Trajnostna raba vode v kmetijstvu: bolj verjetno je, da se bo s sredstvi SKP spodbujala večja kot pa učinkovitejša raba vode

Povzetek

I

Zaradi demografske rasti, gospodarske dejavnosti in podnebnih sprememb prihaja v EU do vse večjega sezonskega in tudi trajnega pomanjkanja vode. Posledice odvzema vode, ki presega razpoložljive zaloge vode, se že kažejo na znatnem delu ozemlja, trenutni trendi pa kažejo na vse večji vodni stres.

II

Kmetijstvo je odvisno od razpoložljivosti vode. Namakanje pripomore k zaščiti kmetov pred nerednimi padavinami ter izboljšanju sposobnosti preživetja poljščin, povečanju pridelka in izboljšanju njegove kakovosti, vendar se z njim zelo izsušujejo vodni viri. Leta 2016 se je namakalo približno 6 % kmetijskih zemljišč v EU, vendar pa je bil sektor odgovoren za 24 % celotnega odvzema vode.

III

Leta 2000 je bil z okvirno direktivo o vodah v oblikovanje politik EU uveden koncept količine vode. Določena je bila ambiciozna ciljna vrednost „dobrega” količinskega stanja za vsa telesa podzemne vode, ki naj bi bilo doseženo najpozneje leta 2027. To pomeni, da se z odvzemi vode ravni podzemne vode ne bi smele toliko znižati, da bi se stanje poslabšalo ali da se dobro stanje vode ne bi doseglo. V večini držav članic se je stanje izboljšalo, vendar je bilo leta 2015 količinsko stanje približno 9 % podzemne vode v EU „slabo”. Komisija je okvirno direktivo o vodah ocenila kot večinoma ustrezno svojemu namenu, vendar je opazila precejšnjo zamudo pri doseganju ciljnih vrednosti.

IV

S skupno kmetijsko politiko (SKP) bi se lahko trajnostno kmetijstvo v EU spodbujalo tako, da bi se plačila povezala z okoljskimi standardi. Trajnostno kmetijstvo je, kar zadeva rabo vode, vključeno v cilje sedanje SKP in predloge za SKP po letu 2020. Vrsta različnih praks, ki se podpirajo (vključno s podporo, vezano na posebne proizvode, podporo ukrepom za zadrževanje vode ali naložbami v novo namakanje), na različne načine vpliva na rabo vode v kmetijstvu.

V

Revizija Evropskega računskega sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je bila osredotočena na učinek kmetijstva na količinsko stanje vodnih teles. Sodišče je preučilo, koliko se z okvirno direktivo o vodah in SKP spodbuja trajnostna raba vode v kmetijstvu.

VI

Ugotovilo je, da kmetijske politike na ravni EU niti na ravni držav članic niso bile dosledno usklajene z vodno politiko EU. Sistemi za izdajo dovoljenj za odvzem vode in mehanizmi za določanje cen vode vsebujejo številne izjeme za rabo vode v kmetijstvu. Shem SKP, pri katerih so plačila povezana s strogimi zahtevami glede trajnostne rabe vode, je malo. Z navzkrižno skladnostjo, mehanizmom, zaradi katerega lahko pride do (običajno majhnih) znižanj plačil subvencij, če se ugotovi, da so kmetje kršili nekatere zahteve, se odvrača od netrajnostne rabe vode, vendar se navzkrižna skladnost ne uporablja za vso podporo SKP ali vse kmete. V okviru SKP se financirajo projekti in prakse, s katerimi naj bi se izboljšala trajnostna raba vode, kot so ukrepi za zadrževanje vode, oprema za čiščenje odpadne vode in projekti za izboljšanje učinkovitosti namakalnih sistemov. Vendar so ti manj pogosti kot projekti, za katere je verjetno, da se bo zaradi njih povečala obremenitev vodnih virov, kot so novi namakalni projekti.

VII

Sodišče na podlagi svojih ugotovitev priporoča Komisiji, naj:

1. od držav članic zahteva, naj pri izvajanju okvirne direktive o vodah v kmetijstvu utemeljijo stopnje pri določanju cen vode in izjeme od zahteve za pridobitev dovoljenja za odvzem vode;
2. plačila SKP poveže z okoljskimi standardi o trajnostni rabi vode;
3. zagotovi, da bodo projekti, ki jih financira EU, pripomogli k doseganju ciljev okvirne direktive o vodah.

Uvod

Razpoložljivost vode v EU: sedanje stanje in prihodnji scenariji

01

Po podatkih Svetovne banke so se obnovljivi vodni viri na prebivalca v EU v zadnjih 55 letih zmanjšali za 17 %¹. Do tega je sicer deloma prišlo zaradi rasti prebivalstva, vendar pa se v nekaterih delih EU zaradi obremenitev, ki so posledica gospodarske dejavnosti in podnebnih sprememb, povečuje tudi sezonsko in celoletno pomanjkanje vode.

02

Zaradi podnebnih sprememb z višjimi povprečnimi temperaturami in pogostejšimi ekstremnimi vremenskimi dogodki (vključno s sušami) je v EU vse manj sladke vode². Napovedi kažejo, da se bo vodni stres v velikem delu EU do leta 2030 verjetno še povečal (slika 1).

03

Po navedbah Komisije so „[e]kstremne suše v zahodni in srednji Evropi v letih 2018, 2019 in 2020 […] povzročile precejšnjo škodo. […] Pri globalnem segrevanju za 3 °C bi bile suše dvakrat pogostejše, absolutna letna izguba zaradi suše v Evropi pa bi se povečala na 40 milijard EUR na leto”³.

Kmetijstvo potrebuje vodo

04

Kmetijska proizvodnja je odvisna od razpoložljivosti vode. Namakanje kmetom prinaša številne koristi, kot so izboljšanje sposobnosti preživetja poljščin ter povečanje pridelka in izboljšanje njegove kakovosti. Voda za namakanje pride iz potokov, rek in jezer (teles površinske vode), izvirnih vodnjakov (teles podzemne vode), deževnice in predelane odpadne vode. Leta 2016 je bilo namakanih približno 6 % kmetijskih zemljišč v EU. Pitna voda za živali pomeni majhen delež porabe vode v kmetijstvu.

05

Kmetijstvo vpliva tako na kakovost vode (npr. z razpršenim onesnaževanjem z gnojili ali pesticidi) kot na količino vode. Zaradi nizkega vodnega toka se na primer zmanjša redčenje onesnaževal in posledično kakovost vode, prekomerni odvzem vode na obalnih območjih pa lahko povzroči vdor morske vode v podzemno vodo.

06

Glede na nedavno poročilo Evropske agencije za okolje (EEA)⁴ je kmetijstvo odgovorno za 24 % odvzemov vode v EU. V poročilu je navedeno, da so se zaradi večje učinkovitosti pri rabi virov obremenitve v zadnjih 30 letih nekoliko zmanjšale, saj se je poraba vode v kmetijstvu na ravni EU od leta 1990 zmanjšala za 28 %, presežek dušika od leta 2000 za 10 % in koncentracija nitratov v rekah od leta 2000 za 20 %. Vendar pa EEA navaja, da so bile nadaljnje koristi med letoma 2010 in 2020 skromne in da so obremenitve še vedno na zelo netrajnostnih ravneh. Leta 2015 so države članice Komisiji sporočile deleže vodnih teles, ki so izpostavljena velikim obremenitvam zaradi odvzema vode v kmetijstvu (glej sliko 2).

Vloga EU v politiki o količini vode

07

Glavna elementa regulativnega okvira EU za količino vode in kmetijstvo sta okvirna direktiva o vodah⁵ in skupna kmetijska politika (SKP). Glavne vloge in odgovornosti znotraj EU so predstavljene na sliki 3.

Okvirna direktiva o vodah

08

EU že od leta 1991 izvaja politike za izboljšanje kakovosti vode (direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode in direktiva o nitratih). Leta 2000 so bile z okvirno direktivo o vodah uvedene politike, ki se nanašajo tudi na količino vode. Z direktivo se spodbuja ekosistemski pristop k upravljanju voda, vključno z načeli, kot so upravljanje voda na ravni povodij, sodelovanje javnosti in potreba po upoštevanju vpliva človekovih dejavnosti na vodne vire.

09

V skladu z okvirno direktivo o vodah morajo države članice pripraviti načrte upravljanja povodij⁶. Ti dokumenti vsebujejo podrobnosti o spremljanju, glavnih pritiskih, ciljih, izjemah in ukrepih za naslednje šestletno obdobje. Države članice so Komisiji prvič predložile načrte leta 2009 in nato leta 2015. Komisija oceni napredek vsaka tri leta⁷.

10

V okvirni direktivi o vodah je določena ciljna vrednost, da se dobro količinsko stanje za vsa telesa podzemne vode doseže do leta 2015 oziroma najpozneje do leta 2027, če se uporabljajo upravičene izjeme. To pomeni, da se z odvzemi vode ravni podzemne vode ne bi smele toliko znižati, da bi se stanje poslabšalo ali da se dobro stanje vode ne bi doseglo. Glede na zadnje poročilo Komisije o izvajanju⁸ se je stanje v večini držav članic med letoma 2009 in 2015 izboljšalo, vendar je bilo količinsko stanje približno 9 % teles podzemne vode v EU (po površini) še vedno slabo (slika 4). Z okvirno direktivo o vodah se kvantitativni vidiki teles površinske vode obravnavajo v okviru opredelitve dobrega ekološkega stanja, in sicer kot hidromorfološki elementi (tj. režim toka). Države članice bi morale za vsako telo površinske vode opredeliti cilje „ekološkega toka”, katerih namen je zagotoviti zadostno količino vode.

11

Komisija je leta 2019 ocenila smotrnost okvirne direktive o vodah v obdobju med koncem leta 2017 in sredino leta 2019⁹. V oceni je bilo na splošno ugotovljeno, da je okvirna direktiva o vodah večinoma ustrezala svojemu namenu, vendar je Komisija opozorila tudi na to, da je pri izvajanju direktive prišlo do velikih zamud, ki so predvsem posledica nezadostnega financiranja, počasnega izvajanja in nezadostnega vključevanja okoljskih ciljev v sektorske politike.

Skupna kmetijska politika

12

Trajnostno upravljanje naravnih virov (vključno z vodo) je poleg trajnostne proizvodnje hrane in uravnoteženega teritorialnega razvoja eden od treh ciljev SKP za obdobje 2014–2020¹⁰. Komisija je leta 2018 objavila predlog za SKP po letu 2020¹¹. Predlaganih devet specifičnih ciljev vključuje spodbujanje trajnostnega razvoja in učinkovito upravljanje naravnih virov, kot so voda, tla in zrak.

13

Največji delež proračuna SKP je namenjen neposrednim plačilom (71 %)¹². Ta zajemajo:

• nevezano dohodkovno podporo, kot so shema osnovnega plačila, shema enotnega plačila na površino in plačila za zeleno komponento, ki skupaj pomenijo 61 % proračuna SKP: 35,3 milijarde EUR v letu 2019¹³,
• prostovoljno vezano podporo, ki se izplača po površini ali glavi živine. Države članice lahko to neobvezno shemo neposrednih plačil uporabijo za podporo specifičnim kmetijskim sektorjem, ki so v težavah in so še posebej pomembni iz gospodarskih, socialnih ali okoljskih razlogov. V letu 2020 so za prostovoljno vezano podporo namenile približno 4,24 milijarde EUR¹⁴, od česar je bila četrtina namenjena podpori na površino.

14

Proizvajalci sadja in zelenjave, vina in oljčnega olja so upravičeni do podpore za skupno ureditev trga (SUT), namenjene lažji prilagoditvi spremembam na trgu. Ukrepi za skupno ureditev trga vključujejo podporo za naložbe, ki bi lahko vplivale na rabo vode.

15

V okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) se podpira politika EU za razvoj podeželja s programi držav članic za razvoj podeželja. Ti programi so pripravljeni na nacionalni ali regionalni podlagi, z njimi pa se obravnavajo prioritete EU v sedemletnem obdobju. Vključujejo podporo za kmetijske prakse in naložbe, ki bi lahko vplivale na rabo vode.

16

Ponovna uporaba očiščene odpadne vode je del krožnega gospodarstva. Glede na študijo iz leta 2015, ki je bila izvedena za Komisijo, se je v EU vsako leto ponovno uporabilo približno 1 100 milijonov m³ odpadne vode (približno 0,4 % letnih odvzemov sladke vode v EU)¹⁵. EU je maja 2020 sprejela uredbo o ponovni uporabi odpadne vode za namakanje v kmetijstvu¹⁶. V njej so določene minimalne zahteve za kakovost vode, spremljanje, obvladovanje tveganja in transparentnost, uporabljala pa se bo od junija 2023. V skladu z oceno učinka, ki jo je pripravila Komisija¹⁷, se bo z uredbo omogočila ponovna uporaba „več kot 50 % skupne količine vode iz čistilnih naprav za odpadno vodo v EU, ki je teoretično na voljo za namakanje, […] [in] neposredno odvzemanje iz vodnih teles in podzemne vode [se bo] zmanjšalo za več kot 5 %, zaradi česar bi se motnje pri oskrbi z vodo skupno zmanjšale za več kot 5 %“. V okviru SKP se lahko financira infrastruktura za čiščenje vode za ponovno uporabo odpadne vode za namakanje.

17

Za večino neposrednih plačil ter nekatera plačila za razvoj podeželja in skupno ureditev trga za vinski sektor se uporablja sklop pravil, imenovanih navzkrižna skladnost. Ta vključujejo predpisane zahteve ravnanja (PZR) iz izbranih direktiv in uredb o okolju, varnosti hrane, zdravju rastlin, zdravju in dobrobiti živali ter standarde za dobre kmetijske in okoljske pogoje (DKOP), na podlagi katerih je treba izvajati trajnostne kmetijske prakse. Upravičencem SKP, za katere se ugotovi, da ne spoštujejo teh pravil, kot so opredeljena v nacionalni zakonodaji, se lahko letna nepovratna sredstva EU zmanjšajo.

18

V okviru DKOP 2 na primer obstaja mehanizem za ocenjevanje, ali kmetje, ki črpajo vodo za namakanje, upoštevajo postopke za izdajo dovoljenj v njihovi državi članici. Med letoma 2015 in 2018 je bilo vsako leto pregledanih 1,2 % upravičencev SKP, za katere se je uporabljal DKOP 2. Pri teh pregledih je bil ugotovljen majhen odstotek kršitev (1,5 %). Večinoma je bila kazen, izrečena zanje, 3-odstotno znižanje (slika 5) subvencije, izplačane zadevnemu kmetu.

Obseg revizije in revizijski pristop

19

Ta revizija je osredotočena na učinek kmetijstva na količinsko stanje vode. Ker je kmetijstvo eden glavnih uporabnikov sladke vode in eden prvih sektorjev, v katerih se kažejo posledice pomanjkanje vode, je Sodišče ocenilo, koliko se s politikami EU, tj. s SKP in vodno politiko, spodbuja trajnostna raba vode v kmetijstvu.

20

Svet je leta 2016 izjavil¹⁸, da bi se morali cilji vodne politike EU bolje odražati na drugih področjih, kot sta hrana in kmetijstvo. Tudi Evropski parlament je pozval k boljšemu usklajevanju politik. Voda je predmet cilja Organizacije združenih narodov za trajnostni razvoj št. 6 (voda in sanitarna ureditev za vse), katerega ciljne vrednosti se nanašajo na učinkovito rabo vode in celostno upravljanje voda.

21

Sodišče je preučilo, koliko:

• se z okvirno direktivo o vodah spodbuja trajnostna raba vode v kmetijstvu,
• se pri shemah neposrednih plačil v okviru SKP upoštevajo načela o trajnostni rabi vode iz okvirne direktive o vodah,
• so bila pri ukrepih SKP za razvoj podeželja in tržnih ukrepih SKP upoštevana načela o trajnostni rabi vode iz okvirne direktive o vodah.

22

Revizija ni zajemala razpršenega onesnaževanja vode zaradi kmetijstva (npr. z nitrati ali pesticidi). To je bilo podrobneje obravnavano v prejšnjih poročilih Sodišča¹⁹.

23

Revizija je potekala od aprila do decembra 2020. Sodišče je opravilo razgovore z uslužbenci Komisije in organov držav članic ter se posvetovalo z drugimi deležniki v vodnem in kmetijskem sektorju. Sodišče je preučilo:

• strateške dokumente Komisije ter njene delovne dokumente, študije, vrednotenja, dokumente s smernicami, statistične podatke, poročila o izvajanju v zvezi s količino vode in kmetijske politike,
• programe za razvoj podeželja ter nacionalna in regionalna pravila in smernice o navzkrižni skladnosti, sheme neposrednih plačil, tržne ukrepe in ukrepe za razvoj podeželja, pa tudi študije, raziskave, analize in statistične podatke o kaznih,
• načrte upravljanja povodij, pravila za odvzem vode in politike določanja cen,
• druge relevantne študije in poročila, vključno s tistimi, ki sta jih pripravili Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Evropska agencija za okolje (EEA).

24

Revizija Sodišča je zajemala programsko obdobje SKP 2014–2020. Sodišče je izvedlo obsežne preglede dokumentacije za 11 držav članic / regij (glej sliko 6), saj je želelo doseči geografsko ravnovesje med območji, kjer že zdaj primanjkuje vode, in tistimi, kjer bo to verjetno problematično v prihodnosti. V šestih državah članicah je Sodišče svoje delo osredotočilo na eno ali dve regiji, saj imajo nekatere države članice regionalne programe za razvoj podeželja, ukrepi za upravljanje voda pa se sprejemajo na ravni povodij. Dokaze za druge države članice / regije je Sodišče pridobilo tudi v okviru pregledov dokumentacije 24 dodatnih programov za razvoj podeželja in revizijskega dela, opravljenega za letno poročilo Sodišča.

Opažanja

Politika EU o trajnostni rabi vode vključuje odstopanja, ki se uporabljajo za kmetijstvo

25

Z okvirno direktivo o vodah se zagotavljajo zaščitni ukrepi za preprečevanje netrajnostne rabe vode. Skladno z njo morajo države članice med drugim:

• upravljati sistem za izdajo dovoljenj za odvzem vode in ustrezni register²⁰,
• sprejeti politike določanja cen vode, s katerimi se spodbuja učinkovita raba vode in zagotavlja ustrezno povračilo stroškov storitev za rabo vode od različnih uporabnikov (vključno s kmeti)²¹.

26

Sodišče je preučilo, koliko države članice uporabljajo navedene zahteve glede upravljanja odvzema vode, določanja cen vode in povračila stroškov v kmetijskem sektorju ter kako Komisija spremlja njihovo delo.

Države članice imajo vzpostavljene sisteme za izdajo dovoljenj in uporabljajo številna odstopanja

27

Skladno z okvirno direktivo o vodah morajo države članice voditi register odvzemov površinske in podzemne vode ter shranjevanja površinske vode („zajezitve”). Uporabniki vode morajo zaprositi za predhodno dovoljenje za odvzem ali shranjevanje vode, vendar se lahko države članice odločijo, da bodo uporabile izjeme, če odvzem ali shranjevanje nima znatnega vpliva na stanje vode.

28

Države članice morajo v okviru upravljanja odvzema vode odkriti in kaznovati vse stranke, ki uporabljajo vodo brez dovoljenja/priglasitve ali ne spoštujejo pravil o odvzemu vode (npr. kršitve v zvezi z dovoljenji).

Sistemi za izdajo predhodnih dovoljenj

29

V osmih od 11 držav članic / regij, ki jih je Sodišče zajelo v revizijo, je treba o vseh mestih odvzema vode obvestiti organe. Vse države članice / regije, zajete v reviziji Sodišča, imajo vzpostavljene sisteme za izdajo predhodnih dovoljenj za odvzem vode. Organi držav članic pri izdaji dovoljenj upoštevajo stanje zadevnega vodnega telesa in določijo največjo letno (ali mesečno) količino, ki se lahko odvzame.

30

Države članice uporabljajo številne izjeme (glej sliko 7). Te lahko pomembno vplivajo na količinsko stanje zadevnih vodnih teles. Če pri tem ni tudi obveznega merjenja, organi ne morejo spremljati tega, ali je odvzem še vedno pod pomembno ravnjo. To velja za nekatere vrste odvzemov v Belgiji (Flandrija), Bolgariji, Nemčiji (Berlin-Brandenburg), Italiji (Emilija-Romanja), na Cipru in Portugalskem.

Sistemi za odkrivanje nezakonite rabe vode

31

O nezakonitem odvzemu vode v EU ni veliko aktualnih podatkov. OECD je leta 2015 zbrala ocene iz različnih virov; na Cipru naj bi bilo 50 000 nezakonitih vrtin, v Španiji pa več kot pol milijona nedovoljenih ali nezakonitih izvirnih vodnjakov²². Po podatkih Svetovnega sklada za naravo je to vprašanje še posebej pereče v Kastilji-Manči in Andaluziji²³. Po ocenah strokovnjakov se na Madžarskem brez dovoljenja porabi skoraj 100 milijonov m³ vode na leto, kar je 12 % registriranih odvzemov²⁴.

32

Deset držav članic / regij, ki jih je preučilo Sodišče, ima vzpostavljen nadzorni sistem za odkrivanje in kaznovanje nezakonite rabe vode. Izvajajo preglede na kraju samem v zvezi z registriranimi mesti odvzema, in sicer na podlagi letnega načrta nadzora, analize tveganja in/ali pritožb. Tako ugotovljene kršitve vključujejo nedovoljeno rabo vode, nemerjeno črpanje vode, čezmerno črpanje in različne druge kršitve pogojev za izdajo dovoljenja. Na sliki 8 je prikazana stopnja kršitev, odkritih z inšpekcijskimi pregledi mest odvzema vode.

33

Poleg pregledov na kraju samem v zvezi z registriranimi objekti za odvzem vode so nekatere države članice vzpostavile ali razvijajo tudi druge nadzorne mehanizme. Ti zajemajo:

• satelitsko daljinsko zaznavanje (glej okvir 1),
• obvezno akreditacijo vrtalnih družb za nove odvzeme podzemne vode. Vrtalne družbe v Belgiji (Flandrija) morajo redno poročati o dejavnostih vrtanja in organe predhodno obveščati o datumu začetka vrtanja ter tako omogočiti preglede med gradnjo. Neupoštevanje teh zahtev lahko privede do začasnega preklica ali odvzema akreditacije,
• redne preglede pravilnega delovanja merilnikov pretoka za objekte za odvzem podzemne vode v Belgiji (Flandrija). Izmerjene vrednosti se primerjajo s podatki o kmetiji in letno izjavo o pridobivanju podzemne vode.

34

V nekaterih državah članicah so sistemi za boj proti nezakoniti rabi vode zaradi praktičnih težav manj uspešni. Belgija (Flandrija) in Bolgarija sta poročali, da zaradi pomanjkanja uslužbencev nista mogli uporabiti svojih sistemov, kot je bilo predvideno. Na Cipru so organi do oktobra 2020 redko izrekli kazni ali sankcije, saj so imeli kršitelji na voljo dva meseca, da izpolnijo zahteve in predložijo spremenjeno dovoljenje. Bolgarija in Madžarska sta večkrat podaljšali roke za uskladitev nezakonitih odvzemov s predpisi, ne da bi izrekli denarne kazni.

35

Regionalni organi v dveh preučenih španskih regijah (Andaluziji in Kastilji-Manči) Sodišču niso predložili nobenih informacij o tem, ali in kako odkrivajo in sankcionirajo nezakonito rabo vode.

Države članice so uvedle mehanizme za spodbujanje oblikovanja cen, vendar je stopnja povračila stroškov v kmetijstvu nižja kot v drugih sektorjih

36

Skladno z okvirno direktivo o vodah morajo države članice sprejeti načelo povračila stroškov za storitve za rabo vode v skladu z načelom „onesnaževalec plača”. To pomeni, da morajo spodbujati politike oblikovanja cen in zagotoviti, da vse kategorije uporabnikov vode (industrija, gospodinjstva, kmetijstvo itd.) ustrezno prispevajo k povračilu stroškov.

Spodbujanje oblikovanja cen

37

Več držav članic / regij je uvedlo mehanizme oblikovanja cen, s katerimi se spodbuja učinkovita raba vode. Nekateri od teh mehanizmov se uporabljajo samo za kmetijstvo, drugi pa za vse uporabnike vode. Na primer:

• Nemčija (Berlin-Brandenburg), Madžarska in Portugalska uporabljajo davek na vodne vire na podlagi izmerjene količine porabljene vode,
• Ciper naloži dodatno dajatev za vsak porabljen kubični meter vode, ki presega dovoljeno količino,
• Italija (Emilija-Romanja) načrtuje sistem spremenljivih cen vode glede na učinkovitost namakalnega sistema,
• Bolgarija za vodo, ki presega količino, določeno za posamezno poljščino, zaračunava več,
• Belgija (Flandrija) uporablja progresivno določanje cen za nekatere vrste podzemne vode (večja kot je količina odvzete vode, višja je cena).

38

Druge države članice / regije so uvedle diferenciacijo cen za preprečevanje/spodbujanje uporabe vode iz različnih virov. Na primer:

• v Belgiji (Flandrija), Franciji (Center-Dolina Loare), na Madžarskem in Portugalskem so cene višje na območjih, kjer vode primanjkuje, ali tistih, ki so izpostavljena večjim količinskim obremenitvam,
• v Bolgariji, Nemčiji (Berlin-Brandenburg) in Franciji (Center-Dolina Loare) je podzemna voda dražja od površinske vode,
• na Cipru je sladka voda dražja od reciklirane vode.

39

Države članice uporabljajo različne metode za merjenje vode, ki se uporablja v kmetijstvu (glej sliko 9). Z volumetričnim določanjem cen na ustrezni ravni se lahko spodbuja prehod na tehnologije in prakse namakanja z učinkovito rabo vode ali na poljščine, ki potrebujejo manj vode. Španija (Andaluzija in Kastilja-Manča) večino vode za namakanje zaračunava na podlagi namakane površine, v Italiji (Emilija-Romanja) pa je dajatev za vodo za namakanje običajno odvisna od zmogljivosti črpanja.

Nižje cene vode za kmetijstvo

40

V osmih od 11 držav članic/regij, zajetih v revizijo Sodišča, je voda bistveno cenejša, če se uporablja za kmetijstvo. Na sliki 10 je primerjava nekaterih pristojbin za odvzem vode za uporabo v kmetijstvu s pristojbinami, zaračunanimi za uporabo v drugih sektorjih. Več držav članic / regij uporablja posebna odstopanja za vodo za namakanje (glej sliko 11).

41

Šest držav članic / regij za odvzem vode do določene količine ne zahteva nobenih plačil. Cenovni prag se po državah članicah razlikuje. V Belgiji (Flandrija) in na Madžarskem znaša 500 m³/leto, v Bolgariji 10 m³/dan, v Španiji (Andaluzija) in Franciji (območja z vodnim stresom) 7 000 m³/leto, v Franciji (zunaj območij z vodnim stresom) 10 000 m³/leto in na Portugalskem (zasebni odvzem) 16 600 m³/leto. V vsakem primeru se to uporablja za vse uporabnike, ne samo za kmete.

Povračilo stroškov storitev za rabo vode

42

Skladno z okvirno direktivo o vodah morajo države članice opraviti ekonomsko analizo rabe vode. Ta izračun naj bi bil v pomoč pri oceni tega, koliko stroške storitev za rabo vode (npr. odvzem vode za namakanje) plačujejo uporabniki (načelo povračila stroškov). V skladu s smernicami EU²⁵ bi morale države članice razmisliti o tem, da bi v ekonomsko analizo vključile naslednje elemente:

(1)  finančne stroške zagotavljanja in upravljanja storitev za rabo vode:

• stroške delovanja in vzdrževanja (npr. energija),
• stroške kapitala (npr. amortizacija infrastrukture),
• upravne stroške (obračunavanje, upravljanje in spremljanje);

(2)  okoljske stroške in stroške virov storitev za rabo vode:

• stroške okoljske škode zaradi odvzema, skladiščenja in zajezitve,
• oportunitetne stroške alternativne rabe vode (npr. stroške, povezane s prevelikim odvzemom podzemne vode), saj bodo sedanji in prihodnji uporabniki trpeli, če bodo vodni viri izčrpani.

43

Več držav članic / regij v svojih ekonomskih analizah ocenjuje okoljske stroške tako, da oceni stroške ukrepov, potrebnih za dosego dobrega stanja vode na celotnem vodnem območju. Organi v Italiji (Emilija-Romanja) in Španiji (Andaluzija in Kastilja-Manča) menijo, da so stroški virov pomembni le, če ocenijo, da vode primanjkuje. Bolgarski in nemški (Berlin-Brandenburg) organi so pripomnili, da še vedno ni skupnega dogovora o metodologiji za izračun okoljskih stroškov in stroškov virov.

44

Osem nacionalnih in regionalnih organov držav članic, zajetih v revizijo Sodišča, je menilo, da je povračilo stroškov storitev za rabo vode v kmetijstvu nepopolno. Eden od elementov pri tem je, da se okoljski stroški in stroški virov (še) ne odražajo v cenah vode. Komisija je v svojem preverjanju ustreznosti okvirne direktive o vodah (glej odstavek 11) poudarila, da to pomeni skrite stroške za družbo in obremenjuje enega od potencialnih virov prihodkov za ukrepe financiranja za izvajanje okvirne direktive o vodah.

Komisija meni, da izvajanje okvirne direktive o vodah napreduje počasi

45

Komisija mora spremljati izvajanje okvirne direktive o vodah v državah članicah. V ta namen vsaka tri leta oceni napredek pri izvajanju (glej odstavek 09), pri čemer se opira predvsem na poročila držav članic, in objavi svoje poročilo o izvajanju. Najnovejše poročilo Komisije (iz februarja 2019) je zajemalo drugi krog načrtov upravljanja povodij ter vsebovalo vseevropski pregled in ocene za posamezne države s priporočili.

Sistemi za izdajo predhodnih dovoljenj

46

V delovnem dokumentu služb Komisije²⁶ se je poročalo o napredku pri vzpostavljanju in delovanju sistemov za izdajo predhodnih dovoljenj, kot so izboljšave pri merjenju, nadzoru odvzema vode, licencah in naborih podatkov o odvzemu vode. Toda kot je potrjeno z opažanji Sodišča (odstavka 29 in 30), je bilo v delovnem dokumentu služb Komisije ugotovljeno, da je potreben večji napredek, zlasti v tistih državah članicah, v katerih so majhni odvzemi izvzeti iz nadzora in/ali registra, vendar so vodna telesa izpostavljena znatnim obremenitvam zaradi odvzema vode in zato ne dosegajo dobrega stanja. V dokumentu je bilo ugotovljeno, da je bil od prvega kroga načrtov upravljanja povodij dosežen majhen napredek pri izboljšanju stanja zaradi zmanjšanja obremenitev, ki so posledica odvzema vode, vendar se je skupni odvzem vode med letoma 2002 in 2014 zmanjšal za približno 7 %.

Določanje cen vode in povračilo stroškov

47

Z uredbo o skupnih določbah²⁷ je bil v programskem obdobju 2014–2020 za več skladov EU, vključno s skladom za razvoj podeželja, uveden mehanizem, imenovan predhodna pogojenost. Če kateri od predhodnih pogojev do 30. junija 2017 ni bil izpolnjen, je imela Komisija možnost začasno ustaviti vmesna plačila za ustrezno prioriteto programa za razvoj podeželja, dokler ni bil sprejet popravljalni ukrep.

48

Eden od teh pogojev zadeva vodni sektor. V praksi je financiranje naložb v namakanje, načrtovanih na prednostnem področju 5(a) – „povečanje učinkovite rabe vode v kmetijstvu”, odvisno od tega, ali država članica ali regija izvaja politiko določanja cen vode, v okviru katere:

1. se zagotavljajo ustrezne spodbude za uporabnike za učinkovito rabo vode;
2. se upošteva povračilo stroškov za storitve za rabo vode.

49

Komisija na splošno meni, da je bil mehanizem predhodne pogojenosti uspešen način za spodbujanje držav članic k posodobitvi njihovih politik določanja cen vode²⁸: „Prizadevanja so bila izvedena v zvezi z opredelitvijo storitev za rabo vode, izračunom finančnih stroškov, merjenjem, izvajanjem ekonomske analize ter ocenjevanjem okoljskih stroškov in stroškov virov”. Hkrati Komisija priznava, da je povračilo stroškov storitev za rabo vode v večini držav članic nepopolno.

50

Kljub pozitivnemu učinku predhodne pogojenosti za vodni sektor v obdobju 2014–2020 mehanizem predhodne pogojenosti v predlogu Komisije za SKP po letu 2020 ni naveden.

Skladnost z okvirno direktivo o vodah

51

Če Komisija meni, da država članica ne izpolnjuje obveznosti iz okvirne direktive o vodah, lahko proti njej sproži postopek za ugotavljanje kršitev pred Sodiščem EU. Sodišče EU je v zadevi C-525/12²⁹ ugotovilo, da lahko države članice same določijo kombinacijo politik in financiranja, ki so potrebni za dosego ciljev okvirne direktive o vodah. Komisija v skladu s svojo splošno politiko o kršitvah zdaj daje prednost strukturnim in ne posameznim primerom neskladnosti.

52

Komisija se je nedavno odločila, da bo specifične zadeve, ki jim je treba nameniti pozornost, obravnavala v dopisih vsem državam članicam. Dopise je poslala med septembrom 2020 in aprilom 2021, potem ko je ocenila informacije, sporočene v drugem krogu načrtov upravljanja povodij. V teh dopisih je opredelila očitne primere neskladnosti in države članice pozvala, naj te zadeve utemeljijo, popravijo ali pa pojasnijo, kako so bile že obravnavane ali kako bodo obravnavane v tretjem krogu načrtov upravljanja povodij. Komisija je decembra 2020 vsem državam članicam poslala še en sklop dopisov, v katerih je posebej obravnavala njihove mehanizme za zagotavljanje skladnosti in kazni na področju odvzema vode in točkovnega/razpršenega onesnaževanja. Države članice so morale predložiti podrobnosti o nacionalnih pravilih o odvzemu vode v skladu s členom 11(3)(e) okvirne direktive o vodah.

Z neposrednimi plačili SKP se učinkovita raba vode bistveno ne spodbuja

53

V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije je treba „[z]ahteve varstva okolja […] vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja”. Sodišče je zato preverilo, ali se cilji vodne politike EU odražajo v glavnih instrumentih financiranja SKP.

54

Tako v okviru nevezanih (nevezane dohodkovne podpore) kot tudi vezanih shem (na površino) se pomoč dodeljujejo na podlagi obdelane površine. Sodišče je ocenilo, ali:

1. so bila ta plačila podpore pogojena s trajnostno rabo vode;
2. se je namakanje s temi plačili spodbujalo ali preprečevalo.

Z dohodkovno podporo SKP se ne spodbuja učinkovita raba vode ali zadrževanje vode

55

Plačila v okviru sheme enotnega plačila na površino in tudi sheme osnovnega plačila so, kar zadeva namakanje, trenutno nevtralna: z njimi se ne spodbuja učinkovita raba vode niti namakanje ali uporaba več vode. Stopnja plačil iz sheme enotnega plačila na površino na hektar je enaka za vse upravičence in vrste poljščin v vsaki od desetih držav članic, ki uporabljajo shemo enotnega plačila na površino. Stopnjo plačil v okviru sheme osnovnega plačila določijo države članice in se lahko med upravičenci razlikuje, kar je deloma odvisno od njihovih preteklih plačil iz SKP. V nekaterih državah članicah (npr. v Španiji in Grčiji) se lahko razlikuje tudi glede na vrsto kmetijskih zemljišč. Sodišče je že poročalo³⁰ o znatnih razlikah, ki v nekaterih državah članicah, kot je Španija, še vedno obstajajo.

56

Nobena od teh dveh shem neposrednih plačil niti shema plačil za zeleno komponento ne vsebuje obveznosti za kmete v zvezi s trajnostno rabo vode. Vendar ima lahko ozelenitev posredne pozitivne učinke, saj vsebuje zahtevo, na podlagi katere morajo kmetje ohranjati trajno travinje (ki se za razliko od ornih zemljišč običajno ne namaka). Poleg tega je osredotočena na ohranjanje teras, drugih krajinskih značilnosti in površin z ekološkim pomenom, kot so neobdelani varovalni pasovi, ki lahko vsi povečajo naravno zadrževanje vode. Kot je Sodišče poročalo leta 2017³¹, je ozelenitev privedla do sprememb kmetijskih praks na samo približno 5 % vseh kmetijskih zemljišč v EU.

57

S podporo SKP se spodbuja izsuševanje polj in ne zadrževanje vode. V SKP za obdobje 2014–2020 so izsušena šotišča upravičena do dohodkovne podpore, na podlagi inšpekcijskih pregledov pa včasih šteje, da so obdelana mokra šotišča neupravičena. Izsuševanje šotišč ima negativen vpliv na zaloge podzemne vode, poleg tega pa se z njim tudi sproščajo toplogredni plini³². V spremembah predloga Komisije o SKP po letu 2020, ki jih je predlagal Evropski parlament³³, se paludikultura (kmetovanje in gozdarstvo na mokrih tleh, pretežno šotiščih) šteje kot kmetijska dejavnost, ki je upravičena do dohodkovne podpore SKP.

EU na območjih z vodnim stresom s prostovoljno vezano podporo podpira pridelavo poljščin, ki potrebujejo veliko vode

58

Prostovoljno vezano podporo uporabljajo vse države članice razen Nemčije za ohranjanje ali povečanje pridelave nekaterih poljščin v sektorjih v težavah³⁴. EU omejuje podporo na specifične sektorje³⁵, vključno s sektorji poljščin, ki potrebujejo veliko vode, kot so riž, oreški ter sadje in zelenjava (glej sliko 12).

59

V pravilih EU o prostovoljni vezani podpori je navedeno, da je „[v]saka [odobrena] vezana podpora[…] skladna z drugimi ukrepi in politikami Unije”³⁶. To bi moralo Komisiji omogočati, da zavrne nezdružljive sheme. Komisija ni ocenila učinka predlaganih ukrepov na trajnostno rabo vode.

60

Nobena od držav članic / regij, ki jih je pregledalo Sodišče, ni uvedla zaščitnih ukrepov glede rabe vode, kot so omejitve podpore na območjih z vodnim stresom ali za parcele brez učinkovitih namakalnih sistemov.

61

Devet od 11 držav članic / regij, ki jih je Sodišče zajelo v revizijo, uporablja prostovoljno vezano podporo za poljščine. Osem jih podpira poljščine, ki potrebujejo veliko vode, brez geografskih omejitev. Posledično države članice uporabljajo sredstva EU za podporo poljščinam, ki potrebujejo veliko vode, na območjih z vodnim stresom. Na sliki 13 je prikazano, da šest držav članic uporablja prostovoljno vezano podporo za poljščine, ki potrebujejo veliko vode, na območjih z visokimi ali zelo visokimi ravnmi vodnega stresa.

Navzkrižna skladnost zajema nezakonito odvzemanje vode, vendar so pregledi redki, kazni pa nizke

62

Pri navzkrižni skladnosti so neposredna plačila (in nekatera druga plačila SKP) vezana na nekatere okoljske obveznosti. Eden od pogojev navzkrižne skladnosti (DKOP 2) zajema postopke za izdajo dovoljenj za odvzem vode, ki jih določijo države članice. Nacionalni/regionalni organi pregledajo 1 % določenih skupin kmetov, ki namakajo svoja polja, in naložijo kazni (običajno je to 3-odstotno znižanje subvencije v okviru sheme osnovnega plačila ali sheme enotnega plačila na površino) za tiste, ki ne upoštevajo nacionalnih/regionalnih postopkov za izdajo dovoljenja za odvzem vode.

63

V praksi se je ta ureditev le malo spremenila, odkar je Sodišče leta 2014 o tem poročalo³⁷. DKOP 2 se na splošno glasi: „Če je za uporabo vode za namakanje potrebno dovoljenje, ravnanje v skladu s postopki za izdajo dovoljenja”. Komisija od držav članic ni zahtevala, naj uvedejo posebne zahteve, kot sta namestitev vodomerov in poročanje o rabi vode. DKOP ne bo imel nobenega učinka v državah članicah s šibkimi postopki za izdajo dovoljenj. Ker se ne uporablja za vse upravičence SKP (npr. upravičence sheme za male kmete, neletna plačila za razvoj podeželja ali pomoč za skupno ureditev trga za sektorja sadja in zelenjave ali oljk) in ker države članice ne izvajajo ustreznih pregledov, je njegov potencial še dodatno zmanjšan.

64

V predlogu Komisije za SKP po letu 2020 se koncept navzkrižne skladnosti (ki se zdaj imenuje „pogojenost”) še naprej uporablja. Zdaj zajema tudi shemo za male kmete, hkrati pa izključuje upravičence do plačil za vino v okviru skupne ureditve trga.

65

Države članice lahko v skladu z načelom subsidiarnosti po lastni presoji izvajajo in uveljavljajo obveznost izdajanja dovoljenj za rabo vode. Deset držav članic / regij, zajetih v revizijo Sodišča, uporablja selektiven pristop k DKOP 2, pri čemer pri pregledih pogosto ne upošteva nekaterih nacionalnih ali regionalnih regulativnih zahtev za odvzem vode (slika 14).

66

Edini pregled, ki je skupen vsem sistemom nadzora, ki jih je Sodišče preučilo, je potreba po izdaji dovoljenja za odvzem vode za namakanje. V večini primerov inšpekcijski pregledi vključujejo tudi vizualni pregled parcel, namenjen odkrivanju nezakonitega odvzema vode ali namakanja. To velja za Belgijo (Flandrija), Nemčijo (Berlin-Brandenburg), Španijo (Andaluzija in Kastilja-Manča), Italijo (Emilija-Romanja), Madžarsko in Portugalsko. Tri od 11 držav članic in regij preverjajo prisotnost števcev. To so Belgija (Flandrija), Francija (Center-Dolina Loare) in Ciper. Deset od 11 jih ni preverilo vsebine dovoljenj, kot sta največja količina odvzema vode in čas namakanja (vse države članice / regije, zajete v reviziji Sodišča, razen Belgije (Flandrija)). Podobna slabost je navedena v študiji za podporo vrednotenju o vplivu SKP na vodo³⁸.

67

Kontrolni statistični podatki o navzkrižni skladnosti, ki jih države članice sporočajo Komisiji, kažejo velike razlike tako med državami in tudi regijami. V Španiji je na primer povprečna stopnja neskladnosti za Kastiljo-Mančo znatno višja kot za Andaluzijo (slika 15). V vseh državah članicah / regijah, za katere je Sodišče pridobilo podatke, je stopnja neskladnosti z DKOP 2 nižja od stopnje pri drugih pregledih odvzema vode, kot je opisano v odstavku 32 (glej sliko 15). Obstaja veliko tveganje, da se s pregledi navzkrižne skladnosti ne odkrijejo primeri nezakonitega odvzema vode.

68

Evropski parlament in Svet sta leta 2013 pozvala Komisijo³⁹, naj spremlja prenos okvirne direktive o vodah v nacionalno zakonodajo držav članic in njeno izvajanje ter predstavi predlog za vključitev ustreznih delov okvirne direktive o vodah v navzkrižno skladnost. Komisija ni predlagala vključitve nobenega dela okvirne direktive o vodah v okvir navzkrižne skladnosti za obdobje 2014–2020. Vendar je v predlogu za SKP po letu 2020 izrecno naveden sklic na člen okvirne direktive o vodah o nadzoru odvzema vode⁴⁰, zaradi česar je ta nadzor v skladu z novimi pravili o pogojenosti obvezna zahteva (predpisana zahteva ravnanja (PZR) 1). S tem se uvaja jasna povezava med okvirno direktivo o vodah in plačili kmetom v okviru SKP, zato bi ta člen lahko bil pomembnejši.

S skladi za razvoj podeželja in tržnimi ukrepi se trajnostna raba vode bistveno ne spodbuja

69

V okviru SKP se poleg neposrednih plačil financirajo tudi naložbe kmetov v osnovna sredstva in podpirajo posebni ukrepi, kot je zavezanost nekaterim kmetijskim praksam. Nekatere naložbe in ukrepi pozitivno vplivajo na rabo vode, medtem ko drugi porabo vode povečujejo (glej tudi sliko 16). Financiranje sistemov kmetijskega svetovanja ali projektov sodelovanja lahko vpliva tudi na rabo vode, čeprav posredno.

Programi za razvoj podeželja se redko uporabljajo za izboljšanje količine vode

70

Nacionalni ali regionalni organi lahko v okviru programov za razvoj podeželja podpirajo:

1. kmetijske prakse ali zeleno infrastrukturo s pozitivnim vplivom na razpoložljivost vode v kmetijskih tleh (ukrepi za zadrževanje vode);
2. kmete, ki se jim krijejo dodatni stroški in izgubljeni prihodki, nastali zaradi izpolnjevanja zahtev okvirne direktive o vodah;
3. infrastrukturo za čiščenje odpadne vode za ponovno uporabo vode pri namakanju.

Sodišče je preučilo, koliko se te možnosti uporabljajo.

71

Države članice lahko uporabijo sredstva za razvoj podeželja za financiranje ukrepov za naravno zadrževanje vode (glej sliko 17). To možnost izkorišča pet držav članic / regij, zajetih v revizijo Sodišča:

• Belgija (Flandrija), Španija (Andaluzija), Madžarska, Italija (Emilija-Romanja) in Portugalska so financirale kmetijsko-okoljsko-podnebne obveznosti⁴¹, katerih glavni namen je ohranjati tla, povečati organske snovi in zmanjšati erozijo tal ter tako prispevati k večjemu zadrževanju vode.
• Belgija (Flandrija) je financirala en projekt v zvezi z zeleno infrastrukturo za zadrževanje vode⁴², Madžarska pa osem takih projektov.

72

Ukrepi za naravno zadrževanje vode lahko prinašajo številne koristi, vključno z obnavljanjem podzemne vode, obvladovanjem suše in zmanjševanjem poplavne ogroženosti, vendar je njihova uspešnost omejena, če se uporabljajo na majhnem območju⁴³. Sedem od 11 držav članic / regij, zajetih v revizijo Sodišča, takih ukrepov ne financira z ukrepi za razvoj podeželja (glej tudi sliko 18).

73

Države članice lahko sredstva za razvoj podeželja⁴⁴ uporabijo kot nadomestilo kmetom za dodatne stroške in izgubljene prihodke zaradi izpolnjevanja zahtev iz načrta upravljanja povodja. Te možnosti ni izkoristila nobena država članica / regija, ki jih je Sodišče zajelo v revizijo.

74

Nacionalni/regionalni organi lahko v svoje programe za razvoj podeželja vključijo podporo za naložbe v infrastrukturo za ponovno uporabo odpadne vode za namakanje⁴⁵. Pet držav članic / regij, ki jih je preučilo Sodišče, te možnosti ni vključilo v svoje programe za razvoj podeželja. V treh državah članicah / regijah je sicer vključena kot del podukrepa, vendar ni bila uporabljena za financiranje projektov. Ustrezne projekte sta financirali dve državi članici (glej okvir 2).

Finančna sredstva EU za namakalne projekte imajo šibke zaščitne ukrepe za preprečevanje netrajnostne rabe vode

75

Za financiranje namakalnih projektov so na voljo različne oblike financiranja EU. Države članice lahko sredstva za razvoj podeželja za naložbe v osnovna sredstva ali v nekaterih sektorjih (sadje in zelenjava, oljke in oljčno olje, vino) podporo za skupno ureditev trga uporabijo za financiranje posodobitve ali prve namestitve namakalne opreme (npr. na kmetijah) ali infrastrukture (npr. omrežja).

76

Sodišče je preučilo:

1. koliko se ta sredstva uporabljajo za podporo namakalnim projektom;
2. ali so Komisija in države članice opredelile zaščitne ukrepe za preprečevanje netrajnostne rabe vode;
3. ali so države članice pregledale zadevne zahteve.

77

S posodobitvijo obstoječih namakalnih sistemov se lahko poveča učinkovitost rabe vode, na primer s popravilom kanalov, iz katerih voda uhaja, pokritjem odprtih kanalov, da se zmanjša izhlapevanje, ali prehodom na učinkovitejše namakalne sisteme. Toda zaradi izboljšanja učinkovitosti ne pride vedno do splošnega prihranka vode, saj se lahko prihranjena voda preusmeri in uporabi drugače, na primer za poljščine, ki potrebujejo več vode, ali za namakanje na večji površini. To je tako imenovani povratni učinek⁴⁶. Poleg tega se lahko pri pojavu, znanem kot hidrološki paradoks, zaradi povečane učinkovitosti namakanja zmanjša vrnitev površinske vode v reke, s čimer se zmanjšajo osnovni toki, ki koristijo nižje ležečim uporabnikom in občutljivim ekosistemom⁴⁷.

78

Z namestitvijo nove namakalne infrastrukture, zaradi katere se namakana površina poveča, se bo verjetno povečala obremenitev sladkovodnih virov, razen če sistem uporablja deževnico ali reciklirano vodo. V študiji za podporo vrednotenja o učinku SKP na vodo, ki jo je opravila Komisija, (glej opombo 38) je bilo to tveganje potrjeno. V njej je navedeno, da je bilo dotlej težko zagotoviti, da bi bile naložbe v namakanje koristne za vodna telesa, zlasti če se namakana površina poveča pri vodnih telesih z vodnim stresom.

Podpora naložbam v razvoj podeželja

79

Vse države članice / regije, ki jih je Sodišče ocenilo, razen ene uporabljajo sredstva za razvoj podeželja za financiranje naložb z učinkom na rabo vode (glej sliko 18). Novi namakalni obrati in infrastruktura so upravičeni v vseh desetih državah članicah / regijah, naložbe v infrastrukturo za odvzem vode (npr. izvirne vodnjake) pa so upravičene v vsaj treh državah članicah. Polovica od 24 programov za razvoj podeželja v dodatnem vzorcu Sodišča je omogočala naložbe v novo namakalno infrastrukturo.

80

Za podporo EKSRP za naložbe v namakanje veljajo pogoji, določeni v pravilih EU⁴⁸ (glej sliko 19). Države članice lahko določijo tudi dodatne zahteve. Za nekatere naložbe zahtevajo tri države članice / regije, zajete v reviziji Sodišča, potencialne prihranke vode, ki presegajo 5 %. Za novo namakalno infrastrukturo pet držav članic / regij zahteva dokazilo o zemljiški pravici in/ali veljavno dovoljenje za odvzem vode.

81

Nekatere zahteve, opisane na sliki 19 , v pravnih besedilih niso podrobneje pojasnjene. V okvirni direktivi o vodah na primer ni opredeljeno, kaj pomeni količinsko stanje teles površinske vode. Zato morajo države članice opredeliti, kaj je po njihovem mnenju zaradi kvantitativnih razlogov „manj kot dobro” stanje teles površinske vode. V osmih državah članicah / regijah, ki jih je Sodišče zajelo v revizijo, ni jasno, kako in ali je to opredeljeno. Komisija je v zvezi s tem vprašanjem zagotovila nezavezujoče smernice⁴⁹. Države članice tudi različno razlagajo, kaj je razširitev namakalnih površin, saj lahko kot namakane površine štejejo tudi površine, ki so bile nedavno namakane. Nekatere menijo, da „nedavno” pomeni obdobje, ki sega do pet let nazaj, medtem ko so si druge to razlagale kot obdobje, ki sega nazaj v leto 2004.

82

Ker je na podlagi pravil EU mogočih več razlag in izjem (glej sliko 19), obstaja tveganje, da EU financira namakalne projekte, ki so v nasprotju s cilji okvirne direktive o vodah. Za SKP po letu 2020 je Komisija predlagala, da bi se pogoji za financiranje namakalnih projektov nekoliko poenostavili. Naložbe v namakanje bi bile izrecno izključene iz financiranja, če ne bi bile skladne z uresničitvijo ciljev okvirne direktive o vodah v zvezi z doseganjem dobrega stanja. Širjenje namakanih površin ne bi bilo upravičeno, če bi namakanje vplivalo na vodna telesa, katerih stanje je bilo opredeljeno kot manj kot dobro⁵⁰. Države članice bi morale to prenesti v svoje pogoje za upravičenost.

83

Skladnost s pogoji na sliki 19 se ne preverja temeljito. Osem držav članic / regij, ki jih je ocenilo Sodišče, navaja, da na podlagi projektne vloge ali naknadno preverjajo osnovne zahteve (kot sta potreba po merjenju porabe vode in potencialni prihranek vode). Sedem držav članic / regij je predložilo dokazila o naknadnih pregledih dejanskega prihranka vode. V štirih primerih glede na dokumentacijo ni bilo jasno, kako se ocenjuje povečanje namakane površine. Sodišče je dve državi članici / regiji prosilo za podrobnejše informacije o projektih. Iz dokumentacije, ki jo je prejelo v odgovoru, včasih ni bilo jasno, kako so bile zahteve preverjene: za nekatere preglede, vključno z osnovnimi preverjanji merjenja vode ali potencialnega prihranka vode, Sodišče sploh ni našlo dokazov.

Skupna ureditev trgov

84

EU financira tudi namakalno infrastrukturo v okviru skupne ureditve trga, in sicer za tri sektorje: sadja in zelenjave, oljk in oljčnega olja ter vina. Sektor sadja in zelenjave prejema podporo za namakalno infrastrukturo v desetih od 11 držav članic / regij, vključenih v revizijo Sodišča, sektor oljk in oljčnega olja v dveh, vinski sektor pa v treh. Vse države članice / regije nudijo podporo tako za novo infrastrukturo kot tudi za posodobitev obstoječih sistemov, vendar ne za sektor oljk in oljčnega olja, v katerem so do podpore EU upravičene le izboljšave. Pravila, ki se uporabljajo za naložbe, financirane v okviru skupne ureditve trga, se razlikujejo od pravil, ki se uporabljajo v okviru razvoja podeželja.

85

V zadnjih letih je bilo največ finančnih sredstev za namakalne projekte v sektorju sadja in zelenjave dodeljenih v Španiji (Andaluzija) in na Portugalskem (glej sliko 20). V Franciji in na Cipru so se razpoložljivi ukrepi malo uporabljali ali pa se sploh niso. V Italiji (Emilija-Romanja) organi niso mogli zagotoviti podatkov o namakalnih projektih ter s tem povezanih finančnih sredstvih, pregledih in sankcijah.

86

Z naložbami za zmanjšanje rabe vode v sektorju sadja in zelenjave, če se financirajo v okviru razdelka „naložbe, ki so koristne za okolje”⁵¹:

• naj bi se zmanjšala poraba vode za vsaj 5 %, če se uporabljajo sistemi za kapljično namakanje ali podobni sistemi,
• naj ne bi prišlo do neto povečanja namakane površine, razen če skupna poraba vode za namakanje na celotni kmetiji tudi po povečanju površine ostane pod povprečjem petih let pred naložbo.

87

Namakalna infrastruktura se lahko financira tudi iz drugih razdelkov, na primer iz razdelka „načrtovanje proizvodnje”. V takih primerih se na podlagi pravil EU ne zahtevajo nobeni zaščitni ukrepi za preprečevanje netrajnostne rabe vode, kot se pri financiranju iz EKSRP (glej odstavek 80). V Španiji (Andaluzija) se je 98 % odhodkov v letu 2018 za ukrepe v zvezi z namakanjem in trajnostno rabo vode nanašalo na projekte načrtovanja proizvodnje. Tri države članice od 11, ki jih je ocenilo Sodišče, so uvedle strožja pravila kot EU in določile dodatne zahteve za nekatere ali vse namakalne projekte (slika 21).

88

Organi držav članic ne preverjajo dovolj izpolnjevanja pogojev za naložbe, ki bodo koristile okolju (odstavek 86). Sodišče je pregledalo smernice, upravne kontrolne sezname in poročila o pregledih na kraju samem, vendar v večini držav članic / regij ni našlo dokazov o pregledih skladnosti z okoljskimi zahtevami za financiranje v okviru skupne ureditve trga.

89

Na splošno je za financiranje v okviru skupne ureditve trga za novo namakalno infrastrukturo in izboljšave obstoječih sistemov potrebno manj okoljskih zaščitnih ukrepov kot v okviru EKSRP. Za nekatere vrste naložb veljajo pogoji v zvezi s prihranki vode in povečanjem namakanih površin, ni pa zahtev za namestitev vodomera pred naložbo ali kot del naložbe.

Zaključki in priporočila

90

EU je okvirno direktivo o vodah uvedla leta 2000 z namenom, da bi bilo stanje vseh vodnih teles v EU „dobro” do leta 2015 ali (z upravičenimi izjemami) najpozneje do leta 2027. To je vključevalo cilje glede količine vode. Pri reviziji Sodišča se je pokazalo, da podpora kmetijstvu ni bila dosledno usklajena s cilji vodne politike.

91

V okviru vodne politike EU so sicer zagotovljeni zaščitni ukrepi za preprečevanje netrajnostne rabe vode, vendar se za kmetijske proizvajalce pogosto uporabljajo odstopanja. Države članice so od leta 2009 dosegle napredek pri vzpostavljanju sistemov za izdajo predhodnih dovoljenj za odvzem vode, sistemov za odkrivanje nezakonite rabe vode in mehanizmov za določanje cen, ki bi lahko spodbudili učinkovito rabo vode. Vendar:

• v državah članicah, ki jih je preučilo Sodišče, še vedno obstajajo številne izjeme za kmete v zvezi z dovoljenji za odvzem vode (vključno z regijami z vodnim stresom) (odstavki 27–30),
• več držav članic ne uporablja načela povračila stroškov za storitve za rabo vode v kmetijstvu tako kot v drugih sektorjih (odstavki 36–44).

92

Komisija spremlja, kako države članice izvajajo okvirno direktivo o vodah, in meni, da bi lahko pri tem hitreje napredovale (odstavki 45–52).

Priporočilo 1 – Zahtevati utemeljitev izjem pri izvajanju okvirne direktive o vodah v kmetijstvu

Komisija naj:

od držav članic zahteva, naj utemeljijo stopnje pri določanju cen vode za kmetijstvo in izjeme od zahteve za pridobitev predhodnega dovoljenja za odvzem vode ter pojasnijo podlago za ugotovitev, da te izjeme bistveno ne vplivajo na stanje vodnih teles.

Časovni okvir: 2025.

93

Sheme neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike (SKP) ne vsebujejo neposrednih obveznosti v zvezi s trajnostno rabo vode za kmete. Pravila EU o prostovoljni vezani podpori državam članicam omogočajo, da financirajo poljščine, ki potrebujejo veliko vode, v regijah z vodnim stresom brez preverjanj ali okoljskih zaščitnih ukrepov. S predhodno pogojenostjo za vodni sektor, ki se uporablja za financiranje razvoja podeželja, so se države članice spodbujale, naj posodobijo svoje politike določanja cen vode. Vendar se zdi, da se bo predhodna pogojenost v okviru SKP po letu 2020 verjetno prenehala uporabljati (odstavki 47–49 in 53–61).

94

Več držav članic uporablja prostovoljno vezano podporo za financiranje poljščin, ki potrebujejo veliko vode, na območjih z vodnim stresom (odstavka 60 in 61).

95

Z drugim dobrim kmetijskim in okoljskim pogojem (DKOP 2) navzkrižne skladnosti bi se lahko zmanjšalo prekomerno izkoriščanje vodnih virov v kmetijstvu, saj se kmetje z njim spodbujajo, da spoštujejo postopke za izdajo dovoljenj za odvzem vode v državah članicah. Vendar pravila EU ne vsebujejo obveznosti navzkrižne skladnosti za vse kmete, ki prejemajo sredstva v okviru SKP, države članice pa DKOP 2 za zaščito vodnih virov uporabljajo razmeroma omejeno. Nobena od držav članic, zajetih v revizijo Sodišča, ne izvaja celovitih pregledov zahtev za DKOP 2 (odstavki 62–68).

Priporočilo 2 – Plačila SKP povezati z izpolnjevanjem okoljskih standardov

Komisija naj:

1. podporo v okviru razvoja podeželja za naložbe v namakanje pogojuje z izvajanjem politik, s katerimi se spodbuja trajnostna raba vode v državah članicah;
2. vsa plačila SKP kmetom, vključno s plačili, izvršenimi v okviru skupne ureditve trga, poveže z izrecnimi okoljskimi zahtevami glede trajnostne rabe vode, tudi v okviru pogojenosti;
3. zahteva zaščitne ukrepe za preprečevanje netrajnostne rabe vode za poljščine, ki se financirajo v okviru prostovoljne vezane podpore.

Časovni okvir: 2023 (začetek novega obdobja SKP).

96

Komisija je načela trajnostne rabe vode delno vključila v pravila za mehanizme financiranja v okviru SKP, kot sta podpora za razvoj podeželja in tržna podpora. S sredstvi za razvoj podeželja se lahko financirajo kmetijske prakse in infrastruktura, ki izboljšujejo količino vode. S temi sredstvi in tržno podporo se lahko financirajo tudi namakalni projekti. Plačila te vrste so povezana z nekaterimi obveznostmi, vendar pravila EU med programi niso usklajena, kar omogoča različne razlage in izjeme (odstavki 69–89).

97

Države članice so podporo za razvoj podeželja in tržno podporo delno uporabile za spodbujanje trajnostne rabe vode v kmetijstvu. Sodišče je ugotovilo, da:

• se s programi za razvoj podeželja redko podpirajo ukrepi za zadrževanje vode in infrastruktura za ponovno uporabo vode (odstavki 70–72),
• se sredstva EU uporabljajo za podporo novim namakalnim projektom v državah članicah / regijah, zajetih v reviziji Sodišča (odstavki 75–79 ter 84 in 85),
• države članice ne preverjajo dovolj skladnosti z okoljskimi pogoji, povezanimi s financiranjem razvoja podeželja in tržno podporo (odstavki 80–83 in 86–89).

98

Glede na predlog Komisije za SKP po letu 2020 bi bilo financiranje naložb v namakanje, ki niso skladne z uresničitvijo ciljev okvirne direktive o vodah v zvezi z doseganjem dobrega stanja, izrecno izključeno. Širjenje namakanih površin ne bi bilo več upravičeno, če bi namakanje vplivalo na vodna telesa z manj kot dobrim stanjem (odstavek 82).

Priporočilo 3 – Uporabiti sredstva EU za izboljšanje količinskega stanja vodnih teles

Komisija naj:

1. pri odobritvi strateških načrtov SKP držav članic zagotovi, da države članice uporabljajo pravila SKP za obdobje po letu 2020, tako da se bo s financiranimi namakalnimi projekti prispevalo k dosegi ciljev okvirne direktive o vodah;
2. oceni učinek financiranja razvoja podeželja in tržne podpore na rabo vode v okviru SKP po letu 2020.

Časovni okvir: 2023 (začetek novega obdobja SKP) in 2026 (vmesna ocena).

To poročilo je sprejel senat I, ki ga vodi Samo Jereb, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 14. julija 2021.

Kratice

DKOP: dobri kmetijski in okoljski pogoji

EEA: Evropska agencija za okolje

EKSRP: Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja

OECD: Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj

PZR: predpisana zahteva ravnanja

SKP: skupna kmetijska politika

SUT: skupna ureditev trga

Glosar

Copernicus: sistem EU za opazovanje in spremljanje Zemlje, v okviru katerega se zbirajo in obdelujejo podatki satelitov in senzorjev na Zemlji zaradi zagotavljanja okoljskih in varnostnih informacij.

Dobri kmetijski in okoljski pogoji: stanje, v katerem morajo kmetje ohranjati vsa kmetijska zemljišča, zlasti tista, ki se trenutno ne uporabljajo za proizvodnjo, da bi prejeli nekatera plačila v okviru SKP. Ti pogoji vključujejo vprašanja, kot sta upravljanje vode in tal.

Količinsko stanje: izraz stopnje vpliva na vodno telo zaradi neposrednega in posrednega odvzema.

Konvergenca: proces prilagoditve pravic do plačila kmetom, da bi ta odražala nacionalna ali regionalna povprečja, s čimer se zagotovi pravičnejša porazdelitev neposredne kmetijske podpore.

Načrt upravljanja povodja: dokument o upravljanju določenega povodja v EU, v katerem so določeni ukrepi, načrtovani za dosego ciljev okvirne direktive o vodah.

Navzkrižna skladnost: mehanizem, v skladu s katerim so plačila kmetom odvisna od tega, ali kmetje izpolnjujejo zahteve v zvezi z okoljem, varnostjo hrane, zdravjem in dobrobitjo živali ter gospodarjenjem z zemljišči.

Neposredna plačila: kmetijska podpora, ki se plača neposredno kmetom, kot je npr. pomoč na površino.

Nevezana podpora: plačila EU kmetom, ki niso vezana na proizvodnjo nekega proizvoda.

Odvzem: odstranitev ali preusmeritev vode iz vodnega okolja.

Plačilo za zeleno komponento: plačilo na površino za kmetijske prakse, ki koristi okolju in podnebju.

Povračilo stroškov: načelo, v skladu s katerim uporabnik storitve plača stroške te storitve, skupni prihodek ponudnika storitve pa je enak (ali večji) kot strošek dobave.

Predpisana zahteva ravnanja: pravilo EU ali nacionalno pravilo o gospodarjenju s kmetijskimi zemljišči za zaščito javnega zdravja ter zdravja živali in rastlin, dobrobiti živali in okolja.

Preverjanje ustreznosti: vrednotenje za ugotovitev morebitnih prekrivanj, vrzeli, nedoslednosti ali zastarelih ukrepov v regulativnem okviru za posamezno področje.

Program za razvoj podeželja: sklop nacionalnih ali regionalnih večletnih ciljev in ukrepov za izvajanje politike EU za razvoj podeželja, ki jih je odobrila Komisija.

Prostovoljna vezana podpora: možnost, ki ni obvezna in v skladu s katero lahko države članice kmetom, ki se odločijo, da bodo na tej podlagi vlagali zahtevke za povračilo stroškov, izplačujejo neposredna kmetijska plačila EU na podlagi obsega proizvodnje.

Shema osnovnega plačila: kmetijska shema EU, v okviru katere se izvršujejo plačila kmetom na podlagi upravičenih površin zemljišč.

Vodno telo: jezero, vodni zbiralnik, potok, reka ali kanal, prehodno vodno območje vzdolž obale, del obalne vode ali razločna prostornina podzemne vode.

Odgovori Komisije

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=59355

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat I – Trajnostna raba naravnih virov. Senat vodi član Evropskega računskega sodišča Samo Jereb. Revizijo je vodila članica Evropskega računskega sodišča Joëlle Elvinger, pri njej pa so sodelovali vodja njenega kabineta Ildikó Preiss, atašejka v njenem kabinetu Charlotta Törneling, vodilni upravni uslužbenec Emmanuel Rauch, vodja naloge Els Brems, namestnik vodja naloge Paulo Braz ter revizorji Greta Kapustaite, Georgios Karakatsanis, Szilvia Kelemen, Dimitrios Maniopoulos, Dainora Venckeviciene in Krzysztof Zalega. Jezikovno podporo je zagotovil Thomas Everett, grafično pa Marika Meisenzidahl.

Končne opombe

¹ Svetovna banka, Renewable internal freshwater resources per capita (cubic meters) - European Union.

² Evropska komisija – JRC, World Atlas of Desertification, Change in aridity - shifts to drier conditions.

³ Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Oblikovanje Evrope, odporne proti podnebnim spremembam – nova strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2021) 82 final).

⁴ Evropska agencija za okolje, Water and agriculture: towards sustainable solutions, poročilo EEA št. 17/2020.

⁵ Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1–73).

⁶ Evropska komisija, Status of implementation of the WFD in the Member States.

⁷ Direktiva 2000/60/ES, člen 18.

⁸ Evropska komisija, SWD(2019) 30 final, European Overview - River Basin Management Plans.

⁹ Evropska komisija, EU Water Legislation - Fitness Check.

¹⁰ Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Skupna kmetijska politika proti letu 2020:odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem, COM(2010) 0672 final.

¹¹ Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil o podpori za strateške načrte, ki jih pripravijo države članice v okviru skupne kmetijske politike (strateški načrti SKP) in se financirajo iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), COM(2018) 392 final.

¹² Evropska komisija, kazalniki SKP – Financing the CAP.

¹³ Evropska komisija, SWD(2020) 168 final.

¹⁴ Evropska komisija, Voluntary coupled support - Review by the Member States of their support decisions applicable as from claim year 2020.

¹⁵ BIO by Deloitte (v sodelovanju z ICF in Univerzo v Cranfieldu), Optimising water reuse in the EU – Final report prepared for the European Commission (DG ENV), del I.

¹⁶ Uredba (EU) 2020/741 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 2020 o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode (UL L 177, 5.6.2015, str. 32–55).

¹⁷ Evropska komisija, SWD(2018) 249 final/2–2018/0169 (COD).

¹⁸ Sklepi Sveta o trajnostnem gospodarjenju z vodo z dne 17. oktobra 2016.

¹⁹ Posebno poročilo Sodišča št. 4/2014 – Vključitev širših ciljev vodne politike EU v SKP: delni uspeh; Posebno poročilo Sodišča št. 23/2015 – Kakovost vode v Podonavju: izvajanje okvirne direktive o vodah napreduje, vendar ostaja še veliko dela in Posebno poročilo Sodišča št. 3/2016 – Boj proti evtrofikaciji v Baltskem morju: potrebni so nadaljnji in uspešnejši ukrepi.

²⁰ Direktiva 2000/60/ES, člen 11(3)(e).

²¹ Direktiva 2000/60/ES, člen 9.

²² OECD, Drying Wells, Rising Stakes: Towards Sustainable Agricultural Groundwater Use.

²³ Svetovni sklad za naravo, Illegal water use in Spain: Causes, effects and solutions.

²⁴ Drugi načrt upravljanja povodja Donave (2015), točka 2, str. 10.

²⁵ Evropska komisija, Common Implementation Strategy for the Water Framework Directive, Guidance document no. 1 Economics and the environment in Information Sheet on Assessment of the Recovery of Costs for Water Services for the 2004 River Basin Characterisation Report (Art 9).

²⁶ Evropska komisija, SWD(2019) 30 final.

²⁷ Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 320).

²⁸ Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju okvirne direktive o vodah (2000/60/ES) in direktive o poplavah (2007/60/ES), COM(2019) 95 final.

²⁹ Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-525/12 z dne 11. septembra 2014.

³⁰ Posebno poročilo Sodišča št. 10/2018 – Shema osnovnega plačila za kmete je operativno na dobri poti, a ima omejen vpliv na poenostavitev, ciljno usmerjanje in konvergenco ravni pomoči.

³¹ Posebno poročilo Sodišča št. 21/2017 – Ozelenitev: shema dohodkovne podpore je kompleksnejša, a še ni okoljsko uspešna.

³² Peatlands in the EU - position paper.

³³ Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 23. oktobra 2020, o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil o podpori za strateške načrte.

³⁴ Evropska komisija, Voluntary coupled support - Review by the Member States of their support decisions applicable as from claim year 2020.

³⁵ Uredba (EU) št. 1307/2013, člen 52(2).

³⁶ Uredba (EU) št. 1307/2013, člen 52(8).

³⁷ Posebno poročilo Sodišča št. 4/2014 – Vključitev ciljev vodne politike EU v SKP: delni uspeh, odstavki 38–48.

³⁸ DG AGRI in EEIG Alliance Environnement, Evaluation of the impact of the CAP on water. Final report.

³⁹ Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike (UL L 347, 20.12.2013, str. 549–607), skupna izjava Evropskega parlamenta in Sveta o navzkrižni skladnosti.

⁴⁰ Direktiva 2000/60/ES, člen 11(3)(e).

⁴¹ Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 347, 20.12.2013, str. 487), člen 28.

⁴² Uredba (EU) št. 1305/2013, člen 17(1)(d).

⁴³ Poročilo Evropske agencije za okolje št. 17/2020, str. 68.

⁴⁴ Uredba (EU) št. 1305/2013, člen 30.

⁴⁵ Uredba (EU) št. 1305/2013, člen 17.

⁴⁶ OECD (2016), Mitigating Droughts and Floods in Agriculture: Policy Lessons and Approaches, študije OECD o vodi, OECD Publishing, Pariz.

⁴⁷ Poročilo Evropske agencije za okolje št. 17/2020.

⁴⁸ Uredba (EU) št. 1305/2013, člen 46.

⁴⁹ Dokument s smernicami z naslovom Support through the EAFRD for investments in irrigation (različica: november 2014).

⁵⁰ COM(2018) 392 final, člen 68(3)(f).

⁵¹ Skladno z zadnjim odstavkom člena 3(4) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/892 z dne 13. marca 2017 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s sektorjema sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (UL L 138, 25.5.2017, str. 57–91).

Časovnica

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=59355

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2021

PDF	ISBN 978-92-847-6699-4	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/233278	QJ-AB-21-022-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-6677-2	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/907908	QJ-AB-21-022-SL-Q

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2021

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe se izvaja s sklepom Decision of the European Court of Auditors No 6-2019 o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To pomeni, da je ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo spremembe. Oseba, ki dokumente ponovno uporabi, ne sme potvoriti njihovega prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Ponovna uporaba naslednjih slik je dovoljena ob navedbi imetnika avtorskih pravic, vira in imena fotografa/arhitekta (če je znano):

Slika 1: © World Resources Institute, Aqueduct, dostop 22. marca 2021.

Slike 5, 9, 14, 18 in 20: avtor ikon: Pixel perfect, https://flaticon.com.

Slika 13: © Evropsko računsko sodišče in World Resources Institute, Aqueduct, dostop 22. marca 2021.

Slika 17:

Slika zgoraj levo: © Evropska unija, Evropska komisija 2021 / Xavier Lejeune.

Slika zgoraj desno: © Evropska unija, Evropska komisija 2021 / Lukasz Kobus.

Slika spodaj levo: © Evropska unija, Evropska komisija 2021 / Michal Cizek.

Slika spodaj desno: © Evropska unija, Evropska komisija 2021 / Pedro Rocha.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih strani, je treba pridobiti dodatne pravice. Kadar je pridobljeno dovoljenje, se z njim razveljavi in nadomesti zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeni v politiko Sodišča glede ponovne uporabe in vam niso dani na voljo v okviru licence.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Evropskega računskega sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabiti brez njegove predhodne privolitve.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s http://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.