Morsko okolje: zaščita EU je obsežna, vendar ni poglobljena

Povzetek

Morja Evropske unije so prostrana, v njih pa je veliko habitatov in vrst. EU ima politiko za varstvo morskega okolja in trajnostno rabo morskih virov. Znanstveniki in oblikovalci politik so spoznali, da je ribolov z izkoriščanjem virov in povzročanjem poškodb morskega dna eden od ključnih virov pritiska na morja EU.

Skupna ribiška politika EU zajema ribolov v morjih EU, njen cilj pa je zagotoviti, da so ribolovne dejavnosti okoljsko trajnostne. Komisija ima pri ohranjanju morskih bioloških virov večjo vlogo kot pri okoljskih politikah, za katere je odgovorna skupaj z državami članicami. Najpomembnejše politike na področju morskega okolja so določene v okvirni direktivi o morski strategiji ter direktivah o pticah in habitatih. Financiranje EU je porazdeljeno med različne instrumente financiranja.

Leto 2020 je bilo za EU ključno v smislu izpolnjevanja ciljev za morsko okolje, leta 2021 pa bo potekalo zasedanje konference o konvenciji Združenih narodov o biotski raznovrstnosti. Poročilo Evropskega računskega sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) lahko prispeva koristne informacije za prihodnje politične razprave.

S to revizijo je bilo preučeno, ali je bil okvir EU za obravnavanje glavnih virov pritiska na morsko biotsko raznovrstnost in habitate dobro zasnovan in uporabljen v praksi v izbranih delih Atlantika in Sredozemskega morja ter ali je uporaba sredstev EU prinesla rezultate.

Sodišče je na splošno ugotovilo, da je okvir za zaščito morskega okolja sicer obstajal, z ukrepi EU pa niso bili ponovno vzpostavljeni dobro okoljsko stanje morij in trajnostne ravni ribolova v vseh morjih. Ta ocena je potrjena tudi v poročilu Evropske agencije za okolje, ki je bilo objavljeno, ko je Sodišče zaključilo svoje revizijsko delo. V njem je bilo ugotovljeno, da je morska biotska raznovrstnost v evropskih morjih še vedno ogrožena. Iz velikega deleža ocen morskih vrst in habitatov še naprej izhaja, da je stanje ohranjenosti neugodno ali da stanje ni znano. Medtem ko je Sodišče ugotovilo, da je bil v Atlantiku z ukrepanjem EU dosežen merljiv napredek, ribolov v Sredozemskem morju ostaja bistveno prekomeren, za podporo pri ohranjanju morskega okolja pa je bil porabljen le majhen delež Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.

Sodišče je ugotovilo zlasti, da:

1. pravila EU o zaščiti niso privedla do okrevanja pomembnih ekosistemov in habitatov. Mreža zaščitenih morskih območij ni bila reprezentativna za različna morja EU in je včasih zagotavljala le malo zaščite. Določbe za usklajevanje ribiške politike z okoljsko politiko v praksi niso delovale, kot je bilo predvideno, seznami vrst in habitatov, zaščitenih z direktivama o pticah in habitatih, pa so temeljili na zastarelih ocenah ogroženosti;
2. je bilo v Atlantiku, v katerem je upravljanje ribištva v glavnem povezano z omejitvami dovoljenega ulova, doseženo merljivo izboljšanje. Ribolov večine staležev rib je bil trajnosten, vendar jih je bilo veliko še vedno prelovljenih;
3. so bile v Sredozemskem morju, v katerem je upravljanje ribištva v glavnem povezano z omejitvami ribolovnega napora (in ne ulova), stopnje ribolova dvakrat večje od trajnostnih ravni;
4. so države članice, ki jih je obiskalo Sodišče, za dejavnosti, neposredno povezane z ohranitvenimi ukrepi, porabile 6 % svojega financiranja v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo in nadaljnjih 8 % za dejavnosti, posredno povezane z ohranitvenimi ukrepi, Sodišče pa je odkrilo tudi dobre primere projektov, financiranih v okviru programov LIFE in Interreg.

Sodišče na podlagi teh ugotovitev daje priporočila za:

1. opredelitev regulativnih in upravnih sprememb, potrebnih za zaščito občutljivih vrst in habitatov;
2. izboljšanje zaščitnih ukrepov v Sredozemskem morju in
3. povečanje potenciala financiranja EU.

Uvod

Morja in oceani EU

Evropska unija je zavezana spodbujanju trajnostne rabe oceanov in zaščiti morskih ekosistemov. EU kot subjekt in njene države članice posamično so pogodbenice več mednarodnih sporazumov, relevantnih za varstvo morskih habitatov in vrst. Med njimi so konvencije o pravu morja, biotski raznovrstnosti, selitvenih vrstah prostoživečih živali (Bonska konvencija) in varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska konvencija). Ključno vlogo imajo tudi konvencije o regionalnih morjih in regionalne organizacije za upravljanje ribištva.

Združeni narodi (v nadaljnjem besedilu: OZN) so leta 2015 sprejeli cilje trajnostnega razvoja, v katerih so določeni cilji v zvezi z „življenjem v vodi” (glej okvir 1). EU je zavezana izpolnjevanju teh ciljev v svojih morjih.

Morja EU so prostrana (izraz „morja” v tem poročilu se uporablja tako za Atlantski ocean kot za druga morja). Imajo veliko habitatov in vrst ter so gospodarsko, socialno in okoljsko pomembna za EU, kot je prikazano na sliki 1.

Vira: Evropsko računsko sodišče na podlagi spletišča GD ENV in poročila Evropske agencije za okolje iz leta 2015 z naslovom State of Europe's Seas

V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) mora EU v svoje politike vključiti varstvo okolja in trajnostni razvoj¹.

EU je v skladu s PDEU izključno pristojna za ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike (SRP)². Komisija in države članice³ so skupaj odgovorne za okoljske politike, od katerih so najrelevantnejše za morje določene v okvirni direktivi o morski strategiji⁴ ter direktivah o pticah in habitatih⁵.

Evropska agencija za okolje (v nadaljnjem besedilu: EEA) je leta 2015 poročala o slabem stanju mnogih morskih vrst in habitatov ter ugotovila, da evropskih morij ni mogoče šteti za zdrava ali čista⁶. Leta 2020 je EEA poročala, da izguba morske biotske raznovrstnosti v evropskih morjih ni bila zaustavljena. Tako iz velikega deleža ocen morskih vrst in habitatov izhaja, da je stanje ohranjenosti neugodno ali da stanje ni znano⁷. Na sliki 2 je klasifikacija stanja biotske raznovrstnosti v evropskih morjih, ki jo je pripravila EEA.

Vir: © Evropska agencija za okolje, EEA Report, Marine messages II, 2020, slika 3.1, str. 27

Ribolov je zaradi izkoriščanja virov in poškodb morskega dna eden od ključnih virov pritiska na morsko okolje. Evropska agencija za okolje je leta 2020 poročala⁸, da so bile ribolovne dejavnosti nekateri od glavnih virov pritiska na ekosisteme v evropskih morjih, Medvladna platforma o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah pa je leta 2019 poročala⁹, da je na morske ekosisteme najbolj vplival ribolov. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (v nadaljnjem besedilu: FAO) ugotavlja, da plovila z vlečnimi mrežami močno vplivajo na ekosistem, vključno s fizičnimi poškodbami morskega dna, prelovom pridnenih virov, veliko količino prilova in povezanih zavržkov¹⁰. Na sliki 3 je prikazano razmerje med ribolovom in ohranjanjem, v Prilogi I  pa so na kratko opisane nekatere ribolovne tehnike.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Ribolov lahko vključuje prilov ranljivih vrst (kot so morski psi) ali morskih sesalcev, morskih ptic in želv. Na morsko biotsko raznovrstnost vplivajo tudi podnebne spremembe, onesnaževanje, razvoj obalnih območij, motnje morskega dna in širjenje neavtohtonih vrst. Leta 2015 je Svetovna zveza za varstvo narave (v nadaljnjem besedilu: IUCN) poročala, da 7,5 % evropskih vrst morskih rib grozi izumrtje in da za oceno tveganja izumrtja nadaljnjih 20,6 % vrst rib ni na voljo dovolj znanstvenih informacij¹¹.

Ukrepi EU

EU ima vzpostavljen okvir za varstvo morskega okolja, ki vključuje različne okoljske direktive in uredbe o ribolovu. Na sliki 4 je pregled politik EU, ki so za to revizijo najbolj relevantne.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Skupna ribiška politika

V skupni ribiški politiki (v nadaljnjem besedilu: SRP)¹² so določena pravila za ribištvo EU. Njen cilj je tudi zagotoviti, da so ribolovne dejavnosti okoljsko trajnostne, in kar najbolj zmanjšati njihove negativne učinke na morski ekosistem¹³. Cilj SRP je zagotoviti, da stopnja ribolova do leta 2020 ne bo presegla „največjega trajnostnega donosa”¹⁴ (glej okvir 2).

Okvir 2

Največji trajnostni donos

Z uporabo največjega trajnostnega donosa naj bi bile dosežene visoke ravni ulova, hkrati pa v zdravih morskih ekosistemih ohranjeni produktivni staleži rib: če ulov rib to raven presega, se staleži rib zmanjšajo. Zaradi uporabe največjega trajnostnega donosa se staleži rib ohranjajo na ravneh, višjih od tistih v skladu s „previdnostnim pristopom”, določenim na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju ter v Sporazumu Združenih narodov o staležih rib. Cilj previdnostnega pristopa je ohranjanje staležev rib nad varnimi biološkimi mejami. Previdnostni pristop je potreben, vendar ne zadosten pogoj za največji trajnostni donos. Tako previdnostni pristop kot tudi največji trajnostni donos sta del ekosistemskega pristopa k upravljanju ribištva ter vključujeta zmanjševanje ravni ulova rib.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi ICES Advice basis, junij 2012 (ICES, 2012, Report of the ICES Advisory Committee 2012, ICES Advice 2012, zvezek 1).

Cilj SRP je bil doseči največji trajnostni donos „do leta 2015, kjer je to mogoče, za vse staleže pa postopoma, vendar najpozneje do leta 2020“. EEA je leta 2019 menila, da je malo verjetno, da bo EU v Sredozemskem morju izpolnila svoj cilj SRP za leto 2020¹⁵.

Ribiška plovila EU lahko ob upoštevanju pravil SRP lovijo v vseh morjih EU. Države članice upravljajo dostop do obalnih voda na podlagi začasne izjeme, ki je bila od leta 1983 že večkrat podaljšana¹⁶.

Upravljanje ribištva EU v Atlantiku in Sredozemskem morju je organizirano različno: v Atlantiku se v glavnem uporablja sistem kvot, v Sredozemskem morju pa ureditev ribolovnega napora. EU za Atlantik vsako leto določi omejitve ulova, opredeljene kot celotni dovoljeni ulovi, in jih glede na ribolovne cone dodeli med države članice¹⁷. Za Sredozemsko morje se uporabljata dve uredbi EU: uredba o Sredozemskem morju¹⁸ in uredba o ribolovu na območju Sporazuma GFCM (Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju) (v nadaljnjem besedilu: uredba o GFCM)¹⁹, ki vsebujeta ukrepe za upravljanje in tehnične ukrepe. V okviru 3 je primer celotnih dovoljenih ulovov in ribolovnega napora.

Do leta 2019, ko je začel veljati večletni načrt EU za upravljanje za zahodno Sredozemsko morje in bil sprejet večletni načrt GFCM za upravljanje pridnenega staleža v Jadranskem morju, so bile omejitve napora za posamezne države članice določene v nacionalnih načrtih upravljanja, okvira za spremljanje zmanjševanja napora na ravni EU pa ni bilo.

EU, njene sredozemske države članice in druge sredozemske države so pogodbenice Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (v nadaljnjem besedilu: GFCM). Med cilji GFCM sta ohranjanje in trajnostna raba živih morskih virov v Sredozemskem morju²⁰. Leta 2017 so pogodbenice GFCM, vključno z EU, podpisale ministrsko izjavo MedFish4Ever²¹.

Okoljske politike

Zaščitena morska območja EU (Natura 2000)

Cilj direktiv o pticah (1979) in o habitatih (1992) je zaščititi ogrožene vrste in habitate po vsej EU ter skupaj ustvariti omrežje zaščitenih območij Natura 2000, ki jih določijo in upravljajo države članice. Zavarovana območja na morju se imenujejo zaščitena morska območja. Konec leta 2019 je bilo več kot 3 000 takih območij.

Okvirna direktiva o morski strategiji

Komisija je leta 2007 sprejela integrirano pomorsko politiko²², katere namen je okrepiti usklajevanje med različnimi področji. Okvirna direktiva o morski strategiji iz leta 2008 je okoljski steber te politike.

V okvirni direktivi o morski strategiji so bile določene morske regije in podregije (glej sliko 5), v skladu z njo pa morajo države članice v svojih morjih do leta 2020 doseči „dobro okoljsko stanje”²³. Države članice morajo izvajati strategije za svoja morja v sodelovanju z drugimi državami članicami, s katerimi si delijo morsko regijo ali podregijo.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi tehničnega dokumenta z naslovom Delineation of the MSFD Article 4 marine regions and subregions

Države članice so morale oceniti svoje morske vode na podlagi 11 kakovostnih deskriptorjev (glej okvir 4) ter predložiti programe spremljanja in ukrepe za dosego dobrega okoljskega stanja do leta 2020.

Komisija je leta 2018 prišla do zaključka²⁴, da je treba izboljšati vse programe ukrepov ter da dobro okoljsko stanje v vseh morskih regijah in za vse deskriptorje do leta 2020 verjetno ne bo doseženo²⁵. Leta 2020 je priznala²⁶, da napredek pri doseganju dobrega okoljskega stanja ni bil dovolj hiter, in opredelila ključna področja, na katerih so možne izboljšave.

Strategije za biotsko raznovrstnost

Komisija je leta 2011 sprejela sporočilo o strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020²⁷, v katerem je določila cilj za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti ter slabšanja kopenskih in morskih ekosistemov EU do leta 2020. Leta 2015 je v vmesnem pregledu strategije priznala, da morske vrste in ekosistemi v morjih EU še vedno upadajo in da omrežje Natura 2000 na morju še vedno ni dokončano²⁸. Maja 2020 je izdala novo strategijo za biotsko raznovrstnost, s katero želi do leta 2030 zavarovati vsaj 30 % in strogo zavarovati vsaj 10 % morskih območij v EU.

Pristojnosti Komisije in držav članic

Ker je za ohranjanje morskih bioloških virov pristojna izključno EU, ima Komisija na tem področju večjo vlogo kot na področju morskega okolja, za katero je odgovorna skupaj z državami članicami. Komisija predlaga uredbe za upravljanje ribištva (zlasti v zvezi z dovoljenimi ulovi, ribolovnimi metodami in kontrolami ter financiranjem). Nadzira izvajanje obeh področij v državah članicah: Generalni direktorat za pomorske zadeve in ribištvo (GD MARE) nadzira področje ribištva, Generalni direktorat za okolje (GD ENV) pa področje morskega okolja. Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (v nadaljnjem besedilu: STECF) je skupina strokovnjakov, ki Komisiji svetujejo pri upravljanju ribištva, Mednarodni svet za raziskovanje morja (v nadaljnjem besedilu: ICES) pa je medvladni organ za raziskovanje morja v severnem Atlantiku, ki Komisiji daje znanstvene nasvete.

V tabeli 1 je prikazana razdelitev pristojnosti za okoljsko in ribiško politiko med Komisijo in državami članicami na različnih morskih območjih. Države članice so pristojne za ukrepe za izvajanje okoljskih direktiv in uporabo pravil iz SRP. Ti vključujejo pravico za sprejetje zaščitnih ukrepov v njihovih morskih vodah (na primer z uporabo členov 11 in 20 SRP).

Vir: Evropsko računsko sodišče

Financiranje EU

Varstvo morskega okolja se lahko financira z EU sredstvi v okviru več instrumentov (kot so Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (v nadaljnjem besedilu: ESPR) ter programa LIFE in Interreg), a prav noben ni specifičen za to področje. Področje uporabe ESPR v skladu s členom 6 Uredbe (EU) št. 508/2014 vključuje podporo SRP za ohranjanje morskih bioloških virov. Komisija ne poroča izrecno o skupnem financiranju EU, ki je namenjeno morskemu okolju.

Obseg revizije in revizijski pristop

Sodišče je preučilo okvir politike in porabe EU ter to, kako so bili z njim obravnavani glavni pritiski na morsko biotsko raznovrstnost in habitate, ter se pri tem osredotočilo na pritisk zaradi komercialnega ribolova. Preučilo je, ali:

• so Komisija in države članice dobro zasnovale in uporabljale okvir EU,
• je bil v Atlantiku in Sredozemskem morju dosežen napredek ter
• so Komisija in države članice pri uporabi sredstev EU dosegle rezultate.

Revizija Sodišča je zajela obdobje od sprejetja okvirne direktive o morski strategiji leta 2008 do 1. marca 2020. Sodišče se je osredotočilo na Biskajski zaliv in ibersko obalo, Makaronezijo in zahodno Sredozemsko morje ter obiskalo države članice z obalami na teh morskih območjih: Španijo, Francijo, Italijo in Portugalsko. Na sliki 6 je prikazan geografski obseg revizije Sodišča.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi tehničnega dokumenta z naslovom Delineation of the MSFD Article 4 marine regions and subregions

Revizija Sodišča ni zajemala direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju²⁹ in strategije za modro rast, saj bodo države članice Komisiji o pomorskem prostorskem načrtovanju poročale šele leta 2021.

Sodišče je pri svojem revizijskem delu storilo naslednje:

• preučilo je predloge, smernice in relevantna poročila Komisije,
• obiskalo je nacionalne in regionalne organe ter predstavnike ribiškega sektorja in okoljskih organizacij v Španiji, Franciji, Italiji in na Portugalskem,
• pregledalo je financiranje EU za projekte v zvezi z zaščito morskega okolja ter preučilo te projekte in 21 zaščitenih morskih območij z izbranih morskih predelov, ki so vzpostavljena že dolgo in imajo različne cilje na področju varovanja,
• posvetovalo se je s skupino strokovnjakov, da bi njihovo strokovno znanje uporabilo za analizo povezav med okoljsko in ribolovno politiko,
• pregledalo je relevantne študije in poročila, vključno s tistimi, ki sta jih pripravila STECF in EEA.

Leto 2020 je bilo za EU ključno v smislu izpolnjevanja ohranitvenih ciljev v okviru strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2011, SKP in okvirne direktive o morski strategiji. Za leto 2021 je načrtovana konferenca pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti. To poročilo vsebuje analizo dosedanjih rezultatov v zvezi z varstvom morske biotske raznovrstnosti in zato lahko prispeva k razpravi o prihodnjih možnostih.

Opažanja

Države članice se srečujejo z izzivi pri uporabi okvira EU za varstvo morskega okolja

V skladu s pravnim okvirom EU morajo države članice varovati morsko okolje. Sodišče je preučilo, ali je bil okvir EU vzpostavljen in ali se je uporabljal za doseganje tega cilja. V ta namen je preučilo, ali so bila z okvirom zagotovljena uspešna orodja za varstvo morskih območij, ali je bila z njim določena jasna podlaga za ukrepanje, ali je bil okvir vključen v druga področja z učinkom na morsko okolje in ali je okvir temeljil na najnovejših znanstvenih mnenjih, v katerih so bili opredeljeni najbolj ogroženi vrste in habitati.

Z zaščitenimi morskimi območji EU se v praksi zagotavlja le omejeno varstvo

Komisija zaščitena morska območja opredeljuje kot morska območja, katerih glavni cilj je ohranjanje narave. Da bi bila zaščitena morska območja uspešna, morajo imeti jasne cilje z dobro vodenimi ukrepi, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih znanstvenih spoznanjih³⁰. V skladu z okvirno direktivo o morski strategiji morajo države članice v svoje strategije vključiti prostorske varovalne ukrepe, ki prispevajo k skladnim in reprezentativnim mrežam zaščitenih morskih območij³¹.

Zaščitena morska območja z različnimi zaščitnimi ukrepi, ki lahko vključujejo omejitve ribolova, zajemajo več ohranitvenih ciljev. Države članice na zaščitenih morskih območjih uporabljajo različno stroge ribolovne omejitve (za primer glej okvir 5 ). EEA je leta 2018 prišla do zaključka, da mreža zaščitenih morskih območij ni bila ekološko reprezentativna³²

Okvir 5

Različne ravni varovanja na zaščitenem morskem območju Cinque Terre (Italija)

Vir: Evropsko računsko sodišče, prilagojeno na podlagi izvirne slike, © narodni park Ente Parco Nazionale delle Cinque Terre

Zaščiteno morsko območje zajema 4 554 ha in vključuje tri območja varovanja. Cona A (brez ribolova) zajema samo 104 ha (2,3 % zaščitenega morskega območja). V conah B in C je lokalnim ribičem s predhodnim dovoljenjem organa upravljanja ribolov dovoljen. Cona C je varovalni pas med območji, ki so glede biotske raznovrstnosti najpomembnejša, in območji zunaj zaščitenega morskega območja, za katera veljajo manj stroge omejitve.

Zaščitena morska območja so lahko na ravni EU določena kot del omrežja Natura 2000 le, če se nanašajo na habitate ali vrste, navedene v direktivah o pticah in habitatih. Tako določena zaščitena morska območja se pogosto prekrivajo tako med seboj kot tudi z nacionalnimi zaščitenimi območji. Na sliki 7 je prikazano, kako so lahko ta območja med seboj prepletena.

Vira: aplikacija organizacije INPN Cartographie des espaces naturels ou protégés: https://inpn.mnhn.fr/viewer-carto/espaces/I056FR9100008 in aplikacija Natura 2000 Network Viewer: https://natura2000.eea.europa.eu/

Na zaščitenih morskih območjih, s katerimi se obravnavajo ribolovni pritiski, so zagotovljene različne ravni zaščite. Sodišče je preučilo, kako so države članice s pravnimi določbami ščitile 21 zaščitenih morskih območij, ki so že dolgo vzpostavljena v okviru omrežja Natura 2020 (glej Prilogo II), in ugotovilo, da:

1. so na treh zaščitenih morskih območjih (14 %) veljale prepovedi ribolova na večini območja;
2. je na devetih zaščitenih morskih območjih (43 %) veljalo nekaj omejitev: določene ribolovne metode so bile prepovedane, potrebna so bila dovoljenja ali pa je bil ribolov dovoljen na večini območja ter
3. so na devetih zaščitenih morskih območjih (43 %) države članice uvedle malo specifičnih omejitev ribolovnih dejavnosti ali jih sploh niso uvedle.

V skladu z zakonodajo EU za zaščitena morska območja ni treba imeti načrtov upravljanja, ki pa jih je OECD³³ opredelila kot dobro prakso. V načrtih upravljanja so opredeljeni ukrepi, potrebni za varovanje zaščitenih morskih območij, in za to odgovorni organi. Takšne načrte je imela le nekaj več kot polovica zaščitenih morskih območij, ki jih je preučilo Sodišče. Leta 2019 je okoljevarstvena organizacija World Wide Fund for Nature (WWF) poročala³⁴, da so zaščitena morska območja sicer zajemala 12,4 % morskega območja EU, vendar so načrti upravljanja v okviru zaščitenih morskih območij pokrivali le 1,8 % tega območja. Leta 2020 je EEA poročala, da bi le manj kot 1 % evropskih zaščitenih morskih območij bilo mogoče šteti za v celoti zaščitene morske rezervate (npr. na podlagi prepovedi ribolova) in da bi bilo upravljanje zaščitenih morskih območij treba okrepiti³⁵.

Države članice lahko zaščitena morska območja uporabljajo za varovanje morskih območij ne le pred ribolovom, temveč tudi pred različnimi drugimi pritiski (kot so izkopavanje, rudarjenje, iskanje nafte in plina, industrijski izpusti, sidranje, prevoz blaga ali podvodni kabli).

V znanstveni študiji iz leta 2019³⁶ je bilo ugotovljeno, da se je na 59 % analiziranih zaščitenih morskih območij izvajal komercialni ribolov z vlečnimi mrežami v obsegu, ki je presegal tistega na nezaščitenih območjih, ter da na veliko zaščitenih morskih območjih ranljive vrste niso bile zaščitene. V študiji je bilo ugotovljeno tudi, da velik del omrežja zaščitenih morskih območij EU, ki je prostorsko gledano ogromno, vzbuja lažen občutek varnosti glede sprejetih pozitivnih ohranitvenih ukrepov. Na zaščitenih morskih območjih, na katerih so veljale omejitve ribolova, je Sodišče odkrilo primere dodatnih zaščitnih praks (glej okvir 6).

Okvir 6

Zaščitena morska območja in zaščita pred ribolovom

Na zaščitenem morskem območju Cinque Terre (Italija) so upravljavci vedeli za pogoste primere nezakonitega ribolova z vlečno mrežo znotraj zaščitenega območja, do katerih je prihajalo kljub prepovedi ribolova. Leta 2009 so namestili betonske bloke za preprečevanje takšnega ribolova (glej sliko), da bi omejili nezakoniti ribolov. Zaradi teh blokov se vleka zaustavi, mreža pa se zaplete.

Vir: © narodni park Parco Nazionale delle Cinque Terre

Leta 2018 je EEA poročala³⁷, da je EU izpolnila ciljno vrednost glede prostorske pokritosti, v skladu s katero je bilo treba do leta 2020 vsaj 10 % voda EU določiti kot zaščitena morska območja, vendar so ta zajemala predvsem obalne vode in ne dovolj globokega morja. Prišla je do zaključka, da mreža zaščitenih morskih območij še vedno ni reprezentativna za celotno biotsko raznovrstnost na zajetih območjih in da je treba morsko biotsko raznovrstnost bolje zaščititi³⁸. Leta 2020 je Komisija ocenila, da je v EU delež strogo zaščitenih morskih območij manjši od 1 %³⁹.

V tabeli 1 so glede na vrsto morskih območij prikazane različne pristojnosti za okoljsko in ribiško politiko. Države članice morajo v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji in direktivama o pticah in habitatih izpolnjevati obveznosti glede ohranjanja morskega okolja ter v ta namen vzpostaviti zaščitena morska območja in uvesti omejitve za svoja ribiška plovila. Poleg tega lahko v svojih teritorialnih vodah omejijo dostop ribiškim plovilom, ki tradicionalno ribarijo v teh vodah in izplujejo iz pristanišč na sosednji obali, vendar za zaščitena morska območja zunaj tega obalnega območja tega ne morejo storiti enostransko (glej sliko 8) ter se morajo med seboj večstransko posvetovati v okviru SRP.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Regulativna orodja, ki politiko EU o morski biotski raznovrstnosti povezujejo s SRP, v praksi niso dobro delovala

Zakonodaja EU o morski biotski raznovrstnosti in SRP vsebuje določbe, v skladu s katerimi bi moralo biti varstvo morskega okolja (za katero so v glavnem pristojne države članice) povezano z ohranitvenimi ukrepi na področju ribištva (za katere je pristojna izključno EU). Sodišče je preučilo, kako te določbe delujejo v praksi na morskih območjih iz odstavka 26, ki jih je preučilo.

Člen 11 SRP

Države članice so odgovorne za vzpostavitev zaščitenih morskih območij in morajo izpolnjevati ohranitvene obveznosti v skladu z direktivama o pticah in habitatih ter okvirno direktivo o morski strategiji. Ker pa je za ribolov pristojna EU, lahko države članice za to, da bi omejile vpliv ribiških plovil iz drugih držav članic, v skladu s členom 11 SRP predložijo skupna priporočila, na podlagi katerih lahko Komisija sprejme ukrepe.

Države članice, ki jih je Sodišče obiskalo, niso poskušale uporabiti člena 11 SRP. Po besedah njihovih predstavnikov je bil eden od glavnih razlogov ta, da je bil postopek, ki je temeljil na skupnih priporočil in v nadaljevanju na delegiranih pravnih aktih Komisije, zapleten in:

• bi lahko privedel do manj strogih končnih omejitev od tistih, ki jih je prvotno predlagala država članica, ki je pripravila predlog,
• bi zaradi njega bila potrebna dolgotrajna razprava, med katero bi območje ostalo odprto za plovila drugih držav članic, povzročanje škode za občutljive habitate pa bi se lahko nadaljevalo (glej primer v okviru 7).

Okvir 7

Primer težav pri uporabi člena 11 SRP

Če bi na primer Francija v kateri od majhnih con v svojih vodah na območju ICES 8.a (glej spodaj) v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji morala uvesti ribolovne omejitve, jih lahko uporabi za francoska plovila. Če bi jih želela uporabiti za vsa plovila EU, bi se morala dogovoriti o skupnem priporočilu z vsemi drugimi državami članicami, ki imajo na tem območju neposredni upravljalni interes (Komisija je Sodišče obvestila, da na območju 8a o ulovu poroča osem držav članic).

Vir: Evropsko računsko sodišče, prilagojeno po arhivu Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo Original Scientific Illustrations Archive (ponatisnjeno z dovoljenjem)

Vendar državam članicam, s katerimi bi se Francija posvetovala, pri odzivu na njen predlog ni treba upoštevati nobenega časovnega roka. Če in ko bi se odzvale, bi lahko skupno priporočilo sprejele z manj strogimi ukrepi od predlaganih. Če se Francija s tem ne bi strinjala, bi morala svojo zahtevo podkrepiti z znanstvenimi dokazi, koristi zaščitnih ukrepov v morskem okolju pa je težko jasno dokazati. Celoten postopek lahko traja več let.

Komisija je priznala, da je uresničitev skupnih priporočil v skladu s členom 11 SRP „trajala dlje, poleg tega pa ti akti zajemajo le nekatera območja Severnega in Baltskega morja”⁴⁰. Komisija je v sedmih letih sprejela šest skupnih priporočil za Severno in Baltsko morje⁴¹, od katerih nobeno ne spada v geografski obseg revizije Sodišča, ter nobenega za Sredozemsko morje. Sodišče meni, da s tem postopkom veliko zaščitenih morskih območij omrežja Natura 2000 ni mogoče pravočasno zaščititi pred ribolovom. EEA je leta 2020 poročala, da se je s postopkom v skladu s členom 11 pogosto dajala prednost komercialnemu ribolovu pred zahtevami za ohranjanje narave⁴².

Komisija je leta 2018 predlagala, da se definicija območij z omejenim ribolovom razširi tako, da bo zajemala vsa zaščitena območja, ki jih vzpostavijo države članice. S pooblastitvijo držav članic za nadzor ribolovnih dejavnosti na teh območjih⁴³ bi bil postopek, ki se trenutno zahteva v skladu s členom 11, poenostavljen.

Člen 15 okvirne direktive o morski strategiji

Če države članice za uresničitev cilja iz okvirne direktive o morski strategiji glede doseganja dobrega okoljskega stanja svojih morskih okoljih opredelijo ukrepe, ki presegajo njihova pooblastila (na primer v zvezi z ribiško politiko), lahko v skladu s členom 15 te direktive (priporočila za ukrepe Skupnosti) predlagajo, da se zadeva obravnava na ravni EU. Od štirih obiskanih držav članic je to storila le Portugalska.

Za izpolnitev obveznosti v skladu z direktivama o pticah in habitatih ter okvirno direktivo o morski strategiji je Portugalska leta 2014 v velikem delu izključno ekonomske cone in epikontinentalnega pasu (glej sliko 9) svojim plovilom prepovedala ribolov s pridneno vlečno mrežo. Julija 2015 je Portugalska v skladu s členom 15 okvirne direktive o morski strategiji zaprosila Komisijo naj NEAFC pozove k razširitvi prepovedi na druga plovila EU in plovila iz držav nečlanic EU. Leta 2016 je Komisija Portugalsko pozvala, naj predloži dodatne znanstvene študije, za katere so portugalski organi povedali Sodišču, da jih niso šteli za potrebne. Zato portugalska plovila na tem območju nimajo dovoljenja za uporabo pridnenih vlečnih mrež, medtem ko so jih v času revizije Sodišča plovila drugih držav članic uporabljala še naprej.

Vir: Evropsko računsko sodišče, prilagojeno po portugalskem ministrskem odloku št. 114/2014 (© Ministério do Mar)

Pravila EU o zaščiti niso privedla do okrevanja pomembnih morskih ekosistemov in habitatov

V skladu s pravom EU se ščitijo določene ogrožene vrste in habitati, navedeni v prilogah k direktivama o pticah in habitatih, za nekatere ogrožene vrste (kot so morski psi) pa veljajo omejitve ulova v skladu s SRP. V skladu z okvirno direktivo o morski strategiji lahko države članice zaščitijo ogrožene vrste ali habitate, o tem, katere od njih bodo zaščitile, pa odločajo same.

EU je dogovor o prilogah k direktivama o pticah in habitatih sprejela pred več kot 25 leti. Te priloge ne vključujejo novejših znanstvenih spoznanj in morskih habitatov ne zajemajo dovolj. Na primer, malteška raža (Leucoraja melitensis) – vrsta, ki je po mnenju IUCN kritično ogrožena⁴⁴ – in njena območja gojenja (peščena in blatna tla na globini več kot 60 m) z direktivama o pticah in habitatih niso zajeti. Ti direktivi vsebujeta postopke za posodabljanje seznamov zaščitenih vrst in habitatov, vendar jih Komisija še ni uporabila⁴⁵.

EEA je leta 2015 poročala⁴⁶, da v skladu z direktivama o naravi pomembni vidiki morskega ekosistema niso vključeni v formalne zaščitne programe, zlasti morske ribe (npr. vrste, ki se izkoriščajo v komercialne namene), nevretenčarji (npr. klapavice in morske zvezde) ter morski habitati v bližini obale (npr. peščena obrežja na globini več kot 20 m ali habitati z mehkim dnom) in z njimi povezane živalske in rastlinske skupnosti.

Dodajanje vrst v priloge k direktivama o pticah in habitatih bi olajšalo njihovo zaščito v skladu s pravili o SRP. Na primer, v skladu z uredbo o Sredozemskem morju je ribolov vrst iz direktive o habitatih prepovedan⁴⁷. V skladu s to uredbo je ribolov ogroženih vrst (npr. spužv in koral), ki niso navedene v prilogah k tej direktivi, še naprej zakonit. Prav tako se tudi uredba o tehničnih ukrepih⁴⁸ pogosto nanaša na vrste, navedene v tej direktivi.

EU je sprejela pobude za zaščito morskih psov (glej okvir 8), vendar ni določila zaščitenih območij. Nasprotno so Združene države Amerike leta 2006 začele določati pomembne habitate atlantskih izrazito selivskih vrst rib (Essential Fish Habitats for Atlantic Highly Migratory Species), vključno z morskimi psi.

Napredek v Atlantiku, vendar slabi rezultati v Sredozemskem morju

V SRP je predpisano ohranjanje morskih bioloških virov in trajnostno upravljanje ribištva z ribolovom v okvirih največjega trajnostnega donosa. Sodišče je preučilo, ali se je z izvajanjem SRP podpiralo ohranjanje morskih virov in habitatov. V zvezi s tem je ugotovilo, da bi bilo treba v okviru SRP na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj sprejeti ukrepe za zmanjšanje prelova in preprečiti prekomerno izkoriščanje morskih virov s prilagoditvijo zmogljivosti ribiških flot ravnem ulova, skladnim s trajnostnim ribolovom⁵². Sodišče meni, da je obstoj uspešnega sistema za nadzor ribištva eden od ključnih elementov.

Leta 2020 je EEA poročala, da je malo verjetno, da bo do leta 2020 uresničen cilj SRP glede ribolova vseh staležev na ravneh, skladnih z največjim trajnostnim donosom⁵³. V istem poročilu je navedeno, da je kljub določeni negotovosti sporočilo jasno – EU do leta 2020 ni uspelo ustaviti upada morske biotske raznovrstnosti⁵⁴. To in pomanjkljivost podatkov za oceno stanja biotske raznovrstnosti na številnih območjih sta prikazana na sliki 10.

Opombe: UNEP-MAP: Program Združenih narodov za okolje – akcijski načrt za Sredozemlje; BSC: Komisija za varstvo Črnega morja pred onesnaževanjem; BEAT+: orodje za ocenjevanje prostorske variabilnosti biotske raznovrstnosti z združevanjem obstoječih kazalnikov; BQR: količnik kakovosti biotske raznovrstnosti. Preostale kratice so navedene drugje v tem revizijskem poročilu.

Vir: © Evropska agencija za okolje, poročilo EEA: Marine messages II, 2020, tabela 3.1, str. 26

V Atlantiku se je v zadnjih letih zaradi SRP prelov začel zmanjševati. V Sredozemskem morju je prelov še naprej na nevzdržno visokih ravneh. Sodišče je preučilo dejavnike, za katere je menilo, da so prispevali k tem mešanim ohranitvenim rezultatom.

Merljivo izboljšanje v Atlantiku

Pri staležih, za katere je na voljo znanstveno mnenje na podlagi največjega trajnostnega donosa, se je število omejitev za celotni dovoljen ulov, določenih v skladu s tem mnenjem, v zadnjih letih povečalo⁵⁵. Komisija je prišla do zaključka, da bo trajnostni ribolov zajemal 99 % rib, ulovljenih po količini v letu 2020, in 73 % bioloških staležev.

Leta 2019 je STECF ugotovil, da se v severovzhodnem Atlantiku povprečna biomasa staleža izboljšuje⁵⁶. Biomasa staležev na iberski obali in v Biskajskem zalivu se je znatno povečala. Vendar je STECF poročal, da je bilo v letu 2017 veliko staležev – za katere so bile na voljo informacije o oceni – še vedno prelovljenih (40 %) ali zunaj varnih bioloških meja (35 %), napredek pa se je zdel prepočasen, da bi bilo do leta 2020 mogoče doseči največji trajnostni donos.

ICES daje mnenje za številne biološke staleže rib. Leta 2017 je STECF ugotovil, da ICES zaradi omejitev podatkov ni mogel zagotoviti ocene največjega trajnostnega donosa za več kot polovico staležev⁵⁷. Od 156 staležev rib, za katere veljajo kvote, je ICES lahko dal mnenje na podlagi največjega trajnostnega donosa za 86 staležev ali 55 %⁵⁸. V drugih primerih je ICES uporabil previdnostni pristop, kar lahko privede do višjih ribolovnih kvot kot na podlagi največjega trajnostnega donosa (glej okvir 2).

Glede na poročila je Komisija v preteklosti predlagala celotne dovoljene ulove, ki so včasih presegali tiste, predlagane v znanstvenem mnenju ICES. V nekaterih primerih je Svet nato celotne dovoljene ulove, ki jih je predlagala Komisija, še povečal (glej okvir 9).

Več ukrepov EU ni privedlo do zmanjšanja prelova v Sredozemskem morju

STECF je v svojem poročilu o spremljanju smotrnosti SRP iz leta 2019 prišel do zaključka, da je stanje ribolovnih staležev v Sredozemskem morju še vedno slabo⁵⁹. Komisija je ocenila, da je stopnja izkoriščanja Sredozemskega in Črnega morja 2,2-krat višja od stopenj, skladnih z ribolovom znotraj meja največjega trajnostnega donosa, in da se med letoma 2003 in 2016 biomasa ribjih staležev ni bistveno povečala⁶⁰. EEA je leta 2020 poročala, da je samo 6 % ocenjenih staležev v Sredozemskem morju izpolnjevalo merila v zvezi z največjim trajnostnim donosom⁶¹.

STECF je ugotovil omejitve v ureditvi ribolovnega napora, ki se uporablja v Sredozemskem morju, in predlagal razmislek o alternativah, ki temeljijo na ulovu (celotnih dovoljenih ulovih). Komisija je takšne ukrepe predlagala v svojih predlogih za večletne načrte EU za upravljanje za zahodno Sredozemsko morje in Jadransko morje, vendar sta jih sozakonodajalca zavrnila. STECF je poročal, da zmanjšanje ribolovnega napora samo po sebi ne pomeni tudi manjšega ulova⁶².

STECF je ocenil, da je bila v letu 2016 flota EU za mali priobalni ribolov, ki deluje v Sredozemskem morju, sestavljena iz približno 17 500 plovil⁶³. Z velikimi plovili se ulovi bistveno več rib kot z majhnimi. Na sliki 11 je prikazan približni delež malih in velikih plovil v celotni floti in skupni teži ulova.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij iz poročila STECF 18-07

Države članice bi morale spremljati iztovarjanje v svojih pristaniščih, v skladu s pravnimi akti EU pa mora prvo trženje ali registracija vseh ribiških proizvodov potekati v dražbenem centru ali za registrirane kupce ali organizacije proizvajalcev⁶⁴. Zato bi organi držav članic in upravljavci mest iztovarjanja morali biti sposobni pripraviti obsežne zbirke podatkov o ulovu. STECF je leta 2017 ugotovil napredek pri oceni staležev v Sredozemskem morju, vendar je navedel, da razpoložljivi podatki niso dovolj zanesljivi, ker so informacije o ribolovu pogosto nepopolne in nenatančne, časovne vrste pa sorazmerno kratke⁶⁵. Poleg tega je ugotovil, da so države članice slabo spremljale ravni ribolovnega napora velikega dela sredozemskih flot EU⁶⁶.

Leta 2019 je STECF naknadno pregledal 22 nacionalnih načrtov upravljanja, ki so bili sprejeti v skladu z uredbo o Sredozemskem morju. Prišel je do zaključka, da starejši nacionalni načrti upravljanja, ki so temeljili na uredbi o Sredozemskem morju, večinoma niso prispevali k izboljšanju slabega stanja sredozemskih staležev. Poleg tega je ugotovil, da je bil začetek izvajanja nekaterih od teh načrtov povezan z zahtevami za odstopanja od določb uredbe o Sredozemskem morju⁶⁷.

Namen uredbe o Sredozemskem morju je zaščititi območja gojenja in občutljive habitate ⁶⁸. V skladu z njo so morale države članice do 31. decembra 2007 Komisiji predložiti informacije glede vzpostavitve takih območij, Svet pa je do konca leta 2008 moral „določi[ti] ribolovna zavarovana območja, ki ležijo pretežno izven teritorialnih voda držav članic, in sicer v zvezi z vrstami ribolovnih dejavnosti, ki so v takih območjih prepovedane ali dovoljene”. Države članice teh informacij niso predložile Komisiji.

EU je leta 2019 sprejela večletni načrt za šest vrst, ki živijo blizu morskega dna v zahodnem Sredozemskem morju⁶⁹. Načrt vsebuje zaščitne določbe⁷⁰ za sprejetje popravljalnih ukrepov (kot so prepovedi), kadar so staleži na podlagi znanstvenega mnenja ogroženi, vendar je težko spremljati ulov in pridobiti zanesljive podatke (glej odstavek 62). Komisija bo načrt ovrednotila leta 2024, kar je časovno zelo blizu roka za dosego ribolovnih ravni v skladu z največjim trajnostnim donosom, tj. 1. januar 2025.

Tehnični ukrepi so pravila, s katerimi se ureja, kako, kdaj in kje se lahko s komercialnimi plovili ribari. EU je leta 2019 sprejela uredbo o tehničnih ukrepih⁷¹, ki se uporablja v vseh vodah EU. V skladu z enim od ciljev te uredbe bi se z upravljanjem ribištva moralo prispevati k izvajanju okvirne direktive o morski strategiji ter direktiv o pticah in habitatih⁷².

Pred sprejetjem uredbe o tehničnih ukrepih ni bilo mehanizma za spremljanje napredka. Komisija lahko v skladu z uredbo o tehničnih ukrepih po potrebi sprejema delegirane akte⁷³, poleg tega pa je z uredbo uvedeno tudi triletno poročanje. Prvo triletno poročilo je treba predložiti v letu 2020.

Uredba o Sredozemskem morju⁷⁴ in uredba o GFCM⁷⁵ poleg tega vsebujeta tehnične ukrepe, ki se uporabljajo samo na teh področjih. EU je pogodbenica GFCM, vendar ima pravico, da sprejme strožja pravila, če meni, da ukrepi GFCM za preprečevanje škodljivih učinkov ribolova niso zadostni⁷⁶. Tehnični ukrepi bi lahko uspešneje prispevali k zmanjševanju negativnega učinka ribištva na morsko okolje v Sredozemskem morju.

Podatki o ribištvu so pridobljeni v skladu z uredbo o nadzoru⁷⁷ in uredbo o okviru za zbiranje podatkov. Komisija je pri vrednotenju uredbe o nadzoru, ki ga je opravila leta 2017, prišla do zaključka, da ta ne ustreza v celoti svojemu namenu⁷⁸, zaradi česar je predlagala novo⁷⁹. Posebej problematična je izjema v zvezi s poročanjem za plovila, krajša od 12 metrov, in za ulov, lažji od 50 kg. V skladu s predlogom, ki je še vedno v zakonodajnem postopku, naj bi bilo spremljanje malega ribolova okrepljeno, sisteme za sledenje plovilom pa naj bi imela vsa plovila.

GFCM je doslej vzpostavil osem območij z omejenim ribolovom (npr. omejeno območje Jabučka kotlina), da bi zaščitil občutljive globokomorske habitate in pomembne ribje habitate, ki zajemajo približno 1 % Sredozemskega morja (glej sliko 12). Poleg tega je GFCM leta 2005 v vseh vodah, globljih od 1 000 metrov (kar zajema 59 % Sredozemskega in Črnega morja), prepovedal uporabo vlečnih strgač in vlečnih mrež, da bi zaščitil malo znane habitate morskega dna.

Vir: Evropsko računsko sodišče, prilagojeno po arhivu Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo Original Scientific Illustrations Archive (ponatisnjeno z dovoljenjem)

Deljeno upravljanje ribištva z državami nečlanicami EU je dodatna težava v Sredozemskem morju. V letu 2017 je delež ulova EU po teži znašal približno 52 % ulova v Sredozemskem morju. Na sliki 13 je prikazano, da ulov štirih držav članic EU pomeni skoraj celoten ulov EU, ulov štirih drugih držav pa znaša več kot 80 % ulova držav nečlanic EU⁸⁰.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkovne zbirke GFCM

Orodja EU za zmanjševanje presežnih ribolovnih zmogljivosti niso tesno usklajena z regionalnimi potrebami in vplivi na okolje

Cilj SRP je s prilagoditvijo ribolovne zmogljivosti flot ravnem ulova, skladnim z največjim trajnostnim donosom, preprečiti prekomerno izkoriščanje morskih virov⁸¹. Službe Komisije so v svojem letnem poročilu o dejavnostih za leto 2017 ugotovile, da presežna zmogljivost šteje za enega od glavnih vzrokov za prelov v Sredozemskem morju, in sicer zaradi splošnega pomanjkanja kontrol ulova in tega, da je uravnavanje ribolovne umrljivosti odvisno od ribolovnega napora.

V skladu s SRP morajo države članice prilagoditi zmogljivosti svojih flot razpoložljivim ribolovnim možnostim. V SRP so določene zgornje meje ribolovne zmogljivosti za posamezno državo članico glede na tonažo in moč motorja, države članice pa morajo uporabljati „sistem vstopa/izstopa”⁸², po katerem je vstop nove zmogljivosti v njihovo floto mogoč le ob izstopu enakovredne zmogljivosti. Zgornje meje zmogljivosti se znižajo, če so plovila poslana v razrez z državno pomočjo.

Ob koncu leta 2019 so bile zmogljivosti flot znotraj prilagojenih zgornjih meja zmogljivosti: na splošno so bile od njih glede na tonažo nižje za 21 %, glede na moč motorja pa za 15 %. Zato so s temi zgornjimi mejami zagotovljene le omejene spodbude za to, da bi države članice sprejele ukrepe v zvezi z ribolovno zmogljivostjo (glej sliko 14).

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi registra flote EU

Sistem vstopa/izstopa ne vključuje specifičnih pogojev za Sredozemsko morje, v katerem so pritiski zaradi ribolova večji kot v Atlantiku. Sistem omogoča, da se neaktivna plovila nadomestijo z novimi, ta pa uporabljajo bolj škodljive tehnike. Na primer, novo plovilo za ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami, ki postane del flote in nadomesti plovilo z zaporno plavarico, je za habitate na morskem dnu bolj škodljivo. V skladu s SRP lahko Komisija sprejme izvedbene akte, v katerih določi pravila za uporabo sistema, česar pa še ni storila⁸³.

Za ohranjanje morskega okolja se namenja le majhen delež financiranja EU

Finančna podpora bi se morala uporabljati za obravnavanje dejanskih potreb, poleg tega pa bi morala prispevati k ukrepom za izboljšanje ohranjanja morskega okolja. Sodišče je v okviru revizije preučilo, ali je uporaba programov ESPR, LIFE in Interreg v štirih obiskanih državah članicah prispevala k ohranjanju morskega okolja.

Z ESPR se podpira doseganje ciljev SRP, vključno z zmanjševanjem negativnih učinkov ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem in zagotavljanjem, da se z ribolovom ne poslabšuje morsko okolje⁸⁴. ESPR se ne bi smel uporabljati za financiranje ukrepov za povečanje ribolovne zmogljivosti plovila⁸⁵.

Skupno financiranje v okviru ESPR za obdobje 2014–2020 presega 6 milijard EUR. Pet od sedmih največjih prejemnic sredstev iz ESPR so države s sredozemsko obalo (glej sliko 15). Od teh jih imata dve največji prejemnici atlantsko in sredozemsko obalo.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi dokumenta Skupna ribiška politika v številkah (EU, 2018)

Z ESPR se podpirajo dejavnosti ribištva in ribogojstva. Njegov namen je podpirati okvirno direktivo o morski strategiji in prispevati k varstvu morskega okolja⁸⁶. V okviru sklada se lahko neposredno podpirajo ohranitveni ukrepi, posredno pa tudi z drugimi koristnimi ukrepi (vključno z znanstvenimi spoznanji, zbiranjem podatkov ter spremljanjem in izvrševanjem)⁸⁷. Sodišče je ocenilo, da so štiri države članice, ki jih je obiskalo, do konca leta 2019 za ohranitvene ukrepe, ki so najbolj neposredno povezani z okvirno direktivo o morski strategiji in direktivama o pticah in habitatih⁸⁸, porabile približno 6 % svojih skupnih sredstev iz ESPR, za ukrepe z manj neposrednim učinkom na ohranjanje morskega okolja pa še nadaljnjih 8 %. Od tega so za omejitev učinka ribolova na morsko okolje porabile manj kot 2 milijona EUR (0,2 %) (glej sliko 16). Glede na študijo iz leta 2020⁸⁹, ki jo je financirala Komisija, so države članice EU do leta 2019 iz ESPR za zaščito občutljivih vrst porabile 14 milijonov EUR. EEA je leta 2020 ugotovila, da je treba financiranje iz ESPR bolje uskladiti z okvirno direktivo o morski strategiji⁹⁰.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij držav članic

Leta 2011 je Sodišče poročalo, da je presežna zmogljivost ribolovnih flot EU ogrožala trajnostnost ribjih staležev⁹¹. ESPR je bil namenjen financiranju trajnostnega ribolova ter izvajanju SRP med letoma 2014 in 2020⁹². Ker so bili nekateri komercialni ribji staleži prelovljeni, je bil eden od pogojev sklada ta, da slednjega ni mogoče uporabiti za povečanje zmogljivosti ribiških flot za ribolov. Zato se s skladom ni podpirala gradnja novih plovil ali povečanje ribolovne zmogljivosti obstoječih plovil⁹³.

V predlogu Komisije za nov sklad za obdobje 2021–2027 ponovno ni finančne podpore za povečanje ribolovne zmogljivosti obstoječih plovil, pod posebnimi pogoji pa je predvidena finančna podpora za prvo pridobitev plovila za mali priobalni ribolov⁹⁴. Svet je junija 2019 v svojih sklepih⁹⁵ o predlogu Komisije predvidel finančno podporo za prvo pridobitev ribiškega plovila pod posebnimi pogoji in vključil odstopanje od določbe, v skladu s katero podpora ni namenjena za povečanje ribolovne zmogljivosti. V času revizije zakonodajna organa te zakonodaje še nista sprejela. Sodišče ugotavlja, da lahko zagotavljanje podpore za pridobitev ribiških plovil in povečanje ribolovne zmogljivosti pomenita dodatne pritiske na staleže rib in občutljive morske habitate.

Program LIFE⁹⁶ je orodje EU, ki je posebej namenjeno podpiranju okoljskih projektov. Od leta 2014 so bili v okviru programa LIFE razviti integrirani projekti, s katerimi se z višjimi sredstvi posebej podpirajo države članice EU pri izvajanju okoljske in podnebne zakonodaje. Tri od štirih obiskanih držav članic so te projekte spodbujale z ukrepi za varstvo morskega okolja: LIFE-IP Intemares v Španiji, LIFE IP Marine Habitats v Franciji in LIFE-IP Azores Natura na Portugalskem. Sodišče je v štirih državah članicah, ki jih je obiskalo, odkrilo dobre primere projektov EU s financiranjem v okviru programa LIFE, ki so se nanašali na varstvo morskega okolja, ter dobro uporabo sredstev Interreg. V okviru 10 so navedeni primeri, v katerih je zaradi financiranja EU prišlo do pozitivnih sprememb.

Okvir 10

S financiranjem EU je mogoče doseči pozitivne spremembe

Na otočju Berlengas (območje Natura 2000 na Portugalskem) je EU sofinancirala projekt LIFE Berlengas project (s približno 0,7 milijona EUR). Cilj projekta je bila ponovna vzpostavitev populacij morskih ptic in zmanjšanje njihovega prilova. Ukrepi so vključevali izkoreninjenje invazivnih vrst (črnih podgan) in nadziranje populacije plenilcev. Do zaključka projekta je na glavnem otoku znova začelo gnezditi nekaj madeirskih strakošev. V okviru projekta se je pri ribolovu z zaporno plavarico zaradi uporabe zmaja, ki je bil podoben plenilski ptici, zmanjšal prilov morskih ptic. Tesno sodelovanje biologov in ribičev je pripomoglo k ozaveščanju o prilovu.

© Ana Isabel Fagundes

© Elisabete Silva

EU je v okviru sofinanciranja projekta Interreg z imenom FISHMPABLU2 prispevala približno 3,5 milijona EUR. Projekt je zajemal 11 zaščitenih morskih območij v šestih sredozemskih državah (Grčiji, Španiji, Franciji, na Hrvaškem, v Italiji in Sloveniji). Namenjen je bil spodbujanju trajnostnega malega ribolova na zaščitenih morskih območjih in v njihovi okolici s preskušanjem različnih vrst ukrepov (npr. vključevanje ribičev v nadzor, spremljanje in odločanje, zamenjava ribolovnega orodja, zmanjšanje ribolovnega napora itd.). V okviru projekta je bila za vsak ukrep razvita zbirka orodij za upravljanje, namenjena upravljavcem zaščitenih morskih območij in malim ribičem.

Zaključki in priporočila

S to revizijo je bilo preučeno, ali je bil okvir EU za obravnavanje glavnih virov pritiska na morsko biotsko raznovrstnost in habitate dobro zasnovan in uporabljen v praksi v izbranih delih Atlantika in Sredozemskega morja ter ali je uporaba sredstev EU prinesla rezultate. Ugledni znanstveni organi so ribolov opredelili kot enega od ključnih virov pritiska na morsko okolje. Zato je Sodišče pri preučevanju okvira politike, financiranja EU in njune uporabe posebno pozornost namenilo zadevam na področju ribištva.

Na splošno je okvir za zaščito morskega okolja sicer obstajal, z ukrepi EU pa niso bili ponovno vzpostavljeni dobro okoljsko stanje morij in trajnostne ravni ribolova v vseh morjih. Sodišče je ugotovilo, da so ukrepi EU prispevali k napredku v Atlantiku, v katerem se je stanje več ribjih staležev ustalilo in/ali izboljšalo, v Sredozemskem morju pa ni bilo bistvenega napredka.

Najznačilnejši ukrepi za ohranjanje morskega okolja so zaščitena morska območja. Države članice morajo v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji oblikovati skladne mreže takih območij, cilj EU pa je bil, da do leta 2020 zaščiti 10 % svojih morskih območij. Ocena Sodišča glede vloge zaščitenih morskih območij je skladna z ugotovitvami EEA, ki je ugotovila, da je mreža teh območij neuspešna, slabo upravljana in slabo povezana (glej odstavke 31 do 38). Zato je bila z njimi zagotovljena le omejena zaščita morske biotske raznovrstnosti.

Države članice zunaj teritorialnih voda ne morejo uvesti omejitev ribolovnih dejavnosti, ne da bi se med seboj večstransko posvetovale. To otežuje zaščito morskega okolja (glej odstavek 39).

Zakonodaja EU za SRP in morsko biotsko raznovrstnost vsebuje specifične določbe za usklajevanje ukrepov na področju ribištva z ukrepi na področju zaščite morskega okolja. Sodišče je ugotovilo, da določbe iz člena 11 SRP in člena 15 okvirne direktive o morski strategiji na področjih, ki jih je preučilo, v praksi niso delovale, kot je bilo predvideno. Zaradi tega je usklajevanje med temi področji oteženo (glej odstavke 40 do 46).

Omrežje Natura 2000, vzpostavljeno z direktivama o pticah in habitatih, je temelj prizadevanj EU za zaščito biotske raznovrstnosti. Druga zakonodaja EU vključuje zaščitne določbe, ki se nanašajo na vrste in habitate, navedene v teh direktivah. Sodišče je ugotovilo, da v seznamih ogroženih vrst in habitatov, ki so bili narejeni pred več kot 25 leti, niso upoštevana novejša znanstvena spoznanja. Zato s to zakonodajo nekatere ogrožene vrste niso zaščitene (glej odstavke 47 do 51).

Komisija naj za okrepitev povezav med okoljsko in ribiško politiko skupaj z državami članicami opredeli regulativne in upravne spremembe, potrebne za zaščito občutljivih vrst in habitatov, na podlagi katerih bo:

• mogoča hitrejša uporaba ohranitvenih ukrepov v skladu s SRP in okvirno direktivo o morski strategiji;
• ob upoštevanju sedanjih znanstvenih spoznanj zaščita razširjena na več vrst (zlasti tistih, ki so razvrščene kot kritično ogrožene) in habitatov.

Ciljni časovni okvir: leto 2022.

V Atlantiku, v katerem je upravljanje ribištva povezano z omejitvami dovoljenega ulova, je bilo doseženo merljivo izboljšanje ribjih staležev, Komisija pa pričakuje, da bo trajnostni ribolov zajemal 99 % iztovorov izključno ulova EU in 73 % bioloških staležev. Biomasa staležev rib, za katere je na voljo znanstveno mnenje na podlagi največjega trajnostnega donosa, se je povečevala. Vendar je Sodišče ugotovilo, da to mnenje ni bilo na voljo za več kot polovico bioloških staležev, da je bilo več staležev še vedno prelovljenih in da splošni cilj glede ribolova vseh staležev, ki bi bil v skladu z mnenjem na podlagi največjega trajnostnega donosa, do leta 2020 ne bo dosežen (glej odstavke 52 do 58).

Zadevni znanstveni organ EU (STECF) je leta 2019 sporočil, da so bile ravni ribolova v Sredozemskem morju dvakrat višje od trajnostnih (glej odstavka 59 in 60).

Sodišče je ugotovilo, da z ukrepanjem EU niso bila vzpostavljena ribolovna zavarovana območja EU, ki se zahtevajo v skladu z uredbo o Sredozemskem morju iz leta 2006. Območja z omejenim ribolovom za morske bazene je mogoče vzpostaviti z drugimi orodji. GFCM omogoča vzpostavitev območij z omejenim ribolovom tudi na podlagi znanstvenega mnenja. Od leta 2019 je z večletnim načrtom za zahodno Sredozemsko morje na voljo alternativni instrument za vzpostavitev območij z omejenim ribolovom. V načrtu je rok za izpolnitev splošnega cilja glede doseganja največjega trajnostnega donosa z leta 2020 prestavljen na 1. januar 2025. Komisija bo izvedla vrednotenje načrta leta 2024, kar je malo pred tem novim rokom (odstavka 61 in 65).

Tehnični ukrepi bi lahko uspešneje prispevali k zmanjševanju negativnega učinka ribištva na morsko okolje v Sredozemskem morju. Tehnične ukrepe EU, ki se uporabljajo v Sredozemskem morju, je težko izvrševati, morski viri pa doslej z njimi niso bili dovolj zaščiteni. Komisija je leta 2018 predlagala novo uredbo o nadzoru, v kateri so obravnavane nekatere znane slabosti, ki se nanašajo na ribolov v Sredozemskem morju – zlasti spremljanje ulova rib in položaja plovil (odstavki 66 do 69).

EU, njene sredozemske države članice in druge sredozemske države so pogodbenice Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM). GFCM je vzpostavil območja z omejenim ribolovom, ki zajemajo približno 1 % Sredozemskega morja, ter v vseh vodah, globljih od 1 000 metrov (kar zajema 59 % Sredozemskega in Črnega morja), prepovedal nekatere škodljive ribolovne tehnike (odstavek 70).

Pri zasnovi zgornjih mej ribolovnih zmogljivosti EU in sistema vstopa/izstopa niso bile upoštevale specifične okoliščine v regionalnih morjih EU ter vpliv različnih vrst ribolovnih tehnik na okolje (odstavki 72 do 75).

Komisija naj glede na dolgotrajno slabšanje morskih ekosistemov v Sredozemskem morju skupaj z zadevnimi državami članicami:

• preuči, ali je treba v bazenu Sredozemskega morja vzpostaviti dodatna ribolovna zavarovana območja;
• v okviru večletnega načrta za zahodno Sredozemsko morje redno poroča o doseženem napredku in potrebi po popravljalnih ukrepih, da bodo lahko ti opredeljeni in sprejeti.

Ciljni časovni okvir: leto 2023.

V skladu s politikami EU se mora s financiranjem EU podpirati zaščita morskega okolja, za kar ima EU več orodij. ESPR je zasnovan tako, da se z njim podpirajo cilji SRP, poleg tega pa se lahko z njim neposredno in posredno podpirajo ohranitveni ukrepi. Sodišče je za štiri obiskane države članice ocenilo, da je bilo z ohranitvenimi ukrepi neposredno povezanih 6 % vseh sredstev iz ESPR, porabljenih do konca leta 2019, z ohranitvenimi cilji pa je bilo posredno povezanih še dodatnih 8 % (odstavki 76 do 79).

Eden od dejavnikov prelova je presežna zmogljivost ribiške flote v Sredozemskem morju. Sodišče je ugotovilo, da so v predlogu Komisije za nov sklad za programsko obdobje 2021–2027 obstoječe omejitve za financiranje povečanja ribolovne zmogljivosti v glavnem ohranjene (odstavka 80 in 81).

Namen programa EU LIFE je podpirati okoljske projekte, zlasti v okviru integriranih projektov. V okviru programa Interreg se tudi lahko financirajo projekti, s katerimi se podpira morsko okolje. Sodišče je v državah članicah, ki jih je obiskalo, odkrilo primere dobre uporabe teh sredstev (odstavek 82).

Komisija naj v kontekstu naslednjega načrtovanja programov ESPR skupaj z državami članicami opredeli, kako povečati prispevek financiranja iz ESPR k doseganju ciljev za ohranjanje morskega okolja.

Ciljni časovni okvir: leto 2023.

To poročilo je sprejel senat I, ki ga vodi Samo Jereb, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 28. oktobra 2020.

Za Evropsko računsko sodišče

Klaus-Heiner Lehne
Predsednik

Prilogi

Priloga I – Ribolovne tehnike

V tej prilogi so na kratko pojasnjene glavne značilnosti nekaj ribolovnih tehnik⁹⁷.

Pridnena vlečna mreža je mreža v obliki stožca, ki jo vodoravno po dnu morja vlečeta en ali dva čolna. Običajno ima dve stranski krili, ki se raztezata od odprtine naprej, in je zasnovana v obliki stožca z zaprtim koncem (vrečo), v katerem se nabira ulov. Namenjena je lovljenju vrst, ki živijo na morskem dnu ali blizu njega.

Zaporna plavarica je dolga obkroževalna mreža, obrobljena na zgornjem in spodnjem koncu. Spodnji rob ima obroče, skozi katere je speljana jeklena žica ali vrv, s katero se dno mreže potegne skupaj, ribe pa tako ostanejo ujete. Na splošno je to najučinkovitejše orodje za ribolov na odprtem morju, ki se ne uporablja v bližini morskega dna.

Viseče mreže so sestavljene iz niza mrež, ki ima na zgornji vrvi pritrjene plovce (čelna vrv) na spodnji pa uteži (talna vrv), zaradi česar mreže v vodi visijo večinoma navpično. Mreže se premikajo s tokom in so običajno blizu gladine ali na srednji globini. Ribe se ujamejo v mrežo, ko zaplavajo vanjo in se zataknejo s škrgami. Viseče mreže so lahko pritrjene na plovilo ali pa se nahajajo prosto v vodi, kamor jih ribiči kasneje pridejo iskat.

Stoječi parangal je sestavljen iz dolge glavne vrvi in več enakomerno razporejenih stranskih vrvi (predvrvic), ki se končajo s trnki. Nameščen je lahko blizu dna ali redkeje na srednji globini ali blizu gladine. Dolg je lahko od nekaj sto metrov pri priobalnem ribolovu do več kot 50 km pri industrijskem velikem ribolovu. Pri plavajočem parangalu je glavna vrv blizu gladine ali se zaradi enakomerno razporejenih plovcev nahaja na določeni globini.

Priloga II – Izbrana zaščitena morska območja

Morske podregije: Biskajski zaliv in iberska obala (BIO); Makaronezija (MAK); zahodno Sredozemsko morje (ZS).
Leto: Leto, v katerem je bilo območje predlagano za območje, pomembno za Skupnost.

ŠPANIJA

FRANCIJA

ITALIJA

PORTUGALSKA

Kratice in okrajšave

EEA: Evropska agencija za okolje

ESPR: Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo

EU: Evropska unija

FAO: Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo

GFCM: Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju

ICES: Mednarodni svet za raziskovanje morja

IUCN: Svetovna zveza za varstvo narave

NEAFC: Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika

OZN: Organizacija Združenih narodov

PDEU: Pogodba o delovanju Evropske unije

SRP: skupna ribiška politika

STECF: Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo

Glosar

Biološki stalež: skupina bitij, ki na določenem območju pripada eni vrsti.

Biomasa staleža: skupna teža vseh posameznih rib v staležu, ki se lahko razmnožujejo.

Celotni dovoljeni ulov (TAC): največja letna količina rib iz staleža, ki jih je v skladu s SRP dovoljeno uloviti.

Ekosistemski pristop k upravljanju ribištva: celostni pristop, pri katerem se upošteva celoten ekosistem. Cilj je ohranjanje zdravih, čistih, nestrupenih, produktivnih in odpornih ekosistemov, da se zagotovi, da so koristi od živih morskih virov velike, medtem ko so učinki ribolovnih dejavnostih na morske ekosisteme majhni ter ne škodujejo tem ekosistemom v prihodnosti.

ESPR: instrument EU za financiranje pomorskih in ribiških politik, ki se izvaja od leta 2014.

Interreg: sklop programov, ki se financirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in v okviru katerih se s financiranjem projektov podpira čezmejno sodelovanje. Njegov cilj je skupno reševanje skupnih izzivov in iskanje skupnih rešitev na različnih področjih, vključno z okoljem.

Izključna ekonomska cona: morsko območje, takoj za teritorialnimi vodami obalne države, v katerem ima ta država v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu nekatere pravice in dolžnosti.

Konvencija o biološki raznovrstnosti: večstranska pogodba, sklenjena leta 1992 pod okriljem OZN, o ohranjanju biotske raznovrstnosti, trajnostni rabi njenih komponent ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov.

Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska konvencija): večstranska pogodba, sklenjena leta 1979 pod okriljem Sveta Evrope, o ohranjanju prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih habitatov, zlasti ogroženih ali ranljivih.

Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali (Bonska konvencija): večstranska pogodba, sklenjena leta 1979 pod okriljem OZN, o ohranjanju selitvenih vrst na vseh območjih, ki jih poseljujejo.

Konvencija Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu: večstranska pogodba, sklenjena leta 1982 pod okriljem OZN, v kateri so določene pravice in dolžnosti držav v zvezi z njihovo uporabo svetovnih morij in oceanov ter smernice za ohranjanje morskega okolja in upravljanje morskih naravnih virov.

Konvencije o regionalnih morjih: sodelovalne strukture za zaščito morskega okolja, ki vključujejo države članice in sosednje države, ki imajo skupne morske vode. Štiri evropske konvencije o regionalnih morjih so Konvencija OSPAR (Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika), HELCOM (Konvencija o varstvu morskega okolja območja Baltiškega morja), Barcelonska konvencija (Konvencija za varstvo morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja) ter Bukareška konvencija (Konvencija o varstvu Črnega morja pred onesnaženjem).

LIFE: instrument EU za financiranje okoljskih in podnebnih ukrepov, ki se izvaja od leta 1992.

Največji trajnostni donos: največja količina rib, ki jih je pod obstoječimi pogoji mogoče neprekinjeno loviti, ne da bi se stalež izčrpal.

Pelagične vrste: morske živali, ki večino časa preživijo stran od obale in morskega dna.

Pridnene ribe: vrste ali skupina rib, ki večino življenja živijo na morskem dnu ali blizu njega.

Regionalne organizacije za upravljanje ribištva: mednarodne organizacije, katerih članice so države z ribolovnimi interesi na nekem območju. Upravljajo izrazito selivske vrste (npr. Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku) ali staleže rib glede na geografsko območje (npr. Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika).

Ribolovni napor: ukrep ribolovne dejavnosti, pri katerem se upoštevajo zmogljivost plovila ali flote in število dni ribolova.

Sistem vstopa/izstopa: pravni okvir za upravljanje velikosti ribiške flote EU v skladu z določenimi zgornjimi mejami, v okviru katerega morajo države članice pri dodajanju novih plovil upoštevati umaknjene zmogljivosti.

Ureditev ribolovnega napora: pristop k upravljanju staležev rib z uvedbo omejitev ribolovnega napora.

Varne biološke meje: sklop parametrov, ob upoštevanju katerega v okviru upravljanja staleža rib je malo verjetno, da bi se stalež izčrpal, ki pa je manj omejevalen od največjega trajnostnega donosa.

Zaščiteno morsko območje: morsko območje, ki je po zakonu ali kako drugače določeno za varstvo in vzdrževanje biotske raznovrstnosti, naravnih virov in kulturne dediščine.

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat I – Trajnostna raba naravnih virov. Senat vodi član Evropskega računskega sodišča Samo Jereb. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča João Figueiredo, pri njej pa so sodelovali vodilni upravni uslužbenec Colm Friel ter revizorki Michela Lanzutti in Antonella Stasia. Jezikovno podporo je zagotovil Michael Pyper. Grafično podporo je zagotovila Marika Meisenzidahl.

Končne opombe

¹ Člena 7 in 11 PDEU.

² Člen 3 PDEU: „1. Unija ima izključno pristojnost na naslednjih področjih: […] ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike”.

³ Člen 4 PDEU: „2. Deljena pristojnost med Unijo in državami članicami velja za naslednja glavna področja: […] e) okolje”.

⁴ Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji), UL L 164, 25.6.2008.

⁵ Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic oziroma Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst.

⁶ EEA: State of Europe’s Seas, 2015.

⁷ EEA Report No 17/2019: Marine messages II, Navigating the course towards clean, healthy and productive seas through implementation of an ecosystem‑based approach, 2020.

⁸ Poročilo EEA št. 17/2019:Marine messages II, slika 4.1.

⁹ IPBES 2019: Global assessment report on biodiversity and ecosystem services.

¹⁰ Glej študijo FAO: Ecosystem Effects of Fishing in the Mediterranean: An Analysis of the Major Threats of Fishing Gear and Practices to Biodiversity and Marine Habits, 2004.

¹¹ IUCN: European Red List of Marine Fishes, 2015.

¹² Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki, UL L 354, 28.12.2013. Ta uredba je temeljni akt politike, ki ga dopolnjuje več drugih pravnih aktov. Zaradi poenostavitve se bo v tem poročilu za to uredbo uporabljala kratica „SRP”.

¹³ Člen 2 SRP.

¹⁴ Člen 2(1) in (2) SRP.

¹⁵ EEA: Status of marine fish and shellfish stocks in European seas, 2019.

¹⁶ Člen 5 SRP.

¹⁷ Za ribolovne možnosti za leto 2020 glej Uredbo Sveta (EU) 2020/123 z dne 27. januarja 2020 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2020 za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo za vode Unije in za ribiška plovila Unije v nekaterih vodah zunaj Unije, UL L 25, 30.1.2020.

¹⁸ Uredba Sveta (ES) št. 1967/2006 z dne 21. decembra 2006 o ukrepih za upravljanje za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemskem morju, UL L 409, 30.12.2006.

¹⁹ Uredba (EU) št. 1343/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o nekaterih določbah za ribolov na območju Sporazuma GFCM (Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju), UL L 347, 30.12.2011.

²⁰ V skladu s členom 2 GFCM je cilj sporazuma na območju uporabe zagotoviti ohranjanje živih morskih virov ter njihovo trajnostno rabo, ki je biološka, socialna, gospodarska in okoljska.

²¹ Ministrska konferenca o trajnostnosti ribištva v Sredozemskem morju iz leta 2017, malteška ministrska izjava MedFish4Ever. Egipt te izjave ni podpisal.

²² COM(2007) 575 final z dne 10. oktobra 2007: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Celostna pomorska politika za Evropsko unijo.

²³ Člen 1 okvirne direktive o morski strategiji.

²⁴ COM(2018) 562 final z dne 31. julija 2018: Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o oceni programov ukrepov držav članic na podlagi Okvirne direktive o morski strategiji.

²⁵ COM(2018) 562 final z dne 31. julija 2018: Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o oceni programov ukrepov držav članic na podlagi Okvirne direktive o morski strategiji..

²⁶ COM(2020) 259 final z dne 25. junija 2020: Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju okvirne direktive o morski strategijixxx.

²⁷ COM(2011) 244 z dne 3. maja 2011: Sporočilo Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020.

²⁸ COM(2015) 478 final z dne 2. oktobra 2015: Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Vmesni pregled strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020.

²⁹ Direktiva 2014/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje.

³⁰ COM(2015) 481 final z dne 1. oktobra 2015: Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o napredku pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij (kot zahteva člen 21 Okvirne direktive o morski strategiji 2008/56/ES).

³¹ Člen 13(4).

³² EEA: Marine Protected Areas: Designed to conserve Europe's marine life, marine protected areas are a globally recognised tool for managing and enhancing our marine ecosystems, 2018.

³³ Marine Protected Areas Economics, Management and Effective Policy Mixes, https://www.oecd.org/environment/resources/Marine-Protected-Areas-Policy-Highlights.pdf.

³⁴ WWF: Protecting Our Ocean - Europe’s Challenges to Meet the 2020 Deadlines, 2019.

³⁵ EEA: Marine messages II, okvir 3.2, 2020.

³⁶ Dureuil in drugi: Elevated trawling inside protected areas undermines conservation outcomes in a global fishing hot spot, Science, zvezek 362, izdaja 6421, str. 1403–1407, 2018.

³⁷ EEA: EU reaches the Aichi target of protecting ten percent of Europe's seas, 2018.

³⁸ EEA: Marine Protected Areas, 2018.

³⁹ COM(2020) 380 final z dne 20. maja 2020: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030.Vračanje narave v naša življenja.

⁴⁰ Glej COM(2019) 274 final z dne 7. junija 2019: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o stanju skupne ribiške politike in posvetovanju o ribolovnih možnostih za leto 2020.

⁴¹ Glej https://ec.europa.eu/fisheries/cfp/fishing_rules_en.

⁴² EEA: Marine messages II, okvir 3.2, 2020.

⁴³ COM(2018) 368 final z dne 30. maja 2018: predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009, uredb Sveta (ES) št. 768/2005, (ES) št. 1967/2006 in (ES) št. 1005/2008 ter Uredbe (EU) 2016/1139 Evropskega parlamenta in Sveta glede nadzora ribištva..

⁴⁴ IUCN: European Red List of Marine Fishes, 2015.

⁴⁵ Člen 19 direktive o habitatih ter člena 15 in 16 direktive o pticah.

⁴⁶ Poročilo EEA št. 3/2015: Marine protected areas in Europe's seas.

⁴⁷ Člen 3 uredbe o Sredozemskem morju.

⁴⁸ Uredba (EU) 2019/1241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o ohranjanju ribolovnih virov in varstvu morskih ekosistemov s tehničnimi ukrepi, UL L 198, 25.7.2019.

⁴⁹ COM(2009) 40 final z dne 5 februarja 2009: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o akcijskem načrtu Evropske skupnosti za ohranjanje in upravljanje morskih psov.

⁵⁰ STECF 19-17.

⁵¹ Uredba Sveta (ES) št. 1185/2003 z dne 23. junija 2003 o odstranjevanju plavuti morskih psov na krovu plovil, kakor je bila spremenjena, UL L 167, 4.7.2003.

⁵² Člena 2 in 3 SRP.

⁵³ EEA: Marine messages II, 2020, str. 11.

⁵⁴ EEA: Marine messages II, 2020, str. 25.

⁵⁵ Delovni dokument služb Komisije, glej str. 9.

⁵⁶ STECF: Monitoring the performance of the Common Fisheries Policy (STECF-Adhoc-19-01). To je poročilo skupine strokovnjakov v okviru STECF iz marca 2019, v katerem so obravnavani podatki do leta 2017. Glej str. 7 in 11.

⁵⁷ STECF 19-01, str. 11.

⁵⁸ Delovni dokument služb Komisije, priložen dokumentu COM(2019) 274 final, glej str. 7.

⁵⁹ STECF-ADhoc-19-01.

⁶⁰ COM(2019) 274 final z dne 7. junija 2016.

⁶¹ EEA: Marine messages II, 2020, str. 17.

⁶² Glej poročila STECF: PLEN 17-02, PLEN 18-01, STECF 18-09 in STECF 18-13.

⁶³ STECF: The 2018 Annual economic report on the EU fishing fleets (STECF 18-07), str. 163..

⁶⁴ Glej preambulo (21) in člen 59 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009.

⁶⁵ Glej STECF 17-02.

⁶⁶ Glej STECF PLEN 17-02.

⁶⁷ Glej STECF PLEN 19-01.

⁶⁸ Glej preambulo (18) in člena 5 in 6 Uredbe Sveta (ES) št. 1967/2006.

⁶⁹ Uredba (EU) 2019/1022, sprejeta 20. junija 2019.

⁷⁰ Člena 17 in 6.

⁷¹ Uredba (EU) 2019/1241.

⁷² Glej člen 3(d).

⁷³ Glej na primer člene 10(4), 12(2), 15(2), 23(1 in 5), 27(7) in 31(4).

⁷⁴ Uredba št. 1967/2006.

⁷⁵ Uredba št. 1343/2011

⁷⁶ COM(2007) 604 final z dne 17 oktobra 2007: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Škodljive ribolovne prakse na odprtem morju in varstvo občutljivih globokomorskih ekosistemov.

⁷⁷ STECF PLEN 17-02.

⁷⁸ COM(2017) 192 final z dne 24. aprila 2017: Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Izvajanje in ocena Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Unije za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike v skladu s členom 118.

⁷⁹ COM(2018) 368 final z dne 30. maja 2018.

⁸⁰ Vir: podatkovna zbirka GFCM

⁸¹ Glej točko 5(d) člena 2 SRP.

⁸² Člen 23 SRP.

⁸³ Glej CFP člen 23(2).

⁸⁴ Člen 2(3) uredbe o SRP.

⁸⁵ Glej člen 1 uredbe o ESPR (Uredba (EU) št. 508/2014).

⁸⁶ Preambula (10) uredbe o ESPR.

⁸⁷ Člen 6 uredbe o ESPR.

⁸⁸ Členi 37 do 40 uredbe o ESPR: „Podpora oblikovanju in izvajanju ohranitvenih ukrepov ter regionalnega sodelovanja”; „Omejitev vpliva ribolova na morsko okolje in prilagajanje ribolova varstvu vrst”; „Inovacije, povezane z ohranjanjem morskih bioloških virov”; „Varstvo in obnova morske biotske raznovrstnosti in ekosistemov ter ureditev nadomestil v okviru trajnostnih ribolovnih dejavnosti”.

⁸⁹ EMFF use for the protection of sensitive species, končno poročilo, marec 2020.

⁹⁰ EEA: Marine messages II, 2020, str. 53.

⁹¹ Evropsko računsko sodišče, Posebno poročilo št. 12/2011 – Ali so ukrepi EU prispevali k prilagoditvi zmogljivosti ribolovnih flot razpoložljivim ribolovnim možnostim?

⁹² len 5 uredbe o ESPR.

⁹³ Člen 11 uredbe o ESPR.

⁹⁴ Člena 13 in 16 predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 508/2014, COM(2018) 390 final z dne 12.6.2018.

⁹⁵ Sklepi Sveta o predlogu Komisije za novi Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, junij 2019.

⁹⁶ Uredba (EU) št. 1293/2013.

⁹⁷ Na podlagi informacij s spletišča FAO.

Časovnica

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
L-1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2020

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2020

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe se izvaja s sklepom Decision of the European Court of Auditors No 6-2019 o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To pomeni, da je ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo spremembe. Oseba, ki dokumente ponovno uporabi, ne sme potvoriti njihovega prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih strani, je treba pridobiti dodatne pravice. Kadar je pridobljeno dovoljenje, se z njim razveljavi zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeni v politiko Sodišča glede ponovne uporabe in vam niso dani na voljo v okviru licence.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Evropskega računskega sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabiti brez njegove predhodne privolitve.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s http://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1952 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.