Trajnostno financiranje: za preusmeritev financiranja k trajnostnim naložbam so potrebni bolj usklajeni ukrepi EU

Povzetek

I

Evropska unija (EU) in njene države članice so leta 2015 podpisale Pariški sporazum, da bi okrepile svetovni odziv na grožnje, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Eden od ciljev Pariškega sporazuma je zagotoviti, da se finančni tokovi uskladijo z razvojnimi usmeritvami, ki vodijo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in v večjo odpornost družbe proti spremembam podnebja. Splošno sprejeto je, da bodo za prehod na neto brezemisijsko gospodarstvo potrebne znatne javne in zasebne naložbe.

II

Leta 2018 je Komisija sprejela akcijski načrt za financiranje trajnostne rasti, ki je vključeval ukrepe za preusmeritev zasebnega financiranja k trajnostnim naložbam, obvladovanje finančnih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami, in izboljšanje trajnostnega upravljanja podjetij v zasebnem sektorju. Hkrati sta si Komisija in Evropska investicijska banka še naprej prizadevali zagotoviti javno finančno podporo za trajnostne naložbe, povezane zlasti s podnebnimi ukrepi.

III

Sodišče je preučilo, ali so bili ukrepi Komisije ustrezni za preusmeritev financiranja k trajnostnim naložbam. V reviziji se je osredotočilo na to, ali so se z akcijskim načrtom iz leta 2018 obravnavala glavna vprašanja, povezana s trajnostnim financiranjem, in ali je bil akcijski načrt izveden pravočasno. Ocenilo je tudi, ali finančna podpora EU izpolnjuje usklajena trajnostna merila in prispeva k podpiranju trajnostnih naložb.

IV

Poročilo lahko prispeva k izvajanju strategije za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo iz leta 2021, s katero bodo zaključeni in nadgrajeni ukrepi, ki so se začeli izvajati v okviru akcijskega načrta iz leta 2018.

V

Sodišče je zaključilo, da so za preusmeritev zasebnega in javnega financiranja k trajnostnim naložbam potrebni bolj usklajeni ukrepi EU. Čeprav so bili ukrepi Komisije osredotočeni na večjo preglednost na trgu, jih niso spremljali ukrepi za obravnavanje stroškov netrajnostnih gospodarskih dejavnosti. Poleg tega bi morala Komisija uporabljati usklajena merila za določitev trajnostnosti naložb, ki jih podpira iz svojega proračuna, in bolje usmeriti prizadevanja, da bi ustvarila trajnostne naložbene priložnosti.

VI

Kar zadeva posebne regulativne ukrepe, je Sodišče ugotovilo, da so bili načrtovani ukrepi ustrezno osredotočeni na to, kako izboljšati preglednost, in sicer na to, katere naložbe so trajnostne ter kako finančni sektor in podjetja poročajo o trajnostnosti. Pri številnih ukrepih je prišlo do zamud, zato so potrebna nadaljnja prizadevanja, da bi se začeli uporabljati. Zlasti dokončanje skupnega sistema klasifikacije trajnostnih dejavnosti (taksonomija EU), ki je podlaga za označevanje finančnih produktov in standardizacijo razkritij v zvezi s trajnostnostjo za podjetja, je trajalo dlje, kot je bilo načrtovano. Sodišče meni, da ti ukrepi ne bodo popolnoma uspešni, če jih ne bodo spremljali zadostni ukrepi, ki bodo upoštevali okoljske in socialne stroške netrajnostnih dejavnosti.

VII

Sodišče je v zvezi s finančno podporo EU ugotovilo, da ima EIB pomembno vlogo pri podpiranju trajnostnih naložb in uporabi taksonomije EU. Vendar je iz njegove analize v zvezi s podporo naložbam, ki jo zagotavlja Evropski sklad za strateške naložbe, razvidno, da je podnebnim ukrepom v srednji in vzhodni Evropi, kjer je potreba po podpori precejšnja, sklad zagotavljal manj podpore kot v drugih regijah. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da je finančna podpora projektom za prilagajanje podnebnim spremembam, ki težko pritegnejo zasebno financiranje, majhna. Sodišče tudi meni, da EU ni dovolj proaktivna pri podpiranju priprave nabora trajnostnih projektov in ni v celoti izkoristila potenciala, ki ga imajo nacionalni energetski in podnebni načrti za opredelitev trajnostnih naložbenih priložnosti.

VIII

Sodišče je ugotovilo tudi, da pri zagotavljanju financiranja iz proračuna EU ni usklajene in zavezujoče zahteve za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno, ki bi veljala za vse dejavnosti. Poleg tega v programih porabe EU, razen pri InvestEU, ni nobenih zahtev, s katerimi bi se posamezne naložbe ocenjevale glede na socialne in okoljske standarde, primerljive s tistimi, ki jih uporablja EIB. To pomeni, da se lahko za določitev okoljske in socialne trajnostnosti istih dejavnosti, ki se financirajo iz različnih programov EU, uporabijo premalo stroga ali različna merila. Poleg tega mnoga od meril, ki se uporabljajo za ocenjevanje in spremljanje prispevka proračuna EU k podnebnim ciljem, niso tako stroga in znanstveno utemeljena kot merila, pripravljena za taksonomijo EU.

IX

Sodišče priporoča, naj Komisija:

• dokonča ukrepe iz akcijskega načrta ter pojasni ureditve glede skladnosti in revizije,
• bolje prispeva k trajnostnem financiranju, in sicer z določanjem cen emisij toplogrednih plinov,
• poroča o podnebnih in okoljskih rezultatih sklada InvestEU,
• poveča prizadevanja za pripravo nabora trajnostnih projektov,
• v celotnem proračunu EU dosledno uporablja načelo, da se ne škoduje bistveno, in merila taksonomije EU,
• spremlja in poroča o rezultatih akcijskega načrta in vseh prihodnjih strategij.

Uvod

01

Evropska unija (EU) in njene države članice so leta 2015 podpisale Pariški sporazum, da bi okrepile svetovni odziv na grožnje, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Eden od ciljev Pariškega sporazuma je zagotoviti, da se finančni tokovi uskladijo z razvojnimi usmeritvami, ki vodijo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in v večjo odpornost družbe proti spremembi podnebja¹. EU in njene države članice so se zavezale tudi, da bodo izvajale agendo Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030². EU si v svojih pogodbah prizadeva za varstvo okolja in trajnostni razvoj ter je zavezana podpiranju mednarodnih prizadevanj za boj proti podnebnim spremembam.

02

Podnebne spremembe so priznane kot tveganje za stabilnost finančnega sistema³ in gospodarstva kot celote. Posledice podnebnih sprememb ne zajemajo le gospodarskih posledic ekstremnih vremenskih dogodkov ali dviga morske gladine (fizična tveganja), ampak tudi tveganje, da bi naložbe izgubile vrednost zaradi sprememb politike, tehnologije in pravnih okvirov, povezanih z bojem proti podnebnim spremembam (tveganje prehoda). Iz podnebnega stresnega testa Evropske centralne banke (ECB) za celotno gospodarstvo je razvidno, da bi lahko zaradi posledic podnebnih tveganj za podjetja in banke prišlo celo do recesije ali zloma finančnih trgov⁴.

03

Izziv je, kako organizirati in financirati socialno pravičen in okoljsko trajnosten prehod na podnebno nevtralno in odporno gospodarstvo. Splošno sprejeto je, da bodo za ta prehod potrebne znatne javne in zasebne naložbe. Za to bo treba zbrati finančna sredstva za naložbe, potrebne za doseganje ogljično nevtralnega gospodarstva, in okrepiti finančno stabilnost z vključevanjem okoljskih, socialnih in upravljavskih vidikov v poslovne in naložbene odločitve (tj. trajnostno financiranje).

04

Komisija še ni ocenila obsega skupnih naložb, potrebnih za socialno pravičen in okoljsko trajnosten prehod na podnebno nevtralno in odporno gospodarstvo do leta 2050, ki zajema tako blažitev podnebnih sprememb kot prilagajanje nanje (odpornost proti podnebnim spremembam). Leta 2020 je Komisija ocenila, da bi bile za uresničitev cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 55 % do leta 2030 potrebne dodatne letne naložbe v energetski sistem, ki bi samo na tem področju znašale približno 350 milijard EUR⁵. Poleg tega je Komisija ocenila, da znaša skupna letna vrzel okoljskih trajnostnih naložb med 100 in 150 milijard, potrebe po socialnih naložbah pa 142 milijard letno do leta 2030⁶. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi bile za dosego ničelnih neto emisij do leta 2050 v EU27 v obdobju 2021–2050 potrebne skupne naložbe v osnovna sredstva v višini približno 1 bilijona EUR letno⁷. Ta ocena zajema čiste tehnologije in tehnike na področju električne energije, prometa, stavb, industrije, kmetijstva ter infrastrukture za prenos energije.

05

Komisija je leta 2016 ustanovila strokovno skupino na visoki ravni za trajnostno financiranje za svetovanje o pripravi strategije za trajnostno financiranje⁸. Skupina strokovnjakov je vključevala izkušene strokovnjake, ki predstavljajo civilno družbo, finančni sektor, akademske kroge ter opazovalce iz evropskih in mednarodnih institucij⁹. Kot je navedeno v končnem poročilu strokovne skupine na visoki ravni¹⁰ in v poročilih drugih strokovnjakov¹¹, bo za doseganje zahtevane ravni trajnostnih naložb potrebno javno posredovanje, v okviru katerega bi bilo treba obravnavati vsaj naslednja ključna vprašanja:

• trgi ne upoštevajo celotnih socialnih in okoljskih stroškov gospodarskih dejavnosti: trg pri oblikovanju cen ne upošteva ustrezno stroškov negativnih stranskih učinkov emisij toplogrednih plinov¹² ter drugih negativnih okoljskih in socialnih posledic netrajnostnih gospodarskih dejavnosti¹³. Zato številna podjetja ter javni in zasebni vlagatelji nimajo zadostnih finančnih spodbud za vključitev okoljskih, socialnih in upravljavskih vidikov v svoje odločitve. Kot je ugotovila strokovna skupina na visoki ravni, ukrepi v finančnem sistemu ne morejo nadomestiti močnega signala, ki ga ima cena ogljika¹⁴;
• nezadostna preglednost in razkritje trajnostnih dejavnosti: omejena razkritja, povezana s trajnostnostjo, v zasebnem in javnem sektorju lahko povzročijo nesorazmernost informacij o trajnostnih rezultatih sredstev med vlagatelji in podjetji, v katera se vlaga. Zaradi neusklajenosti so zelene opredelitve in merila izpostavljeni različnim razlagam ter lažnemu zelenemu oglaševanju (greenwashing). Zanimanje za trajnostne naložbe narašča, vendar vlagatelji nimajo zanesljivih in primerljivih podatkov, ki jih potrebujejo za sprejemanje odločitev na podlagi zanesljivih informacij¹⁵;
• nekatere trajnostne naložbe se srečujejo s potencialno višjimi tveganji in stroški financiranja: zaradi sprememb pravnega, političnega in tehnološkega okolja se lahko povečajo tveganja trajnostnih naložb. Poleg tega lahko ocenjevanje in upoštevanje standardov trajnostnosti povzročita višje finančne stroške za trajnostne dejavnosti¹⁶. V nekaterih primerih bo potrebna javna podpora trajnostnim projektom, da bodo finančno vzdržni (dobičkonosni)¹⁷. Za projekte prilagajanja podnebnim spremembam so na primer pogosto potrebni visoki zneski vnaprejšnjega financiranja, ti projekti pa tudi nimajo stalnega toka prihodkov ter zagotavljajo nefinančne koristi, ki presegajo projekt in jih je težko oceniti z ekonomskega vidika;
• nejasnost glede potreb po trajnostnih naložbah in razpoložljivih projektov: v nekaterih sektorjih in na nekaterih območjih vlagatelji, ki so pripravljeni vlagati trajnostno, nimajo dovolj informacij o potrebah po trajnostnih naložbah in razpoložljivih projektih. V nekaterih primerih je pomanjkanje razpoložljivih projektov posledica nezadostnih zmogljivosti ali znanja zasebnih razvijalcev projektov in javnih organov. To je zlasti težavno pri trajnostnih infrastrukturnih projektih, ki jih je težko zasnovati, financirati in izvajati, vendar so potrebni za prehod na nizkoogljično gospodarstvo, odporno proti podnebnim spremembam¹⁸.

06

EU je priznala, da je za reševanje teh vprašanj potrebno javno posredovanje. Ugotovila je zlasti, da je potrebna usklajena strategija, ki bi združevalaukrepe za regulacijo finančnih trgov s finančno podporo za trajnostne naložbe. Regulativni ukrepi EU, namenjeni vlagateljem, podjetjem in drugim udeležencem na finančnem trgu, lahko pomagajo preusmeriti zasebno financiranje k trajnostnim naložbam.

07

Strokovna skupina na visoki ravni je oblikovala priporočila, ki so bila podlaga za akcijski načrt Komisije iz leta 2018 z naslovom Akcijski načrt: financiranje trajnostne rasti¹⁹ (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt). Akcijski načrt zajema deset ukrepov (glej sliko 1).

08

Na sliki 2 sta prikazani kompleksnost in medsebojna povezanost različnih ukrepov, predlaganih v akcijskem načrtu, glede na glavne deležnike, vključene v trajnostno financiranje.

09

EU namerava v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 podpreti javne in zasebne naložbe tako, da bo vsaj 30 % proračuna EU namenila podnebnim ukrepom. Delež proračuna EU naj bi po ocenah znašal približno 358 milijard EUR, vključno s proračunskim jamstvom v višini 7,9 milijarde EUR, povezanim z InvestEU. Poleg tega bodo morale države članice vsaj 37 % sredstev, ki jih prejmejo v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, nameniti za podporo podnebnim ukrepom. To naj bi po ocenah znašalo približno 268 milijard EUR. Hkrati namerava EIB zagotoviti približno 192 milijard EUR finančnih sredstev za podnebne ukrepe in okolje in okoljsko trajnostnost, in sicer na podlagi ohranjanja skupnega obsega financiranja EIB. InvestEU in EIB nameravata dodatne zasebne in javne naložbe za podnebne ukrepe drugih vlagateljev podpreti s približno 522 milijardami EUR. Na splošno bi se lahko s finančno podporo EU pomagalo zagotoviti več kot 200 milijard EUR na leto v obdobju 2021–2027 od približno 1 bilijona EUR na leto, ki je potreben za to (glej odstavek 04). Na sliki 3 je prikazan pregled načrtov EU in EIB za podporo trajnostnim naložbam, povezanim s podnebnimi ukrepi in okoljsko trajnostnostjo, v obdobju 2021–2027.

Obseg revizije in revizijski pristop

10

Cilj Sodišča je bil oceniti, ali so bili ukrepi Komisije ustrezni za preusmeritev financiranja k trajnostnim naložbam. Zato je ocenilo, ali so ukrepi v akcijskem načrtu:

1. obravnavali ključna vprašanja, navedena zgoraj (odstavek 05), in sicer:
   
   
   1. trg ne upošteva okoljskih in socialnih stroškov netrajnostnih dejavnosti;
   2. nepreglednost glede tega, kaj je trajnostno;
   3. večja tveganja in večji finančni stroški nekaterih trajnostnih naložb ter
   4. nejasnost glede potreb po trajnostnih naložbah in razpoložljivih projektov;
2. bili izvedeni v skladu z načrtom.

Sodišče je ocenilo tudi, ali finančna podpora EU temelji na usklajenih trajnostnih merilih in prispeva k podpiranju trajnostnih naložb.

11

Sodišče ugotavlja, da je glede na naravo, vrsto in časovni okvir ukrepov iz akcijskega načrta prezgodaj za oceno, ali se je z njimi zasebno in javno financiranje uspešno preusmerilo k trajnostnim naložbam.

12

Poročilo vsebuje celovit pregled ukrepov EU, sprejetih v zvezi s trajnostnim financiranjem. V njem so poudarjeni izzivi in tveganja, ki bi jih morala Komisija obravnavati, da bi bila strategija za trajnostno financiranje uspešna. Poročilo Sodišča je zasnovano tako, da bi bilo relevantno za izvajanje strategije za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo iz leta 2021²⁰. Kot je v njem navedeno, je bila z ukrepi iz akcijskega načrta iz leta 2018 zagotovljena osnova za okvir EU za trajnostno financiranje, ki bo dokončan in konsolidiran v okviru strategije iz leta 2021. V Prilogi VI so opredeljeni ukrepi iz nove strategije, na katere se nanašajo priporočila Sodišča.

13

Revizija Evropskega računskega sodišča je temeljila na:

• pregledu predlogov, smernic in ustreznih poročil Komisije o trajnostnem financiranju, zlasti v zvezi s taksonomijo EU, označevanjem trajnostnih finančnih produktov in razkritji v zvezi s trajnostnostjo;
• analizi ustreznih določb veljavne zakonodaje EU in regulativnih predlogov v zvezi z akcijskim načrtom ter glavnimi programi porabe proračuna EU za obdobji 2014–2020 in 2021–2027 (Evropski sklad za regionalni razvoj, Kohezijski sklad, Sklad za pravični prehod, instrument za povezovanje Evrope, EFSI/InvestEU, mehanizem za okrevanje in odpornost);
• pregledu objav raziskovalcev, možganskih trustov, mednarodnih organizacij ter ustreznih organov in institucij EU o trajnostnem financiranju;
• analizi portfelja naložb EFSI ter pregledu uporabe okoljskih in socialnih standardov v EIB na podlagi naključne izbire 12 operacij, s katerimi se je prispevalo k podnebnim ukrepom;
• pogovorov z uslužbenci Komisije in EIB ter
• pisnih in ustnih prispevkov zunanjih strokovnjakov, ki so bili uporabljeni za analizo revizijskega okolja ter kot povratne informacije o osnutku opažanj in zaključkov.

14

Revizija ni zajemala ukrepov Evropske centralne banke ali nacionalnih organov za spodbujanje trajnostnega financiranja. Zaradi omejitev zaradi pandemije COVID-19 Sodišče ni moglo izvesti obiskov na kraju samem pri nacionalnih organih in naložbenih projektih, ki jih podpira EFSI.

Opažanja

Ukrepi EU za trajnostno financiranje so bili potrebni, vendar ne obravnavajo vseh ključnih vprašanj

15

Sodišče v tem delu poročila preuči, ali ukrepi EU, navedeni v akcijskem načrtu Komisije, obravnavajo vprašanja iz odstavka 05, zlasti glede preglednosti, povezane s trajnostnostjo, in negativnih eksternalij. Analizira tudi napredek, dosežen pri izvajanju različnih ukrepov iz akcijskega načrta, in poudari s tem povezana tveganja.

Načrtovani ukrepi so ustrezno osredotočeni na to, kako izboljšati preglednost glede tega, kaj je trajnostno

16

Sodišče je ugotovilo, da je bilo sedem od desetih ukrepov iz akcijskega načrta²¹ namenjenih preusmeritvi financiranja k trajnostnim naložbam z izboljšanjem preglednosti v zvezi s trajnostnostjo gospodarskih dejavnosti in finančnih produktov. Komisija je to vprašanje obravnavala tako, da je uvedla skupni sistem klasifikacije za trajnostne dejavnosti, imenovan „taksonomija EU” (ukrep 1). Sistem temelji na delu skupine tehničnih strokovnjakov, ki je bila ustanovljena v ta namen. Taksonomija EU je podlaga za druge ukrepe, za katere je potrebna jasna opredelitev tega, kaj je „trajnostno”.

17

Da bi Komisija vlagateljem pomagala opredeliti priložnosti za trajnostne naložbe, je predlagala uvedbo standardov in znakov na ravni EU za trajnostne finančne produkte (ukrep 2), zahtev za svetovanje vlagateljem o trajnostnosti finančnih produktov (ukrep 4) in referenčnih vrednosti, ki vlagateljem omogočajo oceno finančne uspešnosti trajnostnih naložb (ukrep 5).

18

Komisija je predlagala tudi, naj bonitetne agencije in tržni raziskovalci bolje vključijo vidike trajnostnosti v informacije, ki jih zagotavljajo vlagateljem (ukrep 6), ponudniki finančnih produktov in finančni svetovalci pa naj obvestijo svoje stranke o tveganjih, povezanih s trajnostnostjo, ki so povezana z naložbenimi odločitvami (ukrep 7). V zvezi s podjetji je v akcijskem načrtu določeno izboljšanje poročanja podjetij o predvsem s podnebjem povezanih vprašanjih glede trajnostnosti (ukrep 9).

19

Poleg ukrepov, povezanih s preglednostjo, je bilo v akcijskem načrtu določeno, naj se preuči, kako najbolje vključiti vidike trajnostnosti v bonitetne zahteve za banke in zavarovalnice (ukrep 8), ter naj se spodbujata trajnostnost in dolgoročno upravljanje podjetij (ukrep 10).

20

Komisija je tudi načrtovala povečanje trajnostnih naložb z uporabo okvira in orodij za trajnostno financiranje v skladih EU, zlasti v okviru EFSI in InvestEU (ukrep 3). To je bil edini ukrep, ki je bil namenjen zmanjšanju tveganja in stroškov trajnostnih naložb ter spodbujanju priprave trajnostnih projektov. EFSI in program InvestEU sta obravnavana v odstavkih 54–73.

21

Na splošno je Sodišče ugotovilo, da so v akcijskem načrtu natančno upoštevana priporočila iz končnega poročila strokovne skupine na visoki ravni (odstavek 07 in Priloga I). Komisija je pravilno ocenila, da je priprava taksonomije EU (ukrep 1) najpomembnejši in najnujnejši ukrep.

Ukrepi za upoštevanje okoljskih in socialnih stroškov netrajnostnih dejavnosti niso bili zadostni

22

Sodišče je ugotovilo, da akcijski načrt ni vključeval posebnega ukrepa, s katerim bi se obravnavalo vprašanje okoljskih in socialnih stroškov netrajnostnih dejavnosti (glej odstavek 05), niti to temeljno vprašanje v njem ni omenjeno, čeprav mu je strokovna skupina na visoki ravni v svojem končnem poročilu pripisala velik pomen. Komisija pripravlja številne ukrepe, ki bi bolje upoštevali okoljske stroške emisij toplogrednih plinov in druge okoljske škode (npr. zaradi onesnaženja zraka, hrupa ali izgube naravnega kapitala), kar bi lahko pripomoglo k preusmeritvi financiranja k trajnostnim naložbam. Informacije o nekaterih od teh vidikov so navedene v naslednjih odstavkih.

23

Kot je bilo navedeno v prejšnjem poročilu Sodišča, morajo biti cene ogljika dovolj visoke, da zagotavljajo prave spodbude za izpolnjevanje ciljev podnebnih ukrepov²². Komisija je leta 2020 začela delo v zvezi z reformo sistema EU ETS, da bi dosegla cilj 55-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2030 in cilj ničelnih neto emisij toplogrednih plinov za leto 2050²³. V okviru sistema EU ETS morajo podjetja, ki delujejo v težkih industrijah, proizvodnji električne energije in toplote ter sektorju komercialnega letalstva, pridobiti pravice do emisij, da bi pokrili svoje presežne emisije ogljika²⁴. Ceno ogljika določata povpraševanje in ponudba teh pravic. Nekateri strokovnjaki so predlagali uvedbo cenovnih koridorjev ali vsaj najnižje cene emisij toplogrednih plinov, da bi se njihova tržna cena stabilizirala in postopno zvišala²⁵. Drugi strokovnjaki trdijo, da so bili obstoječi ukrepi za stabilnost trga doslej relevantni, vendar jih bo treba v prihodnosti pregledati²⁶.

24

Sistem EU ETS zdaj zajema samo približno 40 % emisij toplogrednih plinov v Evropskem gospodarskem prostoru²⁷. Preostale emisije so zajete v uredbi EU o porazdelitvi prizadevanj²⁸, države članice pa so odgovorne za zmanjšanje emisij v sektorjih, kot sta prometni in stavbni sektor, ki sta odgovorna za povečevanje emisij²⁹. V času revizije je 14 držav članic EU napovedalo ali uvedlo nekakšno obliko davka na ogljikov dioksid ali mehanizma za določanje cen, pri čemer so bile velike razlike med zajetimi sektorji in cenami za emisije toplogrednih plinov³⁰. Po mnenju Evropske centralne banke nobeden od teh mehanizmov ne omogoča sistematičnega zviševanja cen ogljika, s katerimi bi dosegli nacionalne cilje zmanjšanja emisij³¹.

25

Brez enakovredne ureditve določanja cen ogljika v drugih državah obstaja tveganje, da se bo proizvodnja selila iz EU v države z manj strogimi okoljskimi politikami. Takšna selitev virov CO₂ lahko vodi k skupnemu povečanju emisij in ne njihovemu zmanjšanju. Da bi Komisija obravnavala ta vprašanja, je predlagala napredek z mehanizmom za ogljično prilagoditev na mejah³². Cilj mehanizma bi bil zagotoviti, da bi cena uvoženih izdelkov natančneje odražala njihovo vsebnost ogljika. Komisija namerava predlog mehanizma objaviti v drugem četrtletju leta 2021³³.

26

tudi s subvencijami za ogljično intenzivne izdelke se daje prednost netrajnostnim dejavnostim. Nekatere države članice na primer še vedno zagotavljajo subvencije za fosilna goriva, pri čemer na leto porabijo povprečno 55 milijard EUR za subvencioniranje proizvodnje in porabe nafte, plina in premoga³⁴. Komisija je države članice pozvala, naj v svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih predstavijo ukrepe za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva. Po navedbah Komisije³⁵ je trinajst držav članic³⁶ sporočilo, da nameravajo uvesti načrte za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva, vendar jih je le šest (Avstrija, Francija, Nemčija, Latvija, Litva in Španija) določilo časovni načrt za to.

Pri številnih ukrepih je prišlo do zamud, zato so potrebna nadaljnja prizadevanja za njihovo operativnost

27

Deset ukrepov akcijskega načrta je nadalje razdeljenih na 27 podukrepov z ločenimi roki, ki bi jih bilo treba zaključiti najpozneje do konca leta 2019 (Priloga II). Komisija je o napredku, doseženem pri doseganju ciljev iz akcijskega načrta, poročala šele julija 2021.

28

Sodišče je pregledalo naravo načrtovanih ukrepov in njihovo stanje na področju izvajanja do 7. julija 2021. Iz pregleda je razvidno, da je bilo približno 18 mesecev po roku zaključenih 21 ukrepov, šest pa se jih je še izvajalo (vključno z dvema ponavljajočima se ukrepoma). 11 od 21 zaključenih ukrepov je bilo izvedenih po preteku rokov, določenih v akcijskem načrtu (tabela 1).

29

Sodišče je ugotovilo, da Komisija ni določila kazalnikov za spremljanje in poročanje o dosežkih v zvezi z ukrepi iz akcijskega načrta. To je zlasti pomembno, ker je uspešnost akcijskega načrta odvisna od sprejetosti ukrepov, ki so prostovoljni (Priloga II). Brez teh kazalnikov ne bo mogoče spremljati napredka in oceniti uspešnosti strategij EU za preusmeritev financiranja k trajnostnim naložbam.

Pri taksonomiji EU prihaja do zamud, pri čemer je treba rešiti še nerešena vprašanja, preden se lahko v celoti uvede

30

Preden je Komisija predlagala taksonomijo EU, so nekatere države članice poskušale zmanjšati tveganje lažnega zelenega oglaševanja tako, da so pripravile lastne taksonomije, kar je privedlo do številnih različnih znakov in standardov³⁷. Tudi zunaj EU nekatere države pripravljajo svoje taksonomije trajnostnega financiranja, v nekaterih primerih na podlagi dela EU³⁸. Taksonomija EU je bila zasnovana kot sistem klasifikacije za trajnostnost gospodarskih dejavnosti na podlagi znanstvenih dokazov. Namenjena je predvsem izdajateljem vrednostnih papirjev in obveznic, institucionalnim vlagateljem, upraviteljem premoženja in drugim udeležencem na finančnem trgu, ki ponujajo finančne produkte v EU, ter centralnim bankam³⁹ (okvir 1). Poleg tega jo lahko uporabljajo javni organi za klasifikacijo svojih dejavnosti glede na trajnostnost.

31

Komisija se je odločila, da bo taksonomijo EU uvedla z uredbo EU o vzpostavitvi okvira in vrsto pravnih aktov, ki jih bo sprejela Komisija in v katerih bodo podrobno določena nadaljnja merila taksonomije EU za pregled okoljske trajnostnosti gospodarskih dejavnosti. Taksonomija EU določa šest okoljskih ciljev (slika 4). Trajnostne dejavnosti morajo znatno prispevati vsaj k enemu od njih in ne smejo znatno škoditi nobenemu od preostalih petih okoljskih ciljev.

32

Da bi se gospodarska dejavnost štela za okoljsko trajnostno v skladu z uredbo o taksonomiji, mora izpolnjevati štiri pogoje, predstavljene na sliki 5.

33

Seznam dejavnosti, zajetih v taksonomiji EU, se lahko sčasoma spremeni. V uredbi o taksonomiji je priznano, da je treba seznam dejavnosti in z njimi povezana merila redno pregledovati, da se bodo upoštevali tehnološki razvoj in regulativne spremembe. Na sliki 6 spodaj je prikazan primer dejavnosti, usklajenih s taksonomijo EU, ki znatno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb.

34

Sodišče je ugotovilo, da je pri razvoju taksonomije EU prišlo do velikih zamud. Čeprav je bil predlog uredbe o taksonomiji v skladu z načrtom Komisije predložen maja 2018, ga sozakonodajalca EU nista sprejela do junija 2020. Zamuda v zvezi s taksonomijo EU vpliva tudi na izvajanje drugih ukrepov iz akcijskega načrta, za katere je potrebna jasna opredelitev tega, kaj je trajnostno, zlasti za razkritja v zvezi s trajnostnostjo in znaki za finančne produkte. Komisija je junija 2021 sprejela pravni akt o merilih taksonomije EU za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, ki naj bi začel veljati januarja 2022. V zvezi z drugimi štirimi okoljskimi cilji, določenimi v taksonomiji EU, je Komisija imenovala novo skupino strokovnjakov (platformo za trajnostno financiranje⁴²), ki naj bi do konca decembra 2021 pripravila predlog, da bi akti začeli veljati januarja 2023. Platforma bo Komisiji predložila tudi poročilo o razširitvi taksonomije EU na socialne cilje in skladnosti z minimalnimi socialnimi zaščitnimi ukrepi⁴³. Poleg tega se Komisija posvetuje tudi s strokovno skupino držav članic, ki združuje strokovnjake iz 27 držav članic EU. V Prilogi IV je povzet časovni načrt taksonomije EU.

35

V analizi Sodišča in povratnih mnenjih deležnikov⁴⁴ je poudarjeno, da je treba trajnostnost nekaterih pomembnih dejavnosti in tehnologij z bistvenim okoljskim vplivom še določiti, na primer kmetijstva, proizvodnje električne energije iz zemeljskega plina⁴⁵ in jedrske energije (okvir 2).

36

Sodišče je ugotovilo tveganje, da taksonomija EU ne bo tako uspešna pri podpiranju zaveze EU, da bo do leta 2050 dosegla ničelne neto emisije⁴⁸, če se bodo z delegiranimi akti oslabila znanstveno utemeljena merila, ki jih je predlagala skupina tehničnih strokovnjakov⁴⁹. Ugotovilo je zlasti, da je predlog Komisije iz leta 2020⁵⁰ v nasprotju s predlogom skupine tehničnih strokovnjakov, saj so bile nekatere elektrarne na plin opredeljene kot trajnostne, ne da bi morale do leta 2050 doseči ničelne neto emisije, kot so predlagali strokovnjaki. Komisija je merila taksonomije EU za elektrarne na plin začasno izključila iz osnutka delegiranega akta, objavljenega aprila 2021, in jih namerava vključiti pozneje v letu 2021⁵¹.

37

Prispevek taksonomije EU in sistemov označevanja k preusmeritvi zasebnega financiranja k trajnostnim naložbam bo odvisen tudi od njenega prihodnjega razvoja. V skladu z uredbo o taksonomiji lahko taksonomija EU v prihodnosti zagotovi merila za opredelitev dejavnosti, ki znatno škodujejo okolju (rjava taksonomija), ter merila v zvezi z drugimi trajnostnimi cilji, vključno s socialnimi cilji (socialna taksonomija)⁵². Prostovoljna uvedba se lahko izkaže za izziv, saj obseg uredbe o taksonomiji in delegiranih aktov doslej presega 500 strani⁵³ za samo dva od šestih okoljskih ciljev. Komisija razvija digitalna orodja, ki bodo olajšala uporabo taksonomije EU in poročanje o trajnostnosti⁵⁴.

Komisija je dosegla določen napredek pri izboljšanju informacij za vlagatelje o priložnostih za trajnostno financiranje

38

Ukrepi 2, 4 in 5 iz akcijskega načrta so namenjeni ustvarjanju orodij za obveščanje vlagateljev o priložnostih za trajnostno financiranje in uporabi taksonomije EU. Takšna orodja lahko spodbudijo institucionalne vlagatelje, kot so pokojninski skladi, da preusmerijo financiranje k trajnostnim naložbam (okvir 3).

39

Ukrep „priprava standardov in znakov” (ukrep 2) obravnava problem, da so nekateri finančni produkti označeni za trajnostne in zelene, čeprav bistveno škodujejo okolju. Tveganje takega lažnega zelenega oglaševanja je ena od glavnih skrbi institucionalnih vlagateljev in njihovih strank, ki so pripravljene trajnostno vlagati, in eden od glavnih razlogov za pripravo različnih znakov, kot so znak TEEC v Franciji, znak FNG Siegel v Nemčiji in znak LuxFLAG v Luksemburgu⁵⁷.

40

Leta 2019 je skupina tehničnih strokovnjakov priporočila pripravo prostovoljnega standarda EU za zelene obveznice, ki bi temeljil na merilih taksonomije EU⁵⁸, da bi zmanjšali tveganje lažnega zelenega oglaševanja in spodbudili čezmejne naložbe. Komisija je predlog o standardu EU za zelene obveznice predstavila 6. julija 2021⁵⁹. Čeprav je EU trenutno vodilna pri izdaji zelenih obveznic, ostaja njihova tržna vrednost nizka (okvir 4). Komisija načrtuje tudi izposojo do 250 milijard EUR z izdajo zelenih obveznic za financiranje mehanizma za okrevanje in odpornost⁶⁰.

41

Za druge finančne produkte (tj. investicijske sklade, produkte življenjskega zavarovanja in vloge) je Skupno raziskovalno središče pripravilo osnutek meril za povezavo uporabe okoljskega znaka EU s taksonomijo EU⁶⁴. Komisija namerava ta merila sprejeti do začetka leta 2022.

42

V zvezi s praktično uporabo taksonomije EU za standarde in znake za finančne produkte še vedno obstaja veliko negotovosti glede tega, kako dokazati skladnost s taksonomijo EU. Vprašanje je izpostavila Komisija leta 2020 na javnem posvetovanju o prenovljeni strategiji za trajnostno financiranje⁶⁵. Deležniki so se na splošno strinjali, da bi morali biti preveritelji zelenih obveznic EU avtorizirani na ravni EU. Tudi kar zadeva okoljski znak EU za finančne produkte, še vedno ni jasno, kakšno vlogo bodo imeli na primer Komisija ali evropski nadzorni organi pri nadzoru pristojnih organov, ki bodo certificirali uporabo okoljskega znaka EU, povezanega s taksonomijo EU.

43

Standardi in znaki niso edini način za spodbujanje vlagateljev k trajnostnim naložbam. Evropski organ za vrednostne papirje in trge priporoča, naj se pri naložbenem svetovanju kot dobra praksa upoštevajo vidiki trajnostnosti⁶⁶. Komisija je delegirane uredbe, v katerih je določeno obvezno upoštevanje preferenc malih vlagateljev glede trajnostnosti pri finančnem svetovanju (ukrep 4), načrtovane za drugo četrtletje 2019, sprejela aprila 2021⁶⁷.

44

Skupina tehničnih strokovnjakov Komisije je menila, da vlagatelji nimajo zanesljivih indeksov za nizke emisije, na podlagi katerih bi se na primer seznanili z donosnostjo naložb, ki so usklajene s Pariškim sporazumom⁶⁸. Leta 2019 je Komisija na podlagi poročila skupine strokovnjakov o podnebnih referenčnih vrednostih⁶⁹ oblikovala podnebni indeks EU, usklajen s Pariškim sporazumom, in indeks EU za podnebni prehod⁷⁰ (ukrep 5).

Izpostavljenost zasebnega sektorja tveganjem glede trajnostnosti bo ostala nejasna, dokler se ne bodo začele nove zahteve EU glede razkritij v celoti uporabljati

45

Komisija si je za izboljšanje obstoječih zahtev po razkritju v zvezi s trajnostnostjo prizadevala vzpostaviti nov okvir na ravni EU za finančni sektor in podjetja z ukrepoma 7 in 9. Vlagatelji in nadzorniki v finančnem sektorju še vedno nimajo dovolj informacij o izpostavljenosti različnih subjektov tveganjem glede trajnostnosti ter okoljskih in socialnih vplivih naložb. To pomanjkanje informacij ovira trajnostne naložbe in pomeni tveganje nastanka nasedlih naložb. Poleg tega deležnikom in civilni družbi preprečuje, da bi terjali odgovornost podjetij za povzročanje škode okolju in družbi⁷¹.

46

Pred ukrepanjem na ravni EU so bile sprejete pomembne nacionalne pobude, ki obravnavajo to vprašanje. V francoskem zakonu o energetskem prehodu za zeleno rast iz leta 2015⁷² je bilo na primer določeno, da morajo institucionalni vlagatelji razkriti vplive svojih naložb na podnebje in izmeriti svojo izpostavljenost podnebnim tveganjem. Na večnacionalni ravni je Odbor za finančno stabilnost ustanovil projektno skupino za finančna razkritja v zvezi s podnebjem⁷³. Leta 2017 je projektna skupina priporočila, naj finančni in nefinančni akterji razkrijejo finančne informacije, povezane s podnebjem, ki se nanašajo na upravljanje, strategijo, obvladovanje tveganja in cilje⁷⁴. Komisija je leta 2019 priporočila projektne skupine vključila v svoje smernice za razkritja v zvezi s podnebjem v okviru direktive o nefinančnem poročanju⁷⁵, vendar te smernice niso bile obvezne, sporočene informacije pa so še vedno neenake (glej dodatni odstavek 48).

47

Uredba EU o uvedbi obveznosti glede razkritij v zvezi s trajnostnostjo posebej za sektor finančnih storitev (uredba o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo, v sektorju finančnih storitev)⁷⁶ (ukrep 9) je bila sprejeta leta 2019, štiri leta po pionirskih zahtevah v francoski nacionalni zakonodaji. Da bi postala v celoti operativna, pa mora Komisija sprejeti še tehnične standarde.⁷⁷ V skladu z uredbo države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila za spremljanje, ali udeleženci na finančnem trgu izpolnjujejo zahteve po razkritju. Sodišče je ugotovilo, da Komisija doslej državam članicam ni zagotovila zadostnih smernic o tem, kako izvajati nadzor nad uporabo zahtev iz uredbe o razkritjih, povezanih s trajnostjostjo, v sektorju finančnih storitev.

48

Da bi Komisija okrepila razkritja v zvezi s trajnostnostjo podjetij, ne le za finančne institucije (ukrep 9), je nameravala odpraviti slabosti direktive o nefinančnem poročanju s predložitvijo novega predloga. Direktiva zdaj zajema le nekatera velika podjetja z več kot 500 zaposlenimi, revizija razkritij pa ni obvezna⁷⁸. Sodišče je v svojem pregledu poročanja o trajnostnosti⁷⁹ iz leta 2019 poročalo, da so nekatere države članice presegle direktivo, saj so razširile njeno področje uporabe in/ali zahtevale zunanjo revizijo nefinančnih informacij.

49

Komisija je aprila 2021 objavila zakonodajni predlog direktive o poročanju podjetij glede trajnostnosti, ki spreminja direktivo o nefinančnem poročanju. Po mnenju Komisije bi ta predlog zajemal približno 49 000 družb, ki kotirajo na borzi, zdaj pa jih je zajetih približno 11 700. V predlogu sta predvideni tudi priprava evropskih standardov za nefinančno poročanje, pri kateri bi sodelovala Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje, in podpora pobudam za standardizacijo na svetovni ravni, s katero bi se nadgradilo delo Projektne skupine za finančna razkritja v zvezi s podnebjem⁸⁰. V predlogu je obravnavan tudi eden ključnih izzivov, ki ga je Sodišče opredelilo v svojem pregledu poročanja o trajnostnosti iz leta 2019, tj. sodelovanje revizorjev. V njem je določeno, da se z zunanjo revizijo zagotavlja omejeno zagotovilo o razkritjih v zvezi s trajnostnostjo. Po mnenju Komisije zagotavljanje razumnega zagotovila, kot je potrebno za finančna poročila, še ni izvedljivo zaradi pomanjkanja ustreznih revizijskih standardov⁸¹. Niti na podlagi uredbe o taksonomiji niti na podlagi direktive o nefinančnem poročanju se ne zahteva, da organi javnega sektorja, ki niso podjetja, poročajo o trajnostnosti svojih dejavnosti, razen če države članice taka podjetja opredelijo kot subjekte javnega interesa.

50

Kar zadeva finančno poročanje, mednarodni računovodski standardi še niso bili spremenjeni tako, da bi se obravnavali vprašanja, ki se pojavljajo zaradi podnebnih sprememb, in pozivi vlagateljev⁸². Kljub temu pa je Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde izdal izobraževalno gradivo o tem, kako bi morala podjetja, ki poročajo, v okviru sedanjega sklopa mednarodnih standardov računovodskega poročanja obravnavati vprašanja, povezana s podnebjem.

Ukrepi za spodbujanje dolgoročnejših naložb so še v pripravljalni fazi in predložen ni bil noben zakonodajni predlog

51

Poudarek podukrepov Komisije v okviru ukrepa 10 je bil na opredelitvi vzrokov kratkoročne naravnanosti v finančnem sektorju.

52

Akcijski načrt vključuje tri druge ukrepe, ki bi lahko spodbudili dolgoročne trajnostne naložbe. Ti zajemajo boljše vključevanje trajnostnosti v bonitetne ocene in tržne raziskave (ukrep 6), vključitev načela trajnostnosti v bonitetne zahteve (ukrep 8) in preučitev alternativne računovodske obravnave za dolgoročne naložbene portfelje (podukrep v okviru ukrepa 9). Ti ukrepi zajemajo študije, analize, posvetovanja in pomisleke v zvezi z možnimi rešitvami. Podrobnejše informacije o posameznem ukrepu so navedene v Prilogi III.

53

Strokovna skupina na visoki ravni za trajnostno financiranje je v svojem končnem poročilu navedla, da po mnenju številnih podjetij mednarodni standard računovodskega poročanja št. 9⁸³ (MSRP 9) negativno vpliva na dolgoročno financiranje kapitalskih naložb. Komisija se je v akcijskem načrtu zavezala, da bo do konca leta 2018 poročala o učinku MSRP 9 na dolgoročne naložbe. Doslej poročila o tem še ni pripravila. Sprememba MSRP 9 je odvisna od odločitve Upravnega odbora za mednarodne računovodske standarde (IASB), ki je neodvisen od Evropske unije. Komisija je IASB sporočila svoje pomisleke. Trenutno meni, da to vprašanje ni nujno, saj se lahko podjetja, ki bi lahko bila najbolj prizadeta (zavarovalnice), odločijo, da uporabo MSRP 9 odložijo do leta 2023⁸⁴.

Finančna podpora EU za naložbe ne temelji na usklajenih trajnostnih merilih

54

Sodišče v tem oddelku oceni, ali akcijski načrt obravnava vprašanja večjih tveganj in stroškov za nekatere trajnostne naložbe ter pomanjkanje razpoložljivih trajnostnih projektov (glej odstavek 05). Poleg tega preuči, kako EU uporablja dobro prakso v zvezi s trajnostnim financiranjem v večletnih finančnih obdobjih 2014–2020 in 2021–2027. Sodišče na kratko opiše: (a) vlogo EIB pri financiranju podnebnih ukrepov in okoljske trajnostnosti; (b) to, kako EFSI podpira in zajema področja, na katerih so trajnostne naložbe najbolj potrebne, in kako naj bi jih podpiral in zajemal InvestEU, ter (c) ureditve za oceno trajnostnosti naložb, financiranih z nepovratnimi sredstvi EU.

EIB ima pomembno vlogo pri trajnostnem financiranju

55

Sodišče je pri preučevanju podpore EFSI trajnostnim naložbam pregledalo vlogo EIB pri trajnostnem financiranju. Najprej je preverilo, ali EIB trajnostnim projektom zagotavlja financiranje pod ugodnimi pogoji. Nato je preverilo, ali EIB prispeva k zmanjšanju tveganj in stroškov trajnostnih naložb za druge vlagatelje. Nazadnje je pregledalo druge načine, na katere EIB spodbuja uporabo načel trajnostnega financiranja.

EIB financira projekte v zvezi s podnebnimi ukrepi pod ugodnimi pogoji

56

V obdobju 2012–2020 je EIB poročala o financiranju v višini 197 milijard EUR, s katerim je bilo podprtih za 670 milijard EUR naložb v projekte, ki varujejo okolje, zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov in državam pomagajo pri prilagajanju na vplive podnebnih sprememb⁸⁵. EIB namerava do leta 2025 povečati delež financiranja za podnebne ukrepe in okoljsko trajnostnost na 50 %, kar naj bi v obdobju 2021–2030 pomenilo financiranje EIB v višini 292 milijard EUR. Cilj skupine EIB je v tem obdobju podpreti naložbe v podnebje in okolje v višini 1 bilijona EUR⁸⁶ (tabela 2). Podprte naložbe vključujejo prispevke iz EFSI in InvestEU ter financiranje podnebnih ukrepov in okoljske trajnostnosti, ki jih zagotavlja Evropski investicijski sklad (EIF)⁸⁷, skupaj z drugim zasebnim in javnim sofinanciranjem podprtih projektov. EIB ni objavila natančnejše razčlenitve svojih napovedi po podnebnih in okoljskih ciljih. Pri financiranju, ki ga podpira EFSI, je EIB ponudila financiranje pod običajno boljšimi pogoji (kot sta nižja obrestna mera ali daljše obdobje odplačevanja), kot bi jih posojilojemalec lahko pridobil na trgu.

EIB preverja skladnost z okoljskimi in socialnimi standardi

57

Sodišče je preučilo postopke skrbnega pregleda EIB na področju okolja in sociale, ki se uporabljajo za operacije EFSI, da bi ocenilo, kako EIB zagotavlja trajnostnost projektov EFSI. Kako so se ti postopki uporabljali v praksi, je preverilo za 12 projektov EFSI.

58

Sodišče je ugotovilo, da EIB pri naložbah s pomembnim okoljskim in socialnim vplivom ocenjuje skladnost z okoljskimi in socialnimi standardi, ki so pogodbeni pogoj za prejemanje financiranja⁸⁸. EIB ocenjuje tudi odpornost projektov proti podnebnim spremembam in lahko zahteva, da se projekti spremenijo, da bi se njihova tveganja, povezana s podnebjem, omejila (odstavek 02).

59

Sodišče je pri pregledu postopkov skrbnega pregleda EIB ugotovilo, da EIB ocenjuje količino potencialnih emisij toplogrednih plinov⁸⁹ in uporablja „ceno ogljika v senci”, da bi v stroške projekta vključila zunanje negativne učinke emisij⁹⁰. S tem se dejansko zmanjšajo ekonomska vzdržnost projektov z večjimi emisijami in njihove možnosti, da bi jih financirala EIB.

60

Pri naložbah EFSI v sklade, ki jih je preučilo Sodišče, je bila EIB pogosto v začetni skupini vlagateljev. Zaradi strogih postopkov skrbnega pregleda lahko zgodnja udeležba EIB za druge potencialne vlagatelje pomeni, da bo sklad verjetno vlagal v finančno vzdržne in trajnostne projekte. S tem se lahko zmanjšajo stroški njihovega skrbnega pregleda in povečajo njihove naložbe.

61

V zvezi s preglednostjo in razkritji EIB poroča o tem, ali projekt ob zaključku izpolnjuje pogodbene okoljske in socialne pogoje. EIB ni bilo treba javno poročati o dejanskih podnebnih in okoljskih rezultatih na ravni projektov, povezanih z zaključenimi operacijami EFSI. EIB ne objavlja seznama povezanih projektov, ki jih podpira z naložbami v sklade, zato se okoljska ali socialna uspešnost teh projektov ne razkrije.

EIB spodbuja trajnostno financiranje z dialogom z vlagatelji o uporabi trajnostnih meril

62

EIB spodbuja tudi trajnostno financiranje, tako da druge javne in zasebne vlagatelje spodbuja k sprejetju dobre prakse trajnostnega financiranja. Sodišče je že poročalo o njeni pozitivni vlogi pri oblikovanju skupnih načel za spremljanje financiranja podnebnih ukrepov⁹¹, v tem dokumentu pa obravnava njeno vlogo pri izvajanju okoljskega in socialnega skrbnega pregleda.

63

Sodišče je ugotovilo, da EIB pri uporabi trajnostnih meril za projekte vodi dialog z drugimi sodelujočimi vlagatelji, podjetji in javnimi organi. Na ta način spodbuja večjo sprejetost strožjih podnebnih in okoljskih standardov. EIB posodablja svoje postopke skrbnega pregleda in je že posodobila metodologijo spremljanja odhodkov za podnebne ukrepe tako, da se zdaj pri njih upoštevajo merila taksonomije EU⁹². S tem naj bi se podprlo uvajanje taksonomije EU.

Podpora EFSI ni zajemala vseh področij, na katerih so trajnostne naložbe najbolj potrebne

EFSI je podpiral malo trajnostnih naložb v srednji in vzhodni Evropi

64

Sodišče je analiziralo prispevek portfelja EFSI k doseganju podnebnih ciljev v obdobju 2015–2020. Analiza Sodišča je bila omejena, ker informacije o spremljanju odhodkov za podnebne ukrepe ne zajemajo naložb, povezanih z MSP, ki predstavljajo 45 % portfelja (slika 7). Razlog za to je uredba o EFSI, v kateri takšno spremljanje in poročanje ni predvideno.

65

V večletnem finančnem okviru 2021–2027 bo spremljanje odhodkov za podnebne ukrepe za program InvestEU vključevalo MSP. Poleg tega lahko izvajalski partnerji InvestEU merila taksonomije EU uporabljajo za določitev bistvenega prispevka k okoljskim ciljem. Komisija je uvedla tudi zadevne ključne kazalnike smotrnosti za merjenje podnebne in okoljske uspešnosti trajnostnih infrastrukturnih projektov, kot je letno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.⁹³ S tem se bodo izboljšale informacije o prispevku InvestEU k podnebnim ukrepom in okolju v primerjavi z EFSI. Vendar ureditve poročanja ne vključujejo dejanskih podnebnih in okoljskih rezultatov zaključenih operacij na ravni z njimi povezanih projektov, uporaba meril taksonomije EU pa je zgolj izbirna, saj lahko izvajalski partnerji namesto nje uporabijo spremljanje podnebnih ukrepov EU ali drugo dogovorjeno metodologijo.

66

Sodišče je ugotovilo, da so v obdobju 2015–2020 jamstva EFSI, povezana s podnebnimi ukrepi, skoraj izključno podpirala naložbe za blažitev podnebnih sprememb (slika 8). Od 19,4 milijarde EUR financiranih naložb v zvezi s podnebnimi ukrepi se jih je 32,4 % nanašalo na energijo iz obnovljivih virov, pri čemer so zajemali predvsem sončne in vetrne elektrarne. Nadaljnjih 26,2 % financiranih naložb, povezanih z energijsko učinkovitostjo, je zajemalo predvsem financiranje prenove stavb ter soproizvodnjo toplote in električne energije. Samo 3,5 % financiranih naložb je bilo povezanih s prilagajanjem podnebnim spremembam, kar bi lahko odražalo posebne težave na področju priprave dobičkonosnih naložb za prilagajanje (odstavek 05).

67

Strokovna skupina na visoki ravni je leta 2018 ugotovila, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti pospešitvi naložb v infrastrukturo v državah srednje in vzhodne Evrope, saj te predstavljajo večino vrzeli na področju naložb v trajnostno infrastrukturo⁹⁴. Sodišče je ugotovilo, da so bili zneski operacij EFSI v podporo podnebnim ukrepom do leta 2020 v teh državah še vedno zanemarljivi (slika 9). Skupaj so naložbe v podnebne ukrepe v obdobju 2015–2020 predstavljale 23 % celotnega financiranja EFSI v tej regiji v primerjavi z 52 % v zahodni in severni Evropi ter 37 % v južni Evropi. Leta 2021 so bile v poročilu EIB, ki temelji na analizi nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic, potrjene večje potrebe po podnebnih naložbah v srednji in vzhodni Evropi.⁹⁵

68

Ker bo podpora InvestEU, tako kot podpora EFSI, odvisna od dejavnikov, kot sta povpraševanje na trgu in razpoložljivost drugih virov financiranja, bodo za izboljšanje geografske zajetosti potrebni aktivni ukrepi za krepitev zmogljivosti za ustvarjanje trajnostnih projektov v sektorjih in na območjih, na katerih jih ni dovolj.

EU k pripravi zadostnega nabora trajnostnih projektov ne pristopa proaktivno

69

Strokovna skupina na visoki ravni je leta 2018 poudarila, da so na ravni EU potrebni ukrepi, ki bodo prispevali k naboru trajnostnih projektov, zlasti v srednji in vzhodni Evropi. V zvezi s tem je priporočila ustanovitev subjekta EU – Sustainability Infrastructure Europe –, ki bi:

• dopolnjeval obstoječe svetovalne storitve na področju priprave trajnostnih naložbenih projektov,
• prispeval k povezovanju projektov z zasebnimi finančnimi vlagatelji,
• sodeloval z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami ter s tem države članice podpiral pri pripravi naborov projektov v okviru njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov⁹⁶.

70

V akcijskem načrtu (ukrep 3) se je Komisija zavezala, da bo okrepila svetovalne zmogljivosti za pripravo trajnostnih infrastrukturnih projektov, vendar ne bo ustanovila ločenega subjekta s funkcijami, predvidenimi za subjekt Sustainability Infrastructure Europe.

71

Komisija namerava svetovalne storitve okrepiti z ustanovitvijo svetovalnega vozlišča InvestEU. To novo vozlišče bo uporabljalo podoben pristop kot Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe (EIAH), ki je bilo leta 2015 ustanovljeno skupaj z EFSI. Sodišče je pri reviziji tega vozlišča iz leta 2020 ugotovilo, da je do konca leta 2018 v srednji in vzhodni Evropi opravilo 10 % svojih svetovalnih nalog v najbolj prednostnih sektorjih, kot sta energetika, promet in okolje, pri čemer je bilo 16 % vseh nalog povezanih s podnebnimi ukrepi⁹⁷. Do konca marca 2021 se je število svetovalnih nalog v najbolj prednostnih sektorjih v srednji in vzhodni Evropi povečalo, s podnebnimi ukrepi pa je bilo povezanih 33 % nalog EIAH. Komisija je sprejela tudi ukrepe, da bi obravnavala priporočila Sodišča glede boljšega usmerjanja svetovanja na neizpolnjene potrebe.

72

Nov portal InvestEU bo nosilcem projektov omogočil, da informacije o svojih projektih objavijo na portalu InvestEU, ki je nadaljevanje Evropskega portala naložbenih projektov za obdobje 2015–2020. Vendar portal ni bil zasnovan za aktivno usmerjanje vlagateljev niti za zagotavljaje trajnostnih ali drugih tehničnih in finančnih ocen projektov, objavljenih na portalu.

73

Nacionalni energetski in podnebni načrti so bili med drugim zasnovani, da podpirajo pripravo nabora trajnostnih projektov na področju podnebja in energije tako, da vlagateljem zagotavljajo jasnost glede obsega in vrste naložb, ki jih načrtujejo države članice. Vendar je Sodišče ugotovilo, da so bile informacije o potrebah po naložbah⁹⁸, vključene v načrte, nepopolne, neusklajene (Priloga V) in zelo različne (slika 10). Čeprav je Komisija državam članicam zagotovila nekaj podpore, ni pripravila skupnega okvira, ki bi ga države članice uporabljale pri ocenjevanju svojih potreb in opredeljevanju vodilnih trajnostnih projektov. Zato obstaja tveganje, da nekateri nacionalni energetski in podnebni načrti ne bodo prispevali k verodostojnemu naboru trajnostnih projektov v sektorjih in na območjih, kjer ga trenutno ni na voljo.

Proračun EU nima usklajenih znanstveno utemeljenih meril za preprečevanje bistvene škode za okolje

74

Sodišče je preučilo, ali so bile pravne določbe za programe porabe EU za obdobje 2021–2027 ter mehanizem za okrevanje in odpornost usklajene z ukrepi Komisije za trajnostno financiranje. Čeprav so taksonomija EU ter standardi, znaki in zahteve glede razkritja, ki temeljijo na njej, namenjeni predvsem udeležencem na finančnem trgu, jih lahko uporablja tudi javni sektor. Kot je navedeno zgoraj (glej odstavek 63), se je EIB že odločila, da bo merila taksonomije EU uporabljala za svoje operacije, ki bodo zajemale tudi tiste, ki jih podpira InvestEU. Komisija se je zavezala, da bo „preučila, kako se lahko taksonomija EU uporablja v okviru evropskega zelenega dogovora v javnem sektorju, in sicer zunaj InvestEU”, ter poudarila, kako pomembna je skladnost zasebnega in javnega sektorja⁹⁹. Skupina tehničnih strokovnjakov je priporočila, naj proračun EU pri vseh naložbah upošteva načela iz taksonomije EU, da se ne škoduje bistveno¹⁰⁰.

75

Čeprav taksonomija EU ni bila vzpostavljena za preprečevanje financiranja netrajnostnih naložb, se lahko merila taksonomije EU uporabijo za preverjanje, ali naložba škoduje okolju. Sodišče je preučilo, ali bodo glavni programi porabe EU uporabljali merila taksonomije EU, da bi bila ocena okoljske škode primerljiva z oceno, ki jo opravi EIB.

Načelo, da se ne škoduje bistveno, se ne uporablja za vse odhodke EU

76

Sodišče je ugotovilo, da pri zagotavljanju financiranja iz proračuna EU ni usklajene in zavezujoče zahteve za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno, ki bi veljala za vse dejavnosti. Tako načelo je bilo uvedeno z uredbo o skupnih določbah (ki se uporablja za sklade kohezijske politike) in v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost. Do takrat, ko se je izvajala revizija, je Komisija objavila le ustrezne smernice za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno, v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost¹⁰¹. Vendar je v skladu s smernicami mehanizma za okrevanje in odpornost uporaba specifičnih meril taksonomije EU pri izvajanju tega načela le izbirna¹⁰². Kar zadeva skupno kmetijsko politiko, načelo, da se ne škoduje bistveno, ni bilo uvedeno v ustrezno zakonodajo.

77

Smernice InvestEU za preverjanje trajnostnosti¹⁰³ vsebujejo priporočila o tem, kako ugotoviti, ali imajo projekti okoljski, podnebni ali socialni vpliv. Oblikovane so bile v sodelovanju z izvajalskimi partnerji, v njih pa se upoštevajo načelo EU, da se ne škoduje bistveno, in ustrezna merila. Sodišče v drugih programih porabe EU ni odkrilo nobenih zahtev, s katerimi bi se posamezni naložbeni projekti ocenjevali glede na socialne in okoljske standarde, primerljive s tistimi, ki jih uporablja EIB ali InvestEU. To pomeni, da se lahko za določitev okoljske in socialne trajnostnosti istih dejavnosti, ki se financirajo iz različnih programov EU, uporabijo premalo stroga ali različna merila.

78

Sodišče je ugotovilo tudi, da nekateri programi porabe EU omogočajo financiranje okolju škodljivih dejavnosti. Kohezijska politika na primer omogoča omejene naložbe v plinsko infrastrukturo v nekaterih državah članicah¹⁰⁴. Države članice lahko v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost izjemoma in ob oceni vsakega posameznega primera podprejo tudi naložbe v fosilna goriva v primerih, v okviru katerih bi prehod z ogljično intenzivnih virov energije privedel do velikega in hitrega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov¹⁰⁵. Kot je ugotovilo Evropsko računsko sodišče, obstaja tveganje, da bodo vse naložbe v fosilna goriva postale nasedle naložbe¹⁰⁶. Nasprotno pa se je EIB odločila, da bo od začetka leta 2022 postopoma opustila podporo za projekte infrastrukture konvencionalnega fosilnega goriva in proizvodnje električne energije, vključno z zemeljskim plinom¹⁰⁷.

Postopki za spremljanje prispevka proračuna EU k podnebnim ciljem niso tako strogi in znanstveno utemeljeni kot merila taksonomije EU

79

Čeprav EU ne ocenjuje prispevka posameznih projektov k doseganju podnebnih ciljev, kot to počne EIB, Komisija spremlja odhodke iz proračuna EU, namenjene podnebnim ukrepom („spremljanje odhodkov za podnebne ukrepe”). Komisija v ta namen uporabi koeficient v višini 100 % za proračunsko porabo, za katero oceni, da znatno prispeva k podnebnim ukrepom, 40 % za porabo z zmernim prispevkom in 0 % za porabo z zanemarljivim prispevkom¹⁰⁸. Sodišče je v svojih prejšnjih poročilih ugotovilo, da lahko ta metodologija privede do precenjevanja prispevka k podnebnim ukrepom. Metodologijo je kritiziralo predvsem zaradi preobsežne uporabe 100-odstotnega koeficienta¹⁰⁹ ter neporočanja o dejanskih odhodkih in rezultatih. Ugotovilo je tudi, da Komisija ne upošteva negativnega vpliva nekaterih dejavnosti, ki jih financira EU, na podnebne spremembe¹¹⁰.

80

V okviru sistema za obdobje 2021–2027 bodo morale dejavnosti, ki se podpirajo iz mehanizma za okrevanje in odpornost ter skladov kohezijske politike, v nekaterih primerih dosegati pragove, ki temeljijo na merilih taksonomije EU, da bi se lahko poročalo, da 100-odstotno prispevajo k podnebnim ukrepom¹¹¹. Za dejavnosti, ki ne izpolnjujejo meril taksonomije EU, bo Komisija še naprej uporabljala 40-odstotni koeficient. Sodišče je ugotovilo, da tudi na drugih področjih proračunski pristop EU k spremljanju porabe, povezane s podnebnimi ukrepi, ne upošteva meril taksonomije EU (okvir 5). Nedosledna uporaba taksonomije EU pomeni tveganje, da financiranje, namenjeno podnebnemu delu mehanizma za okrevanje in odpornost, ne bo izpolnjevalo meril, ki temeljijo na taksonomiji EU in se bodo uporabljala za standard EU za zelene obveznice.

81

Sodišče je ugotovilo, da bi morala biti podpora EU za naložbe bolje usklajena z načeli trajnostnega financiranja. Financiranje EU z nepovratnimi sredstvi ni zgled pri uporabi trajnostnih meril in načela taksonomije EU, da se ne škoduje bistveno. Z uporabo meril taksonomije EU pri dodeljevanju nepovratnih sredstev in/ali spremljanju odhodkov bi se zagotovilo bolj točno, primerljivo in znanstveno utemeljeno spremljanje podatkov v zvezi z odhodki za podnebne ukrepe. EU bi lahko z uporabo taksonomije EU za proračun EU tudi dajala zgled in zagotovila skladnost s ciljem iz akcijskega načrta, tj. spodbujanje trajnostnega financiranja v zasebnem sektorju.

Zaključki in priporočila

82

Sodišče zaključuje, da je za preusmeritev zasebnega in javnega financiranja k trajnostnim naložbam potrebnih več ukrepov EU. Ukrepe iz akcijskega načrta je treba zaključiti, spremljati pa jih morajo ukrepi za boljše upoštevanje socialnih in okoljskih stroškov netrajnostnih gospodarskih dejavnosti. Poleg tega mora EU uporabljati usklajena merila za določitev trajnostnosti naložb, ki jih podpira, in bolje usmeriti prizadevanja, da bi ustvarila trajnostne naložbene priložnosti.

83

Sodišče je ugotovilo, da je bilo sedem od desetih ukrepov iz akcijskega načrta namenjenih glavnemu vprašanju, tj. izboljšanju preglednosti v zvezi s trajnostnimi dejavnostmi in finančnimi produkti. Samo en ukrep je bil namenjen obravnavanju glavnih vprašanj v zvezi z zmanjšanjem tveganja in stroškov financiranja trajnostnih naložb ter spodbujanju priprave trajnostnih projektov. Akcijskega ukrepa niso spremljali zadostni ukrepi, ki bi upoštevali okoljske stroške netrajnostnih dejavnosti (odstavki 15–22).

84

Pri številnih ukrepih iz akcijskega načrta je prišlo do zamud, zato so potrebna nadaljnja prizadevanja, da bi ukrepi postali operativni. Komisija se je osredotočila na pripravo taksonomije EU, ki bi lahko pojasnila, katere dejavnosti so trajnostne, in ki bi zagotovila podlago za razkritja zasebnega in javnega sektorja v zvezi s trajnostnostjo. Pri začetku veljavnosti taksonomije EU je bilo precej zamude, zaradi česar so imeli zamudo tudi drugi ukrepi, ki temeljijo na njej, kot so označevanje finančnih produktov in razkritja v zvezi s trajnostnostjo. Sodišče meni, da bi lahko bila taksonomija EU, ko bo začela veljati, dobro znanstveno utemeljeno orodje za vlagatelje, da bodo preverili naložbene priložnosti, in podjetja, da bodo uskladila svoje gospodarske dejavnosti s cilji trajnostnega razvoja (odstavki 27–36).

85

Uspešnost taksonomije EU in sistemov označevanja bo v veliki meri odvisna od njihove prostovoljne uporabe in od tega, ali bo njihova verodostojnost podprta z ustreznim preverjanjem. To se lahko zaradi števila in zapletenosti meril taksonomije EU izkaže za izziv. Poleg tega bosta izpostavljenost zasebnega sektorja tveganjem glede trajnostnosti ter vpliv podjetij na okolje in družbo ostala nejasna, dokler se ne bodo začele nove zahteve EU glede razkritij v celoti uporabljati. Sodišče meni, da Komisija še ni zadostno pojasnila ureditev, v skladu s katerimi morajo pristojni organi držav članic preverjati razkritja, povezana s trajnostjo udeležencev na finančnem trgu, predlagane ureditve glede revidiranja poročanja podjetij glede trajnostnosti razkritij pa še niso bile zakonsko potrjene. Poleg tega so ukrepi za spodbujanje dolgoročnejših naložb še vedno v pripravljalni fazi in predložen ni bil noben zakonodajni predlog (odstavki 37–53).

Priporočilo 1 – Dokončati ukrepe iz akcijskega načrta ter pojasniti ureditev glede skladnosti in revizije

Sodišče priporoča, naj Komisija:

1. dokonča zapoznele elemente regulativnih ukrepov iz akcijskega načrta, pri katerih je prišlo do zamude, zlasti taksonomijo EU, in spremlja pripravljalne ukrepe na področju upravljanja podjetij;
2. pojasni ureditve za preverjanje trditev o skladnosti naložb, povezanih s finančnimi produkti, s taksonomijo EU;
3. pojasni vlogo revizorjev pri preverjanju poročanja in razkritij podjetij glede trajnostnosti in nadzornikov pri preverjanju razkritij udeležencev na finančnem trgu.

Časovni okvir: konec leta 2022 za (a), (b) in (c).

86

Kot je ugotovila strokovna skupina na visoki ravni, ukrepi Komisije za preusmeritev zasebnega financiranja k trajnostnim naložbam ne bodo uspešni, če negativni okoljski in socialni stranski učinki ne bodo vključeni v ceno gospodarskih dejavnosti. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da je Komisija začela delo v zvezi s predlogi za revizijo sistema EU za trgovanje z emisijami in uredbe o porazdelitvi prizadevanj, ki zajema obstoječe ukrepe za zmanjšanje emisij v EU (odstavki 22–26).

Priporočilo 2 – Bolje prispevati k trajnostnemu financiranju, in sicer z določanjem cen emisij toplogrednih plinov

Da bi se bolje upoštevali okoljski in socialni stroški netrajnostnih gospodarskih dejavnosti ter povečala privlačnost trajnostnega financiranja, Sodišče priporoča, naj Komisija opredeli dodatne ukrepe, katerih cilj bo zagotoviti, da bo določanje cen emisij toplogrednih plinov bolje odražalo njihove okoljske stroške.

Časovni okvir: konec leta 2022.

87

Finančna podpora EU za naložbe ne temelji na usklajenih standardih trajnostnosti. EIB ima pomembno vlogo pri zagotavljanju financiranja za trajnostne projekte pod ugodnimi pogoji ter ocenjevanju skladnosti z okoljskimi in socialnimi standardi. Spodbuja tudi trajnostno financiranje z dialogom z vlagatelji o uporabi trajnostnih meril. Vendar povpraševanje po podpori EFSI ni ustrezno zajelo vseh sektorjev in geografskih območij, na katerih so potrebne trajnostne naložbe. V primerjavi z drugimi območji je bilo srednji in vzhodni Evropi namenjene manj podpore EFSI za podnebne ukrepe, naložbe v prilagajanje podnebnim spremembam pa predstavljajo le majhen delež financiranja, ki ga podpira EFSI. Sodišče je ugotovilo tudi, da ureditve poročanja za InvestEU ne vključujejo dejanskih podnebnih in okoljskih rezultatov projektov, povezanih s finančnimi operacijami, ter ne razkrivajo zneskov financiranja InvestEU, ki se spremljajo v skladu z merili taksonomije EU (odstavki 55–67).

Priporočilo 3 – Poročati o podnebnih in okoljskih rezultatih programa InvestEU

Da bi se izboljšala preglednost naložb in rezultatov InvestEU, Sodišče Komisiji priporoča, naj:

1. razkrije, koliko financiranja InvestEU se spremlja z uporabo taksonomije EU;
2. poroča o rezultatih, povezanih s podnebjem, kot je dejansko zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, za ustrezne zaključene operacije financiranja.

Časovni okvir: od konca leta 2022.

88

Sodišče je ugotovilo tudi, da EU nima proaktivnega pristopa k pripravi zadostnega nabora trajnostnih projektov. V enem od prejšnjih poročil je Sodišče ugotovilo, da je Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe v srednji in vzhodni Evropi izvedlo malo svetovalnih nalog v prednostnih sektorjih, kot sta energetika in promet. Ugotovilo je, da je bil naknadno dosežen napredek pri ciljnem usmerjanju svetovalne podpore k tem področjem in pri pripravi projektov, ki bi jih bilo mogoče podpirati v okviru jamstva InvestEU. Vendar na ravni EU ni storitve, ki bi vlagatelje aktivno usmerjala k projektom, potencial nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov za pripravo trajnostnih projektov pa je premalo izkoriščen (odstavki 69–73).

Priporočilo 4— Pripraviti nabor trajnostnih projektov

Sodišče priporoča, naj Komisija:

1. nameni prednost svetovalni podpori za področja in sektorje, ki imajo velike potrebe po trajnostnih naložbah, vendar majhno zmogljivost za pripravo potrebnih projektov, tudi za prilagajanje podnebnim spremembam;
2. glede na prihodnjo posodobitev nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov državam članicam pomaga izboljšati popolnost in doslednost informacij, ki jih zagotovijo v svojih osnutkih posodobljenih načrtov o potrebah po naložbah v različnih sektorjih in regijah, vključno v zvezi s prilagajanjem na podnebne spremembe.

Časovni okvir: konec leta 2023.

89

Ureditve za ocenjevanje trajnostnosti porabe EU ne upoštevajo v celoti dobre prakse trajnostnega financiranja, kar zadeva uporabo načela, da se ne škoduje bistveno, ter znanstvenih okoljskih in socialnih meril, kot so tista, ki so bila pripravljena za taksonomijo EU. Sodišče je ugotovilo, da pri zagotavljanju financiranja iz proračuna EU ni usklajene in zavezujoče zahteve za uporabo načela, da se ne škoduje bistveno, ki bi veljala za vse dejavnosti. Tako načelo je bilo sicer uvedeno za sredstva, za katera velja uredba o skupnih določbah in uredba o mehanizmu za okrevanje in odpornost, ni pa bilo na primer vključeno v ustrezno zakonodajo skupne kmetijske politike. Komisija je izdala le smernice za uporabo tega načela v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost. Vendar je uporaba meril taksonomije EU pri izvajanju tega načela v okviru tega mehanizma za okrevanje in odpornost izbirna. Poleg tega Sodišče v programih porabe EU, razen pri InvestEU, ni odkrilo nobenih zahtev, s katerimi bi se posamezni naložbeni projekti ocenjevali glede na socialne in okoljske standarde, primerljive s tistimi, ki jih uporablja EIB. To pomeni, da se lahko za določitev okoljske in socialne trajnostnosti istih dejavnosti, ki se financirajo iz različnih programov EU, uporabijo premalo stroga ali različna merila (odstavki 74–78).

90

Postopki za spremljanje prispevka proračuna EU k podnebnim ciljem niso tako strogi in znanstveno utemeljeni kot merila taksonomije EU, ki se jih je EIB zavezala uporabljati. Če EU ne bo uporabila taksonomije EU za svoj proračun, tvega, da bo ogrozila svoja prizadevanja za spodbujanje trajnostnega financiranja v zasebnem sektorju. Tvega tudi, da bo prispevek proračuna EU k podnebnim ukrepom precenjen in ne bo primerljiv s podatki EIB in InvestEU za spremljanje odhodkov za podnebne ukrepe. Nazadnje tvega tudi, da financiranje, namenjeno podnebnemu delu mehanizma za okrevanje in odpornost, ne bo izpolnjevalo standardov, ki temeljijo na taksonomiji EU in ki se bodo uporabljali za standard EU za zelene obveznice. To bi lahko vplivalo tudi na pripravljenost finančnih trgov za nakup zelenih obveznic ter financiranje mehanizma za okrevanje in odpornost (odstavki 79–81).

Priporočilo 5 – Dosledna uporaba načela, da se ne škoduje bistveno, in meril taksonomije EU v celotnem proračunu EU

Sodišče priporoča, naj Komisija:

1. v celotnem proračunu EU dosledno uporablja načelo, da se ne škoduje bistveno;
2. načelo, da se ne škoduje bistveno, vključi v predlog spremenjene finančne uredbe;
3. v celoti vključi merila taksonomije EU v metodologijo EU za spremljanje podnebnih sprememb, če in ko bodo ta na voljo;
4. dopolni sedanje poročanje o prispevku proračuna EU k podnebnim ukrepom z razkritjem odhodkov EU, povezanih s podnebjem, ki se nanašajo na uporabo 100-odstotnega koeficienta na podlagi meril taksonomije EU.

Časovni okvir: po sprejetju delegiranih aktov o taksonomiji EU (2022).

91

Komisija je o izvajanju akcijskega načrta poročala šele julija 2021. Poleg tega ni pripravila kazalnikov uspešnosti, povezanih s cilji akcijskega načrta. Brez teh kazalnikov ne bo mogoče spremljati napredka in oceniti smotrnosti preusmerjanja financiranja k trajnostnim naložbam (odstavki 27–29).

Priporočilo 6 – Spremljati akcijski načrt in prihodnjo strategijo za trajnostno financiranje ter poročati o njima

Sodišče priporoča, naj Komisija:

1. oblikuje skupne kazalnike uspešnosti, ki bodo omogočali boljše spremljanje napredka;
2. poroča o izvajanju akcijskega načrta in morebitni novi strategiji za trajnostno financiranje.

Časovni okvir: konec leta 2023.

To poročilo je sprejel senat V, ki ga vodi Tony Murphy, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu 20. julija 2021.

Priloge

Priloga I – Zajetost glavnih priporočil strokovne skupine na visoki ravni v akcijskem načrtu

Glavna priporočila strokovne skupine na visoki ravni		Zadevni deli akcijskega načrta
1	Vzpostaviti in vzdrževati skupno taksonomijo za trajnostnost na ravni EU	Ukrep 1: vzpostavitev sistema klasifikacije EU za trajnostne dejavnosti
2	Pojasniti dolžnosti vlagatelja za boljše vključevanje dolgoročne perspektive in preference glede trajnostnosti	Ukrep 4: vključevanje trajnostnosti pri izvajanju finančnega svetovanja Ukrep 7: pojasnitev dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja
3	Posodobiti pravila glede razkritij, da bodo tveganja glede trajnostnosti pregledna, začenši s podnebnimi spremembami	Ukrep 7: pojasnitev dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja Ukrep 9: krepitev razkrivanja trajnostnosti in oblikovanje računovodskih pravil
4	Glavni elementi strategije za trajnostno financiranje za male vlagatelje: naložbeno svetovanje, okoljski znak in minimalni standardi za družbeno odgovorne naložbe	Ukrep 2: priprava standardov in znakov za zelene finančne produkte Ukrep 4: vključevanje trajnostnosti pri izvajanju finančnega svetovanja
5	Pripraviti in izvajati uradne evropske standarde in znake za trajnostnost, začenši z zelenimi obveznicami	Ukrep 2: priprava standardov in znakov za zelene finančne produkte
6	Ustanoviti subjekt Sustainability Infrastructure Europe	V akcijskem načrtu ni zadevnih ukrepov
7	Upravljanje in vodenje (bolje uskladiti podjetniško kulturo z dolgoročnimi obeti)	Ukrep 10: spodbujanje trajnostnega upravljanja podjetij in zmanjševanje kratkoročne naravnanosti kapitalskih trgov
8	Vključiti trajnostnost v nadzorno nalogo evropskih nadzornih organov (ESA) in razširiti horizont spremljanja tveganj	Ukrep 4: vključevanje trajnostnosti pri izvajanju finančnega svetovanja Ukrep 8: vključevanje načela trajnostnosti v bonitetne zahteve

Priloga II – Izvedba in izidi ukrepov iz akcijskega načrta EU

Priloga III – Najpomembnejši in najnovejši razvoj dogodkov v zvezi z akcijskim načrtom

Akcijski načrt	Najpomembnejši in najnovejši razvoj dogodkov
Ukrep 1: vzpostavitev sistema klasifikacije EU za trajnostne dejavnosti	Komisija je marca 2020 objavila poročilo z naslovom Taxonomy: Final report of the Technical Expert Group on Sustainable Finance, vključno s priporočili za zasnovo taksonomije EU. Tehnična priloga, ki dopolnjuje poročilo, vsebuje predlog tehničnih meril za pregled gospodarskih dejavnosti, ki lahko bistveno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju nanje. Junija 2020 je bila sprejeta uredba o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb – uredba o taksonomiji. Novembra 2020 je Komisija objavila osnutek delegiranega akta o izvajanju tehničnih meril za pregled za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Aprila 2021 je Komisija objavila spremenjeni osnutek delegiranega akta o izvajanju tehničnih meril za pregled za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Delegirani akt je bil sprejet junija 2021 in se bo uporabljal od 1. januarja 2022.
Ukrep 2: priprava standardov in znakov za zelene finančne produkte	Leta 2019 je skupina tehničnih strokovnjakov predlagala oblikovanje prostovoljnega standarda EU za zelene obveznice. Za to bi bilo potrebno financiranje dejavnosti, ki izpolnjujejo tehnična merila za pregled iz taksonomije EU. Izdajatelji bi bili dolžni poročati na primer o dejavnostih, ki se financirajo z zeleno obveznico. Komisija je začela javno posvetovanje o standardu EU za zelene obveznice, ki je potekalo od junija do oktobra 2020. Komisija je 6. julija 2021 predstavila zakonodajni predlog za standard za evropske zelene obveznice. Oktobra 2020 je Skupno raziskovalno središče Komisije predložilo osnutek meril za maloprodajne finančne produkte, na podlagi katerih bi se ti šteli za trajnostne. Ko bodo merila pripravljena, bodo sprejeta s sklepom Komisije, predvidenim za konec leta 2021 oz. začetek leta 2022. Delo v zvezi z razvojem meril za okoljski znak EU za finančne produkte za prebivalstvo še poteka.
Ukrep 3: Spodbujanje naložb v trajnostne projekte	Sprejetje uredbe o InvestEU marca 2021 in 30-odstotno povečanje vključevanja podnebnih ukrepov v proračun EU
Ukrep 4: vključevanje trajnostnosti pri izvajanju finančnega svetovanja	V posodobljenih smernicah ESMA je navedeno le, da bi bila vključitev trajnostnosti pri izvajanju finančnega svetovanja dobra praksa. Komisija je 21. aprila 2021 odobrila delegirane akte o upoštevanju preferenc malih vlagateljev glede trajnostnosti pri finančnem svetovanju. Nanašajo se na naložbeno in zavarovalniško svetovanje.
Ukrep 5: razvoj referenčnih vrednosti za trajnostnost	S spremembo uredbe o podnebnih referenčnih vrednostih iz novembra 2019 sta bili vzpostavljeni dve vrsti podnebnih referenčnih vrednosti EU: referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom. V Uredbi je tudi določeno, da mora Komisija oceniti izvedljivost širše okoljske, socialne in upravljavske referenčne vrednosti. Komisija je 17. julija 2020 na podlagi končnega poročila skupine tehničnih strokovnjakov o podnebnih referenčnih merilih EU ter razkritjih v zvezi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi referenčnimi vrednostmi sprejela delegirane akte, v katerih so določena razkritja v zvezi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskim dejavniki.
Ukrep 6: boljše vključevanje trajnostnosti v bonitetne ocene in raziskave trga	Leta 2019 je ESMA objavila tehnični nasvet o vidikih trajnostnosti na trgu bonitetnega ocenjevanja in smernice o zahtevah glede razkritja, ki se uporabljajo za bonitetne agencije. Leta 2020 je Komisija imenovala možganski trust za izvedbo študij o ocenah in raziskavah trajnostnosti. Komisija namerava v skladu z dokumentom o javnem posvetovanju o prenovljeni strategiji za trajnostno financiranje do konca leta 2021 poročati o potrebi po okrepitvi regulativnega okvira za razkritja bonitetnih agencij v zvezi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi vidiki.
Ukrep 7: pojasnitev dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja	Komisija je 24. julija 2018 evropske nadzorne organe pozvala, naj izdajo tehnične nasvete o morebitnih spremembah delegiranih aktov v zvezi z vključevanjem tveganj glede trajnostnosti in dejavnikov trajnostnosti v postopke in organizacijo, nadzor produktov in upravljanje, ki ga opravljajo nekateri finančni subjekti (vključno z upravitelji premoženja in institucionalnimi vlagatelji, zavarovalnicami, naložbenimi in zavarovalniškimi svetovalci). Evropski nadzorni organi so 30. aprila 2019 objavili svoje končno poročilo o tehničnih nasvetih Komisiji. Komisija je delegirane uredbe o vključevanju tveganj glede trajnostnosti sprejela 21. aprila 2021.
Ukrep 8: vključevanje načela trajnostnosti v bonitetne zahteve	EBA mora na podlagi spremembe uredbe o kapitalskih zahtevah iz leta 2019 do junija 2025 oceniti tveganost sredstev ali dejavnosti, izpostavljenih socialnim in/ali okoljskim tveganjem (fizična in prehodna tveganja). Sozakonodajalca sta EBA naročila tudi, da mora do junija 2021 oceniti morebitno vključitev okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj v pregled in ocene, ki jih opravljajo nadzorniki. V zvezi zavarovalniškim sektorjem je Komisija prejela tehnični nasvet EIOPA o vključevanju tveganj glede trajnostnosti v bonitetni okvir za zavarovalnice, v katerem so informacije o delegiranih aktih in ukrepih na ravni 2, sprejetih aprila 2021. Septembra 2019 je tudi organ EIOPA predložil obsežno mnenje o trajnostnosti v direktivi Solventnost II. Komisija izvaja pregled ukrepov na ravni 1, ki ga namerava dokončati leta 2021, pri tem pa bo upoštevala mnenje organa EIOPA iz leta 2019. Leta 2020 so bila tveganja glede trajnostnosti v bančnem sektorju ter sektorjih zavarovalništva, upravljanja premoženja in zagotavljanja pokojnin predmet javnega posvetovanja Komisije o prenovljeni strategiji za trajnostno financiranje.
Ukrep 9: krepitev razkrivanja trajnostnosti podjetij	Leta 2018 je Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje (EFRAG) po pozivu Komisije ustanovila Evropski laboratorij za korporativno poročanje. Komisija je leta 2019 objavila smernice o razkrivanju informacij v zvezi s podnebjem, pri čemer se je oprla na prispevek skupine tehničnih strokovnjakov za trajnostno financiranje. Iz zaključkov preverjanja primernosti je razvidno, da se z direktivo o nefinančnem poročanju ne izpolnjujejo ustrezno potrebe po informacijah iz dveh različnih skupin deležnikov, v glavnem vlagateljev in organizacij civilne družbe. Vlagatelji morajo bolje razumeti tveganja glede trajnostnosti. Nekateri želijo finančne produkte, s katerimi se dejavno rešujejo okoljski in socialni problemi, zato potrebujejo tudi informacije o vplivih. Organizacije civilne družbe morajo od podjetij zahtevati, da prevzamejo odgovornost za svoje vplive, zato morajo imeti dostop do teh informacij. Leta 2020 je evropski laboratorij objavil svoje prvo poročilo o tem, kako izboljšati poročanje v zvezi s podnebjem. Komisija je evropskemu laboratoriju naročila, naj izvede pripravljalno delo v zvezi z možnimi standardi EU za nefinančno poročanje. Aprila 2021 je Komisija objavila predlog direktive o poročanju podjetij glede trajnostnosti, ki spreminja direktivo o nefinančnem poročanju, temelji pa na preverjanju primernosti okvira EU za javno poročanje podjetij. Poročilo Komisije o učinku MSRP 9 na dolgoročne naložbe, predvideno v akcijskem načrtu, ni bilo pripravljeno. Komisija meni, da taka analiza zdaj ni ustrezna zaradi revidiranih pravil za računovodsko obravnavo finančnih sredstev, ki jo izvajajo zavarovalnice. Leta 2019 sta Evropski parlament in Svet sprejela uredbo o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo, v sektorju finančnih storitev. Sozakonodajalca sta evropske nadzorne organe pozvala, naj do decembra 2020 pripravijo osnutek standardov za informacije in kazalnike, povezane s trajnostnostjo. Februarja 2021 so ti objavili osnutek regulativnih tehničnih standardov o vsebini in metodologiji razkritij na podlagi uredbe o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo, v sektorju finančnih storitev, ki bi se morali po potrditvi Komisije uporabljati od marca 2021. Evropske nadzorni organi morajo do decembra 2021 pripraviti še osnutek standardov za razkritja, povezana s škodljivimi vplivi na področju socialnih zadev, človekovih pravic, boja proti korupciji in boja proti podkupovanju. Šele nato bo Komisija ta pravila sprejela v delegiranih in izvedbenih aktih. Komisija je 6. julija 2021 sprejela delegirani akt o dopolnitvi člena 8 uredbe o taksonomiji, v katerem so določeni vsebina, metodologija in predstavitev informacij, ki jih morajo razkriti finančna in nefinančna podjetja.
Ukrep 10: spodbujanje trajnostnega upravljanja podjetij in zmanjševanje kratkoročne naravnanosti kapitalskih trgov	Trije evropski nadzorni organi so leta 2019 po pozivu Komisije objavili svoja poročila o problemu kratkoročne naravnanosti postopka odločanja podjetij. ESMA predlaga strožja pravila za obravnavanje neutemeljene kratkoročne naravnanosti trgov vrednostih papirjev, EBA poziva banke, naj preučijo dolgoročne perspektive v svojih strategijah in poslovnih dejavnostih, EIOPA pa poroča o možnem neutemeljenem kratkoročnem pritisku finančnih trgov na podjetja. Leta 2020 je Komisija objavila študijo o zahtevah glede skrbnega pregleda v celotni dobavni verigi, v kateri je predstavljena potreba po uvedbi novih obveznih zahtev, ter študijo o dolžnostih direktorja in trajnostnem upravljanju podjetij, v kateri je zaključeno, da so regulativni okviri in tržne prakse v določenem obsegu glavni vzroki za kratkoročno naravnanost podjetij. Komisija je leta 2020 sporočila, da bo za vključitev okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov v poslovne strategije leta 2021 oblikovala novo pobudo o trajnostnem upravljanju podjetij.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Priloga IV – Časovni načrt taksonomije EU

Vir: Evropsko računsko sodišče

Priloga V – Nacionalni energetski in podnebni načrti: ocene držav članic in predstavitve potreb po naložbah

Države članice	Opis potreb po naložbah	Znesek
Avstrija	Podana je ocena skupnega obsega naložb za posamezno razsežnost energetske unije za obdobje do leta 2030. Nacionalni energetski in podnebni načrt ne vključuje splošne ocene virov financiranja za potrebne naložbe.	166–173 milijard EUR
Belgija	Podana je ocena potreb po naložbah za šest področij (digitalni prehod, kibernetska varnost, izobraževanje, zdravstvo, energetika, mobilnost). Ni povezav med ocenami potreb in ukrepi, določenimi v končnem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu.	144–155 milijard EUR
Bolgarija	Navedene so skupne potrebe po naložbah v obdobju 2021–2030. Ni zadostnih informacij o vrstah stroškov in metodologiji ocenjevanja, razčlenitvi stroškov po razsežnostih ter utemeljitvi modela in predpostavk, deležu potreb po naložbah, ki bi jih kril posamezni vir.	42,7 milijarde EUR
Hrvaška	Podana je ocena skupnih naložb v obdobju 2021–2030. Pripravljena je delna analiza stroškov in virov naložb.	19 milijard EUR (141 milijard EUR)
Ciper	Podana je ocena skupnih stroškov potrebnih naložb (vključno s sredstvi EU, nacionalnim financiranjem in zasebnim financiranjem).	1,4 milijarde EUR
	Podana je ocena potrebnega financiranja (vključno s sredstvi EU in nacionalnim financiranjem).	0,7 milijarde EUR
Češka	Podana je ocena skupnih naložb. Ni splošnega pregleda potreb po naložbah in financiranja; ni informacij o tržnih tveganjih.	0,038–0,19 milijarde EUR (1–5 milijard CZK)
Danska	Navedeni so akumulirani tokovi javnih in zasebnih naložb, uvedenih z energetskim sporazumom (gospodinjstva, industrija, električna energija, zemeljski plin in daljinsko ogrevanje).	13–24 milijard EUR (100–180 milijard DKK)
Estonija	Navedene so potrebe javnega sektorja po odhodkih v obdobju 2021–2030 za izvedbene ukrepe v energetskem sektorju.	226 milijonov EUR/leto
Finska	V načrtu so navedene ocene potreb po naložbah po sektorjih (železniška infrastruktura, proizvodnja biogoriv, električna energija iz obnovljivih virov, groba ocena povpraševanja po omrežju električne energije). Načrt ne vključuje vseh ocenjenih naložb, potrebnih v obdobju 2020–2030, prav tako v načrtu niso navedene vse podrobnosti o virih naložb, potrebnih za dosego cilja.	11 milijard EUR
Francija	Navedeni so skupni stroški (stavbe, promet, energetika in omrežja električne energije).	2019–2023: 46 milijard EUR/leto 2024–2028: 64 milijard EUR/leto 2029–2033: 85 milijard EUR/leto
Nemčija	Navedene so dodatne naložbe v programu za podnebne ukrepe, ki so posledica načrtovanih politik in ukrepov na področju pretvorbe v obdobju 2021–2030 (v sektorjih končnega povpraševanja je v istem obdobju znesek 184 milijard EUR). Načrt ne vključuje ocene potreb po naložbah, ki niso povezane z energetiko, za sektorje, kot sta kmetijstvo in industrija.	95,2 milijarde EUR
Grčija	Podana je ocena naložb na ključnih področjih nacionalnega energetskega in podnebnega načrta za obdobje 2020–2030, v načrtu pa ni analize vrzeli med potrebami po naložbah in razpoložljivimi viri financiranja.	43,8 milijarde EUR
Madžarska	V analiziranem obdobju, tj. obdobju 2016–2040, v celoti diskontiran strošek sistema pri scenariju z dodatnimi ukrepi	57 milijard EUR/20 401 milijard HUF (povprečna letna vrednost 1,64 milijarde EUR/582,9 milijarde HUF)
Irska	V nacionalnem razvojnem načrtu za obdobje 2018–2027 so določene naložbene prioritete za podnebne ukrepe za desetletno obdobje. V končnem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu niso ocenjene vse potrebe po naložbah za izpolnitev ciljev in ambicij, opredeljenih na podlagi tehtane povprečne zapadlosti, čeprav je poudarjeno, da je treba spodbujati zasebne naložbe.	21,8 milijarde EUR
Italija	Navedene so kumulativne dodatne naložbe, potrebne za nacionalni energetski sistem, za obdobje med letoma 2017 in 2030.	180 milijard EUR
Latvija	Navedene so naložbe, potrebne za izpolnitev energetskih ciljev za leto 2030.	8,2 milijarde EUR
Litva	Navedene so potrebe po financiranju za načrtovane politike in ukrepe za obdobje 2021–2030 (energetska učinkovitost, promet, kmetijstvo in gozdarstvo, ravnanje z odpadki, ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, prilagajanje podnebnim spremembam).	Potrebna sredstva skupaj: 14 milijard EUR Potrebna javna sredstva: 9,8 milijarde EUR
Luksemburg	Navedene so naložbe v energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije (različni scenariji), predstavljene do leta 2040; načrt ne vključuje drugih ukrepov, primernih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, kot so naložbe v javni prevoz; viri financiranja niso dosledno povezani s cilji politike; ni razlikovanja med zasebnimi in javnimi viri financiranja. Zato neposrednega vpliva ukrepov iz nacionalnega energetskega in podnebnega načrta na javne finance ni mogoče količinsko opredeliti.	7,95 milijarde EUR
Malta	Navedeni so skupni nediskontirani stroški, ki jih v obdobju 2018–2030 krije vlada (stroški naložb po sektorju, naložbe, razčlenjene po tehnologiji, letne naložbe v gospodinjstvih); končni načrt vključuje razčlenitev virov financiranja, vendar ta ni dovolj podrobna. Nacionalni proračun je implicitni vir velike večine financiranja, po potrebi z možnostjo financiranja EU, pri čemer niso navedene dodatne informacije o deležu potreb po naložbah, ki bi se lahko pokrile s programi financiranja na ravni EU.	1,66 milijarde EUR
Nizozemska	Navedene so kumulativne naložbe v obdobju 2019–2030 (grozd: grajeno okolje, nove gradnje, obstoječe nestanovanjske stavbe, obstoječi domovi, mobilnost, obnovljiva goriva, spodbujanje električnih vozil, tovorni promet, kmetijstvo in raba zemljišč, industrija, proizvodnja električne energije itd.).	56–75 milijard EUR
Poljska	Navedene so potrebe po naložbah za obdobje 2021–2030.	Približno 195 milijard EUR
Portugalska	Podana je ocena skupnih in dodatnih naložb za nevtralnost energetskega sektorja v obdobju 2016–2030 (električna energija, promet, industrija stavb, drugo); v načrtu niso navedene podrobnosti o metodologiji, uporabljeni za pridobitev teh ocen, prav tako ni informacij o virih v okviru nacionalnih proračunov.	Dodatne naložbe: 10,8–14,7 milijarde EUR Naložbe skupaj: 407–431 milijard EUR
Romunija	Navedena je skupna vrednost naložb za obdobje 2021–2030 (povpraševanje po energiji, omrežja električne energije); načrt vsebuje delno oceno potreb po naložbah in odhodkov, vire financiranja in druge ustrezne informacije.	Približno 150 milijard EUR
Slovaška	Navedeni so skupni stroški naložbe za izpolnitev ciljev v zvezi z energijo iz obnovljivih virov; opredeljene potrebe po naložbah se ne ujemajo povsem s potencialnimi viri financiranja.	4,3 milijarde EUR
	Obnova javnih stavb: naveden je skupni ocenjeni znesek financiranja za ukrepe javnega sektorja za obdobje 2021–2030.	1,24 milijarde EUR
	Navedeni so stroški naložb, povezani z razogljičenjem proizvodnje električne energije.	0,18 milijarde EUR/leto
	Navedeni so stroški naložb, povezani z razogljičenjem proizvodnje toplote.	0,25 milijarde EUR/leto
Slovenija	Podan je pregled skupnih potreb po naložbah za obdobje 2021–2030. Načrt ne vključuje celovitega pregleda količinsko opredeljenih virov financiranja za posamezno področje naložb; prav tako ni analizirana komplementarnost različnih virov financiranja. Načrt ne vsebuje ocene virov naložb na regionalni ravni.	22 milijard EUR
Španija	Navedene so skupne naložbe, potrebne za izpolnitev ciljev iz celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta za obdobje 2021–2030 (prihranek in učinkovitost, energija iz obnovljivih virov, omrežja in elektrifikacija, drugi ukrepi).	241 milijard EUR
Švedska	Nacionalni energetski in podnebni načrt ne vključuje ocene potreb po naložbah ali virov financiranja, namenjenih doseganju podnebnih in energetskih ciljev Švedske, razen pri zmogljivosti za proizvodnjo električne energije in distribucijski infrastrukturi.	14,5 milijarde EUR (150 milijard SEK)

Vir: Evropsko računsko sodišče

Priloga VI – Nova strategija Komisije za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo

Komisija je julija 2021 objavila strategijo za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo, pozneje imenovano strategija za trajnostno financiranje iz leta 2021. V tem dokumentu priznava, da je za izvedbo akcijskega načrta iz leta 2018 potrebnega več dela, in potrjuje svojo zavezanost, da ga bo dokončala. Meni, da je novi strateški dokument za spodbujanje trajnostnega financiranja potreben zaradi novih svetovnih razmer in razvijajočega se razumevanja, kaj je zdaj potrebno za doseganje trajnostnih ciljev.

V strategiji za trajnostno financiranje iz leta 2021 so opredeljena štiri glavna področja, na katerih so potrebni dodatni ukrepi.

V okviru teh štirih prioritet Komisija načrtuje naslednje podrobnejše ukrepe za konsolidacijo in dokončanje okvira za trajnostno financiranje:

(1)  Pomoč gospodarskim subjektom pri financiranju njihovih prizadevanj za prehod (ukrep 1)

1. Priznanje prizadevanj za prehod na pot k trajnostnosti
2. Vključitev dodatnih trajnostnih dejavnosti, ki še niso zajete v sprejetem delegiranem aktu, v taksonomijo EU
3. Razširitev okvira standardov in znakov za trajnostno financiranje

(2)  Izboljšanje dostopa posameznikov in manjših podjetij do trajnostnega financiranja (ukrep 2)

1. Spodbujanje malih vlagateljev ter MSP pri dostopu do možnosti za trajnostno financiranje
2. Izkoriščanje priložnosti, ki jih za trajnostno financiranje ponujajo digitalne tehnologije
3. Zagotavljanje večjega zavarovalnega kritja pred podnebnimi in okoljskimi tveganji
4. Podpiranje verodostojnih socialnih naložb
5. Večja delitev tveganja med javnimi in zasebnimi vlagatelji, uporaba orodij za zeleno proračunsko načrtovanje s strani držav članic ter okrepljeno vključevanje ukrepov v zvezi s podnebjem in biotsko raznovrstnostjo v proračun EU

(3)  Spodbujanje finančnega sektorja k prispevanju pri doseganju ciljev zelenega dogovora (ukrep 3, ukrep 4 in ukrep 5)

1. Krepitev ekonomske in finančne odpornosti na tveganja glede trajnostnosti (finančno poročanje in računovodenje, bonitetne ocene, upravljanje tveganj glede trajnosti, ki ga izvajajo banke in zavarovatelji, finančna stabilnost)
2. Krepitev prispevka finančnega sektorja k prizadevanjem za prehod ((i.) razkritja finančnih institucij, fiduciarne obveznosti vlagateljev, primerljivost okoljskih, socialnih in upravljavskih raziskav in ocen, (ii.) spremljanje tveganja lažnega zelenega oglaševanja, merjenje kapitalskih potreb in tokov)

(4)  Spodbujanje mednarodnega soglasja o trajnostnem financiranju (ukrep 6)

1. Sodelovanje na mednarodnih forumih
2. Uporaba mednarodne platforme za trajnostno financiranje (IPSF)
3. Podpora za države z nizkimi in srednjimi dohodki

Z ustreznim izvajanjem naslednjih dejavnosti in ukrepov strategije za trajnostno financiranje iz leta 2021 bi se lahko v prihodnosti obravnavala nekatera opažanja in priporočila iz tega posebnega poročila:

Teme opažanj in priporočil iz tega posebnega poročila	Dejavnosti in ukrepi Komisije v okviru strategije za trajnostno financiranje iz leta 2021
Zaključitev ukrepov iz akcijskega načrta	1(c): Komisija bo dodala tehnična merila za pregled za trajnostne dejavnosti, ki še niso zajete v prvem delegiranem aktu o taksonomiji EU v zvezi s podnebjem.
	1(d): Komisija bo sprejela še en delegirani akt o taksonomiji, ki bo zajemal preostale štiri okoljske cilje.
	3(a): Komisija si bo prizadevala za standarde računovodskega poročanja, ki bodo ustrezno odražali standarde v zvezi s tveganji glede trajnostnosti in s katerimi se bo spodbujalo računovodenje naravnega kapitala.
	3(b): Komisija bo sprejela ukrepe za zagotovitev, da se ustrezna okoljska, socialna in upravljavska tveganja sistematično zajamejo v bonitetne ocene in obete glede bonitetnih ocen na transparenten način.
	3(c): Komisija bo predlagala spremembe uredbe o kapitalskih zahtevah / direktive o kapitalskih zahtevah, da se zagotovi dosledna vključitev okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov v sisteme upravljanja tveganj bank.
	3(d): Komisija bo v prihajajočem pregledu direktive Solventnost II (leto 2021) predlagala spremembe za dosledno vključevanje tveganj glede trajnostnosti v bonitetni okvir za zavarovatelje.
	4(c): Komisija bo sprejela ukrepe za izboljšanje razpoložljivosti, celovitosti in preglednosti okoljskih, socialnih in upravljavskih tržnih raziskav in ocen.
Pojasnitev ureditev glede skladnosti in revizije	5(a): Komisija bo ob podpori evropskih nadzornih organov nadzornikom omogočila obravnavo lažnega zelenega oglaševanja – spremljanje tveganj lažnega zelenega oglaševanja ter oceno in pregled sedanjega nabora orodij za nadzor in izvrševanje, ki je na voljo pristojnim organom, da se zagotovi, da nadzorna pooblastila, zmogljivosti in obveznosti ustrezajo svojemu namenu.
Priprava nabora trajnostnih projektov	2(a): Komisija si bo prizadevala, da bi spodbujala male vlagatelje in MSP pri dostopu do možnosti za trajnostno financiranje. S programom InvestEU se bodo zagotovili mehanizmi za zmanjševanje tveganj, s stebrom za MSP v okviru programa Enotni trg pa se bodo zagotavljale svetovalne storitve za MSP, in sicer v okviru evropske podjetniške mreže in skupne pobude grozdov.
	2(e): Komisija si bo prizadevala za mehanizme za okolju prijazno pripravo proračuna in delitev tveganja. S programom InvestEU se bodo skupini EIB, nacionalnim spodbujevalnim bankam in drugim finančnim institucijam zagotovile zmogljivosti prevzemanja tveganj in podpora za s tem povezane svetovalne pobude.
Dosledna uporaba načela, da se ne škoduje bistveno, in meril taksonomije EU v celotnem proračunu EU	2 (e): Komisija si bo prizadevala za mehanizme za okolju prijazno pripravo proračuna in delitev tveganja. Komisija se je zavezala, da bo pripravila posodobljene in okrepljene metodologije spremljanja na področju podnebja in biotske raznovrstnosti. Te metodologije spremljanja bodo ključne za spremljanje skladnosti porabe za podnebje in biotsko raznovrstnost v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 z ambicijami EU.
Spremljanje akcijskega načrta in prihodnje strategije za trajnostno financiranje ter poročanje o njima	5(b): Komisija bo razvila trden okvir spremljanja za merjenje napredka finančnega sistema EU.
	5(c): Komisija bo izboljšala sodelovanje med organi pri prizadevanju za skupni pristop k spremljanju urejenega prehoda in spremljanju usklajenosti finančnega sistema EU s cilji zelenega dogovora.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Kratice

ECB: Evropska centralna banka

EFRAG: Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje

EFSI: Evropski sklad za strateške naložbe

EIB: Evropska investicijska banka

ESMA: Evropski organ za vrednostne papirje in trge

EU ETS: sistem EU za trgovanje z emisijami

EU: Evropska unija

MSRP: mednarodni standardi računovodskega poročanja

Glosar

Blažitev podnebnih sprememb: zmanjšanje ali omejitev emisij toplogrednih plinov zaradi njihovega vpliva na podnebje.

Evropski zeleni dogovor: strategija EU za rast, sprejeta leta 2019, ki je namenjena doseganju podnebno nevtralne EU do leta 2050.

InvestEU: mehanizem za podporo naložbam, namenjen spodbujanju zasebnih naložb v projekte strateškega pomena za EU. Leta 2021 je nadomestil EFSI.

Kratkoročna naravnanost: osredotočenost vodij podjetij in finančnih trgov na kratkoročne perspektive ter dajanje prednosti kratkoročnim interesom delničarjev pred dolgoročno rastjo podjetja.

Lažno zeleno oglaševanje (greenwashing): neutemeljena trditev, da produkt podpira okolje in je skladen z okoljskimi standardi.

Načelo, da se ne škoduje bistveno: načelo, da gospodarske dejavnosti ne smejo bistveno ogroziti okoljskih ali socialnih ciljev.

Okoljski, socialni in upravljavski dejavniki: sklop standardov, ki jih vlagatelji in drugi deležniki uporabljajo pri ocenjevanju nefinančne uspešnosti podjetja.

Podnebna nevtralnost: razmere, v katerih človekove dejavnosti nimajo neto vpliva na podnebje.

Podnebne spremembe: spremembe podnebnega sistema Zemlje, katerih posledica so novi dolgoročni vremenski vzorci.

Podnebni ukrepi: ukrepi za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam.

Podnebno tveganje: potencialne negativne posledice podnebnih sprememb in prehoda na nizkoemisijsko družbo.

Poročanje o trajnostnosti: poročanje podjetja ali organizacije o ekonomskih, okoljskih in socialnih vplivih njenih dejavnosti ter njene izpostavljenosti tveganju glede trajnostnosti.

Prilagajanje podnebnim spremembam: zmanjšanje ranljivosti držav in skupnosti za podnebne spremembe s povečanjem njihove sposobnosti za absorpcijo njihovih posledic.

Spremljanje odhodkov za podnebne ukrepe: spremljanje napredka pri doseganju ciljev porabe za podnebne ukrepe.

Taksonomija EU: klasifikacijski sistem EU, ki opredeljuje obseg, v katerem so gospodarske dejavnosti okoljsko trajnostne.

Toplogredni plini: plini v ozračju, kot sta ogljikov dioksid ali metan, ki absorbirajo in oddajajo sevanje, zadržujejo toploto ter tako segrevajo površje Zemlje s t. i. učinkom tople grede.

Trajnostna naložba: naložba v gospodarsko dejavnost, ki prispeva k okoljskemu ali socialnemu cilju, če taka naložba ne škoduje bistveno nobenemu od teh ciljev in podjetje, v katerega se vlaga, upošteva prakse dobrega upravljanja.

Trajnostni razvoj: pristop k razvoju, pri katerem se upoštevajo dolgoročne zahteve, kot so trajnost rezultatov, ohranjanje okolja in naravnih virov ter socialna in ekonomska enakost.

Trajnostno financiranje: vključitev okoljskih, socialnih in upravljavskih vidikov v poslovne in naložbene odločitve v finančnem sektorju.

Tveganja glede trajnostnosti: okoljski, socialni ali upravljavski dogodek ali okoliščina, ki ima lahko v primeru, da do nje pride, dejanski ali potencialen znaten negativen vpliv na vrednost naložbe.

Odgovori Komisije in Evropske investicijske banke

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=59378

Končne opombe

¹ Združeni narodi, Pariški sporazum, 2015.

² Evropska komisija, EU holistic approach to sustainable development.

³ ECB, Financial Stability Review, maj 2019; poročilo Odbora za finančno stabilnost z naslovom The implications of climate change for financial stability.

⁴ ECB, Shining a light on climate risks: the ECB’s economy-wide climate stress test, 2021.

⁵ Evropska komisija, Stanje v Uniji: vprašanja in odgovori v zvezi z načrtom za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030, 2020.

⁶ Evropska komisija, Naložbeni načrt za trajnostno Evropo in Naložbeni načrt za evropski zeleni dogovor, 2020, opomba na str. 1.

⁷ McKinsey & Company, How the European Union could achieve net-zero emissions at net-zero cost, 2020.

⁸ Evropska komisija, Register strokovnih skupin Komisije in drugih podobnih skupin.

⁹ Evropska komisija, High-Level Expert Group on sustainable finance (HLEG).

¹⁰ Final Report by the High-Level Expert Group on Sustainable Finance, 2018.

¹¹ EIB in Bruegel, Investment and growth in the time of climate change, 2012.

¹² Final Report by the High-Level Expert Group on Sustainable Finance, 2018, str. 11, 88 in 89.

¹³ OECD, Sustainable and Resilient Finance: Making sense of the environmental pillar in ESG investing, 2020.

¹⁴ Final Report by the High-Level Expert Group on Sustainable Finance, 2018, str. 11.

¹⁵ Evropska komisija, Impact assessment accompanying the proposal for a directive on corporate sustainability reporting, 2021.

¹⁶ MDS, Global Financial Stability Report, October 2019, Chapter 6 – Sustainable Finance, 2019.

¹⁷ Final Report by the High-Level Expert Group on Sustainable Finance, 2018, str. 9.

¹⁸ Prav tam, str. 35.

¹⁹ Evropska komisija, Akcijski načrt: financiranje trajnostne rasti, 2018.

²⁰ Evropska komisija, Communication on the Strategy for Financing the Transition to a Sustainable Economy, 2021.

²¹ Ukrepi 1, 2, 4, 5, 6, 7 in 9.

²² Evropsko računsko sodišče, Sistem EU za trgovanje z emisijami: brezplačna dodelitev pravic bi morala biti bolj ciljno usmerjena, 2020.

²³ Evropska komisija, Podnebne spremembe – posodobitev sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS), 2020.

²⁴ Direktiva 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES.

²⁵ CERRE, The COVID-19 crisis: a crash test for EU Energy and Climate Policies, 2020.

²⁶ ERCST(2021) – The Review of the Market Stability Reserve (MSR), 2021.

²⁷ International Carbon Action Partnership, EU Emissions Trading System (EU ETS), 2021.

²⁸ Uredba (EU) 2018/842, uredba o porazdelitvi prizadevanj, 2018.

²⁹ Evropska agencija za okolje, Trends and projections in Europe 2020, 2020.

³⁰ Taxfoundation.org, Carbon Taxes in Europe, 2020.

³¹ ECB, The implications of fiscal measures to address climate change, 2020.

³² Oddelek 2.1.1 COM(2019) 640 final – Evropski zeleni dogovor.

³³ Evropska komisija, Delovni program Komisije za leto 2021.

³⁴ Euractiv, EU countries have „no concrete plans’ to phase out fossil fuel subsidies: report, 2019.

³⁵ COM(2020) 950 final, Priloga 2 – Priloga – Poročilo za leto 2020 o stanju energetske unije v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepih.

³⁶ Avstrija, Belgija, Bolgarija, Nemčija, Danska, Grčija, Finska, Francija, Italija, Litva, Latvija, Portugalska in Španija.

³⁷ Evropski parlament, Sustainable finance – EU Taxonomy.

³⁸ Mednarodna platforma za trajnostno financiranje, Annual Report, oktober 2020.

³⁹ Skupina tehničnih strokovnjakov, Taxonomy: Final report of the Technical Expert Group on Sustainable Finance, 2020, str. 26–50.

⁴⁰ ECB, ECB to accept sustainability-linked bonds as collateral, 2020.

⁴¹ Fitch Ratings, ECB's Green Bonds Buying to Boost Eligible Issuers' Liquidity, 2020.

⁴² Evropska komisija, Platform on sustainable finance.

⁴³ Evropska komisija, Platform on sustainable finance, Technical work: Subgroups.

⁴⁴ Evropska komisija, Povratno mnenje o trajnostnem financiranju – klasifikacijski sistem EU za zelene naložbe.

⁴⁵ Evropska komisija, Delegirana uredba o dopolnitvi Uredbe (EU) 2020/852 z določitvijo tehničnih meril za pregled za določitev pogojev, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju podnebnim spremembam, 2021.

⁴⁶ Skupina tehničnih strokovnjakov, Taxonomy Report: Technical Annex, 2020.

⁴⁷ JRC, Technical assessment of nuclear energy with respect to the „do no significant harm’ criteria of Regulation (EU) 2020/852 („Taxonomy Regulation’), 2021.

⁴⁸ Skupina tehničnih strokovnjakov, Taxonomy: Final report of the Technical Expert Group on Sustainable Finance, 2020, str. 53.

⁴⁹ Dopis 123 znanstvenikov, How will the European Union’s Green Deal protect our future if its definitions of Greenness are not aligned with its own ambition of net zero greenhouse gases by 2050?

⁵⁰ Evropska komisija, Klasifikacijski sistem EU za zelene naložbe, 2020, Priloga I, str. 112.

⁵¹ Evropska komisija, Sustainable finance package, 2021.

⁵² Uredba o taksonomiji, Uredba (EU) 2020/852 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088, uvodna izjava 59.

⁵³ Evropska komisija, delegirani akt o vzpostavitvi meril taksonomije EU za podnebne spremembe, 2021.

⁵⁴ Evropska komisija, EU Taxonomy Compass.

⁵⁵ IRENA, Mobilising Institutional Capital for Renewable Energy, 2020.

⁵⁶ Fjärde AP-Fonden, Annual report 2020, 2021.

⁵⁷ Evropski parlament, Sustainable finance – EU Taxonomy.

⁵⁸ Skupina tehničnih strokovnjakov, Report on EU Green Bond Standard, 2019.

⁵⁹ Evropska komisija, predlog za a standard EU za zelene obveznice , 2021.

⁶⁰ Evropska komisija, Presentation of the NextGenerationEU – Funding strategy to finance the Recovery Plan for Europe, 2021.

⁶¹ Luksemburška borza, A pioneer in green finance, 2021.

⁶² Med zelene obveznice jih je razvrstil izdajatelj obveznic.

⁶³ Climate Bonds Initiative, Sustainable Debt Global State of the Market 2020, 2021.

⁶⁴ Evropska komisija, Retail financial products; ter Komisija in Climate Company in partnerji, Testing draft EU ecolabel criteria on UCITS equity funds, 2020.

⁶⁵ Evropska komisija, Summary Report of the Stakeholder Consultation on the Renewed Sustainable Finance Strategy, 2020.

⁶⁶ ESMA, Guidelines on certain aspects of the MiFID II suitability requirements, 2018.

⁶⁷ Evropska komisija, Trajnostno financiranje – obveznost zavarovalnic in zavarovalnih posrednikov, da stranke seznanijo z družbenimi in okoljskimi vidiki.

⁶⁸ Skupina tehničnih strokovnjakov, Interim Report on Benchmarks, 2019, str. 11.

⁶⁹ Skupina tehničnih strokovnjakov, TEG Final Report on Climate Benchmarks and Benchmarks’ ESG Disclosures, 2019.

⁷⁰ Uredba (EU) 2019/2089 glede referenčnih vrednosti EU za podnebni prehod, referenčnih vrednosti EU, usklajenih s Pariškim sporazumom, in s trajnostnostjo povezanih razkritij za referenčne vrednosti.

⁷¹ Evropska komisija, Impact assessment accompanying the proposal for a directive on corporate sustainability reporting, 2021.

⁷² Ministère de la transition écologique, Le reporting extra-financier des investisseurs, 2019.

⁷³ Projektna skupina za finančna razkritja v zvezi s podnebjem (TCFD), 2020 Status Report, 2020.

⁷⁴ TCFD, Final Report, Recommendations of the Task Force on Climate-related Financial Disclosures, 2017.

⁷⁵ UL C 209/1, 20.6.2019 – Smernice za nefinančno poročanje: dopolnilo o poročanju o informacijah, povezanih s podnebjem.

⁷⁶ Uredba (EU) 2019/2088 o razkritjih, povezanih s trajnostjo, v sektorju finančnih storitev.

⁷⁷ ESA, Final Report on draft Regulatory Technical Standards, 2021.

⁷⁸ Direktiva 2014/95/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin.

⁷⁹ Evropsko računsko sodišče, Poročanje o trajnostnosti – pregled stanja v institucijah in agencijah EU, 2019.

⁸⁰ Projektna skupina za finančna razkritja v zvezi s podnebjem.

⁸¹ Evropska komisija, Questions and answers: Corporate Sustainability Reporting Directive proposal, 21. april 2021.

⁸² Final Report by the High-Level Expert Group on Sustainable Finance, 2018, str. 57.

⁸³ https://www.ifrs.org/issued-standards/list-of-standards/ifrs-9-financial-instruments/.

⁸⁴ Evropska komisija, Fitness Check on the EU framework for public reporting by companies, april 2021.

⁸⁵ Skupina EIB, Climate and Environmental Sustainability.

⁸⁶ Skupina EIB, Climate Bank Roadmap 2021–2025, 2020.

⁸⁷ EIF, EIF Operational Plan 2021–2023, str. 11.

⁸⁸ EIB, Environmental and Social Standards, 2018.

⁸⁹ EIB, Methodologies for the Assessment of Project GHG Emissions and Emission Variations, 2020.

⁹⁰ Skupina EIB, EIB Group Climate Bank Roadmap, Priloga V, 2020.

⁹¹ Evropsko računsko sodišče, Poraba vsaj enega evra od petih iz proračuna EU za podnebne ukrepe: delo, ki poteka, je ambiciozno, vendar obstaja resno tveganje, da cilj ne bo dosežen, 2016.

⁹² Skupina EIB, Climate Bank Roadmap 2021–2025, 2020, str. xii.

⁹³ Uredba (EU) 2021/523 o vzpostavitvi Programa InvestEU in spremembi Uredbe (EU) 2015/1017.

⁹⁴ Končno poročilo strokovne skupine na visoki ravni o trajnostnem financiranju, 2018, str. 38.

⁹⁵ EIB, Investment Report 2020–2021:Building a smart and green Europe in the COVID-19 era, 2021.

⁹⁶ Končno poročilo strokovne skupine na visoki ravni o trajnostnem financiranju, 2018, str. 35.

⁹⁷ Evropsko računsko sodišče, Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe: vzpostavljeno je bilo za spodbujanje naložb v EU, vendar je njegov učinek še vedno omejen, Priloga I.

⁹⁸ Uredba (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

⁹⁹ COM(2020) 21 final – Naložbeni načrt za trajnostno Evropo, Naložbeni načrt za evropski zeleni dogovor.

¹⁰⁰ Skupina tehničnih strokovnjakov, Statement of the EU Technical Expert Group on Sustainable Finance: 5 high-level principles for Recovery & Resilience, 2020, str. 2.

¹⁰¹ Uredba (EU) 2021/241 o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost.

¹⁰² UL C 58/1, 18.2.2021.

¹⁰³ Evropska komisija, Technical guidance on sustainability proofing for the InvestEU Fund, 2021.

¹⁰⁴ COM(2018) 372 final – predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj in Kohezijskem skladu.

¹⁰⁵ C(2021) 1054 final – Obvestilo Komisije: Tehnične smernice za uporabo „načela, da se ne škoduje bistveno” v skladu z uredbo o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost.

¹⁰⁶ UL C 209/1, 1.9.2020 – Mnenje Sodišča št. 5/2020.

¹⁰⁷ EIB, EIB Energy lending policy, 2019.

¹⁰⁸ Evropska komisija, Predlog splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2021 – Izkaz prihodkov in odhodkov po oddelkih, delovni dokument, del I: izjave o operativnih stroških programov.

¹⁰⁹ Evropsko računsko sodišče, Poraba vsaj enega evra od petih iz proračuna EU za podnebne ukrepe: delo, ki poteka, je ambiciozno, vendar obstaja resno tveganje, da cilj ne bo dosežen, 2016.

¹¹⁰ Evropsko računsko sodišče, Spremljanje porabe za podnebne ukrepe v proračunu EU, 2020.

¹¹¹ SWD(2021) 12 final – delovni dokument služb Komisije Guidance to Member States: Recovery and Resilience Plans.

¹¹² Skupina tehničnih strokovnjakov, Taxonomy Report: Technical Annex, Updated methodology & Updated Technical Screening Criteria, 2020, str. 112, 126 in 140.

¹¹³ Evropska komisija, delegirani akt o taksonomiji EU v zvezi s podnebjem, 2021, str. 3 in 4.

Časovnica

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=59378

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat V – Financiranje in upravljanje EU –, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Tony Murphy. Revizijo je vodila članica Evropskega računskega sodišča Eva Lindström, pri njej pa so sodelovali vodja njenega kabineta Katharina Bryan, ekonomist v njenem kabinetu Andrzej Robaszewski, vodilni upravni uslužbenec Ralph Otte, vodja naloge Martin Puc, namestnik vodje naloge Tomasz Plebanowicz ter revizorji James Mcquade, Laura Kaspar, Dana Šmíd Foltýnová, Mircea-Cristian Martinescu in Jan Olšakovský. Slikovno podporo je zagotovil Jesús Nieto Muñoz, jezikovno Adrian Williams, administrativno pa Valérie Tempez-Erasmi in Monika Elsner.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
L-1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2021

PDF	ISBN 978-92-847-6010-7	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/153150	QJ-AB-21-020-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-6604-8	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/92631	QJ-AB-21-020-SL-Q

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2021

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe se izvaja s sklepom Decision of the European Court of Auditors No 6-2019 o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To pomeni, da je ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo spremembe. Oseba, ki dokumente ponovno uporabi, ne sme potvoriti njihovega prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih strani, je treba pridobiti dodatne pravice. Kadar je pridobljeno dovoljenje, se z njim razveljavi in nadomesti zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Slike 1, 2, 3, 4, 6, tabela iz Priloge II, Priloga VI: avtor ikon: Pixel perfect, https://flaticon.com.

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeni v politiko Sodišča glede ponovne uporabe in vam niso dani na voljo v okviru licence.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Evropskega računskega sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabiti brez njegove predhodne privolitve.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s http://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl)

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.