Na kratko o poročilu o smotrnosti izvrševanja proračuna 2020

Kaj je Sodišče revidiralo in analiziralo

Namen

To poročilo je eden od dveh delov letnega poročila Sodišča za proračunsko leto 2020. V njem je obravnavana smotrnost programov porabe v proračunu EU ob koncu leta 2020. Drugi del poročila se nanaša na zanesljivost zaključnega računa EU ter zakonitost in pravilnost z njim povezanih transakcij.

Sodišče je svoje letno poročilo razdelilo na omenjena dva dela kot dvoletni pilotni projekt, ki se je začel z letnim poročilom za proračunsko leto 2019. Glavni razlog za ta projekt je bilo prizadevanje, da bi bilo v letnem poročanju Sodišča več pozornosti namenjene rezultatom, doseženim s proračunom EU. Razdelitev letnega poročila je Sodišču omogočila tudi, da upošteva letno poročilo o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU, ki je osrednje splošno poročilo Komisije o smotrnosti proračuna EU. Ker je zakonski rok za sprejetje tega poročila konec junija leta n + 1, ga Sodišče v preteklosti ni moglo obravnavati v svojem letnem poročilu, ki je običajno objavljeno na začetku oktobra.

Obseg

Poročilo Sodišča je razdeljeno na sedem poglavij:

Tako kot lani je Sodišče tudi letos v poglavju 1 preučilo specifičen vidik okvira smotrnosti. Ocenilo je, ali in kako so Komisija in sozakonodajalca upoštevali izkušnje, pridobljene v prejšnjih obdobjih večletnega finančnega okvira (npr. iz vrednotenj, ocen učinka in revizij), za izboljšanje zasnove in smotrnosti programov porabe za obdobje 2021–2027.

V poglavjih 2 do 6 je Sodišče analiziralo rezultate, dosežene z vzorcem programov EU v okviru petih razdelkov večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020. Želelo je ugotoviti, koliko informacij o smotrnosti je na voljo, in na podlagi teh informacij oceniti, kako dobro so bili ti programi porabe izvedeni.

Sodišče je v poglavju 7 analiziralo, koliko so revidiranci izvedli priporočila, ki jih je dalo v posebnih poročilih iz leta 2017.

V tabeli 1 je pregled petih izbranih programov porabe, obravnavanih v poglavjih 2 do 6 letošnjega poročila (ki pomenijo 19 % vseh plačil, izvršenih do konca leta 2020), in osmih programov, obravnavanih v lanskoletnem poročilu (ki so pomenili 74 % vseh plačil do konca leta 2019).

Ocena Sodišča temelji na informacijah o smotrnosti, ki jih je objavila Komisija (npr. letno poročilo o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU za leto 2020, relevantne izjave o programih za predlog proračuna za leto 2022, letne poročila o dejavnostih, vrednotenja itd.). Sodišče je preverilo verodostojnost teh informacij in njihovo skladnost s svojimi ugotovitvami, ni pa revidiralo njihove zanesljivosti. Informacije Komisije je dopolnilo z nedavnimi ugotovitvami svojih revizij in pregledov.

Vsak program porabe EU vsebujejo več ciljev, ki so razvrščeni kot splošni (običajno širši in bolj strateški) ali posebni (običajno ožji in bolj operativni). Sodišče je preučilo smotrnost programov porabe glede na izbor teh ciljev. Zajelo je vse splošne cilje, kadar so bili na voljo, in izbor posebnih ciljev, izbranih zaradi njihove pomembnosti ter povezav z nekim splošnim ciljem in cilji EU na višji ravni.

Sodišče je pri oceni smotrnosti analiziralo informacije iz kazalnikov smotrnosti, ki jih je objavila Komisija. Ocena Sodišča, ali je nek kazalnik „na dobri poti”, se nanaša na analizo Sodišča o verjetnosti, da bo za kazalnik dosežena ciljna vrednost. V oceni se ne upošteva relevantnost kazalnika za cilje in ukrepe programa ter to, ali je ciljna vrednost, določena za ta kazalnik, dovolj ambiciozna. Ti kazalniki sami po sebi ne odražajo nujno doseganja ciljev programa.

Poglavje 1 – Okvir smotrnosti

Kaj je Sodišče analiziralo?

EU izvaja svoje programe porabe v sedemletnih ciklih oz. obdobjih večletnega finančnega okvira. V zadnjih nekaj letih so potekale intenzivne priprave na sedanji večletni finančni okvir, ki se je začel leta 2021 in bo trajal do leta 2027.

EU je razvila načela za pomoč pri zagotavljanju visoke kakovosti svojih zakonov (vključno z večletnim finančnim okvirom). Ta načela so določena zlasti v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje, sklenjenem med Parlamentom, Svetom in Komisijo, ter smernicah in zbirki orodij Komisije za boljše pravno urejanje (sklop smernic, nasvetov in najboljših praks). V obeh dokumentih je priznano, da je kakovost zakonodaje, ki v primeru večletnega finančnega okvira vpliva na zasnovo in prihodnjo smotrnost programov porabe, odvisna od nekaj ključnih elementov, kot je uporaba vrednotenj in ocen učinka.

Sodišče je v tem poglavju preučilo, ali in kako so Komisija ter Parlament in Svet upoštevali izkušnje, pridobljene v obdobjih prejšnjih večletnih finančnih okvirov (npr. z vrednotenji in ocenami učinka), za izboljšanje zasnove in smotrnosti programov porabe za obdobje 2021–2027.

To je naredilo za podlagi šestih zakonodajnih predlogov za pet programov porabe, vzpostavljenih za obdobje 2021–2027, ki pomenijo 60 % skupnega proračuna za to obdobje, poleg tega pa je obravnavalo tudi samo uredbo o večletnem finančnem okviru.

Glavni merili Sodišča za izbor sta bili finančna pomembnost in to, da je Sodišče o zakonodajnih predlogih Komisije v zvezi s temi programi objavilo mnenja.

Kaj je Sodišče ugotovilo

Komisija po pristopu za boljše pravno urejanje lažje opredeli izkušnje, pridobljene pri preteklem izvajanju politik in programov, ter jih uporabi za izboljšanje prihodnje smotrnosti

Sodišče je ugotovilo naslednje:

•  Komisija je pri večini zakonodajnih postopkov, ki jih je preučilo Sodišče, upoštevala načelo „najprej ovrednotiti”, kar pomeni, da so bile izkušnje, pridobljene v okviru vrednotenj preteklih ukrepov EU, v glavnem na voljo in upoštevane pri oceni učinka že od samega začetka ter da so bili pri pripravi novih pobud na voljo relevantni dokazi iz vrednotenj. Vendar ni opravila ocene učinka uredbe o skupnih določbah, ki vsebuje pomembne s smotrnostjo povezane določbe za ESRR, Kohezijski sklad in šest drugih programov. Poleg tega v zvezi s svežnjem zakonodajnih predlogov za skupno kmetijsko politiko (SKP) v času priprave ocene učinka ni bil na voljo celovit sklop nedavnih vrednotenj, ki bi zajemal vse pomembne vidike SKP,
•  objava vrednotenj in ocen učinka je ena od ključnih priložnosti za sodelovanje z deležniki in širšo javnostjo, razširjanje ugotovitev vrednotenj pa je eden od osnovnih pogojev za aktivno razpravo. Ocene učinka in vrednotenja ter njihove podporne študije so objavljene, vendar ni enotne točke dostopa do vseh teh dokumentov,
•  v vrednotenjih, ki jih je preučilo Sodišče, so bile pridobljene izkušnje v splošnem jasno opredeljene. Vendar Komisija v objavljenih načrtih upravljanja ni jasno opredelila relevantnih nadaljnjih ukrepov,
•  ocene učinka morajo vsebovati primerjavo možnosti politike glede na njihove gospodarske, socialne in okoljske učinke, vsi relevantni učinki pa bi morali biti ocenjeni kvalitativno, po možnosti tudi kvantitativno. V ocenah učinka, ki jih je preučilo Sodišče, so bile predstavljene številne možnosti za zasnovo zadevnih programov porabe, ki pa so bile podkrepljene le z malo količinsko opredeljenimi informacijami, na podlagi katerih bi jih bilo lažje primerjati,
•  Odbor za regulativni nadzor, ki ga je leta 2016 ustanovila Komisija za to, da pred njeno predložitvijo zakonodajnih predlogov oceni kakovosti vseh ocen učinka in večjih vrednotenj, opravlja pomembno delo. Pregleduje vse ocene učinka in izbor vrednotenj ter konkretno prispeva k izboljšanju njihove kakovosti.

Komisija je pri pripravi zakonodajnih predlogov upoštevala pridobljene izkušnje

Sodišče je v zvezi s sedmimi zakonodajnimi predlogi, ki jih je preučilo, ugotovilo, da je Komisija na splošno upoštevala izkušnje, pridobljene iz relevantnih vrednotenj in revizij, čeprav ne vedno v celoti, v nekaterih primerih pa le v omejenem obsegu. Primer upoštevanja izkušenj v omejenem obsegu je bilo merjenje prispevka SKP k podnebnim ukrepom. Sodišče je ugotovilo, da bi bilo za bolj realistično oceno prispevka neposrednih plačil kmetom k podnebnim ukrepom treba upoštevati le podporo območjem, na katerih kmetje dejansko uporabljajo prakse za blažitev podnebnih sprememb.

Spremembe osnutka zakonodaje o večletnem finančnem okviru so bile delno podprte z ocenami učinka, ki jih je opravila Komisija, dodatnih ocen učinka, ki bi jih pripravil Parlament ali Svet, pa ni bilo

Sodišče je ugotovilo naslednje:

•  na smotrnost programov porabe večletnega finančnega okvira pomembno vpliva tudi njihov pravočasen začetek izvajanja. Sprejetje zakonodaje za večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 je trajalo dlje kot za predhodno obdobje (več kot tri leta v primerjavi z 2,5 leta, postopek za SKP pa še poteka), zaradi česar je prišlo do zamude pri začetku izvajanja novih programov porabe. Eden od razlogov za to je bila pandemija COVID-19,
•  Parlament in Svet sta v zakonodajne predloge Komisije, ki jih je preučilo Sodišče, uvedla številne spremembe, od katerih so bile nekatere po njegovem mnenju z vidika smotrnosti programa bistvene. Večino njunih sprememb je bilo mogoče povezati z izkušnjami, pridobljenimi z vrednotenji ali ocenami učinka. Tako Parlament kot Svet sta se odločila, da ne bosta uporabila možnosti iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje za pripravo lastnih ocen učinka.

Kaj Sodišče priporoča

Sodišče priporoča, naj Komisija:

•  zagotovi, da bodo pri pripravi naslednjega večletnega finančnega okvira z ocenami učinka obravnavani ključni vsebinski vidiki zakonodaje, v kateri je zajetih več programov (kot je uredba o skupnih določbah), ter svoja vrednotenja za vse programe porabe, vključno z vrednotenji, v katerih so zajeti specifični tematski vidiki teh programov, načrtuje tako, da bodo rezultati teh vrednotenj na voljo za uporabo pri pripravi relevantnih ocen učinka,
•  pripravi in izvede načrte za vzpostavitev uporabnikom prijazne enotne točke dostopa do vseh ocen učinka, vrednotenj in z njimi povezanih študij,
•  v svojih letnih načrtih upravljanja ali drugih javno dostopnih dokumentih z enakovrednim statusom jasno opredeli ustrezne nadaljnje ukrepe na podlagi vrednotenj,
•  pri predstavitvi možnosti v ocenah učinka navede več količinsko opredeljenih informacij, zlasti v obliki analize stroškov in koristi ter analize stroškovne učinkovitosti.

Poglavje 2 – Konkurenčnost za rast in delovna mesta

Kaj je Sodišče analiziralo?

V okviru razdelka večletnega finančnega okvira Konkurenčnost za rast in delovna mesta se financira 23 programov, ki so namenjeni krepitvi vključujoče družbe, spodbujanju rasti, podpiranju raziskav, razvoja in inovacij ter ustvarjanju delovnih mest v EU. Načrtovani odhodki v okviru tega razdelka večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 znašajo 142 milijard EUR, od katerih je bilo do konca leta 2020 izplačane 104,6 milijarde EUR.

Sodišče je za letošnje poročilo izbralo program EU na področjih izobraževanja in usposabljanja, mladine in športa Erasmus+. Skupaj s programoma, izbranima lani (Obzorje 2020 in sklad EFSI), Erasmus+ pomeni več kot 70 % vseh plačil, izvršenih v okviru tega razdelka večletnega finančnega okvira do konca leta 2020.

Erasmus+ ima:

en splošni cilj, ki ga je Sodišče obravnavalo. Z njim se prispeva k vrsti ciljev na visoki ravni, vključno s strategijo Evropa 2020 in strateškim okvirom za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju,

13 posebnih ciljev, od katerih je Sodišče obravnavalo štiri največje po financiranju:

•  mobilnost na področju izobraževanja in usposabljanja,
•  sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja,
•  zunanje delovanje na področju izobraževanja in usposabljanja,
•  mobilnost mladih.

Sodišče je analiziralo informacije iz kazalnikov smotrnosti, s katerimi se merita doseganje in napredek pri doseganju zgoraj navedenih ciljev ter o katerih poroča Komisija v izjavi o programu^[1] Erasmus+. Na podlagi relevantnih razpoložljivih informacij o smotrnosti je ocenilo smotrnost programa Erasmus+ in glede na lastne ugotovitve iz nedavnih revizij^[2] in pregleda^[3] preverilo verodostojnost teh informacij.

Kaj je Sodišče ugotovilo

Na splošno je Erasmus+ priljubljen program, ki koristi zlasti posameznim udeležencem. Ocena napredka pri kazalnikih v okviru splošnega cilja programa, ki jo je izvedlo Sodišče, približno ustreza oceni Komisije, iz nje pa je razvidno, da so kazalniki na dobri poti, da bodo njihove ciljne vrednosti dosežene. Učinkovitost programa se je izboljšala z njegovo poenostavitvijo v primerjavi s predhodnimi programi. S programom Erasmus+ so bili namreč v istem okviru združeni njegovi predhodni programi, zaradi česar je struktura programa enostavnejša, njegova skladnost pa večja. Vendar so mogoče izboljšave, na primer z zmanjšanjem števila orodij IT, izboljšanjem razumljivosti vodnika za prijavitelje, poenostavitvijo postopka prijave ter obravnavanjem enakosti spolov tako pri načrtovanju kot pri poročanju.

Program Erasmus+ je cenjen pri javnosti in deležnikih. Program je privlačen, kar je razvidno iz prevelikega števila prijav. To pa po drugi strani pomeni, da vseh predlogov ni mogoče financirati.

Prvi posebni cilj, ki ga je Sodišče analiziralo, se nanaša na spodbujanje mobilnosti na področju izobraževanja in usposabljanja, in sicer s financiranjem mobilnosti študentov, pripravnikov in osebja. Zanj je bilo dodeljenih največ finančnih sredstev (1 630,7 milijona EUR za leto 2020 ali 54,1 % skupnega proračuna programa). Zanimanje za to vrsto mobilnosti se je od začetka programa Erasmus+ leta 2014 povečevalo za 10 % na leto. Vendar je zaradi omejitev glede potovanj in izobraževanja v učilnicah, uvedenih kot odziv na pandemijo COVID-19, v letu 2020 prišlo do znatnega zmanjšanja dejavnosti mobilnosti (za približno 60 % ali 500 000 posameznih dejavnosti mobilnosti). Zato med drugim pri kazalniku za visokošolske študente in pripravnike ni bila dosežena ciljna vrednost glede udeležbe, pri čemer je bilo odstopanje majhno. Mobilnost, podprta v okviru programa, ima več oblik dodane vrednosti, ki presegajo tiste iz uredbe o programu Erasmus+ (npr. spodbujanje večjezičnosti ali sistem listin, ki povečuje ugled zavodov).

Drugi posebni cilj se nanaša na sodelovanje med organizacijami upravičenkami na področju izobraževanja in usposabljanja in je namenjen inovativnim praksam na lokalni, regionalni, nacionalni ali evropski ravni. Ta posebni cilj je pomemben v proračunskem smislu, saj je bilo zanj za leto 2020 dodeljenega 782,4 milijona EUR. Organizacije upravičenke cilj štejejo za zelo pomemben, zato je konkurenca za financiranje velika, vendar so države in zavodi z več izkušnjami in sredstvi v ugodnejšem položaju in imajo več možnosti, da pridobijo sredstva. Stopnja inovativnosti, dosežena v okviru partnerstev, je v primerjavi s predhodnimi ukrepi razmeroma nizka, pogosto pa tudi nezadostna, da bi imela kakršen koli učinek zunaj organizacij upravičenk. Ta specifični cilj ima dva kazalnika, vendar zaradi pomanjkanja podatkov od leta 2016 naprej zanju ni mogoče ugotoviti, ali sta na dobri poti.

Zunanje delovanje na področju izobraževanja in usposabljanja vključuje projekte, katerih cilj je na primer krepitev zmogljivosti visokošolskega izobraževanja in ki so osredotočeni zlasti na partnerske države v sosedstvu EU. Podpira se tudi mobilnost študentov in osebja iz partnerskih držav in vanje. Ta posebni cilj olajšuje priznavanje kvalifikacij med partnerskimi državami EU, s spodbujanjem učne mobilnosti med državami pa prispeva k mehki diplomaciji. Glede na kazalnika, ki ju je pregledalo Sodišče, je ta posebni cilj v smislu števila študentov in osebja, ki prihajajo iz partnerskih držav in odhajajo vanje, na dobri poti.

Namen projektov, financiranih v okviru posebnega cilja v zvezi z mobilnostjo mladih, je organizacijam omogočiti izvedbo izmenjav mladih in mladinskih delavcev, v okviru katerih skupine mladih odidejo v tujino, da bi sodelovale z mladimi iz drugih držav. Posebni cilj ima večinoma pozitivne učinke na udeležence, zlasti na znanje tujih jezikov in pozitivno izboljšanje ključnih kompetenc. Konkurenca za projekte je razmeroma močna, poleg tega pa se zdi, da je program ustreznejši za večje organizacije, dejavne na področju mladinskega dela, ki imajo ponavadi znanje in vire za uspešne prijave. Sodišče meni, da sta pregledana kazalnika o izboljšanju ključnih kompetenc in številu mladih, vključenih v podprte ukrepe mobilnosti, na dobri poti.

Poglavje 3 – Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija

Kaj je Sodišče analiziralo?

Poraba v tem razdelku večletnega finančnega okvira je osredotočena na zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti regij držav članic EU. Načrtovani skupni odhodki za štiri glavne programe, ki se financirajo v okviru tega razdelka, znašajo 371 milijard EUR za obdobje 2014–2020, od katerih je bilo do konca leta 2020 izplačane 194,8 milijarde EUR.

Letos je Sodišče analiziralo Evropski socialni sklad (ESS), ki je program za spodbujanje zaposlovanja in socialne vključenosti, in sicer z vključevanjem prikrajšanih ljudi v družbo in zagotavljanjem pravičnejših življenjskih priložnosti. Skupaj s programoma, izbranima lani (ESRR in Kohezijski sklad), ESS pomeni več kot tri četrtine vseh plačil, izvršenih v okviru tega razdelka večletnega finančnega okvira do konca leta 2020.

ESS ima pet posebnih ciljev, od katerih je Sodišče analiziralo štiri, ki se nanašajo na:

•  trajnostno in kakovostno zaposlovanje ter mobilnost delovne sile,
•  socialno vključevanje ter boj proti revščini in diskriminaciji,
•  izobraževanje, usposabljanje in poklicno usposabljanje za spretnosti in vseživljenjsko učenje.

V zvezi s trajnostnim in kakovostnim zaposlovanjem ter mobilnostjo delovne sile je Sodišče preučilo smotrnost operacij, s katerimi so se obravnavale potrebe mladih, starih od 15 do 24 let, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET). Te operacije so podprte v okviru ESS (iz katerega se za strukturne ukrepe, kot sta institucionalna zmogljivost in sistemska podpora) in pobude za zaposlovanje mladih, ki se je začela izvajati leta 2013 in je namenjena posameznikom.

Sodišče je analiziralo informacije iz kazalnikov smotrnosti, s katerimi se merita doseganje in napredek pri doseganju zgoraj navedenih ciljev ter o katerih poroča Komisija v izjavi o programu^[4] ESS. Na podlagi relevantnih razpoložljivih informacij o smotrnosti je ocenilo smotrnost programov porabe in glede na lastne ugotovitve iz nedavnih revizij^[5] (vključno z eno, ki jo je Sodišče izvedlo skupaj z vrhovnimi revizijskimi institucijami držav članic Evropske unije^[6]), pregledov^[7] in mnenj^[8] preverilo verodostojnost teh informacij.

Kaj je Sodišče ugotovilo

Sodišče je ugotovilo, da je okvir smotrnosti dobro razvit, saj zajema mejnike in ciljne vrednosti za vsako prednostno os operativnih programov ESS in pobude za zaposlovanje mladih.

Z okvirom se je sicer znatno povečala razpoložljivost informacij o smotrnosti, vendar je njegov poudarek še vedno na finančnih vložkih in izložkih in ne na doseganju rezultatov.

Sodišče meni, da je 12 od 13 skupnih kazalnikov ESS, ki jih je pregledalo, na dobri poti, da bodo njihove ciljne vrednosti dosežene. Vendar jih je pet na dobri poti zgolj zato, ker je Komisija v izjavi o programu za leto 2021 znižala njihove ciljne vrednosti, eden pa tudi kljub znižanju še vedno ni na dobri poti.

Posebni cilj o trajnostnem in kakovostnem zaposlovanju ter mobilnosti delovne sile je prispeval k ciljni vrednosti glede povečanja stopnje zaposlenosti prebivalstva med 20. in 64. letom na vsaj 75 % do leta 2020. Sodišče je ugotovilo, da je izvajanje počasnejše od načrtovanega, pri čemer so med državami članicami velike razlike: za obdobje 2014–2020 je bilo temu cilju dodeljene 39,8 milijarde EUR, do junija 2021 pa so države članice v povprečju porabile 54 % razpoložljivih sredstev, in sicer je poraba segala od 24 % na Malti do 90 % na Cipru. V obdobju 2014–2020 so se stopnje zaposlenosti v starostni skupini 20–64 let povečale (najvišja je znašala 73,1 % leta 2019), vendar zlasti zaradi pandemije COVID-19 še vedno ne dosegajo ciljne vrednosti EU. Delež sredstev ESS, dodeljenih za ukrepe, s katerimi se obravnavajo druga strukturna vprašanja (kot so enakost spolov, aktivno staranje in modernizacija institucij trga dela), je bil razmeroma nizek, izvajanje teh ukrepov pa je bilo počasnejše od pričakovanega. Medtem ko se je delež brezposelnih in neaktivnih mladih v EU zmanjšal, je delež neaktivnih NEET ostal nespremenjen in je znašal 6 %. To kaže na težave pri doseganju tega dela populacije NEET in njegovi mobilizaciji.

Drugi posebni cilj, ki ga je analiziralo Sodišče, se nanaša na socialno vključevanje ter boj proti revščini in diskriminaciji ter je osredotočen na različne skupine, kot so nizko usposobljeni odrasli, dolgotrajno brezposelni ter osebe z migrantskim ozadjem ali osebe tujega porekla. Temu cilju je bilo dodeljene približno 33,3 milijarde EUR (27 % celotnega proračuna ESS). Sodišče je ugotovilo, da se je število ljudi, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost, v EU sicer na splošno zmanjšalo, vendar je do konca leta 2019 le približno polovica držav članic dosegla svoje ciljne vrednosti za leto 2020. Od konca leta 2019 so gospodarske posledice krize zaradi COVID-19 verjetno prispevale k povečanju števila prebivalstva, ki mu grozi revščina. Zato ni verjetno, da bo ciljna vrednost iz strategije Evropa 2020 za zmanjšanje revščine in večjo socialno vključenost dosežena. Poleg tega je ocenjevanje uspešnosti financiranja ESS v obdobju 2014–2020 za specifične ciljne skupine težavno zaradi pomanjkanja podatkov o spremljanju (na primer zaradi pomanjkanja kvantitativnih podatkov ni bilo mogoče izmeriti prispevka sredstev EU k socialnemu vključevanju najbolj ogroženih).

Za tretji posebni cilj, ki se nanaša na naložbe v izobraževanje, usposabljanje in poklicno usposabljanje za spretnosti in vseživljenjsko učenje, je bilo dodeljene 37,8 milijarde EUR. Njegovi ciljni vrednosti sta bili zmanjšanje deleža tistih, ki ne zaključijo izobraževanja ali usposabljanja, na manj kot 10 % in povečanje deleža prebivalstva med 30. in 34. letom starosti, ki je končal terciarno ali enakovredno izobraževanje, na vsaj 40 %. Napredek pri doseganju teh ciljnih vrednosti je na splošno dober, vendar pri obeh ciljnih vrednostih obstaja velika razlika med spoloma, in sicer so moški manj uspešni kot ženske. Poleg tega je težko opredeliti, koliko je ESS prispeval k doseganju ciljnih vrednostih, saj v povprečju pomeni le približno 1 % proračunov držav članic za izobraževanje, povezave med ukrepi in rezultati pa bi bilo mogoče dodatno pojasniti.

ESS je na splošno skladen s strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast v EU in prispeva k strategiji. Informacije o smotrnosti, ki so jih sporočile države članice in Komisija, kažejo, da je znatno število državljanov EU prejelo sredstva ESS za izboljšanje svojih spretnosti, zaposljivosti in poklicnih možnosti. Vendar Sodišče zaradi omejitev v zvezi s podatki in tega, da je v času revizije veliko operacij še potekalo, še ne more oblikovati splošnega zaključka o dejanski smotrnosti porabe ESS v obdobju 2014–2020.

Poglavje 4 – Naravni viri

Kaj je Sodišče analiziralo?

Ta razdelek večletnega finančnega okvira je sestavljen iz petih programov, ki zajemajo odhodke, povezane s politikami o trajnostni rabi naravnih virov, in s katerimi se financirajo skupna kmetijska politika, skupna ribiška politika (SRP) ter okoljski in podnebni ukrepi. Skupni načrtovani odhodki za obdobje 2014–2020 znašajo 420 milijard EUR, od katerih je bilo do konca leta 2020 izplačanih 367 milijard EUR.

Sodišče je za letošnje poročilo izbralo Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (ESPR). Skupaj s programoma, obravnavanima lani (EKJS in EKSRP), ESPR pomeni skoraj 85 % vseh plačil, izvršenih v okviru tega razdelka večletnega finančnega okvira do konca leta 2020.

Glavni cilj ESPR je zagotavljanje, da sta sektorja ribištva in akvakulture dolgoročno okoljsko trajnostna in upravljana na način, ki je skladen z doseganjem gospodarskih in socialnih koristi ter koristi za zaposlovanje, ter prispevanje k zanesljivi preskrbi s hrano. ESPR ima štiri posebne cilje, od katerih je Sodišče analiziralo dva, kar ustreza 84 % proračuna ESPR:

•  spodbujanje konkurenčnega, okoljsko trajnostnega, ekonomsko uspešnega ter družbeno odgovornega ribištva in akvakulture,
•  pospeševanje izvajanja SRP.

Sodišče je analiziralo informacije iz kazalnikov smotrnosti, s katerimi se merita doseganje in napredek pri doseganju zgoraj navedenih ciljev ter o katerih poroča Komisija v izjavi o programu^[9] ESPR. Na podlagi relevantnih razpoložljivih informacij o smotrnosti je ocenilo smotrnost ESPR in glede na lastne ugotovitve iz dveh nedavnih revizij^[10] preverilo verodostojnost teh informacij.

Kaj je Sodišče ugotovilo

Sodišče je na splošno ugotovilo, da so informacije Komisije o smotrnosti, kot so predstavljene v izjavah o programih ter letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU, večinoma osredotočene na finančni prispevek ESPR k ciljem SRP in ne na njene rezultate. Ker ni jasne povezave med prispevkom ESPR in navedenimi dosežki, je težko opredeliti njuno vzročno povezavo in tako oceniti učinek programa na splošno smotrnost politike.

Komisija je zasnovala dopolnilni sklop specifičnih kazalnikov za ESPR in spremlja relevantne podatke. Informacije za te kazalnike temeljijo na podatkih iz letnih poročil držav članic o izvajanju in omogočajo celovitejši pregled nad izvajanjem ESPR. Vendar so tudi te informacije osredotočene na porabo in ne na rezultate.

Prvi posebni cilj, ki ga je Sodišče analiziralo, se je nanašal na spodbujanje konkurenčnega, okoljsko trajnostnega, ekonomsko uspešnega ter družbeno odgovornega ribištva in akvakulture. S porabo v okviru tega cilja se na primer lahko krijejo stroški ribolovnega orodja z izboljšano selektivnostjo velikosti rib za zmanjšanje nenamernega ulova, na področju akvakulture pa lahko ta poraba vključuje krepitev konkurenčnosti podjetij. Ribiška flota EU je glede na razpoložljive informacije na splošno dobičkonosna, flote, ki lovijo trajnostno izkoriščane staleže, pa koristijo ribičem. Napredek pri spodbujanju proizvodnje iz akvakulture EU je manjši, saj v zadnjem času stagnira. Z ESPR bi bilo treba spodbujati tudi okoljsko trajnostno ribištvo. Okvir za zaščito morskega okolja je bil sicer vzpostavljen, vendar z ukrepi EU, vključno z ukrepi držav članic, ni bilo ponovno vzpostavljeno dobro okoljsko stanje morij. Problemi, kot je prilov zaščitenih vrst, še vedno niso odpravljeni. Čeprav so zavržki nenamernega ulova prepovedani (pri čemer veljajo nekatera odstopanja), se ta praksa nadaljuje, vendar se z zadevnim kazalnikom iz izjave o programu v zvezi s tem ne zagotavljajo podatki, podatki iz letnega poročila o izvajanju ESPR pa štejejo za nezanesljive. Sodišče je na splošno ugotovilo, da Komisija v izjavi o programu ESPR in letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU ne zagotavlja veliko informacij o smotrnosti rezultatov ESPR v smislu podpiranja okoljskih ciljev SKP.

Drugi posebni cilj (spodbujanje izvajanja SRP) je osredotočen na upravljanje ohranjanja ribištva z izboljšanjem znanstvenih spoznanj in nadzora ribištva. Eno od orodij za upravljanje, ki ga ima EU v okviru SRP na voljo za doseganje trajnostnih ravni ribolova, je določitev omejitev celotnega dovoljenega ulova za staleže komercialnih rib. Vendar za ciljno vrednost SRP glede doseganja želenega stanja ohranjanja za vse staleže rib do leta 2020 ni verjetno, da je bila dosežena, ključni kazalnik za spremljanje napredka na tem področju pa ne vsebuje dovolj informacij, da bi bilo z njim mogoče opisati raven napredka pri doseganju te ciljne vrednosti. Delež prekomerno izkoriščanih staležev v severovzhodnem Atlantiku znaša skoraj 40 %, v Sredozemskem in Črnem morju pa 83 %. Ključni dejavnik prelova je presežna zmogljivost ribiške flote. Zmogljivost flote EU se sicer počasi zmanjšuje, vendar je preveč segmentov flote v večini držav članic še vedno neuravnoteženih z njihovimi ribolovnimi možnostmi. Z ESPR se podpira zbiranje znanstvenih podatkov, kar je bistvenega pomena, saj bi jih bilo treba upoštevati pri pomembnih odločitvah v zvezi s kvotami za ulov. Sodišče je ugotovilo, da za mnogo staležev rib zaradi omejitev podatkov znanstvena mnenja niso na voljo, zlasti v Sredozemskem in Črnem morju. Uspeh SRP je tesno povezan tudi z uspešnostjo sistema za nadzor ribištva. Iz ESPR se zagotavljajo finančna sredstva za izboljšanje uspešnosti nacionalnih sistemov za nadzor, ki so potrebni za izvrševanje pravil. Vendar ni kazalnikov, s katerimi bi se meril prispevek ESPR k doseganju cilja uspešnega sistema za nadzor.

Poglavje 5 – Varnost in državljanstvo

Kaj je Sodišče analiziralo?

Poraba v okviru razdelku večletnega finančnega okvira Varnost in državljanstvo je povezana s politikami, katerih cilj je okrepiti koncept evropskega državljanstva z oblikovanjem območja svobode, pravice in varnosti brez notranjih meja. Med drugim vključuje financiranje za usklajeno upravljanje meja, vizumsko politiko, azil in migracije. Skupni načrtovani odhodki v okviru tega razdelka večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 znašajo 22,4 milijarde EUR, od katerih je bilo do konca leta 2020 izplačane 17,5 milijarde EUR.

Sodišče je za letošnje poročilo med 11 programi v tem razdelku izbralo sklop za meje in vizume v okviru Sklada za notranjo varnost. Skupaj s programom, izbranim lani (Sklad za azil, migracije in vključevanje), Sklad za notranjo varnost – meje in vizumi pomeni več kot četrtino vseh plačil, izvršenih v okviru tega razdelka večletnega finančnega okvira do konca leta 2020.

Sklad za notranjo varnost – meje in vizumi ima:

en splošni cilj: zagotavljanje visoke stopnje varnosti v EU. Za ta cilj je v izjavi o programu opredeljen en kazalnik,

dva posebna cilja:

•  podpora skupni vizumski politiki,
•  podpora integriranemu upravljanju meja.

Sodišče je obravnavalo vse te cilje ter pri tem analiziralo informacije iz kazalnikov smotrnosti, s katerimi se merita doseganje in napredek pri doseganju zgoraj navedenih ciljev ter o katerih poroča Komisija v izjavi o programu^[11] Sklada za notranjo varnost. Na podlagi relevantnih razpoložljivih informacij o smotrnosti je ocenilo smotrnost Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi in glede na lastne ugotovitve iz dveh nedavnih revizij^[12] preverilo verodostojnost teh informacij.

Kaj je Sodišče ugotovilo

V okviru Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi je bila zagotovljena znatna podpora (1,4 milijarde EUR za obdobje 2014–2020) za splošni cilj zagotavljanja visoke ravni varnosti v EU s poenoteno in visoko ravnjo nadzora meja ter učinkovito obdelavo schengenskih vizumov. Splošni kazalnik učinka, opredeljen za oceno tega cilja, se glasi migranti brez urejenega statusa, prijeti na zunanjih mejah EU. Medtem ko lahko poraba in dejavnosti Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi prispevajo k prijetju migrantov brez urejenega statusa na zunanjih mejah EU, pa je število migrantov odvisno od zelo nestanovitnih zunanjih dejavnikov, na katere EU nima vpliva. Zato tudi če je ta kazalnik na dobri poti, ni jasno, koliko je bil dosežen splošni cilj programa, tj. prispevati k visoki ravni varnosti v EU.

Do konca leta 2020 je bilo izplačanih le 55 % dodeljenih sredstev za nacionalne programe. Med državami članicami so bile velike razlike v stopnjah črpanja sredstev Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi. Gibale so se med 18 % in 79 %. Zamude pri črpanju sredstev so na primer nastale zaradi zamud pri javnih naročilih, ki so posledica omejenega števila prijaviteljev ali kompleksnih razpisnih zahtev, ali učinkov pandemije COVID-19. Zato bo več rezultatov verjetno uresničenih po letu 2020 in jih še ni mogoče oceniti. Poleg tega obstajajo nekatere vrzeli v informacijah o smotrnosti programa, saj dva ukrepa, financirana v okviru programa (ukrepanje na ravni EU in nujna pomoč – v skupni vrednosti 553 milijonov EUR), nista zajeta v okviru za spremljanje smotrnosti.

Informacije o smotrnosti, objavljene v letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU, dajejo optimistično sliko o smotrnosti Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi. Komisija predstavi kazalnike, ki kažejo visoko stopnjo napredka pri doseganju ciljnih vrednosti Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi, vendar ne tudi manj spodbudnih kazalnikov o usposabljanju in krepitvi zmogljivosti konzulatov in mejnih policistov. Ker objavljeni kazalniki smotrnosti združujejo rezultate, o katerih so poročale države članice, dajejo izjemni rezultati, ki jih je doseglo omejeno število držav, pozitivno splošno sliko in optimističen vtis o dosedanjem napredku. Primer je število specializiranih delovnih mest za konzularne uslužbence v tretjih državah, v zvezi s katerim je bila določena ciljna vrednost 395. Od 759 takih delovnih mest, so samo štiri države (Nemčija, Grčija, Nizozemska in Avstrija) poročale o 679. Brez teh štirih držav se podatek o dosedanjem napredku zmanjša s 192 % na 28 %.

Namen posebnega cilja glede podpore skupni vizumski politiki je olajšanje zakonitega potovanja, zagotavljanje visokokakovostnih storitev prosilcem in boj proti nezakonitemu priseljevanju Z njim se spodbuja razvoj skupne politike, ki bo državljanom EU in tudi državljanom tretjih držav, ki imajo vizum, omogočila potovanje brez kontrol po schengenskem območju. S to skupno politiko se obravnavajo le vizumi za kratkoročno bivanje, vizumi za daljši čas in dovoljenja za prebivanje pa so še vedno v pristojnosti držav članic, kar pomeni, da lahko Sklad za notranjo varnost – meje in vizumi prispeva le k dosledni in učinkoviti obdelavi nekaterih dovoljenj, ki se uporabljajo za vstop v EU. V okviru programa sta bila financirana posodobitev več kot 2 620 konzulatov (290 % ciljne vrednosti za leto 2020) in razvoj 430 skupnih konzularnih dejavnosti in informacijskih sistemov skupne vizumske politike, s čimer so se spodbujale dejavnosti konzularnega sodelovanja med državami članicami in bili vzpostavljeni varnejši in učinkovitejši centri za obravnavo vizumskih vlog. Vendar se je doslej poročalo le o nizkem povprečnem številu ur usposabljanja uslužbencev na področju skupne vizumske politike (tri ure v primerjavi s ciljno vrednostjo 16 ur na osebo). To pomeni, da program ni dovolj prispeval k dosledni uporabi pravnega reda Unije (tj. sklop skupnih pravic in obveznosti, ki je zavezujoč za vse države članice EU) z usposabljanjem.

Drugi posebni cilj programa je podpora integriranemu upravljanju meja, da se zagotovita enotna in visoka raven nadzora in varovanja zunanjih meja ter nemoteno prehajanje zunanjih meja. Podpora iz Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi za razvoj in nadgradnjo informacijskih sistemov, opreme in infrastrukture za preverjanje vizumov in mejno kontrolo prinaša resnično dodano vrednost EU. Ti sistemi so ključni, saj pri mejnih kontrolah omogočajo prepoznavanje oseb, ki ogrožajo varnost, zakonitim potnikom pa nemoten prehod. Do konca leta 2020 je bilo s podporo Sklada za notranjo varnost – meje in vizumi razvitih ali nadgrajenih 33 516 enot infrastrukture in opreme za nadzor meja (kar je precej nad ciljno vrednostjo za leto 2020, tj. 19 902). Njihove koristi so odvisne tudi od usposabljanja uslužbencev, ki je prav tako podprto s programom. Ker so nekatere države članice v okviru istega kazalnika poročale o urah in dneh usposabljanja ter številu tečajev, zbirne vrednosti za ta kazalnik niso primerljive. Vpogledi v podprte podatkovne zbirke so vse pogostejši. Glede na podatke se je število državljanov tretjih držav, ki jim je bil zavrnjen vstop na zunanjih mejah, postopoma povečevalo, in sicer z 297 860 leta 2015 na 689 065 leta 2019, kar kaže, da so sistemi za upravljanje meja v pomoč pri uspešnem izvajanju mejnih kontrol. Vendar je sistem že sam po sebi omejen: sistem VIS, ki konzulate v državah nečlanicah EU povezuje z vsemi mejnimi prehodi na zunanjih mejah v schengenskih državah, državam omogoča le izmenjavo podatkov o schengenskih vizumih za kratkoročno bivanje. Zato ni konsolidirane evidence vseh izdanih in preverjenih vizumov.

Poglavje 6 – Evropa v svetu

Kaj je Sodišče analiziralo?

V okviru razdelka Evropa v svetu se financira 15 programov in so zajeti odhodki za vse zunanje ukrepe, ki se financirajo iz splošnega proračuna EU, kot so dejavnosti, povezane z razvojem in sodelovanjem, humanitarno pomočjo, državami sosedstva in predpristopno pomočjo. Skupni načrtovani odhodki v tem razdelku večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 znašajo 66,3 milijarde EUR, od katerih je bilo do konca leta 2020 izplačane 44,2 milijarde EUR.

Sodišče je za letošnje poročilo izbralo instrument za predpristopno pomoč (IPA II). Skupaj s programoma, izbranima lani (instrument za financiranje razvojnega sodelovanja in evropski instrument sosedstva), instrument IPA III pomeni skoraj polovico vseh plačil, izvršenih v okviru tega razdelka večletnega finančnega okvira do konca leta 2020.

Instrument IPA III ima:

en splošni cilj: podpora državam kandidatkam in potencialnim kandidatkam pri njihovih reformah za uskladitev s pravili in vrednotami EU zaradi članstva v EU,

štiri posebne cilje, od katerih je Sodišče obravnavalo tri, ki se nanašajo na:

•  politične reforme,
•  gospodarski, socialni in teritorialni razvoj,
•  krepitev zmogljivosti upravičenk za izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz članstva v Uniji.

Sodišče je analiziralo informacije iz kazalnikov smotrnosti, s katerimi se merita doseganje in napredek pri doseganju zgoraj navedenih ciljev ter o katerih poroča Komisija v izjavi o programu^[13] instrumenta IPA II. Na podlagi relevantnih razpoložljivih informacij o smotrnosti je ocenilo smotrnost instrumenta IPA II in glede na lastne ugotovitve iz dveh nedavnih revizij^[14] preverilo verodostojnost teh informacij.

Kaj je Sodišče ugotovilo

Iz kazalnikov, o katerih je poročala Komisija v izjavi o programu, je razvidna skromna smotrnost instrumenta IPA II. Sodišče meni, da je le pet od skupno 19 kazalnikov na dobri poti, da bodo njihove ciljne vrednosti dosežene, približno polovica (9) pa ne. Za preostalih pet kazalnikov ni dovolj informacij, da bi bilo mogoče jasno oceniti napredek.

Komisija je v letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU šest od teh kazalnikov predstavila kot ključne kazalnike smotrnosti, pri čemer je bil pri vseh kazalnikih dosežen napredek. Vendar Sodišče meni, da ta izbor ni reprezentativen za smotrnost instrumenta IPA II: štirje od šestih kazalnikov so kazalniki učinka in kažejo kontekst instrumenta IPA II in ne njegove smotrnosti, druga dva pa sta kazalnika izložkov, ki se nanašata na programe čezmejnega sodelovanja, ki niso reprezentativni za odhodke instrumenta IPA II. Poleg tega se z nobenim od šestih kazalnikov, ki jih je izbrala Komisija, ne meri napredek pri doseganju posebnega cilja o političnih reformah, čeprav je to osrednji element širitve.

Proračun IPA II upravlja Komisija v okviru neposrednega upravljanja ali ustrezni organi upravičenk do instrumenta IPA II, ki so za to akreditirani, v okviru posrednega upravljanja. Posredno upravljanje se uporablja predvsem za pripravo organov teh držav za upravljanje strukturnih/kohezijskih skladov v prihodnosti. Z njim se je sicer izboljšalo prevzemanje odgovornosti upravičenk za program, vendar je zaradi njegove uporabe prišlo do resnih težav z učinkovitostjo, povezanih s sistemskimi slabostmi in nizko upravno zmogljivostjo. Na primer, v Turčiji je zaradi ponavljajočih se zamud pri financiranju iz instrumentov IPA I in II v okviru tega načina upravljanja prišlo do zaostanka pri porabi 600 milijonov EUR. Upravičenke do instrumenta IPA II niso vedno zainteresirane za posredno upravljanje. V sektorju pravne države so na primer srbski organi dajali prednost neposrednemu upravljanju, ki ga je izvajala Komisija, in sicer predvsem zaradi nizke upravne zmogljivosti pristojnih agencij in velike fluktuacije njihovih zaposlenih.

Sodišče je v informacijah o smotrnosti instrumenta IPA II opazilo nekatere vrzeli. Prvič, GD NEAR objavlja podrobna letna poročila o stanju in napredku posameznih držav kandidatk in potencialnih kandidatk pri različnih pogajalskih poglavjih ter izpolnjevanju političnih in gospodarskih meril. Ta poročila, pripravljena po naročilu Sveta Evropske unije, sicer izpolnjujejo svoj namen zagotavljanja informacij o širitvenem procesu, vendar v njih ni natančno navedeno, koliko je napredek (ali njegovo pomanjkanje) dosežen zaradi instrumenta IPA II in koliko je povezan z drugimi dejavniki. Podobno so bile slabosti tudi pri spremljanju posameznih projektov. Na primer, spremljanje je bilo v nekaterih primerih osredotočeno na vložke, dejavnosti in procese, ne pa na rezultate in učinek. Nekateri kazalniki, analizirani v poročilih Sodišča, tudi niso imeli določenih izhodišč ali pa so bili slabo opredeljeni.

Drugič, v izjavi o programu instrumenta IPA II so predstavljeni kazalniki učinka in izložkov, ni pa kazalnikov rezultatov, ki bi kazalnike učinka in izložkov povezovali. Kazalniki rezultatov so ključni za razumevanje, kako je program prispeval k napredku pri doseganju njegovih ciljev.

Eden od posebnih ciljev instrumenta IPA II je podpora političnim reformam. Kljub napredku nekaterih upravičenk do instrumenta IPA II je bilo pri vseh kazalnikih iz izjave o programu, povezanih s političnimi reformami, ugotovljeno nazadovanje glede na njihova izhodišča in nobeden od njih ni bil na dobri poti, da bodo njegove ciljne vrednosti dosežene. Na primer, kazalnika, s katerima se meri dojemanje korupcije, svobode tiska, učinkovitosti vlade, pravne države, kakovosti predpisov ter elementa vplivanja in odgovornosti, odražata splošno nazadovanje in ostajata pod izhodiščnimi ravnmi. Eden od koristnih kazalnikov, s katerim se spremlja vključenost civilne družbe v reformne procese, je bil opuščen. Glavni razlog za počasen napredek je v nekaterih primerih nezadostna politična volja, vendar obstajajo tudi dokazi, da je bila podpora EU uspešnejša pri spodbujanju teh reform kot pri zagotavljanju njihovega izvajanja.

Drugi posebni cilj instrumenta IPA II je podpora gospodarskemu, socialnemu in teritorialnemu razvoju. S kazalniki, uporabljenimi za ta posebni cilj, se zagotavljajo predvsem informacije o gospodarskem okviru, v katerem deluje instrument IPA II, ali o tem, kako ta prispeva h kmetijsko-živilskemu sektorju in sektorju razvoja podeželja. Vendar ni kazalnikov, s katerimi bi se meril prispevek instrumenta IPA II k socialnemu in teritorialnemu razvoju. Program je prispeval k posodobitvi kmetijsko-živilskega sektorja in sektorja razvoja podeželja. Sedem od 11 kazalnikov, s katerimi se meri napredek na tem področju, bodisi ni na dobri poti, da bodo njihove ciljne vrednosti dosežene, bodisi zanje ni jasno, ali bodo njihove ciljne vrednosti dosežene.

Tretji posebni cilj, ki ga je analiziralo Sodišče, je pomagati upravičenkam do instrumenta IPA II pri uskladitvi s pravnim redom Unije. To usklajenost z EU so upravičenke na splošno izboljšale. Ker pa zadnja izjava o programu ne vključuje ciljne vrednosti za kazalnik, s katerim bi se meril napredek na tem področju, je težko oceniti, ali je hitrost usklajevanja zadostna. Ta posebni cilj se nanaša tudi na pripravo upravičenk na upravljanje sredstev EU. Vendar v zvezi s tem ni ustreznih kazalnikov o njihovi pripravljenosti.

Poglavje 7 – Spremljanje izvajanja priporočil

Kaj je Sodišče analiziralo?

Sodišče vsako leto pregleda, v kakšnem obsegu so revidiranci sprejeli ukrepe na podlagi priporočil Sodišča. V ta namen spremlja priporočila, ki jih je dalo v posebnih poročilih, objavljenih pred tremi leti.

Letos je Sodišče analiziralo izvajanje 161 priporočil, ki jih je dalo v 20 od 23 posebnih poročil, objavljenih leta 2017. Priporočila iz preostalih treh posebnih poročil so se ali se bodo spremljala v okviru ločenih revizij. Priporočila, naslovljena na države članice, tako kot v preteklosti ne spadajo v obseg spremljanja izvajanja priporočil.

Sodišče je v zadnjih nekaj letih v svojih posebnih poročilih navajalo časovni okvir za izvedbo priporočil. Letos je prvič analiziralo pravočasnost popravljalnih ukrepov, ki so jih sprejeli revidiranci.

Kaj je Sodišče ugotovilo

Sodišče je na splošno ugotovilo, da so revidiranci pravočasno izvedli večino priporočil iz posebnih poročil (68 %).

Od 161 priporočil, ki jih je Sodišče spremljalo, jih je bilo 149 naslovljenih na Komisijo, preostalih 12 pa na Evropsko službo za zunanje delovanje. Revidiranci so jih v celoti sprejeli 77 %, deloma 16 %, 7 % pa jih niso sprejeli.

Od 149 priporočil, naslovljenih na Komisijo, jih je bilo v celoti izvedenih 100 (67 %), večinoma 17 (12 %), deloma 14 (9 %), 16 pa jih ni bilo izvedenih (11 %). V dveh primerih (1 %) je Sodišče menilo, da priporočili nista več relevantni.

Vseh 12 priporočil, naslovljenih na Evropsko službo za zunanje delovanje, je bilo izvedenih v celoti.

Sodišče je opazilo, da je stopnja izvajanja priporočil Sodišča povezana s tem, ali jih revidiranci sprejmejo. V primerjavi s prejšnjim letom je delež priporočil, ki so bila izvedena v celoti ali večinoma, ostal razmeroma nespremenjen (80 %). V zvezi s priporočili, ki niso bila izvedena, in tistimi, ki so bila izvedena deloma ali večinoma, obstajajo možnosti za nadaljnji napredek. Analiza Sodišča kaže, da k zagotovitvi, da se sprejmejo ustrezni nadaljnji ukrepi za odpravo sporočenih pomanjkljivosti, pripomore to, da revidiranci sprejmejo revizijska priporočila.

Končne opombe

^[1] Izjave o programih za predlog proračuna za leto 2022.

^[2] Posebni poročili št. 22/2018 in št. 10/2021.

^[3] Pregled št. 3/2021.

^[4] Izjave o programih za predlog proračuna za leto 2022.

^[5] Posebna poročila št. 14/2016, št. 16/2016, št. 2/2017, št. 5/2017, št. 15/2017, št. 6/2018, št. 16/2018, št. 21/2018, št. 5/2019, št. 20/2020 in št. 24/2021.

^[6] Poročilo iz leta 2017 z naslovom Report on the parallel audit on Contribution of the Structural Funds to the Europe 2020 Strategy in the areas of Employment and/or Education.

^[7] Pregledi št. 4/2018, št. 5/2018, št. 8/2019 in št. 2/2021.

^[8] Mnenji št. 1/2017 in št. 6/2018.

^[9] Izjave o programih za predlog proračuna za leto 2022.

^[10] Posebni poročili št. 26/2020 in št. 8/2017.

^[11] Izjave o programih za predlog proračuna za leto 2022.

^[12] Posebni poročili št. 20/2019 in št. 8/2021.

^[13] Izjave o programih za predlog proračuna za leto 2022.

^[14] Posebni poročili št. 7/2018 in št. 27/2018.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
L-1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2020

PDF	ISBN 978-92-847-7245-2	ISSN 2600-1470	doi:10.2865/010186	QJ-AK-21-002-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-7246-9	ISSN 2600-1470	doi:10.2865/355018	QJ-AK-21-002-SL-Q

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2021.

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe se izvaja s sklepom Decision of the European Court of Auditors No 6-2019 o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To pomeni, da je ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo spremembe. Oseba, ki dokumente ponovno uporabi, ne sme potvoriti njihovega prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih strani, je treba pridobiti dodatne pravice. Kadar je pridobljeno dovoljenje, to razveljavi zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeno v politiko Sodišča glede ponovne uporabe in zanje nimate licence.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Evropskega računskega sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabiti brez njegove predhodne privolitve.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s http://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.