EU ni enotnega nadzornika za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Naloga imenovanih nacionalnih nadzornih organov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma je zagotavljati, da finančne in druge institucije, za katere veljajo pravila o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, izpolnjujejo svoje obveznosti, in sprejemati popravljalne ukrepe, kadar jih ne. To lahko vključuje denarne kazni in omejitve poslovanja. Finančne institucije morajo poleg tega sumljive dejavnosti prijaviti finančnoobveščevalnim enotam v svoji državi članici, glej tudi sliko 2.

08

EU v primerjavi z Združenimi državami nima niti enega nadzornika za pranje denarja za posamezne sektorje. Vsaka država članica ima nadzornika (ali nadzornike), pristojnega za nadzor bank, in druge „pooblaščene subjekte”. Organi EU imajo omejena neposredna pooblastila. Ravnanje nadzornikov je zelo različno, kar bi lahko privedlo do neenake obravnave v državah članicah². V Združenih državah Amerike je glavni regulativni organ na področju preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma urad za preprečevanje finančnih kaznivih dejanj (Financial Crimes Enforcement Network – FinCEN), ki nadzira banke, finančne institucije in posameznike. Ukrepi urada FinCEN imajo globalni doseg, saj lahko urad bankam zunaj ZDA prepove korespondenčne bančne odnose z ameriškimi bankami, če ima utemeljene razloge za sklep, da banka predstavlja veliko tveganje v zvezi s pranjem denarja³.

09

Generalni direktorat Komisije za finančno stabilnost, finančne storitve in unijo kapitalskih trgov (GD FISMA)⁴ usklajuje politiko EU o preprečevanju pranja denarja in boju proti financiranju terorizma. Komisija je odgovorna za opozarjanje na tveganja za finančni sistem EU in zagotavljanje ustreznih priporočil zadevnim deležnikom. Odgovorna je tudi za razvoj politike in zagotavljanje, da se zakonodaja EU prenese in izvaja v državah članicah. Komisija ima zato ključno vlogo pri spodbujanju oblikovanja trdnega okvira za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma v EU. Tudi Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in Europol imata vlogo pri zbiranju ustreznih obveščevalnih podatkov o pranju denarja in financiranju terorizma, ki jih uporablja Komisija.

10

Evropski bančni organ (EBA) je od leta 2020 odgovoren za vodenje, usklajevanje in spremljanje boja finančnega sektorja EU proti pranju denarja in financiranju terorizma. Pred tem je njegovo delo zajemalo le bančni sektor, vključno s pripravo regulativnih instrumentov, kot so smernice, mnenja o tveganju pranja denarja in financiranja terorizma ter poročila. EBA ima tudi pooblastila za preiskovanje domnevnih kršitev prava EU, ki jih v zvezi s tem storijo nacionalni nadzorniki. EBA nima nadzornih ali izvršilnih pooblastil.

11

Evropska centralna banka (ECB) je odgovorna za bonitetni nadzor velikih bank v euroobmočju. Bonitetne posledice tveganja pranja denarja in financiranja terorizma so za ECB vse pomembnejša tema, saj lahko tveganje pranja denarja in financiranja terorizma privede do izzivov na področju nadzora ter tveganja za ugled sektorja kot celote. ECB je leta 2019 vidike v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma začela vključevati v bonitetni nadzor, ki ga izvaja v okviru procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP). S podporo EBA in drugih evropskih nadzornih organov je podpisala sporazume o izmenjavi informacij s približno 50 nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, nadzorniki ECB pa informacije ocenjujejo, jih vključujejo v svoje dejavnosti bonitetnega nadzora in po potrebi sprejmejo ustrezne bonitetne ukrepe.

12

Europol podpira države članice v njihovem boju proti pranju denarja in financiranju terorizma. Ključni akterji EU so navedeni na sliki 2.

Stanje na področju zadevne politike

13

Eden ključnih vidikov trenutne orientacijske razprave o strukturi EU za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma je pomanjkanje osrednjega nadzora na tem področju na ravni EU ter kako se zaradi tega ustvarjajo neenaki konkurenčni pogoji⁵.

14

Komisija je maja 2020 sprejela akcijski načrt o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma v obliki sporočila, ki vključuje več stebrov⁶, ter objavila spremenjeno metodologijo za opredelitev tretjih držav z visokim tveganjem. Komisija bo predlagala oblikovanje enotnih pravil ter ustanovitev enotnega nadzornega organa za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. To je nato večinsko podprl Evropski parlament⁷.

15

Svet je novembra 2020 sprejel sklepe⁸, s katerimi je na splošno podprl te cilje zadevne politike. Zakonodajne predloge za vključitev stebrov iz prejšnjega odstavka bo Komisija po pričakovanjih predložila do sredine leta 2021.

Obseg revizije in revizijski pristop

16

Glede na pomembnost politike EU na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, nedavne odmevne primere pranja denarja in financiranja terorizma v bančnem sektorju ter trenutno željo po reformi se je Sodišče odločilo, da bo revidiralo vidike njene učinkovitosti in uspešnosti. Cilj poročila Sodišča je informirati deležnike ter zagotoviti priporočila za podporo razvoju politike in nadaljnjemu izvajanju.

17

Glavno revizijsko vprašanje je bilo, ali se ukrepi EU v boju proti pranju denarja v bančnem sektorju dobro izvajajo. Čeprav je bila revizija Sodišča osredotočena na bančni sektor, so lahko sklepi pomembni tudi za politiko v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma za druge sektorje. Finančnoobveščevalne enote niso bile vključene v obseg te revizije. Podvprašanja so bila:

• Ali EU pripravlja seznam tretjih držav, v katerem so opredeljene posebne grožnje za EU?
• Ali je Komisija ustrezno ocenila tveganja pranja denarja, ki vplivajo na notranji trg?
• Ali je Komisija ustrezno ocenila prenos zakonodaje EU v nacionalno zakonodajo?
• Ali sta Komisija in organ EBA sprejela pravočasne in učinkovite ukrepe v odgovor na morebitne kršitve zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma?
• Ali je ECB tveganja pranja denarja in financiranja terorizma učinkovito vključila v svoj bonitetni nadzor bank ter ali je informacije učinkovito delila z nacionalnimi nadzorniki?

18

Revidiranci Sodišča so bili Komisija (predvsem GD FISMA), Evropski bančni organ (EBA) in Evropska centralna banka (ECB). Ugotovitve so bile potrjene tudi pri ESZD. Poleg tega je Sodišče opravilo elektronsko raziskavo med 27 državami članicami skupine strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, v kateri so bili obravnavani vidiki izvajanja politike na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma na nacionalni ravni, kot sta ocena tveganja in prenos v nacionalno zakonodajo. Odgovore je predložilo 20 držav. Sklicevanja na to raziskavo so v celotnem poročilu. Sodišče je opravilo tudi razgovore z javnimi organi, vključenimi v politiko in nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma iz štirih držav članic. Ti javni organi so bili izbrani zaradi velikosti, lokacije ter tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi se srečujejo. Sodišče je v več oddelkih podrobno delo opravilo na vzorcu držav članic ali bank, pri čemer je merila za izbor pojasnilo v ustreznih oddelkih. O svojih predhodnih ugotovitvah je razpravljalo z odborom strokovnjakov.

19

Revizijska merila Sodišča temeljijo na mednarodnih standardih, ki sta jih določila skupina FATF⁹ in Baselski odbor za bančni nadzor¹⁰. Uporabljeni so bili tudi pravni okvir (direktiva o preprečevanju pranja denarja, direktiva o kapitalskih zahtevah, uredba o enotnem mehanizmu nadzora in uredba o organu EBA) ter ustrezne smernice, ki jih je izdal organ EBA. Sodišče je v zvezi z dejavnostmi organa EBA po potrebi izvedlo primerjalno analizo glede na posebne sklope njegovega poslovnika. V zvezi s prenosom se je sklicevalo na smernice Komisije za boljše pravno urejanje. Za oceno tveganja, ki jo izvede Komisija, je uporabilo ustrezne standarde v zvezi z ocenjevanjem tveganja.

Opažanja

Seznam EU glede tretjih držav z visokim tveganjem ni prilagojen morebitnim grožnjam za EU

20

Komisija je pravno zavezana, da opredeli države zunaj EU s strateškimi pomanjkljivostmi v svojem nacionalnem okviru za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki ogrožajo finančni sistem EU¹¹. Komisija sprejme seznam tretjih držav z visokim tveganjem z „delegiranim aktom”¹². Ko opredeli take tretje države¹³, to pomeni, da morajo pooblaščeni subjekti (banke) v EU pri poslovanju s posamezniki in podjetji iz držav s seznama nemudoma začeti izvajati veliko strožje ukrepe (posebno okrepljeno skrbno preverjanje). To naj bi zagotavljalo pravilno delovanje notranjega trga in omejilo tok „opranega” denarja v EU. EU mora pri tem upoštevati več kot 200 držav in ozemelj. Uvrstitev države na seznam lahko povzroči zamude in stroške pri poslovanju za podjetja in državljane EU, ki želijo poslovati s temi državami, in obratno. Povzroči lahko tudi zmanjševanje tveganj,tj. primer, v katerem se podjetja zaradi regulativne obremenitve strateško umaknejo iz tržnih segmentov.

21

Sodišče je ob upoštevanju ustreznih standardov ocenilo, ali je postopek Komisije za oblikovanje seznama tretjih držav učinkovit in uspešen.

Metoda, ki jo je Komisija uporabila za zbiranje prispevkov za oblikovanje seznama tretjih držav, je bila učinkovita, vendar je bilo njeno delo oteženo, saj ESZD pri tem ni pravočasno sodeloval

22

Komisija mora v skladu z direktivo o preprečevanju pranja denarja pri ocenjevanju upoštevati zanesljive in posodobljene vire informacij, vključno z okviri tretjih držav za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Kot prvi korak je julija 2018 sprejela in objavila delovni dokument služb Komisije, ki je predstavljal delovni postopek za opredelitev jurisdikcij tretjih držav¹⁴ (v nadaljnjem besedilu: metodologija iz leta 2018).

23

Metodologija temelji na zahtevah iz direktive o preprečevanju pranja denarja ter standardih, metodologiji in primerih dobre prakse skupine FATF. Komisija kot osnovo za politiko EU do tretjih držav uporablja tudi postopek skupine FATF za uvrstitev na seznam, upošteva pa tudi obveščevalne podatke za posamezne države, ki jih zbirata Europol in ESZD. Izhodišče je najnovejše vzajemno ocenjevalno poročilo, ki ga pripravi skupina FATF ali ustrezen regionalni organ. Pristop Komisije se nekoliko razlikuje od ameriškega pristopa, pri katerem so možne različne stopnje tveganja tretjih držav in ki je bolj usmerjen v sankcije.

24

Komisija ima tudi druge postopke za uvrstitev na seznam, s katerimi se dejansko obravnavajo grožnje pranja denarja in financiranja terorizma iz držav zunaj EU, in sicer seznam jurisdikcij, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, in seznam omejevalnih ukrepov (sankcij). Primerjava teh seznamov je na voljo v Prilogi III. Seznama davčnih jurisdikcij in sankcij sta oblikovana tako, da se z njima spodbujajo spremembe zunaj EU, medtem ko je seznam tretjih držav z visokim tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma predvsem obrambne narave. Prva dva seznama se sprejmeta na podlagi sklepa Sveta.

25

Komisija mora v skladu z metodologijo (glej odstavek 22) zbirati tudi prispevke od agencije Europol in ESZD, saj imata ustrezno strokovno znanje, poleg tega pa ima ESZD tudi informacije za posamezne države, ki zajemajo podatke o tveganju pranja denarja in financiranja terorizma v tretjih državah. Komisija je med predhodno študijo in določanjem prednostnih nalog od agencije Europol in ESZD uradno zahtevala informacije v zvezi z identifikacijo tretjih držav.

26

V tabeli 1 je ponazorjen časovni okvir, ki mu sledi Komisija pri pripravi in posodobitvi seznama tretjih držav.

27

Europol je Komisiji pravočasno in dosledno zagotavljal informacije za predhodne študije in določanje prednostnih nalog. ESZD sprva ni predložila nobenih informacij, ki jih je pisno zahtevala Komisija, in je k postopku prispevala šele pozneje. Zaradi pomanjkanja podatkov za posamezne države takrat, ko jih je Komisija prvotno zahtevala, se je učinkovitost postopka zmanjšala.

28

Pojavila so se tudi vprašanja v zvezi s sodelovanjem s tretjimi državami. ESZD in Komisija bi morali v skladu z metodologijo usklajeno sodelovati in zagotavljati, da bo zadevna tretja država o sprejetju delegiranega akta v celoti in pravočasno obveščena. Sodišče ni našlo dokazov, da se je to dogajalo temeljito.

29

Komisija sprejme seznam tretjih držav z visokim tveganjem z delegiranim aktom, zato se mora pred njegovim sprejetjem posvetovati s strokovnimi skupinami predstavnikov držav članic.

30

Komisija je prek skupine strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma komunicirala s Svetom in ga zaprosila za prispevek k pripravi profilov tveganja držav, ocen v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma ter osnutku delegiranega akta. Med posvetovanjem o pripravi profilov tveganja držav in ocen v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljnjem besedilu: dokumenti o državah) novembra 2018 (glej tabelo 1) je skoraj polovica držav članic Komisiji predložila ustrezne prispevke.

Ocene Komisije so popolne, vendar so se močno opirale na poročila skupine FATF

31

Komisija mora v skladu z metodologijo pripraviti profil države za vsako ocenjeno državo, v katerem so opisane grožnje in tveganja, ter na podlagi analize osmih gradnikov pripraviti celovito oceno stopnje pomanjkljivosti zadevne tretje države.

32

Sodišče je na podlagi analize vzorca desetih držav ugotovilo, da je Komisiji uspelo učinkovito zbrati informacije o tveganjih v zvezi s tretjimi državami in jih sestaviti v profile posameznih držav, ki jih je uporabila za ocene. Na splošno so profili držav v večini primerov vključevali popolne in ustrezne informacije, zbrane iz notranjih in javno dostopnih virov informacij. Vendar se močno opirajo na vzajemna ocenjevalna poročila, pripravljena z metodologijo skupine FATF, pri čemer so nekatera od njih stara do deset let.

33

V okviru metodologije Komisije se ne uporabljajo nobene ponderji ali merila točkovanja, dodeljena posameznemu gradniku, in/ali dodeljene bonitetne ocene, pri čemer izbira jurisdikcij na koncu temelji na strokovni presoji. Vendar Sodišče v vzorcu ni ugotovilo neskladnosti med jurisdikcijami, ki jih je Komisija izbrala ali tistimi, ki jih ni.

Prvi poskus priprave lastnega seznama EU s tretjimi državami ni uspel, zato trenutni seznam EU ni podrobnejši kot seznam skupine FATF

34

Komisija je 13. februarja 2019 sprejela delegirani akt, v katerem je opredelila 23 tretjih držav z visokim tveganjem (glej tabelo 1). Delegirani akt bi lahko začel veljati le, če mu v enem mesecem od uradnega obvestila o aktu ne bi nasprotovala Evropski parlament in Svet. Svet je 7. marca 2019 soglasno odločil, da osnutek seznama, ki ga je predložila Komisija, zavrne. Številne države članice so izrazile zaskrbljenost, da je postopek posvetovanja z njimi potekal prehitro. Nasprotno je Parlament v svoji resoluciji z dne 14. marca 2019 delegirani akt potrdil.

35

Komisija je po zavrnitvi s strani Sveta nato maja 2020 predlagala nov delegirani akt (glej tabelo 1). Ta je bil pripravljen na podlagi uskladitve s postopkom skupine FATF, in sicer so bile upoštevane samo države, ki jih je skupina FATF uvrstila na seznam ali z njega umaknila. Tega seznama, katerega obseg je bolj omejen, nista zavrnila niti Parlament niti Svet in je zdaj v veljavi. V informativne namene je objavljen seznam iz februarja 2019, v katerem so navedene države, ki takrat niso bile uvrščene na seznam skupine FATF (glej tabelo 2).

36

Postopek priprave samostojnega seznama EU s tretjimi državami na splošno ni bil uspešen. EU se doslej ni dogovorila o seznamu tretjih držav, ki bi bil podrobnejši od veljavnega seznama skupine FATF in ki bi obravnaval posebne grožnje, povezane z EU. Izbrani odziv na tveganje je le na ravni države in ni usmerjen na subjekt ali sektor tako kot pri seznamu sankcij EU.

37

Komisija je maja 2020 objavila tudi izpopolnjeno metodologijo, ki bo uporabljena za naslednji postopek za uvrstitev na seznam, ki se trenutno izvaja. Temelji na prejšnji metodologiji, vključevala pa bo večje sodelovanje s tretjimi državami. To dejansko pomeni, da bi lahko uvrstitev nove tretje države na seznam trajala do 12 mesecev. Opažanja Sodišča o pomanjkljivostih prejšnje metodologije so še vedno relevantna za izvajanje sedanje metodologije.

Analiza tveganja za notranji trg EU, ki jo je opravila Komisija, ni geografsko osredotočena, v njej niso prednostno razvrščeni sektorji, premalo je tudi podatkov

38

Komisija mora v skladu s četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja oceniti posebna tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki vplivajo na notranji trg in so povezana s čezmejnimi dejavnostmi, ter o njih poročati vsaki dve leti, po potrebi pa tudi pogosteje. To je znano kot nadnacionalna ocena tveganja. Prva nadnacionalna ocena tveganja je bila pripravljena leta 2017, druga pa leta 2019. Namen tovrstnega evidentiranja tveganj je opredeliti resnost in lokacijo težav v Uniji, da bi pripomogli k oblikovanju ustreznih popravljalnih ukrepov. To je tudi ključno orodje za oblikovalce politik in banke, saj jim kaže, kam naj usmerijo svoje ukrepe, da bi čim bolj zmanjšali tveganje pranja denarja in financiranja terorizma. Države članice morajo pripraviti tudi nacionalne ocene tveganja, ki pa jih Sodišče ni ocenjevalo. Komisija mora od držav članic zbirati tudi statistične podatke o količinskem obsegu pranja denarja.

39

Sodišče je ob upoštevanju ustreznih standardov ocenilo, ali je bil postopek Komisije za pripravo nadnacionalne ocene tveganja in objavo statističnih podatkov učinkovit in uspešen.

Metodologija Komisije ne vključuje prednostnega razvrščanja sektorjev na podlagi tveganja, ni geografsko osredotočena in ne prikazuje sprememb skozi čas

40

Metodologija Komisije temelji na pristopu skupine FATF. S tem pristopom se zagotavljajo vse potrebne podrobnosti v skladu s standardi upravljanja tveganj (glej tabelo 3).

41

Namen pristopa, uporabljenega za pripravo nadnacionalne ocene tveganja, je oceniti ranljivosti, ki so bile odkrite na ravni EU s sistematično analizo tveganj pranja denarja, povezanih s tehnikami, ki jih uporabljajo potencialni storilci pranja denarja in financiranja terorizma.

42

Dejavnosti Komisije v zvezi z nadnacionalno oceno tveganja iz leta 2019 so zajemale analizo in spremljajočo oceno za vsakega od 47 produktov ali storitev, v kateri so bile opisane zadevne grožnje, ranljivosti in sklepne ugotovitve; glej tabelo 3.

43

Nadnacionalne ocene tveganja so bile posodobljene z uporabo informacij iz tekočih izmenjav z deležniki, vključno z državami članicami, strokovnimi organizacijami in nevladnimi organizacijami. V raziskavi Sodišča je 50 % držav članic navedlo, da je bila nadnacionalna ocena tveganja zelo koristna za razvoj politike na nacionalni ravni, 40 % pa jih je menilo, da je bila deloma koristna.

44

Komisija sektorskih ocen ne predstavi po prednostni stopnji (skupna ocena: grožnja se na primer pomnoži z ranljivostjo), temveč po panožnem sektorju. Vendar je v spremno sporočilo Komisije vključen povzetek tveganj za sektorje. Komisija ni pripravila sektorsko razdeljene ocene o tem, ali se je stopnja skupne grožnje ali ranljivosti med letoma 2017 in 2019 povišala. Zaradi pomanjkanja primerljivih statističnih podatkov Komisija še težje primerja grožnje iz različnih sektorjev (glej tudi odstavek 48).

45

Na podlagi metodologije ocene tveganja, ki jo je Komisija oblikovala s pomočjo skupine strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, je bil vpliv preostalih tveganj, opredeljenih po analizi groženj in ranljivosti, v vseh primerih opredeljen kot „nenehno pomemben”. To kaže na pomanjkanje prednostnega razvrščanja pri izvajanju ocene.

46

Sodišče je za analizo izbralo vzorec treh od 47 produktov in storitev (e-denar; posredništvo in upravljanje premoženja – zasebno bančništvo), saj so pomembni za bančni sektor in imajo visoke ocene ranljivosti. Ugotovitve Sodišča so:

• čeprav je Sodišče ugotovilo prispevek različnih deležnikov k osnutku dokumentov, tega ni bilo mogoče jasno povezati z izvedeno oceno,
• Sodišče je odkrilo, da spremembe ocen niso bile utemeljene, zlasti v primerih, v katerih so bile sklepne ugotovitve bolj kritične,
• ocena tveganja ni geografsko osredotočena, čeprav bi bilo to za nekatere sektorje relevantno,
• Komisija lahko med dveletnima posodobitvama opravi spremembe v zvezi z razvojem v sektorjih, v katerih so inovacije hitre, vendar tega ni nikoli storila,
• za spremljanje izvajanja priporočil dve leti morda ne zadostujeta, da bi lahko Komisija preverila dokončanje ukrepov.

47

Spremljanje nadnacionalne ocene tveganja iz leta 2017 je bilo izvedeno ob pripravi osnutka izdaje te ocene za leto 2019. Sodišče v zvezi s tremi pregledanimi sektorji ni našlo jasne omembe zaključkov tega spremljanja v nadnacionalni oceni tveganja iz leta 2019 na ravni sektorjev. Vendar pa je splošno spremljanje izvajanja priporočil opisano v poročilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu¹⁶.

Komisija ni pripravila poročila s statističnimi podatki o pranju denarja in financiranju terorizma

48

V preteklosti je bilo malo zanesljivih ocen o obsegu pranja denarja v Evropi, bodisi po sektorjih, po pogostosti pojavljanja ali v denarni vrednosti. Od januarja 2020 mora Komisija zbirati statistične podatke o zadevah, ki so pomembne za uspešnost njenih sistemov za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, ter o njih poročati. Tudi države članice imajo obveznost, da take statistične podatke sporočajo Komisiji¹⁷. Komisija (GD FISMA) je sprejela ukrepe za zbiranje teh podatkov od držav članic, čeprav o njih doslej še ni poročala. Poleg tega Eurostat nima metodologije za zbiranje podatkov in ocenjevanje količine pranja denarja.

49

Sodišče je na splošno ugotovilo, da Komisija v svoji dveletni oceni ni jasno prednostno razvrstila tveganja, poleg tega ocena ne zajema geografske razsežnosti. Poleg tega Komisija ne objavlja statističnih podatkov o pranju denarja in financiranju terorizma, ki bi omogočili boljše prednostno razvrščanje med opravljanjem ocene. Vsi ti dejavniki zmanjšujejo sposobnost Komisije, oblikovalcev politik in pooblaščenih subjektov, da sprejmejo ukrepe za zmanjševanje tveganja pranja denarja in financiranja terorizma.

Prenos zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma je zapleten in neenakomeren, ocena Komisije pa je počasna

50

Pravni okvir EU za preprečevanje pranja denarja je skoraj v celoti v obliki direktiv, ki jih je treba izvajati v zakonodaji držav članic, ne pa v obliki uredb. Da bi direktiva začela veljati na nacionalni ravni, morajo države članice EU sprejeti nacionalni ukrep, običajno zakonodajni akt. Če država članica ne izvaja zakonodaje EU, ima Komisija končno pristojnost, da začne formalni postopek za ugotavljanje kršitev¹⁸ pred Sodiščem EU.

51

Cilj revizije, ki jo je opravilo Sodišče, je bil ugotoviti, ali Komisija prenos pravnega okvira EU za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ocenjuje uspešno¹⁹ in ali pri tem upošteva ustrezne standarde, vključno z direktivo o preprečevanju pranja denarja, smernico Komisije za boljše pravno urejanje in drugimi notranjimi smernicami. Da bi odgovorilo na to vprašanje, je ocenilo, kako je Komisija preverjala prenos četrte direktive o preprečevanju pranja denarja. Direktiva je začela veljati 15. julija 2015, 28 držav članic pa jo je moralo prenesti v nacionalno zakonodajo in Komisiji do 26. junija 2017 sporočiti vse nacionalne ukrepe za prenos. Ko se je četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja še vedno v fazi prenosa, je sredi leta 2018 začela veljati peta direktiva o preprečevanju pranja denarja.

52

Sodišče je za oceno uporabilo vzorec treh držav članic in petih od 69 členov četrte direktive o preprečevanju pranja denarja. Izbralo je člene, ki so bili pomembni za bančni sektor EU in za katere so bile v večini držav članic ugotovljene težave glede skladnosti²⁰. Oceno je osredotočilo na prvi dve fazi postopka preverjanja skladnosti, tj. priglasitev in preverjanje prenosa, saj večina preverjanj skladnosti, ki jih izvaja Komisija, še vedno poteka in še ni zaključena. Revizija Sodišča ni zajemala ocene izvajanja zakonodaje v državah članicah. Postopek preverjanja skladnosti, ki ga izvaja Komisija, je pojasnjen na sliki 3.

Komisija je sprejela ustrezne ukrepe za spodbujanje prenosa

53

Da bi Komisija pomagala državam članicam, zagotavlja orodja za spodbujanje skladnosti²¹. Med septembrom 2015 in aprilom 2016, tj. pred rokom za prenos, je organizirala pet delavnic za vse države članice. Sodišče je na splošno ugotovilo, da so bile na delavnicah pokrite vse ključne teme v zvezi s prenosom četrte direktive o preprečevanju pranja denarja. Raziskava Sodišča je pokazala, da je 17 od 20 držav članic (85 %) menilo, da so smernice Komisije koristne²², 70 % pa jih je navedlo, da so delavnice zelo koristna metoda, s katero se jih podpira²³ pri prenosu zakonodaje. Ena od težav, ki so jih navedle države članice, je bilo dejstvo, da je peta direktiva o preprečevanju pranja denarja začela veljati sredi leta 2018, medtem ko so bili ukrepi iz četrte direktive o preprečevanju pranja denarja še vedno v fazi prenosa. To je povzročilo pritisk na upravno zmogljivost za izvajanje ukrepov za prenos.

54

Čeprav je Komisija sprejela ta ukrep, je pred rokom za prenos med julijem 2017 in marcem 2019 začela postopke za ugotavljanje kršitev zaradi neobveščanja ali nepopolnega obveščanja²⁴ proti vsem državam članicam. Teden dni pozneje je le šest držav članic izjavilo, da je prenos končan, sedem držav članic je poročalo o delnem prenosu, 15 držav članic pa ni priglasilo nobenih ukrepov za prenos četrte direktive o preprečevanju pranja denarja. Vendar je iz vzorca Sodišča razvidno, da so nekatere države članice precenile obseg, v katerem so sprejele ukrepe za prenos. To prispeva k položaju, v katerem se kljub želji po skladnosti na ravni EU zakonodaja o preprečevanju pranja denarja na nacionalni ravni izvaja neenakomerno, kar povečuje ranljivost enotnega trga za tveganje pranja denarja in financiranja terorizma (glej tudi odstavek 09).

Pri uporabi zunanjega izvajalca, ki ga je najela Komisija, so bile ugotovljene pomanjkljivosti

55

Komisija je preverjanje skladnosti četrte direktive o preprečevanju pranja denarja oddala zunanjemu izvajalcu, ki naj bi opravil preverjanje prenosa in skladnosti v zvezi z vsemi nacionalnimi ukrepi za prenos za vseh 28 držav članic. V skladu z notranjo smernico²⁵ mora Komisija pregledati poročila zunanjega izvajalca. Z revizijskim delom Sodišča je bilo potrjeno, da je bila ta notranja smernica upoštevana.

56

Pogodba ni vsebovala določb o možnosti opravljanja postopka spremljanja, zato je ob izteku pogodbe celotno breme ocenjevanja prenosa za vseh 28 držav članic padlo na osebje Komisije. To zlasti velja za četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja, v zvezi s katero je večina držav članic sporočila, da je bila ta direktiva do dogovorjenega roka prenesena delno ali pa ni bila prenesena, več držav članic pa je priglasilo veliko število ukrepov za prenos, v nekaterih primerih v štiriletnem obdobju (med letoma 2016 in 2020).

57

V praksi je Komisija lahko hitro ukrepala in sprožila postopek za ugotavljanje kršitev le, če država članica ni sporočila niti dokončanega niti delnega prenosa. V vzorcu Sodišča tega ni naredila ena država članica. Komisija je državi članici junija 2017, mesec dni po izteku roka, poslala uradni opomin.

58

V vzorčenih primerih Sodišča je Komisija potrebovala najmanj 20 mesecev in največ 40 mesecev za dokončanje splošnih preverjanj prenosa, vključno s postopki za ugotavljanje kršitev v zvezi s četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja (glej tabelo 4)²⁶. To je znatno daljše obdobje v primerjavi s ciljem iz smernice Komisije²⁷. Razlog za to sta bila tudi čas, ki so ga države članice potrebovale za prenos in priglasitev četrte direktive o preprečevanju pranja denarja, ter nepopolnost ukrepov za prenos. Poleg tega se lahko preverjanje skladnosti začne šele po dokončanih preverjanjih prenosa (vključno z morebitnim postopkom za ugotavljanje kršitev zaradi vprašanj v zvezi s popolnostjo prenosa)²⁸, kar lahko upočasni postopek. V državah članicah so bili v obdobju od dveh do petih let priglašeni številni ukrepi (glej sliko 4).

59

V zvezi s preverjanjem skladnosti (glej odstavek 52) je pregled Sodišča pokazal, da se je kakovost dokumentacije Komisije po tem, ko je zunanji izvajalec končal svoje delo, med državami zelo razlikovala. Za eno od vzorčenih držav Komisija ni mogla predložiti dokazil o strukturiranem spremljanju, ki ga je izvedlo njeno osebje. Razen predloge za preverjanje skladnosti zadevna enota Komisije ni imela vzpostavljenih smernic na ravni enote, poleg tega je bila visoka tudi fluktuacija osebja. Komisija ni imela vzpostavljene strategije, ki bi zagotavljala institucionalni spomin o tej specializirani temi, in to kljub temu, da je bila oblikovana že peta različica zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.

Številne države članice niso v celoti sodelovale s Komisijo

60

Četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja je zapletena direktiva, ki v večini držav članic ni prenesena v en zakonodajni akt, temveč je v zvezi z njo treba sprejeti ali spremeniti več zakonodajnih aktov. 19 od 20 držav članic (95 %), ki so sodelovale v raziskavi Sodišča, se je strinjalo, da je največji izziv pri prenosu četrte direktive o preprečevanju pranja denarja zapletenost zakonodaje, 60 % pa jih je kot izziv navedlo človeške vire. Ena od držav članic iz vzorca Sodišča je svojih 64 ukrepov priglasila v petih fazah: pred iztekom roka so bili priglašeni trije ukrepi, deset ukrepov je bilo priglašenih po izteku roka leta 2017, 16 ukrepov leta 2018, 34 ukrepov leta 2019, en ukrep pa leta 2020. Ta primer kaže, kako zapleten je bil postopek prenosa v nekaterih državah članicah, saj je pogosto vključeval več ministrstev³¹.

61

Države članice so morale Komisiji predložiti obrazložitvene dokumente, vključno s korelacijskimi tabelami³². Iz vzorca Sodišča je razvidno, da države članice tega niso vedno storile in da so nekatere to celo izrecno zavrnile. Revizija Sodišča je poleg tega pokazala, da vse države članice niso priglasile nacionalnih ukrepov za prenos prek podatkovne zbirke, ki je bila oblikovana v ta namen, kar je oviralo oceno prenosa četrte direktive o preprečevanju pranja denarja. Zaradi vsega tega se je delovna obremenitev Komisije povečala.

62

V zvezi s tem je treba omeniti, da je Sodišče EU leta 2019 odločilo³³, da države članice nosijo dokazno breme, da zagotovijo dovolj jasne in natančne informacije o ukrepih za prenos direktive. Vendar je večina držav članic prenos četrte direktive o preprečevanju pranja denarja končala pred objavo teh sodb.

Komisiji je pri upravljanju procesa primanjkovalo virov

63

Enota GD FISMA, ki je odgovorna za nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, se je v zadnjih letih razširila in je trenutno sestavljena iz 17 ekvivalentov polnega delovnega časa (EPDČ). Odgovorna je tudi za pripravo zakonodaje o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, obravnavo zadev, zahtevke za preiskavo domnevnih kršitev prava Unije, naslovljenih na organ EBA, pripravo seznamov tretjih držav in nadnacionalne ocene tveganja.

64

V obdobju 2017–2019 je imela enota omejeno število uslužbencev, ki so imeli v splošnem širok razpon pristojnosti. Izračuni Sodišča kažejo, da je bil v nekaterih primerih en referent odgovoren za štiri do šest držav članic, visoka pa je bila tudi fluktuacija zaposlenih.

65

Pomanjkanje človeških virov je prispevalo k zamudam glede na roke iz smernic Komisije, kot je navedeno v prejšnjih odstavkih. V zvezi z nekaterimi državami članicami Komisija ni imela osebja z ustreznimi jezikovnimi znanji za preverjanje prenosa, zato je bila še posebej odvisna od prevodov, za katere je bil potreben dodaten čas.

66

Ocena zakonodaje o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki jo je opravila Komisija, na splošno ni bila uspešna. To je bilo povezano z več dejavniki, kot so zapletenost zakonodaje, neenaki ukrepi držav članic in nezadostni viri, ki jih je Komisija namenila za naloge v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Poleg tega je zanašanje na direktive pomenilo počasno in neenakomerno izvajanje zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.

Komisija in organ EBA nista uspešno izvajala svojih pristojnosti v zvezi s „kršitvami prava Unije”

67

Ključni pogoj za nemoteno delovanje notranjega trga je, da se zakonodaja EU v zvezi s pranjem denarja po vsej Uniji izvaja dosledno. Z zakonodajno podlago (v nadaljnjem besedilu zaradi poenostavitve: uredba o organu EBA³⁴) je organ EBA pooblaščen za preiskovanje morebitnih kršitev prava Unije v zvezi z zakonodajo o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma na ravni držav članic. To bi lahko vključevalo neustrezen nadzor, zaradi katerega se v neki banki dogaja obsežno pranje denarja in financiranja terorizma.

68

Organ EBA ima pooblastila v zvezi s kršitvami prava Unije od svoje ustanovitve leta 2010. Postopek za preiskavo kršitve prava Unije je določen v uredbi o organu EBA, pa tudi v poslovniku tega organa. V Prilogi V so opisani postopek, časovni okvir in ključni deležniki.

69

Te preiskave se lahko izvedejo na lastno pobudo organa EBA ali na zahtevo številnih drugih organov, vključno s Komisijo. Zato je celoten proces, vključno z zahtevo, ki jo Komisija predloži organu EBA, pomemben za oceno učinkovitosti in uspešnosti obravnave morebitne kršitve prava Unije. Pomemben je tudi, ker je Komisija v celoti odgovorna za pravilno uporabo prava EU na ravni Unije (glej tudi odstavek 51). Natančneje, Sodišče je preučilo, ali Komisija uspešno ukrepa, kadar se srečuje z morebitnimi kršitvami zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ter ali organ EBA te morebitne kršitve preišče učinkovito in pravočasno. Preučilo je tudi, ali Komisija uporablja svoja pooblastila v zvezi z morebitnimi kršitvami zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, zlasti svoje (notranje) postopke, da od organa EBA zahteva preiskavo domnevne kršitve ali neuporabe prava Unije³⁵. Poleg tega je ocenilo, ali organ EBA morebitne kršitve prava Unije preiskuje v skladu s svojimi pooblastili na podlagi uredbe o organu EBA.

70

Organu EBA je bilo od leta 2015 predloženih skupno 48 zadev iz več virov, ki so se nanašale na različne vrste zakonodaje, kot je bonitetni nadzor, še nikoli pa ni začel preiskave v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na lastno pobudo. Devet od teh 48 zadev je bilo povezanih s pranjem denarja in financiranjem terorizma, od teh devetih zadev pa je Sodišče obravnavalo štiri zahteve, ki jih je Komisija predložila organu EBA v glede kršitev zakonodaje Unije v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma med letoma 2016 in 2019, da bi preučilo usklajevanje med obema organoma.

Pristop Komisije k zahtevam v zvezi s kršitvami prava Unije je bil ad hoc

71

Komisija nima notranjih smernic za predložitev zahtev za preiskavo organu EBA. Zahteve je predložila ad hoc, v večini primerov v nekaj dneh po poročanju medijev o zadevi v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v neki državi članici. Med različnimi službami Komisije ni potekalo formalno posvetovanje.

72

Komisija je v treh od štirih preučenih primerov organ EBA pozvala, naj zagotovi, da zadevna finančna institucija izpolnjuje zahteve iz člena 1(2) uredbe o organu EBA, in preuči morebitno kršitev ali neuporabo prava Unije. K temu ga je pozvala kljub temu, da so se takrat veljavna pravna pooblastila organa EBA nanašala na dejavnost nacionalnih nadzornikov, ne pa neposredno na delovanje finančnih institucij.

73

Iz tega pomanjkanja notranjega posvetovanja in napačne opredelitve pooblastil organa EBA je razvidno, da je bil pristop Komisije ad hoc.

Prihajalo je do prevelikih zamud pri ukrepanju organa EBA v zvezi z domnevnimi kršitvami prava Unije

74

Organ EBA se je odločil, da v zvezi z dvema od štirih zahtev Komisije ne bo začel preiskave, to odločitev pa je sprejel s precejšnjo zamudo. V enem primeru je takoj ukrepal in začel zbirati dokaze, potem pa več kot leto dni ni sprejel nobenih nadaljnjih ukrepov. V drugem primeru sploh ni ukrepal, da bi zbral dokaze. Organ EBA je Komisiji uradno odgovoril, in sicer z dopisom, ki je v enem primeru prispel po 13 mesecih, v drugem pa po 26 mesecih. Navedel je, da glede na odločitev v predhodnem primeru ni veliko možnosti, da bi začel preiskavo kršitve prava Unije (glej odstavka 78 in 79).

75

V dokumentih organa EBA, ki jih je Sodišče pregledalo, ni bilo jasne utemeljitve za to zamudo. Taka zamuda ni v skladu z načeli dobrega upravljanja ali medsebojnega sodelovanja med organi in institucijami EU. To vpliva tudi na učinkovitost procesa v primeru morebitne kršitve prava Unije, saj je organ odločitev o zahtevi (bodisi preiskava bodisi odločitev, da preiskave ne bo) sprejemal predolgo. To je pomenilo, da je imela Komisija v tem času manj zmožnosti za ukrepanje v zvezi s temi primeri.

76

V drugih dveh primerih je organ EBA sprožil preiskavo, ki je v obeh primerih privedla do tega, da je bil odboru nadzornikov organa EBA predložen osnutek priporočila v zvezi s kršitvijo prava Unije. Sodišče je v obeh primerih ugotovilo, da je osebje organa EBA opravilo obsežno preiskavo obravnavane težave v skladu z notranjimi pravili. V enem primeru je odbor nadzornikov ugotovil, da je prišlo do kršitve prava Unije, v drugem pa, da kršitve ni bilo.

Na odločanje organa EBA na visoki ravni so vplivali nacionalni interesi

77

Odbor nadzornikov je v prvem od dveh preiskovanih primerov v dvomesečnem zakonskem okviru ugotovil, da je prišlo do kršitve prava Unije, in izdal priporočilo zadevnemu nacionalnemu nadzorniku. O sprejetih ukrepih je takoj obvestil organ EBA. Komisija je v skladu s svojimi pooblastili in po posvetovanju z organom EBA sklenila, da ti koraki niso niti primerni niti ustrezni za zagotavljanje skladnosti s pravom Unije. Nato je zadevnemu nacionalnemu nadzorniku izdala mnenje o potrebnih ukrepih. Na splošno je Sodišče v tem prvem primeru našlo dokaze o učinkovitem in uspešnem sodelovanju med organom EBA in Komisijo pri opravljanju njunih nalog v skladu z uredbo o organu EBA.

78

V drugem primeru je organ EBA preiskavo kršitve prava Unije zaključil v dvomesečnem zakonskem obdobju. Preiskava vključuje sklic skupine, ki jo sestavljajo predsednik organa EBA in šest drugih članov odbora nadzornikov iz držav članic, katerih organi niso del preiskave. V tem primeru je skupina obravnavala osnutek priporočila v zvezi s kršitvijo prava Unije, ki je bil nato poslan v obravnavo celotnemu odboru nadzornikov. Sodišče je našlo pisne dokaze o poskusih lobiranja pri članih komisije v obdobju, ko je ta razpravljala o morebitnem priporočilu odboru nadzornikov. Odbor nadzornikov je nazadnje zavrnil osnutek priporočila.

79

Kar zadeva veljavne standarde v zvezi s tovrstnim lobiranjem, se za vse člane odbora nadzornikov uporabljajo določbe člena 42 uredbe o organu EBA, ki jih zavezujejo, da „ne zahtevajo in ne sprejemajo navodil institucij ali organov Unije, katere koli vlade ali katerih koli drugih javnih ali zasebnih organov”. V istem členu je določeno tudi, da države članice ali drugi javni organi, kot so nacionalni nadzorniki, „ne smejo vplivati na člane odbora nadzornikov pri opravljanju njihovih nalog”. Čeprav ima organ EBA podroben poslovnik za preiskave kršitev prava Unije, ta ne vsebuje posebnih smernic o tem, ali bi morali člani skupine sprejeti predloge drugih članov odbora nadzornikov oziroma kako ravnati, če ti drugi člani odbora nadzornikov poskušajo vplivati na člane skupine.

80

Komisija pri razpravi o tej zadevi ni bila prisotna, saj ima status članice brez glasovalne pravice, ter je bila o odločitvi in razlogih zanjo uradno obveščena šele deset dni po sestanku odbora nadzornikov. Pozneje istega leta je Komisija ugotovila, da se v zvezi s tem primerom „porajajo vprašanja za prihodnost, vključno s tem, kako zagotoviti, da bodo nadzorniki lahko odgovarjali za svoja dejanja, da bi se zagotovila skladnost finančnih institucij s pravom Unije, zlasti glede na to, da direktivi določata le minimalno harmonizacijo”³⁶.

81

Komisija je že leta 2014 ugotovila, da upravljanje organa EBA včasih omogoča sprejemanje odločitev, ki so bolj prilagojene nacionalnim interesom kot širšim interesom EU³⁷. V poročilu Sodišča o stresnih testih organa EBA (Posebno poročilo št. 10/2019) je bilo ugotovljeno, da prevladujoča vloga nacionalnih organov pomeni, da se premalo upošteva stališče EU³⁸. Zgoraj opisani primeri lobiranja so dodaten dokaz, da so nacionalni nadzorniki v okviru upravljanja organa EBA preveč dominantni.

82

Dne 1. januarja 2020 je začela veljati nova uredba o organu EBA, v kateri so določene nekatere spremembe postopka v zvezi s kršitvami prava Unije na splošno ter v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Vendar ključne pomanjkljivosti na področju upravljanja pri organu EBA, opisane v prejšnjih odstavkih, niso bile odpravljene.

Izmenjava informacij med Komisijo in organom EBA ni bila formalizirana

83

Organ EBA je v dveh primerih kršitve prava Unije, ki jih je preiskoval, uporabil zelo različna pristopa k izmenjavi dokumentov s Komisijo, ki je članica odbora nadzornikov brez glasovalne pravice.

84

V prvem primeru (glej odstavek 77) je osnutek priporočila posredoval predstavniku Komisije v odboru nadzornikov, v drugem primeru (glej odstavka 78 in 79) pa Komisiji pred sestankom odbora nadzornikov sploh ni hotel posredovati nobenih dokumentov zaradi obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, določene v njegovi ustanovni uredbi. Osnutek priporočila je nazadnje predložil Komisiji mesec dni po sprejetju odločitve.

85

Sodišče je poleg tega ugotovilo, da med organom EBA in Komisijo ni formalizirane izmenjave po tem, ko Komisija organu EBA pošlje zahtevo za začetek postopka glede morebitne kršitve prava Unije, temveč imata ta organa neformalne stike. Čeprav v takrat veljavni uredbi o organu EBA ni bila določena formalizirana redna izmenjava med stranema, bi se z njo izboljšali jasnost in sledljivost ukrepov, ki jih je organ EBA nameraval sprejeti na podlagi take zahteve Komisije, Komisiji pa bi se omogočilo, da bi izrazila svoja pričakovanja v smislu rokov in prioritet, ko je organu EBA hkrati predložila več zahtev v zvezi s kršitvami prava Unije.

86

Postopek v zvezi s kršitvami prava Unije je na splošno neuspešen. Komisija uporablja ad hoc pristop k predložitvi zahtev, odbor nadzornikov organa EBA pa pri uporabi svojih pooblastil v zvezi s kršitvami prava Unije ni usmerjen v interes EU (čeprav osebje opravi učinkovite priprave).

ECB je tveganja pranja denarja in financiranja terorizma začela vključevati v bonitetni nadzor, vendar izmenjava informacij kljub izboljšavam ni povsem učinkovita

87

ECB je konec leta 2014 je prevzela odgovornost za bonitetni nadzor kreditnih institucij (v nadaljnjem besedilu zaradi poenostavitve: banke) v bančni uniji³⁹, kar v praksi pomeni neposredni nadzor nad približno 120 bankami ali bančnimi skupinami v euroobmočju.

88

Bonitetni nadzor in nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma imata različne cilje in pristope. Tveganja v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma ter pomisleki glede bonitetnih zahtev se lahko prekrivajo, obe vrsti nadzora pa se tudi dopolnjujeta. Poslovni model, ki temelji na tveganju pranja denarja in financiranja terorizma, bi lahko na primer povečal tveganje propada banke. Po drugi strani bi lahko prisotnost tveganja pranja denarja in financiranja terorizma kazala na sicer slabo upravljanje tveganja, kar je pomembno z vidika bonitetnega nadzora.

89

ECB je bila zaradi novih nadzornih pooblastil, ki so ji bile dodeljene leta 2013, izrecno izključena iz prevzema odgovornosti za preprečevanje uporabe finančnega sistema za namene pranja denarja in financiranja terorizma⁴⁰; ta pooblastila so obdržali nacionalni organi, pristojni za nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljnjem besedilu: nacionalni nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma). V uvodnih izjavah uredbe o EMN je navedeno, da bi morala ECB v celoti sodelovati s temi nacionalnimi nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma⁴¹. Da bi odpravili poznejšo pravno negotovost⁴² v zvezi s tem sodelovanjem, je v letih 2018⁴³ in 2019⁴⁴ začela veljati zakonodaja, s katero se lajša to specifično sodelovanje.

90

V državah članicah so nacionalni nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma običajno del istega javnega organa, ki izvaja bonitetni nadzor bank. Na splošno so države članice, s katerimi je govorilo Sodišče, opozorile na možne sinergije takega pristopa v svojih nacionalnih okvirih.

91

Enotni mehanizem nadzora je bil vzpostavljen leta 2014, vendar je poudarek revizije Sodišča na razvoju dogodkov od leta 2018 do junija 2020. Sodišče se je osredotočilo na preverjanje, ali je ECB pri bonitetnem nadzoru učinkovito uporabljala opredeljene dejavnike tveganja pranja denarja in financiranja terorizma.

92

Sodišče je poleg tega preverilo, ali je vzpostavljen ustrezen okvir za spodbujanje učinkovite izmenjave informacij med ECB in nacionalnimi nadzorniki. Ocenilo je, ali se uporablja zanesljiva metodologija za učinkovito vključevanje bonitetnih posledic tveganj pranja denarja in financiranja terorizma v stalni bonitetni nadzor, ki ga izvaja ECB, in sicer v okviru procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP).

93

Sodišče je pregledalo veljavne smernice organa EBA o SREP, nadzorniški priročnik ECB, notranje kontrole znotraj ECB in s tem povezane statistične podatke. Na podlagi vzorca 12 bank⁴⁵, ki jih neposredno nadzoruje ECB, je preučilo tudi njihovo izvajanje. Pri tem se je osredotočilo na zadnja dva zaključena cikla SREP v letih 2018 in 2019. Vzorec je oblikovalo na podlagi tveganja, pri čemer se je osredotočilo na banke, v zvezi s katerimi je ECB največ komunicirala z nacionalnimi nadzorniki, hkrati pa je zagotovilo tudi geografsko razpršenost vzorca.

Izmenjava informacij med nacionalnimi nadzornimi organi in ECB kljub izboljšavam ni povsem učinkovita

94

Na podlagi razgovorov Sodišča s člani osebja ECB je pred letom 2019 komunikacija med ECB in nacionalnimi nadzorniki za preprečevanje pranja denarja/ financiranja terorizma potekala neformalno v okviru stalnega nadzora, čeprav ni bila nujno dosledna in strukturirana. Sodišče za to ni našlo dokazov, saj cikli procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, ki jih je ocenjevalo, niso zajemali navedenega obdobja.

95

Poleg tega ima velika večina nacionalnih bonitetnih nadzornikov tudi pooblastilo za nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma (glej sliko 5), imenovani pa so „integrirani nadzorniki”. Obseg izmenjave informacij med temi nadzorniki se razlikuje zaradi dejavnikov, kot sta organizacijska struktura in nacionalna zakonodaja. V nekaterih primerih se informacije niso izmenjevale interno, kar poudarja vlogo, ki bi jo lahko imela ECB pri spodbujanju izmenjave informacij.

96

ECB in nacionalni nadzorni organi so v začetku leta 2019 podpisali sporazum o praktični ureditvi za izmenjavo informacij (v nadaljnjem besedilu: sporazum o preprečevanju pranja denarja)⁴⁶. V tem sporazumu o preprečevanju pranja denarja so na splošno opredeljene informacije, ki si jih morata izmenjevati obe strani, vključno s postopki, ki jih je treba upoštevati pri zahtevkih ali izmenjavah „na lastno pobudo”. Več podrobnosti je v Prilogi VII.

97

Da bi ECB olajšala uporabo sporazuma o preprečevanju pranja denarja, je konec leta 2018 v okviru EMN vzpostavila horizontalno usklajevalno funkcijo s šestimi EPDČ, ki naj bi delovala kot osrednja kontaktna točka med nacionalnimi nadzorniki in nadzorniki za posamezne banke v ECB.

98

ECB od začetka veljavnosti sporazuma o preprečevanju pranja denarja v januarju 2019 do novembra 2019 v okviru rednega letnega cikla od nacionalnih nadzornikov ni prejela informacij o nadzoru na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma za nobeno pomembno institucijo. Poleg tega v tem obdobju med ECB in nacionalnimi nadzorniki ni bilo izmenjave informacij na podlagi sporazuma o preprečevanju pranja denarja v zvezi s približno tretjino bank, ki jih neposredno nadzoruje ECB.

99

Po drugi strani pa je ECB za obdobje od decembra 2019 do junija 2020 v okviru rednega letnega cikla prejela 152 sklopov informacij v zvezi s 110 bankami. Za več podrobnosti o izmenjavi informacij za 120 velikih bank, ki jih neposredno nadzoruje ECB, glej tabelo 5.

100

Iz podatkov v tabeli 5 in revizijskega dela Sodišča je razvidno, da je izmenjava informacij od začetka leta 2019, ko je bil sklenjen sporazum o preprečevanju pranja denarja, pogostejša in doslednejša, saj so bile redne izmenjave med ECB in organi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma od prve polovice leta 2020 pogostejše.

101

ECB je oblikovala standardne predloge za zahtevanje informacij v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma od nacionalnih nadzornikov ter za posredovanje teh informacij njim, in sicer tako za redne izmenjave kot za ad hoc zahtevke. ECB je vzpostavila tudi okvir za zagotavljanje informacij organom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, kot so nadzorniški ukrepi v zvezi s pomanjkljivostmi pri notranjem upravljanju.

102

Sodišče je ugotovilo, da je pri posredovanju informacij s strani ECB nacionalnim nadzornikom, na primer v zvezi z odlomki o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma iz odločitev v zvezi s SREP, informacijami v okviru nadzora ECB, ki se ne izvaja na kraju samem, in informacijami o sumljivih transakcijah v zvezi z nedonosnimi krediti, v nekaterih primerih prihajalo do zamud, dolgih do šest mesecev. V sporazumu o preprečevanju pranja denarja sicer niso določeni jasni roki, vendar velik del zamude nastane zato, ker je pri sprejemanju odločitev v okviru ECB potrebna odobritev vodstva na več stopnjah⁴⁷. Vodstveni delavci ECB imajo zelo malo pooblastil za izmenjavo informacij. Zaradi tega lahko nacionalni nadzorniki v primeru potrebe po ukrepanju ukrepajo z zamudo.

103

Gradivo, ki so ga predložili nacionalni nadzorniki (kot so poročila o inšpekcijskih pregledih na kraju samem), se je razlikovalo po obsegu in kakovosti, poleg tega ni bilo vedno predloženo pravočasno. V nekaterih primerih je ECB od nacionalnih nadzornikov prejela dejanske odlomke ali celo popolna poročila o inšpekcijskih pregledih na kraju samem. V zvezi z drugimi bankami je bilo predloženo le zbirno gradivo.

104

Organ EBA trenutno pripravlja smernice o sodelovanju in izmenjavi informacij med bonitetnimi nadzorniki, nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter finančnoobveščevalnimi enotami. Smernice, ki naj bi bile v drugem četrtletju leta 2021 objavljene za javno posvetovanje, bodo zagotavljale jasnejše napotke.

Nacionalni nadzorniki uporabljajo različne metodologije, smernice organa EBA glede nadzorniških ocen pa niso dovolj podrobne

105

Sodišče je v vzorcu bank poleg tega ugotovilo, da nacionalni nadzorniki uporabljajo zelo različne metodologije za ocene v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma, na primer različne lestvice in merila za ocenjevanje tveganja, v glavnem zato, ker je v zakonodajnem okviru določena le minimalna harmonizacija. To povzroča povečano tveganje, da bi lahko ECB pri bonitetnem nadzoru bank iz različnih jurisdikcij nedosledno obravnavala bonitetne pomisleke, povezane s tveganjema pranja denarja in financiranja terorizma, vendar izpodbijanje teh ocen ali metodologij tveganja ni v pristojnosti ECB. EBA se trenutno posvetuje o spremembah svojih obstoječih smernic za nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki temelji na tveganju.

106

Izrecno sklicevanje na preprečevanje pranja denarja je bilo vključeno šele v revidirane smernice organa EBA za proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP)⁴⁸ julija 2018, čeprav na splošno. Splošne so bile tudi notranje smernice ECB.

107

Izrecna pravna podlaga za vključitev tveganja pranja denarja in financiranja terorizma v bonitetni nadzor je začela veljati šele junija 2019 (glej odstavek 89). Za to je bil tudi potreben prenos na ravni držav članic.

108

Na podlagi zahteve Sveta za pripravo ustreznih smernic je EBA objavil dve mnenji. Ker pa ni harmoniziranega pravnega okvira in podrobnih smernic EBA, bonitetni nadzorniki na splošno in zlasti ECB nimajo celotnega sklopa informacij in orodij za konsistentno upoštevanje bonitetnih posledic tveganj pranja denarja in financiranja terorizma v okviru procesa SREP.

109

ECB je v začetku leta 2020 svoj nadzorniški priročnik posodobila v skladu z veljavnimi smernicami organa EBA. Nadzorniška praksa je, da se posodobijo notranji priročniki, kadar se vzpostavijo smernice organa EBA, na primer o tem, kako se lahko v skupni rezultat SREP vključijo pomisleki v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma ter nadzorniški dejavniki.

110

ECB v okviru ciklov SREP za leti 2018 in 2019 ni opravila preverjanja konsistentnosti, da bi ugotovila, kako so bili pomisleki glede pranja denarja in financiranja terorizma upoštevani v ocenah SREP, čeprav je to storila za cikel SREP za leto 2020⁴⁹. Sodišče pa je za banke iz vzorca našlo dokaze, da je ECB v svojih odločitvah v zvezi s SREP v letih 2018 in 2019 upoštevala informacije v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma. ECB je za banke z ugotovljenimi pomanjkljivostmi glede pranja denarja in financiranja terorizma pripravila priporočila za odpravo bonitetnih pomanjkljivosti. V manjšem številu primerov je osebje upoštevalo informacije, ki so jih predložili nacionalni nadzorniki, vendar je ocenilo, da niso pomembne za bonitetne namene. Odločitve v zvezi s SREP (ali ustrezni deli) so bile poslane bankam in nacionalnim nadzornikom. ECB ni odgovorna za preverjanje ukrepov nacionalnih nadzornikov v zvezi z njihovimi osrednjimi dejavnostmi, ampak zgolj za to, da jih s temi informacijami seznani.

111

ECB je na splošno dobro začela vključevati tveganje pranja denarja in financiranja terorizma v bonitetni nadzor. ECB bi morala odločitve sprejemati učinkoviteje, ECB in nacionalni nadzorniki pa morajo vključiti prihodnje smernice organa EBA.

Zaključki in priporočila

112

Na splošno je Sodišče ugotovilo pomanjkljivosti pri ukrepanju na ravni EU v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma. Ukrepi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter ukrepanje v primerih, v katerih je ugotovljeno tveganje, so bili na ravni EU institucionalno razdrobljeni in so se slabo usklajevali (glej odstavke 50 do 66). Organi EU, ki jih je revidiralo Sodišče, imajo zdaj omejena orodja za zagotavljanje zadostne uporabe okvirov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma na nacionalni ravni (glej odstavke 67 do 86 in 87 do 111). Ni enotnega nadzornika EU za področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, pristojnosti EU na tem področju so razdeljene med več organov, usklajevanje z državami članicami pa poteka ločeno.

113

Trenutno je glavni pristop EU k zaščiti bančnega sektorja, da se ta ne bi uporabljal za pranje denarja in financiranje terorizma, uporaba zakonskih zahtev, ki imajo predvsem obliko direktiv. Države članice morajo prenesti direktive in imajo glavno odgovornost za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma prek nacionalnih ureditev nadzora. Odgovorne so tudi za izvrševanje. Dejansko se uporaba zakonodaje EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma med državami članicami razlikuje.

114

Komisija je pri pripravi seznama tretjih držav za leto 2019 dobro izkoristila obveščevalne podatke (med drugim agencije Europol) in ustrezno uporabljala svojo metodologijo (odstavki 31 do 37). ESZD sprva Komisiji ni predložila zahtevanih prispevkov za pripravo seznama, komuniciranje s tretjimi državami, uvrščenimi na seznam, pa je bilo nedosledno (odstavek 28). Kljub poskusom Komisije, da bi pripravila samostojni seznam EU, ji zaenkrat še ni uspelo preseči seznama skupine FATF, saj ni dobila odobritve Sveta (odstavka 35 in 36).

115

Tveganja pranja denarja in financiranja terorizma v nadnacionalni oceni tveganja niso jasno prednostno razvrščena zaradi metodologije Komisije za oceno tveganja, poleg tega v njej ni pojasnjeno, kdaj se sektorske ocene tveganja spremenijo (odstavek 44). Komisija nadnacionalne ocene tveganja kljub svojim pooblastilom ni hitro posodabljala, ocena pa tudi ni vključevala geografske razsežnosti (odstavek 46). Komisija še ni objavila statističnih podatkov o pranju denarja in financiranju terorizma v skladu s svojimi novimi pravnimi obveznostmi, zato je trenutno težko oceniti obseg pranja denarja in financiranja terorizma v EU (odstavek 48).

Priporočilo 1 – Komisija naj izboljša svoje ocene tveganja

Komisija naj:

1. v celotnem postopku priprave nadnacionalne ocene tveganja okrepi prednostno razvrščanje sektorjev na podlagi tveganja: od načrtovanja do nadaljnjega spremljanja, pri čemer naj navede, kdaj in zakaj se ocene spremenijo, poleg tega naj opravlja posodobitve za hitro razvijajoče se sektorje in doda geografske podatke;
2. začne izvajati novo metodologijo za oblikovanje samostojnega seznama EU, na katerem bi bile navedene tretje države; sodeluje z ESZD in državami članicami, da bi zagotovila vključevanje obveščevalnih podatkov in zgodnjo komunikacijo s tretjimi državami, uvrščenimi na seznam;
3. vzpostavi orodja za zmanjšanje tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki ga pomenijo tretje države, na ravni subjektov ali sektorjev.

Časovni okvir: do konca leta 2021.

116

Prenos direktive o preprečevanju pranja denarja je zapleten in v večini primerov so države članice za ta prenos porabile preveč časa. V številnih primerih je bilo njihovo sporočanje o prenosu Komisiji nepopolno ali pozno (odstavki 60 do 62). Kljub temu je Sodišče opredelilo primere, v katerih je bilo ocenjevanje, ki ga je izvedla Komisija, počasnejše, kot je navedeno v njenih notranjih smernicah (odstavek 58). V dejavnosti Komisije v zvezi z oceno prenosa je bilo vključenih premalo uslužbencev (glej odstavek 65), v zvezi z zunanjim izvajanjem pa je bilo nekaj omejitev (odstavek 56). Zaradi vseh teh dejavnikov skupaj se je zmanjšala zmožnost Komisije, da sprejme ukrepe v zvezi z neprenosom.

117

Ta počasen prenos je prispeval k nedoslednemu pravnemu okviru med državami članicami (odstavek 58) in povečal tveganje, da osebe, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, izkoriščajo šibke točke. Delavnice Komisije so bile koristno orodje za podporo upravni zmogljivosti držav članic (odstavek 53). Kljub tem kakovostnim smernicam Komisije so države članice za prenos zakonodaje porabile veliko časa in precenile obseg, v katerem so to storile (glej odstavek 54). To na splošno kaže, da je na zapletenem področju, kot je zakonodaja o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, enake konkurenčne pogoje mogoče bolje doseči z uporabo uredb kot pa direktiv.

Priporočilo 2 – Komisija naj zagotovi dosledno in takojšnjo veljavnost zakonodaje o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma

Komisija naj, kolikor je to mogoče, namesto direktiv uporabi uredbe.

Časovni okvir: do konca leta 2021.

118

Kar zadeva usklajevanje, Komisija pred predložitvijo zahtev v zvezi s kršitvami prava Unije organu EBA sama izvede le malo analize, pri čemer se zanaša predvsem na poročanje medijev (odstavek 71).

119

Uslužbenci organa EBA je preiskave domnevnih kršitev prava Unije, povezanih s pranjem denarja in financiranjem terorizma, na splošno izvedlo pravočasno in v skladu z notranjimi smernicami (odstavek 76). Vendar je organ EBA porabil nerazumno veliko časa za odločanje, ali naj preišče nekatere primere (odstavka 74 in 75), poleg tega ni izvedel nobene preiskave v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma na lastno pobudo (odstavek 70). Sodišče je pri organu EBA našlo dokaze o lobiranju pri članih skupine, medtem ko je ta obravnavala domnevno kršitev prava Unije, povezano s pranjem denarja in financiranjem terorizma. Organ EBA nima vzpostavljenih specifičnih pravil za preprečevanje tovrstnega lobiranja (odstavka 78 in 79). V zvezi s kršitvami prava Unije se interesi EU v postopku odločanja organa EBA ne upoštevajo dovolj, in sicer zaradi vpliva nacionalnih nadzornikov na postopek odločanja, pri čemer je iz zaključevanja primerov brez preiskave razvidno, da je organ EBA nepripravljen izvajati preiskave v zvezi s kršitvami prava Unije, povezanimi s pranjem denarja in financiranjem terorizma. Zato je organ EBA od leta 2010, ko so mu bila podeljena pooblastila, ugotovil le eno kršitev prava Unije, povezano s pranjem denarja in financiranjem terorizma.

120

Vse to kaže, da mehanizem v zvezi s kršitvami prava Unije ne prispeva k enotni uporabi zakonodaje o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma v EU, kar ogroža celovitost enotnega trga.

Priporočilo 3 – Organ EBA in Komisija naj bolje uporabljata svoja pooblastila v zvezi s kršitvami prava Unije za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma

Komisija naj:

1. pripravi notranje smernice na ravni generalnih direktoratov za predložitev zahtev v zvezi s kršitvami prava Unije, povezanimi s pranjem denarja in financiranjem terorizma;
2. pri uporabi svojih pravnih pooblastil za zagotavljanje uporabe prava EU uporablja informacije o primerih kršitve prava Unije;
3. predlaga zakonodajne spremembe, da bi se zagotovila pravna jasnost o tem, katere informacije bi moral organ, pristojen za preiskovanje zahtev v zvezi s kršitvami prava Unije, dati na voljo Komisiji med postopkom v zvezi s kršitvami prava Unije.

Organ EBA naj:

4. zagotovi, da se odločitve v zvezi s tem, ali začeti preiskavo ali ne, sprejmejo nemudoma po prejemu zahtev v zvezi s kršitvami prava Unije;
5. vzpostavi pravila, ki bodo drugim članom odbora nadzornikov preprečila poskuse vplivanja na člane skupine med njihovim posvetovanjem.

Časovni okvir: do konca leta 2021.

121

ECB je v skladu z novimi obveznostmi vzpostavila okvir za vključevanje informacij v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma v bonitetni nadzor ter dejavno izmenjuje informacije v zvezi s tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma z nacionalnimi nadzorniki. Vendar je zaradi zapletenega postopka odločanja ECB zmanjšana učinkovitost izmenjave informacij ECB z drugimi deležniki (odstavek 102). ECB nima niti odgovornosti niti pristojnosti, da razišče, kako nacionalni nadzorniki uporabljajo informacije, ki jih pošilja zunanjim deležnikom. Na ravni EU ni nadzornika za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, zato so za spremljanje skladnosti in ukrepanje v bistvu odgovorni nacionalni nadzorniki (odstavek 07).

122

Nacionalni nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma so ECB začeli pošiljati bančna poročila, ki so pomembna z vidika bonitetnega nadzora. Vendar se ta poročila zaradi nacionalnih praks razlikujejo po obsegu, posodobljene smernice organa EBA za nadzornike za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma pa se še vedno razvijajo (odstavek 117). To zmanjšuje zmožnost ECB, da jih učinkovito vključi v svoje nadzorniške ocene (odstavka 108 in 109). Sodišče je na podlagi vzorca ugotovilo, da ECB zdaj vključuje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma v bonitetni nadzor (odstavka 110 in 111).

Priporočilo 4 – Organ EBA in ECB naj si prizadevata za boljše vključevanje tveganja pranja denarja in financiranja terorizma v bonitetni nadzor

Organ EBA naj:

1. izboljša svoje smernice za vključitev tveganja pranja denarja in financiranja terorizma v bonitetni nadzor;

Časovni okvir: do konca prvega četrtletja leta 2022.

2. dokonča pripravo smernic za nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki temelji na tveganjih, da bi zagotovil večjo doslednost pri ocenjevanju nadzorovanih subjektov v zvezi s preprečevanjem pranja denarja;

Časovni okvir: do konca leta 2021.

3. v svojih smernicah za sodelovanje in izmenjavo informacij določi vsebino informacij, ki se bodo izmenjevale, ter časovni načrt za to.

Časovni okvir: do konca leta 2021.

ECB naj:

4. vzpostavi notranjo politiko za učinkovitejšo izmenjavo informacij v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma z nacionalnimi nadzorniki;

Časovni okvir: do konca prvega četrtletja leta 2022.

5. po objavi posodobljenih smernic organa EBA posodobi svojo metodologijo za vključevanje tveganja pranja denarja in financiranja terorizma v bonitetni nadzor.

Časovni okvir: do konca drugega četrtletja leta 2022.

123

Glede na visoko raven čezmejnega povezovanja v bančnem sektorju EU pomanjkljivosti v sedanji zasnovi in izvajanju okvira EU za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (glej odstavek 112) pomenijo tveganja za celovitost finančnega trga in zaupanje javnosti. Prihodnja zakonodajna reforma (glej odstavke od 13 do 15) je za Komisijo, Evropski parlament in Svet priložnost, da obravnavajo ugotovljene pomanjkljivosti (glej odstavke 36, 49, 66 in 86) ter odpravijo razdrobljenost okvira EU za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma.

To poročilo je sprejel senat IV, ki ga vodi Alex BRENNINKMEIJER, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 20. maja 2021.

Priloge

Priloga I – Pravni okvir EU

Priloga II – Primerjava četrte in pete direktive o preprečevanju pranja denarja

Četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja – Direktiva 2015/849	Peta direktiva o preprečevanju pranja denarja – Direktiva 2018/843
Objavljena: 20. maja 2015. Začetek veljavnosti: 26. junija 2017	Objavljena: 19. junija 2018 Začetek veljavnosti: 10. januarja 2020
• Potrebni sta ocena tveganja na ravni EU (nadnacionalna ocena tveganja) in nacionalna ocena tveganja • Dejansko lastništvo • Pristojnosti matične države članice in države članice gostiteljice za družbe, ki poslujejo tudi v drugih državah članicah • Okrepljena pooblastila finančnoobveščevalnih enot • Poenostavljeno skrbno preverjanje • Igre na srečo: razširitev na vse storitve iger na srečo • Spremenjena in razširjena opredelitev politično izpostavljenih oseb • Poročila o sumljivih dejavnostih • Vodenje evidenc se lahko podaljša do deset let • Mejna vrednost gotovinskih plačil, ki sproži preglede za preprečevanje pranja denarja, se je znižala na 10 000 EUR	• Izboljšanje dela finančnoobveščevalnih enot z boljšim dostopom do informacij prek centraliziranih registrov bančnih računov • Izboljšanje sodelovanja med nadzorniki za preprečevanje pranja denarja in ECB • Okrepitev nadzorniške vloge organa EBA • Razširitev meril za ocenjevanje tretjih držav z visokim tveganjem in zagotovitev skupne visoke ravni zaščitnih ukrepov za finančne tokove iz takih držav • Odprava anonimnosti v zvezi s predplačniškimi karticami • Povezovanje registrov dejanskega lastništva na ravni EU • Seznam politično izpostavljenih oseb • Povečanje preglednosti lastništva podjetij in skladov • Nova pravila za kriptovalute

Priloga III – Različni postopki za uvrstitev na seznam EU

	Jurisdikcije, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene	Omejevalni ukrepi (sankcije)	Seznam tretjih držav z visokim tveganjem pranja denarja
Seznam	• Seznam jurisdikcij, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene	• Seznam avtonomnih sankcij EU, vključno z ukrepi, dogovorjenimi v okviru Varnostnega sveta ZN (za izvajanje resolucij Varnostnega sveta ZN)	• Tretje države z visokim tveganjem, ki imajo v svoji ureditvi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma strateške pomanjkljivosti
Cilji EU	➢ Izboljšati dobro davčno upravljanje na svetovni ravni (splošni cilj). ➢ Zagotoviti, da mednarodni partnerji EU spoštujejo enake standarde kot države članice EU. ➢ S sodelovanjem spodbujati pozitivne spremembe davčne zakonodaje in praks. ➢ Preprečevati davčne goljufije in utaje, izogibanje davkom in pranje denarja; orodje za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev. ➢ Izvajati pritisk na davčne oaze, da uporabljajo pravila in standarde za doseganje preglednosti, poštene davčne konkurence in izvajanja mednarodnih standardov proti eroziji davčne osnove/preusmerjanju dobička.	➢ Orodje skupne zunanje in varnostne politike EU (SZVP), s katerim lahko EU po potrebi ukrepa, da prepreči konflikt ali se odzove na nastajajoče ali trenutne krize. ➢ Spodbuditi sremembo politike ali dejavnosti. ➢ Izvajati resolucije Varnostnega sveta ZN ali pospeševati doseganje ciljev SZVP, in sicer spodbujati mednarodni mir/varnost, preprečevati spore, podpirati demokracijo, pravno državo in človekove pravice ter varovati načela mednarodnega prava. ➢ Podpirati boj proti terorizmu in širjenju orožja za množično uničevanje.	➢ Obrambna politika, namenjena zaščiti celovitosti notranjega trga pred jurisdikcijami tretjih držav, ki resno ogrožajo finančni sistem Unije.
Ožji izbor	➢ Faza izbire: države članice so izbrane na podlagi nevtralne preglednice kazalnikov. ➢ Faza preverjanja: upoštevata se delo Svetovnega foruma za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene ter vključujoč okvir OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. Merila za celovito oceno: skladnost z več standardi OECD.	➢ Nekatere režime sankcij določi Varnostni svet ZN, druge pa sprejme EU samostojno na podlagi informacij ESZD, držav članic, delegacij EU in Evropske komisije. ➢ Omejevalni ukrepi morajo biti vedno v skladu z mednarodnim pravom ter morajo spoštovati človekove pravice/temeljne svoboščine, zlasti dolžno pravno postopanje in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.	➢ Komisija upošteva informacije skupine FATF in drugih regionalnih organov, ki imajo podobne naloge kot skupina FATF, pa tudi pregled drugih pomembnih informacij v javni rabi in zasebne informacije, ki so na voljo drugim organom EU (npr. agenciji Europol, ESZD).
Glavna vloga institucij EU	➢ Seznam temelji na sporočilu Komisije o zunanji strategiji za učinkovito obdavčenje, predstavljenem v svežnju proti izogibanju davkom iz leta 2016; Evropska komisija je odgovorna za pripravo nevtralne preglednice kazalnikov. ➢ Svet EU (Skupina za kodeks ravnanja (obdavčitev podjetij)): preveri države in jih uvrsti na seznam; nazadnje sprejme/spremeni seznam.	➢ Svet EU: sprejme (uredba), podaljša ali odpravi režim sankcij na podlagi predlogov visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. ➢ Evropska komisija • pripravi predloge uredb o sankcijah, ki se nato predložijo Svetu v sprejetje; • zastopa Komisijo v razpravah v zvezi s sankcijami z državami članicami v Delovni skupini svetovalcev za zunanje odnose, ki je telo Sveta; • prenese nekatere sankcije ZN v pravo EU; • spremlja izvajanje/izvrševanje sankcij EU v državah članicah; • podpira države članice pri njihovih prizadevanjih za uporabo sankcij; • izboljšuje odpornost EU na ekstrateritorialne sankcije, ki jih sprejmejo tretje države. ➢ ESZD: odgovorna je za pripravo in pregled režimov sankcij v sodelovanju z državami članicami, ustreznimi delegacijami EU in Evropsko komisijo.	➢ Komisija je pravno zavezana, da opredeli države zunaj EU s pomanjkljivostmi v svojem nacionalnem okviru za preprečevanje pranja denarja, ki ogrožajo finančni sistem EU. Uporablja uvrstitve iz svojega pregleda davčnih kazalnikov, ki ga je pripravila leta 2016 in v katerem so države razvrščene po gospodarski povezanosti z EU, relativnem obsegu finančnega sektorja in korupciji. ➢ Komisija z delegiranim aktom sprejme seznam tretjih držav z visokim tveganjem: pred sprejetjem se mora posvetovati s skupino strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (EGMLTF), pa tudi z Evropskim parlamentom. ➢ Seznam predlaga Evropska Komisija, Parlament ali Svet pa lahko ta predlog zavrneta v 30 dneh.
Podaljšanje	➢ Vsaj enkrat na leto; od leta 2020 dvakrat na leto.	➢ Avtonomne določbe EU se pregledajo vsaj vsakih 12 mesecev. Svet se lahko kadar koli odloči, da jih spremeni, podaljša ali začasno opusti.	➢ Vsaj enkrat na leto, lahko pa tudi pogosteje.
Cilj	➢ Na seznam se lahko uvrstijo le jurisdikcije zunaj EU; ➢ nanj se lahko uvrstijo tudi jurisdikcije, ki so čezmorske države in ozemlja EU (vendar niso del same EU).	➢ Vlade držav, ki niso članice EU (zaradi svojih politik); ➢ podjetja (ki zagotavljajo sredstva za izvajanje zadevnih politik); ➢ skupine ali organizacije (kot so teroristične skupine); ➢ posamezniki (ki podpirajo zadevne politike, so vpleteni v teroristične dejavnosti itd.); ➢ sankcije učinkujejo v državah, ki niso članice EU, vendar se ukrepi uporabljajo le v okviru jurisdikcije EU; obveznosti, ki se z njimi nalagajo, so zavezujoče za državljane EU ali osebe, ki se nahajajo v EU ali v njej poslujejo.	➢ Države in ozemlja zunaj EGP, ki lahko načeloma vključujejo čezmorske države in ozemlja EU, ki niso del same EU.
Vpliv	➢ Zaščitni ukrepi EU na nedavčnih področjih: • institucije/države članice EU morajo seznam EU upoštevati pri: zunanji politiki, razvojnem sodelovanju in gospodarskih odnosih s tretjimi državami; • Evropska komisija mora seznam upoštevati pri izvajanju operacij financiranja in naložbenih operacij EU, med drugim v okviru skladov EFSI in EFSD. ➢ Zaščitni ukrepi EU na davčnih področjih	➢ EU ima vzpostavljenih več kot štirideset različnih režimov sankcij. Glede na režim sankcij lahko to vključuje embargo na orožje, omejitev vstopa (prepovedi potovanja), zamrznitev sredstev ali druge gospodarske ukrepe, kot so omejitve uvoza in izvoza.	➢ To vpliva na podjetje iz EU, ki posluje z osebo ali podjetjem iz države, ki je uvrščena na seznam. Pooblaščeni subjekti znotraj EU (kot so npr. banke) morajo pri poslovanju s tretjo državo, ki je uvrščena na seznam, izvajati okrepljeno skrbno preverjanje strank. To je okrepitev običajnega skrbnega preverjanja, ki lahko vključuje temeljitejše preverjanje identitete stranke, dejanskega lastništva in/ali vira sredstev.

Priloga IV – EU in ZDA

Priporočilo skupine FATF		Postopek v EU	Raven	Postopek v ZDA	Raven
1	Ocenjevanje tveganj in uporaba pristopa, ki temelji na tveganju	EU vsaki dve leti objavi nadnacionalno oceno tveganja. Tudi organ EBA občasno objavi sektorske ocene tveganja. Tudi države članice morajo objaviti svoje ocene tveganja. Od nadzornikov in pooblaščenih subjektov se pričakuje, da bodo te ocene upoštevali pri izvajanju svojih dejavnosti.	Raven držav članic in EU	Medagencijsko sodelovanje za oceno tveganj z letnimi ali dveletnimi posodobitvami: ZDA imajo veliko število dopolnilnih postopkov za opredelitev in ocenjevanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, v okviru katerih se ustvarja paleta izložkov. Ocene tveganja v podporo predsednikovim strategijam nacionalne varnosti se pripravljajo v ustreznih vladnih agencijah ob sodelovanju obveščevalnih služb, organov kazenskega pregona in agencij za politike, ki so dejavne na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, vključno z uradom FinCEN, ki prispeva ocene tveganja in trende pranja denarja in financiranja terorizma, opredeljene v okviru režima poročanja.	Zvezna
9	Zakoni o tajnosti podatkov finančnih institucij	Države članice morajo sprejeti zakone, da se zagotovi izmenjava informacij z davčnimi organi in organi kazenskega pregona. V skladu z direktivo o preprečevanju pranja denarja morajo nadzorniki imeti pooblastila, da zahtevajo predložitev vseh informacij, ki so pomembne za spremljanje skladnosti.	Raven držav članic	Z zakonom o pravici do finančne zasebnosti (RFPA) (12 USC 3401-22.) je urejeno, kako ameriške zvezne agencije pridobijo informacije od finančnih institucij in v katerih okoliščinah jih lahko razkrijejo. Z njim so bili vzpostavljeni nekateri zaščitni ukrepi, ki jih morajo banke upoštevati, preden lahko informacije o strankah razkrijejo organom kazenskega pregona ali nadzornim organom.	Zvezna
10–11	Skrbno preverjanje strank in vodenje evidenc	Banke v EU ne smejo voditi anonimnih računov ter morajo izvajati skrbno preverjanje strank pri novih in obstoječih poslih. Voditi morajo evidenco za določeno obdobje in jo (na zahtevo) predložiti nadzornikom.	Raven držav članic	Vodenje anonimnih računov ali računov na imena, ki so očitno izmišljena, ni izrecno prepovedano. Vendar morajo banke izvajati postopke, ki temeljijo na tveganju, da preverijo identiteto vsake stranke in se tako sprejemljivo prepričajo, da poznajo dejansko identiteto stranke. Od bank se ne zahteva izrecno, da identificirajo in preverijo identiteto oseb, pooblaščenih za delovanje v imenu strank. Banke morajo na splošno voditi evidenco vsaj pet let.	Državna
12–16	Dodatni ukrepi za posebne stranke in dejavnosti	Ukrepi, ki se nanašajo na politično izpostavljene osebe in korespondenčno bančništvo, se obravnavajo na ravni držav članic. V zvezi z denarjem, vrednostjo in elektronskimi prenosi se uporabljajo nekatere obveznosti, ki temeljijo na zakonodaji EU, ki se uporablja neposredno, kot je uredba o elektronskih prenosih (Uredba 2015/847).	Raven držav članic in EU	V zvezi s korespondenčnim bančništvom mora vsaka zadevna banka vzpostaviti ustrezne, posebne politike, postopke in kontrole, ki so smiselno zasnovane za odkrivanje primerov pranja denarja prek teh računov in njihovo prijavljanje. V zvezi s (formalnimi ali neformalnimi) ponudniki elektronskega prenosa denarja ali vrednosti se uporabljajo zahteve iz zakona o bančni tajnosti, vključno z registracijo pri uradu FinCEN.
17–19	Zanašanje, kontrole in finančne skupine	Države članice lahko pooblaščenim subjektom dovolijo, da se zanesejo na tretje osebe za izpolnitev zahtev skrbnega preverjanja, in sicer ob upoštevanju nekaterih standardov. Za nadzor glede preprečevanja pranja denarja v čezmejnih bankah obstajajo standardi, nacionalni nadzorniki pa naj bi sodelovali v kolegijih. EU v zvezi s tretjimi državami z visokim tveganjem sprejme seznam, od nadzorovanih subjektov se pričakuje, da pri poslovanju s temi državami izvajajo okrepljeno skrbno preverjanje.	Raven držav članic in EU	Zajete finančne institucije morajo vzpostaviti programe za preprečevanje pranja denarja, med drugim vsaj: a) razviti notranje politike, postopke in kontrole; b) imenovati odgovorno osebo za varovanje zakonitosti poslovanja, ki je na dovolj visoki ravni, da zagotavlja izpolnjevanje vseh obveznosti na podlagi zakona o bančni tajnosti; c) imeti stalni program usposabljanja zaposlenih in d) imeti neodvisno službo za varovanje zakonitosti poslovanja za preverjanje skladnosti programov. Kar zadeva države z visokim tveganjem, morajo finančne institucije v zvezi z nekaterimi kategorijami tujih bank izvajati okrepljeno skrbno preverjanje korespondenčnih računov, odprtih ali vodenih v ZDA. Ta seznam sprejme urad FinCEN na zvezni ravni.	Državna
20–21	Prijava sumljivih transakcij	Pooblaščeni subjekti v državah članicah EU morajo nacionalni finančnoobveščevalni enoti prijaviti sumljive dejavnosti ali transakcije. Te finančnoobveščevalne enote imajo platformo za izmenjavo obveščevalnih podatkov na ravni EU (FIU.net). Europol, policijska agencija EU, poleg tega zbira in razširja obveščevalne podatke o vzorcih pranja denarja.	Raven držav članic in EU	ZDA zahtevajo, da zajete finančne institucije prijavijo sumljive transakcije. Finančne institucije morajo organom kazenskega pregona nemudoma prijaviti kršitve, ki zahtevajo takojšnjo pozornost, kot so tekoče sheme pranja denarja in teroristične dejavnosti. Razen če se ne zahteva takojšnja prijava, je treba prijave sumljivih transakcij vložiti pri uradu FinCEN.	Državna
24–25	Preglednost in dejansko lastništvo pravnih oseb in ureditev	Države članice morajo v skladu z zakonodajo EU o preprečevanju pranja denarja vzpostaviti evidence informacij o dejanskem lastništvu v osrednjih registrih, ki morajo biti povezani. Uvesti je treba tudi sankcije za subjekte, ki ne ravnajo v skladu z zakonodajo. Vendar na ravni EU ni skupnega registra v zvezi z informacijami o dejanskem lastništvu.	Raven držav članic	V ZDA je ustanavljanje pravnih oseb urejeno z državnim pravom. Vsaka od 50 držav, 5 ozemelj in Zvezno okrožje Kolumbija ima svoje zakone za ustanovitev in upravljanje pravnih oseb. Po ustanovitvi pravnih oseb se zanje na nekaterih področjih uporablja tudi zvezna zakonodaja (npr. kazensko pravo, ureditev na področju vrednostnih papirjev, obdavčitev). Skupina FATF je leta 2016 ocenila, da imajo ZDA pomanjkljivo usklajevanje na tem področju, zlasti ker pristojni organi niso mogli pravočasno pridobiti ali dostopati do ustreznih, točnih in pravočasnih informacij o dejanskem lastništvu in nadzoru pravnih oseb.	Državna
26–28	Zakonska ureditev in nadzor	Osnovna zakonodaja je določena na ravni EU in je večinoma v obliki direktiv. V njej so opisane obveznosti za nekatere organe EU, kot sta Komisija in organ EBA. Države članice morajo nekatere zahteve prenesti tudi v nacionalno zakonodajo. Vsaka država članica mora imeti v okviru svoje jurisdikcije nadzornika za preprečevanje pranja denarja ali nadzornika pooblaščenih subjektov. V praksi so regulativni tehnični standardi določeni na ravni EU, banke in nacionalni nadzorniki pa naj bi jih izpolnjevali. Za nadzor na ravni EU je pristojna Komisija, ki ima pooblastilo za sprožitev postopkov za ugotavljanje kršitev v primerih, ko država članica ne sprejme zakonodaje. Poleg tega lahko organ EBA v primeru ugotovljene možne kršitve prava Unije o preprečevanju pranja denarja kršitev preišče in izda priporočila.	Raven držav članic in EU	Zaradi mednarodne narave finančnega sistema ter hudih kaznivih dejanj in terorizma ima zvezna vlada glavno vlogo pri pripravi in izvrševanju zakonodaje na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Državni zakoni se lahko nadomestijo, kadar kongres izrecno vključi klavzulo o nadomestitvi, kadar je državni zakon v nasprotju z zveznim zakonom in kadar je državam onemogočeno urejanje ravnanja na področju, v zvezi s katerim je kongres določil, da ga urejajo izključno zvezni organi. Zvezni regulativni organi (Urad za nadzor in regulacijo bančnega sektorja (Office of Comptroller General of the Currency – OCC), ameriška centralna banka, Zvezna agencija za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah (Federal Deposit Insurance Corporation – FDIC), Nacionalna uprava za kreditne institucije (National Credit Union Administration – NCUA) itd.) so pooblaščeni organi urada FinCEN s pooblastili za preverjanje in izvrševanje. Pravna podlaga so zakon o bančni tajnosti iz leta 1970 in njegovi izvedbeni predpisi; pravna podlaga je bila okrepljena z zakonom o domovinski varnosti ZDA iz leta 2001. Za ameriški sistem za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma je značilen močen poudarek na kazenskem pregonu. Vsi organi kazenskega pregona (zvezni, državni in lokalni) imajo neposreden dostop do poročil o sumljivih dejavnostih, vloženih pri uradu FinCEN. Posebej pomembna značilnost je pristop medagencijske projektne skupine, ki združuje organe z vseh ravni (zvezne, državne in lokalne). Ta pristop se na splošno uporablja za izvajanje preiskav v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma ter preiskav predhodnih kaznivih dejanj, pri čemer se je izkazal za zelo uspešnega v pomembnih, velikih in zapletenih primerih.	Zvezna in državna
33	Statistični podatki	Pravni okvir EU zavezuje države članice, da zbirajo statistične podatke o pranju denarja in jih predložijo uradu Eurostat, statističnemu uradu EU. Eurostat mora nato poročati o teh statističnih podatkih, vendar ta pravna obveznost šele začenja veljati. Medtem je na voljo malo sistematičnih kvantitativnih podatkov o obsegu pranja denarja in financiranja terorizma.	Raven držav članic in EU	ZDA zbirajo izčrpne statistične podatke, razen podatkov o preiskavah, pregonu in obsodbah v zvezi s kaznivimi dejanji pranja denarja na državni ravni, ali statistične podatke o zamrznjenem, zaseženem in zaplenjenem premoženju na državni ravni.	Zvezna in državna
35	Sankcije	Države članice morajo ob odkritju kršitev nadzorniških pravil nadzornim organom za preprečevanje pranja denarja podeliti pooblastila in jim zagotoviti sredstva za sprejetje sankcij. V praksi se narava sankcij in njihova teža med jurisdikcijami razlikujeta.	Raven držav članic	Na voljo je vrsta sorazmernih in odvračilnih kazenskih, civilnih in upravnih sankcij, ki segajo od disciplinskih pisem do denarnih in zapornih kazni. Urad FinCEN lahko v zvezi s kršitvami zakona o bančni tajnosti sprejme izvršilni ukrep. Ima izključno zvezno izvršilno pristojnost v zvezi s finančnimi institucijami ter zajetimi določenimi nefinančnimi poslovnimi dejavnostmi in poklici. Urad FinCEN lahko poleg civilnih denarnih kazni sprejme tudi druge formalne in neformalne upravne ukrepe. Tudi druge agencije (kot je SEC) so v skladu z ustreznimi zakoni pooblaščene za izvajanje vrste nadzornih ukrepov.	Zvezna

Vir: povzetek Evropskega računskega sodišča na podlagi različne dokumentacije skupine FATF, mreže FinCEN, Komisije in organa EBA

Priloga V – Koraki v postopku v zvezi s kršitvami prava Unije

Faza	Postopek	Deležnik	Časovni okvir
Zahteva	Člen 17 Uredbe (EU) št. 1093/2010 (uredba o ustanovitvi organa EBA) določa možnost, da organ EBA na lastno pobudo ali na zahtevo nekaterih organov preišče domnevne kršitve ali neuporabo prava Unije, in sicer da začne preiskavo kršitve prava Unije pri nekaterih organih. V uredbi o organu EBA ni določeno, kako in kdaj, tj. v zvezi z nobenim od teh organov (vključno s Komisijo) se ne uporablja pravna obveznost glede tega, kako in kdaj bi moral vložiti zahtevo pri organu EBA.	Zahtevo organu EBA mora predložiti eden ali več pristojnih organov, Evropski parlament, Svet, Komisija ali interesna skupina za bančništvo.	Zahteva se lahko vloži kadar koli, pri čemer organ EBA nima posebne pravne obveznosti, da se odzove v določenem časovnem obdobju.
Predhodna preiskava	Predhodna ocena domnevne kršitve prava Unije.	Organ EBA opravi predhodne preiskave, vključno s komunikacijo s pristojnimi organi, da bi ugotovil dejstva v zvezi z domnevno kršitvijo prava Unije.	V zvezi s to fazo ni določen poseben zakonski rok.
Preiskava	Formalni postopek odločanja o tem, ali je prišlo do kršitve prava Unije.	Predsednik organa EBA se odloči, ali bo začel preiskavo kršitve prava Unije ali ne. V poslovniku organa EBA je določen sklic skupine, ki jo sestavljajo predsednik in šest članov odbora nadzornikov, ki jih preiskava ne zadeva. Skupina se lahko odloči: da zaključi preiskavo brez sprejetja priporočila ali da, če je bila ugotovljena kršitev prava Unije, pripravi priporočilo odboru nadzornikov v zvezi z zadevno kršitvijo.	Organ EBA lahko na zadevni pristojni organ naslovi priporočilo, v katerem navede ukrepe, ki so potrebni za uskladitev s pravom Unije, in sicer najpozneje v dveh mesecih od začetka preiskave.
Priporočilo	Odbor nadzornikov ugotovi, da se je zgodila kršitev prava Unije, in naslovi priporočilo na zadevni pristojni organ.	Odločitev o sprejetju priporočila sprejme odbor nadzornikov organa EBA, ki ga sestavljajo nadzorniki iz 27 pristojnih organov.	Odločitev o sprejetju priporočila je treba sprejeti v dveh mesecih po začetku preiskave (glej prejšnjo točko).
Sporočilo	Naslovitev priporočila na pristojni nacionalni organ.	V priporočilu so določeni ukrepi, potrebni za uskladitev s pravom Unije.	Pristojni nacionalni organi se morajo odzvati v desetih dneh.
Mnenje	Če pristojni organ ne zagotovi skladnosti s pravom Unije, mu lahko Komisija izda uradno mnenje.	Komisija lahko ukrepa na podlagi obvestila organa EBA ali na lastno pobudo.	Komisija lahko tako uradno mnenje izda najpozneje tri mesece po sprejetju priporočila, pri čemer lahko ta rok podaljša za mesec dni.

Vir: uredba o organu EBA, poslovnik organa EBA

Priloga VI – Preverjanja prenosa

Rok za prenos	26. junij 2017
Obvestila držav članic, ki so bila predložena do roka ali pred uvedbo postopka za ugotavljanje kršitve v zvezi z neobveščanjem	6
Število držav članic, ki niso poslale obvestila o popolnem prenosu v času te revizije (julij 2020)	8
Število začetih postopkov za ugotavljanje kršitev v zvezi z neobveščanjem in nepopolnostjo	28
Skupno trajanje postopkov za ugotavljanje kršitev v zvezi s popolnostjo (v mesecih)52	več kot 36 (še potekajo)53

Vir: analiza analitičnih podatkov Komisije, ki jo je izvedlo Evropsko računsko sodišče

Priloga VII – Vrste izmenjave informacij pri ECB

Kategorije	Izmenjave v okviru redne letne izmenjave informacij (poslane in prejete informacije)	Ad hoc izmenjave na lastno pobudo (poslane in prejete informacije)	Izmenjave na podlagi ad hoc zahtev (poslane in prejete informacije)
Izmenjane informacije	Letna izmenjava odlomkov iz odločitev ECB v zvezi s SREP z organi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (izmenjava na lastno pobudo) Ocene tveganja pranja denarja in financiranja terorizma; poročila o inšpekcijskih pregledih na kraju samem in sankcijah (letne zahteve, ki jih ECB pošlje organom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma)	Druge pomembne informacije, ki izhajajo iz nadzora nad obema funkcijama	Druge pomembne informacije, ki izhajajo iz nadzora nad obema funkcijama

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij ECB

Kratice in okrajšave

AML: preprečevanje pranja denarja

BDP: bruto domači proizvod

CFT: preprečevanje financiranja terorizma

CRD: direktiva o kapitalskih zahtevah

EBA: Evropski bančni organ

ECB: Evropska centralna banka

EGMLTF: skupina strokovnjakov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma

EIOPA: Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine

EMN: enotni mehanizem nadzora

EPDČ: ekvivalent polnega delovnega časa

ESMA: Evropski organ za vrednostne papirje in trge

ESZD: Evropska služba za zunanje delovanje

FATF: Projektna skupina za finančno ukrepanje

FinCEN: Urad za preprečevanje finančnih kaznivih dejanj

Glosar

Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS): glavni organ, ki na svetovni ravni določa standarde za bonitetno ureditev bank, in forum za redno sodelovanje na področju bančnega nadzora.

Bonitetni nadzor: neposreden nadzor finančnih institucij (vključno z bankami) za zagotavljanje, da ne le spoštujejo predpise v pravnem smislu, temveč da delujejo tudi preudarno in skrbno v duhu regulativnega okvira.

Delegirani akt: pravno zavezujoč akt, ki ga s soglasjem Parlamenta in Sveta uporabi Komisija za dopolnitev ali spremembo nebistvenih delov zakonodaje EU, na primer z navedbo podrobnosti o izvedbenih ukrepih.

Direktiva o preprečevanju pranja denarja: zakonodajni akt EU in glavni pravni instrument za preprečevanje uporabe finančnega sistema Unije za pranje denarja in financiranje terorizma; prva direktiva – iz leta 1990 in poznejše različice do pete direktive – iz leta 2018.

Europol: agencija Evropske unije za kazenski pregon, ki med drugim podpira države članice v njihovem boju proti pranju denarja in terorizmu.

Evropska centralna banka (ECB): evropska institucija, ustanovljena z Amsterdamsko pogodbo leta 1998; od leta 2014 je prek enotnega mehanizma nadzora neposredni bonitetni nadzornik velikih bank v euroobmočju.

Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD): ESZD je diplomatska služba EU. Njen cilj je izboljšati doslednost in učinkovitost zunanje politike EU za povečanje svetovnega vpliva Evrope. Upravlja diplomatske odnose EU z drugimi državami zunaj bloka ter vodi zunanjo in varnostno politiko EU.

Evropski bančni organ (EBA): agencija EU, ustanovljena leta 2011; eden od treh evropskih nadzornih organov in glavni regulativni organ na področju ureditve in nadzora bančnega sektorja, pristojen za pripravo regulativnih tehničnih standardov, ki jih mora odobriti Komisija; ima pooblastila za uveljavljanje standardov na področju preprečevanja pranja denarja.

Evropski nadzorni organi: to so Evropski bančni organ (EBA), Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) ter Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA). Evropski nadzorni organi si prizadevajo za uskladitev finančnega nadzora v EU in pripomorejo k zagotavljanju dosledne uporabe pravil za ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev. Pooblaščeni so tudi za oceno tveganj in ranljivosti v finančnem sektorju.

Finančnoobveščevalna enota (FIU): pristojni nacionalni organ, odgovoren za izvrševanje zakonodaje o preprečevanju pranja denarja v državi članici. Odgovoren je za zbiranje, analizo in razširjanje poročil, ki jih predložijo pooblaščeni subjekti, vključno z drugimi državami članicami EU in tretjimi državami, ter po potrebi povezovanje z organi kazenskega pregona.

GD FISMA: Generalni direktorat Evropske komisije za finančno stabilnost, finančne storitve in unijo kapitalskih trgov; usklajevalni GD za preprečevanje pranja denarja pri Komisiji.

Kreditna institucija: podjetje, kot je banka, katerega dejavnost je sprejemanje depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje posojil.

Nadzornik za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma: javni organ v državi članici, pristojen za nadzor ureditve preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, pregled pooblaščenih subjektov v smislu spoštovanja ureditve zadevne jurisdikcije za preprečevanje pranja denarja ter nalaganje glob zaradi neskladnosti.

Obrazloženo mnenje: če zadevna država EU ne sporoči ukrepov, s katerimi so v celoti prenesene določbe direktiv, ali če ne odpravi domnevne kršitve prava EU, lahko Komisija začne formalni postopek za ugotavljanje kršitev. Po tem, ko Komisija pošlje uradni opomin in ugotovi, da država ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu s pravom EU, lahko kot nadaljnji korak v postopku poda obrazloženo mnenje, ki je uradna zahteva za uskladitev s pravom EU.

Postopek za ugotavljanje kršitev: v skladu s členi od 258 do 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije glavni izvršilni mehanizem, ki ga Komisija uvede proti državi članici, kadar koli meni, da država članica krši svoje obveznosti po pravu EU.

Prenos zakonodaje EU: postopek, po katerem države članice EU direktive EU vključijo v svoje nacionalno pravo, da bi se cilji, zahteve in roki iz direktiv uporabljali neposredno.

Preprečevanje financiranja terorizma: učinkovito preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorističnih režimov sta bistvena za zaščito celovitosti trgov in svetovnega finančnega okvira, saj prispevata k zmanjšanju vpliva dejavnikov, ki omogočajo finančno zlorabo.

Preverjanje prenosa: ocena skladnosti nacionalnih izvedbenih ukrepov z določbami direktive.

Preverjanje skladnosti: preverjanje, ali so bile relevantne določbe direktive EU ustrezno prenesene v nacionalne izvedbene ukrepe.

Proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP): letni nadzorniški proces za velike banke v euroobmočju, ki jih neposredno nadzoruje ECB. Nadzornikom zagotavlja usklajen sklop orodij za preučitev profila tveganja banke iz štirih različnih zornih kotov, in sicer z vidika poslovnega modela, upravljanja in tveganja, kapitala, likvidnosti.

Projektna skupina za finančno ukrepanje (FATF): medvladni organ, ki so ga leta 1989 ustanovili pristojni ministri držav članic. Ima 39 članov, vključno z Evropsko komisijo in 14 državami članicami. Določa standarde in spodbuja učinkovito izvajanje pravnih, regulativnih in operativnih ukrepov za boj proti pranju denarja, financiranju terorizma in drugim povezanim grožnjam za celovitost mednarodnega finančnega sistema. Je „organ za oblikovanje politike”, ki si prizadeva ustvariti potrebno politično voljo za izvedbo nacionalnih zakonodajnih in regulativnih reform na teh področjih.

Sodišče Evropske unije: Sodišče razlaga pravo EU, da bi zagotovilo, da se v vseh državah EU uporablja enako, ter rešuje pravne spore med nacionalnimi vladami in institucijami EU.

Tretja država: tretja država pomeni državo ali ozemlje, ki ni država ali ozemlje v Evropski skupnosti.

Uradni opomin: če zadevna država EU ne sporoči ukrepov, s katerimi so v celoti prenesene določbe direktiv, ali če ne odpravi domnevne kršitve prava EU, lahko Komisija začne formalni postopek za ugotavljanje kršitev. Postopek za ugotavljanje kršitev se začne z uradnim opominom, s katerim Evropska komisija državi članici omogoči, da predstavi svoja stališča o ugotovljeni kršitvi.

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat IV – regulacija trgov in konkurenčno gospodarstvo, ki ga vodi član Sodišča Alex Brenninkmeijer. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča Mihails Kozlovs, pri njej pa so sodelovali vodja njegovega kabineta Edite Dzalbe, atašejka v njegovem kabinetu Laura Graudiņa, vodilni upravni uslužbenec Zacharias Kolias, vodja naloge Shane Enright, revizorji Giorgos Tsikkos, Helmut Kern, Marc Hertgen, Marion Schiefele, Katja Mravlak in Nadiya Sultan ter pravnica Andreea-Maria Feipel-Cosciug. Jezikovno podporo je zagotovil Michael Pyper.

Končne opombe

¹ Glej poročilo urada Eurostat z naslovom Money laundering in Europe (2013).

² Organ EBA je nedavno ugotovil, da bi enaka kršitev, ki bi jo storila ista finančna institucija, zato verjetno sprožila uvedbo različnih sankcij in ukrepov, odvisno od tega, kateri pristojni organ je odgovoren za sprejemanje izvršilnih ukrepov, ali pa sankcije ali ukrepi sploh ne bi bili sprejeti. EBA Report on European Commission’s call for advice on the future EU legal framework on AML/CFT, september 2020, odstavek 88, str. 23.

³ To lahko privede do propada banke.

⁴ GD FISMA je januarja 2020 prevzel odgovornost za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma od Generalnega direktorata Komisije za pravosodje in potrošnike (GD JUST).

⁵ To je poudaril inštitut Basel Institute of Governance v poročilu Basel AML Index: Ranking money laundering and terrorist financing risks around the world (izdaja iz leta 2020, str. 4): Ta slaba smotrnost je skladna s kršitvami določb o preprečevanju pranja denarja v evropskih bankah v zadnjih nekaj letih, ki so povzročile preplah glede kakovosti bančnega in nebančnega nadzora v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma.

⁶ Evropska komisija, Akcijski načrt za celovito politiko Unije o preprečevanju pranja denarja in boju proti financiranju terorizma, maj 2020.

⁷ Evropski parlament, Resolucija o celoviti politiki Unije o preprečevanju pranja denarja in boju proti financiranju terorizma – akcijski načrt Komisije in drugi nedavni dogodki, julij 2020.

⁸ Svet EU, Sklepi Sveta o preprečevanju pranja denarja in boju proti financiranju terorizma, november 2020.

⁹ Priporočila skupine FATF iz leta 2012, kakor so bila spremenjena junija 2019.

¹⁰ Baselski odbor za bančni nadzor, Introduction of guidelines on interaction and cooperation between prudential and AML/CFT supervision in Core Principles for Effective Banking Supervision.

¹¹ V skladu s členom 9 direktiv EU 2015/849 (četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja) in 2018/843 (peta direktiva o preprečevanju pranja denarja).

¹² Pogodba o delovanju Evropske unije, člen 290.

¹³ Izraz tretja država se nanaša na jurisdikcije (države in ozemlja) zunaj EU.

¹⁴ Evropska komisija, Methodology for identifying high risk third countries under Directive (EU) 2015/849.

¹⁵ Lestvica od 1 (majhna pomembnost) do 4 (velika pomembnost).

¹⁶ Evropska komisija, Poročilo o oceni tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki vpliva na notranji trg in je povezano s čezmejnimi dejavnostmi, oddelek 4 – Priporočila.

¹⁷ Člen 6(2)(b) in člen 44 pete direktive o preprečevanju pranja denarja; ti obveznosti se nanašata na Komisijo, kar lahko vključuje pristojnosti urada Eurostat in/ali drugih generalnih direktoratov, kot je GD FISMA.

¹⁸ To so pristojnosti Komisije v skladu s členoma 258 in 260 PDEU.

¹⁹ To je odgovornost Komisije v skladu s členom 17 PEU.

²⁰ Člen 13 o ukrepih za skrbno preverjanje strank; člen 18 o okrepljenem skrbnem preverjanju strank; člen 30 o informacijah o dejanskem lastništvu in osrednjem registru; člen 45 o dodatnih ukrepih v primeru uporabe prava tretje države in člen 50 o sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi.

²¹ Za več osnovnih informacij glej pregled Evropskega računskega sodišča št. 7/2018 – Pravo EU v praksi: nadzorne pristojnosti Evropske komisije v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji.

²² 25 % jih je navedlo, da so bile delavnice „zelo koristne”, 60 % pa jih je odgovorilo, da so bile „deloma koristne”.

²³ Poleg tega je v raziskavi Sodišča 12 od 20 držav članic (60 %) izjavilo, da so neformalni stiki, na primer dvostranska srečanja s Komisijo, „zelo koristni”.

²⁴ Teden dni pozneje je šest držav članic razglasilo popoln prenos, 15 držav članic pa ni priglasilo nobenih ukrepov.

²⁵ Evropska komisija, Smernica za boljše pravno urejanje, dokument št. 37, str. 285.

²⁶ Od septembra 2020.

²⁷ Evropska komisija, Smernica za boljše pravno urejanje, dokument št. 37.

²⁸ Preverjanja prenosa se začnejo ob izteku roka za prenos.

²⁹ V skladu s smernicami Komisije, Smernica za boljše pravno urejanje, dokument št. 37: Cilj Komisije je zaključiti preverjanje prenosa predpisov v šestih mesecih po izteku roka za prenos. Če države članice ukrepov za prenos ne priglasijo do roka, se bo čim prej začel postopek za ugotavljanje kršitev. V tem primeru se šestmesečno obdobje začne, ko so priglašeni ukrepi. Ker konec tega obdobja v gradivu za boljše pravno urejanje ni naveden, ga je Sodišče izračunalo od roka za prenos do začetka postopka za ugotavljanje kršitev (državi 1 in 3), v primeru manjkajoče izjave (država 2) pa od prve priglasitve do zaključka primera.

³⁰ Prav tam.

³¹ Poleg tega je 12 od 20 držav članic (60 %), ki so sodelovale v raziskavi Sodišča, navedlo, da je bilo v prenos četrte direktive o preprečevanju pranja denarja vključenih štiri ali več ministrstev centralne države.

³² Glej Skupne politične izjave z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih.

³³ Sodišče Evropske unije, sodba z dne 8. julija 2019 v zadevi C-543/17, Komisija proti Belgiji, ponovljeno v sodbi z dne 16. julija 2020 v zadevi C-550/18, Komisija proti Irski, ECLI:EU:C:2020:564, točka 74.

³⁴ Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12–47), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) 2019/2175 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2019.

³⁵ V skladu s členom 17(2) uredbe o organu EBA.

³⁶ Evropska komisija, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o oceni nedavnih domnevnih primerov pranja denarja, v katere so bile vpletene kreditne institucije EU, 2019.

³⁷ Evropska komisija, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o delovanju evropskih nadzornih organov in Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS), 2014.

³⁸ Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 10/2019: Stresni testi za banke za celotno EU: zagotovljena je bila največja količina informacij o bankah doslej, vendar sta potrebna boljše usklajevanje in večja osredotočenost na tveganja, odstavek 113.

³⁹ V skladu s členom 33(2) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (v nadaljnjem besedilu: uredba o enotnem mehanizmu nadzora ali uredba o EMN).

⁴⁰ Člen 127(6) PDEU in uvodna izjava 28 uredbe o EMN.

⁴¹ Uvodna izjava 29 uredbe o EMN.

⁴² V zakonodaji hkrati niso bile določane ustrezne izjeme od ureditve varovanja poslovne skrivnosti. To je potrjeno v uvodni izjavi 19 četrte direktive o preprečevanju pranja denarja, v kateri je navedeno, da: „se izmenjave zaupnih informacij in sodelovanja med pristojnimi organi na področju AML/CFT, ki nadzorujejo kreditne in finančne institucije, ter bonitetnimi nadzorniki ne bi smelo ovirati s pravno negotovostjo, ki se lahko pojavi zaradi izostanka jasnih določb na tem področju. Pojasnitev pravnega okvira je še toliko pomembnejša, ker bonitetni nadzor v številnih primerih izvajajo nadzorniki, ki se ne ukvarjajo s področjem AML/CFT, kot je Evropska centralna banka (ECB).“

⁴³ Peta direktiva o preprečevanju pranja denarja je začela veljati junija 2018.

⁴⁴ Peta direktiva o kapitalskih zahtevah (CRD V) je začela veljati junija 2019.

⁴⁵ Natančneje, kreditne institucije iz 12 pomembnih nadzorovanih skupin.

⁴⁶ EBA, Multilateral Agreement on the practical modalities for exchange of information on AML/CFT between the ECB and Cas.

⁴⁷ To vprašanje je bilo izpostavljeno tudi v posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 29/2016 z naslovom Enotni mehanizem nadzora – dober začetek, a potrebne so nadaljnje izboljšave, odstavek 185.

⁴⁸ EBA, Spremenjene smernice o skupnih postopkih in metodologijah za proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP) ter nadzorniškem stresnem testiranju, 2018.

⁴⁹ To leto ni spadalo v obdobje vzorčenja Sodišča.

⁵⁰ Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA).

⁵¹ Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA).

⁵² Stanje septembra 2020.

⁵³ Trajanje najdaljšega postopka za ugotavljanje kršitev.

Časovnica

Dogodek	Datum
Sprejetje revizijskega memoranduma / začetek revizije	3. 3. 2020
Uradno posredovanje osnutka poročila Komisiji (ali drugemu revidirancu)	26. 3. 2021
Prejetje končnega poročila po razčiščevalnem postopku	20. 5. 2021
Prejetje uradnih odgovorov Komisije in ESZD v vseh jezikih	24. 6. 2021
Prejeti odgovori ECB v vseh jezikih	12. 5. 2021
Prejeti odgovori EBA v vseh jezikih	19. 5. 2021

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
L-1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2021

PDF	ISBN 978-92-847-6242-2	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/673847	QJ-AB-21-013-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-6220-0	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/641271	QJ-AB-21-013-SL-Q

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2021

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe se izvaja s sklepom Decision of the European Court of Auditors No 6-2019 o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To pomeni, da je ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo spremembe. Oseba, ki dokumente ponovno uporabi, ne sme potvoriti njihovega prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih strani, je treba pridobiti dodatne pravice. Kadar je pridobljeno dovoljenje, se z njim razveljavi in nadomesti zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeni v politiko Sodišča glede ponovne uporabe in vam niso dani na voljo v okviru licence.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Evropskega računskega sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabiti brez njegove predhodne privolitve.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s http://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1952 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.