Izmenjava davčnih informacij v EU: trdni temelji, toda pomanjkljivosti v izvajanju

Povzetek

I

Cilj Evropske unije je zagotoviti pravično in uspešno obdavčevanje na celotnem enotnem trgu, pri čemer se vsi davki pobirajo v državi, v kateri jih je treba plačati. Z usklajeno davčno politiko EU se povečujejo gotovost za davkoplačevalce ter naložbe in konkurenca.

II

Svet se je od leta 2011 dogovoril o vrsti zakonodajnih pobud, ki državam članicam omogočajo izmenjavo davčnih informacij na različne načine. Pravila o izmenjavi informacij in drugih oblikah upravnega sodelovanja državam članicam omogočajo dostop do informacij, ki jih potrebujejo za zagotovitev pobiranja davkov.

III

Evropska komisija je odgovorna za pripravo zakonodajnih predlogov o sistemu za izmenjavo davčnih informacij in zagotavljanje smernic državam članicam. Če se zakonodaja EU v neki državi članici ne izvaja pravilno, lahko Komisija proti tej državi članici začne postopek za ugotavljanje kršitev. Njene pristojnosti vključujejo tudi spremljanje izvajanja sistema za izmenjavo informacij in njegove uspešnosti. Države članice so odgovorne za izmenjavo relevantnih davčnih informacij in njihovo uporabo za zagotavljanje skladnosti.

IV

Evropsko računsko sodišče (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je s to revizijo ocenilo ključne vidike, s katerimi se določa uspešnost sistema za izmenjavo davčnih informacij v EU. To revizijo je opravilo, ker sistem za izmenjavo davčnih informacij, ki se uporablja od leta 2011, še ni bil revidiran. Revizija je zajemala obdobje med letoma 2014 in 2019. Sodišče je ocenilo zakonodajni okvir, ki ga je predlagala in vzpostavila Komisija, ter preučilo, kako dobro je ta spremljala izvajanje in smotrnost sistema za izmenjavo informacij. Sodišče je obiskalo pet držav članic, da bi ocenilo, kako te uporabljajo izmenjane informacije in kako merijo uspešnost sistema.

V

Splošni zaključek Sodišča je, da je bil sistem za izmenjavo davčnih informacij dobro uveljavljen, da pa je treba storiti več na področju spremljanja, zagotavljanja kakovosti podatkov in uporabe prejetih informacij.

VI

V zvezi z delom Komisije je Sodišče prišlo do zaključka, da je ta vzpostavila ustrezen okvir za izmenjavo davčnih informacij, vendar smernic ne zagotavlja proaktivno, izidov in učinka uporabe izmenjanih informacij pa ne meri dovolj. Glavni zaključek na podlagi obiskov Sodišča v državah članicah je, da so informacije, ki jih izmenjujejo, omejene kakovosti in da se ne uporabljajo pogosto ter da si države malo prizadevajo za spremljanje uspešnosti sistema.

VII

Čeprav je Komisija zagotovila jasen in transparenten zakonodajni okvir, nekatere oblike prihodkov lahko še vedno ostanejo neobdavčene v zadevni državi članici. Komisija izvajanja sistema v državah članicah ne spremlja dovolj poglobljeno, spremljanje pa ne vključuje obiskov na kraju samem v državah članicah ali uspešnosti sistemov sankcij. V zgodnjih fazah izmenjave informacij je Komisija državam članicam sicer zagotovila koristne smernice, v zadnjem času pa ni izdala nadaljnjih smernic, ki bi bile državam članicam v pomoč pri analiziranju prejetih informacij in njihovi uporabi za pobiranje relevantnih davkov.

VIII

Informacije, ki so jih zbrale države članice, niso dovolj kakovostne, popolne in točne. Večina obiskanih držav članic ne revidira poročevalcev, s čimer bi se zagotovili kakovost in popolnost podatkov, preden se ti posredujejo drugim državam članicam. Poleg tega le peščica držav članic sporoča vse zahtevane kategorije informacij, zaradi česar nekateri prihodki ostanejo neobdavčeni. Države članice sicer identificirajo relevantne davkoplačevalce, vendar pa se avtomatično izmenjane informacije premalo uporabljajo.

IX

Ni skupnega okvira EU za spremljanje smotrnosti in dosežkov sistema, posamezne ocene, ki jih izvajajo nekatere države članice, pa niso dovolj jasne in transparentne.

X

Sodišče daje več priporočil, ki so namenjena izboljšanju uspešnosti sistema za izmenjavo informacij. V nadaljevanju navedena priporočila se nanašajo na pet obiskanih držav članic (Ciper, Italijo, Nizozemsko, Poljsko in Španijo), lahko pa veljajo tudi za druge.

1. Komisija naj:
   • sprejme neposredne in uspešne ukrepe za obravnavo pomanjkljive kakovosti podatkov, ki jih pošiljajo države članice,
   • pripravi zakonodajne predloge za zagotovitev izmenjave vseh relevantnih informacij o prihodkih,
   • razširi svoje dejavnosti spremljanja in dopolni svoje smernice za države članice.
2. Države članice naj:
   • zagotovijo, da bodo informacije, ki jih izmenjujejo, popolne in dovolj kakovostne,
   • uvedejo sistematične postopke za analizo tveganja v zvezi s prejetimi informacijami in jih čim več uporabljajo.
3. Komisija naj v sodelovanju z državami članicami vzpostavi zanesljiv skupni okvir za merjenje koristi sistema za izmenjavo davčnih informacij.

Uvod

01

Zdaj, ko je mogoče denar pošiljati po vsem svetu s klikom na gumb, nekateri davkoplačevalci skušajo svoje naložbe prikriti na offshore računih. Do nedavnega je veliko držav in drugih ozemelj odkrito delovalo kot davčne oaze, ki so dopuščale skrivne bančne račune in slamnata podjetja ter zavračale izmenjavo informacij z drugimi vladami¹.

02

Na enotnem trgu bi morala podjetja, ki ustvarjajo dobiček, plačati davke v državi, v kateri se denar zasluži. Vendar podjetja uporabljajo agresivno davčno načrtovanje, s katerim želijo izkoristiti razlike v davčnih pravilih različnih držav članic in za svoj dobiček plačati čim manj davka.

03

Ocene obsega davčnih prihodkov EU, izgubljenih samo zaradi izogibanja plačilu davkov od dohodkov pravnih oseb, znašajo od 50 do 70 milijard EUR letno². Ta številka se poveča na skoraj 190 milijard EUR (kar je bilo v času študije približno 1,7 % BDP EU), če so vključeni tudi drugi dejavniki, kot so posebne davčne ureditve in neučinkovito pobiranje davkov.

04

Za izpolnitev zahtev po socialni pravičnosti in gospodarski rasti si Komisija v sodelovanju z državami članicami prizadeva za bolj transparentne, odgovorne in uspešne davčne sisteme na vseh ravneh. To je povezano s pojmom davčne pravičnosti: davkoplačevalci, ki delujejo v več državah članicah, tako mednarodna podjetja kot posamezniki, zaradi omejene komunikacije med davčnimi organi ne bi smeli imeti davčnih ugodnosti. Če pa so davki že na začetku plačani pravilno in ustrezni državi, bodo poznejše prilagoditve postale nepotrebne, davčna gotovost po vsej EU pa se bo izboljšala.

Ukrepanje EU

05

Svet za ekonomske in finančne zadeve je leta 1998 sprejel kodeks ravnanja EU za obdavčitev podjetij³. Svet je ob priznanju „pozitivnih učinkov poštene konkurence” pozval države članice, naj v celoti sodelujejo pri preprečevanju izogibanja plačilu davkov⁴ in davčnih utaj⁵, zlasti z izmenjavo davčnih informacij⁶.

06

Medtem ko je pobiranje davkov v pristojnosti držav članic, pa se davčne goljufije in izogibanje plačilu davkov obravnavajo tudi na ravni EU. Države članice so se strinjale, da je bistveno izboljšati in razviti poglobljeno upravno sodelovanje med njihovimi davčnimi organi z uporabo čezmejnega okvira in instrumentov, ki jih predlaga EU.

07

Generalni direktorat Komisije za obdavčenje in carinsko unijo (GD TAXUD) za zagotovitev delovanja notranjega trga in zaščito finančnih interesov EU spodbuja in olajšuje sodelovanje držav članic. V skladu s svojo izjavo o poslanstvu, v kateri je navedeno, da razvija in spremlja izvajanja davčne politike po vsej EU v korist državljanov⁷, podjetij in držav članic ter pomaga državam članicam v boju proti davčnim goljufijam in utajam, GD TAXUD:

• pripravlja zakonodajne predloge za vzpostavitev in izboljšanje izmenjave davčnih informacij med državami članicami ter spremlja izvajanje zakonodaje v državah članicah,
• zagotavlja mehanizme, sisteme in elektronske vmesnike za usklajevanje izmenjave davčnih informacij,
• nadzoruje osrednjo podatkovno zbirko za izmenjavo informacij o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih,
• upravlja program Fiscalis 2020 za izmenjavo najboljših praks in znanja med državami članicami in Komisijo (glej Prilogo VI).

08

Vlade držav članic EU lahko na splošno same oblikujejo svojo davčno zakonodajo in sisteme, za odločanje na tem občutljivem področju na ravni EU pa je potrebno soglasje vseh držav članic. Vendar je treba pri vsej nacionalni zakonodaji spoštovati nekatera temeljna načela, kot sta nediskriminacija in prost pretok na notranjem trgu. Davčna zakonodaja ene države državljanom ne bi smela dopuščati izogibanja plačilu davkov v drugi.

09

Države članice morajo:

• upravljati sisteme obdavčevanja,
• zbirati in sporočati zahtevane informacije v zvezi z davki,
• izmenjavati najboljše prakse ter
• zagotavljati pošteno davčno konkurenco na notranjem trgu.

Direktiva o upravnem sodelovanju

10

Prva direktiva, ki so jo Evropske skupnosti sprejele o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja, je bila sprejeta leta 1977⁸. Nadomeščena je bila s sedanjo direktivo EU o upravnem sodelovanju (direktivo DAC)⁹ (glej Prilogo III), ki se je začela uporabljati 1. januarja 2013 (glej okvir 1).

11

Direktiva ima tri specifične cilje:

• izboljšati zmožnost držav članic za preprečevanje čezmejnih davčnih goljufij in utaj ter izogibanja plačilu davkov,
• zmanjšati možnosti za spodbude in ugodnosti, ki vodijo v škodljivo davčno konkurenco (glej okvir 2), vključno z bojem proti izogibanju plačilu davkov in agresivnemu davčnemu načrtovanju, z ukrepi za transparentnost, povezanimi z davčnimi stališči/vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi, in poročili mednarodnih podjetij po državah, ter
• spodbujati spontano izpolnjevanje davčnih obveznosti z olajšanjem odkrivanja čezmejnih prihodkov in premoženja.

12

Direktiva DAC je bila odziv na vse večjo mobilnost davkoplačevalcev in kapitala ter internacionalizacijo finančnih instrumentov. Zaradi tega razvoja dogodkov je število čezmejnih transakcij skokovito naraslo, to pa je državam članicam otežilo pravilno odmero dolgovanih davkov in spodbudilo davčne goljufije. Glede na vse to je bilo treba nujno vzpostaviti okrepljeno davčno sodelovanje.

13

V direktivi DAC so določene tri glavne oblike izmenjave informacij v EU. Njihov razvoj je ponazorjen na sliki 1:

• avtomatična izmenjava informacij je obvezna izmenjava vnaprej določenih davčnih podatkov in podatkov o finančnih računih v vnaprej določenih oblikah in ob vnaprej določenem času,
• izmenjava informacij na zaprosilo v obliki zaprosil za informacije v zvezi z enim ali več davkoplačevalci,
• izmenjava informacij na lastno pobudo: spontan prenos vseh informacij, za katere ena država meni, da so zanimive za drugo državo.

V direktivi DAC so določene tudi druge oblike upravnega sodelovanja, vendar je to poročilo osredotočeno predvsem na sočasni davčni nadzor določenih davkoplačevalcev v dveh ali več državah članicah z namenom izmenjave tako pridobljenih informacij.

Obseg revizije in revizijski pristop

14

Sodišče je pri tej reviziji ocenilo ureditve za izmenjavo davčnih informacij v EU, od katerih je odvisna uspešnost upravnega sodelovanja, in druga orodja upravnega sodelovanja. Sodišče se je osredotočilo na izvajanje različnih sprememb direktive DAC (direktiv DAC1 do DAC5) v obdobju 2014–2019 (direktiva DAC6 se je začela uporabljati šele junija 2020).

15

To revizijo je opravilo zato, ker sistem za izmenjavo davčnih informacij, ki je vzpostavljen od leta 2011, še ni bil revidiran. V tej reviziji obravnava težave, povezane s sistemom, in daje priporočila za izboljšave v zvezi z zasnovo, izvajanjem in spremljanjem sistema ter uporabo informacij v državah članicah, zlasti:

• to, koliko izmenjava informacij prispeva k strategiji Evropske komisije za pravičnejše obdavčevanje,
• uspešnost praktičnih ureditev in smernic za izvajanje direktive DAC, ki jih Komisija zagotovi državam članicam,
• to, kako je Komisija spremljala sistem,
• zadostnost virov in smernic za pravilno izvajanje sistema,
• uspešno uporabo prejetih informacij,
• uspešnost ureditev sodelovanja med državami članicami ter med državami članicami in državami nečlanicami EU,
• uspešnost regulativnih in nadzornih ukrepov ter dodeljevanja sredstev.

16

Sodišče je revidiralo dejavnosti Komisije in petih držav članic (Cipra, Italije, Nizozemske, Poljske in Španije), ki jih je izbralo na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih meril tveganja, povezanih z izmenjavo informacij (glej Prilogo II).

Komisija

17

Kar zadeva Komisijo, je Sodišče pregledalo pravila o izmenjavi davčnih informacij v okviru direktiv DAC1 do DAC5 in preučilo, kako je GD TAXUD spremljal njihovo izvajanje. Sodišče je preučilo zlasti:

• zadevno zakonodajo in to, ali je Komisija preverila, kako so države članice uporabljale pravila EU v okviru nacionalne zakonodaje, in ali je sprejela potrebne ukrepe za odpravo morebitnih zamud pri izvajanju,
• obstoj in kakovost smernic in informacij v zvezi z izvajanjem direktive DAC ter to, kako je Komisija te informacije delila z državami članicami,
• smotrnost programov in ukrepov, ki se financirajo iz proračuna EU, za pomoč državam članicam pri izmenjavi dobrih praks in zamisli za izboljšanje sistema,
• to, ali je Komisija vzpostavila skupni okvir EU za spremljanje smotrnosti sistema, da bi zagotovila, da se s sistemom zagotavljajo načrtovani rezultati.

18

Revizijski pristop in metodologija, ki ju je Sodišče uporabilo za izvedbo te revizije na ravni Komisije, sta predstavljena v Prilogi I.

Države članice

19

V skladu z direktivo DAC morajo države članice sodelovati pri izmenjavi vseh ustreznih davčnih informacij. Sodišče je ocenilo, kako so države članice:

• zagotovile, da so izmenjani podatki točni, popolni in poslani v rokih,
• uporabljale informacije, ki so jih prejele, in kako bi se to lahko izboljšalo,
• uporabljale druge oblike upravnega sodelovanja, določene v direktivi DAC,
• merile uspešnost sistema in uporabljale rezultate svojih meritev za obravnavo tveganj in dodelitev sredstev.

20

V obiskanih državah članicah je Sodišče za izbiro primerov avtomatične izmenjave informacij in primerov izmenjave, ki niso del avtomatične izmenjave informacij, (avtomatična izmenjava informacij, izmenjava informacij na zaprosilo in izmenjava informacij na lastno pobudo) ter sočasnega davčnega nadzora za revizijo uporabilo vzorčenje na podlagi tveganja. Revizijski pristop, ki ga je Sodišče uporabilo pri reviziji držav članic, je predstavljen v Prilogi II.

21

Tako informacije, izmenjane med državami članicami, kot tudi z njimi povezani sistemi so strogo zaupni. Zato so v tem poročilu navedene le tiste specifične podrobnosti o državah članicah, ki so že javno dostopne.

Opažanja

Zakonodajni okvir EU v nekaterih vidikih prehiteva mednarodni razvoj dogodkov, vendar vsebuje vrzeli

22

Z zakonodajo na področju izmenjave davčnih informacij bi moralo biti zagotovljeno, da so vsi prihodki, za katere veljajo njene določbe, obdavčeni v celoti in v ustrezni državi članici. Komisija bi morala spremljati prenos in izvajanje zakonodaje ter zagotoviti smernice za njeno enotno uporabo po vsej EU. Sodišče je ocenilo zakonodajni postopek, ki ga je Komisija uvedla za prvotni predlog direktive DAC in njene poznejše spremembe. Preverilo je tudi, kako Komisija spremlja izvajanje direktiv DAC v državah članicah, vključno z njenim zagotavljanjem smernic v ta namen.

Zakonodajni okvir je trden, čeprav ni celovit

EU v nekaterih vidikih prehiteva mednarodni razvoj dogodkov na tem področju

23

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je leta 2013 sprejela akcijski načrt za obravnavo strategije izogibanja plačilu davkov v okviru preusmerjanja dobička¹⁰. Leta 2015 je poročala o različnih vidikih akcijskega načrta, kot so spontane izmenjave vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov¹¹ ter poročanje po državah¹².

24

Številne države so se dogovorile, da bodo za davčne namene odpravile bančno tajnost, delile davčne informacije z drugimi vladami in odpravile tajnost v zvezi z lastniki, bančnimi dogovori in finančnimi transakcijami pravnih oseb. Izhodišče za to je bil svetovni standard izmenjave informacij na zaprosilo, ki ga je razvila OECD in je prvotno zajemal mednarodno izmenjavo informacij med dvema državama na zaprosilo davčnega organa, nato pa je bila dodana nova zahteva, in sicer pridobivanje in izmenjava informacij tudi v primeru, če te informacije hrani banka.

25

K zelo razširjeni avtomatični izmenjavi informacij, ki dopolnjuje izmenjavo informacij na zaprosilo, je pripomogel tudi tehnološki napredek. Po prvih izkušnjah na podlagi direktive EU o prihrankih je forum za mednarodno gospodarsko sodelovanje G20 leta 2014 podprl predlog za svetovni standard avtomatične izmenjave informacij, ki ga je OECD isto leto objavila kot novi skupni standard poročanja¹³. Z njim so določeni informacije, ki jih je treba izmenjati, in operativna pravila. Do konca leta 2019 se je avtomatični izmenjavi informacij o finančnih računih na podlagi skupnega standarda poročanja¹⁴ zavezalo več kot 100 držav.

26

EU je v ospredju mednarodnega razvoja dogodkov na tem področju, v nekaterih vidikih celo prehiteva OECD (glej tabelo 1). Hitro je začela izvajati skupne prakse in oblikovala je usklajen okvir, v katerem se upoštevajo mednarodna referenčna merila¹⁵. Direktiva DAC je v skladu z določbami OECD¹⁶.

Zakonodajni okvir je pregleden in logičen, vendar nepopoln

27

Sodišče je preučilo zakonodajni okvir za sistem izmenjave davčnih informacij in v njem ugotovilo vrzeli.

28

Splošni zakonodajni okvir temelji na jasni razmejitvi nalog in odgovornosti ter ima natančno opredeljene cilje (glej sliko 2 in Prilogo V). Pravila EU izvršujeta Komisija in Sodišče Evropske unije.

29

Komisija leta 2019 v svoji oceni direktive DAC¹⁹ ni ugotovila večjih težav v zvezi z zakonodajo. Vendar v oceni niso bile obravnavane nekatere zakonodajne vrzeli, opisane v naslednjih odstavkih.

30

Kriptovalute so izključene s področja uporabe izmenjave informacij²⁰. Če davkoplačevalec hrani denar v elektronskih kriptovalutah, platformi ali drugemu ponudniku elektronskih storitev, ki zagotavlja portfeljske storitve za te stranke, ni treba davčnim organom prijavljati tovrstnih pridobljenih zneskov ali dobičkov. Zato denar, ki se hrani v tovrstnih elektronskih instrumentih, večinoma ostaja neobdavčen.

31

Prihodki od neskrbniških dividend (npr. dividend, ki jih družba, ki je rezidentka ene države članice, izplača prek tekočega, neskbniškega bančnega računa svojemu delničarju, ki je rezident druge države članice) v skladu z direktivo DAC1 niso ločena prihodkovna kategorija avtomatične izmenjave informacij. Če torej država članica, v kateri je družba rezidentka, takih informacij ne izmenja z državo članico, v kateri je rezident davčni zavezanec, lahko ti zneski ostanejo neobdavčeni.

32

Državam članicam ni treba sporočati podatkov o vseh prihodkovnih kategorijah iz direktive DAC1, temveč le tiste podatke, ki so lahko dostopni. Posledica tega so velike razlike med številom kategorij informacij, ki jih sporoči vsaka država članica (glej odstavek 48), zaradi česar prihodki niso obdavčeni v državi članici, v kateri je davčni zavezanec rezident. Komisija je v zakonodajnem predlogu²¹ iz julija 2020 predlagala sprejetje spremembe, s katero bi se povečala uskladitev in v skladu s katero bi morale države članice izmenjati vse razpoložljive informacije, vendar vsaj o dveh kategorijah prihodkov za davčna obdobja do leta 2024 in o vsaj štirih kategorijah za davčna obdobja od leta 2024 naprej.

33

Vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom so izključena iz izmenjave informacij, če so bila izdana za fizične osebe (glej odstavek 73). Premožen posameznik, ki pridobi takšno davčno stališče od države članice z ugodnimi davčnimi stopnjami, se bo izognil plačilu primernega zneska davka v državi članici rezidentstva.

Komisija spremlja zakonodajni okvir

Komisija zadostno spremlja prenos direktive DAC v nacionalne zakonodaje

34

Komisija pri spremljanju prenosa direktive DAC v zakonodajo držav članic upošteva vse spremembe te direktive ter tudi izvedbene uredbe in druge naknadne zakonodajne akte. Države članice morajo direktive EU prenesti v nacionalno zakonodajo. Kadar pride do zamud pri prenosu ustrezne zakonodaje EU v nacionalno zakonodajo, Komisija začne postopke za ugotavljanje kršitev proti posameznim državam članicam. Doslej je bilo uvedenih 62 takih postopkov, od katerih sta dva julija 2020 še potekala.

35

Leta 2016 je začela veljati sprememba direktive DAC, tj. direktiva DAC5²², s katero se je davčnim organom zagotovil dostop do informacij o preprečevanju pranja denarja, ki jih imajo druge države članice, v skladu s četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja²³, s čimer se jim olajša izpolnjevanje obveznosti iz direktive DAC v zvezi z davčnimi utajami in goljufijami. V zvezi s tem je najpomembnejši dostop do informacij iz direktive DAC2 o finančnih računih, zlasti kadar je imetnik računa, o katerem se poroča, posredniška struktura.

36

Medtem ko je direktivo DAC5 v svojo nacionalno zakonodajo preneslo vseh pet obiskanih držav članic, pa dve še nista izvedli postopkov za odobritev zakonitega dostopa davčnih organov do informacij o preprečevanju pranja denarja, za kar je bil rok 1. januarja 2018. Komisija je začela tri postopke za ugotavljanje kršitev, ki so bili v času revizije zaključeni.

Obseg spremljanja izvajanja zakonodaje ni dovolj širok

37

Komisija izvaja spremljanje izvajanja zakonodaje na visoki ravni. Poleg tega morajo države članice Komisiji v letnem vprašalniku poročati, kako dobro po njihovi oceni deluje direktiva DAC (vključno s statističnimi podatki o izmenjavi informacij in drugimi operativnimi vidiki). Komisija izmenjavo med državami članicami spremlja na podlagi letnega vprašalnika in povratnih informacij, ki se letno pošiljajo med državami članicami v skladu z dvostranskimi dogovori. Vendar njeno spremljanje ne zajema:

• sprejemanja neposrednih in uspešnih ukrepov za obravnavo slabe kakovosti podatkov, poslanih med državami članicami, kot je bilo ugotovljeno v oceni direktive DAC, ki jo je Komisija opravila leta 2018²⁴,
• informativnih obiskov v državah članicah, s katerimi se oceni napredek in opredelijo dobre prakse. S temi obiski bi se lahko ugotovile tudi kakršne koli težave, ki bi se lahko obravnavale z izboljšanjem zakonodaje ali z opozarjanjem nanje v okviru programa Fiscalis 2020 (glej Prilogo VI) ali strokovnih skupin za upravno sodelovanje,
• ocene orodij za analizo tveganja, ki so jih razvile države članice za analizo informacij, ki jih prejmejo.

38

Države članice bi morale v skladu z določbami direktive DAC²⁵ uvesti uspešne, sorazmerne in odvračilne kazni za poročevalce. Komisija trenutno ne ocenjuje obsega ali odvračilnega učinka kazni, ki jih vsaka država članica določi v svoji zakonodaji. Prav tako v zvezi s tem ni predložila nobenih referenčnih meril za primerjavo ali smernic.

Priložnosti za izmenjavo najboljših praks niso v celoti izkoriščene in smernice so pomanjkljive

39

Komisija in države članice morajo skladno s členom 15 direktive DAC oceniti in deliti svoje izkušnje na področju upravnega sodelovanja. V tem členu je tudi izrecno navedeno, da lahko države članice s svojimi izkušnjami in najboljšo prakso prispevajo k pripravi smernic. Da bi se v EU dosegel želeni cilj pravične obdavčitve²⁶, daje Komisija državam članicam na voljo različne forume za izmenjavo dobrih praks, ki jih razvijejo njihove davčne uprave.

40

Komisija je državam članicam dala na voljo različna orodja za razvoj in izmenjavo informacij in strokovnega znanja. Glavni tak program je program Fiscalis 2020²⁷, katerega glavna naloga je zagotavljati podporo IT, ki omogoča izmenjavo informacij, in financiranje izmenjave najboljših praks in izkušenj v okviru delavnic, delovnih obiskov in projektnih skupin. Njegova vloga in struktura sta podrobneje prikazani v Prilogi VI.

41

Sodišče je preučilo ukrepe, financirane v okviru programa Fiscalis 2020 za izboljšanje izmenjave davčnih informacij v EU. Ti so med letoma 2015 in 2019 vključevali sodelovanje držav članic v devetih delavnicah in petih delovnih obiskih na področju direktive DAC. V obdobju 2014–2018 se je s programom financiralo tudi 660 sočasnih nadzorov, ki so se začeli izvajati na področju neposrednega in posrednega obdavčevanja (glej odstavek 92).

42

Države članice so na splošno zagotovile pozitivne povratne informacije o delu projektnih skupin ter o tehnični podpori, razpoložljivosti in odzivnosti uslužbencev EU. Dobro mnenje so imele tudi o smernicah Komisije za izvajanje direktiv DAC1 in DAC2.

43

Vendar pa zaradi kompleksnosti in nenehnega razvoja direktive DAC države članice vse težje obravnavajo vse točke za razpravo na svojih sestankih, ki se niso podaljšali in s tem prilagodili širitvi direktive DAC. Komisija tudi ni pripravila nadaljnjih smernic za uporabo informacij (npr. izmenjav iz direktiv DAC3 in DAC4 ter drugih orodij, zagotovljenih z direktivo DAC). Države članice so leta 2019 ustanovile novo projektno skupino za program Fiscalis, in sicer za uporabo napredne analitike za merjenje kakovosti podatkov znotraj skupnega okvira, vendar ta pobuda še ni prinesla rezultatov.

44

Davčni organi v obiskanih državah članicah so izrazili željo po večji izmenjavi dobrih praks (prek projektnih skupin, delavnic in delovnih obiskov) in smernic, zlasti na področju analize in uporabe podatkov.

Države članice informacije, izmenjane avtomatično, uporabljajo le v omejenem obsegu

45

Za zagotovitev pravilnega delovanja sistema za izmenjavo informacij morajo biti podatki, ki si jih izmenjujejo države članice, točni, popolni in poslani takrat, ko so lahko najbolj uporabni. Zato je Sodišče v petih obiskanih državah članicah ocenilo, kako je bilo organizirano avtomatično pošiljanje podatkov in kako so davčni organi uporabili prejete informacije.

Obstajajo slabosti v zvezi s pravočasnostjo, točnostjo in popolnostjo avtomatične izmenjave informacij

Podatki iz direktive DAC1 niso vedno popolni, informacije pa se včasih posredujejo pozno

46

V obiskanih državah članicah davčni organi za direktivo DAC1²⁸ zbirajo informacije iz svojih nacionalnih podatkovnih zbirk (glej sliko 3), vendar se ne zbirajo informacije o vseh kategorijah prihodkov. Informacije se pridobivajo iz lokalnih podatkovnih zbirk (ki vsebujejo imena, naslove, datume rojstva, davčne številke, podatke o prihodkih in podrobnosti o morebitnih davčnih odtegljajih). Preden se pošljejo, se avtomatično potrdijo v skladu s tehničnimi smernicami za postopek poročanja v okviru direktive DAC1. Samo ena od petih obiskanih držav članic je poleg avtomatskega potrjevanja izvajala tudi preglede kakovosti podatkov (njihove popolnosti, točnosti in pravočasnosti), vendar pa so bili to le ročni pregledi omejenega vzorca podatkov in se niso izvajali sistematično.

47

Ena od težav glede popolnosti podatkov za direktivo DAC1 je, da države članice informacije, ki jih pošljejo, redko povežejo z davčno številko, ki jo izda država rezidentstva davkoplačevalca. V triletnem obdobju 2015–2017 sta bila le 2 % davkoplačevalcev, ki jih zadeva avtomatična izmenjava podatkov, povezana z davčno številko, ki jo je izdala država prejemnica²⁹. Države članice za povezovanje podatkov z davkoplačevalci, ki so njihovi rezidenti, uporabljajo druge podatke (ime, naslov, datum rojstva itd.) (glej odstavek 59). Davčna številka je edinstvena identifikacijska številka vsakega davkoplačevalca in z njeno zagotovitvijo bi se morala povečati zmožnost držav članic za identificiranje zadevnih davkoplačevalcev in pravilno odmero povezanih davkov. Vprašanje uvedbe obveznega sporočanja davčnih številk v okviru podatkov iz direktive DAC1 je Komisija obravnavala v predlogu za spremembo direktive DAC³⁰.

48

Na popolnost podatkov vpliva to, da v skladu z veljavnimi pravili za avtomatično izmenjavo informacij ni obvezno, da države članice zbirajo informacije o vseh kategorijah prihodkov iz direktive DAC1, ampak le informacije, „ki so na voljo”³¹. Davčni organi so na splošno nasprotovali sporočanju vseh kategorij informacij. Tudi tisti, ki so se s predlogom teoretično strinjali, so poudarili, da bi njegovo izvajanje v praksi pomenilo veliko dodatnega dela. Zato le peščica držav članic zbira in sporoča vseh pet kategorij informacij iz direktive DAC1 (glej sliko 4).

49

Neporočanje o kategoriji podatkov je včasih utemeljeno s težavami pri dostopu do informacij, npr. prihodki od nepremičnin se običajno evidentirajo v ločenih lokalnih registrih, v katerih jih davčni organi ne morejo zlahka izslediti. Neporočanje je lahko pojasnjeno tudi s sklicevanjem na določeno davčno ureditev (npr. v državah članicah, ki ne obdavčujejo produktov življenjskega zavarovanja, ustrezne informacije niso lahko dostopne v njihovih davčnih registrih). Poleg tega lahko država članica ne vodi ločenih ali posebnih evidenc, kot v primeru dohodkov iz zaposlitve in plačil direktorjem.

50

Države članice morajo informacije iz direktive DAC1 posredovati v šestih mesecih po koncu davčnega leta, v katerem so bile informacije dane na voljo. Čeprav države članice na splošno spoštujejo zakonske roke, so bile v času, odkar je direktiva DAC1 začela veljati, informacije izmenjane v povprečju 12 mesecev po koncu zadevnega davčnega leta³³.

Izmenjava informacij iz direktive DAC2 na splošno poteka pravočasno, vendar podatki še vedno niso dovolj kakovostni in popolni

51

Postopek zbiranja podatkov za direktivo DAC2 se nekoliko razlikuje od tistega za direktivo DAC1 (glej silko 5). Poročevalske institucije za predložitev standardnih poročil³⁴ uporabljajo namenske spletne portale.

52

Davčni organi so samo v eni od obiskanih držav članic preverjali kakovost podatkov, ki so jih predložile finančne institucije. Vendar je Sodišče v vseh teh državah odkrilo težave, ki bi lahko vplivale na popolnost podatkov iz direktive DAC2. Tri od teh držav niso imele posebnih postopkov za revidiranje finančnih institucij v zvezi s kakovostjo in popolnostjo poslanih podatkov. Štiri niso vodile registra finančnih institucij, na katere se nanaša zahteva za poročanje iz direktive DAC2. S pomočjo tega registra bi lažje preverjale, ali so bila predložena vsa poročila.

53

Vseh pet držav članic je imelo vzpostavljen sistem kazni v zvezi z obveznostmi poročanja iz direktive DAC2, vendar pa doslej nobena ni naložila nobenih kazni. Izvrševanje kazni pomeni, da so vzpostavljeni jasni postopki preverjanja podatkov in da se poročevalske institucije redno revidirajo. Poleg tega obstaja tveganje, da kazni niso dovolj visoke, da bi imele odvračilni učinek.

54

Sodišče je odkrilo tudi več težav s kakovostjo podatkov iz direktive DAC2, zlasti v zvezi z nesporočanjem tujih davčnih številk. Finančne institucije imajo pravno obveznost, da beležijo in sporočajo davčne številke imetnikov računov, tudi tiste, ki so jih izdale druge države članice. Vendar je bilo od podatkov, ki so jih izmenjale države članice, le 70 % računov, katerih imetniki so fizične osebe, povezanih z davčno številko in le 73 % računov, katerih imetniki so pravne osebe³⁵, z matično številko podjetja.

55

Druga težava v zvezi s kakovostjo podatkov je podvajanje evidenc računov, kadar obstaja več dejanskih lastnikov. Poleg tega sedanja oblika poročanja ne omogoča identifikacije več lastniških računov. Zato davčni organi dodelijo celotni znesek več lastnikom, zaradi česar prihaja do podvajanja evidenc računov. 56

V skladu s členom 14(2) direktive DAC morajo države članice enkrat na leto poslati povratne informacije o informacijah, prejetih v okviru avtomatične izmenjave informacij, v skladu z dvostranskimi dogovori. V praksi pa se edine letno poslane povratne informacije nanašajo na stopnje uspešnih povezav med tujimi in domačimi podatki (glej odstavek 59). Zelo malo je povratnih informacij o kakovosti, popolnosti in pravočasnosti podatkov, o drugih kvantitativnih ali kvalitativnih vidikih pa jih sploh ni.

Države članice prejmejo ogromne količine informacij, pri čemer se informacije na splošno premalo uporabljajo

Uspešnost povezovanja informacij se med državami članicami zelo razlikuje, pri čemer se nepovezane informacije, ne uporabljajo

57

Države članice vsako leto izmenjajo milijone posameznih podatkov. Da bi lahko države članice podatke uporabile za davčne namene, jih morajo povezati s podatki o svojih davkoplačevalcih in opredeliti relevantne podatke. Sistemi za povezovanje informacij so osredotočeni na identifikacijo čim večjega števila davkoplačevalcev, da se zagotovi najvišja stopnja izpolnjevanja davčnih obveznosti.

58

Sodišče je preverilo, kako pet držav članic uporablja svoje sisteme IT in postopke za povezovanje informacij, da bi našle ustrezne davkoplačevalce in pobrale potrebne davke.

59

Za povezovanje prejetih informacij iz direktiv DAC1 in DAC2 z informacijami o davčnih rezidentih so te države uporabljale vrsto avtomatičnih ali polavtomatičnih programov IT. Če prejeti podatki niso povezani, jih ni mogoče uporabiti za odmero ustreznih davkov. Uspešnost teh sistemov je odvisna od njihove inherentne prožnosti in medsebojne povezljivosti z lokalnimi davčnimi podatkovnimi zbirkami, pa tudi od kakovosti prejetih informacij. Dve državi članici sta podatke povezovali tudi ročno.

60

Pri avtomatskem povezovanju se običajno uporabljajo iskalni ključi, s katerimi se zaženejo algoritmi na podlagi kombinacij polj (ime, naslov in datum rojstva so najpogostejši pri direktivi DAC1, pri direktivi DAC2 pa je bolj poudarjeno povezovanje davčne številke). Sistemi v treh obiskanih državah članicah so omogočali tudi približne povezave (s približki za prejete podatke, kot so podobna imena ali naslovi). Polavtomatsko povezovanje združuje ročno povezovanje in preprostejši nabor iskalnih ključev (npr. samo naslov) ali primerjavo z drugimi zunanjimi podatkovnimi zbirkami.

61

Stopnje uspešnih povezav se tako med državami kot tudi po kategorijah informacij zelo razlikujejo. Do neuspešne povezave lahko pride zaradi neuspešnih postopkov za povezovanje, nepravilnih ali nepopolnih prejetih podatkov ali manjkajočih evidenc o davkoplačevalcu v državi članici, ki prejme informacije. Pri zagotavljanju povratnih informacij (glej odstavek 56) obiskane države članice trenutno ne obravnavajo razlogov za nizke stopnje uspešnih povezav niti ne navajajo nobenih posebnih težav.

62

V petih obiskanih državah članicah so skupne stopnje uspešnih povezav znašale od 68 % do 99 % za direktivo DAC1 in od 70 % do 95 % za direktivo DAC2 (ena država članica še ni analizirala svojih podatkov iz direktive DAC2 za leto 2016). Obstajala je korelacija med najvišjimi stopnjami in znatnim obsegom ročnega povezovanja, vendar sta dve državi članici dosegli zelo dobre rezultate samo z uporabo avtomatičnega ali polavtomatskega povezovanja.

63

Te stopnje uspešnih povezav kažejo, da se velike količine informacij ne uporabljajo, saj niso povezane z zadevnimi davkoplačevalci, pri čemer nobena od obiskanih držav članic trenutno ne izvaja dodatnih preverjanj nepovezanih podatkov. Zaradi neuporabe nepovezanih podatkov prihaja do davčnega primanjkljaja.

Informacije iz direktiv DAC1 in DAC2 se ne izkoriščajo dosledno

64

Sodišče je ocenilo, kako je pet obiskanih držav članic uporabljalo prejete informacije iz direktiv DAC1 in DAC2. Ena država članica je poudarila nekatera podatkovna polja v davčnih napovedih, vendar brez vnaprejšnje izpolnitve zneskov. Druga je obvestila davkoplačevalce, da so informacije na voljo in da bi morali izpolniti ustrezna polja. Obe državi članici sta revizorjem povedali, da sta imeli njuni strategiji odvračilni učinek na neprijavo prihodkov in da se je z njima povečalo izpolnjevanje davčnih obveznosti. Preostale tri države niso zagotovile vnaprej izpolnjenih davčnih napovedi.

65

Eden ključnih predpogojev za učinkovito uporabo podatkov je izvedba analize tveganja v zvezi s prejetimi podatki. V obdobju 2015–2016 je projektna skupina programa Fiscalis za države članice pripravila smernice za povezovanje in analizo podatkov. Glavni namen smernic je bil podpreti države članice pri oblikovanju strategij za obvladovanje tveganja ali uskladitvi obstoječih strategij z novimi zahtevami v okviru obvezne avtomatične izmenjave informacij. V smernicah so opredeljena skupna tveganja ter predlagani ključni kazalniki tveganja in konkretni pristopi k izbiri davkoplačevalcev, pri katerih je tveganje visoko.

66

Samo dve od petih držav članic sta izvedli strukturirano analizo tveganja v zvezi s prejetimi podatki, tretja pa je uporabljala samo nestandardizirane postopke na regionalni/lokalni ravni. Preostali dve državi članici še nista izvedli analize tveganja v zvezi s podatki iz direktiv DAC1 in DAC2, ki sta jih prejeli za obdobje 2015–2018.

67

V eni od obiskanih držav članic je obsežna kampanja, osredotočena na davkoplačevalce, pri katerih je tveganje visoko, izbrane na podlagi osrednje analize tveganja, privedla do odmere visokih dodatnih davkov. V drugi državi članici so kampanje prostovoljnega razkritja v zvezi z dohodki iz tujine iz direktiv DAC1 in DAC2 za leti 2015 in 2017, pri katerih ni bilo kazni za zamude pri plačilu, privedle do številnih prostovoljnih razkritij in znatnih dodatnih prihodkov od davkov. Neka druga kampanja v isti državi članici, ki je vključevala dopise izbranim davkoplačevalcem v zvezi z informacijami iz direktive DAC2, prejetimi za leti 2015 in 2017, je bila zaradi nizke stopnje odgovorov manj uspešna. Tretja država članica je informacije iz direktive DAC uporabljala občasno v zaporednih kampanjah, vendar z nedoslednimi rezultati.

Informacije se na splošno premalo uporabljajo

68

Sodišče je v obiskanih državah članicah v vzorec zajelo skupno 150 enot informacij, prejetih v letu 2016, in sicer po 75 za vsako od direktiv DAC1 in DAC2, da bi ugotovilo, kako so davčni organi uporabljali informacije. Ugotovilo je, da so bile informacije v 105 revidiranih vzorcih povezane in naložene v podatkovne zbirke davčnega organa, vendar 60 vzorcev ni bilo upoštevanih (tj. v zvezi z njimi ni bila pripravljena analiza tveganja/utemeljitev) in le na podlagi 45 so bili sprejeti dodatni ukrepi, povezani z davki.

69

Direktiva DAC1 (glej sliko 6):

• 51 enot je bilo povezanih z davkoplačevalci v nacionalni podatkovni zbirki; 24 enot ni bilo niti povezanih niti dodatno analiziranih,
• 40 od 51 povezanih enot je bilo naloženih v osrednje podatkovne zbirke, vendar ni bilo na voljo nobenih informacij o tem, kako so se te enote nato uporabljale; 11 enot je bilo posredovanih regionalnim/lokalnim davčnih uradom za nadaljnje ukrepanje,
• obstajajo dokazi, da je bilo 13 enot uporabljenih za pregled davčnih napovedi in izračun dodatnih davkov ali za izvajanje davčnih revizij; lokalni davčni uradi so povratne informacije zagotovili le v sedmih primerih.

70

Direktiva DAC2 (glej sliko 7):

• 55 enot je bilo povezanih z davkoplačevalci v nacionalnih podatkovnih zbirkah; 20 enot ni bilo niti povezanih niti dodatno analiziranih,
• 39 od 55 povezanih enot je bilo naloženih v osrednje podatkovne zbirke, vendar ni bilo na voljo nobenih informacij o tem, kako so se te informacije nato uporabljale; 11 enot je bilo posredovanih regionalnim/lokalnim davčnih uradom za nadaljnje ukrepanje; pet enot sploh ni bilo uporabljenih,
• obstajajo dokazi, da je bilo 32 enot uporabljenih za vnaprejšnjo izpolnitev davčnih napovedi, odmero obveznosti davkoplačevalcev in izračun dodatnih davkov ali za izvajanje davčnih revizij; lokalni davčni uradi so povratne informacije zagotovili le v šestih primerih.

71

Pomanjkanje povratnih informacij centralnih/lokalnih uradov o uporabi prejetih informacij je bilo problem v vseh obiskanih državah članicah. Povratne informacije lokalnih uradov so bistvene za merjenje smotrnosti in koristi uporabe informacij.

Informacije v podatkovni zbirki EU za direktivo DAC3 so večinoma popolne, vendar jih države članice malo uporabljajo

Izmenjava informacij se je povečala, vendar se nekatere informacije še vedno ne sporočajo

72

Z direktivo DAC3³⁶ je bilo razširjeno področje uporabe obvezne avtomatične izmenjave informacij na vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom in vnaprejšnje cenovne sporazume. Te informacije se izmenjujejo prek osrednje podatkovne zbirke EU, ki jo je vzpostavila in jo vodi Komisija. Države članice morajo vse informacije iz direktive DAC3 naložiti v to podatkovno zbirko. Dostop do nje imajo vse države članice, Komisija pa skladno z veljavno zakonodajo le omejen dostop.

73

V direktivi DAC³⁷ so iz avtomatične izmenjave informacij izrecno izključena vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom, če zadevajo in vključujejo izključno davčne zadeve fizičnih oseb. Učinek te določbe je, da se davčna stališča, izdana za premožne posameznike, izvzamejo iz obvezne in avtomatične izmenjave informacij.

74

Evropski parlament je v resoluciji iz leta 2019 izrazil zaskrbljenost zaradi te davčne vrzeli³⁸. Poudaril je, da premožni posamezniki in zelo premožni posamezniki s pridobitvijo davčnih stališč s čezmejnim učinkom, o katerih se ne poroča, preusmerjajo svoje zaslužke prek več davčnih jurisdikcij in se tako izognejo plačilu pravičnega deleža davkov.

75

Pred letom 2016 države članice niso izmenjevale praktično nobenih informacij o vnaprejšnjih davčnih stališčih s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih. Število izmenjav je doseglo vrhunec leta 2017, kmalu po tem, ko so izmenjave postale obvezne, pri čemer so bili vnaprejšnja stališča in sporazumi, izdani pred letom 2017, razkriti v okviru prvega niza sporočenih podatkov (glej sliko 8).

Podatki iz direktive DAC3 so običajno zelo izčrpni

76

Sodišče je preučilo zahtevane informacije, ki so jih države članice naložile v podatkovno zbirko, in ugotovilo, da v zvezi s popolnostjo podatkovne zbirke ni bilo večjih težav. Vendar pa je bila kakovost podatkov včasih pomanjkljiva:

• države članice pogosto niso imenovale posameznih davkoplačevalcev, to pa otežuje povezovanje podatkov v ciljni državi,
• glede na navedbe obiskanih držav članic in oceno Komisije³⁹ o direktivi DAC povzetek naloženih davčnih stališč včasih ni vseboval dovolj podrobnosti za pravilno razumevanje zadevnih informacij; države članice so težko razbrale, v katerih primerih naj zahtevajo dodatne informacije in, če so to storile, v katerih primerih naj dokažejo, da so informacije potrebne za odmero davka.

Minimalna uporaba informacij iz direktive DAC3

77

Nobena od obiskanih držav članic ni sistematično izvajala analize tveganja v zvezi z informacijami v osrednji podatkovni zbirki EU. Vendar je ena država članica analizirala informacije iz direktive DAC3, ki so bile naložene leta 2017, in nekatere izbrala za nadaljnjo preiskavo. Na splošno je sicer lahko povezovala te informacije z davkoplačevalci, vendar ni imela uvedla nobenega postopka za njihovo analizo in kasnejšo uporabo pri obdavčitvi.

78

Sodišče je v vsaki obiskani državi članici izbralo vzorec desetih enot podatkov, ki se nanašajo na obdobje 2013–2018, da bi preverilo, kako so države članice uporabljale informacije iz podatkovne zbirke (glej sliko 9). Od 50 enot v vzorcu jih je bilo uporabljenih le 4 %:

• 36 enot je bilo povezanih z davkoplačevalci, 14 pa jih ni bilo preverjenih niti na nikakršen način uporabljenih,
• od 36 povezanih enot jih je bilo 26 naloženih v osrednje nacionalne podatkovne zbirke, deset pa jih je bilo poslanih lokalnim davčnim uradom,
• samo dve enoti sta bili uporabljeni za poznejše obdavčenje, lokalni davčni urad pa je poslal povratne informacije samo v enem primeru.

Minimalna uporaba informacij iz poročil iz direktive DAC4

79

Z direktivo DAC4⁴⁰ je bilo uvedeno poročanje po državah (slika 10), v skladu s katerim morajo velike mednarodne skupine od davčnega leta 2016 objavljati ključne informacije, ki vključujejo:

• ključne podrobnosti o prihodkih in sredstvih,
• države, v katerih je bil ustvarjen dobiček,
• države (v EU in zunaj nje), v katerih plačujejo davke,
• število zaposlenih itd.

Države članice ne zagotavljajo popolnosti informacij iz direktive DAC4

80

Države članice morajo letno zbirati informacije od družb iz direktive DAC4. Obiskane države članice so imele za to vzpostavljene sisteme IT in so zadevnim družbam izdale splošne smernice za poročanje.

81

Vseh pet držav članic se je pri izpolnjevanju obveznosti poročanja zanašalo na dobro voljo družb. Davčni organi niso dovolj preverjali, ali so vsi subjekti, ki bi morali v določenem letu poročati, to dejansko tudi storili. Poleg tega so štiri od petih držav članic svoje preglede omejile na preverjanja na podlagi tehničnih meril, ki sta jih določili OECD in Komisija. Samo ena država članica je izvedla lastno dodatno analizo tveganja v zvezi s podatki, ki jih je izmenjala z drugimi državami članicami.

Informacije iz direktive DAC4 se veliko premalo uporabljajo

82

Obiskane države članice so zelo malo uporabljale prejete informacije iz direktive DAC4. Samo ena od njih je vzpostavila strog sistem za analizo tveganja, kar je zelo dobra praksa na tem področju. Po opravljeni analizi tveganja so se informacije posredovale regionalnim davčnim skupinam, ki so jih uporabile v svojih postopkih za obdavčevanje. Dve od preostalih držav članic sta povezovali podatke in načrtovali uvedbo mehanizma za analizo tveganja, preostali dve pa nista uporabljali informacij, ki sta jih prejeli.

83

Sodišče je v vsaki obiskani državi članici izbralo vzorec desetih poročil po državah, ki se nanašajo na fiskalni leti 2016 in 2017, da bi preverilo, kako so bile informacije uporabljene (glej sliko 11). Od 50 poročil v vzorcu jih je bilo uporabljenih le 4 %:

• informacije iz 20 poročil so bile povezane z davkoplačevalci, 30 poročil pa sploh ni bilo uporabljenih,
• 20 poročil, informacije katerih so bile povezane, je bilo naloženih v osrednje podatkovne zbirke; za deset poročil je bila opravljena analiza tveganja, s katero niso bila ugotovljena večja tveganja,
• samo dve poročili sta bili uporabljeni za poznejše obdavčenje in o njuni uporabi doslej ni bilo predloženih nobenih povratnih informacij.

Izmenjava informacij na zaprosilo in na lastno pobudo ter sočasni davčni nadzor dobro delujejo

Izmenjava informacij na zaprosilo in izmenjava informacij na lastno pobudo delujeta dokaj dobro kljub zapoznelim odgovorom in skopim povratnim informacijam

84

Vse obiskane države članice so imele dobro delujoče ureditve za izmenjavo informacij na zaprosilo⁴¹ in izmenjavo informacij na lastno pobudo⁴². Postopka izmenjave informacij na zaprosilo in izmenjave informacij na lastno pobudo sta že več let uvedena in se dosledno uporabljata v celotni EU, pri čemer se količina izmenjanih informacij na zaprosilo iz leta v leto enakomerno povečuje, količina izmenjanih informacij na lastno pobudo pa eksponentno narašča (glej sliko 12 in sliko 13).

85

V obiskanih državah članicah večino zaprosil za informacije vložijo lokalni ali regionalni davčni uradi, ta pa se pošljejo v pregled nacionalnim davčnim organom. Tudi odgovori se najprej preverijo na centralni ravni, nato pa se lahko od države članice pošiljateljice zaprosijo za dodatne podrobnosti. Osrednji davčni organi na zaprosilo za informacije iz tujine odgovorijo neposredno, če so informacije na voljo na osrednji ravni. Regionalni/lokalni davčni uradi se vključijo pri obravnavi bolj specifičnih ali kompleksnih zaprosil. Povod za izmenjavo informacij na lastno pobudo je običajno to, da regionalni davčni urad identificira informacije, ki so relevantne za davčni položaj v drugi državi članici.

86

Po statističnih podatkih Komisije za obdobje 2014–2018 je bilo v povprečju 59 % odgovorov na zaprosila za informacije poslanih v šestmesečnem roku⁴³ (glej sliko 14). Pri reviziji, ki jo je Sodišče izvedlo v petih državah članicah, se je pokazalo, da je do zamud običajno prišlo, ko so bila zaprosila kompleksna ali premalo jasna.

Države članice sistematično obravnavajo informacije, prejete v okviru izmenjave informacij na zaprosilo in izmenjave informacij na lastno pobudo

87

Pet obiskanih držav članic je na splošno vložilo in spremljalo vsa zaprosila in odgovore z uporabo namenskega orodja IT. Razen manjših odstopanj so se v sistemih, ki si jih je Sodišče ogledalo, evidentirali roki, povratne informacije in podatki o davčnem uradu. Roki so se spremljali in davčni uradi so si, kadar je bilo to mogoče, skušali odgovoriti v rokih.

88

Sodišče je v teh petih državah članicah pregledalo 50 odgovorov, prejetih od drugih držav članic v odgovor na zaprosilo v okviru izmenjave informacij na zaprosilo. V večini primerov so bile prejete informacije relevantne in dovolj pravočasne, da so bile koristne za davčne urade, ki so zanje zaprosili in jih nato različno uporabljali za potrditev manjkajočih informacij o davkoplačevalcu, za davčne revizije ali odmero davkov ali pa kot dokaz v sodnih postopkih (glej sliko 15).

89

Sodišče je preučilo tudi 50 enot informacij v okviru izmenjave informacij na lastno pobudo (glej sliko 16). V vseh primerih ugotavlja, da so bile informacije pregledane glede na njihovo uporabnost in da je država članica prejemnica na podlagi teh podatkov ukrepala.

Glede na količino izmenjanih informacij na zaprosilo in izmenjave informacij na lastno pobudo povratne informacije o kakovosti informacij niso zadostne

90

Povratne informacije so potrebne zlasti za oceno uspešnosti direktive DAC. Z njimi je mogoče tudi spodbujati davčne uradnike in jim dati priznanje, saj so vložili veliko dela v zbiranje informacij. V obiskanih državah članicah ni bilo sistema za povratne informacije, iz katerega bi bilo razvidno, kako in v katerih primerih so informacije najbolj koristne. Povratne informacije so običajno zagotovili le regionalni davčni uradi na zaprosilo države članice pošiljateljice, vendar ne vedno.

91

Glede na skupno količino izmenjanih informacij (izmenjava informacij na zaprosilo in izmenjava informacij na lastno pobudo) države članice redko prosijo za povratne informacije. Na sliki 17 in sliki 18 so poudarjene vse večje razlike med številom zaprosil za povratne informacije in številom odgovorov nanje. Za celotno obdobje so države članice, ki pošiljajo informacije, zaprosile za povratne informacije le v 2,2 % vseh izmenjav, ki niso del avtomatične izmenjave informacij.

Sočasni davčni nadzor: uspešno orodje

92

Sočasni davčni nadzor davkoplačevalcev, katerih davčni položaj je v skupnem ali dopolnilnem interesu⁴⁴ dveh ali več držav članic, ki ga usklajujejo, je lahko uspešnejši od nadzora, ki ga izvaja samo ena država članica.

93

Med letoma 2014 in 2018 so države članice uvedle 660 sočasnih davčnih nadzorov v zvezi z revizijami na področju neposrednega in posrednega obdavčevanja ali neposrednega obdavčevanja v kombinaciji z DDV.

94

Sodišče je preučilo po pet sočasnih davčnih nadzorov, ki jih je uvedla vsaka obiskana država članica, in po pet nadzorov, pri katerih je vsaka sodelovala drugače (razen če jih je bilo manj). Na splošno so bili ti nadzori zelo uspešni v smislu:

• odmere dodatnih davkov,
• izmenjave dobrih praks pri ocenjevanju poslovnih struktur,
• zgodnjega odkrivanja shem goljufij, preden bi se te lahko razširile na več držav članic.

95

Na splošno se je izkazalo, da je sočasni davčni nadzor uspešno orodje. Celo države članice, ki so sodelovale v zelo malo nadzorih, so te zelo dobro ocenile kot orodje za izmenjavo informacij, izkušenj in dobrih praks.

Informacije, potrebne za merjenje smotrnosti izmenjave, večinoma niso na voljo

96

Davčni organi morajo pripraviti jasne ocene izgub prihodkov zaradi izogibanja plačilu davkov in davčnih utaj ter sprejeti ustrezne popravne ukrepe. Sodišče je ocenilo, kako EU in države članice zbirajo informacije o obsegu neplačanih davkov in učinku direktive DAC.

V okviru občasnih projektov so bile ocenjene izgube zaradi izogibanja plačilu davkov in davčnih utaj, vendar skupnega okvira EU za spremljanje smotrnosti ni

97

Komisija in 15 držav članic so leta 2018 izvedle študijo o izpadu prihodkov od davka od dohodkov pravnih oseb⁴⁵. Komisija je leta 2019 izvedla tudi študijo o davčnih utajah posameznikov⁴⁶, ki je bila osredotočena na offshore premoženje (davkoplačevalci EU naj bi po ocenah imeli 1,5 bilijona EUR offshore) in s tem povezane izgube davčnih prihodkov (ki v EU po oceni znašajo povprečno 46 milijard EUR letno). V obeh poročilih je naveden pomen direktive DAC v boju proti izogibanju plačilu davkov in davčnim utajam. Vendar trenutno ni načrtov za oceno davčne vrzeli na podlagi podatkov, ki so na voljo zaradi izmenjave informacij iz direktive DAC (vključno s podatki o preusmerjanju dobička mednarodnih podjetij).

98

Skupni okvir za spremljanje smotrnosti je osrednjega pomena za doseganje treh ciljev direktive DAC (odstavek 11), saj bi davčnim organom omogočil boljši pregled nad področji, na katera davčne utaje in izogibanje plačilu davkov najbolj vplivajo, ter dodelitev potrebnih virov. Kljub temu se za merjenje uspešnosti izmenjave informacij na področju obdavčevanja po celotni EU ne uporablja enoten sklop kazalnikov smotrnosti.

99

Vprašanje spremljanja smotrnosti še ni bilo obravnavano v okviru nobene projektne skupine programa Fiscalis ali drugih ukrepov. Komisija in države članice so se odločile za začetek izvajanja takega projekta leta 2019 in so imele leta 2020 več sestankov, vendar zaradi krize, ki je posledica COVID-19, v času revizije Sodišča niso bili na voljo nobeni rezultati.

100

Komisija je v svoji oceni direktive DAC iz leta 2019⁴⁷ priznala, da je njen splošni vtis o stroških in koristih izmenjave davčnih informacij nepopoln, saj si ga je ustvarila izključno na podlagi anket, samoocen in predpostavk brez skupnega pristopa v državah članicah. Belgija in Finska sta na primer ocenili davčno osnovo za dodatne davke iz direktive DAC1 za različna referenčna leta, ocena dodatnih davčnih prihodkov, ki so posledica izmenjav, ki niso del avtomatične izmenjave informacij, v obdobju 2014–2017 pa je bila omejena na samo šest držav članic.

Tudi države članice niso vzpostavile uspešnih okvirov smotrnosti

101

Nobena od obiskanih držav članic ni vzpostavila celovitega okvira smotrnosti. Sodišče je ugotovilo tudi, da ena država članica za merjenje učinka izmenjave informacij ni uporabljala kazalnikov smotrnosti, preostale štiri pa so uporabljale naslednje različne pristope:

• uporabo zelo omejenih statističnih podatkov in specifičnih ocen dodatnih davčnih prihodkov,
• oceno možnosti za dodatne davčne prihodke s pošiljanjem dopisov davkoplačevalcem o prejetih informacijah iz direktiv DAC1 in DAC2,
• uporabo statističnih podatkov v študiji o davčni vrzeli pri davku od dohodkov pravnih oseb in dohodnini, pri čemer se ocenjujejo tveganja po sektorjih in regijah,
• oceno dodatnih davčnih prihodkov na podlagi povratnih informacij v zvezi z uporabo davčnih informacij. Sodišče ni moglo preveriti, ali so bili podatki, na katerih temeljijo ocene, popolni.

102

Samo v eni od petih obiskanih držav članic so obstajali dokazi, da so lokalni davčni uradi sistematično zbirali in sporočali podatke o uporabi prejetih informacij, da so lahko nacionalni organi pripravili grobe ocene. Nobena druga država članica ni imela avtomatiziranega zagotavljanja povratnih informacij med lokalnimi/regionalnimi uradi in osrednjimi organi.

103

Dve od petih držav članic sta imeli kazalnike učinkovitosti (npr. o izmenjanih podatkih, povezanih podatkih in podatkih, predhodno vnesenih v davčne obrazce), ena pa ni imela kazalnikov. Ena država članica je pripravila zbirne statistične podatke o zneskih odmere davkov, zamudnih obrestih in nadaljnjih ukrepih.

104

Tri države članice niso izračunale stroškov izvajanja direktive DAC. Ena je pripravila oceno stroškov tik pred revizijo, druga pa med revizijo. Ena država članica je zbrala podatke o dodatnih davčnih prihodkih, zbranih na podlagi izmenjav v okviru direktive DAC1 in DAC2, vendar ni sistematično pripravljala informacij o koristih.

Zaključki in priporočila

105

Splošni zaključek Sodišča je, da je bil sistem za izmenjavo davčnih informacij dobro uveljavljen, da pa je treba storiti več na področju spremljanja, zagotavljanja kakovosti podatkov in uporabe prejetih informacij.

106

Glavni zaključek Sodišča v zvezi z delom Komisije je, da je ta vzpostavila ustrezen okvir za izmenjavo davčnih informacij, vendar izvajanja zakonodaje ne spremlja proaktivno, ne zagotavlja dovolj smernic ter ne meri izidov in učinka sistema.

107

Sodišče je na podlagi stanja v petih obiskanih državah članicah prišlo do zaključka, da so bile izmenjane informacije omejene kakovosti in da so se premalo uporabljale. Tudi ukrepi za spremljanje uspešnosti sistema so bili minimalni. V nadaljevanju navedena priporočila se nanašajo na pet obiskanih držav članic (Ciper, Italijo, Nizozemsko, Poljsko in Španijo), lahko pa veljajo tudi za druge.

108

Komisija je zagotovila jasen in transparenten zakonodajni okvir za sistem za izmenjavo davčnih informacij (glej odstavke 23 do 28). Vendar nekatere vrste prihodkov, ki jih zaslužijo davkoplačevalci, ki niso rezidenti neke države, kljub temu lahko ostanejo neobdavčene v njihovi državi članici rezidentstva. To zadeva kategorije prihodkov, ki niso del obveznega poročanja iz direktive DAC (glej odstavke 29 do 33).

Priporočilo 1 – Povečanje področja uporabe zakonodajnega okvira EU

Da se zagotovi ustrezna obdavčitev vseh kategorij prihodkov, naj Komisija pripravi zakonodajne predloge, s katerimi:

1. bo poročanje držav članic o vseh kategorijah prihodkov iz direktive DAC1 obvezno;
2. se bo področje uporabe obvezne izmenjave informacij razširilo še na kriptovalute, prihodke od neskrbniških dividend in vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom, izdana za fizične osebe.

Časovni okvir: do konca leta 2022.

109

Komisija spremlja prenos direktive DAC v zakonodajo držav članic in sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da te države upoštevajo roke za izvedbo. Vendar njena vloga v okviru spremljanja ne vključuje sprejemanja neposrednih in uspešnih ukrepov za obravnavo pomanjkljive kakovosti podatkov, poslanih med državami članicami, obiskov v državah članicah niti uspešnosti sankcij, ki jih države članice naložijo za kršitve določb o poročanju iz direktive DAC (glej odstavke 34 do 38).

110

Program Fiscalis 2020 dobro deluje in državam članicam zagotavlja forume za izmenjavo dobrih praks. V okviru programa se financira tudi veliko sočasnih davčnih nadzorov, ki so državam članicam v pomoč pri usklajevanju njihovih odmer davkov (glej odstavke 39 do 41). Komisija je državam članicam zagotovila smernice za izvajanje direktiv DAC1 in DAC2. Vendar doslej ni izdala nobenih smernic za poznejše direktive, poleg tega pa je izdala le malo smernic za analizo tveganja in uporabo prejetih informacij (glej odstavke 42 do 44).

Priporočilo 2 – Razvoj spremljanja in smernic

Komisija naj:

1. sprejme neposredne in uspešne ukrepe za obravnavo slabe kakovosti podatkov, ki jih pošljejo države članice, kot je bilo ugotovljeno v oceni direktive DAC, ki jo je Komisija opravila leta 2018;
2. razširi svoje dejavnosti spremljanja na vprašanja, ki presegajo prenos direktive DAC, kot so obiski na kraju samem v državah članicah in kazni;
3. nadalje razvije smernice za države članice o izvajanju zakonodaje iz direktive DAC, izvajanju analize tveganja in uporabi prejetih davčnih informacij.

Časovni okvir: do konca leta 2023.

111

Države članice redko preverjajo kakovost podatkov iz direktive DAC1, preden jih pošljejo drugim državam članicam. Zlasti redko povežejo te informacije z davčno številko, ki jo izda država rezidentstva davkoplačevalca. Poleg tega obstajajo velike razlike v številu kategorij, o katerih poročajo posamezne države članice (glej odstavke 45 do 50).

112

Nacionalni davčni organi opravijo malo pregledov kakovosti podatkov iz direktive DAC2, ki jih sporočajo finančne institucije. Zato so sporočeni podatki nepopolni in so lahko netočni. Poleg tega obstaja tveganje, da kazni, ki jih države članice uporabljajo za nepravilno ali nepopolno poročanje, niso dovolj odvračilne, da bi zagotavljale popolno upoštevanje zahteve glede poročanja iz direktive DAC2 (glej odstavke 51 do 55).

113

Povratne informacije o prejetih podatkih, ki jih države članice letno predložijo, so omejene na stopnje uspešnih povezav z informacijami iz nacionalnih podatkovnih zbirk, z njimi pa se redko pa obravnavajo vidiki kakovosti podatkov (glej odstavek 56).

Priporočilo 3 – Izboljšanje kakovosti in popolnosti podatkov iz direktiv DAC1 in DAC2

Za zagotovitev čim večje koristi od zbranih in izmenjanih davčnih informacij, naj države članice:

1. poročajo o vseh kategorije prihodkov iz direktive DAC1;
2. vzpostavijo in uporabljajo postopke za revizijo poročevalskih institucij za informacije iz direktive DAC2;
3. vzpostavijo sistem za pregled kakovosti in popolnosti podatkov iz direktive DAC1 in DAC2;
4. v svoje povratne informacije o prejetih informacijah, letno poslane v skladu z dvostranskimi dogovori, vključijo kvalitativne vidike.

Časovni okvir: do konca leta 2023.

114

Različni sistemi, ki jih države članice uporabljajo za povezovanje informacij, dajejo različne rezultate (nekateri so uspešnejši od drugih). V večini primerov na povezovanje prejetih podatkov vplivajo težave, povezane s slabo kakovostjo in nepopolnostjo. Trenutno se nepovezani podatki ne uporabljajo za nadaljnjo analizo (glej odstavke 57 do 63).

115

Čeprav je strukturirana analiza tveganja v zvezi s prejetimi podatki bistvena za uspešno obdavčevanje povezanih prihodkov, države članice na splošno niso uporabljale standardnih postopkov za analizo tveganja. Poleg tega uporaba velike večine zbranih in izmenjanih davčnih informacij iz direktiv DAC1 in DAC2 le malo vpliva na dodatno odmero davkov (glej odstavke 64 do 71).

116

Države članice v osrednjo podatkovno zbirko EU naložijo obvezne podatke iz direktive DAC3, vendar so skladno s pravili iz te zahteve izrecno izključena vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom, izdana za fizične osebe. Informacije so včasih slabe kakovosti (manjkajoča imena davkoplačevalcev, preveč površni povzetki davčnih stališč) (glej odstavke 72 do 76). Nobena od obiskanih držav članic ne uporablja sistematičnih postopkov za analizo tveganja v zvezi s podatki iz direktive DAC3 niti v zvezi z uporabo informacij v podatkovni zbirki iz direktive DAC3 (glej odstavka 77 do 78).

117

Države članice na splošno ne zagotavljajo, da vse poročevalske družbe izpolnjujejo zahteve glede sporočanja podatkov iz direktive DAC4, temveč se zanašajo na dobro voljo subjektov (glej odstavke 79 do 81). Poleg tega se za poznejše obdavčevanje uporablja zelo malo informacij iz direktive DAC4 (glej odstavka 82 in 83).

Priporočilo 4 – Boljša uporaba prejetih informacij

Države članice naj čim bolj uporabljajo vse prejete informacije. V ta namen naj predvsem:

1. uvedejo postopke za sistematično analizo tveganja v zvezi z informacijami, ki jih prejmejo od drugih držav članic;
2. izvedejo nadaljnjo analizo nepovezanih podatkov iz direktiv DAC1 in DAC2, da bi jih povezale z ustreznimi davkoplačevalci, pridobljene informacije pa uporabijo za odmero povezanih davkov;
3. vključijo jasne podatke in izčrpne povzetke davčnih stališč s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov, ki jih naložijo v osrednjo podatkovno zbirko EU;
4. uvedejo postopke za zagotovitev, da so sporočeni podatki iz direktive DAC4 popolni in dovolj kakovostni.

Časovni okvir: do konca leta 2022.

118

Obiskane države članice so vzpostavile uspešne ureditve za izmenjavo informacij na zaprosilo in izmenjavo informacij na lastno pobudo. Države članice lahko kljub eksponentnemu povečanju števila zaprosil v revidiranem obdobju upoštevajo roke in večino zamud je mogoče pojasniti s kompleksnostjo zaprosil. Vendar pa so povratne informacije med državami članicami zelo redke (glej odstavke 84 do 91).

119

Sočasni davčni nadzor je močno in dobro ocenjeno orodje, ki ga države članice veliko uporabljajo za odmero davkov za čezmejne transakcije. Tovrsten nadzor je vse bolj pogost in se financira iz programa Fiscalis 2020 (glej odstavke 92 do 95).

120

Čeprav so tako Komisija kot tudi države članice občasno obravnavale davčno vrzel, ki je posledica davčnih utaj in izogibanja plačilu davkov med posamezniki, pa se ne izvajajo projekti za oceno vrzeli na podlagi informacij iz direktive DAC (glej odstavka 96 in 97). Ni skupnega okvira za spremljanje učinka sistema za izmenjavo informacij, nekatere države članice pa so pripravile ocene koristi, ki jih prinaša, vendar v njih ni jasnih zaključkov. Poleg tega večinoma ni bilo ureditev za dosledno zagotavljanje povratnih informacij z regionalne na osrednjo raven, na podlagi katerih bi bilo mogoče pravilno analizirati koristi prejemanja informacij iz tujine (glej odstavke 98 do 104).

Priporočilo 5 – Spremljanje učinka izmenjave informacij

Komisija naj v sodelovanju z državami članicami vzpostavi zanesljiv skupni okvir za merjenje koristi sistema za izmenjavo davčnih informacij.

Časovni okvir: do konca leta 2022.

To poročilo je sprejel senat IV, ki ga vodi Alex Brenninkmeijer, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu 8. decembra 2020.

Priloge

Priloga I – Revizijski pristop Sodišča na ravni Komisije

Sodišče je revizijo pri Komisiji opravilo v dveh fazah, in sicer v okviru pripravljalne faze in revizijskega dela na kraju samem.

Sodišče je zaradi zbiranja informacij in podatkov, ki bi lahko bili koristni za revizijsko delo na terenu v državah članicah in za primerjavo zakonodaje EU z mednarodnimi najboljšimi praksami, v pripravljalni fazi opravilo predhodni obisk GD za obdavčenje in carinsko unijo. Opravilo je obiske za zbiranje informacij, in sicer pri romunskih davčnih organih (ANAF) in luksemburški davčni upravi, ter analiziralo vsa razpoložljiva poročila, ki so jih pripravile vrhovne revizijske institucije.

Sodišče je s Komisijo razpravljalo o revizijski metodologiji (revizijska vprašanja, merila in standardi). GD TAXUD je Sodišču odobril dostop do relevantnih skupin za upravno sodelovanju na področju neposrednega obdavčevanja v sistemih Komisije. Nazadnje je Sodišče preučilo relevantne informacije o smotrnosti, kot so načrti upravljanja in letna poročila o dejavnostih GD TAXUD.

V okviru svojega revizijskega dela na terenu je analiziralo odgovore in informacije iz splošnega vprašalnika, poslanega Komisiji. Vprašalnik, ki ga je GD TAXUD izpolnil in mu priložil ustrezna dokazila, je bil osredotočen na to, koliko je Komisija razvila trden okvir za izmenjavo davčnih informacij v EU, zajemal pa je štiri ključna področja: (i) spremljanje zakonodajnega postopka in njegovega izvajanja, (ii) smernice za države članice, (iii) merjenje smotrnosti sistema za izmenjavo davčnih informacij ter (iv) forume in smernice za izmenjavo najboljših praks.

Poleg tega je Sodišče GD TAXUD poslalo dodaten vprašalnik za razjasnitev odprtih vprašanj in organiziralo videokonference za razpravljanje o predhodnih ugotovitvah, osnutkih zaključkov in priporočilih.

Priloga II – Revizijski pristop Sodišča v državah članicah

Sodišče je revizijo opravilo v dveh fazah, in sicer v okviru pripravljalne faze in revizijskega dela na terenu.

1. V pripravljalni fazi je izvedlo naslednje dejavnosti:
   
   
   • predhodno delo pri Komisiji (GD TAXUD) in pregled dokumentacije za zbiranje informacij in podatkov, ki bi lahko bili koristni za revizijsko delo na terenu v državah članicah, ter za primerjavo zakonodaje EU z mednarodnimi najboljšimi praksami,
   • dokumentacijsko analizo zadevne zakonodaje, poročil in drugih dokumentov ter analizo podatkov in statističnih podatkov, ki so jih zagotovile Komisija in države članice;
   • razprave z belgijsko vrhovno revizijsko institucijo v zvezi z revizijo avtomatizirane izmenjave davčnih informacij, opravljeno za belgijsko davčno upravo;
   • obisk romunskih davčnih organov v okviru obiska za pridobivanje informacij, na katerem se je razpravljalo o praktičnih vidikih in težavah sistema.
2. Sodišče je izbralo pet držav članic: Ciper, Italijo, Nizozemsko, Poljsko in Španijo. Te države članice so bile izbrane na podlagi naslednjih meril tveganja:
   
   
   • delež odgovorov, prejetih v okviru izmenjave informacij na zaprosilo, ki so bili poslani drugim državam članicam;
   • število kategorij informacij, ki jih je vsaka država članica izmenjala za direktivo DAC1;
   • število informativnih sporočil, ki jih je vsaka država članica prejela za direktivo DAC2;
   • število vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov, naloženih v osrednjo podatkovno zbirko za namene direktive DAC3.
3. Druga faza: revizijsko delo na terenu v izbranih državah članicah, v katerih je Sodišče pozornost namenilo zasnovi in izvajanju sistema za izmenjavo davčnih informacij, tj. temu, kako države članice izmenjujejo informacije in kako uporabljajo informacije, ki jih prejmejo.

Sodišče je vsem izbranim državam članicam poslalo vprašalnik, S tem je bilo obravnavano vprašanje, kako so države članice izvajale izmenjavo informacij ter ali so informacije, ki so jih prejele, kar najbolje izkoristile, da bi omogočile pravično obdavčitev. Na kraju samem je Sodišče z uradniki davčnih uprav razpravljalo o odgovorih na vprašalnik na področju izmenjave davčnih informacij, upravnega sodelovanja, revizij in nadzora.

Pred obiskom je Sodišče iz informacij, ki so jih prejele in poslale obiskane države članice, izbralo vzorce, ki jih je nato preverilo na kraju samem:

1. 15 prejetih sporočil iz direktive DAC1;
2. 15 prejetih sporočil iz direktive DAC2;
3. deset odgovorov v okviru izmenjave informacij na zaprosilo, prejetih od drugih držav članic, in deset odgovorov, ki jih je poslala obiskana država članica;
4. deset primerov izmenjave informacij na lastno pobudo, prejetih od drugih držav članic;
5. deset prejetih vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom;
6. deset prejetih poročil po državah;
7. pet primerov sočasnega davčnega nadzora neposrednih davkov, ki jih je uvedla obiskana država članica (če jih je bilo na voljo manj kot pet, je Sodišče izbralo vse), in pet primerov sočasnega davčnega nadzora, pri katerih je obiskana država članica sodelovala.

Priloga III – Zgodovina direktive DAC z zakonodajnimi spremembami in veljavnimi izvedbenimi uredbami

Časovni okvir zakonodaje iz direktive DAC

• DAC1 Svet za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN) je 15. februarja 2011 sprejel Direktivo Sveta 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju neposrednega obdavčevanja in razveljavitvi Direktive Sveta 77/799/EGS. Direktiva je začela veljati 11. marca 2011, ko je bila objavljena v Uradnem listu, vendar je za države članice postala zavezujoča 1. januarja 2013 (razen pravil za avtomatično izmenjavo informacij, ki so postala zavezujoča 1. januarja 2015).
• DAC2 Svet ECOFIN je 9. decembra 2014 sprejel Direktivo Sveta 2014/107/EU o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov o finančnih računih. Direktiva je bila v Uradnem listu objavljena 16. decembra 2014 in je začela veljati 20 dni pozneje, rok za prve obvezne izmenjave pa je bil 30. september 2017.
• DAC3 Svet ECOFIN je 8. decembra 2015 sprejel Direktivo Sveta (EU) 2015/2376 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave davčnih stališč in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov na področju obdavčenja. Direktiva je začela veljati 18. decembra 2015, ko je bila objavljena v Uradnem listu, rok za prve obvezne izmenjave pa je bil 30. september 2017.
• DAC4 Svet ECOFIN je 25. maja 2016 sprejel Direktivo Sveta (EU) 2016/881 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave poročil po državah na področju obdavčenja. Direktiva je začela veljati 30. junija 2016, ko je bila objavljena v Uradnem listu, rok za prve obvezne izmenjave pa je bil 30. junij 2018.
• DAC5 Svet ECOFIN je 6. decembra 2016 sprejel Direktivo Sveta (EU) 2016/2258 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede dostopa davčnih organov do informacij o preprečevanju pranja denarja. Direktiva je začela veljati na dan sprejetja.
• DAC6 Svet ECOFIN je 25. maja 2018 sprejel Direktivo Sveta 2018/822/EU o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov v zvezi s čezmejnimi aranžmaji, o katerih se poroča. Direktiva je bila v Uradnem listu objavljena 5. junija 2018 in je začela veljati 20 dni pozneje, rok za prve obvezne izmenjave pa je bil 31. oktober 2020.

Izvedbene uredbe za direktivo DAC

• Evropska komisija je 6. decembra 2012 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) št. 1156/2012. V uredbi se obravnavajo obrazci, ki se uporabljajo za izmenjavo informacij na zaprosilo in na lastno pobudo, zaprosilo za vročitev in povratne informacije. Uredba je začela veljati 10. decembra 2012, uporablja pa se od 1. januarja 2013.
• Komisija je 15. decembra 2014 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) št. 1353/2014 o spremembi Uredbe (EU) št. 1156/2012. V uredbi se obravnava elektronska oblika, ki se uporablja za obvezno avtomatično izmenjavo podatkov. Uredba je začela veljati 22. decembra 2014, uporablja pa se od 1. januarja 2015.
• Komisija je 15. decembra 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/2378 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju obdavčenja. Z uredbo je bila nadomeščena Izvedbena uredba (EU) št. 1156/2012. Uvedene so bile nove določbe o elektronski obliki, ki se uporablja za avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih. Uredba je začela veljati 21. decembra 2015, uporablja pa se od 1. januarja 2015.
• Komisija je 9. novembra 2016 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1963 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2015/2378 v zvezi s standardnimi obrazci in jezikovnimi ureditvami, ki se uporabljajo v zvezi z direktivama Sveta (EU) 2015/2376 in (EU) 2016/881. Veljati je začela 1. decembra 2016, uporablja pa se od 1. januarja 2017, nekatere določbe šele od 5. junija 2017.
• Komisija je 22. januarja 2018 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2018/99 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2015/2378, kar zadeva obliko in pogoje sporočanja letne ocene učinkovitosti avtomatične izmenjave podatkov in seznama statističnih podatkov, ki jih morajo predložiti države članice za namene ocene Direktive Sveta. Uredba je začela veljati 12. februarja 2018.
• Komisija je 28. marca 2019 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2019/532 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) 2015/2378 glede standardnih obrazcev, vključno z jezikovno ureditvijo, za obvezno avtomatično izmenjavo podatkov o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča. Uredba je začela veljati 18. aprila 2019, uporablja pa se od 1. julija 2020.

Priloga IV – Primerjava okvira iz direktive DAC2 in okvira OECD

Element	Svetovni standard	Direktiva DAC2
Varstvo podatkov	Splošne določbe na visoki ravni.	Podrobna pravila za izvajanje okvira EU za varstvo podatkov.
Sestava	Podpisan je samo sporazum med pristojnimi organi, skupni standard poročanja se izvaja na nacionalni ravni.	Vključeni so le nekateri elementi sporazuma med pristojnimi organi, vse ostalo je že vključeno v direktivo DAC1. Skupni standard poročanja je v Prilogi I, pomembni elementi iz pripomb so v Prilogi II (sprememba okoliščin, samopotrdilo za nove račune subjekta, rezidentstvo finančne institucije, vodenje računa, skrbniški skladi, ki so pasivni NFS, naslov sedeža subjekta). Jezik je prilagojen tako, da odraža večstranski kontekst obeh prilog (npr. „države članice” namesto „jurisdikcija”).
Skupni standard poročanja, Oddelek I(D)	Vključuje scenarij, (ii) v katerem skladno z nacionalno zakonodajo zadevne jurisdikcije, o kateri se poroča, ni treba zbirati davčnih številk, ki jih je izdala ta jurisdikcija, o kateri se poroča.	Ob upoštevanju zadevnih pravnih sistemov nobena država članica ni menila, da je to veljalo zanjo.
Skupni standard poročanja, Oddelek I(E)	Eden od pogojev za sporočanje kraja rojstva je, da kraja rojstva ni treba sporočiti, razen če mora poročevalska finančna institucija tudi sicer zbirati in sporočati to informacijo na podlagi nacionalne zakonodaje in je ta informacija med podatki, ki se lahko iščejo elektronsko in so shranjeni pri poročevalski finančni instituciji.	Pogoj za sporočanje kraja rojstva je bil razširjen tako, da zajema tudi primere, v katerih ga mora oziroma ga je morala poročevalska finančna institucija tudi sicer pridobiti in sporočiti na podlagi katerega koli pravnega instrumenta Unije, ki je v veljavi ali je bil v veljavi pred začetkom veljavnosti te direktive. S tem naj bi se zagotovil standard poročanja o kraju rojstva tudi po morebitni razveljavitvi direktive o davkih prihranke.
Skupni standard poročanja, Oddelek I(F)	Postopno uvajanje za bruto iztržek (po vzoru Zakona o spoštovanju davčnih predpisov v zvezi z računi v tujini).	Brez postopnega uvajanja za bruto iztržek (za prvimi uporabniki).
Skupni standard poročanja, Oddelek III(A)	Izjema za zavarovanja, pri katerih poročevalska finančna institucija po zakonu dejansko ne more (dodatno sproščeno v pripombah) prodati takšne pogodbe rezidentom jurisdikcije, o kateri se poroča.	Izjema se v EU ne uporablja, ker regulativni okvir ne izpolnjuje pogojev iz skupnega standarda poročanja in komentarjev.
Skupni standard poročanja Oddelek VII(B), Oddelek VIII(C)(9), Oddelek VIII(E)(4), Oddelek VIII(E)(6)	Pripombe k navedenim odstavkom vsebujejo alternativne določbe za: skupinske zavarovalne pogodbe z odkupno vrednostjo in skupinske pogodbe rentnega zavarovanja, nove račune že obstoječih strank, povezane subjekte, standardizirani sistem sektorskih oznak.	Za pravilno delovanje so bili štirje deli pripomb, v katerih so določena alternativna pravila za finančne institucije, vključeni v Prilogo I.
Skupni standard poročanja Oddelek VIII(B)(1)(c) Oddelek VIII	Seznami neporočevalskih finančnih institucij in izključenih računov so opredeljeni v nacionalni zakonodaji.	Seznami neporočevalskih finančnih institucij in izključenih računov so opredeljeni v nacionalni zakonodaji. Države članice te sezname (in njihove spremembe) posredujejo Komisiji, ki jih objavi v Uradnem listu.
Skupni standard poročanja Oddelek VIII(D)(5)	Izraz „sodelujoča jurisdikcija” pomeni jurisdikcijo, (i) s katero je sklenjen sporazum, v skladu s katerim bo ta jurisdikcija zagotavljala informacije iz oddelka I, in (ii) ki se opredeli na objavljenem seznamu.	Izraz „sodelujoča jurisdikcija” izrecno vključuje vse države članice in vse druge jurisdikcije, s katerimi ima Unija sklenjen sporazum, v skladu s katerim bo ta jurisdikcija zagotovila informacije iz oddelka I.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov GD TAXUD

Priloga V – Zakonodajni postopek: trajanje in spremembe (od direktive DAC1 do direktive DAC4)

Korak/vprašanje	Direktiva DAC1	Direktiva DAC2	Direktiva DAC3	Direktiva DAC4
Sprejetje – Komisija	2.2.2009	12.6.2013	18.3.2015	28.1.2016
Poročilo EP	10.2.2010	11.12.2013	27.10.2015	12.5.2016
Politični dogovor v Svetu	7.12.2010	14.10.2014	6.10.2015	8.3.2016
Sprejetje – Svet	15.2.2011	9.12.2014	8.12.2015	25.5.2016
Število kompromisov v postopku	5	2 (vsaj)48	6	n. r.
Objava v UL	15.2.2011	16.12.2014	18.12.2015	3.6.2016
Glavne spremembe v zakonodajnem postopku	Kategorije prihodkov: začetni postopek ni vseboval nobenih specifičnih kategorij. Te so bile določene pozneje, vendar je samo ena postala obvezna, medtem ko bi bile glede na prvotni predlog obvezne vse.	Pogajanja o direktivi DAC2 so bila ad hoc proces: predlog se je razvijal vzporedno z razpravami v OECD, na katerih se je razvijal skupni standard poročanja. Eni državi članici je bilo dovoljeno daljše prehodno obdobje za avtomatično izmenjavo informacij.	Retroaktivni element za davčna stališča do pet namesto do deset let nazaj – omejen dostop do osrednje podatkovne zbirke za Komisijo – samo za namene spremljanja delovanja direktive. Uporaba Direktive od 1. 1. 2017 namesto od 1. 1. 2016 (v skladu s predlogom Komisije).	Države članice se lahko odločijo odložiti obveznost za podrejena podjetja mednarodnih skupin, ki nimajo sedeža v EU, pri čemer so ta podjetja rezidenti EU, da predložijo poročila po državah za prvo leto (tj. prvo fiskalno leto, ki se začne 1. januarja 2016 ali pozneje).

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi dokumentacije in predstavitev Evropske komisije

Priloga VI – Program Fiscalis 2020

Akcijski program Fiscalis 2020 je bil vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1286/2013.

Komisija in države članice so med letoma 2015 in 2019 organizirale 11 projektnih skupin programa Fiscalis za razpravljanje o zadevah, ki se nanašajo posebej na izvajanje direktive DAC, z njo povezane sisteme IT in način uporabe izmenjanih informacij. Rezultat dela, ki ga je v obdobju 2015–2016 opravila projektna skupina v zvezi z analizo podatkov, so bile smernice Komisije o dobrih praksah pri analizi tveganja za prejete informacije iz direktiv DAC1 in DAC2.

Cilji programa

Splošni cilj programa je „izboljšati pravilno delovanje sistemov obdavčitve na notranjem trgu s poglobitvijo sodelovanja med sodelujočimi državami, njihovimi davčnimi organi in njihovimi uradniki” (člen 5(1) Uredbe (EU) št. 1286/2013).

Natančneje povedano, to pomeni podpiranje boja proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju ter izvajanje prava EU s področja obdavčitve. Ti cilji se dosežejo:

• z zagotavljanjem izmenjave informacij,
• s podpiranjem upravnega sodelovanja,
• po potrebi z izboljšanjem upravne zmogljivosti sodelujočih držav.

Doseganje ciljev programa se meri zlasti na podlagi:

• razpoložljivosti in popolnega dostopa do evropskih informacijskih sistemov za obdavčitev prek skupnega komunikacijskega omrežja EU,
• povratnih informacij sodelujočih držav glede rezultatov ukrepov v okviru programa.

V praksi ima program Fiscalis naslednje operativne cilje in prioritete:

• izvajati, izboljšati, upravljati in podpirati evropske informacijske sisteme za obdavčitev,
• podpirati dejavnosti upravnega sodelovanja,
• izpopolnjevati znanja in spretnosti davčnih uradnikov,
• krepiti razumevanje in izvajanje prava EU s področja obdavčitve,
• podpirati izboljšanje upravnih postopkov ter izmenjavo dobrih upravnih praks.

Cilji vseh ukrepov programa morajo biti v skladu z navedenimi cilji in prioritetami, ki temeljijo na uredbi o programu Fiscalis 2020 in se razvijajo v okviru letnih delovnih programov. Komisija pripravi in sprejme vsak letni delovni program s prispevki sodelujočih držav.

Ukrepi, ki se financirajo v okviru programa Fiscalis 2020

Skupne ukrepe organizirajo davčni uradniki iz sodelujočih držav. Tem uradnikom si ti ukrepi tudi namenjeni. Zajemajo:

• seminarje in delavnice,
• projektne skupine, vzpostavljene za omejeno časovno obdobje za uresničitev vnaprej določenega cilja z natančno opisanim rezultatom,
• dvostranski ali večstranski nadzor in druge dejavnosti, ki so določene v pravu EU o upravnem sodelovanju,
• delovne obiske, ki uradnikom omogočajo pridobivanje ali izpopolnjevanje izkušenj in strokovnega znanja na področju davčnih zadev,
• skupine strokovnjakov vzpostavljene za omogočanje dolgoročnejšega strukturiranega operativnega sodelovanja med sodelujočimi državami z združevanjem strokovnega znanja,
• krepitev zmogljivosti javne uprave in podporne ukrepe,
• študije,
• komunikacijske projekte,
• vse druge dejavnosti v podporo ciljem programa Fiscalis 2020.

Razvoj, vzdrževanje, delovanje in nadzor kakovosti komponent EU v okviru novih in obstoječih evropskih informacijskih sistemov.

Razvoj skupnih dejavnosti usposabljanja za krepitev potrebnih poklicnih spretnosti in znanj v zvezi z obdavčitvijo.

Izvajanje programa

Evropska komisija je odgovorna za izvajanje programa. Pomaga ji odbor, ki ga sestavljajo delegati iz vsake države članice EU.

Kratice in okrajšave

BDP: bruto domači proizvod

Direktiva DAC: direktiva o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja

Direktiva DAC1: sprememba direktive DAC, s katero je bila uvedena obvezna avtomatična izmenjava informacij v zvezi s petimi kategorijami prihodkov in kapitala

Direktiva DAC2: sprememba direktive DAC, s katero je bilo razširjeno področje uporabe obvezne avtomatične izmenjave informacij na finančne račune

Direktiva DAC3: sprememba direktive DAC, s katero je bila uvedena obvezna avtomatična izmenjava informacij za vnaprejšnja davčna stališča s čezmejnim učinkom in vnaprejšnje cenovne sporazume

Direktiva DAC4: sprememba direktive DAC, s katero je bilo za mednarodne skupine uvedeno obvezno poročanje po državah

Direktiva DAC5: sprememba direktive DAC za zagotovitev dostopa davčnih organov do informacij o pranju denarja

Direktiva DAC6: sprememba direktive DAC, s katero je bila uvedena obvezna avtomatična izmenjava informacij v zvezi s čezmejnimi davčnimi aranžmaji, o katerih se poroča

ECOFIN: Svet za ekonomske in finančne zadeve

G20: skupina finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank iz 19 držav in EU

GD TAXUD: Generalni direktorat za obdavčenje in carinsko unijo

OECD: Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj

Glosar

Avtomatična izmenjava informacij: sistematično sporočanje vnaprej opredeljenih informacij iz ene jurisdikcije drugi v vnaprej določenih rednih časovnih presledkih.

Davčna številka: enotna referenčna številka, ki jo davčni organi dodelijo davkoplačevalcu.

Davčna utaja: uporaba nezakonitih sredstev za izogibanje plačilu davkov, običajno z napačnim prikazovanjem prihodkov davčnim organom. Pogosto se prekriva s pojmom davčne goljufije.

Fiscalis 2020: akcijski program EU, ki je del strategije Evropa 2020 in v okviru katerega se financirajo pobude davčnih organov za izboljšanje delovanja sistemov obdavčevanja v EU.

Izmenjava davčnih informacij: izmenjava informacij med državami članicami v davčne namene.

Izmenjava informacij na lastno pobudo: nesistematično sporočanje informacij iz ene jurisdikcije drugi jurisdikciji, ki poteka kadar koli in brez predhodne zahteve.

Izmenjava informacij na zaprosilo: izmenjava informacij na podlagi posebne zahteve, ki jo ena jurisdikcija pošlje drugi.

Izogibanje plačilu davkov: uporaba pravne ureditve za izogibanje obveznosti plačila davkov, običajno s sklenitvijo niza umetnih finančnih ureditev, katerih glavni ali edini namen je zmanjšati davčno obveznost.

Neskrbniške dividende: dividende, ki se ne izplačajo ali unovčijo na skrbniški račun.

Skupno komunikacijsko omrežje: skupna platforma, ki jo je razvila EU, da bi omogočila elektronski prenos informacij med carinskimi in davčnimi organi različnih držav članic.

Sočasni davčni nadzor: usklajeno preverjanje davčnega položaja davčnih zavezancev v dveh ali več državah članicah s skupnim ali dopolnjujočim se interesom.

Upravno sodelovanje: sodelovanje med državami članicami v obliki izmenjave in obdelave informacij, skupnih ukrepov ali medsebojne pomoči za namene izvajanja prava EU.

Vnaprejšnje davčno stališče s čezmejnim učinkom: sporazum, sporočilo ali drug instrument ali ukrep s podobnim učinkom, ki ga izda vladni organ določeni osebi ali skupini oseb in se nanaša na pravno ali upravno razlago ali davčno obravnavo prihodnjih čezmejnih transakcij ali dejavnosti teh oseb v drugi jurisdikciji.

Vnaprejšnji cenovni sporazum: sporazum, sporočilo ali drug instrument ali ukrep s podobnim učinkom, ki ga izda vladni organ določeni osebi ali skupini oseb in v katerem so za čezmejne transakcije med povezanimi podjetji vnaprej določena merila za določanje cen prenosa blaga, neopredmetenih sredstev ali storitev med temi podjetji.

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat IV – regulacija trgov in konkurenčno gospodarstvo, ki ga vodi član Sodišča Alex Brenninkmeijer. Revizijo je vodila članica Sodišča Ildikó Gáll-Pelcz, pri njej pa so sodelovali vodja njenega kabineta Claudia Kinga Bara, ataše v njenem kabinetu Zsolt Varga, vodilni upravni uslužbenec John Sweeney, vodja naloge Dan Danielescu ter revizorji Maria Echanove, Mirko Gottmann in Stefan Razvan Hagianu. Jezikovno podporo je zagotovil Thomas Everett.

Končne opombe

¹ Seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene.

² Dover in drugi: Bringing transparency, coordination and convergence to corporate tax policies in the European Union, prvi del študije, izvedene za službo Evropskega parlamenta za raziskave, september 2015 (PE 558.773).

³ Sklepi seje Sveta ECOFIN z dne 1. decembra 1997 o politiki obdavčevanja (UL C 2, 6.1.1998, str. 1).

⁴ Pravna ureditev za izogibanje obveznosti plačila davkov, običajno s sklenitvijo niza umetnih finančnih ureditev, katerih glavni ali edini namen je zmanjšati davčno obveznost.

⁵ Uporaba nezakonitih sredstev za izogibanje plačilu davkov, običajno z napačnim prikazovanjem prihodkov davčnim organom. Pogosto se prekriva s pojmom davčne goljufije.

⁶ Pojem „izmenjava informacij” se nanaša na izmenjavo informacij med državami članicami v davčne namene.

⁷ Izjava o poslanstvu GD TAXUD in njegovi strateški cilji.

⁸ Direktiva Sveta (77/799/EGS) z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve.

⁹ Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS.

¹⁰ Tax base erosion and profit shifting (BEPS) actions.

¹¹ OECD/G20: Countering Harmful Tax Practices More Effectively, Taking into Account Transparency and Substance, Action 5 – 2015 Final Report.

¹² OECD/G20: Transfer Pricing Documentation and Country-by Country Reporting, Action 13 – 2015 Final Report.

¹³ OECD, Standard for Automatic Exchange of Financial Account Information in Tax Matters, druga izdaja, 2017.

¹⁴ OECD Common Reporting Standard.

¹⁵ Vključno s členom 26(1) in (3) Vzorčne davčne konvencije OECD (o relevantnosti in rokih), Konvencijo OECD/Sveta Evrope o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah in vzorčnim sporazumom OECD o izmenjavi davčnih informacij.

¹⁶ Evaluation of Council Directive 2011/16/EU.

¹⁷ Direktiva o medsebojni pomoči (77/799/EGS), ki je bila nazadnje spremenjena leta 2001 in dopolnjena z direktivo o prihrankih (2003/48/ES).

¹⁸ OECD/Council of Europe Convention on Mutual Administrative Assistance in Tax Matters in protokol o spremembi.

¹⁹ Evaluation of Council Directive 2011/16/EU.

²⁰ Glede na študijo Evropskega parlamenta naj bi na svetovni ravni skupna tržna kapitalizacija 100 največjih kriptovalut do začetka leta 2018 ustrezala vrednosti več kot 330 milijard EUR.

²¹ Predlog Komisije za direktivo o spremembi direktive o upravnem sodelovanju, COM(2020) 314 final.

²² Direktiva Sveta (EU) 2016/2258 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede dostopa davčnih organov do informacij o preprečevanju pranja denarja.

²³ Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma. Pravila o dostopu so navedena v členih 13, 30, 31 in 40.

²⁴ Ocena direktive DAC, COM(2018) 844 final.

²⁵ Člen 25a direktive DAC.

²⁶ Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo, Generalni direktorat Evropske komisije za komuniciranje, 2015.

²⁷ Uredba (EU) št. 1286/2013 Evropskega parlamenta in Sveta.

²⁸ Dohodek iz zaposlitve, plačila direktorjem, produkti življenjskih zavarovanj, pokojnine, lastništvo nepremičnin in iz njih izhajajoči dohodek (glej člen 8(1) Direktive Sveta 2011/16/EU).

²⁹ Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, COM(2018) 844 final.

³⁰ Predlog Komisije za direktivo o spremembi direktive DAC, COM(2020) 314 final, julij 2020.

³¹ Člen 8(2) Direktive Sveta 2011/16/EU.

³² Ozadje z zemljevidom ©OpenStreetMap – prispevki subjektov z licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 2.0 (CC BY-SA).

³³ Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, COM(2018) 844 final.

³⁴ Ta vsebujejo podatke iz člena 8(3)(a) Direktive Sveta 2011/16/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2014/107/EU.

³⁵ Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu, COM(2018) 844 final.

³⁶ Direktiva Sveta (EU) 2015/2376 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja.

³⁷ Člen 8a(4) Direktive Sveta 2011/16/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta (EU) 2015/2376.

³⁸ Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. marca 2019 o finančnem kriminalu, davčni utaji in izogibanju davkom (2018/2121(INI)).

³⁹ Evaluation of the DAC, SWD(2019) 327 final.

⁴⁰ Direktiva Sveta (EU) 2016/881 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave informacij na področju obdavčenja.

⁴¹ Člen 5 direktive DAC.

⁴² Člen 9 direktive DAC.

⁴³ Člen 7 direktive DAC.

⁴⁴ Člen 12 direktive DAC.

⁴⁵ The Concept of Tax Gaps Report II: Corporate Income Tax Gap Estimation Methodologies, projektna skupina programa Fiscalis za davčno vrzel (FPG/041).

⁴⁶ GD TAXUD: Estimating International Tax Evasion by Individuals, dokument o davkih št. 76-2019.

⁴⁷ Evaluation of Council Directive 2011/16/EU.

⁴⁸ Spisi Komisije so bili nepopolni, najmanjše število kompromisov pa je bilo 2.

Časovnica

Dogodek	Datum
Sprejetje revizijskega memoranduma / začetek revizije	3.7.2019
Uradno posredovanje osnutka poročila Komisiji (ali drugemu revidirancu)	29.10.2020
Sprejetje končnega poročila po razčiščevalnem postopku	8.12.2020
Prejeti uradni odgovori Komisije (ali drugih revidirancev) v vseh jezikih	15.12.2020

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
L-1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2021

PDF	ISBN 978-92-847-5641-4	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/464753	QJ-AB-21-003-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-5614-8	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/362942	QJ-AB-21-003-SL-Q

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2021.

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe se izvaja s sklepom Decision of the European Court of Auditors No 6-2019 o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0) To pomeni, da je ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo spremembe. Oseba, ki dokumente ponovno uporabi, ne sme potvoriti njihovega prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih strani, je treba pridobiti dodatne pravice. Kadar je pridobljeno dovoljenje, to razveljavi zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Sliki 3 in 5: avtor ikon: Pixel perfect, https://flaticon.com.

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeni v politiko Sodišča glede ponovne uporabe in vam niso dani na voljo v okviru licence.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Evropskega računskega sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabiti brez njegove predhodne privolitve.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s http://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1952 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.