Vetrna in sončna energija za proizvodnjo električne energije: za dosego ciljev EU bodo potrebni znatni ukrepi

Povzetek

Med letoma 2005 in 2017 se je delež obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije v EU podvojil, in sicer s približno 15 % na skoraj 31 %. Glavno gonilo te rasti je bilo povečanje na področju vetrne in fotovoltaične energije.

Sodišče je s to revizijo ocenilo, ali je bila rast deleža energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije zadostna, da EU do leta 2020 uresniči cilj 20 %, kot je določen v direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ter kako uspešne so bile EU in države članice pri podpiranju proizvodnje električne energije iz vetrne in fotovoltaične energije. Objava tega revizijska poročila sovpada z izdajo vrste poročil Evropske komisije o napredku v zvezi z energijo iz obnovljivih virov v letu 2019, v katerih bo podrobno predstavljen napredek držav članic pri doseganju njihovih ciljev za leto 2020. Ta poročila predstavljajo zadnjo priložnost za sprejetje popravnih ukrepov in prispevanje k razpravam o stanju na področju obnovljivih virov energije v obdobju po letu 2020.

Napredek na področju energije iz obnovljivih virov je bil sprva dosežen zaradi same direktive, kasneje pa so k njemu prispevali še programi podpore držav članic za spodbujanje naložb. Znatnemu napredku, ki je bil dosežen od leta 2005, pa je leta 2014 sledila faza, v kateri se je rast sektorjev vetrne in fotovoltaične energije upočasnila. Do leta 2017 je polovica držav članic že dosegla ali skoraj dosegla svoje cilje za leto 2020, za drugo polovico pa uresničitev nacionalnih ciljev ostaja velik izziv, v zvezi s katerim bodo potrebna dodatna prizadevanja.

Sodišče je ugotovilo, da se je z začetnimi programi podpore prekomerno subvencioniralo uvajanje vetrne in fotovoltaične energije, znižanje podpore pa je odvrnilo morebitne vlagatelje. Spodbujanje dražb in vključitev državljanske udeležbe sta ključna za povečanje naložb in izboljšanje pogojev za uvajanje, kot je odprava omejevalnih predpisov o prostorskem načrtovanju, dolgotrajnih upravnih postopkov in pomanjkljivosti omrežja.

Kar zadeva leto 2030, je Sodišče ugotovilo, da se s svežnjem Komisije iz leta 2016 Čista energija za vse Evropejce postavljajo temelji za boljše naložbeno okolje. Kljub temu bi lahko bila uresničitev cilja EU v višini najmanj 32 % za leto 2030 ogrožena zaradi pomanjkanja nacionalnih ciljev.

Sodišče na podlagi revizije priporoča:

• osredotočenost na zmanjševanje vrzeli, da se izpolnijo cilji za leto 2020,
• izboljšanje ažurnosti statističnih podatkov o obnovljivih virih energije,
• organizacijo zadostnega števila dražb, da se poveča zmogljivost za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov,
• ustvarjanje ugodnejšega okolja za proizvajanje električne energije iz obnovljivih virov s poenostavitvijo upravnih postopkov,
• spodbujanje naložb v omrežno infrastrukturo in povezovalne daljnovode ter
• boljše spremljanje, da se ublaži pomanjkanje zavezujočih nacionalnih ciljev.

Uvod

Med letoma 1990 in 2017 je poraba električne energije v EU v povprečju naraščala za 1 % na leto, in sicer z manj kot 2,2 milijarde GWh¹ na skoraj 2,8 milijarde GWh letno. Po napovedih naj bi poraba v obdobju do leta 2020 predvidoma naraščala za manj kot 0,3 % letno, če se bodo izvajali specifični ukrepi za energetsko učinkovitost, in za 0,7 % letno, če v obdobju 2020–2050 ne bodo sprejete nobene nove politike za energetsko učinkovitost.²

Električna energija se lahko proizvaja iz neobnovljivih virov, kot so fosilna goriva (premog, zemeljski plin, surova nafta), neobnovljivih odpadkov in jedrskih snovi v konvencionalnih reaktorjih ali iz obnovljivih virov (vodne energije, vetra, sonca, biomase, bioplina, tekočega biogoriva, odpadkov, geotermalne energije, energije valovanja, energije plimovanja in oceanske energije). Obnovljivi viri energije se ne uporabljajo samo za proizvodnjo električne energije, ampak tudi za ogrevanje in hlajenje ter kot gorivo za uporabo v prometu. V tabeli 1 so predstavljene glavne tehnologije za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in njihova uporaba.

Tabela 1 – Glavne tehnologije za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in njihova uporaba v sektorjih električne energije, ogrevanja in hlajenja ter prometa

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi priročnika za uporabo orodij SHARES, Eurostat, 2018

Glede na to, kateri vir energije se uporablja, lahko proizvodnja električne energije negativno vpliva na okolje, zdravje ljudi in podnebje. Uporaba fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije predstavlja 79 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU.⁵ Po ocenah Komisije naj bi večji delež električne energije iz obnovljivih virov prispeval k uresničitvi cilja EU zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 40 % do leta 2030⁶ in za 80 % do 95 % do leta 2050⁷. Poleg tega se bo z večjo uporabo obnovljivih virov energije za zadovoljitev potreb EU po električni energiji zmanjšala njena odvisnost od uvažanja fosilnih goriv.

Med letoma 2005 in 2017 se je delež obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije v EU podvojil, in sicer s približno 15 % na skoraj 31 % (glej sliko 1).

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Eurostata

Glavni tehnologiji za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki najbolj prispevata k tej rasti, sta vetrna in sončna energija. Čeprav vetrna energija po količini še vedno zaostaja za vodno energijo, se je njena letna količina proizvedene električne energije med letoma 2005 in 2017 povečala za 414 %. Količina električne energije iz sončne energije se je v enakem obdobju povečala za 8 086 %, količina električne energije iz vodne energije pa je v veliki meri ostala nespremenjena. Leta 2017 je vodna energija predstavljala 35 % proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v EU, vetrna in sončna energija pa 34 % oziroma 12 % (glej sliko 2).

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Eurostata

Vetrna in fotovoltaična energija sta zaradi znižanja stroškov tehnologije sedaj ekonomsko veliko bolj konkurenčni fosilnim gorivom kot v preteklosti (glej okvir 1).

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi poročila agencije IRENA, Renewable power generation costs in 2017, stran 17

Politike EU v zvezi s proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov

S Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da imajo EU in njene države članice deljeno pristojnost na področju energetike. Kljub temu pa imajo države članice še naprej pravico odločati, kako najbolje izkoriščati svoje vire energije, katere vire energije uporabljati in kako strukturirati svojo oskrbo z energijo. V členu 194 PDEU so navedeni štirje ključni cilji energetske politike EU, ki vključujejo razvoj novih in obnovljivih virov energije.

V direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov¹⁰ iz leta 2009 so bili opredeljeni cilji politike posebej v zvezi z razvojem energije iz obnovljivih virov. V skladu s to direktivo morajo države članice zagotoviti 20-odstotni delež bruto porabe končne energije iz obnovljivih virov na ravni celotne EU do konca leta 2020 (glej okvir 2).

Komisija je 30. novembra 2016 objavila zakonodajni sveženj Čista energija za vse Evropejce.¹³ Leta 2018 so začeli veljati štirje od osmih zakonodajnih predlogov svežnja. Politični dogovor o preostalih štirih je bil dosežen novembra in decembra 2018. V drugi direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je opredeljen zavezujoč cilj EU v višini najmanj 32 % do leta 2030¹⁴, ki ga bo mogoče ponovno povečati leta 2023. Vendar pa bo cilj v višini najmanj 32 % treba doseči brez opredelitve zavezujočih nacionalnih ciljev.

Nacionalni programi podpore in drugi ukrepi za uresničitev ciljev za leto 2020

V direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov se države članice pozivajo, naj za dosego svojih ciljev za leto 2020 uvedejo nacionalne programe podpore za obnovljive vire energije, ki bodo temeljili na spodbudah za vlagatelje iz zasebnega sektorja (glej okvir 3). V skladu z direktivo se mora za električno energijo iz obnovljivih virov zagotoviti prednostni dostop do omrežja, da se zajamči prodaja proizvedene električne energije.

Na splošno velja, da EU ne sofinancira nacionalnih programov in da za njih veljajo pravila o državni pomoči. Generalni direktorat za konkurenco (GD COMP) analizira te programe, da bi zagotovil skladnost s pravili notranjega trga. Do leta 2016 so države članice lahko izbrale poljubno vrsto ali kombinacijo programov, ki so bili po njihovem mnenju ustrezni za njihov trg. Večina jih je uvedla programe v zvezi s tarifami za dovajanje toka na podlagi razpisov za prijavo interesa, in sicer posamično ali v kombinaciji z drugo vrsto spodbude. V skladu s smernicami Komisije o državni pomoči¹⁵ morajo od leta 2016 vsi novi programi podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov temeljiti na premijah za dovajanje toka, od leta 2017 pa se mora podpora v glavnem dodeljevati v okviru dražb¹⁶, na katerih lahko brez razlik sodelujejo vsi proizvajalci električne energije¹⁷.

V direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov se je države članice na koncu tudi pozvalo, naj pri uresničevanju svojih ciljev za leto 2020 sodelujejo druga z drugo. Potencialni mehanizmi sodelovanja vključujejo skupne projekte in skupne programe podpore ter dvostranske sporazume o t. i. statističnem prenosu, v skladu s katerimi država članica, ki proizvede več energije iz obnovljivih virov, prenese delež te energije na državo članico, ki je proizvede manj.

Podpora za vetrno in sončno energijo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada

EU lahko zagotovi dodatno financiranje za podpiranje ukrepov držav članic, in sicer s pomočjo za naložbe, s katero se dopolnjujejo nacionalni ali regionalni programi podpore.

Za programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020 je bilo za projekte v zvezi z energijo iz obnovljivih virov dodeljene približno 8,8 milijarde EUR v okviru financiranja kohezijske politike iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijskega sklada. Kot je prikazano v tabeli 2, je bilo od leta 2007 za naložbe v vetrno energijo dodeljenih približno 972 milijonov EUR, za projekte v zvezi s sončno energijo pa 2 868 milijonov EUR. Dodelitve državam članicam iz ESRR in Kohezijskega sklada za naložbe v vetrno ali sončno energijo v obeh obdobjih so prikazane v Prilogi I in II.

Tabela 2 – Dodelitve iz ESRR in Kohezijskega sklada za naložbe v obnovljive vire energije v EU v obdobju 2007–2020 (v milijonih EUR)

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Komisije, pridobljenih 9. 4. 2019

Za obdobje 2021–2027 je Komisija za operacije, s katerimi se podpirajo podnebni cilji, vključno s spodbujanjem energije iz obnovljivih virov, v okviru kohezijske politike predlagala 30 % sredstev iz ESRR in 37 % iz Kohezijskega sklada.¹⁸ Glede na izračun, ki zajema skupne zneske, predlagane za ESRR/Kohezijski sklad (brez prispevka Kohezijskega sklada za Instrument za povezovanje Evrope – promet), to predstavlja 60,2 milijarde EUR iz ESRR in 11,6 milijarde EUR iz Kohezijskega sklada.¹⁹ Z oceno učinka za predlog druge direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je bilo ugotovljeno, da bo za prvotni cilj EU za leto 2030 v višini 27 % potrebnih približno 254 milijard EUR naložb.²⁰ Z drugimi besedami, skupni finančni prispevek v višini približno 71,8 milijarde EUR, ki je bil iz ESRR in Kohezijskega sklada dodeljen za podporo podnebnim ciljem, bo treba dopolniti z znatnimi finančnimi sredstvi iz javnega in zasebnega sektorja na ravni držav članic ter z drugimi finančnimi sredstvi EU, da bi se dosegel trenutni cilj EU za leto 2030 v višini najmanj 32 %.

Obseg revizije in revizijski pristop

Sodišče je obravnavalo uspešnost podpore EU in držav članic za proizvodnjo električne energije iz vetrne in fotovoltaične energije, ki sta najbolj prispevali k rasti deleža obnovljivih virov energije. Sodišče je zato preučilo, ali:

• se je delež obnovljivih virov energije v bruto porabi končne energije od leta 2005 povečal v skladu z zastavljenimi cilji,
• je bilo z nacionalnimi programi podpore mogoče privabiti naložbe v proizvodnjo električne energije iz vetrne in fotovoltaične energije,
• drugi potrebni pogoji za obnovljive vire energije, vključno s širitvijo in nadgradnjo omrežja, vplivajo na njihovo uvajanje,
• so finančna sredstva kohezijske politike, ki so bila na voljo za naložbe v vetrno in fotovoltaično energijo, prinesla trajnostne izložke in rezultate ter ali je bila višina podpore ustrezna,
• se s spremenjenim pravnim okvirom EU za obdobje 2021–2030 zagotavlja spodbudno okolje za razvoj vetrnih in fotovoltaičnih obratov.

Tema revizije je zelo pomembna, saj sta podnebne spremembe in energetska trajnost prednostni politični in ekonomski vprašanji. Objava tega revizijska poročila sovpada z izdajo vrste poročil Evropske komisije o napredku v zvezi z energijo iz obnovljivih virov v letu 2019, v katerih bo podrobno predstavljen napredek držav članic pri doseganju njihovih ciljev za leto 2020. Ta poročila predstavljajo zadnjo priložnost za sprejetje popravnih ukrepov in prispevanje k razpravam o situaciji na področju obnovljivih virov energije v obdobju po letu 2020.

Revizija je zajemala uporabo finančnih sredstev iz ESRR in Kohezijskega sklada za programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020. Sodišče je na ravni EU preučilo delo petih generalnih direktoratov Komisije, ki imajo pomembno vlogo pri uvajanju vetrne in fotovoltaične energije, ter Eurostata.²¹ Obiskalo je tudi številne deležnike s področja vetrne in/ali fotovoltaične energije v Bruslju in državah članicah ter Evropsko agencijo za okolje v Kopenhagnu.

Sodišče je obiskalo štiri države članice: Nemčijo, Grčijo, Španijo in Poljsko. Tem državam članicam je bilo dodeljenih približno 50 % skupnih denarnih sredstev iz ESRR in Kohezijskega sklada za vetrno in sončno energijo iz obnovljivih virov za obdobji 2007–2013 in 2014–2020, predstavljajo pa 52 % inštalirane zmogljivosti za vetrno energijo in 47 % za fotovoltaično energijo v letu 2017. Sodišče je v teh državah preučilo 24 projektov (devet za vetrno energijo, 12 za fotovoltaično energijo in tri hibridne obrate na vetrno in fotovoltaično energijo), ki so bili sofinancirani iz ESRR in Kohezijskega sklada. Izbralo jih je na podlagi pomembnosti in ustreznosti za revizijsko področje vetrne in fotovoltaične energije. Priloga III vsebuje seznam teh projektov.

Sodišče je sklepe in priporočila iz tega poročila pripravilo tudi na podlagi komentarjev strokovnjakov na področju obnovljivih virov energije, ki so se nanašali na njegove ugotovitve.

Opažanja

Večji delež obnovljivih virov energije v bruto porabi končne energije ni dovolj za dosego ciljev

Sodišče je pregledalo napredek od leta 2005²² v zvezi z doseganjem skupnega cilja za obnovljive vire energije in sektorskih ciljev za električno energijo (glej okvir 2) za EU kot celoto in za štiri države članice, ki jih je preučilo. Preučilo je tudi vlogo, ki jo je imela direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov iz leta 2009, ter ocenilo, kako Komisija spremlja napredek držav članic pri doseganju njihovih ciljev in katere ukrepe je sprejela pri nezadostnem napredku.

Bistven napredek morda ne bo dovolj za dosego cilja EU za leto 2020, zlasti kar zadeva električno energijo

V direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je bila za vsako državo opredeljena minimalna okvirna usmeritev, s katero so bili določeni vmesni cilji v zvezi s skupnim deležem obnovljivih virov energije, ki jih je treba doseči do leta 2020. Poleg tega so morale države članice v skladu s to direktivo v svojih nacionalnih akcijskih načrtih za energijo iz obnovljivih virov opredeliti svoje splošne in sektorske usmeritve (za električno energijo, ogrevanje in hlajenje ter promet).²³

V letu 2017 je delež energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije EU znašal 17,5 %, s skupnim ciljem za leto 2020 pa je predviden delež 20 %. To je bilo skoraj dvakratno povečanje deleža iz leta 2005 (9,1 %).²⁴ Enajst od 28 držav članic je že doseglo svoj cilj za leto 2020, in sicer Bolgarija, Češka republika, Danska, Estonija, Hrvaška, Italija, Litva, Madžarska, Romunija, Finska in Švedska. Od preostalih 17 držav članic:

• bodo Grčija, Latvija in Avstrija svoj cilj za leto 2020 najverjetneje dosegle, če bodo s trenutnim tempom še naprej izvajale ukrepe, usmerjene v obnovljive vire energije. Te tri države članice morajo delež obnovljivih virov energije do leta 2020 povečati za dve odstotni točki,
• mora drugih osem držav članic (Belgija, Nemčija, Španija, Ciper, Malta, Portugalska, Slovenija in Slovaška) za dosego cilja za leto 2020 svoj delež obnovljivih virov energije povečati za dve do štiri odstotne točke (tj. s hitrejšim tempom kot doslej),
• šest držav članic svojega cilja za leto 2020 najverjetneje ne bo doseglo, saj morajo doseči naslednje povečanje deleža obnovljivih virov energije: Nizozemska 7,4 odstotne točke, Francija 6,7 odstotne točke, Irska 5,3 odstotne točke, Združeno kraljestvo 4,8 odstotne točke, Luksemburg 4,6 odstotne točke in Poljska 4,1 odstotne točke. Sodišče v Prilogi IV predstavlja dosedanji povprečen napredek posamezne države članice in njihov povprečen napredek, potreben za dosego ciljev.

Stopnja rasti pri doseganju splošnega cilja EU se je med letoma 2014 in 2016 upočasnila, leta 2017 pa se je rahlo povečala. Medletno povečanje od leta 2013 do leta 2014 je znašalo 5,1 %, nato 3,3 % do leta 2015, 1,8 % do leta 2016 in 2,9 % do leta 2017 (glej postopna povečanja v tabeli A v Prilogi V).

Relativno je k doseganju skupnega cilja najbolj prispeval sektor električne energije, ki se je s približno 15 % leta 2005 podvojil na skoraj 31 % leta 2017, deleža za ogrevanje in hlajenje ter promet pa sta leta 2017 znašala 19,5 % oziroma 7,6 % (glej tabelo A v Prilogi V). V absolutnem smislu pa k energiji iz obnovljivih virov na ravni EU najbolj prispeva sektor ogrevanja in hlajenja. V letu 2017 je sektor ogrevanja in hlajenja skupno prispeval 102 Mtoe²⁵, sektor električne energije iz obnovljivih virov 86,7 Mtoe in sektor prometa 23,7 Mtoe.

Cilji štirih držav članic, ki jih je Sodišče preučilo, za leto 2020 v zvezi z električno energijo, kot so opredeljeni v njihovih nacionalnih akcijskih načrtih za energijo iz obnovljivih virov: 38,6 % za Nemčijo, 39,8 % za Grčijo, 39 % za Španijo in 19,1 % za Poljsko. Med letoma 2010 in 2017 sta Nemčija in Španija presegali svoje nacionalne usmeritve za električno energijo iz obnovljivih virov. Poljska nekaj let cilja ni dosegala, Grčija pa v vseh teh letih nikoli: konec leta 2017 je za ciljem zaostajala sedem odstotnih točk. Grčija je rast deleža električne energije, ki je bil nižji od pričakovanega, izravnala s povečanjem deleža za ogrevanje in hlajenje, za Nemčijo in Španijo pa velja ravno obratno, saj sta delež ogrevanja in hlajenja izravnavali z deležem električne energije iz obnovljivih virov. V tabeli B in C v Prilogi V je prikazana letna razčlenitev za te države članice.

Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je sicer prispevala k večjemu uvajanju obnovljivih virov energije, poročanje pa ni dovolj pravočasno, da bi bilo mogoče sprejeti popravne ukrepe

Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je prispevala k razvoju obnovljivih virov energije z opredelitvijo splošnega nacionalnega cilja in minimalne okvirne usmeritve za posamezne države članice, saj so morale te v skladu z direktivo opredeliti usmeritve in izvesti ukrepe v zvezi s tremi sektorji, ki prispevajo k cilju. Z nacionalnimi usmeritvami in cilji je bila zagotovljena dolgoročna strategija za načrtovanje naložb. Poleg tega nacionalne usmeritve služijo Komisiji kot referenčna točka za poročanje in spremljanje.

V skladu s pravnim okvirom bi moralo biti zagotovljeno, da države članice predložijo ažurne informacije, na podlagi katerih lahko Komisija ugotovi, ali morajo sprejeti popravne ukrepe. V uredbi o statistiki energetike²⁶ je določeno, da je treba vse podatke o energetiki enkrat letno in najpozneje 11 mesecev po koncu leta²⁷ sporočiti Eurostatu. V skladu z uredbo mora ta v roku dveh mesecev vzpostaviti stik z državami članicami in potrditi te podatke, nakar traja še dodatna dva meseca, da Generalni direktorat za energijo (GD ENER) v skladu z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov pripravi svoje dvoletno poročilo o razvoju politike za energijo iz obnovljivih virov. Če država članica v skladu s poročilom ne dosega svoje okvirne usmeritve, določene v direktivi, lahko GD ENER državo članico pozove, naj predloži spremenjen nacionalni akcijski načrt za energijo iz obnovljivih virov in sprejme popravne ukrepe za ponovno dosego usmeritve.

Doslej je GD ENER objavil štiri takšna poročila o napredku, in sicer v letih 2013, 2015, 2017 in 2019.²⁸ Zadnje poročilo, ki je izšlo aprila 2019, zajema stanje v obdobju 2015–2017. Šele spomladi leta 2022 bo dokončno jasno, ali so države članice dosegle svoje splošne cilje za leto 2020. Ker poročanje temelji na podatkih, starih dve leti, Komisija in oblikovalci politik ne morejo sprejeti pravočasnih popravnih ukrepov, kadar in kjer so ti najbolj potrebni.

Poleg tega se z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov omejuje pooblastilo Komisije za spremljanje, ali posamezne države članice dosegajo svoje dveletne okvirne usmeritve. V skladu z direktivo Komisija ni dolžna spremljati, ali države članice dosegajo svoje splošne ali sektorske cilje iz nacionalnih akcijskih načrtov za energijo iz obnovljivih virov. Doslej je Komisija morala samo enkrat zahtevati sprejetje popravnih ukrepov, ko Nizozemska v skladu z okvirno usmeritvijo ni izpolnila svojega cilja za leto 2015–2016. Kljub temu Nizozemska ni predložila spremenjenega nacionalnega akcijskega načrta za energijo iz obnovljivih virov, kot se je od nje zahtevalo s popravnim ukrepom.

Obiskane države članice so spodbujale naložbe v vetrne in fotovoltaične obrate, z zmanjšanjem programov podpore pa se je njihovo uvajanje upočasnilo

Sodišče je preučilo, ali so nacionalni programi podpore v štirih obiskanih državah članicah uspešno prispevali k razvoju projektov v zvezi z vetrno in fotovoltaično energijo ter ali so države članice med seboj sodelovale. Preučilo je tudi, kdo nosi stroške podpore za obnovljive vire energije in kako so naknadna zmanjšanja višine podpore, zlasti za naložbe v fotovoltaične sisteme, vplivala na uvajanje novih projektov. Poleg tega je Sodišče ocenilo, ali bi bilo z dražbami (ki so od leta 2017 glavno orodje za dodeljevanje nove zmogljivosti, glej odstavek 11) in državljanskimi udeležbami (organiziranimi kot proizvajalci-odjemalci²⁹ ali energetske skupnosti³⁰) mogoče izboljšati počasno rast v sektorjih vetrne in fotovoltaične energije.

Štiri države članice, ki jih je Sodišče preučilo, so spodbujale naložbe v vetrno in fotovoltaično energijo, vendar so pri tem le malo uporabljale mehanizme sodelovanja

Z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov so bile države članice pozvane, naj za spodbujanje novega „zelenega gospodarstva“ razvijejo programe podpore, ki bodo temeljili na spodbudah za vlagatelje iz zasebnega sektorja. Prav tako so države članice v skladu z direktivo morale v nacionalno zakonodajo prenesti koncept prednostnega dostopa električne energije iz obnovljivih virov do omrežja. Z direktivo je bilo tudi predlagano, naj države članice za ustvarjanje sinergij z drugimi trgi energije uporabijo mehanizme sodelovanja.

Vse štiri države članice, ki jih je Sodišče preučilo, so uvedle programe podpore. Dokler Komisija ni določila, da so dražbe za velike obrate obvezne (glej odstavek 11 ter opombi 16 in 17), sta Nemčija in Španija uporabljali tarife in premije za dovajanje toka, Grčija pa skoraj izključno tarife za dovajanje toka. Vse tri države članice so to počele v okviru razpisov za prijavo interesa. Poljska je uporabljala sistem potrdil, s katerimi se lahko trguje. V Prilogi VI so predstavljene časovnice za posamezne države članice, ki prikazujejo njihovo uvedbo programov podpore in razvoj zmogljivosti za vetrno in fotovoltaično energijo med letoma 1999 in 2017.

Vlagatelji so opazili novo poslovno priložnost, ki je imela dve prednosti:

1. tarifa/premija za proizvedeno kilovatno uro je bila določena v pogodbah s časom veljavnosti najmanj 20 let, s čimer je bila zagotovljena varnost naložb za daljše obdobje;
2. kljub znatnemu začetnemu kapitalu so nadaljnji operativni stroški, vključno s stroški za osebje, na splošno nizki.

Po tem ko je neka država članica v nacionalno zakonodajo prenesla določbe o podpori za obnovljive vire energije, so se sistemi uvajali zelo hitro. Od uvedbe programov je delež vetrne energije v skupni proizvodnji električne energije konstantno in enakomerno naraščal, razen v Španiji, kjer zmogljivost za vetrno energijo od leta 2014 stagnira (glej sliko 4). V obdobju 2008–2010 je delež sončne energije strmo naraščal v Nemčiji, Grčiji in Španiji, po letu 2013 pa je v Grčiji in Španiji stagniral zaradi ukrepov, sprejetih za boj proti začetni visoki podpori. Na Poljskem sončna energija praktično ni prispevala k proizvodnji električne energije, saj Poljska za fotovoltaično energijo ni določila ambicioznih ciljev (glej tabelo E v Prilogi V).

• Podatek o sončni energiji se nanaša tako na fotovoltaično kot na sončno toplotno energijo, pri čemer pa fotovoltaika predstavlja 98 % obeh tehnologij v EU kot celoti (glej opombo 3).

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Eurostata

Čeprav so vse štiri države članice v nacionalno zakonodajo prenesle koncept prednostnega dostopa do omrežja za električno energijo iz obnovljivih virov, so le malo uporabljale mehanizme sodelovanja iz direktive. Mehanizmi sodelovanja so bili uporabljeni samo trikrat: pri skupnem razpisnem postopku za naložbe v fotovoltaiko Nemčije in Danske, skupnem programu potrdil, ki sta ga upravljali Švedska in Norveška, ter sporazumih o statističnem prenosu med Luksemburgom, Litvo in Estonijo (od katerih sta zadnji dve že leta 2014 dosegli svoje cilje za leto 2020), v katerih je bila določena cena v višini približno 15 EUR na preneseno MWh. Na očitno nepriljubljenost mehanizmov sodelovanja je bilo opozorjeno novembra 2016 v oceni REFIT³¹ v zvezi z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Sodišče je že poročalo o tem, da se EU sooča z izzivom v zvezi z zagotavljanjem sodelovanja lokalnih, regionalnih in nacionalnih trgov energije pri razvoju notranjega trga z energijo.³²

Prilagoditev visoke začetne podpore, zlasti za fotovoltaično energijo, je odvrnila potencialne vlagatelje

Ugodni pogoji v zvezi z dodelitvijo podpore omogočajo rast „zelenega gospodarstva“, vendar pa morajo države članice redno spremljati trg, da bodo lahko podporo znižale, ko trg postane samoregulativen, da bi se izognile čezmernim nadomestilom, visokim cenam električne energije za potrošnike in odtekanju javnofinančnih sredstev.

Države članice so prekomerno subvencionirale projekte

Učinkovit sistem je tisti, s katerim se spodbujajo naložbe brez zagotavljanja prekomernega nadomestila. Za dosego tega cilja je treba uporabiti diskontirano lastno ceno proizvodnje energije (glej okvir 1) za določitev stroškov proizvodnje energije iz obnovljivih virov in pomoč pri določitvi tarife/premije za dovajanje toka, ponujene potencialnim vlagateljem.³³

Leta 2010 je diskontirana lastna cena proizvodnje energije za fotovoltaične obrate znašala 360 USD/MWh (kar je približno 270 EUR/MWh, glej sliko 3). Na primer, med letoma 2008 in 2010 je bila tarifa za dovajanje toka za fotovoltaične obrate v Nemčiji, Grčiji in Španiji za 18 % do 67 % višja od diskontirane lastne cene proizvodnje energije, kar je proizvajalcem prinašalo znatne dobičke (glej okvir 4).

Cena poljskih potrdil, s katerimi se lahko trguje, je bila do leta 2011 tudi zelo privlačna: vrednost potrdila za proizvedeno MWh je v povprečju znašala 59 % proizvajalčevega prihodka. Leta 2011 je vrednost potrdil znašala 282 zł/MWh (približno 60 EUR/MWh), povprečna cena električne energije pa 199 zł/MWh (približno 50 EUR/MWh).

V istem obdobju se je zaradi tehnoloških inovacij povečala proizvodna zmogljivost novih obratov in zmanjšali so se materialni in dodatni stroški, zlasti za fotovoltaične sisteme. V Nemčiji so se med letoma 2008 in 2009 stroški tipičnega strešnega fotovoltaičnega sistema z zmogljivostjo 10 kWp do 100 kWp po podatkih zveznega ministrstva za ekonomske zadeve in energetiko zmanjšali za približno 27 % (s 4 100 EUR/kWp na 3 000 EUR/kWp). V Grčiji so se v obdobju od leta 2009 do srede leta 2013 stroški obratov enakega tipa in velikosti po podatkih ministrstva za okolje in energetiko zmanjšali za 70 %.

Nemčija, Grčija in Španija so več kot desetletje ponujale tudi tarife/premije za vetrne obrate na kopnem, ki so znašale od 80 EUR/MWh do 100 EUR/MWh. Leta 2010 je bila vetrna energija, proizvedena z obrati na kopnem, v primerjavi s fotovoltaično energijo veliko cenejša glede na proizvedeno MWh. V Prilogi VI je prikazano gibanje tarif za vetrno in fotovoltaično energijo v štirih državah članicah.

V zgodnjih letih so zlasti fotovoltaični obrati zaradi kombinacije velikodušnih programov za tarife/premije za dovajanje toka, visokih cen potrdil, s katerimi se lahko trguje, in vse nižjih tehnoloških stroškov prinašali znatne dobičke. Projekti so postali še toliko ugodnejši, če je bila poleg privlačne tarife/premije za dovajanje toka zanje dodeljena še pomoč za naložbe (nepovratna sredstva za delno kritje stroškov namestitve). Sodišče je ugotovilo, da so številni projekti, ki jih je preučilo, dosegli prag donosnosti v štirih do šestih letih in bi jih zato bilo mogoče izvesti tudi z nižjo podporo (glej odstavek 72).

Zaradi visoke podpore se je povišala cena električne energije in povečal nacionalni javni primanjkljaj

Stroške v zvezi s spodbujanjem obnovljivih virov energije s tarifami/premijami za dovajanje krijejo neposredno končni potrošniki ali pa se krijejo iz državnega proračuna. V Nemčiji je strošek za spodbujanje obnovljivih virov energije pomemben del računov za električno energijo, v katerih se obračuna kot pribitek (glej okvir 5). Študije so pokazale, da se bo pribitek zmanjšal šele, ko se 20-letne pogodbe za tarife/premije za dovajanje toka iztečejo.³⁵

V Španiji se je podpora za obnovljive vire energije krila večinoma iz državnega proračuna, zaradi česar so visoke tarife/premije za dovajanje toka privedle do znatnega odtekanja javnofinančnih sredstev. Od leta 2013 je vladi z vrsto ukrepov, ki so se osredotočali na proizvajalce, uspelo stabilizirati stroške tarif/premij za dovajanje toka za vse obnovljive vire energije na približno 6,5 milijarde EUR letno. Grčija je podporo prvotno nameravala kriti iz državnega proračuna, vendar pa je bil zaradi gospodarske krize strošek za podporo prenesen na proizvajalce, v manjšem obsegu pa na potrošnike, in sicer s povečanjem posebne dajatve za obnovljive vire energije. Javnofinančni primanjkljaj zaradi obnovljivih virov energije je bil v celoti izravnan do januarja 2018.

V zvezi s potrdili, s katerimi se lahko trguje, pa je situacija drugačna, saj presežna ponudba neposredno vpliva na prihodke proizvajalcev energije iz obnovljivih virov, zlasti če država ne intervenira z zajamčeno najmanjšo ceno potrdil, kot se je to zgodilo na Poljskem (glej okvir 6).

Zmanjšanje višine podpore, ki so jo zagotavljale države članice, je vplivalo na stopnjo rasti deleža vetrne in fotovoltaične energije v proizvodnji električne energije

Države članice so za zmanjšanje stroškov podpore za obnovljive vire energije sprejele številne ukrepe, ki se neposredno osredotočajo na proizvajalce. V treh od štirih držav članic, ki jih je preučilo Sodišče, sta na uvedbo obnovljivih virov energije bistveno vplivala obseg ukrepov in njihov način uporabe (z učinkom za nazaj, takojšnjim učinkom ali po prehodnem obdobju), kot je poudarjeno tudi v oceni REFIT v zvezi z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov³⁹.

Nemčija je bila ena od prvih, ki je znižala svoje tarife: po začetnem znižanju leta 2009 je leta 2012 sledilo še bolj drastično znižanje, ki je vključevalo spremembe formule za izračun tarife, da bi se upoštevala zmogljivost, ki je bila inštalirana prejšnje leto. Ker pa je bilo znižanje tarif pregledno in predvidljivo ter je vključevalo prehodna obdobja, ni odvrnilo vlagateljev (glej okvir 7).

V Grčiji pa so znatna znižanja tarif odvrnila vlagatelje v fotovoltaično energijo. Leta 2010 je država prvič znižala tarife za dovajanje toka za fotovoltaično energijo, tudi če pogodbe, sklenjene s proizvajalci, niso vsebovale klavzul o spremembi cen. Od takrat je tarife znižala še večkrat, v dveh primerih z učinkom za nazaj. Med letoma 2013 in 2016, ko je Grčija organizirala prve pilotne dražbe, ni bilo nameščene skoraj nobene nove zmogljivosti za fotovoltaično energijo. Nasprotno pa je v grškem vetrnem sektorju, v katerem nikoli ni bilo znižanj tarif, zmogljivost za vetrno energijo rasla skoraj enakomerno, in sicer približno 10 % na leto, tudi v obdobju grške gospodarske krize.

Zaradi sprememb španskega pravnega okvira so se naložbe v vetrno in fotovoltaično energijo za nekaj let povsem ustavile. Leta 2010 je španska vlada začela omejevati število ur, za katere se je za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov energije lahko zagotavljalo nadomestilo, od proizvajalcev pa je celo zahtevala, da plačujejo pristojbino za dovajanje električne energije v omrežje, poleg tega pa od leta 2012 za nove vetrne in fotovoltaične obrate ni več ponujala nobenih subvencij. Model tarif/premij za dovajanje toka je bil leta 2013 dokončno opuščen v korist sistema nadomestil, ki je na podlagi določenih meril omogočal donosnost naložb. Novi ukrepi, ki so v nekaterih primerih imeli učinek za nazaj, so zamajali zaupanje vlagateljev in naložbe v vetrno (2012) in fotovoltaično energijo (2011) v Španiji so se zaradi njih povsem ustavile. Do leta 2015, ko so bile uvedene prve pilotne dražbe, v državi ni bilo ustvarjenih nobenih novih zmogljivosti.

Na Poljskem so stroge zahteve glede lokacije škodile naložbam v vetrno energijo. V skladu z zakonom o naložbah v vetrnice iz leta 2016 je bila prepovedana vsakršna modernizacija obstoječih vetrnic, ki niso izpolnjevale novih zahtev glede lokacije, in drastično povečan davek na vetrne obrate (določbe o modernizaciji in davku so bile kasneje razveljavljene, tj. sredi leta 2018). Sistem potrdil, s katerimi se lahko trguje, je bil sredi leta 2016 zaprt za nove udeležence, do srede leta 2018 pa ni bilo nobene dražbe v zvezi z vetrnimi obrati standardne velikosti. Posledično se je zmogljivost za vetrno energijo na Poljskem od sredine leta 2016 do sredine leta 2018 le malenkostno povečala.

Nezadostno število dražb in praktične omejitve za proizvajalce škodijo rasti električne energije iz obnovljivih virov

Sodišče je v okviru revizije ocenilo, ali bi bilo z dražbami in državljansko udeležbo mogoče izboljšati počasno rast v sektorjih vetrne in fotovoltaične energije, in sicer z dražbami z znižanjem stopnje državne podpore, državljani pa z zagotavljanjem dodatnega vira zasebnega financiranja.

V dveh državah članicah, ki jih je preučilo Sodišče, zmogljivost, ki naj bi se prodala na dražbah, ne bo zadostna za izpolnitev ciljev za leto 2020

Sodišče je ugotovilo, da so vse štiri obiskane države članice za dodelitev nove zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov organizirale dražbe v skladu z najnovejšimi smernicami o državni pomoči (glej odstavek 11). Rezultati dražb, organiziranih v letih 2016 in 2017, so pokazali, da se nekatere naložbe v vetrno in fotovoltaično energijo v Nemčiji (in po podatkih GD ENERG na Nizozemskem) sedaj izvajajo brez državne podpore – čeprav priključke na omrežje še vedno financira država. Tudi v Španiji so bila nedavna naročila oddana brez državne podpore, z izjemo jamstva za kritje cene električne energije, če ta pade pod določen prag. Nasprotno pa so bile na dražbah v Grčiji⁴⁰ in na Poljskem⁴¹ dosežene cene, ki so še vedno presegale tiste za enakovredno fosilno gorivo, vendar v Grčiji v veliko manjšem obsegu kot v okviru programa tarif za dovajanje toka.

Španija pa ni predvidela nobenih dražb, nova zmogljivost v višini približno 8 500 MW, ki je bila dodeljena na dražbah med letoma 2015 in 2017, pa ni dovolj, da bi se nadoknadila upočasnitev iz preteklih let. Poljska do sredine leta 2018 ni organizirala dražb za vetrne in fotovoltaične obrate z zmogljivostjo nad 1 MW (kar ustreza zmogljivosti vetrnice na kopnem iz leta 1985⁴²). Zaradi teh dejstev se postavljajo dodatna vprašanja o tem, ali bosta ti dve državi članici ob upoštevanju časovnega okvira, potrebnega za izvajanje vetrnih projektov, lahko izpolnili svoje cilje za leto 2020. Nemčija in Grčija načrtujeta dražbe in jih organizirata v skladu z načrti, vendar pa v Nemčiji koridorji za uvajanje še naprej omejujejo zmogljivost, ki se dodeljuje na dražbah, Grčija pa ima še vedno težave s privabljanjem zadostnega števila vlagateljev, ki bi sodelovali na njenih dražbah.

Za uspešnost dražbe je ključno, da se pridobi zaupanje vlagateljev, in sicer tako, da se udeležencem omogoči, da na pregleden način določijo ponujeno ceno (glej okvir 8).

Pri državljanskih udeležbah v naložbe v vetrno in fotovoltaično energijo, organiziranih kot proizvajalci-odjemalci ali energetske skupnosti, se pojavljajo omejitve

Sodišče je ugotovilo, da so vse štiri obiskane države članice sprejele zakonodajo v skladu z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, da bi proizvajalcem-odjemalcem ali energetskim skupnostim omogočile proizvodnjo električne energije za samooskrbo. Leta 2017 so posamezniki in kmetije v Nemčiji imeli v lasti 49 % inštalirane zmogljivosti za sončno energijo in 41 % inštalirane zmogljivosti za vetrno energijo na kopnem.⁴³ V večini teh primerov so bili posamezniki organizirani kot energetske skupnosti. Nekatere španske regije so celo določile cilje za samooskrbo. Vendar pa se pri razvoju tega segmenta ponekod pojavljajo ovire. Na primer, v Španiji morajo proizvajalci-odjemalci sodelovati na promptnem trgu z energijo, če želijo prejeti plačilo za presežno električno energijo, ki jo dovajajo v omrežje. To je za male proizvajalce precej zapleteno, saj se od njih zahtevajo številne licence in plačilo stroškov udeležbe. Na Poljskem so proizvajalci-odjemalci kljub temu, da se soočajo z nekaterimi omejitvami (kot so obdavčitev in skromne ugodnosti za dovajanje energije v omrežje), najhitreje rastoč segment obnovljivih virov energije.

Zaradi različnih omejitev se pri naložbah v vetrno in fotovoltaično energijo pojavljajo zamude

Sodišče je preučilo, ali se s prostorskim načrtovanjem in upravnimi pravili spodbujajo naložbe v vetrno in fotovoltaično energijo. Ocenilo je tudi, kako pomanjkljivosti omrežja vplivajo na uvajanje projektov v zvezi z obnovljivimi viri energije, kako slaba zmogljivost medsebojnega povezovanja s sosednjimi državami omejuje sodelovanje in kako pomembne bodo naložbe v zvezi s tema dvema vidikoma v bližnji prihodnosti.

S pravili o prostorskem načrtovanju se omejuje razvoj vetrnih obratov v dveh državah članicah, ki jih je preučilo Sodišče

S predpisi o prostorskem načrtovanju se lahko bistveno omejuje razvoj novih projektov. Še posebej restriktivne so lahko določbe o opredelitvi najmanjše razdalje med vetrnim poljem in stanovanjskimi območji. Izziv, s katerim se soočajo države članice, je sprejeti določbe o prostorskem načrtovanju, s katerimi se ščitijo mestna območja in naravni rezervati, hkrati pa omogoča uvajanje vetrne in fotovoltaične energije.

Sodišče je ugotovilo, da imata to težavo dve državi članici, ki ju je preučilo. Na primer, odkar je ena od nemških dežel določila najmanjšo dovoljeno razdaljo med vetrnico in najbližjimi stanovanjskimi objekti z 10-kratnikom višine vetrnice (s čimer je bila določena razdalja do 2 km), ni prejela novih vlog za gradnjo vetrnih obratov. Posledica ukrepa je bilo zmanjšanje površine, ki se lahko uporablja za vetrne parke, z 2 % do 3 % predvidene površine dežele na približno 0,3 %. Poljska je leta 2016 sprejela enako določbo. Čeprav ni uradne ocene učinka, so študije⁴⁴ pokazale, da se s to določbo zmanjša površina, primerna za naložbe v vetrno energijo, s 2,6 % predvidene površine na samo 0,1 % nacionalnega ozemlja, če se upošteva varovalni pas v razdalji 1 km med obrati in stanovanjskimi območji.

Dolgotrajni upravni postopki otežujejo poslovno okolje zlasti za nove projekte na področju vetrne energije

V skladu z upravnimi pravili o vetrnih obratih morajo organi običajno izdati dovoljenja ali sprejeti odločitve v zvezi z okoljskimi vidiki, gradnjo, omrežnimi povezavami ali licencami za proizvodnjo in prodajo električne energije. Države članice bi morale uvesti postopke s čim manj upravnimi ovirami, da bi pritegnile vlagatelje na trg obnovljivih virov energije, hkrati pa varovale področja, kot sta zdravje in okolje v podeželskih in mestnih območjih.

Glede na velikost je vetrni obrat na kopnem v povprečju mogoče fizično dokončati v petih letih (vključno s časom, potrebnim za izdajo upravnih dokumentov), vetrno polje na morju v osmih letih, fotovoltaične obrate v dveh letih, strešne fotovoltaične projekte pa v manj kot enem letu. Sodišče je ugotovilo, da je nemški pristop enotne kontaktne točke uspešen način zmanjšanja upravnih ovir (glej okvir 9).

Čeprav so države članice določile skrajne roke za upravne postopke, je Sodišče ugotovilo, da so se ti v Grčiji in Španiji pri projektih na področju vetrne energije presegali. V obeh državah lahko traja tudi do sedem let, da se izvede projekt v zvezi z vetrnim obratom na kopnem. V Španiji je Sodišče odkrilo tudi dolgotrajne postopke za manjše obrate za samooskrbo, pri katerih je izdajanje dovoljenj v povprečju trajalo več kot eno leto.

Zamude pri naložbah v omrežje, vključno z infrastrukturo za medsebojno povezanost, so ovirale uvajanje projektov

Električna energija doseže potrošnike prek prenosnega in distribucijskega omrežja. Glavni izzivi pri uvajanju vetrnih in fotovoltaičnih obratov, ki se nanašajo na omrežje, so njegova zmogljivost za črpanje električne energije iz nestalnih virov⁴⁵, oddaljenost območij z visokim potencialom za vetrno in fotovoltaično energijo ter dolge razdalje med območji z visokim potencialom in območji z visokim povpraševanjem po električni energiji.⁴⁶ Nadaljnji izziv je zagotoviti, da je zmogljivost medsebojnega povezovanja⁴⁷ zadostna, da omogoča čezmejne toke, kadar so potrebni ali ekonomsko najugodnejši.

Zamude pri naložbah v omrežje vplivajo na uvajanje obnovljivih virov energije

Pri naložbah v omrežje je prišlo do občutnih zamud v vseh štirih državah članicah. Vendar pa je ta težava najbolj pereča v Nemčiji, kjer je bilo do konca leta 2017 dokončanih manj kot 10 % načrtovanih širitev omrežja znotraj države (le 750 km od 7 900 km). Posledica nezadostno razvitega omrežja v Nemčiji so krožni toki energije⁴⁸ s sosednjimi državami, ko nemško omrežje nima dovolj zmogljivosti za presežne prenose energije. Na primer, ko vetrna polja na severu Nemčije proizvedejo presežek električne energije, ga z omrežjem občasno ni mogoče prenesti na jug države in v Avstrijo, kjer je največ povpraševanja. Električno energijo je zato treba preusmeriti skozi Poljsko, Češko republiko in Slovaško. Zaradi tega je poljsko omrežje leta 2017 iz Nemčije prejelo osemkrat več električne energije, kot je bilo načrtovano, kljub temu, da so poljski organi pogosto zmanjšali nemške pretoke moči.

Sodišče je odkrilo pomanjkljivosti omrežja, ki ovirajo razvoj obnovljivih virov energije na območjih z visokim potencialom za vetrno in sončno energijo v Grčiji (Peloponez) in Španiji (Andaluzija), kjer ni mogoče namestiti novih obratov na obnovljive vire energije. Po podatkih grškega operaterja prenosnega sistema⁴⁹ nekateri grški otoki naj ne bi bili v celoti povezani s celinskim delom države pred letom 2023, čeprav bi država z odpravo te težave na leto prihranila 350 milijonov EUR proračunskih sredstev (npr. z zmanjšanjem stroškov za prevoz nafte na otoke).

Komisija je ocenila, da bodo obnovljivi viri energije morali predstavljati približno polovico celotne proizvodnje električne energije, da bi se dosegel prvotno predlagan skupni cilj za leto 2030 v višini 27 % bruto porabe končne energije⁵⁰, agencija IRENA pa je izračunala, da bo za dosego sprejetega cilja za leto 2030 v višini 32 % delež proizvedene električne energije moral znašati 55 %⁵¹. Glede na to, da obnovljivi viri energije trenutno predstavljajo skoraj 31 % sektorja električne energije in da je že to izziv za zmogljivost črpanja omrežja, so naložbe nujno potrebne. V zvezi s tem lahko centri za upravljanje energije iz obnovljivih virov prispevajo k povečanju njenega črpanja (glej okvir 10).

Raven medsebojne povezanosti med državami članicami ni zadostna, da bi se z njo lahko spodbujalo uvajanje obnovljivih virov energije

Leta 2002 je Svet v Barceloni določil cilj držav članic za elektroenergetsko medsebojno povezanost v višini 10 % do leta 2020 kot ukrep za povečanje uvajanja obnovljivih virov energije, ki bi omogočal čezmejne toke, kadar so potrebni ali ekonomsko najugodnejši. Vendar pa leta 2015 omrežja v 12 državah članicah še niso bila pripravljena za ta cilj.⁵² Španija je ena izmed teh držav članic, saj je njena zmogljivost prenosa v Francijo leta 2017 znašala samo 5 % inštalirane zmogljivosti, zaradi česar v veliki meri ostaja energetski otok (in s tem tudi celoten Iberski polotok). Z že odobrenimi projekti se bo raven dvignila na približno 8 %, vendar ne pred letom 2025.

Evropski svet je oktobra 2014⁵³ podprl predlog Evropske komisije iz maja 2014⁵⁴, da se cilj za medsebojno povezanost do leta 2030 z 10 % poveča na 15 %, vendar brez postopkov za ugotavljanje kršitev, če cilj ne bo izpolnjen. V poročilu⁵⁵ strokovne skupine Komisije iz leta 2017 o ciljih za elektroenergetsko medsebojno povezanost so bile Nemčija, Grčija in Španija navedene med osmimi državami članicami, ki morajo nujno izvajati naložbe.

Financiranje kohezijske politike ni prispevalo le k povečanju zmogljivosti za vetrno in fotovoltaično energijo, temveč je vključevalo tudi primere prekomernega subvencioniranja

Sodišče je preučilo, ali so finančna sredstva kohezijske politike (iz sklada ESRR in Kohezijskega sklada), ki so bila na voljo za naložbe v vetrno in fotovoltaično energijo, prinesla trajnostne izložke in rezultate. Zlasti je ocenilo, kako dobro je bilo izvedenih 24 sofinanciranih projektov iz preučenega vzorca, ki so prejeli podporo iz devetih operativnih programov v enem od dveh obdobij (2007–2013 ali 2014–2020), in kakšni rezultati so bili z njimi doseženi. Devet projektov se je nanašalo na vetrno energijo, 12 na fotovoltaiko, trije pa na hibridne obrate, ki so združevali obe tehnologiji (glej Prilogo III).

Sodišče je od 24 projektov, ki jih je preučilo, ocenilo tiste, ki so bili v času revizije dokončani in so delovali. V zvezi s temi 20 dokončanimi projekti je Sodišče v vseh primerih ugotovilo, da so bili izvedeni v skladu s projektno prijavo (pričakovana zmogljivost je bila inštalirana brez prekoračitve stroškov), da so v času revizije delovali, da niso imeli težav glede trajnosti in da so prinašali dobiček.

Sodišče je ugotovilo, da se s 13 dokončanimi projekti proizvaja predvidena količina električne energije. Od ostalih sedmih projektov se je z dvema vetrnima projektoma v Grčiji proizvajalo manj, kot je bilo načrtovano, v zvezi s petimi majhnimi obrati za samooskrbo v Španiji, ki niso priključeni na omrežje, pa Sodišču podatki niso bili posredovani. 17 dokončanih projektov je bilo izvedenih brez večjih zamud (tj. v roku treh mesecev). Dva projekta na Poljskem in en v Grčiji pa so bili dokončani skoraj leto dni prepozno.

Sodišče je ugotovilo, da so finančna sredstva kohezijske politike kot pomoč za naložbe v projekte v zvezi z vetrno in fotovoltaično energijo vključevala primere prekomernega subvencioniranja. Devet od 24 revidiranih projektov (trije v Nemčiji, štirje v Grčiji ter po en v Španiji in na Poljskem⁵⁶) je imelo zelo privlačno interno stopnjo donosnosti⁵⁷, ki je bila za 3 do 11 odstotnih točk višja od donosa desetletnih državnih obveznic⁵⁸, izdanih v mesecu, ko so bili ti projekti odobreni. Glavni razlog za to je bil, da so bili ti projekti poleg zelo ugodne tarife za dovajanje toka, katere namen je bila podpora njihovih operativnih stroškov, upravičeni še do pomoči za naložbe (glej odstavek 39). Tudi pri drugih štiri projektih v Španiji, ki niso bili priključeni na omrežje in so prejeli le pomoč za naložbe v obliki nepovratnih sredstev EU, je bila donosnost naložbe⁵⁹, ki je bila v času prijave projekta predstavljena kot prihranek energije, dosežena zelo hitro (v 3,6 do 6,2 leta).

Sodišče je v svojih prejšnjih posebnih poročilih o obnovljivih virih energije⁶⁰ že poudarilo prekomerno subvencioniranje vrste projektov, ki so povezani z njimi, kar so v številnih revizijskih poročilih izpostavile tudi nacionalne vrhovne revizijske institucije⁶¹.

V primerjavi z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov se s spremenjenim regulativnim okvirom EU bolj podpira širitev obnovljivih virov energije, čeprav pomembne pomanjkljivosti ostajajo

Leta 2016 je Komisija predlagala sveženj Čista energija za vse Evropejce (glej odstavek 09), katerega cilj je vzpostaviti okrepljene povezave med različnimi področji, ki se navezujejo na energijo. Najpomembnejša dela tega svežnja v zvezi z obnovljivimi viri energije sta druga direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov⁶² in uredba o upravljanju⁶³. Sodišče je preučilo to zakonodajo, da bi ocenilo, koliko se z njo obravnavajo nekatera vprašanja, poudarjena v prejšnjih razdelkih tega poročila, in ali se z njo ustvarja spodbudno okolje za razvoj obnovljivih virov energije, vključno z vetrno in fotovoltaično energijo za proizvodnjo električne energije.

Sodišče je ugotovilo, da druga direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov vključuje podporo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, zlasti iz vetrne in fotovoltaične energije:

• v skladu z direktivo je treba izboljšati zasnovo in stabilnost programov podpore. Države članice morajo zagotoviti, da se s spremembami teh programov ne vpliva negativno na pravice proizvajalcev energije iz obnovljivih virov in ogroža ekonomske sposobnosti obratov, ki že prejemajo podporo, kot je Sodišče ugotovilo v treh državah članicah, ki jih je preučilo (glej odstavek 47),
• z direktivo sta določeni načeli samooskrbe z energijo iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti. Sodišče je odkrilo omejitve v dveh državah članicah, ki jih je preučilo (glej odstavek 56),
• z direktivo se prispeva k poenostavitvi upravnih postopkov, saj morajo države članice v skladu z njo vzpostaviti enotne kontaktne točke za usklajevanje celotnega postopka izdaje dovoljenj za nove obrate na obnovljive vire energije in določiti skrajne roke za izdajo vseh potrebnih dovoljenj. V dveh državah članicah, ki jih je Sodišče preučilo, je ugotovilo, da so zapleteni upravni postopki ovirali razvoj novih vetrnih in fotovoltaičnih obratov (glej odstavek 62),
• z direktivo se spodbuja vzpostavitev finančnih instrumentov za projekte v zvezi z: (a) boljšo stabilnostjo omrežja, obvladovanjem prezasedenosti omrežja in večjo prožnostjo prenosnih sistemov, vključno s projekti, ki bodo prispevali k uresničitvi cilja elektroenergetske medsebojne povezanosti v višini 15 % do leta 2030, kar so vse vprašanja, v zvezi s katerimi je Sodišče poročalo svoje ugotovitve (glej odstavke 64 do 68), in (b) okrepitvijo mehanizmov sodelovanja med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami, ki se v skladu s prvo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov niso veliko uporabljali (glej odstavek 36).

Ocena Sodišča v zvezi z uredbo o upravljanju je pokazala, da bi bilo za boljše spremljanje prizadevanj držav članic za povečanje deleža obnovljivih virov energije v treh sektorjih, tj. v sektorjih električne energije, ogrevanja in hlajenja ter prometa, treba razširiti pooblastilo Komisije za:

• spremljanje celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, ki vključujejo politike in ukrepe v smeri petih razsežnosti energije⁶⁴ in ki jih bodo države članice morale predložiti vsakih deset let ter posodobiti vsaj enkrat v letu 2024. Z drugimi besedami, z uredbo o upravljanju se vloga Komisije ne omejuje pretežno na spremljanje okvirne usmeritve, kot je bilo to določeno v direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (glej odstavek 30),
• spremljanje in poročanje Evropskemu parlamentu vsaka tri leta o uspešnosti podpore, dodeljene v okviru dražb, ki so trenutno glavno orodje za povečanje zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in za katere se zdi, da se zaradi njih zmanjša državna podpora (glej odstavek 53).

Sodišče je ugotovilo tudi, da so nastale nekatere nove pomanjkljivosti, ena od prejšnjih pa še vedno traja. Čeprav je Komisija leta 2016 ugotovila, da nacionalni cilji iz direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov veljajo za najpomembnejše gonilo politik in naložb na področju obnovljivih virov energije v številnih državah članicah⁶⁵, so bili ti z drugo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov zamenjani z zavezujočim ciljem v višini najmanj 32 % samo na evropski ravni. To predstavlja tveganje, da bodo države članice bodisi nadpovprečno bodisi podpovprečno uspešne na področju obnovljivih virov energije, in tveganje razkoraka med tem, kako države članice uvajajo obnovljive vire energije, in usmeritvami EU.

V skladu z uredbo o upravljanju mora Komisija spremljati splošno okvirno usmeritev EU do leta 2022, 2025 in 2027. Vendar pa se z novo zakonodajo ne odpravlja slabosti v zvezi s pravočasnim poročanjem o nezadostnem napredku, o kateri je Sodišče poročalo (glej odstavka 28 in 29), kar še dodatno ogroža uspešnost spremljanja. Komisija zaradi tega morda ne bo mogla pravočasno ukrepati, da bi zagotovila napredek, če nekatere države članice ne bodo dosegale svojih ciljev.

Evropski parlament in Svet sta drugo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in uredbo o upravljanju sprejela dve leti in pol pred iztekom direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov 1. julija 2021. Države članice morajo vse nove elemente druge direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov prenesti v svojo nacionalno zakonodajo do 30. junija 2021. Sodišče je ugotovilo, da so vse štiri države članice, ki jih je preučilo, prejšnjo direktivo prenesle v nacionalno zakonodajo z zamudami, zlasti Poljska, ki je potrebovala več kot štiri leta.

Zaključki in priporočila

Sodišče je na splošno ugotovilo, da pri polovici držav članic EU obstaja tveganje, da ne bodo proizvedle dovolj električne energije iz obnovljivih virov za izpolnitev svojih ciljev za leto 2020. Ugotovilo je tudi, da se je z začetnimi programi podpore prekomerno subvencioniralo uvajanje vetrne in fotovoltaične energije, znižanje podpore pa je odvrnilo morebitne vlagatelje. Spodbujanje dražb in vključitev državljanske udeležbe sta ključna za povečanje naložb in izboljšanje pogojev za uvajanje, kot je odprava omejevalnih predpisov o prostorskem načrtovanju, dolgotrajnih upravnih postopkov in pomanjkljivosti omrežja.

Med letoma 2005 in 2017 se je delež energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije znatno povečal, in sicer z 9,1 % na 17,5 %, polovica držav članic pa je že dosegla ali skoraj dosegla svoj cilj za leto 2020. Uresničitev nacionalnega cilja kljub temu ostaja velik izziv za preostalo polovico. Zato obstajajo pomisleki v zvezi s tem, ali bo z rezultati držav članic, ki so na področju obnovljivih virov energije nadpovprečno uspešne, mogoče izravnati rezultate držav članic, ki so v zvezi s tem podpovprečno uspešne, ter doseči skupni cilj EU v višini 20 % (glej odstavke 22 do 24).

Glavni dejavnik pri povečevanju deleža energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije je bil sektor električne energije, ki se je med letoma 2005 in 2017 podvojil s približno 15 % na skoraj 31 %. Tehnologiji, ki sta najbolj prispevali k rasti sektorja električne energije sta bili vetrna in fotovoltaična energija (glej odstavka 25 in 26).

Komisija naj preuči, katere države članice tvegajo, da ne bodo dosegle svojih ciljev za leto 2020, in jim svetuje, da sprejmejo uspešne ukrepe za zapolnitev vrzeli v zmogljivosti na področju obnovljivih virov energije. Ti ukrepi naj vključujejo tudi razmislek o načrtovanju dražb, poenostavitvi upravnih postopkov ter naložbah v omrežno infrastrukturo in povezovalne daljnovode.

Časovni okvir: do konca leta 2019.

Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je imela pomembno vlogo pri razvoju obnovljivih virov energije, saj so bili v njej določeni zavezujoči cilji na ravni EU in držav članic, ki jih je treba doseči do leta 2020. Kljub temu s pravnim okvirom ni zagotovljeno pravočasno poročanje o napredku v zvezi z obnovljivimi viri energije ali določeno pooblastilo Komisije za odpravo počasnega napredka tam, kjer se okvirne usmeritve ne dosegajo (odstavki 27 do 30).

Komisija naj pripravi predlog za spremembo ustreznih delov uredbe o statistiki energetike, v skladu s katerim bodo države članice Eurostatu pošiljale letne statistične podatke o energetiki, ki zajemajo tudi obnovljive vire energije, in sicer v devetih mesecih po koncu leta.

Časovni okvir: do sredine leta 2021.

Z nacionalnimi programi podpore so se povečale naložbe v obnovljive vire energije, vendar pa je trg energije razdrobljen zaradi nepripravljenosti držav članic za sodelovanje na področju energije (odstavki 31 do 36).

Znižanje stroškov tehnologije in veliko zanimanje za naložbe v novo „zeleno gospodarstvo“ sta napredovala tako hitro, da je to povzročilo prekomerno subvencioniranje projektov, in sicer na račun višjih cen električne energije in/ali državnega primanjkljaja. Da bi države članice zmanjšale breme za potrošnike in državni proračun, so sprejele popravne ukrepe, ki so zamajali zaupanje vlagateljev in prispevali k upočasnitvi rasti trga v obeh sektorjih. Sodišče je ugotovilo, da se z ukrepi pod okriljem EU, kot so dražbe in državljanska udeležba pri projektih na področju obnovljivih virov energije ter spodbujanje proizvajalcev-odjemalcev in energetskih skupnosti, lahko prispeva k povečanju nove zmogljivosti za vetrno in fotovoltaično energijo ter pokrije del potreb po naložbah, potrebnih za dosego cilja za leto 2030 (odstavki 37 do 56).

Komisija naj:

1. opredeli tiste države članice, ki niso predvidele dražb za obnovljive vire energije, s katerimi bi se povečala zmogljivost, potrebna za dosego ciljev za leto 2020, in jih spodbudi k pripravi načrta za dražbe;
2. spremlja rezultate dražb, ki jih organizirajo te države članice, in o njih redno poroča.

Časovni okvir: do konca leta 2019.

Restriktivni predpisi o prostorskem načrtovanju omejujejo uvajanje novih obratov, dolgotrajni upravni postopki pa otežujejo poslovno okolje za nove projekte, zlasti na področju vetrne energije (odstavki 57 do 62).

Komisija naj pozove države članice, da razmislijo o poenostavitvi svojih sedanjih upravnih postopkov na področju obnovljivih virov energije, da bi se pospešilo uvajanje in spodbudile naložbe.

Časovni okvir: do konca leta 2019.

V skladu z drugo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je zavezujoč cilj EU za delež energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije določen na najmanj 32 % do leta 2030. Glede na ta cilj mora delež električne energije iz obnovljivih virov v sektorju električne energije znašati 55 %. Leta 2017 je bil delež električne energije iz obnovljivih virov skoraj 31 %. Zamude pri naložbah v omrežje, vključno z infrastrukturo za medsebojno povezanost, ovirajo uvajanje obnovljivih virov energije in razvoj sinergij med državami članicami (odstavki 63 do 68).

Komisija naj:

1. preuči, katere države članice se zaradi omrežja srečujejo s težavami pri nadaljnjem uvajanju energije iz obnovljivih virov;
2. svetuje državam članicam z omrežjem, ki potencialno ovira uvajanje energije iz obnovljivih virov, naj sprejmejo ukrepe za odpravo pomanjkljivosti omrežja;
3. spodbudi države članice, naj podporo iz ESRR in Kohezijskega sklada, ki je na voljo za operacije na področju podnebnih sprememb, osredotočijo na razvoj in upravljanje omrežja ter povezovalne daljnovode.

Časovni okvir: do sredine leta 2020.

Sofinancirani projekti so v glavnem prinesli načrtovane izložke in rezultate v smislu proizvodnje električne energije, poleg tega pa je verjetno, da bodo trajnostni. Kljub temu obstajajo primeri prekomernega subvencioniranja (odstavki 69 do 73).

Kar zadeva prihodnost, se v skladu z drugo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in uredbo o upravljanju, ki sta del svežnja Čista energija za vse Evropejce, uvajajo ukrepi, ki bi lahko prispevali k izboljšanju okolja za naložbe v proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, če bodo v nacionalno zakonodajo preneseni pravilno in pravočasno (na primer boljše načrtovanje in stabilnost nacionalnih programov podpore ter vključitev načela samooskrbe). Vendar pa je izpolnitev novega cilja EU ogrožena zaradi pomanjkanja nacionalnih ciljev in neučinkovitosti pri odpravi slabosti v zvezi s pravočasnim spremljanjem, ki ga izvaja Komisija (odstavki 74 do 79).

Komisija naj spremlja države članice in jih pozove k pravilnemu in pravočasnemu prenosu svežnja Čista energija za vse Evropejce, vključno z drugo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, v nacionalno zakonodajo ter redno objavlja napredek na tem področju.

Časovni okvir: do konca junija 2021.

To poročilo je sprejel senat II, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Iliana Ivanova, v Luxembourgu na zasedanju 30. aprila 2019.

Za Evropsko računsko sodišče

Klaus-Heiner Lehne
Predsednik

Priloge

Priloga I

Podatki o vetrni energiji v EU-28

Cilj za leto 2020¹, zmogljivost v letu 2017², poraba končne energije v letu 2016³, financiranje iz ESRR/Kohezijskega sklada za obdobji 2007–2013 in 2014–2020⁴ ter glavni nacionalni programi⁵

Vir: ¹Priloga I k Direktivi 2009/28/ES z dne 23. aprila 2009, ²IRENA, Renewable Capacity Statistics 2018, ter ministrstva za energijo in/ali nacionalni regulativni organi (za Nemčijo, Grčijo, Španijo in Poljsko), ³Eurostat, EU Energy in figures, Statistical pocketbook 2016, del 5 (poraba končne energije: skupna energija, ki jo porabijo končni uporabniki, kot so gospodinjstva, industrija in kmetijstvo, vendar brez tiste energije, ki jo porabi energetski sektor sam), ⁴GD REGIO, podatki, pridobljeni 9. 4. 2019, in ⁵GD ENER, www.res-legal.eu

Priloga II

Podatki o sončni energiji v EU-28

Cilj za leto 2020¹, zmogljivost v letu 2017², poraba končne energije v letu 2016³, financiranje iz ESRR/Kohezijskega sklada za obdobji 2007–2013 in 2014–2020⁴ ter glavni nacionalni programi⁵

Vir: ¹Priloga I k Direktivi 2009/28/ES z dne 23. aprila 2009, ²IRENA, Renewable Capacity Statistics 2018, ter ministrstva za energijo in/ali nacionalni regulativni organi (za Nemčijo, Grčijo, Španijo in Poljsko), ³Eurostat, EU Energy in figures, Statistical pocketbook 2016, del 5 (poraba končne energije: skupna energija, ki jo porabijo končni uporabniki, kot so gospodinjstva, industrija in kmetijstvo, vendar brez tiste energije, ki jo porabi energetski sektor sam), ⁴GD REGIO, podatki, pridobljeni 9. 4. 2019 (Komisija o sončni fotovoltaični in toplotni energiji poroča pod isto šifro), in ⁵GD ENER, www.res-legal.eu

Priloga III

Seznam projektov, ki jih je preučilo Sodišče

Vir: Evropsko računsko sodišče

Priloga IV

Povprečen napredek, dosežen v zvezi z deležem energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije do leta 2017, in povprečen napredek, potreben za dosego ciljev za leto 2020 za vse države članice in EU

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Eurostata

Priloga V

Delež in zmogljivost obnovljivih virov energije v EU-28 in štirih državah članicah, ki jih je pregledalo Sodišče: cilji in končne vrednosti za obdobje 2010–2017

Tabela A – Delež energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije v EU-28* za obdobje 2010–2017 (v odstotkih)

• Konsolidirani podatki na ravni EU-28 o usmeritvah v skladu z nacionalnimi akcijskimi načrti za energijo iz obnovljivih virov držav članic in njihovih okvirnih usmeritvah v skladu z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov v zvezi z deležem energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije in tremi sektorji, ki prispevajo k deležu, niso bili na voljo.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Eurostata

Tabela B – Delež energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije v štirih državah članicah, ki jih je preučilo Sodišče, med letoma 2010 in 2017 ter usmeritve do leta 2020 (v odstotkih)

Vir: nacionalni akcijski načrti za energijo iz obnovljivih virov in nacionalna poročila o napredku pri spodbujanju in uporabi energije iz obnovljivih virov

Tabela C – Delež električne energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne električne energije v štirih državah članicah, ki jih je preučilo Sodišče, med letoma 2010 in 2017 ter usmeritve do leta 2020 (v odstotkih)

Vir: nacionalni akcijski načrti za energijo iz obnovljivih virov in nacionalna poročila o napredku pri spodbujanju in uporabi energije iz obnovljivih virov

Tabela D – Razvoj zmogljivosti za vetrno energijo v štirih državah članicah med letoma 2010 in 2017 ter usmeritve do leta 2020 (v MW)

Vir: nacionalni akcijski načrti za energijo iz obnovljivih virov ter podatki nacionalnih ministrstev za energijo in/ali nacionalnih regulativnih organov

Tabela E – Razvoj zmogljivosti za fotovoltaično energijo v štirih državah članicah med letoma 2010 in 2017 ter usmeritve do leta 2020 (v MW)

Vir: nacionalni akcijski načrti za energijo iz obnovljivih virov ter podatki nacionalnih ministrstev za energijo in/ali nacionalnih regulativnih organov

Priloga VI

Glavni programi podpore štirih držav članic, razvoj zmogljivosti za vetrno in fotovoltaično energijo (1999–2017) ter tarife, ponujene proizvajalcem energije iz obnovljivih virov za isto obdobje

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Bundesministerium für Wirtschaft und Energie (BMWi)

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov grškega ministrstva za okolje in energijo (YPEKA)

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Ministerio para la Transición Ecológica

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi indeksov PMOZE in PMOZE A poljske borze električne energije

Odgovori Komisije

Povzetek

Prva alinea: Komisija sprejema priporočilo.

To je jasna in stalna prednostna naloga v izmenjavah Komisije z državami članicami EU na vseh ravneh.

Druga alinea: Komisija sprejema priporočilo.

Tretja alinea: Komisija sprejema priporočilo, naj države članice spodbuja k nadaljevanju prizadevanj v tem okviru in naj spremlja doseženi napredek. Vendar je organizacija dražb v pristojnosti držav članic.

Četrta alinea: Komisija sprejema priporočilo.

Komisija se strinja z Računskim sodiščem, da bi poenostavitev upravnih postopkov v okviru nacionalne zakonodaje izboljšala okolje za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Ta prizadevanja za poenostavitev so v središču prenovljene direktive, sprejete 11. decembra 2018.

Peta alinea: Komisija delno sprejema priporočilo, saj meni, da je razvoj omrežij v pristojnosti držav članic. EU že zagotavlja podporo za naložbe v omrežno infrastrukturo in povezovalne daljnovode.

Šesta alinea: Komisija sprejema to priporočilo in ga bo izvajala v skladu z uredbo o upravljanju energetske unije.

Uvod

Komisija je večkrat poudarila, da mora večina naložb v obnovljive vire energije priti iz zasebnega sektorja. V skladu s pravili o državni pomoči javno financiranje, vključno s financiranjem EU, ne bi smelo nadomestiti, temveč dopolnjevati in krepiti zasebne naložbe, kadar je to ustrezno.

Drugi instrumenti EU, ki dopolnjujejo zasebne naložbe, so med drugim InvestEU, Obzorje Evropa, program LIFE in Instrument za povezovanje Evrope.

V okviru novega InvestEU, ki bo nasledil Junckerjev načrt (EFSI), bo 11,5 milijarde EUR namenjenih za trajnostno infrastrukturo, da bi se z različnimi finančnimi instrumenti spodbudilo več zasebnih trajnostnih naložb.

Komisija je v okviru programa Obzorje Evropa predlagala, da se za energijo, podnebje in mobilnost dodeli 15 milijard EUR za razvoj tehnologij naslednje generacije, ki bodo olajšale energetski prehod in okrepile konkurenčnost Evrope.

Program za okolje LIFE ima okrepljen proračun in vključuje novo vrstico z 1 milijardo EUR, namenjeno zlasti spodbujanju manjših obnovljivih virov energije, kot so projekti na področju sončne energije in energetske učinkovitosti.

Končno, v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope, ki je glavni proračunski instrument za financiranje povezovalne infrastrukture med državami članicami, kot so povezovalni daljnovodi, je Komisija vključila nov element, ki posebej spodbuja sodelovanje med državami članicami v vseh sektorjih obnovljivih virov energije.

Opažanja

Tretja alinea: Zadevne države članice imajo še vedno več možnosti za dosego cilja za leto 2020, vključno z uporabo mehanizmov za sodelovanje, kot so statistični prenosi.

Komisija pozorno spremlja napredek vseh držav članic in zagotavlja podporo. Skupaj s projektno skupino za energetsko učinkovitost, ki so jo vzpostavile države članice EU, se na vseh ravneh izvajajo prizadevanja za dosego ciljev za leto 2020. Po potrebi se bodo sprejeli nadaljnji ukrepi za izvajanje obveznosti držav članic.

Komisija ugotavlja, da so nacionalne okvirne usmeritve in cilji zagotovili koristno dolgoročno perspektivo za načrtovanje naložb ter referenčno točko za poročanje in spremljanje Komisije.

Skupni odgovor Komisije na odstavka 28 in 29:

Komisija je v posvetovanju med službami aprila 2019 predlagala spremembo uredbe o statistiki energetike po regulativnem postopku s pregledom. Ta sprememba ne obravnava roka za poročanje za letno statistiko energetike. Vendar bo pospešila objavo mesečnih podatkov o električni energiji in premogu (vključno z vetrno in sončno energijo) za en mesec (s treh na dva meseca).

Komisija je leta 2016 začela projekt z državami članicami, da bi pospešila objavo ocen letne statistike energetike, bilanc stanja in kazalnikov o deležu obnovljivih virov energije.

Komisija je o tem vprašanju v stalnem dialogu z nizozemskimi organi. V sporazumu o energiji iz leta 2013 obstaja jasna politična volja za mobilizacijo prizadevanj za cilj 14 % energije iz obnovljivih virov na Nizozemskem leta 2020 (in 16 % leta 2023).

Komisija spodbuja države članice, da bi morale razmisliti o možnosti uporabe statističnih prenosov (možnost, da se kot lastna proizvodnja upošteva presežek proizvodnje iz druge države članice), kot je predvideno v direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (RED I), bodisi kot način za zagotavljanje doseganja ciljev, ko gre za primanjkljaj, bodisi za prodajo svojih morebitnih presežkov v druge države članice. Komisija je pripravljena dejavno podpirati države članice na tem področju in olajšati potrebno sodelovanje.

Komisija priznava tudi, da bi upravni postopki lahko omejili razvoj projektov na področju obnovljivih virov energije. Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (RED II) je namenjena reševanju tega vprašanja, pri čemer je treba upoštevati, da morajo države članice pri prostorskem načrtovanju izvesti presojo vplivov na okolje in strateško presojo vplivov na okolje.

Komisija je sprejela smernice o razvoju vetrne energije in omrežju Natura 2000⁶⁶, da bi državam članicam pomagala pri postopkih, ki jih uporabljajo pri izdajanju dovoljenj za razvoj vetrne energije na območjih Natura 2000 ali zunaj njih. Posodobitev teh smernic naj bi bila po pričakovanjih zaključena do konca leta 2019.

Vključitev vse večjih zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v omrežje je nenehen izziv za večino držav članic. Ovire izhajajo predvsem iz visokih stroškov priključitve na omrežje ter pomanjkanja predvidljivosti in preglednosti postopkov priključitve na omrežje. Komisija podrobno spremlja razvoj dogodkov na podlagi nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic ter njihove skladnosti s ciljem medsebojne povezanosti v višini 15 %.

Komisija priznava, kako pomembno je javno podporo omejiti na potrebno najnižjo raven, ko ostaja vrzel v financiranju za projekte, ki ustvarjajo prihodek. V okviru kohezijske politike Komisija ne sodeluje pri izbiri projektov, razen pri odobritvi velikih projektov. Organi upravljanja v državah članicah, ki so odgovorni za izbiro projektov, morajo zagotoviti, da javno financiranje ne nadomesti, temveč dopolnjuje in spodbuja zasebne naložbe, kadar je to ustrezno, v skladu s pravili o državni pomoči. Komisija kljub temu opozarja, da so se tržni pogoji za fotonapetostne projekte vetrne in sončne energije v zadevnem obdobju hitro spremenili. Države članice so za izpolnitev zavezujočih ciljev glede energije iz obnovljivih virov morale spodbujati naložbe v projekte na področju energije iz obnovljivih virov, ki morda niso pritegnili dovolj zasebnega kapitala brez javne pomoči za naložbe, ob upoštevanju profila tveganja takih naložb v preteklosti, ko so bile zadevne tehnologije še v zgodnjih fazah razvoja.

Komisija meni, da bo novi mehanizem načrtovanja in spremljanja v okviru uredbe o upravljanju v pomoč pri vključevanju držav članic v opredelitev porazdelitve prizadevanj, ki so potrebna za dosego cilja vsaj 32 % energije iz obnovljivih virov leta 2030. Uredba o upravljanju vključuje orodja za zmanjšanje tveganja, da bi bile države članice bodisi zelo uspešne ali neuspešne na področju obnovljivih virov energije (npr. priporočila in predlog ukrepov na ravni EU). To je pomembno za zmanjšanje tveganja nastajajoče vrzeli na ravni EU pri ocenjevanju posameznih prispevkov držav članic.

Ponavljajoči se postopek iz uredbe o upravljanju bo zagotovil natančno spremljanje razmer v državah članicah. Po analizi informacij držav članic se bo Komisija po potrebi hitro odzvala.

Komisija meni, da je obdobje prenosa dovolj dolgo, da se omogoči pravočasen prenos v vseh državah članicah.

Zaključki in priporočila

V skladu s podatki iz leta 2017 mora skupina držav članic resnično okrepiti prizadevanja ne le v sektorju električne energije, ampak tudi v sektorjih ogrevanja in hlajenja ter prometa, da bi dosegla svoje cilje za leto 2020.

Na splošno je EU z deležem energije iz obnovljivih virov pri končni porabi energije, ki je dosegel 17,5 % (podatki iz leta 2017), na dobri poti, da doseže svoj cilj za leto 2020 v višini 20 %.

Komisija spremlja napredek v zvezi z razvojem obnovljivih virov energije in je v tesnem stiku z državami članicami. V teku je mobilizacija prizadevanj.

Komisija sprejema priporočilo in bo okrepila prizadevanja za dejavno podporo državam članicam na tem področju in za olajšanje potrebnega sodelovanja.

Evropska komisija v 4. poročilu o napredku na področju obnovljivih virov energije z dne 9. aprila 2019 spodbuja države članice, da si še naprej prizadevajo za uporabo obnovljivih virov energije v treh sektorjih, hkrati pa zmanjšajo porabo energije.

Evropska komisija svetuje, da države članice preučijo možnost uporabe statističnih prenosov, kot je predvideno v direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov I, bodisi kot način za zagotavljanje doseganja ciljev, ko gre za primanjkljaj, bodisi za prodajo svojih morebitnih presežkov drugim državam članicam.

Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov I zagotavlja jasen časovni razpored za dvoletno spremljanje napredka vsake države članice, ki je nujno povezan z uporabo statističnih podatkov na tekoči letni osnovi.

V zvezi s statistiko energetike se Komisija sklicuje na svoj skupni odgovor na odstavka 28 in 29.

Komisija sprejema priporočilo.

Komisija bo v sodelovanju z državami članicami za dva meseca skrajšala rok za letno statistiko energetike.

Komisija je v posvetovanju med službami aprila 2019 predlagala spremembo uredbe o statistiki energetike po regulativnem postopku s pregledom. Ta sprememba ne obravnava roka za poročanje za letno statistiko energetike. Vendar bo pospešila objavo mesečnih podatkov o električni energiji in premogu (vključno z vetrno in sončno energijo) za en mesec (s treh na dva meseca).

Komisija je leta 2016 začela projekt z državami članicami, da bi pospešila objavo ocen letne statistike energetike, bilanc stanja in kazalnikov o deležu obnovljivih virov energije.

Prenovljena direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov I (2018/2001) vsebuje več pobud za večjo uporabo dražb ter sodelovanje državljanov in energetskih skupnosti ter za vzpostavitev regulativnega okvira v zvezi s potrošniki.

(a) Komisija sprejema priporočilo.

(b) Komisija sprejema priporočilo.

Napredek, dosežen na področju dražb v vseh državah članicah, se bo spremljal in o njem se bo razpravljalo z njimi pri spremljanju njihovih poročil o napredku do konca tekočega obdobja.

Komisija sprejema priporočilo.

Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov II to vprašanje dejansko obravnava, predlaga pa tudi dodatne obveznosti za pospešitev postopkov za izdajo dovoljenj in postopkov preprostega obveščanja za priključitev na omrežje. Komisija bo spremljala prenos direktive v tem okviru in sprejela ukrepe za zagotovitev skladnosti.

Komisija se strinja, da so naložbe v omrežja izjemnega pomena za zagotovitev uporabe obnovljivih virov energije.

(a) Komisija delno sprejema priporočilo.

Obravnavanje vprašanj v zvezi z razvojem omrežij je v pristojnosti držav članic. Komisija ga bo obravnavala v širšem okviru upravljanja energetske unije v povezavi z nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti v okviru uredbe o upravljanju, pri čemer se bo analiziral tudi razvoj infrastrukture.

(b) Komisija delno sprejema priporočilo.

Obravnavanje vprašanj v zvezi z razvojem omrežij je v pristojnosti držav članic. Komisija ga bo preučila v širšem okviru upravljanja energetske unije v povezavi z nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti v okviru uredbe o upravljanju, pri čemer se bo analiziral tudi razvoj infrastrukture.

(c) Komisija sprejema priporočilo v zvezi z operativnimi programi za obdobje 2014–2020, ki se sofinancirajo iz ESRR in KS, in bo še naprej podpirala izvajanje, vključno z razpoložljivimi sredstvi za pametna omrežja in povezovalne daljnovode.

Komisija priznava, kako pomembno je javno podporo omejiti na potrebno najnižjo raven, ko ostaja vrzel v financiranju za projekte, ki ustvarjajo prihodek. Organi upravljanja v državah članicah, ki so odgovorni za izbiro projektov, morajo zagotoviti, da javno financiranje ne nadomesti, temveč dopolnjuje in spodbuja zasebne naložbe, kadar je to ustrezno, v skladu s pravili o državni pomoči. Kljub temu Komisija opozarja, da so se tržni pogoji za fotonapetostne projekte vetrne in sončne energije v zadevnem obdobju hitro spremenili ter da so za izpolnitev zavezujočih ciljev glede energije iz obnovljivih virov države članice morale spodbujati naložbe v projekte na področju energije iz obnovljivih virov, ki morda niso pritegnili dovolj zasebnega kapitala brez javne pomoči za naložbe, ob upoštevanju profila tveganja takih naložb v preteklosti, ko so bile zadevne tehnologije še v zgodnjih fazah razvoja.

Komisija meni, da bo novi mehanizem načrtovanja in spremljanja v skladu z uredbo o upravljanju spodbudil dejavno sodelovanje držav članic pri opredelitvi ustrezne porazdelitve prizadevanj, ki so potrebna za dosego cilja vsaj 32 % energije iz obnovljivih virov leta 2030. Uredba o upravljanju vključuje orodja za zmanjšanje tveganja, da bi bile države članice bodisi zelo uspešne ali neuspešne na področju obnovljivih virov energije (npr. priporočila in ukrepi na ravni EU). To je pomembno za zmanjšanje tveganja nastajajoče vrzeli na ravni EU pri ocenjevanju posameznih prispevkov držav članic.

Komisija sprejema priporočilo.

Komisija bo pozorno spremljala izvajanje uredbe o upravljanju in postopka prenosa direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov II (ki se izteče 30. junija 2021).

Komisija bo poročala o napredku pri izvajanju svežnja o čisti energiji, kot je določeno v uredbi o upravljanju.

Končne opombe

¹ Gigavatna ura (GWh): merska enota za proizvodnjo velikih elektrarn. Kilovatna ura (kWh) ustreza enakomernemu toku energije z močjo enega kilovata, ki teče eno uro.

² Eurostat, EU reference scenario 2016, energy, transport and GHG emissions, trends to 2050, julij 2016, str. 53.

³ Čeprav sta fotovoltaična in sončna toplotna energija ponavadi združeni v eno skupino, predstavlja fotovoltaična energija 98 % zmogljivosti v EU kot celoti. Mednarodna agencija za obnovljivo energijo (IRENA), Renewable capacity statistics 2018, januar 2018, str. 21 do 27.

⁴ Fotovoltaika je tehnologija, pri kateri se sončna svetloba s fotovoltaičnimi paneli pretvarja v električno energijo.

⁵ Evropska agencija za okolje, EEA greenhouse gas - data viewer, 2017, https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/data-viewers/greenhouse-gases-viewer.

⁶ COM(2014) 15 final, Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030.

⁷ COM(2011) 112 final, Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050.

⁸ US Energy Information Administration, Levelized Cost and Levelized Avoided Cost of New Generation Resources in the Annual Energy Outlook 2018, marec 2018.

⁹ IRENA, Renewable power generation costs in 2017, januar 2018, str. 5. Agencija IRENA je medvladna organizacija, ki podpira države pri doseganju trajnostne energetske prihodnosti. Podpirajo jo Združeni narodi ter ima 160 polnopravnih članov (vključno s 27 državami članicami EU in EU samo) in 23 držav kandidatk (vključno z Avstrijo).

¹⁰ Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, 5.6.2009, str. 16).

¹¹ S pavšalnim prispevkom je mišljeno določeno število odstotnih točk povečanja obnovljivih virov, ki se dodelijo posamezni državi članici na podlagi vrste objektivnih meril (zlasti BDP na prebivalca). Ta faktor na splošno zagotavlja, da cilji v zvezi z energijo iz obnovljivih virov odražajo gospodarsko moč države članice in ne potenciala ali stroškov povečanja deleža energije iz obnovljivih virov.

¹² Zaradi pričakovanih prednosti na podlagi tehnološkega napredka in ekonomije obsega je bila okvirna usmeritev v zadnjih letih zastavljena bolj ambiciozno. Državam članicam je bilo prepuščeno, da same določijo bolj linearne nacionalne usmeritve.

¹³ COM(2016) 860 final, Čista energija za vse Evropejce. V sporočilu Komisije so bile predlagane štiri uredbe: o upravljanju energetske unije (ki je začela veljati 24. 12. 2018), notranjem trgu z električno energijo (ki predvidoma začne veljati maja 2019), pripravljenosti na tveganja v sektorju električne energije (ki predvidoma začne veljati maja 2019) in ustanovitvi Agencije Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ki predvidoma začne veljati maja 2019). V njem so bile predlagane tudi štiri direktive: o energetski učinkovitosti stavb (ki je začela veljati 9. 7. 2018), energiji iz obnovljivih virov (druga direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov) in energetski učinkovitosti (ki sta začeli veljati 24. 12. 2018) ter skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (ki predvidoma začne veljati maja 2019).

¹⁴ Prvotno je Komisija predlagala cilj EU v višini 27 % do leta 2030, ki pa sta ga Evropski parlament in Svet povečala na 32 %.

¹⁵ Smernice o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014–2020, 2014/C 200/01.

¹⁶ Tarife za dovajanje toka se lahko kljub temu še naprej uporabljajo za nove manjše obrate z zmogljivostjo do 500 kW, vetrne obrate z zmogljivostjo do 3 MW (ali največ tremi vetrnicami) ali pogodbe, sklenjene pred letom 2016.

¹⁷ Države članice lahko razpisne postopke omejijo na specifične tehnologije, kadar bi odprtje programov podpore za vse proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov privedlo do neoptimalnih rezultatov.

¹⁸ COM(2018) 372 final, Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj in Kohezijskem skladu, oddelek 4 obrazložitvenega memoranduma in uvodna izjava 14, str. 7 oziroma 12.

¹⁹ Hiter pregled primera: Dodelitev finančnih sredstev kohezijske politike državam članicam za obdobje 2021–2027, slika 1 in tabela 9, Evropsko računsko sodišče, marec 2019.

²⁰ SWD(2016) 418 final, POVZETEK OCENE UČINKA – Spremni dokument – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (prenovitev), COM(2016) 767 final, del 2, str. 190.

²¹ Generalni direktorat za energetiko (GD ENER), Generalni direktorat za regionalno in mestno politiko (GD REGIO), Generalni direktorat za konkurenco (GD COMP), Generalni direktorat za podnebno politiko (GD CLIMA) in Generalni direktorat za okolje (GD ENV).

²² Leta 2005 so bili prvič na voljo podatki o deležu energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije.

²³ Države članice so lahko določile bolj ambiciozen nacionalni splošni cilj in sektorski cilj za promet, kot sta bila opredeljena v direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

²⁴ https://ec.europa.eu/eurostat/web/energy/data/shares.

²⁵ Milijon ton ekvivalenta nafte (Mtoe) je količina energije, ki se sprosti pri sežigu milijona ton surove nafte.

²⁶ Uredba (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike (UL L 304, 14.11.2008, str. 1).

²⁷ Uredba (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike (UL L 304, 14.11.2008, Priloga B, str. 48).

²⁸ https://ec.europa.eu/commission/publications/4th-state-energy-union_en.

²⁹ Lastniki mikro obratov na obnovljive vire energije, ki proizvajajo in porabljajo električno energijo za pokrivanje nekaterih ali vseh svojih potreb, z možnostjo dovajanja presežne električne energije v omrežje.

³⁰ Združenja, ki jih ustanovijo lastniki obratov na obnovljive vire energije za prodajo in upravljanje energije, proizvedene s temi obrati.

³¹ SWD(2016) 417 final, Regulatory Fitness and Performance evaluation of Directive 2009/28, accompanying the proposal for a Directive on the promotion of the use of energy from renewable sources (recast), str. 5.

³² Posebno poročilo št. 16/2015 – Izboljšanje zanesljivosti oskrbe z energijo s pomočjo razvoja notranjega energetskega trga: potrebnih je več prizadevanj.

³³ Podjetje Ecofys, Design features of support schemes for renewable electricity, 27. 1. 2014.

³⁴ Kilovat vršne moči (kWp): enota za merjenje največje zmogljivosti fotovoltaičnega panela. Električna energija, ki se proizvaja s fotovoltaičnimi paneli, se navaja v kilovatnih urah (kWh). Na primer, fotovoltaični paneli z vršno močjo 300 kWp pri obratovanju z največjo zmogljivostjo v eni uri proizvedejo 300 kWh električne energije.

³⁵ Agora Energiewende, Die Energiewende im Stromsektor: Stand der Dinge 2017. Rückblick auf die wesentlichen Entwicklungen sowie Ausblick auf 2018, slike 7–4, str. 46.

³⁶ http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=nrg_pc_204&lang=en.

³⁷ http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=nrg_pc_205&lang=en.

³⁸ Leta 2017 so bili certifikati vredni manj kot 39 zł (9 EUR)/MWh, povprečna cena električne energije pa je znašala 164 zł (39 €)/MWh. Z drugimi besedami, le 19,2 % povprečnega prihodka proizvajalcev v višini 202 zł (48 EUR)/MWh je izviralo iz njihovih potrdil.

³⁹ Ocena REFIT v zvezi z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, stran 6.

⁴⁰ Ponderirane povprečne cene, dosežene na dražbah v Grčiji leta 2018: fotovoltaika (do 1 MW) 78,4  EUR/MWh, fotovoltaika (1 do 20 MW) 63,8 EUR/MWh in vetrna energija (3 do 50 MW) 69,5 EUR/MWh.

⁴¹ Cene, dosežene na dražbah na Poljskem leta 2017, so nihale med 195 zł (47 EUR)/MWh in 390 zł (93 EUR)/MWh za fotovoltaiko (do 1 MW) ter med 285 zł (68 EUR)/MWh in 320 zł (76 EUR)/MWh za vetrno energijo (do 1 MW).

⁴² Po podatkih združenja za vetrno energijo WindEurope je bila leta 1985 povprečna zmogljivost vetrnice na kopnem pod 1 MW, do leta 2012 je narasla na 2,5 MW, leta 2018 pa je bila med 2,5 in 3 MW. Danes obstajajo vetrnice z zmogljivostjo 7,5 MW, načrtujejo se vetrnice z zmogljivostjo 15 MW, v bližnji prihodnosti pa so teoretično mogoče vetrnice z zmogljivostjo 20 MW.

⁴³ Magazin für Wind-, Solar- und Bioenergien, Bürger sind die wahren Treiber der Energiewende, februar 2018.

⁴⁴ Na primer EARSeL, 34^th Symposium Proceedings, Spatial consequences of adopting selected criteria for wind farm siting, junij 2014.

⁴⁵ Električna energija iz virov energije, ki vedno ne omogočajo njene proizvodnje zaradi določenih zunanjih dejavnikov. Na primer, vetrnice ne proizvajajo električne energije, ko ni vetra, fotovoltaični obrati pa ne ponoči ali takrat, ko sonce zakrivajo gosti oblaki.

⁴⁶ Za vključitev nestalnih obnovljivih virov energije, kot sta vetrna in fotovoltaična energija, v omrežje bo potrebno tudi znatno povečanje uporabe tehnologij za shranjevanje energije, da bi bilo razmerje med ponudbo in povpraševanjem bolj uravnoteženo. Vendar pa so pri razvoju in uvajanju tehnologij za shranjevanje energije v EU številni izzivi, kot je poudarjeno v Informativnem dokumentu Sodišča z naslovom Podpora EU na področju shranjevanja energije, ki je bilo objavljeno aprila 2019.

⁴⁷ Zmogljivost medsebojnega povezovanja je opredeljena kot neto prenosna zmogljivost države glede na njeno skupno inštalirano proizvodno zmogljivost.

⁴⁸ Krožni toki so odstopanja med načrtovanimi toki energije (opredeljenimi s tržnimi transakcijami) in fizičnimi toki energije (dejanskimi toki v omrežju električne energije). THEMA Consulting Group, Loop-flows Final advice, oktober 2013, str. 4.

⁴⁹ Javni ali zasebni subjekt, ki je odgovoren za prenos energije v obliki zemeljskega plina ali električne energije na nacionalni ali regionalni ravni z uporabo fiksne infrastrukture.

⁵⁰ COM(2017) 718 final, Krepitev energetskih omrežij v Evropi.

⁵¹ IRENA, Renewable Energy Prospects for the European Union, februar 2018, str. 117.

⁵² Zadevne države članice po padajočem vrstnem redu glede na dosežen odstotek: Irska, Italija, Romunija, Portugalska, Estonija, Latvija, Litva, Združeno kraljestvo, Španija, Poljska, Ciper in Malta. COM(2015) 82, Energy Union Package, Achieving the 10 % electricity interconnection target: making Europe's electricity grid fit for 2020, str. 5.

⁵³ Sklepi Sveta z dne 23. in 24. 10. 2014.

⁵⁴ COM(2014) 330 final, evropska strategija za energetsko varnost.

⁵⁵ Poročilo strokovne skupine Komisije o ciljih za elektroenergetsko medsebojno povezanost, Towards a sustainable and integrated Europe, november 2017, Priloga 3.

⁵⁶ Za ta poljski projekt se je kasneje izkazalo, da se napovedana interna stopnja donosnosti ni uresničila (glej okvir 6).

⁵⁷ Obrestna mera, ki se glede na stroške investiranega kapitala uporabi za določitev izvedljivosti projekta.

⁵⁸ OECD, Long-term interest rates, data.oecd.org/interest/long-term-interest-rates.htm, poizvedba z dne 9. 1. 2019.

⁵⁹ Število let, potrebnih, da se z dobičkom iz naložbe poplačajo njeni stroški.

⁶⁰ Odstavek 43 Posebnega poročila št. 6/2014 – Podpora iz skladov kohezijske politike za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov – ali je dosegla dobre rezultate?

⁶¹ Češka republika, Finances earmarked for the support of energy production from renewable energy, Nejvyssi kontrolni urad, 2014; Danska, Report on the amendment of the legislation concerning the support for photovoltaics, Rigsrevisionen, 2014; Ciper, Renewable energy sources, Ελεγκτική Υπηρεσία της Δημοκρατίας της Κύπρου, 2016, in Združeno kraljestvo, Early contracts for renewable electricity, National Audit Office, 2014.

⁶² Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (prenovitev) (UL L 328, 21.12.2018, str. 82).

⁶³ Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 16).

⁶⁴ (a) Energetska varnost, (b) notranji trg energije, (c) energetska učinkovitost, (d) razogljičenje ter (e) raziskave, inovacije in konkurenčnost.

⁶⁵ Ocena REFIT, str. 5.

⁶⁶ http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/management/docs/Wind_farms.pdf

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti poslovanja je opravil revizijski senat II – Naložbe v kohezijo, rast in vključevanje, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Iliana Ivanova. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča George Pufan, pri njej pa so sodelovali vodja njegovega kabineta Patrick Weldon, ataše v njegovem kabinetu Mircea Radulescu, vodilni upravni uslužbenec Niels-Erik Brokopp, vodja naloge Chrysoula Latopoulou ter revizorji Fernando Pascual Gil, Katarzyna Solarek Lutz Venske, Radka Papouskova, Francisco De Assis Carretero Llorente in Pirmin Getzner. Jezikovno podporo so zagotovili Thomas Everett, Elli-Anna Tzortzi in Paulina Pruszko.

Od leve proti desni: Pirmin Getzner, Thomas Everett, Chrysoula Latopoulou, Patrick Weldon, Fernando Pascual Gil, George Pufan, Lutz Venske, Radka Papouskova, Niels-Erik Brokopp, Katarzyna Solarek.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2019

© Evropska unija, 2019

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (https://op.europa.eu/sl/publications) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču http://eur-lex.europa.eu/homepage.html?locale=sl.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.