Pravo EU v praksi: nadzorne pristojnosti Evropske komisije v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji

Povzetek

I

Uspeh mnogih politik Evropske unije je odvisen od tega, kako države članice v praksi uveljavljajo pravo EU v svoji jurisdikciji. Evropska komisija je v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji dolžna nadzirati, ali države članice izvajajo pravo EU. Ta vloga „varuhinje Pogodb” je bistvena za zagotavljanje splošne smotrnosti delovanja in odgovornosti EU. Nadzorne dejavnosti Komisije se osredotočajo na obvladovanje tveganja morebitnih kršitev prava EU v državah članicah, zaradi katerih se lahko sprožijo uradni postopki za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

II

Sodišče kot revizijska institucija EU v svojih revizijah preverja, ali države članice spoštujejo pravo EU v glavnem samo v primerih, ko je skladnost s pravom EU pogoj za pridobitev sredstev iz proračuna EU. Sodišče lahko preuči tudi, kako Komisija izvaja svoje nadzorne dejavnosti in poroča o njih. Na zahtevo Evropskega parlamenta se je Sodišče odločilo, da pripravi panoramski pregled, ki zajema:

• glavne značilnosti pravnega okvira EU, ki otežujejo nadzor uporabe prava EU v državah članicah,
• cilje, prednostne naloge in vire Komisije, povezane z njenimi nadzornimi dejavnostmi,
• glavne postopke, ki jih Komisija uporablja za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje morebitnih kršitev prava EU v državah članicah,
• ukrepe Komisije za zagotovitev preglednosti njenih nadzornih dejavnosti in rezultatov ter
• kako javna revizija na nacionalni ravni in na ravni EU prispeva k zagotavljanju uporabe in nadzora prava EU v državah članicah.

III

Panoramski pregled ni revizija. Vsebuje opise in analize na podlagi objavljenih informacij in informacij, za katere so se udeleženci v pregledu strinjali, da so lahko objavljene. Glavni viri informacij so bile ankete, izvedene med generalnimi direktorati Komisije (GD) in predstavniki držav članic, analize podatkov, ki jih je zagotovila Komisija, intervjuji z institucionalnimi deležniki in pregledi revizijskih poročil.

IV

Sodišče je ugotovilo, da se Komisija sooča z zapletenim pravnim okvirom na ravni EU in držav članic. Več dejavnikov vpliva na tveganje kršitev in otežuje nadzor uporabe prava EU. Ti dejavniki so:

• velikost pravnega korpusa, ki ga je treba spremljati, in zapletenost številnih pravnih instrumentov,
• posebnosti področij, vključno z razpoložljivostjo sredstev EU in alternativami postopku za ugotavljanje kršitev ter
• nekatere značilnosti zakonodajnih in nadzornih ureditev držav članic, vključno z dolžino zakonodajnega postopka, prednostnimi načini prenosa v nacionalno zakonodajo in upravnimi zmogljivostmi.

V

V panoramskem pregledu Sodišče izpostavlja, kako Komisija prepoznava te izzive in kako se je do zdaj odzvala nanje:

• določila je prednostne naloge za uveljavljanje in merila uspešnosti pri obravnavanju pritožb državljanov in domnevnih kršitev,
• svoj nadzor organizira po področjih in ga vključuje v širšo agendo za boljše pravno urejanje;
• sistematično preverja prenos v nacionalno zakonodajo in za prepoznavanje domnevnih primerov neskladnosti obravnava pritožbe državljanov ter izvaja preiskave,
• z vrsto orodij za spodbujanje skladnosti krepi sodelovanje in izmenjavo informacij z državami članicami,
• komunicira neposredno z deležniki in na različne načine javno poroča o svojih nadzornih dejavnostih, kar vključuje pripravo namenskega letnega poročila.

VI

Pregled zajema tudi primere dejavnosti, ki so jih izvedle vrhovne revizijske institucije držav članic in Evropsko računsko sodišče glede skladnosti in nadzora na nacionalni ravni in ravni EU.

VII

Na koncu je navedenih še nekaj predlogov, kako bi Komisija lahko obravnavala preostale izzive, povezane z njenimi nadzornimi nalogami. Sodišče poziva Komisijo, naj razmisli o nadaljnji krepitvi svoje nadzorne funkcije, tako da bi:

• pri izvajanju politike uveljavljanja uporabljala pristop boljšega pravnega urejanja ter ugotavljala gospodarnost, učinkovitost in uspešnost svojih nadzornih dejavnosti,
• v okviru svojih služb razvijala bolj usklajen pristop za uporabo proračuna EU, da bi zagotovila, da države članice uporabljajo pravo EU,
• spodbujala svoje službe na različnih področjih k izmenjavi znanja in izkušenj držav članic, vključno z viri, kadar je to primerno,
• spodbujala skladnost na način, ki je bolj usmerjen v potrebe posameznih držav članic in bolj usklajen na vseh področjih,
• opredeljene prednostne naloge glede uveljavljanja in referenčna merila za obravnavanje primerov oblikovala v splošen okvir za upravljanje nadzornih dejavnosti,
• v svojem letnem poročilu zagotavljala deležnikom več agregiranih informacij in analiz o obravnavanju zadev, vključno s trajanjem zadev in razlogi, zaradi katerih so bile te zaključene.

VIII

Ta panoramski pregled izpostavlja tudi možnost, da bi Evropsko računsko sodišče opravilo delo v zvezi nadzorom Komisije glede uporabe prava EU v državah članicah, na primer glede:

• prispevka proračuna EU k zagotavljanju, da države članice uveljavljajo pravo EU v praksi,
• nadzorne ureditve Komisije na specifičnih področjih,
• načinov, kako Komisija obravnava pritožbe in primere kršitev,
• kakovosti poročanja Komisije o rezultatih nadzornih dejavnosti.

Uvod

Pravo EU v praksi

01

Izvajanje prava EU v praksi je nujno za doseganje rezultatov v korist državljanov ter zaščito njihovih pravic in svoboščin. Države članice morajo izpolnjevati svoje obveznosti v skladu s pravom EU, kar pomeni tudi vključevanje ustreznih pravnih aktov EU v nacionalno zakonodajo („izvajanje”) in njihovo uporabo v svoji jurisdikciji („uporaba”).¹ Pravni instrumenti EU so ključno sredstvo, s katerim EU uresničuje svoje cilje, pravna država pa je ključna vrednota EU,² ki jo morajo spoštovati vse države članice in institucije EU.

02

Pravo EU se uporablja neposredno ali posredno, odvisno od vrste zakonodaje.³ Pogodbe, uredbe in sklepi/odločbe postanejo avtomatično zavezujoče po vsej EU na dan, ko začnejo veljati, medtem ko morajo države članice direktive EU, preden se začnejo uporabljati, prenesti v svojo nacionalno zakonodajo do določenega datuma. Države članice imajo dejansko precejšnjo diskrecijsko pravico glede izvajanja in uporabe prava EU. Evropska komisija (Komisija) je odgovorna za nadzor nad izvajanjem in uporabo prava EU v državah članicah („skladnost”) v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

03

Cilj Komisije je preprečiti, odkriti in odpraviti neskladnosti zakonodaje držav članic s pravom EU. Zato spremlja uporabo prava EU v državah članicah ter sprejema ukrepe za spodbujanje in uveljavljanje skladnosti („nadzorne dejavnosti”). Nadzorne dejavnosti Komisije se posebej osredotočajo na ugotavljanje primerov neskladnosti, ki lahko privedejo do uveljavljanja prek postopka za ugotavljanje kršitev v skladu s členoma 258 in 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) („morebitne kršitve”), in na ravnanje v takih primerih. V okviru 1 so prikazane štiri glavne vrste morebitnih kršitev.

04

Vse vrste neupoštevanja prava EU v državah članicah niso povod za uvedbo postopkov za ugotavljanje kršitev. Na nekaterih področjih pravni instrumenti EU določajo druge oblike finančnih ali nefinančnih sankcij. Komisija takšnih primerov ne uvršča v obseg svojih nadzornih dejavnosti v skladu s členom 17(1) PEU.

Pregled nadzornih dejavnosti Komisije

05

Komisija za spremljanje in uveljavljanje skladnosti (tj. odkrivanje in odpravljanje neskladnosti zakonodaje) uporablja številna sredstva („orodja”). Pri novih direktivah Komisija spremlja skladnost tako, da preveri, ali so države članice objavile svoje nacionalne izvedbene ukrepe do roka („obvestilo”), ali so v celoti prenesle določbe direktive v nacionalno zakonodajo („prenos”) in ali so v nacionalni zakonodaji natančno upoštevane vse določbe direktive („skladnost”).

06

Druge vrste morebitnih kršitev odkriva Komisija še prek pritožb posameznikov ali organizacij in z izvajanjem preiskav v zvezi s primeri morebitnih kršitev na lastno pobudo. Komisija obravnava pritožbe v namenskem informacijskem sistemu (CHAP) ter lahko preiskuje morebitne kršitve z uporabo spletne zbirke podatkov in komunikacijskega orodja (EU Pilot). EU Pilot je orodje za zbiranje in izmenjavo informacij o morebitnih kršitvah z državami članicami. V nekaterih primerih se te informacije lahko uporabijo tudi za doseganje skladnosti. Na sliki 1 je prikazano število pritožb in primerov morebitnih kršitev, ki jih je Komisija obravnavala v obdobju 2010–2016.⁴

07

Komisija ima v skladu s členom 258 PDEU diskrecijsko pravico, da sproži postopke za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, za katere meni, da kršijo pravo EU. Pri tem postopku je Komisija pooblaščena, da sproži postopek proti državi članici na Sodišču Evropske unije in od njega zahteva, da ji v skladu s členom 260 PDEU naloži finančno sankcijo. V okviru 2 so opisani glavni koraki uradnega postopka za ugotavljanje kršitev.

08

Poleg spremljanja in uveljavljanja je Komisija razvila tudi številna druga orodja, ki državam članicam pomagajo pravilno in pravočasno uporabljati pravo EU („orodja za spodbujanje skladnosti”), da se tako izognejo („preprečijo”) postopkom za ugotavljanje kršitev oziroma da se takšne zadeve rešijo še pred predložitvijo Sodišču Evropske unije („popravijo”).

Potreba po preglednosti, odgovornosti in reviziji

09

Za zaščito legitimnosti in zaupanja morajo državljani in drugi deležniki videti, da države članice v praksi uporabljajo pravo EU. To se zagotavlja s preglednostjo, odgovornostjo in javno revizijo uporabe prava EU v državah članicah in nadzornih dejavnosti Komisije. Sodišče je v preteklosti že ugotovilo,⁵ da politike EU, ki se opirajo na neproračunske instrumente, predstavljajo poseben izziv glede odgovornosti. Sodišče kot revizijska institucija EU večinoma preverja, ali države članice spoštujejo pravo EU, kadar je skladnost s pravom EU pogoj, če želijo dobiti sredstva iz proračuna EU, ali je bistvena za doseganje rezultatov. Sodišče lahko preuči tudi, kako Komisija izvaja svoje nadzorne dejavnosti in poroča o njih.

Obseg pregleda in pristop

10

Nadzor uporabe prava EU v državah članicah, ki ga izvaja Komisija, je zapletena tema, ki zajema številna področja EU. Na zahtevo Evropskega parlamenta (EP) se je Evropsko računsko sodišče odločilo, da izvede panoramski pregled. Cilj panoramskega pregleda je opisati in analizirati ureditve EU za nadzor, kako države članice uporabljajo pravo EU.

11

Sodišče se je v študiji osredotočilo na nadzorne dejavnosti Komisije v vlogi „varuhinje Pogodb” v skladu s členom 17(1) PEU, ki se nanašajo na postopek za ugotavljanje kršitev. Obravnavana so področja EU, na katerih morajo države članice v svoji jurisdikciji uporabljati pravo EU, in nadzorne dejavnosti generalnih direktoratov Komisije, ki so odgovorni za ta področja (glej Prilogo I). Nadzornih dejavnosti drugih institucij EU pregled ne vsebuje.

12

Panoramski pregled ni revizija. Vsebuje opise in analize na podlagi javno objavljenih informacij. Vključuje tudi informacije, za katere so se udeleženci študije strinjali, da so lahko objavljene za namen pregleda. V pregledu so analizirani podatki, ki jih je Komisija zagotovila o svojih nadzornih dejavnostih, rezultati ankete za generalne direktorate in države članice, intervjuji s ključnimi institucionalnimi deležniki ter podatki iz ustreznih revizijskih poročil Evropskega računskega sodišča in vrhovnih revizijskih institucij držav članic (glej Prilogo II).

13

Rezultati panoramskega pregleda so opisani v poglavjih, v katerih je poudarjeno naslednje:

• glavne značilnosti zapletenega zagotavljanja skladnosti s pravom EU, ki otežujejo nadzor uporabe prava EU v državah članicah,
• strategija Komisije za uporabo pooblastil, orodij in virov, ki so ji na voljo in s katerimi lahko zagotavlja, da države članice uporabljajo pravo EU,
• kako Komisija upravlja svoje nadzorne dejavnosti in zagotavlja preglednost ter
• kakšen je lahko prispevek javne revizije na nacionalni ravni in na ravni EU k zagotavljanju učinkovite in uspešne uporabe prava EU ter nadzora nad njim.

14

Na koncu je izpostavljenih nekaj izzivov in priložnosti za nadaljnji razvoj nadzora in revizije uporabe prava EU.

Nadzor nad uporabo prava EU

Zahteven nadzor skladnosti

Številni in različni zakoni EU, ki jih treba spremljati

15

Komisija mora spremljati uporabo številnih pravnih aktov različnih vrst z določbami, ki veljajo za države članice. Pravni korpus EU („pravni red”) se spreminja, saj se politike in pristojnosti EU razvijajo, EU pa sprejema in spreminja zakone, ki jih morajo države članice uporabljati. Vse kršitve določb prava EU, ki se nanašajo na države članice, lahko privedejo do postopka za ugotavljanje kršitev. Možnost kršitve – in dejavnosti spremljanja, ki jih izvaja Komisija – je odvisna od vrste zadevne zakonodaje (glej okvir 2). Za direktive se na primer uporabljajo posebne dejavnosti spremljanja, povezane z uradnim obveščanjem o direktivah in njihovim prenosom v nacionalno zakonodajo.

16

Komisija ne objavlja ocene skupnega števila pravnih instrumentov, ki jih spremlja. Vse direktive so za države članice zavezujoče. Vendar pa za države članice pri številnih drugih pravnih instrumentih veljajo le nekatere določbe. Zato je na podlagi javnih zbirk prava EU načeloma težko oceniti število zakonov EU, ki bi lahko privedli do kršitev.⁶

17

Sodišče je prosilo generalne direktorate, odgovorne za zadevna področja, naj v anketi navedejo število zakonov EU, ki jih spremljajo. Skupno so navedli, da spremljajo okoli 5 600 zakonov, od katerih je bila približno četrtina direktiv, tretjina uredb,ostalo pa drugi pravni akti (glej sliko 2). Medtem ko so podatki o direktivah in uredbah relativno primerljivi med področji, pa je o drugih pravnih aktih težje pridobiti dosledne podatke.

18

Številne značilnosti zakonov EU lahko povečajo tveganje neskladnosti. V anketah so generalni direktorati in države članice kot značilnosti ki so povzročale težave pri izvajanju ali uporabi prava EU, najpogosteje navajali:

• zapletenost in tehnično naravo vsebine ter
• nezadostna jasnost zakonodaje EU.

19

Države članice so tudi na različne načine poročale o številnih drugih dejavnikih, ki prispevajo k njihovim težavam pri pravilni in pravočasni uporabi prava EU. Ti dejavniki so:

• pomembne neskladnosti novih zahtev EU z obstoječo zakonodajo na nacionalni ali regionalni ravni,
• razlike v razlagi določb prava EU med njimi in Komisijo ter
• število možnosti za uporabo direktive, ki jih imajo na razpolago na svoji ravni.

20

Dejansko državam članicam vsak zakonodajni akt EU prinaša specifične izzive glede pravilne in pravočasne uporabe.

Vsako področje ima svoje posebnosti

21

Število in vrsta zakonodajnih aktov, ki jih spremljajo generalni direktorati, se med področji precej razlikujeta (glej sliko 3). Skoraj tretjina pravnih aktov z določbami ali obveznostmi za države članice, ki so bili navedeni v anketi, sodi na področje javnega zdravja in varnosti hrane (SANTE), pri čemer je več kot četrtina direktiv s področja okolja. Kar zadeva ravnovesje med uporabo uredb in direktiv, so generalni direktorati za osem področij poročali, da večinoma uporabljajo uredbe, sedem generalnih direktoratov je poročalo o enakomerni uporabi direktiv in uredb, trije generalni direktorati pa večinoma uporabljajo direktive. Države članice so poročale, da imajo največ težav pri zagotavljanju pravočasne in pravilne uporabe prava EU na področju okolja (GD ENV), mobilnosti in prometa (GD MOVE), energetike (GD ENER), finančne stabilnosti, finančnih storitev in unije kapitalskih trgov (GD FISMA) ter notranjega trga, industrije, podjetništva ter malih in srednjih podjetij (GD GROW). To so področja, na katerih je treba spremljati največ zakonov EU in na katerih je največ kršitev v zvezi s prenosom v nacionalno zakonodajo.

22

Na različnih področjih EU se zelo različno kombinirajo zakonodajni in proračunski instrumenti. Na devetih področjih se izvajajo predvsem zakonodajne dejavnosti,⁷ na drugih devetih pa kombinacija zakonodajnih in proračunskih instrumentov ali večinoma upravljanje odhodkov EU. Poleg tega so različni tudi zneski sredstev, ki se upravljajo in porabljajo na različnih področjih, kot tudi veljavne ureditve glede finančnega upravljanja. Na nekaterih področjih lahko države članice zaprosijo za sredstva EU za programe ali projekte EU, ki bi lahko olajšali njihovo uporabo prava EU. Države članice lahko na primer predlagajo uporabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESIF) za podporo pomembnih infrastrukturnih projektov, potrebnih za izpolnjevanje okoljskih standardov EU, ali pa se potegujejo za nepovratna sredstva za tehnično pomoč pri izvedbi ukrepov za krepitev pravosodnih sistemov.

23

Pristojnosti Komisije za odkrivanje in odpravo neskladnosti držav članic s pravom EU se med posameznimi področji razlikujejo in so v veliko primerih odvisne od razpoložljivosti sredstev EU. V anketi Sodišča je večina generalnih direktoratov (13 od 18) navedla, da imajo posebna preiskovalna pooblastila za odkrivanje neskladnosti s pravom EU za vsaj nekatere dele svojega področja.⁸ Nekaj več kot tretjina generalnih direktoratov (7 od 18) je menila, da bi okrepitev inšpekcijskih ali preiskovalnih pooblastil verjetno pripomogla k izboljšanju skladnosti s pravom EU. Večina teh generalnih direktoratov meni, da že imajo relativno visoka preiskovalna pooblastila (4 od 7).

24

Več kot tretjina generalnih direktoratov (7 od 18) je navedla, da imajo v zvezi z državami članicami poleg postopka za ugotavljanje kršitev na voljo tudi posebna pooblastila za naložitev kazni ali korektivnih ukrepov.na voljo Glavno pooblastilo za naložitev korektivnih ukrepov, o katerem so poročali generalni direktorati (5 od 7), se nanaša na področja, ki vključujejo porabo EU. Generalni direktorati imajo v skladu s predpisi, ki urejajo sklade EU, sisteme upravljanja in kontrol, s katerimi odkrivajo primere neskladnosti in nalagajo finančne popravke (glej sliko 4). V kmetijstvu na primer GD AGRI⁹ odkriva neskladnosti s pravom EU prek mehanizma za revizijo skladnosti in uporablja postopek potrditve obračunov, da države članice prepriča k prilagoditvi njihovih sistemov upravljanja in kontrol in izognitvi finančnim popravkom. Podobne ureditve obstajajo v zvezi s številnimi drugimi skladi z deljenim upravljanjem.¹⁰

25

Poleg tega lahko Komisija odredi, da se od prejemnikov izterja nezakonita državna pomoč. Če država članica ne uredi skladnosti pravočasno, lahko Komisija preda zadevo Sodišču Evropske unije brez uvedbe postopka za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 258 PDEU. Komisija lahko v okviru evropskega semestra¹¹ državam članicam priporoči, da sprejmejo ukrepe za okrepitev svojih pravosodnih sistemov, ki bi lahko, če ne bi bili sprejeti, privedli do zadržanja sredstev EU.

26

Vsako področje ima edinstven profil glede števila in vrst veljavnih zakonodajnih instrumentov ter razpoložljivosti ali nerazpoložljivosti posebnih pooblastil za preiskavo ali sankcioniranje neskladnosti držav članic z zakoni EU. Zato se zanašanje Komisije na postopek za ugotavljanje kršitev pri uveljavljanju prava EU med področji bistveno razlikuje.

Med državami članicami so bistvene razlike

27

Med političnimi, pravnimi in ustavnimi ureditvami držav članic so velike razlike, ki vplivajo na način izvajanja prava EU v praksi. V anketah Sodišča so generalni direktorati in države članice poročali o tem, kako lahko dejavniki, povezani s pravnimi sistemi, finančnimi in upravnimi zmogljivostmi ter nacionalnimi nadzornimi ureditvami držav članic, vplivajo na njihovo skladnost s pravom EU, pa tudi na sposobnost Komisije, da to skladnost spremlja.

Ureditve in pristop v zvezi s sprejemanjem zakonodaje

28

Države članice so poročale o precejšnji razliki v zakonodajnih postopkih, stopnjah vpletenosti vlade in prednostnih pristopih pri zagotavljanju prenosa prava EU v nacionalno zakonodajo in njegovi uporabi. Te razlike vplivajo na število, vrsto in čas nacionalnih izvedbenih ukrepov.

29

Ankete, ki jih je Sodišče izvedlo med generalnimi direktorati in državami članicami, kažejo, da je dolžina zakonodajnega postopka države članice ključni dejavnik, ki vpliva na trajanje prenosa direktiv v nacionalno zakonodajo. Več držav članic (10 od 27) in generalnih direktoratov (8 od 17) je navedlo, da so se težave, povezane z zakonodajnim postopkom, pogosto odražale v težavah pri prenosu prava EU v nacionalno zakonodajo ali njegovi uporabi. Več držav članic (8 od 26) je poročalo, da so vsaj v nekaterih primerih v zakonodajnem postopku sodelovali regionalni organi. Pri sprejemanju nacionalnih izvedbenih ukrepov prihaja do zamud, čeprav je večina držav članic (23 od 27) poročala, da imajo mehanizem za prednostno izvedbo prenosa direktiv ali da lahko po potrebi pospešijo pravni postopek.

30

Tveganje poznega prenosa direktive je delno odvisno od njene zahtevnosti in roka za začetek njenega izvajanja. O teh rokih se institucije EU in države članice dogovorijo v zakonodajnem postopku EU. V anketi je večina držav članic menila, da so roki za prenos dovolj dolgi za dobro zasnovane direktive z zmernim številom pravnih obveznosti na področjih, ki na nacionalni ravni niso zelo natančno urejena. Po drugi strani je večina držav članic menila, da roki za prenos niso dovolj dolgi za direktive, ki vsebujejo številne pravne obveznosti, imajo široko področje uporabe ali vplivajo na veliko nacionalnih zakonov. Iz odgovorov držav članic je mogoče sklepati, da se lahko zamude pri prenosu direktiv delno pripišejo obsegu usklajevanja ali posvetovanja, potrebnega v državi članici za prenos direktive.

31

Države članice dajejo prednost različnim načinom prenosa v nacionalno zakonodajo. Tako se lahko odločijo spremeniti obstoječo nacionalno zakonodajo in/ali sprejeti novo. Pri tem je peščica držav članic izjavila, da raje spreminjajo obstoječo nacionalno zakonodajo, kadar je to mogoče, večina pa raje uravnoteženo uporablja oba pristopa. Njihova izbira je odvisna od dejavnikov, kot so narava zadevne direktive, značilnosti nacionalnega prava in ali je prenos direktive del širših nacionalnih reform, ki se izvajajo na zadevnem področju.

32

Države članice se prav tako razlikujejo po vrstah zakonodajnih instrumentov, s katerimi prenašajo direktive EU v svoj pravni red. Ocene držav članic glede številčnega razmerja med zakonodajo na visoki ravni (npr. parlamentarni zakoni) in zakonodajo nižje ravni (tj. delegirana/podrejena zakonodaja) v obdobju 2014–2016 so različne. Čeprav je večina držav članic poročala o višjem deležu zakonodaje nižje ravni, je več kot četrtina poročala o večjem deležu primarne zakonodaje. Ocene glede zakonodaje na višji ravni so se gibale med 5 % in 80 %, za nižjo raven pa med 20 % in 90 %.

33

Med državami članicami obstajajo precejšnje razlike v številu in obsegu nacionalnih izvedbenih ukrepov za vse direktive EU. V analizi podatkov je Sodišče ugotovilo povezavo med številom nacionalnih izvedbenih ukrepov in številom postopkov za ugotavljanje kršitev v zvezi s posamezno direktivo v obdobju 2014–2016 (glej sliko 5). V anketi je več držav članic izjavilo, da je število nacionalnih izvedbenih ukrepov ključni dejavnik, ki vpliva na trajanje prenosa direktiv.

34

Čeprav imajo v več državah članicah (10 od 26) politično ali zakonsko zahtevo o izogibanju čezmernemu prenašanju direktiv EU,¹² jih je večina priznala, da včasih pri prenosu direktivam dodajajo nadaljnje določbe, ki naj bi izpolnile nacionalne potrebe ali interese. Zadevne države članice so pojasnile, da to počnejo, kadar želijo čim bolj zmanjšati število sprememb nacionalne zakonodaje ali kadar je prenos direktive EU del širše reforme na nekem področju na nacionalni ravni. Države članice se spodbuja, da Komisijo obveščajo o vseh ukrepih čezmernega prenašanja¹³ prek elektronskega orodja za obveščanje o nacionalnih izvedbenih ukrepih.¹⁴

35

Nekaj držav članic in generalnih direktoratov je opozorilo, da so politični pomisleki na ravni držav članic v nekaterih primerih prispevali k temu, da se pravni akti EU ne izvajajo ali ne uporabljajo pravilno oziroma pravočasno. To vključuje primere, ko:

• države članice na nekem področju nimajo enakih prednostnih nalog kot Komisija,
• se države članice morda ne strinjajo z zakonom ali nekaterimi določbami v njem,
• države članice ovirajo pomembne domače občutljive teme ali nacionalni interesi ali
• sta na sprejetje zakonodaje vplivala volilni cikel oziroma politična stabilnost.

Upravna in finančna zmogljivost

36

Zadostna upravna zmogljivost ima pomembno vlogo pri zagotavljanju pravilne in pravočasne uporabe prava EU. Povzetki iz anket Sodišča:

• Več držav članic (8 od 19) je menilo, da je upravna zmogljivost ključni dejavnik skladnosti nacionalnih ukrepov za prenos s pravom EU.
• Večina držav članic (13 od 22) je ocenila zakonodajno delo, ki je potrebno za prenos prava EU v nacionalni pravni red, kot zelo zahtevno glede na razpoložljive človeške vire in znanje.
• Večina držav članic (14 od 22) in generalnih direktoratov (13 od 14) je tudi navedla, da je bila nezadostna upravna zmogljivost vsaj včasih odgovorna za težave, s katerimi se države članice srečujejo pri prenosu prava EU v nacionalno zakonodajo ali njegovi uporabi.
• Generalni direktorati, odgovorni za zaposlovanje, promet in pravosodje, so poudarili, da je upravna zmogljivost težava za specifične skupine držav članic.

37

Za neskladnost držav članic z nekaterimi določbami prava EU je lahko kriva tudi nezadostna finančna zmogljivost. V nekaterih primerih so namreč potrebne precejšnje naložbe, če želijo države članice izpolniti standarde EU. V takih primerih so lahko državam članicam na razpolago skladi ESI ali drugi programi odhodkov EU.

Lastne nadzorne ureditve držav članic

38

Ker so države članice odgovorne za izvajanje prava EU v praksi, so vzpostavile svoje ureditve za nadzor prenosa direktiv, zagotavljanje pravilne uporabe zakonodaje EU in obravnavanje primerov kršitev. Čeprav se ureditve razlikujejo, ima večina držav članic večjo stopnjo centralizacije pri nadzoru prenosa direktiv in obravnavi primerov kršitev kot pri spremljanju pravilne uporabe prava EU.

39

Skoraj vse države članice (21 od 22) so poročale, da je ministrstvo, pristojno za neko področje, odgovorno tudi za prenos direktiv EU na tem področju v nacionalno zakonodajo, v nekaterih primerih v sodelovanju z ustreznimi regionalnimi organi, ki so vključeni v zakonodajni postopek. Skoraj vse države članice (25 od 27) so poročale tudi o posebnem organu, odgovornem za usklajevanje prenosa direktiv v nacionalno zakonodajo. V večini primerov je ta organ odgovoren tudi za preverjanje skladnosti s pravom EU. V redkih primerih pa je njegova vloga omejena na zagotavljanje smernic in podpore. Skoraj vse države članice so navedle, da imajo vzpostavljene centralizirane ureditve za spremljanje prenosa direktiv v nacionalno zakonodajo, pri čemer jih nekaj uporablja sisteme IT, ki pošiljajo opozorila in obvestila o prihajajočih rokih.

40

Skoraj vse države članice (21 od 22) so poročale, da ima primarno odgovornost za nadzor uporabe prava EU ministrstvo, odgovorno za zadevno področje. Več držav članic (12 od 27) je poročalo, da imajo poseben organ, ki je odgovoren za nadzor nad uporabo prava EU. Večina držav članic (15 od 27) je izjavila, da ima primarno odgovornost za obravnavo primerov kršitev osrednje ministrstvo ali vladna služba, pristojna za zadevno področje. Peščica držav članic (3 od 27) je poročala, da je pri njih ta odgovornost centralizirana. Vse države članice (27 od 27) so poročale, da imajo centraliziran organ, odgovoren za usklajevanje in nadzor nad primeri kršitev.

41

Večina nacionalnih usklajevalnih organov ali centralnih organov, pristojnih za pravo EU, spada pod ministrstva, pristojna za zunanje zadeve ali zadeve EU, nekaj pod ministrstvo za pravosodje, peščica pa pod okrilje centralne vlade (npr. kabinet predsednika vlade, kanclerja ali generalnega sekretarja). Čeprav so skoraj vse države članice poročale, da imajo neko obliko centraliziranega spremljanja izvedbe prenosa v nacionalno zakonodajo in primerov kršitev, pa jih le malo javno objavlja rezultate. V večini držav članic pristojne službe pripravljajo le nejavna poročila za vlado ali parlament.

42

Dejansko ima vsaka država članica svoj poseben pristop k zagotavljanju pravilne in pravočasne uporabe prava EU v svoji jurisdikciji.

Strategija Komisije: prednostne naloge, organizacija in viri

Cilji in prednostne naloge pri nadzornih dejavnostih

43

V pristopu Komisije k nadzoru uporabe prava EU so upoštevani izzivi zaradi obsežnosti in narave pravnega reda EU, posebnosti različnih področij, na katerih se lahko pojavijo kršitve, ter posebnosti ureditev glede sprejemanja zakonodaje in nadzora v državah članicah.

44

Glede na to, kako zapleteno je zagotavljanje skladnosti, Komisija že več let razvija svoj pristop k nadzoru nad izvajanjem prava EU in je v skladu s tem objavila več sporočil v letih 2002,¹⁵ 2007¹⁶ in 2016.¹⁷ Pri pregledu teh sporočil je Sodišče opredelilo številna ključna načela, cilje in značilnosti pristopa Komisije k nadzoru prava EU v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji. Osnovna načela sedanjega pristopa, ki v večini primerov izhajajo iz pravnega okvira EU, so:

• spoštovanje prava EU kot osnovni pogoj za vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb,
• sistematično tveganje, ki ga neuporaba prava EU predstavlja za doseganje ciljev politik EU,
• primarna odgovornost držav članic, da zagotavljajo uporabo prava EU in pravno zaščito državljanom,
• obveznost lojalnega sodelovanja držav članic pri preiskavi domnevnih kršitev,
• diskrecijska pooblastila Komisije, da začne in zaključi postopek za ugotavljanje kršitev ter od Sodišča Evropske unije zahteva, da kršiteljem naloži kazni,
• zaupnost izmenjave informacij med državami članicami v predhodni fazi postopka za ugotavljanje kršitev,
• dolžnost Komisije zagotoviti dobro ravnanje javnih uslužbencev pri obravnavanju pritožb državljanov o domnevnih kršitvah.

45

Ta načela so stalni elementi nadzorne ureditve Komisije. V tem okviru je Komisija razvila strategijo za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje kršitev prava EU. Glavni cilji strategije so:

• olajšati izvajanje, uporabo in uveljavljanje zakonodaje EU,
• omogočiti državljanom, da spremljajo in uveljavljajo svoje pravice,
• okrepiti odnose in sodelovanje z organi držav članic zaradi ugotavljanja in reševanja vprašanj, povezanih s kršitvami,
• hitro in strogo obravnavati hude kršitve, hkrati pa se izogibati nepotrebni uporabi postopka za ugotavljanje kršitev,
• zagotoviti preglednost uporabe prava EU v državah članicah in nadzornih dejavnosti Komisije.

46

Pri uresničevanju teh ciljev je Komisija ugotovila tudi, da je treba zagotoviti zaščito pred številnimi specifičnimi tveganji, povezanimi z obravnavo potencialnih primerov kršitev. Gre zlasti za naslednja tveganja:

• razlike v pričakovanjih državljanov glede narave postopka za ugotavljanje kršitev in možnosti pravne zaščite ali pridobitve odškodnine v posameznih primerih,
• zavlačevanje držav članic, kadar si s proceduralnimi koraki v postopkih preiskave in obravnavanja primerov poskušajo zagotoviti dodaten čas za izvajanje in uporabo specifičnih pravnih instrumentov ali kadar odlagajo finančne sankcije tako dolgo, kot je le mogoče.

47

Komisija je za doseganje ciljev in obvladovanje zadevnih tveganj razvila pristop s številnimi ključnimi funkcijami in orodji. Kar zadeva zakone EU, je Komisija že leta 2002 vključila svojo nadzorno politiko v širši pristop boljšega pravnega urejanja. Ključni cilj boljšega pravnega urejanja je spodbujanje priprave jasnih in enostavnih zakonov EU. Komisija je razvila posebna orodja za boljše pravno urejanje, s katerimi želi zagotoviti ustrezno upoštevanje vprašanj uporabe in izvajanja zakonov v vseh fazah cikla politike, vključno s fazo ocenjevanja.

48

Kar zadeva krepitev vloge državljanov, se Komisija močno zanaša na njihove pritožbe kot na pomemben vir informacij za odkrivanje kršitev. Da bi Komisija spodbudila državljane k prijavljanju morebitnih kršitev, jih seznanja s pravicami, ki jih imajo v skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo. Obstajajo tudi številna procesna jamstva za pritožnike glede obravnave njihovih pritožb. Komisija državljanom tudi svetuje, kako dobiti pravno zaščito na nacionalni ravni. Razvila je tudi več mehanizmov za alternativno reševanje posameznih primerov neskladnosti zakonodaje držav članic s pravom EU. V zvezi z delovanjem enotnega trga je EU na primer vzpostavila mehanizem SOLVIT, ki naj bi državam članicam pomagal, da same rešijo primere, v katerih javni organi ene države članice kršijo pravice posameznih državljanov ali podjetij druge države članice v skladu s pravom EU.

49

Komisija je na področju sodelovanja z državami članicami razvila več orodij za spodbujanje skladnosti, s katerimi je lažje predvidevati in reševati težave pri izvajanju in uporabi prava EU ter obravnavati primere kršitev. Komisija tudi spodbuja države članice, naj zaprosijo za finančno podporo iz proračuna EU, če je na voljo, da bi izboljšale upravne zmogljivosti in financirale infrastrukturo, potrebno za uporabo nekaterih uredb in direktiv. V okviru evropskega semestra lahko država članica sredstva iz proračuna EU prejme le pod pogojem, če izvede strukturne reforme, ki krepijo njen pravosodni sistem.

50

V zvezi s ciljnim obravnavanjem hujših kršitev je v sporočilih Komisije naveden seznam prednostnih primerov kršitev (glej okvir 3). V sporočilih je pojasnjena tudi politika Komisije v zvezi z njenimi zahtevami, naj Sodišče Evropske unije državam članicam naloži kazni za kršitve v skladu s členom 260(2) in (3) PDEU. Komisija je pripravila tudi referenčna merila za pravočasno obravnavo pritožb in primerov kršitev.

51

Komisija zaradi preglednosti delovanja že več let letno poroča o rezultatih svojih nadzornih dejavnosti. Prav tako javno odgovarja na peticije in vprašanja Parlamenta o primerih domnevnih kršitev ter na poizvedbe Evropskega varuha človekovih pravic o obravnavi pritožnikov. Komisija vzdržuje tudi javno evidenco vseh odločitev o kršitvah ter javnost prek sporočil za javnost obvešča o sklepih in odločbah Sodišča Evropske unije.

Organizacija odgovornosti in virov za nadzorne dejavnosti

52

Komisija ima generalne direktorate, ki so odgovorni za posamezna področja. Generalni sekretariat ima glavno vlogo pri usklajevanju zakonodajnih dejavnosti Komisije. Nadzorna funkcija Komisije ustreza tej strukturi. Generalni direktorat, ki pripravlja osnutek zakonodaje, je odgovoren tudi za spremljanje njene uporabe. Če zakonodajo pripravlja več generalnih direktoratov, se v letnem delovnem programu Komisije določi vodilni generalni direktorat.

53

Posamezen vodilni generalni direktorat je v zvezi z zakonodajo na svojem področju odgovoren za:

• preverjanje prenosa v nacionalno zakonodajo in skladnosti izvedbenih ukrepov držav članic,
• obravnavanje pritožb in primerov na lastno pobudo,
• preiskovanje primerov prek sodelovanja in izmenjave informacij z državami članicami,
• predlaganje uvedbe postopkov za ugotavljanje kršitev in spremljanje primerov ter
• spodbujanje skladnosti zakonodaje držav članic z uporabo različnih orodij.

54

Vodilni generalni direktorati so odgovorni tudi za beleženje svojih nadzornih dejavnosti v treh sistemih IT, ki jih ima Komisija (glej sliko 6):

• CHAP – zbirka podatkov za registracijo in spremljanje pritožb, ki jih pošljejo posamezniki in organizacije,
• EU Pilot – platforma, prek katere Komisija in države članice sodelujejo in si izmenjujejo informacije o domnevnih kršitvah prava EU, v nekaterih primerih pa jo lahko uporabijo tudi za doseganje skladnosti ter
• NIF – zbirka podatkov za upravljanje formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev in beleženje sklepov Komisije v zvezi z različnimi koraki uradnega postopka za ugotavljanje kršitev (glej okvir 2).

55

Nadzorne funkcije generalnih direktoratov so zelo različne. Večina generalnih direktoratov ima vključenih nekaj nadzornih dejavnosti področne direktorate. V približno eni tretjini generalnih direktoratov so področni direktorati odgovorni tudi za spremljanje in uveljavljanje izvajanja zakonodaje. V ostalih generalnih direktoratih dejavnosti spremljanja in uveljavljanja izvaja ločena pravna služba generalnega direktorata ali specializirana enota v direktoratu, ki ni odgovoren za oblikovanje politike. Skoraj vsi generalni direktorati organizirajo obravnavanje pritožb, postopkov v okviru sistema EU Pilot in primerov kršitev po sektorjih, pravnem instrumentu ali državi članici. V polovici generalnih direktoratov primere morebitne neskladnosti obravnavajo referenti, ki so v prvi vrsti odgovorni za zadevno zakonodajo. V tretjini generalnih direktoratov primere obravnavajo pravniki.

56

Kadar zakonodajne in nadzorne funkcije vključujejo storitve različnih direktoratov, generalni direktorati zagotovijo notranje usklajevanje prek projektnih skupin, mrež ali začasnih delovnih ureditev. Vsi generalni direktorati imenujejo koordinatorje za obravnavanje primerov kršitev in več kot tretjina ima koordinatorje za direktive. Komisija s posebno enoto Generalnega sekretariata in notranjo mrežo zagotavlja celovito usklajevanje svojih nadzornih dejavnosti. Vsak generalni direktorat ima korespondenta za kršitve, ki je v stiku z Generalnim sekretariatom in zastopa generalni direktorat v mreži. Mreža obravnava vsa vprašanja upravljanja, povezana s spremljanjem in uveljavljanjem izvajanja prava EU v državah članicah, spodbuja skladnost in doslednost med generalnimi direktorati ter se sestane dvakrat letno. Generalni direktorati, ki si delijo vire (tj. so iz iste „družine”), imajo podmreže.

57

Komisija izvaja nekaj centraliziranih nadzornih dejavnosti. Enota v Generalnem sekretariatu spremlja notifikacije držav članic o ukrepih za prenos zakonodaje, preverja, ali so generalni direktorati opravili pregled dokončanja prenosa in skladnosti, spremlja, kako generalni direktorati obravnavajo pritožbe, zadeve v sistemu EU Pilot in izvajajo postopke za ugotavljanje kršitev (preverja tudi, ali so generalni direktorati ustrezno zabeležili informacije v za to namenjene sisteme IT). Pravna služba Komisije svetuje o zadevah pred začetkom sodnih postopkov in ureja odnose s Sodiščem Evropske unije med sodnim postopkom. Generalni direktorat za proračun (BUDG) je odgovoren za pobiranje kazni, ki jih je Sodišče Evropske unije naložilo državam članicam.

58

Ker generalni direktorati organizirajo svoje nadzorne funkcije na različne načine, podatki o človeških virih, ki so vključeni v te funkcije, niso na voljo. Po ocenah 13 od 18 generalnih direktoratov naj bi bilo v nadzorne dejavnosti vključenih od 15 do 20 % osebja Komisije, ki se ukvarja s področji, ki zahtevajo uporabo prava EU v državah članicah. Vendar so med temi generalnimi direktorati precejšnje razlike glede absolutnega števila sodelujočih osebja in deleža osebja, ki ga vsak generalni direktorat nameni za nadzorne dejavnosti. V GD SANTE je na primer okoli 550 zaposlenih (54 %) vključenih v nadzorne dejavnosti, v GD CLIMA pa manj kot deset (5 %). Glede na sedanjo kadrovsko politiko Komisije in načrt zakonodajnih predlogov noben generalni direktorat kratkoročno ni predvidel povečanja kadrovskih virov.

59

Na splošno velika večina osebja, vključenega v nadzorne dejavnosti, prihaja iz generalnih direktoratov z velikim številom obravnavanih primerov. V anketi Sodišča so trije največji generalni direktorati, ki so navedli ocene, predstavljali več kot 60 % vsega osebja, vključenega v nadzorne dejavnosti.

Nadzor in usklajevanje na ravni Komisije in generalnih direktoratov

60

Komisija nadzoruje in usklajuje svoje nadzorne dejavnosti na centralni ravni in na ravni generalnih direktoratov. Sčasoma je določila več referenčnih meril za obravnavo pritožb, zadev v sistemu EU Pilot in kršitev, ki jo izvajajo generalni direktorati (glej okvir 4). Glede na ta referenčna merila Generalni sekretariat s „pregledom koherentnosti”, ki poteka dvakrat letno, preveri smotrnost poslovanja generalnih direktoratov.

61

V anketi Sodišča je večina generalnih direktoratov (15 od 18) poročala, da z namenom ocenjevanja delovne obremenitve, preverjanja napredka ali priprave terminskih načrtov sistematično spremljajo svoje obravnavanje pritožb, zadev v sistemu EU Pilot in primere kršitev. Samo trije generalni direktorati, ki obravnavajo zelo malo zadev, so navedli, da zadev ne spremljajo sistematično (GD ECFIN, GD CLIMA in GD COMP). Generalni direktorati o obravnavi zadev poročajo svojemu zadevnemu komisarju v okviru mesečnega cikla Komisije v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev. Večina služb, odgovornih za spremljanje zadev (13 od 18), redno poroča svojemu generalnemu direktorju. Ostali generalni direktorati poročajo na ravni GD po potrebi, če želijo na primer opozoriti na zadeve, pri katerih je potrebno dodatno usmerjanje. Večina poročil vsebuje število in izid zadev pa tudi rezultate preverjanja skladnosti in vsa splošna vprašanja v zvezi z uveljavljanjem izvajanja. Peščica generalnih direktoratov je poročala tudi o svojih ključnih kazalnikih smotrnosti in uporabi človeških virov.

62

Ker samo nekaj generalnih direktoratov nadzoruje uporabo prava EU v državah članicah, Komisija ne zahteva, da generalni direktorati v svojih letnih poročilih sistematično poročajo o svojih nadzornih dejavnostih. Polovica generalnih direktoratov, ki je sodelovala v anketi Sodišča (9 od 18), je poročala, da določajo kazalnike smotrnosti za svojo obravnavo preverjanja prenosa v nacionalno zakonodajo, pritožb, zadev v sistemu EU Pilot in primerov kršitev. Ti generalni direktorati večinoma uporabljajo nekatera ali vsa merila, ki jih je določila Komisija (glej okvir 4). Sodišče je pri pregledu letnih poročil o dejavnostih za obdobje 2014–2016 ugotovilo, da se različni generalni direktorati osredotočajo na različne vidike svojih nadzornih dejavnosti. Sporočeni kazalniki so vključevali:

• prenos v nacionalno zakonodajo – odstotek notifikacij, ki so jih države članice poslale do roka (GD FISMA), stopnja prenosa direktiv ali zaostanek pri prenosu direktiv v državah članicah (GD GROW, GD MOVE, GD JUST, GD MARKT), število direktiv, pri katerih Komisija v enem letu ni preverila skladnosti (JUST);
• pritožbe – skupno število pritožb, obravnavanih v danem letu (GD EMPL, GD JUST), odstotek pritožb, zaključenih v enem letu (GD JUST), povprečno število mesecev, potrebnih za obravnavo ene zadeve (GD FISMA);
• EU Pilot – število odprtih in zaključenih zadev med letom (ENV, TAXUD);
• kršitve – odstotek zadev v zvezi z neizvedbo notifikacije, ki jih je Komisija obravnavala v rokih (GD MOVE, GD FISMA), odstotek zadev, ki so bile v določenem obdobju zaključene ali predložene Sodišču Evropske unije (GD JUST), število odprtih, zaključenih ali tekočih zadev (GD TAXUD, GD ENV, GD SANTE), število zadev, ki trajajo več kot tri leta (GD MOVE), odstotek zadev v zvezi z neskladnostjo, zaključenih v rokih (GD FISMA), število zadev, ki so bile predložene Komisiji zaradi sprejetja sklepa, kot odstotek od skupnega števila nerešenih zadev (TAXUD), trajanje zadev v zvezi s primeri kršitev (GD GROW).

63

Večina generalnih direktoratov (11 od 18) je poročala, da imajo vzpostavljene dogovore za izmenjavo izkušenj znotraj generalnega direktorata med odgovornimi osebami za spremljanje in uveljavljanje ter odgovornimi za oblikovanje politik in prava EU. To so bile bodisi organizacijske ureditve (5 od 11) bodisi posebne skupine, srečanja ali usposabljanja (6 od 11). Podobno skoraj polovica generalnih direktoratov (8 od 18) zagotavlja, da si odgovorni za ocenjevanje in preverjanje ustreznosti predpisov izmenjujejo pridobljene izkušnje bodisi prek organizacijskih ureditev (4 od 8) bodisi prek posebnih skupin, srečanj ali usposabljanj (4 od 8). Na centralni ravni Komisija zagotavlja usklajevanje tako, da je enoto Generalnega sekretariata za spremljanje uporabe prava EU umestila v direktorat Generalnega sekretariata, ki je odgovoren za boljše pravno urejanje in delovni program, skupaj z enotami za ocenjevanje, ustreznost predpisov in smotrnost ter za oceno učinka.

64

Kljub temu da je bilo opravljenih nekaj raziskav na ravni generalnih direktoratov v zvezi z ocenjevanjem in notranjo revizijo, pa Komisija do zdaj še ni opravila celovite ocene svoje nadzorne politike in dejavnosti. Služba Komisije za notranjo revizijo v svojih revizijah preverja ureditve generalnih direktoratov za spremljanje in uveljavljanje izvajanja prava EU. Od leta 2014 je služba za notranjo revizijo v okviru programa revizij opravila vrsto revizij v generalnih direktoratih z velikim številom direktiv ali primerov kršitev.

Upravljanje: spremljanje, uveljavljanje izvajanja in spodbujanje skladnosti

Preverjanje izvajanja novih ali spremenjenih direktiv EU

65

Nove ali spremenjene direktive (glej sliko 7) od držav članic zahtevajo, da obvestijo Komisijo o ukrepih, sprejetih za prenos teh direktiv v nacionalni pravni red. Države članice morajo uradno obvestilo predložiti do določenega datuma (običajno dve leti po sprejetju) in obvestiti Komisijo o nacionalnih izvedbenih ukrepih.

66

Kadar država članica v roku ne obvesti Komisije o izvedbenih ukrepih, Generalni sekretariat preveri stanje pri vodilnem generalnemu direktoratu, preden pripravi dopis o neizvedbi notifikacije, ki ga sprejme Komisija in pošlje državi članici. Večina postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Komisija, se nanaša na prepozen prenos direktiv v nacionalno zakonodajo (glej sliko 8).

67

Komisija po prejetju uradnih obvestil z dvostopenjskim pristopom, ki vključuje preverjanje prenosa in skladnosti, oceni, ali so države članice v celoti in natančno prenesle direktive EU. Pri preverjanjih prenosa Komisija preuči, ali uradno obvestilo države članice vključuje nacionalne izvedbene ukrepe za vsako obveznost v direktivi EU (popolnost). Pri preverjanjih skladnosti Komisija po posameznih členih primerja določbe in obveznosti iz direktive EU z besedilom nacionalnih izvedbenih ukrepov (točnost).

68

Vodilni generalni direktorat za direktivo je odgovoren za izvajanje preverjanj prenosa in skladnosti ter hkrati določa tudi obseg preverjanja. Skoraj vsi generalni direktorati so poročali, da preverjajo prenos vseh določb ali obveznosti v vsaki direktivi in v vseh državah članicah. Večina generalnih direktoratov preverja skladnost nacionalnih izvedbenih ukrepov za vse določbe vsake direktive za vse države članice, pri čemer peščica generalnih direktoratov osredotoča preglede le na najpomembnejše določbe ali določbo, za katero se ocenjuje, da zanjo obstaja največje tveganje kršitve. V skladu z novo politiko Komisije glede uveljavljanja izvajanja morajo generalni direktorati od leta 2017 sistematično preverjati prenos in skladnost.

69

Ključni dejavnik delovne obremenitve posameznega generalnega direktorata pri preverjanju prenosa in skladnosti je število direktiv, ki so nedavno začele veljati na njegovem področju. Ta delovna obremenitev se zelo spreminja glede na delovni program Komisije in zakonodajni postopek EU. V obdobju 2014–2016 so imeli glede na odgovore v anketi Sodišča največ dela generalni direktorati TAXUD, ENV, GROW, ENER in CLIMA. Ker pa generalnim direktoratom ni treba dosledno beležiti pregledov, ki jih izvajajo, v enotni centralni zbirki podatkov, vsi generalni direktorati niso mogli predložiti ocen, ocene, ki pa so bile predložene, pa morda niso povsem primerljive.

70

Preverjanje prenosa in skladnosti je zahtevno. Generalni direktorati morajo dobro poznati pravne sisteme in jezike držav članic ter opraviti preglede v določenih rokih. Večina zadevnih generalnih direktoratov omenja, da je težko pravočasno izvesti preverjanja zaradi sorazmerno kratkih rokov, določenih v nekaterih primerih, in ker jih mora izvesti osebje z ustreznim znanjem in izkušnjami.

71

Čas, potreben za preverjanje prenosa in skladnosti, je odvisen od več dejavnikov. Dejavniki, ki so jih generalni direktorati najpogosteje navajali, so:

• dolžina, zahtevnost in/ali novost direktive EU,
• kakovost in pravočasnost zagotavljanja informacij iz držav članic o njihovih ukrepih za prenos,
• število in zapletenost nacionalnih izvedbenih ukrepov ter
• razpoložljivost virov (vključno s prevajalskimi storitvami in pravnim/jezikovnim znanjem) glede na konkurenčne prednostne naloge znotraj generalnega direktorata.

72

Ker generalnim direktoratom ni treba dosledno beležiti pregledov, ki jih izvajajo, v centralni zbirki podatkov, ni uradnih ocen porabe časa. Ocene, ki so jih v anketi Sodišča zagotovili generalni direktorati, kažejo precejšnje razlike med posameznimi področji. Kot je navedel eden od generalnih direktoratov, od dneva, ko poteče rok za prenos, do konca preverjanja skladnosti lahko traja približno štiri do šest let. Generalni direktorati so poročali, da je preverjanje skladnosti precej bolj zamudno kot preverjanje prenosa. Eden od generalnih direktoratov ugotavlja, da je dvostopenjski pristop uporaben, vendar pa upočasni celoten postopek ocenjevanja. Generalni direktorat je predlagal, naj Komisija razmisli o možnosti vključitve vprašanj neskladnosti v postopke za ugotavljanje kršitev, ki se ne nanašajo na prenos. Za pospešitev postopka je nek drug generalni direktorat preučeval uporabo jezikovne tehnologije za avtomatizacijo preverjanja.

73

Večina generalnih direktoratov, ki morajo preveriti veliko direktiv, si občasno pomaga z zunanjimi izvajalci. Glavni razlog za sodelovanje z zunanjimi izvajalci, ki so ga navedli generalni direktorati, so nezadostni notranji človeški viri, vključno s pomanjkanjem znanja jezikov posameznih držav članic ali poznavanja njihovih pravnih sistemov. Ko so preglede za generalne direktorate izvedli zunanji izvajalci, je njihovo delo preverjalo osebje generalnih direktoratov. Večina generalnih direktoratov je bila zadovoljnih ali zelo zadovoljnih z natančnostjo, točnostjo in pravočasnostjo dela zunanjih izvajalcev in noben od njih ni navedel, da bi bil nezadovoljen z rezultati njihovega preverjanja. Vendar, kot je navedel eden od generalnih direktoratov, se v primeru sodelovanja z zunanjimi izvajalci lahko podaljša čas, potreben za izvedbo pregledov.

Obravnavanje pritožb in iskanje primerov na lastno pobudo

74

Komisija ugotavlja potencialne kršitve glede neskladnosti s Pogodbami, uredbami in odločbami/sklepi ter primere neuporabe direktiv predvsem z obravnavanjem pritožb in izvajanjem preiskav na lastno pobudo. V anketi so generalni direktorati na splošno odgovarjali, da so pritožbe najpomembnejši vir informacij za odkrivanje teh vrst morebitnih kršitev.

75

Generalni direktorati prejemajo pritožbe na več načinov, med drugim jih prejmejo neposredno ali prek spletne strani Komisije. Komisija tudi peticije, ki ji jih pošlje Evropski parlament, obravnava kot pritožbe. Od leta 2017 generalni direktorati zahtevajo, da pritožniki, ki se obrnejo nanje, izpolnijo standardni obrazec za pritožbe. Cilj te pobude je v prihodnosti omogočiti boljšo kategorizacijo narave pritožbe in pritožnika.

76

Komisija prejme pritožbe različnih vrst pritožnikov, na primer državljanov, podjetij in interesnih skupin. Ker generalnim direktoratom ni bilo treba razvrstiti pritožnikov, ni uradnih ocen, koliko je posameznih vrst pritožnikov. Ocene, ki jih je v anketi Sodišča navedlo 13 generalnih direktoratov, kažejo precejšnje razlike med posameznimi področji. Deset generalnih direktoratov je poročalo, da prejmejo več pritožb posameznikov kot organizacij, medtem ko je šest generalnih direktoratov ocenilo, da od posameznikov prejmejo 90 % ali več pritožb. Generalni direktorati so poročali, da prejmejo več pritožb od organizacij na področjih davkov, energetike in podnebne politike. Na podlagi tehtanega povprečja ocen, ki so jih predložili generalni direktorati, rezultati ankete kažejo, da generalni direktorati prejmejo približno dve tretjini pritožb od posameznikov in tretjino od organizacij.

77

Postopki obravnave pritožb so opredeljeni v sporočilu Komisije.¹⁸ Generalni direktorati morajo pritožbe evidentirati v sistemu CHAP. Komisija je dolžna neposredno odgovoriti pritožnikom in jih obveščati o vseh sprejetih ali nesprejetih ukrepih, da upošteva svoj kodeks ravnanja za osebje Evropske komisije v stikih z javnostjo in zagotavlja preglednost.

78

Odgovorni generalni direktorat najprej oceni, ali naj razišče pritožbo. Komisija je določila merila za primere, ko generalni direktorati ne bi smeli obravnavati pritožbe. Večina pritožb ne vodi v preiskavo v sistemu EU Pilot ali postopek za ugotavljanje kršitev (glej sliko 9).

79

Komisija ne objavlja informacij o razlogih, zakaj pritožbe niso bile obravnavane. V anketi Sodišča je večina generalnih direktoratov (13 od 18) poročala, da spremljajo te razloge. Najpogostejši razlogi, zaradi kateri po navedbah generalnih direktoratov pritožbe niso bile obravnavane, so bili:

• v zadevi, ki jo je navedel pritožnik, ni bila kršena nobena zakonodaja EU, ali zadeva ni spadala v pristojnost EU,
• nezadostne indikacije v pritožbi, da gre za splošno prakso (tj. da zadeva ni omejena na specifično pritožbo),
• težavo pritožnika bi lahko rešili prek nacionalnih sodišč ali z alternativnim mehanizmom (npr. SOLVIT),
• pritožnik ni zagotovil dovolj informacij, tudi po tem, ko je bil pozvan, naj dopolni pritožbo,
• pritožba se nanaša na splošen prenos direktive v državi članici, ki je predmet preverjanja prenosa ali skladnosti,
• na Sodišču Evropske unije poteka postopek predhodnega odločanja v skladu s členom 267 PDEU o isti zadevi,
• vsebina pritožbe je zajeta v zakonodajnem predlogu EU ali nacionalnem zakonodajnem predlogu, ki se trenutno obravnava,
• v zvezi z isto zadevo že potekajo nacionalni pravni postopki.

80

V zvezi s prednostmi so generalni direktorati na različne načine navajali, da je bil postopek obravnavanja pritožb:

• neposreden vir informacij, kako države članice izvajajo in uporabljajo pravo EU,
• način, da Komisija na pregleden in uporabniku prijazen način neposredno podpira državljane EU, in tudi priložnost, da državljanom pomaga bolje razumeti upravljanje in odgovornosti EU,
• osredotočen le na reševanje ustreznih pritožb.

81

V zvezi z omejitvami so generalni direktorati na različne načine opisovali številne dejavnike, ki so oteževali uspešno in učinkovito obravnavo pritožb pritožnikov:

• mnogi pritožniki imajo nerealna pričakovanja glede pristojnosti in zmogljivosti Komisije za reševanje posameznih primerov ali ne podajo dovolj informacij o svojem primeru,
• obravnava je zapletena in dolgotrajna, saj zahteva precej znanja in presoje, vendar se relativno malo primerov konča s postopkom za ugotavljanje kršitev,
• način organizacije Komisije lahko otežuje obravnavo številnih pritožb glede iste težave ali posameznih pritožb, ki zadevajo več kot eno službo Komisije.

82

Generalni direktorati so poročali, da so v obdobju 2014–2016 obravnavali zelo različno število pritožb. Generalni direktorat TAXUD je poročal o približno 950 primerih na leto, medtem ko sta GD CLIMA in GD ECFIN obravnavala manj kot deset primerov na leto v primerjavi s skupnim povprečjem približno 200 primerov na generalni direktorat.

83

V zvezi s primeri na lastno pobudo (na tistih področjih, na katerih obstajajo) so generalni direktorati menili, da so najpomembnejši vir za ugotavljanje možnih primerov kršitev inšpekcijska, preiskovalna ali nadzorna pooblastila. Približno tretjina generalnih direktoratov je menila, da so preverjanja ustreznosti in ocenjevanja, pa tudi poročila tiska in medijev pomemben vir informacij. Generalni direktorati so tudi poudarili, da so pomemben vir informacij na njihovih področjih tudi drugi viri, vključno z nacionalnimi inšpekcijskimi pregledi (GD ENV), poročili nadzornih agencij EU (GD FISMA) in revizijskimi poročili (GD REGIO). Generalni direktorati za področja, na katerih se uporablja mehanizem SOLVIT, tega niso šteli za enega najpomembnejših virov informacij za prepoznavanje morebitnih kršitev.

84

Generalni direktorati so tudi poročali, da so v obdobju 2014–2016 obravnavali zelo različno število primerov na lastno pobudo. Generalni direktorat ENER je na primer poročal, da je v tem obdobju obravnaval več kot 200 primerov na leto, medtem ko GD REGIO, GD EAC in GD ECFIN niso obravnavali nobenega. Generalni direktorati so poročali tudi o precej različnem razmerju med vsemi obravnavanimi pritožbami in tistimi, obravnavanimi na lastno pobudo. Večina generalnih direktoratov, obravnava veliko več pritožb kot zadev na lastno pobudo. Izjeme so GD ENER, GD SANTE i GD MARE. Slednji prejmejo relativno malo pritožb, imajo pa preiskovalna pooblastila, da obravnavajo zadeve na lastno pobudo. Na splošno preiščejo več zadev na lastno pobudo kot pritožb (glej sliko 10).

Preiskovanje zadev v sistemu EU Pilot

85

V primerih domnevnih kršitev lahko generalni direktorati zadeve raziščejo z zadevnimi državami članicami z uporabo mehanizma EU Pilot.¹⁹ EU Pilot je elektronsko orodje za zaupno zbiranje informacij o domnevnih kršitvah prava EU v državah članicah. V nekaterih primerih se lahko uporabi za doseganje skladnosti brez uporabe uradnega postopka za ugotavljanje kršitev.

86

Sistem EU Pilot Komisiji in državam članicam omogoča, da organizirajo strukturiran dialog v dogovorjenih rokih. Generalni direktorati ustvarijo dosje v sistemu EU Pilot za vsak primer morebitne kršitve. Generalni direktorat pošlje poizvedbo zadevni državi članici, ki ima na voljo deset tednov za odgovor. Nato ima generalni direktorat deset tednov, da oceni odgovor. Po oceni generalni direktorat bodisi zaključi zadevo bodisi prosi za dodatne informacije ali predlaga, naj Komisija začne uradni postopek za ugotavljanje kršitev.

87

V anketi Sodišča so skoraj vse države članice menile, da je Komisija v sistemu EU Pilot zagotovila ustrezne informacije o domnevnih kršitvah. Glavne prednosti sistema EU Pilot, ki so jih izpostavile države članice:

• omogoča izogibanje postopkom za ugotavljanje kršitev in spodbuja pravočasno odpravljanje primerov neskladnosti,
• prispeva k medsebojnemu razumevanju prava EU in izvedbenih ukrepov držav članic,
• krepi kulturo sodelovanja med generalnimi direktorati Komisije in nacionalnimi organi,
• je uporabniku prijazen način za strukturiranje komunikacije v določenih rokih,
• pomaga pri usklajevanju in ozaveščanju držav članic o vprašanjih skladnosti ter
• krepi vlogo državljanov, saj daje možnost za preiskavo domnevnih kršitev njihovih pravic, ki jih zagreši država članica.

88

V zvezi z omejitvami je peščica držav članic (5 od 27) navedla, da so počasni odzivi generalnih direktoratov včasih negativno vplivali na uspešnost sistema EU Pilot pri reševanju posameznih zadev. Peščica držav članic je tudi ugotovila, da Komisija v okviru svoje nove politike uveljavljanja izvajanja od leta 2017 ne uporablja več sistematično sistema EU Pilot za preiskovanje nekaterih vrst zadev pred začetkom postopka za ugotavljanje kršitev. Te države članice so opozorile, da lahko na koncu traja dlje časa, da se takšni primeri rešijo pravočasno. Nekaj držav članic je povedalo, da jim je platforma EU Pilot pomagala pri usklajenem nadzoru in obravnavi zadev.

89

Z uvedbo sistema EU Pilot leta 2008 se je zmanjšalo število uvedenih novih postopkov za ugotavljanje kršitev, saj se nove zadeve že več let poskušajo najprej rešiti prek te platforme. Zato se tudi število odprtih primerov kršitev zmanjšuje že več let. Leta 2016 je bilo novih primerov kršitev več kot novih dosjejev v sistemu EU Pilot (glej sliko 11).

Uveljavljanje prava EU s postopkom za ugotavljanje kršitev

90

Komisija ima diskrecijsko pravico glede uvedbe uradnega postopka za ugotavljanje kršitev. Ko generalni direktorat zbere dovolj dokazov o morebitni kršitvi, pripravi sklep, da naj Komisija začne postopek. Člena 258 in 260 PDEU določata korake postopka (glej okvir 2), ki se uporabljajo za posamezno vrsto primera. Vsak korak v postopku omogoča državi članici, da zagotovi skladnost, Komisiji pa, da zaključi zadevo.

91

Komisija mora odobriti vsak korak uradnega postopka za ugotavljanje kršitev. Generalni direktorati po posvetovanju s pravno službo Komisije pripravijo predloge za sklepe Komisije o posameznih primerih. Enota Generalnega sekretariata, pristojna za spremljanje uporabe prava EU, uvrsti sveženj predlogov na dnevni red sestankov Komisije. Komisija odloča o primerih kršitev na približno desetih sejah na leto (to je vsak mesec, razen poleti). Število sklepov, sprejetih na posameznem sestanku, je lahko zelo različno, odvisno od števila obravnavanih primerov.

92

V predpravdni fazi uradnega postopka za ugotavljanje kršitev (koraka 1 in 2) Komisija poskuša v sodelovanju z državami članicami rešiti težavo in se izogniti temu, da se zadeva po nepotrebnem predloži Sodišču Evropske unije. V anketi Sodišča je večina generalnih direktoratov (15 od 18) navedla, da se v predpravdni fazi dogovarja z državami članicami prek „političnih” ali upravnih dopisov ter razpravlja o odprtih primerih s predstavniki držav članic na „skupnih” sestankih ali drugih forumih. Peščica držav članic je imela težave pri usklajevanju odgovorov na upravne dopise. V praksi Komisija večino zadev zaključi v predpravdni fazi in jih ne predloži Sodišču Evropske unije (korak 3).

93

V zvezi z izzivi so skoraj vsi generalni direktorati (17 od 18) navedli, da je zelo težko obravnavati primere kršitev pravočasno, pri čemer večina (15 od 17) navaja, da k temu največ prispeva visoka raven za to potrebne usposobljenosti in strokovnih izkušenj. Medtem ko so skoraj vse države članice poročale, da so roki za odgovor na uradne opomine in obrazložena mnenja (koraka 1 in 2) običajno dovolj dolgi pri preprostih primerih (23 od 24), večina držav članic meni, da je bil ta rok pogosto prekratek pri zelo zapletenih primerih (20 od 24). Večina držav članic je poročala, da so bili pisni opomini in mnenja Komisije ustrezna podlaga za pripravo odgovora (12 od 23). Več drugih držav članic (11 od 23) je menilo, da so bila le delno primerna podlaga. Peščica držav članic je izjavila, da dokumenti Komisije včasih niso bili jasni in da niso vedno enako kakovostni, odvisno od generalnega direktorata ali obravnavanega primera.

94

Ko je zadeva predložena Sodišču Evropske unije, je čas, potreben za sklep o zadevi, odvisen od postopkov ravnanja Sodišča (korak 4). Trajanje reševanja zadev na Sodišču Evropske unije je lahko odvisno od več dejavnikov, zlasti od zapletenosti zadeve. Če Komisija zadevo nadalje predloži Sodišču Evropske unije v skladu s členom 260(2) PDEU (korak 5), se lahko čas, potreben za njeno rešitev, znatno podaljša. Čas, v katerem Sodišče Evropske unije izda sodbo o uvedbi finančne sankcije, je odvisen od tega, koliko časa je imela država članica na voljo za izvršitev sodbe, koliko časa je trajalo, da je Komisija znova uradno obvestila državo članico o njeni še trajajoči neskladnosti, in kako dolgo traja, da Sodišče Evropske unije izda sodbo.

95

Komisija številne zadeve razreši ali umakne, preden Sodišče Evropske unije izda sodbo(koraka 4 in 5). Zato se le majhen delež postopkov za ugotavljanje kršitev konča s finančnimi sankcijami za države članice v skladu s členom 260(2) PDEU (korak 5). V takih primerih postopek za ugotavljanje kršitev lahko traja več let. Kazni tečejo dnevno, dokler država članica ne pošlje uradnega obvestila, da je izvršila sodbo (periodične kazni). Kadar država članica zagotovi skladnost pred pravnomočno odločitvijo, ji lahko Sodišče Evropske unije naloži plačilo „enkratnega zneska” za predhodno obdobje neskladnosti. GD BUDG upravlja izračun in pobiranje kazni.

96

Vodilni generalni direktorat nato prek pritožb ali preiskav na lastno pobudo spremlja vse nadaljnje sorodne primere neskladnosti v državi članici ali njene morebitne nadaljnje primere neskladne uporabe.

97

V zvezi s prednostmi je večina generalnih direktoratov (13 od 18) poudarila pomembno vlogo postopka za ugotavljanje kršitev pri izvajanju pritiska na države članice, da ravnajo v skladu s pravom EU, preprečujejo neskladnosti in opozarjajo na težave pri izvajanju. Različni generalni direktorati so kot prednosti izpostavili še kakovost, strukturiranost in preglednost postopka, diskrecijsko pravico Komisije pri uporabi postopka in vidnost rezultatov. Poleg tega več generalnih direktoratov meni, da je uporaba postopka za ugotavljanje kršitev dober način, s katerim Komisija državam članicam in državljanom pokaže, da kršitve prava EU jemlje zelo resno. V anketi Sodišča so skoraj vse države članice poročale, da imajo finančne sankcije, ki jih je v primerih kršitev uvedlo Sodišče Evropske unije, močan odvračilni učinek (25 od 26). V obdobju 2014–2016 so skupne finančne sankcije, ki so bile državam članicam naložene zaradi neizvrševanja sodb Sodišča Evropske unije, znašale 339 milijonov EUR.²⁰

98

V zvezi z omejitvami, povezanimi s postopkom za ugotavljanje kršitev, je več generalnih direktoratov (8 od 18) izpostavilo trajanje postopka. Generalni direktorati so na različne načine opozorili tudi na:

• obremenjujočo naravo postopka (primeri zahtevajo visoko raven dokazov),
• potrebo po obsežnem znanju in izkušnjah,
• dolgotrajno in zapleteno odločanje v Komisiji,
• potrebo po presoji, ali naj se obravnava primera nadaljuje ali zaključi,
• nasprotujočo si naravo primerov kršitev,
• težave pri obravnavi politično občutljivih primerov in primerov delne skladnosti,
• vprašanje zagotavljanja enake obravnave držav članic in
• kontraproduktivnost uvedbe postopka za ugotavljanje kršitev v nekaterih primerih.

99

V zvezi z diskrecijsko pravico Komisije glede uradnega postopka za ugotavljanje kršitev je več držav članic (9 od 22) menilo, da ta olajšuje uspešno uveljavljanje izvajanja prava EU v državah članicah. Več držav (10 od 22) je menilo, da diskrecijska pravica delno olajšuje uspešno uveljavljanje izvajanja. Le tri (3 od 22) pa so menile, da ne olajšuje uspešnega uveljavljanja. Glavna skrb, ki jo je izrazilo več držav članic (10 od 22), je bila, da Komisija za izmenjavo informacij o nekaterih vrstah primerov pred začetkom postopka za ugotavljanje kršitev ne uporablja več sistematično mehanizma EU Pilot. Na sliki 12 je prikazano, koliko tednov so v obdobju 2014–2016 povprečno trajali obravnava pritožb, preiskave z orodjem EU Pilot in upravljanje primerov kršitev, preden so bili ti zaključeni. Videti je, da so bile primeri kršitev na podlagi pritožb rešeni v približno 140 tednih, pri čemer je bila polovica časa porabljena za preiskovanje pritožbe prek orodja EU Pilot in šele nato se je začel uradni postopek za ugotavljanje kršitev.

Uporaba orodij za spodbujanje skladnosti

100

V različnih fazah ciklusa politike Komisija poleg ukrepov spremljanja in uveljavljanja uporablja različna „orodja”, s katerimi naj bi državam članicam pomagala pravilno in pravočasno uporabljati pravo EU („orodja za spodbujanje skladnosti”). Pri pripravi predlogov lahko Komisija zahteva od odgovornega generalnega direktorata, naj ta pripravi izvedbeni načrt, v katerem so opredeljeni glavni izzivi, s katerimi se bodo države članice soočale, in ukrepi, ki jih bodo po pričakovanjih morale izvesti. Generalni direktorati lahko državam članicam dajo tudi smernice, kako razlagati, izvajati in uporabljati nek pravni instrument EU. V direktivah se lahko od držav članic zahteva, da predložijo obrazložitvene dokumente z opisom, kako so prenesle določbe direktiv v nacionalno zakonodajo.

101

V fazi izvajanja in uporabe Komisija uporablja številna orodja, ki temeljijo na sestankih. To so odbori predstavnikov držav članic, ustanovljeni z direktivo, mreže predstavnikov držav članic, ki so odgovorni za izvajanje in jih koordinira Komisija, strokovne skupine, ki jih Komisija ustanovi za svetovanje, ali delavnice, ki jih pripravi Komisija s posameznimi državami članicami. Nekaj generalnih direktoratov ima tudi „paketne sestanke” s posameznimi državami članicami, na katerih razpravljajo o izvedbenih vprašanjih in primerih kršitev. Poleg teh sestankov Komisija uporablja tudi preglednice kazalnikov ali barometre za ocenjevanje smotrnosti delovanja držav članic pri izvajanju prava EU.

102

Generalni direktorati uporabljajo ta orodja za podporo državam članicam glede pravnih instrumentov s svojega področja. Komisija ne vodi osrednjega registra, kako generalni direktorati uporabljajo vsa ta orodja. Sodišče je prosilo generalne direktorate in države članice, naj v anketi²¹ odgovorijo na vprašanja o uporabi in uspešnosti posameznega orodja ter o njihovih prednostih in omejitvah. Države članice je prosilo tudi, naj navedejo, kolikšno upravno breme jim predstavljajo posamezna orodja in ali posamezna orodja uporabljajo bolj ali manj pogosto. Rezultati analize za posamezno orodje so predstavljeni v Prilogi III. Na sliki 13 so prikazane ocene glavnih orodij, ki so jih navedli generalni direktorati in države članice.

103

Na splošno so generalni direktorati in države članice ocenili orodja kot uspešna (izbrali so vsaj „srednjo” uspešnost oz. oceno „3“). Generalni direktorati so uspešnost orodij za spodbujanje skladnosti ocenili z nekoliko višjo oceno od držav članic. To je v veliki meri posledica tega, da generalni direktorati bistveno bolje ocenjujejo obrazložitvene dokumente s korelacijskimi tabelami in paketne sestanke kot države članice.

104

Izvedbeni načrti se kot orodje uporabljajo najmanj pogosto. Po mnenju generalnih direktoratov in držav članic so tudi na splošno najmanj uspešni. Čeprav osvetljujejo ključne težave pri izvajanju, se ocenjuje, da je njihova uporabnost omejena, saj so bili pogosto pripravljeni prezgodaj v postopku in ne upoštevajo posebnosti posameznih držav članic.

105

Smernice so med najbolj pogosto uporabljenimi orodji. Tako generalni direktorati kot države jih ocenjujejo kot zelo uspešne, zlasti pri zapleteni zakonodaji. Menijo, da imajo smernice pomembno vlogo pri zagotavljanju skupnega razumevanja direktiv EU, čeprav ne zagotavljajo dokončne razlage prava EU. Večina držav članic meni, da bi bilo treba smernice uporabljati pogosteje kot doslej.

106

Generalni direktorati so menili, da so obrazložitveni dokumenti s korelacijskimi tabelami uspešno olajševali preverjanje prenosa in skladnosti pri nacionalnih izvedbenih ukrepih. Več držav članic je poročalo, da pripravljajo take dokumente za lastno uporabo kot del svojih postopkov za zagotavljanje pravilnega prenosa direktiv EU in njihovo uspešnost ocenjujejo zelo visoko. Države članice, ki niso pripravile obrazložitvenih dokumentov s korelacijskimi tabelami, so po drugi strani poročale, da jih je bilo zelo težko pripraviti. Generalni direktorati in države članice na različne načine ugotavljali, da obrazložitveni dokumenti prispevajo tudi k pravni varnosti in preglednosti izvajanja prava EU v praksi.

107

Večina držav članic je Komisijo pozvala, naj pogosteje uporablja orodja, ki temeljijo na sestankih, kljub temu, da udeležba v takšnih forumih pomeni precejšnje upravno breme. Več držav članic je opozorilo, da generalni direktorati uporabljajo različne pristope in da bi Komisija lahko oblikovala bolj ciljno usmerjen in dosleden pristop pri uporabi orodij. Čeprav so države članice ugotovile, da bi preglednice lahko imele pomembno vlogo pri spodbujanju držav članic k izboljšanju njihove smotrnosti, večina ne podpira njihove pogostejše uporabe.

Zagotavljanje preglednosti glede skladnosti in nadzora

108

Državljani in deležniki od Komisije pričakujejo veliko preglednost pri njeni obravnavi vseh vrst primerov kršitev in skladnosti držav članic s pravom EU ter pri njenih nadzornih dejavnostih:

• posamezni pritožniki pričakujejo, da bodo obveščeni o ukrepih, ki bodo sprejeti za reševanje njihovih težav, in o njihovem napredovanju,
• države članice pričakujejo pošteno in dosledno obravnavo v zvezi s spremljanjem in uveljavljanjem izvajanja zakonodaje,
• zakonodajalci EU pričakujejo, da bodo obveščeni, kako države članice izvajajo in uporabljajo zakonodajo EU, ki so jo sprejeli zakonodajalci,
• splošneje pa drugi institucionalni deležniki EU, kot so Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij in Evropski varuh človekovih pravic, ter splošna javnost pričakujejo, da bodo obveščeni o skladnosti držav članic s pravom EU in o tem, kako Komisija izvaja svoje nadzorne dejavnosti.

109

Komisija uporablja številna orodja za obveščanje in poročanje temu različnemu ciljnemu občinstvu o posameznih primerih, vprašanjih skladnosti držav članic in lastnih nadzornih dejavnostih, hkrati pa zagotavlja zaupnost, kadar je to potrebno.

110

Pri posameznih primerih je glavno sredstvo za komuniciranje s posameznimi pritožniki pisna korespondenca. Namen dopisovanja je obveščanje pritožnikov, kako Komisija obravnava pritožbe in zaradi katerih razlogov se je Komisija morda odločila, da pritožbe ne bo preiskovala oziroma da bo primer zaključila. Komisija je za pritožnike določila številna upravna jamstva (glej okvir 6).

111

Ko Komisija začne uradni postopek za ugotavljanje kršitev, lahko pritožnik prek javne evidence Komisije o sklepih v postopkih za ugotavljanje kršitev in z njimi povezanimi sporočili za javnost spremlja nadaljnje faze postopka. Zadeve, ki so bile predložene Sodišču Evropske unije, je mogoče spremljati na spletni strani Sodišča.

112

V zvezi s skladnostjo držav članic s pravom EU nekateri zakonski akti EU v določbah o pregledu določajo, da mora Komisija pripraviti poročila o izvedbi²² prenosa direktiv. Težave glede prenosa so lahko izpostavljene tudi v drugih vrstah objavljenih naknadnih pregledov, kot so preverjanja ustreznosti in ocene.

113

Za direktive, ki so posebej povezane z enotnim trgom, Komisija ponuja kazalnike in informacije o vrsti vprašanj glede izvajanja in uporabe v pregledu enotnega trga. Pregled vključuje vrsto kazalnikov, od katerih se jih več nanaša na prenos direktiv, primere kršitev in dosjeje v sistemu EU Pilot (glej okvir 7).

114

Na splošno Komisija poroča o rezultatih svojih nadzornih dejavnosti in vidikih smotrnosti v letnem poročilu o spremljanju uporabe prava EU. Komisija pripravi poročilo predvsem za Evropski parlament. Odbor za pravne zadeve Evropskega parlamenta vsako leto preuči poročilo kot podlago za poročilo Evropskega parlamenta. Komisija že več let ohranja dosleden pristop glede vsebine in predstavitve letnih poročil ter na zahtevo Evropskega parlamenta dodaja informacije in analize. V zvezi s tem je Ekonomsko-socialni odbor pozval Komisijo, naj zahteva njegovo mnenje o letnem poročilu, s čimer bi bilo mogoče upoštevati mnenja organizirane civilne družbe v zvezi z uporabo prava EU. Komisijo je tudi pozval, naj večji poudarek nameni obveščanju javnosti o kršitvah na splošno.²³ Podobno je Odbor regij poudaril pomembnost večjega dostopa javnosti do informacij o uporabi prava EU, glede na to, kako pomembno vlogo imajo lokalne in regionalne oblasti pri izvajanju prava EU v praksi.²⁴

115

V obdobju 2014–2016, ki je zajeto v pregledu, so bila letna poročila Komisije sestavljena iz dobro predstavljenega poročila na visoki ravni (30 strani) in dveh priloga, ki sta vsebovali podrobne informacije in grafe o vseh 28 državah članicah in vseh zadevnih področjih. Povzetek na visoki ravni opisuje politiko EU glede kršitev, poudarja prispevek, ki ga imajo nadzorne dejavnosti Komisije v zvezi z ustreznimi prednostnimi nalogami Junckerjeve Komisije, ter pojasnjuje pristojnosti Komisije in držav članic glede uporabe prava EU. Povzetek vsebuje tudi analizo ključnih vidikov obravnavanja pritožb in primerov kršitev, ki ga izvaja Komisija, ter sodb Sodišča Evropske unije, vključno s ponazoritvenimi primeri. Vendar pa Komisija deležnikom ne zagotavlja informacij in analiz o številnih zadevah splošnega interesa (glej okvir 8).

116

V zvezi s tem Sodišče opozarja, da je evropski varuh človekovih pravic na podlagi strateške preiskave leta 2017 predlagal, naj Komisija zagotovi več informacij o svoji smotrnosti delovanja pri reševanju dejanskih kršitev prava EU v fazi pred uvedbo postopka o ugotavljanju kršitev - in o povprečnem trajanju procesa – v svojem letnem poročilu o „Spremljanju uporabe prava EU”.²⁵

Javna revizija skladnosti s pravom EU

Javna revizija na nacionalni ravni

117

Sodišče je kot del tega pregleda vprašalo vrhovne revizijske institucije iz držav članic, naj navedejo, katera njihova revizijska poročila iz obdobja 2013–2017 so se nanašala na uporabo prava EU s čimer je Sodišče pridobilo pregled nad njihovim delom na tem področju. Od 185 poročil 13 vrhovnih revizijskih institucij je Sodišče pregledalo 62 poročil, katerih vsebino je ocenilo kot najbolj relevantno za tematski obseg tega panoramskega pregleda. Ta poročila so se nanašala tako na revizije skladnosti kot na revizije smotrnosti.

118

Čeprav so revizije vrhovnih revizijskih institucij pokrivale različna področja, jih je bilo največ povezanih z okoljem in energetiko, obdavčitvijo ter prometom. Več poročil o okoljski in energetski politiki (24 poročil) je bilo osredotočenih na izvajanje zapletenih direktiv, kot sta okvirna direktiva o vodah ali okvirna direktiva o odpadkih. Drugo najpogosteje zajeto področje je bila politika obdavčevanja (devet poročil), od katerih sta se najmanj dve poročili nanašali na podsektorja e-trgovino in DDV. Področje s tretjo najbolj zastopano politiko je bil promet (osem poročil), vključevalo pa je različne teme od železniškega do cestnega prometa. Od drugih področjih so bili v poročilih vrhovnih revizijskih institucij predstavljeni finančno in gospodarsko upravljanje, kmetijstvo, regionalni razvoj in druge specifične teme, povezane z enotnim trgom, vključno z vprašanji, kot so javno naročanje ali državna pomoč.

119

V nekaj revizijah smotrnosti, ki jih je v državah članicah izvedla javna uprava, so bili preučeni vzroki poznega prenosa, vendar le v okviru ene politike ali specifičnega pravnega instrumenta EU. V večini primerov so bili cilji revizije povezani s smotrnostjo izvajanja nacionalne politike, na področju katere so veljale nekatere določbe prava EU. V teh primerih so vrhovne revizijske institucije pretežno ocenjevale uspešnost ukrepov nacionalne politike pri doseganju zastavljenih ciljev. Te revizije običajno niso vključevale nobene ocene nacionalnih postopkov za prenos zakonodaje EU v nacionalno zakonodajo in njeno izvajanje.

120

Kljub temu sta bila v mnogih poročilih navedena vsaj pravočasnost prenosa prava EU in zamude. V redkih primerih so vrhovne revizijske institucije analizirale razloge za takšne zamude in ocenile morebitne druge pomanjkljivosti ali nedoslednosti pri prenosu prava EU v nacionalno zakonodajo. V enem revizijskem poročilu je bilo ugotovljeno tveganje poznega prenosa na podlagi analize nacionalne zakonodaje v primerjavi z obveznostmi, ki izhajajo iz prava EU. Drugo revizijsko poročilo je vključevalo pregled nacionalnega postopka za prenos direktiv EU. Nekaj poročil je navajalo uradne kršitve ali primere v sistemu EU Pilot, povezane z revidiranim subjektom, pri čemer je peščica vrhovnih revizijskih institucij zagotovila tudi pregled posledic neskladnosti s pravom EU, vključno s finančnimi učinki.

121

Nekaj revizij, ki so zajemale tekoče primere kršitev, je vključevalo kvalitativno oceno skladnosti določb nacionalne zakonodaje s pravom EU. Eno revizijsko poročilo je vsebovalo analizo nacionalnega izvedbenega ukrepa, pripravljenega za prenos direktive. Drugo poročilo je vključevalo priporočila, ki so bila upoštevana pri izvajanju zadevne direktive. Spet drugo poročilo je vsebovalo oceno stroškov prilagoditve, povezanih z izvajanjem zahtev nove direktive, ki je bila prenesena v nacionalno zakonodajo.

122

V več primerih revizijska poročila niso bila omejena na centralno državo. Pri teh revizijah so bili ocenjeni ukrepi za izvajanje obveznosti, ki izvirajo iz prava EU, sprejeti na regionalni in lokalni ravni.

123

V enem primeru je vrhovna revizijska institucija izvedla medresorsko revizijo smotrnosti o tem, kako učinkovito državna uprava izvaja pravo EU, pri čemer je ocenila osnovne procese in dejavnike, ki vplivajo na pravočasnost in pravilnost izvajanja prava EU (glej okvir 9).

124

Veliko vrhovnih revizijskih institucij v svoja letna poročila vključi preglede o prenosu prava EU (običajno na podlagi uradne statistike EU) in postopke za ugotavljanje kršitev posamezne države članice.

Javna revizija na ravni EU

125

Za revizijo prihodkov in odhodkov EU je odgovorno Evropsko računsko sodišče. To vključuje skladnost s finančnimi uredbami EU. Vključuje tudi revizijo smotrnosti politik in programov izdatkov. V tem kontekstu revizije Evropskega računskega sodišča včasih zajemajo vprašanja v zvezi s tem, kako države članice spoštujejo pravo EU.

126

Sodišče je pregledalo svoja posebna poročila iz obdobja 2014–2017. V 11 od 106 poročil so bila sprožena vprašanja, kako države članice uporabljajo pravo EU ali kako Komisija izvaja nadzorne dejavnosti v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji.

127

Opažanja v posebnih poročilih Sodišča, ki so se nanašala na uporabo prava EU, so večinoma zadevala primere, ko so nepravilen prenos direktiv EU ali zamude pri njihovem prenosu negativno vplivali na smotrnost na določenem področju. V nekaj primerih so bila izražena tudi opažanja glede trajanja reševanja posameznih kršitev. V zvezi z nadzornimi dejavnostmi Komisije je ena revizija vključevala oceno prenosa in preverjanja skladnosti, ki jih je opravila Komisija na področju energetske politike. Sodišče je objavilo tudi poročilo, ki je bilo posebej osredotočeno na smotrnost Komisije pri zagotavljanju uspešnega izvajanja direktive.²⁶

128

Ugotovitve, opažanja in zaključki Sodišča v teh poročilih kažejo na številne težave, o katerih so v anketah poročali tudi generalni direktorati in države članice. Take težave so na primer:

• jasnost prava EU – Sodišče je ugotovilo, da so nekatere ovire pri izvajanju zaradi nejasne ubeseditve v direktivi o storitvah še naprej prisotne in da je bila Komisija zadržana do sprejetja ukrepov v zvezi s kršitvami, delno tudi zaradi pomanjkanja trdnosti pravne podlage,²⁷
• čezmerno prenašanje – Sodišče je ugotovilo, da se lahko upravljavci in drugi udeleženci na trgu v različnih državah članicah soočajo z drugačnimi zahtevami in pravili od tistih, ki so izrecno opredeljeni v pravu EU ali smernicah v zvezi s sistemom za trgovanje z emisijami (ETS),²⁸
• težave držav članic pri pravočasnem prenosu direktiv – Sodišče je odkrilo, da je rok za prenos upoštevalo le osem držav članic, pri čemer je zadnja država članica dokončala prenos dve leti in pet mesecev po roku,²⁹
• vpliv omejitev finančnih zmogljivosti držav članic – Sodišče je v zvezi z direktivo o pitni vodi ugotovilo, da sta se kakovost vode in dostop do nje izboljšala v treh državah članicah, vendar so bile potrebe po naložbah še vedno velike,³⁰
• vztrajanje držav članic pri neskladnosti – v zvezi z bojem proti potrati hrane je Sodišče ugotovilo dolgotrajno protislovje med predpisi EU in držav članic glede zakonitosti prodaje izdelkov po izteku njihovega roka trajanja,³¹
• težave generalnih direktoratov pri preverjanju prenosa in skladnosti – Sodišče je zaključilo, da preverjanja prenosa in skladnosti zakonodaje, ki jih je opravila Komisija, niso zagotovila uspešnega izvajanja pravnih aktov za doseganje cilja EU,³²
• zamude pri začetku postopka za ugotavljanje kršitev – Sodišče je ugotovilo, da se je postopek proti eni državi članici začel štiri leta po opravljenem preverjanju skladnosti,³³
• dolge zamude pri obravnavi dosjejev v sistemu EU Pilot – sodišče je zaključilo, da je EU Pilot sicer koristno orodje za sodelovanje med državami članicami in Komisijo, vendar je zaradi njega pogosto prišlo do zamud pri začetku postopkov za ugotavljanje kršitev.³⁴ Sodišče je ugotovilo tudi, da tudi kadar so bili primeri neskladnosti rešeni med preiskavo, to ni prispevalo k oblikovanju ustaljene pravne prakse EU na zadevnem področju.³⁵

Pot naprej: izzivi in priložnosti

Komisija bi lahko še naprej okrepila nadzor v skladu s svojimi obveznostmi iz Pogodbe

129

Komisija v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji že več let nadzoruje uporabo prava EU. Svoj pristop nadzora je razvila v skladu s ključnimi izzivi, s katerimi se sooča pri spremljanju in uveljavljanju izvajanja prava EU v državah članicah. Sodišče je ugotovilo, da na številnih področjih izzivi ostajajo nerešeni.

130

Komisija je svojo nadzorno funkcijo vključila v širši pristop boljšega pravnega urejanja. Boljše pravno urejanje namreč prinaša prednosti in priložnosti, da bodo novi in revidirani zakoni čim bolj enostavni in preprosti za uporabo. V zvezi s tem bi Komisija lahko razmislila o ugotavljanju stanja pri izvajanju nadzorne politike, ki bi zajemalo pomembne vidike organiziranosti, učinkovitosti in uspešnosti njenih nadzornih dejavnosti.

131

Na nekaterih področjih lahko države članice zaprosijo za podporo in tehnično pomoč iz proračuna EU za ukrepe, s katerimi se lahko poveča njihova finančna in upravna usposobljenost za pravilno in pravočasno izvajanje in uporabo prava EU. Uporaba proračunskih instrumentov Komisiji zagotavlja tudi dodatne možnosti za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje neskladnosti. Komisija bi lahko razmislila o pripravi doslednega in usklajenega pristopa k uporabi sredstev EU za okrepitev svoje zmožnosti za spodbujanje, spremljanje in uveljavljanje uporabe prava EU v državah članicah tako znotraj področij kot med njimi.

132

Nadzorna funkcija Komisije je organizirana po področjih, mnogi generalni direktorati pa združujejo odgovornosti za pripravo zakonodaje in nadzor. To ima več prednosti, med drugim pripomore k obvladovanju inherentnih tveganj neskladnosti, povezanih s specifično zakonodajo EU. Pregled Sodišča je pokazal, kako druga inherentna tveganja, ki vplivajo na več področij, izhajajo iz posebnosti na ravni držav članic. V pregledu je prikazana tudi ureditev Komisije za izmenjavo informacij in dobre prakse med generalnimi direktorati. V pregledu Sodišča je izpostavljeno tudi, s kakšnim izzivom se srečujejo nekateri generalni direktorati pri zagotavljanju pravočasne razpoložljivost znanja in strokovnih izkušenj v zvezi z državami članicami. Komisija bi lahko razmislila o nadaljnjih ukrepih za krepitev izmenjave znanja in strokovnih izkušenj v zvezi z državami članicami med področji, vključno z delitvijo virov, kadar je to primerno.

133

Komisija je z uporabo številnih orodij za izmenjavo informacij okrepila odnose in sodelovanje z organi držav članic. Države članice so med drugim ugotovile, da jim takšna orodja pomagajo pri usklajevanju njihovih dejavnosti. Komisija bi lahko razmislila o nadaljnjem razvoju orodij za zagotavljanje usklajenega pretoka informacij med Komisijo in državami članicami v zvezi z domnevnimi in dejanskimi primeri kršitev. Tako bi upoštevala spremembo politike uveljavljanja izvajanja od leta 2017.

134

Sodišče je ugotovilo, da države članice kljub upravnim bremenom, ki jim jih nalagajo nova orodja za spodbujanje skladnosti, podpirajo Komisijo pri razvoju teh orodij. V zvezi z razvojem in uporabo takšnih orodij bi Komisija lahko okrepila usklajevanje med svojimi službamii, s čimer bi zagotovila bolj ciljno usmerjen in dosleden pristop na vseh področjih, ki ustrezno upošteva obremenitve držav članic. Sodišče poudarja tudi, da bi države članice lahko zagotovile več in boljše obrazložitvene dokumente. Ti dokumenti zagotavljajo državljanom preglednost nad izvajanjem nacionalne zakonodaje, na podlagi katere lahko uveljavljajo svoje pravice v skladu s pravom EU, in krepijo zmožnost Komisije, da učinkovito in uspešno preveri, ali so države članice prenesle zakone EU v celoti in natančno. Zakonodajni organi EU bi lahko sistematično zahtevali od držav članic, naj zagotovijo jasna in dosledna pojasnila o tem, kako izvajajo direktive EU.

135

Komisija je določila prednostne naloge izvrševanja in referenčna merila za obravnavanje primerov kršitev, več generalnih direktoratov pa že spremlja svoje nadzorne dejavnosti in o njih poroča v svojih letnih poročilih. Komisija bi lahko razmislila o združitvi teh obstoječih elementov v splošen okvir s kazalniki in cilji, ki bi se nanašali naorganiziranost, učinkovitost in uspešnost njenih nadzornih dejavnosti. Takšen okvir bi lahko sčasoma zagotovil podlago za razvoj bolj strateškega in doslednega pristopa k upravljanju virov in procesov, povezanih z nadzorom.

136

Od Komisije se pričakuje visoka stopnja preglednosti. Komisija za komuniciranje z deležniki o svojih nadzornih dejavnostih in poročanje o njih uporablja različna orodja, vključno z mesečnimi sporočili za javnost o odločitvah v zvezi s kršitvami in letnim poročilom z obsežnimi in podrobnimi podatki na visoki ravni. V tem pregledu je Sodišče opozorilo na dodatne informacije, ki bi lahko bile v splošnem interesu deležnikov. Komisija bi lahko svoja letna poročila spremenila tako, da bi upoštevala pričakovanja deležnikov, vključno s tem, da bi zagotovila več informacij o tem, kako obravnava primere na splošno, pri čemer bi seveda upoštevala pravico pritožnikov in držav članic do zaupnosti.

Javna revizija nadzora nad skladnostjo s pravom EU

137

Panoramski pregled je pokazal, da so vrhovne revizijske institucije držav članic in Evropsko računsko sodišče večinoma obravnavali vprašanja v zvezi z načinom, kako države članice in Komisija zagotavljajo skladnost s pravom EU, kot del revizij smotrnosti javne porabe na posameznih področjih. Le malo revizij pa se je osredotočilo zlasti na nadzorne ureditve na nacionalni ravni in na ravni EU, s katerimi se zagotavljata pravilna in pravočasna uporaba prava EU. V panoramskem pregledu so predstavljene možnosti, da bi Evropsko računsko sodišče opravilo delo v zvezi z nadzorom, ki ga Komisija izvaja nad uporabo prava EU v državah članicah, na primer glede:

• prispevka proračuna EU k podpiranju držav članic pri izvajanju prava EU v praksi,
• nadzornih ureditev Komisije na specifičnih področjih EU,
• upravljanja pritožb in primerov kršitev, ki ga izvaja Komisija,
• kakovosti poročanja Komisije o rezultatih nadzornih dejavnosti.

Kratice in okrajšave

EU: Evropska unija

EUR-LEX: Uradna zbirka zakonodaje Evropske unije

GD BUDG: Generalni direktorat za proračun

GD: Generalni direktorat Evropske komisije. Celoten seznam generalnih direktoratov iz ankete je v Prilogi I.

PDEU: Pogodba o delovanju Evropske unije

PEU: Pogodba o Evropski uniji

Skladi ESI: Evropski strukturni in investicijski skladi

Ekipa, ki je pripravila panoramski pregled

Ta panoramski pregled je opravil senat V, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Lazaros S. Lazarou in je pristojen za področja financiranja in upravljanja Unije.

Pregled je vodil član Evropskega računskega sodišča Leo Brincat, pomagali pa so mu vodja njegovega kabineta Neil Kerr in atašejka v njegovem kabinetu Annette Farrugia, vodilni upravni uslužbenec Alberto Gasperoni, vodja naloge James McQuade in revizorji Michael Spang, Attila Horvay-Kovacs ter Jitka Benesova.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel.: +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2018

PDF	ISBN 978-92-847-0656-3	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/358400	QJ-01-18-807-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-0701-0	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/875567	QJ-01-18-807-SL-Q

© Evropska unija, 2018.

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (https://op.europa.eu/sl/web/general-publications/publications) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (http://europa.eu/contact).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu/homepage.html?locale=sl.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.