Boj proti dezertifikaciji v EU: vse večja grožnja, v zvezi s katero so potrebni dodatni ukrepi

Povzetek

I

Dezertifikacija, tj. oblika degradacije zemljišč na sušnih območjih, je vse večja grožnja v EU, ki pomembno vpliva na rabo zemljišč. Izraz običajno označuje s človekovimi dejavnostmi in podnebjem povezane procese, ki privedejo do problemov na sušnih območjih, kot so manjša proizvodnja hrane, nerodovitnost tal, manjša naravna odpornost zemljišč in slabša kakovost vode. Glede na napovedi o podnebnih spremembah v Evropi se tveganje dezertifikacije povečuje. V južni Evropi že nastajajo vroče polpuščave, kjer podnebje prehaja iz zmernega v suho. Ta pojav se širi proti severu. Dolgo obdobje z visokimi temperaturami in majhno količino padavin v Evropi poleti 2018 je opozorilo na pomembnost tega problema.

II

Sodišče je preučilo, ali se tveganje dezertifikacije v EU uspešno in učinkovito obravnava. Ocenilo je, ali je Komisija ustrezno uporabila razpoložljive podatke in ali je EU sprejela ukrepe za usklajen boj proti dezertifikaciji. Revidiralo je projekte, ki obravnavajo vprašanje dezertifikacije v EU, in preučilo, ali je verjetno, da bo EU uresničila svojo zavezo glede dosege nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030, pri čemer naj bi se količina in kakovost zemeljskih virov ne spremenila ali se povečala.

III

Sodišče je prišlo do zaključka, da čeprav sta dezertifikacija in degradacija zemljišč grožnji, ki sta v EU že prisotni in vse večji, Komisija nima jasne predstave o teh izzivih, ukrepi za boj proti dezertifikaciji pa niso usklajeni. Komisija ni ocenila napredka pri izpolnjevanju zaveze o dosegi nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030.

IV

Čeprav Komisija in države članice zbirajo podatke o različnih dejavnikih, ki vplivajo na dezertifikacijo in degradacijo zemljišč, jih Komisija ni analizirala, da bi pripravila dokončno oceno o dezertifikaciji in degradaciji zemljišč v EU.

V

Na ravni EU se ne izvaja strategija o dezertifikaciji in degradaciji zemljišč. Izvajajo se različne strategije, akcijski načrti in programi porabe, kot so skupna kmetijska politika, strategija EU za gozdove in strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki so relevantni za boj proti dezertifikaciji, vendar se nanj ne osredotočajo.

VI

Projekti EU v zvezi z dezertifikacijo spadajo na različna področja politike EU – predvsem razvoj podeželja, vendar tudi okoljske in podnebne ukrepe, raziskave in regionalno politiko. Ti projekti lahko pozitivno vplivajo na boj proti dezertifikaciji, obstajajo pa nekateri pomisleki glede njihove dolgoročne vzdržnosti.

VII

EU in države članice so se leta 2015 zavezale, da bodo do leta 2030 dosegle nevtralnost na področju degradacije zemljišč. Vendar na ravni EU ni bilo nobene celovite ocene degradacije zemljišč, pa tudi metodologija o tem, kako to storiti, ni bila dogovorjena. Države članice se v zvezi s tem vprašanjem ne usklajujejo in Komisija ni predložila praktičnih smernic. EU še nima jasne skupne vizije o tem, kako naj bi do leta 2030 dosegla nevtralnost na področju degradacije zemljišč.

VIII

Na podlagi navedenega je Sodišče Komisiji predložilo priporočila glede boljšega razumevanja degradacije zemljišč in dezertifikacije v EU, ocene potrebe po okrepitvi pravnega okvira EU za varstvo tal ter povečanja prizadevanj za izpolnitev zaveze EU in držav članic v zvezi z uresničitvijo nevtralnosti na področju degradacije zemljišč v EU do leta 2030.

Uvod

Dezertifikacija v EU – vse večja grožnja, ki je posledica podnebnih sprememb in človekovih dejavnosti

01

Problem dezertifikacije v Evropi postaja vse večji. Tveganje dezertifikacije je največje na jugu Portugalske, na nekaterih delih Španije in južne Italije, na jugovzhodu Grčije, na Malti, Cipru ter na območjih v Bolgariji in Romuniji ob Črnem morju. Pri študijah je bilo ugotovljeno, da ta območja pogosto prizadenejo erozija tal, zasoljevanje tal, izguba vsebnosti organskega ogljika v tleh, izguba biotske raznovrstnosti tal in zemeljski plazovi.¹ Dolgo obdobje z visokimi temperaturami in majhno količino padavin v Evropi poleti 2018 nas je opozorilo na pomembnost tega problema.

02

Dezertifikacija je oblika degradacije tal na sušnih območjih. Izraz označuje s človekovimi dejavnostmi in podnebjem povezane procese, ki privedejo do problemov na sušnih območjih, na primer manjše proizvodnje hrane, nerodovitnosti tal, manjše naravne odpornosti zemljišč in slabše kakovosti vode (glej okvir 1).

03

Dezertifikacijo povzročajo človekove dejavnosti in podnebne spremembe.

• Človekove dejavnosti: prekomerna ali neučinkovita raba vode, npr. zaradi slabih tehnik namakanja, zmanjšuje splošno oskrbo z vodo na danem območju, kar lahko privede do izgube rastlinja in sčasoma do dezertifikacije. Prekomerna paša in krčenje gozdov⁸ lahko povzročita dezertifikacijo, saj se pri obojem odstrani ali poškoduje vegetacija, ki ščiti zemljo ter ohranja njeno vlažnost in rodovitnost. Pri študijah je bilo ugotovljeno, da lahko zemljišče zaradi opustitve dejavnosti postane bolj dovzetno za degradacijo zemljišč in dezertifikacijo.⁹ Vendar je človekova nedejavnost lahko tudi koristna, saj omogoča okrevanje tal, povečanje biotske raznovrstnosti ali aktivno obnovo gozdov.¹⁰
• Podnebne spremembe: ker so zaradi podnebnih sprememb povprečne temperature vse višje, suše in drugi skrajni vremenski pojavi pa vse bolj pogosti in intenzivni (glej odstavek 9), se povečuje tudi degradacija (in s tem dezertifikacija) sušnih območij. Ko je zemljišče zelo suho, je dovzetno za erozijo, tudi med hudourniškimi poplavami, ki hitro odnesejo živico in tako povzročijo dodatno degradacijo površine zemljišča.¹¹

04

Dezertifikacija pa lahko tudi vpliva na podnebne spremembe, in sicer negativno.

• Pri degradaciji tal se v ozračje sproščajo toplogredni plini, kar pomeni tveganje za nadaljnje podnebne spremembe in izgubo biotske raznovrstnosti (glej sliko 1). Biomasa in zaloge ogljika v tleh se lahko zaradi napovedanih povečanj intenzivnosti neviht, požarov, degradacije zemljišč in izbruhov škodljivcev izgubijo v ozračje.¹²
• Z obnovo tal se toplogredni plini iz ozračja postopno absorbirajo, to pa omogoča rast dreves in rastlinja. Te rastline lahko nato absorbirajo več ogljika. Na območjih, kjer so tla degradirana, ta proces ne more potekati – in ogljik se ne absorbira iz ozračja.

05

Evropska agencija za okolje (EEA) je leta 2008 izvedla študijo¹³ o dezertifikaciji v južni, srednji in vzhodni Evropi, ki je zajela 1,68 milijona km². Leta 2017 je bila izvedena študija za spremljanje¹⁴ na podlagi enake metodologije. Te raziskave so pokazale, da se je velikost ozemlja z visoko ali zelo visoko občutljivostjo na dezertifikacijo, povečala za 177 000 km², to je približno enako ozemlju Grčije in Slovaške skupaj – v manj kot desetletju (glej tabelo 1).

Tabela 1

Občutljivost na dezertifikacijo v južni, srednji in vzhodni Evropi, leti 2008 in 2017

	2008		2017		Razlika med letoma 2008 in 2017
	v tisočih km2	%	v tisočih km2	%	v tisočih km2	%
Zelo visoka	10	1	28	2	+18	+1,1
Visoka	224	13	383	23	+159	+9,5
Srednja	419	25	381	23	–38	–2,2
Nizka	560	33	475	28	–85	–5,1
Zelo nizka	467	28	413	24	–54	–3,2
SKUPAJ	1 680	100	1 680	100	–	–

Vir: Evropsko računsko sodišče, na podlagi študije Prăvălie idr., 2017

06

Na sliki 2 je na podlagi študije za spremljanje prikazano slabšanje razmer v južni Evropi in na Balkanu.

07

Zlasti je prizadet Ciper, ki ni bil vključen v študijo: ugotovljeno je bilo, da je 99 % države občutljive na dezertifikacijo.¹⁶ V Prilogi I so zemljevidi, ki prikazujejo dovzetnost za dezertifikacijo v petih obiskanih državah članicah (glej odstavek 26).

Scenariji podnebnih sprememb potrjujejo povečano občutljivost EU na dezertifikacijo

08

Napovedi o podnebnih spremembah v Evropi kažejo, da se tveganje dezertifikacije povečuje.¹⁷ V južni Evropi nastajajo vroče polpuščave, kjer podnebje glede na ugotovitve študij prehaja iz zmernega v suho.¹⁸ Ta pojav se že širi proti severu. Znanstveni dokazi kažejo, da so emisije, ki jih povzroči človek, bistveno povečale verjetnost sušnih let v sredozemski regiji.¹⁹

09

Zaradi podnebnih sprememb je vode v delih Evrope vse manj, študije pa so pokazale, da so suše vse pogostejše.²⁰ To povečuje občutljivost na dezertifikacijo. V modelih podnebnih sprememb, ki jih uporablja Komisija, je napovedano, da se bodo temperature v nekaterih regijah (npr. v Španiji) do konca stoletja zvišale za več kot 2 °C. V istem obdobju naj bi se glede na napovedi raven poletnih padavin v južni Evropi zmanjšala za najmanj 50 %.²¹ Medvladni panel za podnebne spremembe je v svojem poročilu iz leta 2018²² z veliko zanesljivostjo potrdil, da se bodo temperature, ki so na srednjih zemljepisnih širinah značilne za izjemno vroče dni, ob globalnem segrevanju za 1,5°C zvišale tudi za približno 3°C, ob globalnem segrevanju za 2°C pa za približno 4°C, število vročih dni pa naj bi se glede na napovedi v večini celinskih regij povečalo.

10

Modeli, ki jih uporablja Komisija, zagotavljajo tudi napovedi o tveganju dezertifikacije, ki bo predvidoma veliko predvsem v Španiji, južni Italiji, na Portugalskem in na območjih jugovzhodne Evrope, vključno z Bolgarijo, Grčijo, Ciprom in delto Donave v Romuniji (glej sliko 3). Rezultati drugih študij kažejo, da se bo, ko se bo globalno segrevanje povečalo z 1,5°C na 2°C, v južni Evropi in Sredozemlju močno povečala suhost in zmanjšala razpoložljivost vode.²³

– Napovedana sprememba tveganja dezertifikacije²⁴ v skladu s scenarijem temperaturne spremembe za 2,4°C (RCP 4,5 – levo) in scenarijem temperaturne spremembe za 4,3°C (RCP 8,5 – desno) v obdobju 2071–2100 v primerjavi z obdobjem 1981–2010²⁵.

– Napovedana sprememba indeksa aridnosti v skladu s scenarijem temperaturne spremembe za 2,4°C (RCP 4,5 – levo) in scenarijem temperaturne spremembe za 4,3°C (RCP 8,5 – desno) v obdobju 2071–2100 v primerjavi z obdobjem 1981–2010.

Okvir ZN za boj prozi dezertifikaciji

11

Konvencija Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji (UNCCD) je mednarodni sporazum, s katerim je bil vzpostavljen svetovni okvir za boj proti dezertifikaciji. Sprejeta je bila leta 1994 po konferenci ZN o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992.²⁶ Je pravno zavezujoč sporazum o vprašanjih v zvezi z zemljišči, ki obravnava degradacijo zemljišč in dezertifikacijo ter zagotavlja platformo za prilagajanje, blažitev in odpornost. Konvencija UNCCD ima 197 pogodbenic, vključno z EU²⁷ in njenimi 28 državami članicami. Cilj pogodbenic je sodelovati za dosego izboljšanja življenjskih pogojev prebivalcev sušnih območij, ohranjanja in obnavljanja produktivnosti zemljišč ter blaženja učinkov dezertifikacije in suše.

12

Pogodbenice konvencije UNCCD se lahko prostovoljno opredelijo kot „območje, ki ga je prizadela dezertifikacija”. Te države morajo zasnovati in izvajati nacionalne akcijske programe za boj proti dezertifikaciji.

13

Združeni narodi so leta 2015 sprejeli Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030²⁸, vključno z zavezo, da bodo dosegli vse cilje Združenih narodov za trajnostni razvoj. Med temi cilji je cilj št. 15, tj. zaščititi in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno izkoriščanje, trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti dezertifikaciji, zaustaviti degradacijo tal in odpraviti njene posledice ter zaustaviti zmanjševanje biotske raznovrstnosti. Ta cilj vključuje specifičen cilj 15.3, tj. boriti se proti dezertifikaciji, obnoviti degradirana zemljišča in tla, vključno z zemljišči, ki so jih prizadeli dezertifikacija, suše in poplave, ter si prizadevati, da se do leta 2030 doseže nevtralnost na področju degradacije zemljišč.

14

Konvencija UNCCD je leta 2017 sprejela strateški okvir za obdobje 2018–2030, usmerjen v doseganje specifičnega cilja trajnostnega razvoja 15.3. EU je kot pogodbenica konvencije UNCCD potrdila zavezanost uresničitvi nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030.

Boj proti dezertifikaciji v EU

15

EU nima namenske strategije ali posebnega pravnega okvira za dezertifikacijo. Vendar so nekateri dejavniki, povezani z dezertifikacijo, obravnavani v okviru različnih drugih strategij ali programov porabe, kot je opisano spodaj.

16

Komisija je septembra 2006 sprejela tematsko strategijo za varstvo tal²⁹, v kateri poudarja, da lahko procesi degradacije tal privedejo do dezertifikacije. Cilji strategije so bili zagotoviti trajnostno rabo tal, tako da se prepreči nadaljnja degradacija tal in ohranijo funkcije tal, degradirana tla pa obnovijo na raven funkcionalnosti, ki je skladna vsaj z njeno trenutno in predvideno uporabo. Struktura tematske strategije za varstvo tal iz leta 2006 ima štiri stebre: ozaveščanje, povezovanje z drugimi politikami, raziskave in zakonodaja – predlog okvirne direktive o tleh³⁰.

17

V skladu s predlogom okvirne direktive o tleh morajo države članice določiti območja, ki jih ogroža degradacija, opredeliti specifične cilje za varstvo tal in izvesti programe za doseganje teh ciljev. Namen predlagane direktive je bil tudi prispevati k ustavitvi dezertifikacije, ki je posledica degradacije in izgube biotske raznovrstnosti tal. Vendar že skoraj osem let v Svetu ni bila dosežena kvalificirana večina³¹ za sprejetje te direktive. Komisija je aprila 2014 predlog umaknila.

18

Komisija je aprila 2013 sprejela strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam, s katero je želela države članice spodbuditi k sprejetju prilagoditvenih ukrepov. V strategiji je poudarjeno, da mora EU sprejeti ukrepe za prilagajanje neizogibnim vplivom podnebnih sprememb ter gospodarskim, okoljskim in družbenim stroškom, povezanim s temi vplivi.

19

EU je novembra 2013 sprejela splošni okoljski akcijski program Unije, da bi zagotovila, da bodo do leta 2020 v Uniji v veliki meri doseženi trajnostno gospodarjenje z zemljišči, ustrezno varstvo tal in sanacija kontaminiranih območij.

20

V strategiji EU za gozdove iz leta 2013 je poudarjeno, da gozdovi niso pomembni samo za razvoj podeželja, ampak tudi za okolje in boj proti podnebnim spremembam. Gozdovi imajo pomembno vlogo v boju proti degradaciji zemljišč in dezertifikaciji.

21

Za financiranje ukrepov za obravnavanje dezertifikacije se lahko uporabijo različni skladi EU:

• izvajanje skupne kmetijske politike (SKP), ki vključuje komponento razvoja podeželja³², ozelenitveno komponento in komponento navzkrižne skladnosti³³, lahko pozitivno vpliva na kmetijska zemljišča. Vendar lahko intenzivne ali netrajnostne kmetijske prakse poškodujejo tla,
• cilj evropskih strukturnih in investicijskih skladov³⁴ je zmanjšati regionalna neravnovesja v EU. Kot tematski cilj vključujejo „prilagajanje podnebnim spremembam in preprečevanje tveganja”. Projekti za boj proti dezertifikaciji se lahko sofinancirajo – če države članice opredelijo ustrezno potrebo – na primer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) ali Kohezijskega sklada,
• drugi instrumenti financiranja EU, ki se uporabljajo za obravnavanje dezertifikacije, so raziskovalna programa 7. okvirni program in Obzorje 2020³⁵ , instrument za okolje LIFE³⁶ ali Solidarnostni sklad Evropske unije.³⁷

22

Čeprav programi porabe EU zagotavljajo razpoložljivost sredstev za projekte, ki obravnavajo dezertifikacijo, podatki o znesku sredstev EU, predvidenih in uporabljenih za obravnavanje dezertifikacije, niso na voljo.

23

Svet je v EU ustanovil delovno skupino za dezertifikacijo.³⁸ Ta delovna skupina pripravi stališče EU za mednarodna pogajanja, povezana z dezertifikacijo in degradacijo zemljišč, in je edini redni forum za obravnavanje vprašanj, povezanih s konvencijo UNCCD in dezertifikacijo, na ravni EU.

24

GD ENV v sodelovanju s Svetom in drugimi službami Komisije usklajuje stališče EU za prireditve v okviru konvencije UNCCD, kot so konference pogodbenic, ki potekajo vsaki dve leti. Vloga Skupnega raziskovalnega središča (JRC) je ključna pri zagotavljanju osnovnih znanstvenih informacij in kandidatov za seznam strokovnjakov v okviru konvencije UNCCD. V boju proti dezertifikaciji v EU so lahko udeležene tudi druge službe Komisije, kot je prikazano na sliki 4. Poleg tega Generalni direktorat Evropske komisije za evropsko statistiko (GD ESTAT) izdaja letno poročilo o napredku pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v okviru EU, vključno z oceno kazalnikov na področju degradacije zemljišč v okviru cilja trajnostnega razvoja št. 15 (glej odstavek 13).

Obseg revizije in revizijski pristop

25

Zaradi vse večjega učinka dezertifikacije v Evropi je Sodišče pri reviziji preučilo, ali se tveganje dezertifikacije v EU obravnava uspešno in učinkovito. Sodišče je zlasti ocenilo, ali:

• so Komisija in države članice ustrezno uporabljale razpoložljive podatke,
• je EU sprejela ukrepe za usklajen boj proti dezertifikaciji,
• je bil vpliv projektov, povezanih z dezertifikacijo v EU, pozitiven,
• je bilo verjetno, da bo zaveza EU glede vzpostavitve nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030 dosežena.

26

Sodišče je revizijo izvedlo med septembrom 2017 in majem 2018, revizijske dokaze pa je zbralo iz naslednjih virov:

• pregledov dokumentacije in razgovorov z osebjem iz petih generalnih direktoratov Evropske komisije,³⁹
• revizijskih obiskov v petih državah članicah, opredeljenih kot območja, ki jih je prizadela dezertifikacija: Španija, Italija, Ciper, Portugalska in Romunija, ki so bile izbrane zaradi svoje občutljivosti na dezertifikacijo ter da bi se zajele različne podnebne razmere, vegetacija, človekove dejavnosti in opredeljena tveganja. Sodišče je opravilo razgovore ter analiziralo strateške dokumente (vključno s programi za razvoj podeželja), postopke in podatke,
• obiskov vzorca 25 projektov, ki jih je pet navedenih držav članic opredelilo kot pomembne za dezertifikacijo in ki jih financira ali sofinancira EU. Ti projekti so vključevali naložbe v namakanje, gozdarske projekte, kolobarjenje ali obnovo suhih zidov ali nasipov za preprečevanje erozije tal. Namen obiskov projektov je bil oceniti, ali projekti trajnostno vplivajo na obravnavanje dezertifikacije, in ne izdati mnenje o njihovi zakonitosti ali pravilnosti. Sodišče je revidiralo tudi projekte, ki so vključevali raziskave tehnik za obravnavanje dezertifikacije (glej Prilogo III),
• srečanj z različnimi deležniki, vključno s konvencijo UNCCD, EEA in akademskimi strokovnjaki, na katerih se je razpravljalo o strateških pristopih ali tehnikah za obravnavanje in spremljanje dezertifikacije in degradacije zemljišč v EU.

27

Obseg revizije ni vključeval zemljišč, ki so se izkoriščala zaradi razvoja mest in druge gradnje. Po podatkih EEA⁴⁰ je v obdobju med letoma 2006 in 2012 izkoriščanje zemljišč v 28 državah članicah EU pomenilo približno 850 km2 na leto, kar je manj kot 0,1 % celotne površine EU. Sodišče pri obravnavanju revizijskih vprašanj iz odstavka 25 ni ocenilo okvira za boj proti dezertifikaciji, vzpostavljenega v okviru konvencije UNCCD.

Opažanja

Komisija in države članice zbirajo podatke, relevantne za dezertifikacijo in degradacijo zemljišč, vendar Komisija teh podatkov ne uporablja ustrezno

28

Sodišče je preučilo, kako Komisija uporablja razpoložljive podatke o dezertifikaciji in degradaciji zemljišč. Komisija mora zbrati in analizirati podatke o dezertifikaciji in z njo povezanih tveganjih, da bi se lahko odločila, kakšen ukrep je potreben za obravnavanje dezertifikacije, in nato ukrepala. Ti podatki morajo biti zadostni, skladni, zanesljivi, poleg tega pa jih je treba redno posodabljati in pregledovati.

Komisija in države članice zbirajo podatke v zvezi z dezertifikacijo

29

Eden ključnih sistemov za spremljanje kazalnikov v zvezi z dezertifikacijo in degradacijo zemljišč v EU je evropski program za opazovanje Zemlje Copernicus, ki ga usklajuje in upravlja Komisija. ⁴¹ Ta sistem uporablja različne tehnologije, od satelitov v vesolju do merilnih sistemov na kopnem, v morju in zraku. Copernicus javno in prosto zagotavlja podatke z različnih področij: ozračje, morje, kopno, podnebje, izredne razmere in varnost. Ena od komponent programa Copernicus, tj. storitev za spremljanje kopnega, zagotavlja geografske informacije o pokrovnosti tal in povezanih spremenljivkah, na primer o vegetacijski odeji in vodnem ciklusu. Leta 2015 je bil izstreljen dodaten satelit. Eden od opredeljenih ciljev programa je spremljanje dezertifikacije⁴², vendar jasne informacije v zvezi s tem še niso na voljo (glej tudi odstavek 39).

30

Komisija redno zbira uporabne in relevantne informacije o različnih elementih, povezanih s stanjem tal v EU, vključno z informacijami o treh podkazalnikih konvencije UNCCD (glej odstavek 38).

31

Skupno raziskovalno središče je v poročilu na podlagi podatkov programa Copernicus, pridobljenih s satelitskim opazovanjem med letoma 1982 in 2010⁴³, analiziralo produktivnost zemljišč. Na sliki 5, ki temelji na najnovejših celovitih podatkih, ki jih je Komisija objavila o dinamiki produktivnosti zemljišč v EU⁴⁴, je prikazano, da je zmanjšanje produktivnosti zemljišč bolj verjetno v vročih in suhih sredozemskih državah.

32

Komisija spremlja vsebnost organskega ogljika v tleh z uporabo večnamenske platforme statističnega raziskovanja rabe in pokrovnosti tal (LUCAS)⁴⁵, tj. standardizirana analiza lastnosti živice po vsej EU, ki jo vsaka tri leta izvede JRC. Po podatkih EEA se v povprečju v tleh v Evropi običajno nabira ogljik. Tla pod travinjem in gozdom so ponori ogljika, medtem ko so tla pod ornimi zemljišči manjši viri ogljika.⁴⁶ Na sliki 6 je prikazano, da so območja v Grčiji, Španiji, Italiji, na Portugalskem in v Romuniji, ki jih ogroža dezertifikacija, povezana z nizko ravnjo organskega ogljika v tleh.

33

Pokrovnost tal in spremembe pokrovnosti tal v EU se redno spremljajo s programom za usklajevanje informacij o okolju (CORINE)⁴⁷, tj. komponenta programa Copernicus, ki jo upravlja EEA. Relevantni sklopi podatkov programa CORINE se od leta 2000 pripravljajo vsakih šest let, nazadnje leta 2012. Kmetijska zemljišča in gozdovi skupaj pokrivajo 85 % površine EU.⁴⁸

34

Komisija redno zbira in obdeluje dodatne podatke o različnih dejavnikih v zvezi z dezertifikacijo v EU, npr. eroziji tal, sušah, vodi in gozdnih požarih, kot je opisano v Prilogi II, vendar teh podatkov ne uporablja za oceno obsega dezertifikacije in degradacije zemljišč.

35

Svetovni atlas dezertifikacije so Združeni narodi⁴⁹ prvič objavili leta 1992 in ga nato posodobili leta 1997. Objavo atlasa je prevzela Komisija, ki je tretjo različico objavila leta 2018. Atlas vključuje karte dejavnikov, ki lahko povzročijo dezertifikacijo, na primer erozija tal, zasoljevanje tal, urbanizacija in migracija. Novi atlas vključuje karte in podatke o različnih medsebojnih vplivih med človekom in okoljem, relevantnih za degradacijo zemljišč, ne vključuje pa kart, ki bi se nanašale izrecno na dezertifikacijo. Komisija meni, da kartiranje dezertifikacije ni enostavno, saj je to zelo zapleten proces, ki ga glede na študije povzroča veliko različnih dejavnikov.⁵⁰

36

Obiskane države članice so pripravile karte o tveganju dezertifikacije (glej Prilogo I). Vendar se te karte niso redno posodabljale, poleg tega pa jih ni mogoče primerjati, ker so bili uporabljeni različni kazalniki in barvno kodiranje. Zato ne morejo zagotoviti celovitega pregleda dezertifikacije na ravni EU.

37

Države članice, ki jih je obiskalo Sodišče, so tudi spremljale dejavnike, povezane z dezertifikacijo in degradacijo zemljišč, kot so voda, suše in količina padavin. V zvezi z mehanizmi za zbiranje podatkov o tleh je Sodišče ugotovilo, da:

• imajo Španija, Italija in Romunija svoje sisteme, ki zagotavljajo natančnejše podatke o tleh, vendar se nekoliko prekrivajo z mehanizmi EU za zbiranje podatkov. Nacionalni podatki o tleh niso bili popolni, se niso redno zbirali in tolmačili ter niso bili vedno zanesljivi,⁵¹
• se Ciper in Portugalska zanašata izključno na to, da to, da Komisija v okviru platforme LUCAS zbira podatke o tleh.

Ni dogovorjene metodologije za ocenjevanje dezertifikacije in degradacije zemljišč v EU

38

Dezertifikacija in degradacija zemljišč sta zapletena pojava, na katera vpliva veliko medsebojno odvisnih dejavnikov, v zvezi z ocenjevanjem teh dejavnikov pa ni znanstvenega soglasja. Kljub temu se lahko za ugotavljanje slabšanja stanja zemljišča uporabijo približni kazalniki. Takih približnih kazalnikov je več, vendar konvencija UNCCD priporoča uporabo treh podkazalnikov za oceno degradacije zemljišč: produktivnost zemljišča, organski ogljik v tleh ter pokrovnost tal in sprememba pokrovnosti tal.⁵²

39

Komisija in države članice niso sprejele skupne metodologije za zbiranje podatkov na podlagi razpoložljivih kazalnikov, da bi se zagotovilo skladno ocenjevanje dezertifikacije in degradacije zemljišč po vsej EU. Zato je težko primerjati obseg dezertifikacije v različnih državah članicah EU.

40

Komisija v poročilu o spremljanju napredka pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v okviru EU iz leta 2018 za degradacijo zemljišč uporablja dva kazalnika, ki sta delno usklajena s kazalniki konvencije UNCCD: umetna pokrovnost tal na prebivalca in ocenjena erozija tal zaradi vode (glej tabelo 2). Obstaja še veliko drugih značilnosti degradacije zemljišč, ki jih ti kazalniki ne zajemajo, na primer organski ogljik v tleh, produktivnost zemljišča, zasoljevanje tal ali kontaminacija tal. Na ravni Komisije so na voljo dodatne informacije o drugih relevantnih kazalnikih (glej odstavka 30 in 34), ki pa se ne uporabljajo pri oceni degradacije zemljišč v EU.

EU sprejema ukrepe za boj proti dezertifikaciji, vendar so ti slabo usklajeni

41

Sodišče je preučilo, ali EU sprejema ukrepe za usklajen boj proti dezertifikaciji. Za tako ukrepanje sta potrebna usklajena struktura upravljanja in dober dolgoročni načrt za zmanjšanje tveganja odločitev, ki prinašajo slabo stroškovno učinkovitost, ter preprečevanje razdrobljenih in neusklajenih ukrepov.

42

Okvir konvencije UNCCD in njegovo izvajanje v EU sta opisana v okviru 2.

Na ravni EU ni posebne zakonodaje na področju dezertifikacije in tal

43

Kot je navedeno v odstavku 16, je tematska strategija EU za varstvo tal iz leta 2006 vključevala predlog okvirne direktive o tleh. Eden od ciljev predlagane direktive je bil prispevati k ustavitvi dezertifikacije, ki je posledica degradacije in izgube biotske raznovrstnosti tal. Svet zakonodajnega predloga ni podprl z večino in Komisija ga je leta 2014 umaknila. Zato kljub temu, da druge ključne okoljske vire, kot sta zrak in voda, urejajo različne direktive in uredbe EU, ni podobne celovite zakonodaje EU o tleh.

44

Z nedavno študijo je bilo ugotovljeno, da je bil umik predloga okvirne direktive o tleh izgubljena priložnost za doseganje skupnega razumevanja in vizije o varstvu tal v EU.⁵⁶ Z isto študijo je bilo potrjeno, da medtem ko na ravni EU ni splošne zakonodaje o varstvu tal, nacionalna zakonodaja o varstvu tal – če obstaja – ni bila uspešna pri preprečevanju dezertifikacije in degradacije tal v EU.

Strategije, politike in programi porabe EU prispevajo k boju proti dezertifikaciji, vendar niso izrecno osredotočeni nanj

45

Na ravni EU ni posebne strategije, namenjene obravnavanju dezertifikacije in degradacije zemljišč. Dezertifikacija je omenjena v različnih strategijah, politikah in programih porabe EU, med katerimi sta za dezertifikacijo najpomembnejša SKP in strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam.

46

SKP bi sicer lahko bila pomembna pri obravnavanju dezertifikacije, vendar je Sodišče ugotovilo naslednje omejitve:

• Po navedbah EEA lahko neposredna plačila privedejo do povečanja intenzivnosti kmetijstva, kar bi povzročilo izgubo organske snovi v tleh, zmanjšanje zmožnosti tal za zadrževanje vode in spremembe rabe zemljišč.⁵⁷
• Določbe navzkrižne skladnosti vključujejo tri dobre kmetijske in okoljske pogoje, namenjene preprečevanju degradacije tal, in sicer tiste o minimalni talni odeji, upravljanju zemljišč za omejevanje erozije in ohranjanju organskih snovi v tleh. Po navedbah EEA lahko navzkrižna skladnost prispeva k ohranjanju ravni organskih snovi v tleh in zaščiti tal pred erozijo.⁵⁸ Vendar je Evropsko računsko sodišče, ki sicer ni sprejelo zaključka specifično o učinku navzkrižne skladnosti na degradacijo tal, v Posebnem poročilu št. 26/2016 ugotovilo, da razpoložljive informacije Komisiji niso omogočile ustrezne ocene splošne uspešnosti navzkrižne skladnosti.⁵⁹ V drugem poročilu je navedeno, da njenih vplivov na okolje ni mogoče količinsko opredeliti.⁶⁰
• Ozelenitvena komponenta nima v celoti razvite intervencijske logike z jasno opredeljenimi in ambicioznimi cilji. Njen proračun ni neposredno povezan z doseganjem okoljskih in podnebnih ciljev v okviru zadevne politike. Poleg tega obstaja pri pravilih ozelenitve več izjem, ki so odvisne od položaja kmetov in njihovega kmetijskega zemljišča.⁶¹ Sodišče je v poročilu iz leta 2017 prišlo do zaključka, da ozelenitev, kakor se trenutno izvaja, verjetno ne bo zagotovila bistvenih okoljskih in podnebnih koristi.⁶² Glede na statistične podatke, ki jih je Komisija objavila leta 2018⁶³, delež kmetijske površine v uporabi, za katero velja vsaj ena obveznost ozelenitve, v državah članicah, ki jih ogroža dezertifikacija, kot so Grčija, Hrvaška, Italija, Malta, Portugalska ali Romunija, znaša le približno 50 % ali manj.⁶⁴
• Po navedbah Komisije programi za razvoj podeželja držav članic, ki jih je prizadela dezertifikacija, priznavajo dezertifikacijo ali degradacijo zemljišč kot tveganje. Sodišče je preučilo pet nacionalnih in dva regionalna programa za razvoj podeželja⁶⁵. Ugotovilo je, da:
• so vsi programi za razvoj podeželja vključevali ukrepe⁶⁶, ki lahko prispevajo k boju proti dezertifikaciji ali degradaciji zemljišč, kot so kmetijsko-okoljski in podnebni ukrepi, pomoč za območja z naravnimi omejitvami, gozdarski ukrepi ali naložbe v namakanje;
• je samo en program za razvoj podeželja vključeval poseben sveženj za boj proti dezertifikaciji, ki pa je bil slabo zasnovan (glej okvir 3).

47

Varstvo tal je element predloga Komisije za naslednjo SKP⁶⁷, v kateri se predlagajo različni standardi v zvezi z varstvom in kakovostjo tal. V predlogu so določeni tudi možni kazalniki rezultatov⁶⁸ in kazalniki učinka za varstvo tal za namene poročanja držav članic. Ti predlagani elementi nove SKP bi lahko zagotovili boljše spodbude za kmete, da bi ustrezno varovali tla v EU. Predlogi se še vedno obravnavajo. Za oceno, kako bi predlagane ureditve delovale v praksi, je zato še prezgodaj.

48

Strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz leta 2013 priznava pomembnost boja proti dezertifikaciji kot enega od ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam, ki ga je treba podpreti. Države članice se spodbujajo, naj pripravijo svoje nacionalne strategije. Na podlagi dokumentov, ki so na voljo Komisiji, je Sodišče ugotovilo, da je med trinajstimi državami članicami, ki so se opredelile kot območja, ki jih je prizadela dezertifikacija (glej okvir 2), do novembra 2018:

• osem držav članic v svoje strategije za prilagajanje podnebnim spremembam vključilo posebne ukrepe proti dezertifikaciji, vključno s petimi obiskanimi državami članicami,⁶⁹
• dve (Madžarska in Slovenija) v strategijah za prilagajanje podnebnim spremembam nista omenili dezertifikacije,
• tri (Bolgarija, Hrvaška in Latvija) še niso pripravile strategij za prilagajanje podnebnim spremembam.

49

Države članice te strategije izvajajo. Celovitih informacij na ravni EU o rezultatih njihovega izvajanja Komisija trenutno nima na voljo. Komisija je leta 2016 začela izvajati vrednotenje strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, da bi preučila njeno izvajanje in smotrnost. Vrednotenje bo predvidoma končano konec leta 2018.

50

Za dezertifikacijo so relevantne tudi druge politike in programi porabe EU, vendar njihov učinek ni bil dokumentiran (kot je pojasnjeno v nadaljevanju).

51

Regionalni skladi: Iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada se lahko financirajo infrastrukturne naložbe za prilagajanje podnebnim spremembam. Naložbe v jezove in namakalne sisteme so najrelevantnejše za boj proti dezertifikaciji in degradaciji zemljišč. Njihovi vplivi na zemljišča so mešani (glej odstavka 62 in 63). Po navedbah EEA imajo projekti ESRR lahko raznovrstne vplive na zemljišča; nekatere naložbe, na primer v cestni promet, lahko okrepijo trende širjenja mestnih območij in izkoriščanja zemljišč.⁷⁰ Poleg tega se solidarnostni sklad EU uporablja za sanacijo zemljišč po izrednih razmerah, ki povečujejo tveganje dezertifikacije, kot so suše in gozdni požari.

52

Raziskave EU: Iz okvirnih programov EU za raziskave je bilo financiranih več raziskovalnih projektov, ki neposredno ali posredno obravnavajo dezertifikacijo.⁷¹ Cilji teh projektov so bili predvsem razumeti pojav dezertifikacije, razviti kazalnike za spremljanje dezertifikacije in zagotoviti podporo usklajenim ukrepom za ozaveščanje. Vendar države članice in Komisija niso uspešno izkoristile rezultatov raziskav za oceno obsega dezertifikacije, vzpostavitev uspešnega sistema spremljanja ali razvoj kakršne koli povezane strategije.

53

Voda: Okvirna direktiva o vodah obravnava pomanjkanje vode kot enega od vidikov integriranega gospodarjenja z vodo, njen splošni cilj pa je doseganje dobrega stanja evropskih voda do leta 2015. Komisija je maja 2018 predlagala osnutek uredbe o ponovni uporabi vode s poudarkom na ponovni uporabi očiščene odpadne vode za namakanje v kmetijstvu. Zagotoviti razpoložljivost zadostne količine vode dobre kakovosti je glavni izziv v boju proti dezertifikaciji.

54

Gozdarstvo: Strategija EU za gozdove iz leta 2013 ni pravno zavezujoča. Vseh pet obiskanih držav članic je imelo nacionalno zakonodajo na področju gozdarstva. Nacionalni gozdarski programi in nacionalne trajnostne gozdarske prakse pozitivno vplivajo na tla. EU v okviru politike razvoja podeželja podpira nekatere gozdarske ukrepe, ki lahko prav tako pozitivno vplivajo na dezertifikacijo.

55

Različne službe Komisije (glej odstavek 24) priložnostno sodelujejo v zvezi z vprašanji dezertifikacije. Komisija je leta 2015 ustanovila strokovno skupino za varstvo tal, da bi v sodelovanju z državami članicami preučila, kako bi se vprašanja v zvezi s kakovostjo tal lahko obravnavala na podlagi ciljno usmerjenega pristopa, ki temelji na tveganju, v zavezujočem pravnem okviru.⁷²

56

Na ravni EU in nacionalni ravni se torej izvajajo različne strategije, akcijski načrti in programi porabe, ki so pomembni za boj proti dezertifikaciji, vendar se nanj ne osredotočajo.

Projekti v zvezi z dezertifikacijo, ki jih financira EU, imajo lahko pozitiven vpliv, vendar relevantne informacije o smotrnosti v zvezi z dezertifikacijo niso na voljo

57

Sodišče je ocenilo, ali je bil vpliv projektov, povezanih z dezertifikacijo v EU, pozitiven. Da bi projekti pozitivno vplivali na obravnavanje tega pojava, morajo obravnavati relevantne potrebe ter biti okoljsko trajni in finančno vzdržni. Informacije o smotrnosti v zvezi z uspešnostjo in učinkovitostjo porabe so koristne pri ocenjevanju, kaj je bilo doseženo s proračunskimi sredstvi EU.

58

Študije so pokazale, da je obnova degradiranih zemljišč na splošno dražja od preprečevanja dezertifikacije in degradacije zemljišč.⁷³ Pri izvajanju projektov, povezanih z dezertifikacijo, je pomembna tudi pravočasnost, saj so zapozneli ukrepi lahko dražji ali ne morejo preprečiti nepopravljivih negativnih posledic za zemljišča.

59

Celoviti podatki o načrtovanih ali dejanskih odhodkih za projekte, povezane z dezertifikacijo, na regionalni ali nacionalni ravni ali ravni EU niso na voljo. Ni podatkov o tem, koliko takih projektov se izvaja v EU. Sodišče je na podlagi seznamov, ki jih je predložilo pet obiskanih držav članic, pripravilo ilustrativni vzorec 25 projektov (glej odstavek 26), ki so jih države članice opredelile kot povezane z dezertifikacijo.⁷⁴

Projekti EU lahko pozitivno vplivajo na boj proti dezertifikaciji

60

Sodišče je v svojem vzorcu dva posebej uspešna projekta opredelilo kot primera dobre prakse. V okviru teh projektov so se prej neproduktivna tla obogatila in zavarovala pred degradacijo zemljišč. Poleg obravnavanja dezertifikacije, zmanjšanja erozije in izboljšanja stanja zemljišč sta ta projekta tudi zagotovila gospodarske koristi upravičencem ali prispevala k biotski raznovrstnosti (glej okvir 4).

Obstajajo pa pomisleki glede dolgoročne trajnostnosti projektov

61

Naložbe v namakanje so bile najpogostejša vrsta projektov v vzorcu, ki ga je izbralo Sodišče (deset od 25, od tega jih je bilo devet sofinanciranih iz EKSRP). Študije so pokazale, da so lahko vplivi takih projektov na dezertifikacijo in degradacijo zemljišč mešani.⁷⁵

62

Na eni strani se lahko z namakanjem poveča dobičkonosnost zemljišča – povečajo se lahko donos pridelkov, zlasti kratkoročno, območje, na voljo za kmetovanje, in tudi odpornost na sušo. Sodišče je pri projektih v vzorcu ugotovilo vse te pozitivne vplive.

63

Na drugi strani lahko namakanje privede do problemov s trajnostnostjo – izčrpani vodni viri, onesnažena podzemna voda, povečanje erozije tal ali tveganja zasoljevanja⁷⁶ in manjša rodovitnost tal. Z namenom obravnavanja teh problemov je v uredbah o EKSRP določeno, da morajo projekti namakanja za upravičenost do sofinanciranja izpolnjevati posebne pogoje o okoljski trajnosti.⁷⁷ V okviru 5 so opisani problemi glede dolgoročne trajnostnosti, ki jih je Sodišče ugotovilo v zvezi z obiskanima projektoma namakanja.

64

Gozdarski projekti (vsi iz vzorca Sodišča so sofinancirani iz EKSRP) pozitivno vplivajo na preprečevanje dezertifikacije in degradacije zemljišč – pokritost z gozdovi varuje tla pred erozijo in poveča se zmogljivost absorpcije ogljika. Z obnovo gozdne krajine se lahko ohranja biotska raznolikost in zmanjša degradacija zemljišč. K obravnavi degradacije zemljišč pripomorejo tudi pobude gozdnega kmetijstva, in sicer s prizadevanji na ravni skupnosti na bolj obrobnih območjih.⁷⁸ Sodišče meni, da je eden od štirih gozdarskih projektov iz vzorca primer dobre prakse (glej okvir 4). Vendar so gozdarski projekti manj uspešni, če je vegetacijska odeja manj prilagojena lokalnim podnebnim razmeram (glej okvir 6).

Omejena uporaba in področje uporabe analize stroškov in koristi

65

Analize stroškov in koristi ter ocene okoljske trajnostnosti so ključne za projekte, povezane z dezertifikacijo. Najpogostejši vir sofinanciranja EU za projekte iz vzorca, ki ga je izbralo Sodišče, je bil EKSRP (17 od 25 projektov). Uredba o EKSRP ne vključuje določbe o obveznosti izvedbe analize stroškov in koristi. Nekatere države članice, vključno s Ciprom in Romunijo, so to obveznost uvedle za specifične projekte namakanja. Analiza stroškov in koristi je bila izvedena za šest od devetih projektov namakanja iz vzorca, sofinanciranih iz EKSRP. V teh primerih je bil namen analize dokazati, da projekt v primerjavi s scenarijem neukrepanja prinaša finančne koristi. Pri analizi pa se niso upoštevali stroški ukrepov za odpravo potencialno negativnega vpliva na okolje (čeprav je bilo treba predložiti različna dovoljenja okoljskih organov) kot del naložbenih stroškov projekta.

Organi držav članic niso ocenili smotrnosti projektov v zvezi z dezertifikacijo in degradacijo zemljišč

66

Državam članicam ni treba zbirati podatkov o vplivu projektov EU na dezertifikacijo in degradacijo zemljišč.⁷⁹ Noben od organov držav članic, ki jih je Sodišče obiskalo, ni ocenil uspešnosti teh projektov pri obravnavanju dezertifikacije.

Komisija ni ocenila napredka, doseženega pri uresničevanju zaveze nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030

67

Sodišče je preučilo, ali je verjetno, da bo zaveza EU glede vzpostavitve nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030 izpolnjena. Da bi se ta cilj dosegel na ravni EU, je treba zagotoviti redno ocenjevanje degradacije zemljišč, sodelovanje in usklajevanje preko nacionalnih meja in izvajanje zadevnih ukrepov ter relevantne smernice za države članice v zvezi s tem, kako doseči nevtralnost na področju degradacije zemljišč. Te smernice morajo vključevati razširjanje dobrih praks ter tehnike za ocenjevanje vpliva naložb v namakanje na zemljišča in ocenjevanje izgube biotske raznovrstnosti.

68

EU in države članice so potrdile zavezo Združenih narodov o doseganju nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030 (glej odstavka 13 in 14). GD ESTAT vsako leto objavi poročilo o napredku pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v okviru EU, vključno s kazalniki, ki zajemajo dva vidika degradacije zemljišč: umetna pokrovnost tal in erozija tal zaradi vode (glej odstavek 40 in tabelo 2). GD ESTAT v imenu Komisije samo analizira spremembe teh kazalnikov in ne oblikuje sklepa o stanju nevtralnosti na področju degradacije zemljišč v EU.⁸⁰

69

Degradacija zemljišč ima čezmejni vpliv – prst ni statična in gibala degradacije so pogosto globalna. Degradacija zemljišč se pogosto obravnava kot lokalen pojav, vendar se delci prsti gibajo. Študije so pokazale, da so procesi vodne in vetrne erozije, prašni viharji⁸¹ ali človekove dejavnosti, kot je onesnaževanje s pesticidi, pomembni z vidika čezmejnega vpliva degradacije tal ter da imajo gospodarske, socialne in okoljske posledice⁸², na primer podnebne spremembe, zdravstvene težave in pomanjkanje hrane. Kljub čezmejnosti problema države članice in Komisija ne usklajujejo prizadevanj za uresničitev cilja EU v zvezi z doseganjem nevtralnosti na področju degradacije zemljišč.

70

Komisija ni ocenila napredka pri izpolnjevanju zaveze o dosegi nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030. To so potrdile tudi študije, na primer študija, ki je bila izvedena v imenu nemške agencije za okolje, v kateri je navedeno, da so razprave o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja na splošno in posebej o nevtralnosti na področju degradacije zemljišč še vedno v zgodnji fazi ter da je EU imela pomembno vlogo pri opredelitvi ciljev trajnostnega razvoja, vendar je izvajanje teh ciljev v EU počasno.⁸³ EU še nima jasne skupne vizije o tem, kako naj bi do leta 2030 dosegla nevtralnost na področju degradacije zemljišč.

71

V okviru konvencije UNCCD je bil uveden prostovoljni program za podporo državam pri izpolnjevanju zavez glede nevtralnosti na področju degradacije zemljišč, na primer pri opredelitvi nacionalnih izhodiščnih vrednosti, specifičnih ciljev ali povezanih ukrepov. Septembra 2018 je bilo v program vključenih 119 držav. Edina sodelujoča država članica EU je Italija. Komisija državam članicam ne zagotavlja smernic o praktičnih vidikih doseganja nevtralnosti na področju degradacije zemljišč.

Zaključki in priporočila

72

Dezertifikacija je oblika degradacije tal na sušnih območjih. Je vse večja grožnja v EU, ki pomembno vpliva na zemljišča. Glede na scenarije prihodnjih podnebnih sprememb se bo občutljivost na dezertifikacijo v EU v tem stoletju povečevala, in sicer se bodo v južnih delih Evrope zvišale temperature, okrepile suše, količina padavin pa se bo zmanjšala. Vplivi bodo še posebej izraziti na jugu Portugalske, v velikem delu Španije, na jugu Italije, na jugovzhodu Grčije, Cipru ter na obalah Bolgarije in Romunije (glej odstavke 1 do 24).

73

Sodišče je ugotovilo, da se tveganje dezertifikacije v EU ne obravnava uspešno in učinkovito. Čeprav sta dezertifikacija in degradacija zemljišč grožnji, ki sta v EU že prisotni in vse večji, Komisija nima jasne predstave o teh izzivih, ukrepi za boj proti dezertifikaciji pa niso usklajeni.

74

Sodišče je ugotovilo, da ni dogovorjene metodologije za ocenjevanje dezertifikacije in degradacije zemljišč v EU. Čeprav Komisija in države članice zbirajo podatke o različnih dejavnikih, ki vplivajo na dezertifikacijo in degradacijo zemljišč, jih Komisija ne analizira, da bi pripravila dokončno oceno o dezertifikaciji in degradaciji zemljišč v EU (glej odstavke 28 do 40).

Priporočilo 1 – Razumevanje degradacije zemljišč in dezertifikacije v EU

Komisija naj v sodelovanju z državami članicami:

1. oblikuje metodologijo in ustrezne kazalnike – najprej tri kazalnike v skladu s konvencijo UNCCD – za oceno obsega dezertifikacije in degradacije zemljišč v EU;

Ciljni rok za uresničitev: 31. december 2020.

2. na podlagi dogovorjene metodologije primerja in analizira relevantne podatke o dezertifikaciji in degradaciji zemljišč, večina katerih se že zbira, ter jih redno javno objavlja na jasen, uporabniku prijazen način, po možnosti v obliki interaktivnih zemljevidov za uporabo v EU.

Ciljni rok za uresničitev: 31. december 2021.

75

Ukrepi EU za boj proti dezertifikaciji niso usklajeni. EU nima zakonodaje, ki bi specifično urejala dezertifikacijo. Čeprav druge ključne okoljske vire, kot je zrak ali voda, urejajo različne direktive in uredbe EU, ni podobne celovite zakonodaje EU o tleh.

76

Na ravni EU se ne izvaja strategija o dezertifikaciji in degradaciji zemljišč. Izvajajo se različne strategije, akcijski načrti in programi porabe, kot je skupna kmetijska politika ali strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki so relevantni za boj proti dezertifikaciji, vendar se nanj ne osredotočajo. Obravnavanje dezertifikacije in degradacije zemljišč v praksi ni dobro usklajeno (glej odstavke 41 do 56).

Priporočilo 2 – Ocena potrebe po okrepitvi pravnega okvira EU za tla

Komisija naj oceni ustreznost obstoječega pravnega okvira za trajnostno rabo tal po vsej EU, vključno z obravnavanjem dezertifikacije in degradacije tal.

Ciljni rok za uresničitev: 30. junij 2021.

77

Sodišče je ugotovilo, da lahko projekti EU pozitivno vplivajo na boj proti dezertifikaciji. Projekti v zvezi z dezertifikacijo zajemajo različna področja EU – predvsem razvoj podeželja, vendar tudi okolje in podnebje, raziskave in regionalno politiko. Obstajajo pa nekateri pomisleki glede dolgoročne trajnostnosti projektov. Države članice so analize stroškov in koristi uporabljale le deloma in niso ocenile vpliva z dezertifikacijo povezanih projektov, ki jih financira EU, saj ti projekti niso bili primarno osredotočeni na dezertifikacijo (glej odstavke 57 do 66).

78

Komisija ni ocenila napredka pri izpolnjevanju zaveze o prizadevanjih za dosego nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030. Ocena degradacije zemljišč na ravni EU ni bila izvedena. Državam članicam ni zagotovila praktičnih smernic o doseganju nevtralnosti na področju degradacije zemljišč. EU še nima jasne skupne vizije o tem, kako naj bi do leta 2030 dosegla nevtralnost na področju degradacije zemljišč (glej odstavke 67 do 71).

Priporočilo 3 – Doseganje nevtralnosti na področju degradacije zemljišč v EU do leta 2030

Komisija naj:

1. dodatno podrobno določi, kako bo EU do leta 2030 dosegla zavezo glede nevtralnosti na področju degradacije zemljišč, in redno poroča o napredku;

Ciljni rok za uresničitev: 31. december 2020.

2. zagotovi državam članicam smernice o praktičnih vidikih ohranjanja tal in doseganja nevtralnosti na področju degradacije zemljišč v EU, vključno z razširjanjem dobrih praks;

Ciljni rok za uresničitev: 31. december 2020.

3. državam članicam, če za to zaprosijo, zagotovi tehnično podporo pri oblikovanju nacionalnih akcijskih načrtov za doseganje nevtralnosti na področju degradacije zemljišč do leta 2030, vključno z opredelitvijo ciljno usmerjenih ukrepov in jasnih mejnikov, ter načrta za vmesno poročanje v državah članicah.

Ciljni rok za uresničitev: 31. december 2022.

To poročilo je sprejel senat I, ki ga vodi Nikolaos A. Milionis, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 14. novembra 2018.

Kratice

CORINE program za usklajevanje informacij o okolju

EEA Evropska agencija za okolje

EKSRP Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja

ESRR Evropski sklad za regionalni razvoj

GD AGRI Generalni direktorat Evropske Komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja

GD CLIMA Generalni direktorat Evropske komisije za podnebno politiko

GD ESTAT Generalni direktorat Evropske komisije za statistiko

GD JRC Generalni direktorat Evropske komisije Skupno raziskovalno središče

GD RTD Generalni direktorat Evropske komisije za raziskave in inovacije

GD ENV Generalni direktorat Evropske komisije za okolje

IPCC Medvladni panel za podnebne spremembe

LUCAS statistično raziskovanje rabe in pokrovnosti tal

NAP Nacionalni akcijski program za boj proti dezertifikaciji v okviru Konvencije OZN o boju proti dezertifikaciji

SKP skupna kmetijska politika

SSEU Solidarnostni sklad Evropske unije

UNCCD Konvencija Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji

Končne opombe

¹ Montanarella, L., Toth, G., JRC: Desertification in Europe, 2008.

² Glej Konvencijo Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji v tistih državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki, iz leta 1994 (UNCCD), člen 1.

³ Prav tam.

⁴ Glej na primer dokument medvladne znanstveno-politične platforme o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah, Assessment Report on Land Degradation and Restoration.

⁵ Glej Konvencijo Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji v tistih državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki, iz leta 1994 (UNCCD), člen 1.

⁶ Prav tam.

⁷ Svetovni atlas dezertifikacije, Skupno raziskovalno središče, 2018.

⁸ Do prekomerne paše pride, če imajo kmetje preveč živine na majhnem območju ali če imajo živino predolgo na istem območju. Krčenje gozdov je pogosto posledica sečnje lesa za gorivo ali za pridobitev prostora za kmetovanje ali stanovanjske objekte.

⁹ Glej Rubio, J. L. in Recatalá, L.: The relevance and consequences of Mediterranean desertification including security aspects, Centro de Investigaciones sobre Desertificación, Valencia, Španija, 2006 ali Salvati, L. in Bajocco, S.: Land sensitivity to desertification across Italy: Past, present, and future, Applied Geography 31, 2011.

¹⁰ Rey Benayas, J. M., Martins, A., Nicolau, J. M. in Schulz, J. J.: Abandonment of agricultural land: an overview of drivers and consequences, CABI Publishing, 2007.

¹¹ Glej Posebno poročilo Sodišča št. 25/2018 – Direktiva o poplavah: napredek pri oceni tveganj, izboljšati pa je treba načrtovanje in izvajanje.

¹² Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC), Global Warming of 1.5°C, 2018, odobritvena seja, str. 3–72; Settele, J. in drugi, Terrestrial and Inland Water Systems, Climate Change 2014: Impacts, Adaptation and Vulnerability. Part A: Global and Sectoral Aspects. Contribution of Working Group II to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, [Field, C. B., Barros, V. R., Dokken, D. J., Mach, K. J., Mastrandrea, M. D., Bilir, T. E., Chatterjee, M., Ebi, K. L., Estrada, Y. O., Genova, R. C., Girma, B., Kissel, E. S., Levy, A. N., MacCracken, S., Mastrandrea, P. R. in White, L. L. (ur.)]. Cambridge University Press, 2014, str. 271–359.; Seidl, R. in drugi, Forest disturbances under climate change, Nature Climate Change, 7, 2017, str. 395–402, 7 doi:10.1038/nclimate3303.

¹³ Študija je zajela Portugalsko, Španijo, južni del Francije, Italijo, Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Srbijo, Albanijo, Grčijo, nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Romunijo in Bolgarijo.

¹⁴ Prăvălie, R., Patriche, C. in Bandoca, G.: Quantification of land degradation sensitivity areas in Southern and Central Southeastern Europe. New results based on improving DISMED methodology with new climate data, Catena – An Interdisciplinary Journal of Soil Science – Hydrology – Geomorphology focusing on Geoecology and Landscape Evolution, št. 158, 2017; str. 309–320.

¹⁵ Pri oblikovanju obeh zemljevidov je bila uporabljena enaka metodologija, pri zemljevidu za leto 2017 pa se je upošteval še dodaten indeks kakovosti podnebja.

¹⁶ I.A.CO Environmental & Water Consultants, Ciper, 2008.

¹⁷ Poročilo o peti oceni Medvladnega panela za podnebne spremembe, poročilo delovne skupine III, Climate Change 2014: Mitigation of Climate Change; Evropska agencija za okolje, Climate Change Impacts and Vulnerability, 2016; Evropsko računsko sodišče, Panoramski pregled: Ukrepanje EU na področju energetike in podnebnih sprememb, odstavek 117.

¹⁸ Glej na primer Spinoni, J., Vogt, J., Barbosa, P., McVormick, N., Dosio, A., Is Europe at risk of desertification due to climate change?, Geophysical Research Abstracts Vol. 20, 2018, EGU2018–9557, 2018 Generalna skupščina European Geosciences Union (EGU).

¹⁹ Medvladni panel za podnebne spremembe, Global Warming of 1.5°C, 2018, odobritvena seja, str. 3–36; Gudmundsson, L. in Seneviratne, S. I., Anthropogenic climate change affects meteorological drought risk in Europe, Environmental Research Letters, 11(4), 2016, 044 005, doi:10.1088/1748-46 9326/11.4.044005; Gudmundsson, L., Seneviratne, S. I., in Zhang, X., 2017, Anthropogenic climate change detected in European renewable freshwater resources, Nature Climate Change, 7, str. 813.

²⁰ Glej npr. publikacijo: Poljanšek, K., Marin Ferrer, M., De Groeve, T., Clark, I., (ur.): Science for disaster risk management 2017: knowing better and losing less, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2017 in http://ec.europa.eu/environment/water/quantity/scarcity_en.htm.

²¹ Climate Impacts in Europe. Projekt JRC PESETA II, 2014. Znanstvenaporočila in poročila o politikah Skupnega raziskovalnega središča. Podatki iz Dosio in Parulo 2011 ter Dosio in sodelavci 2012.

²² Medvladni panel za podnebne spremembe, Global Warming of 1.5°C, 2018, Summary of Policy Makers, str. 9.

²³ Medvladni panel za podnebne spremembe, Global Warming of 1.5 °C, 2018, odobritvena seja, str. 3–41 in str. 3-142; Schleussner, C.-F. in drugi, Differential climate impacts for policy-relevant limits to global warming: The case of 1.5°C and 2°C, Earth System Dynamics, 7(2), 2016b, str. 327–351, doi:10.5194/esd-7-327-2016; Lehner, F. in drugi, Projected drought risk in 1.5°C and 2°C warmer climates, Geophysical Research Letters, 44(14), 2017, str. 7419–7428, doi:10.1002/2017GL074117; Wartenburger, R. in drugi, Changes in regional climate extremes as a function of global mean temperature: an interactive plotting framework, Geoscientific Model Development, 10, 2017, str. 3609–3634, doi:10.5194/gmd-2017-33; Greve, P., Gudmundsson, L., in Seneviratne, S. I., Regional scaling of annual mean precipitation and water availability with global temperature change, Earth System Dynamics, 9(1), 2018, str. 227–240, doi:10.5194/esd-9-227-2018; Samaniego, L. in drugi, Anthropogenic warming exacerbates European soil moisture droughts, Nature Climate Change, 8(5), 2018, str. 421–426, doi:10.1038/s41558-018-0138-5.

²⁴ Na podlagi različnih kazalnikov, kot so indeks aridnosti FAO-UNEP, Köppnove in Geigerjeve podnebne klasifikacije ter Holdridgeovega sistema življenjskih con (Holdridge Life Zones).

²⁵ Značilni poteki vsebnosti (ang. Representative Concentration Pathway – RCP) so krivulje koncentracij toplogrednih plinov, ki jih uporablja IPCC. Do obdobja 2081–2100 bi naj RCP 4,5 v primerjavi s povprečjem iz predindustrijskega obdobja 1850–1900 po napovedih povzročil dvig temperature zraka na površini v verjetnem razponu od 1,7 do 3,2°C (povprečno za 2,4°C). RCP 8,5 bi naj po napovedih povzročil dvig temperature v verjetnem razponu od 3,2 do 5,4°C (povprečno za 4,3°C).

²⁶ Konvencija UNCCD je ena od treh konvencij iz Ria de Janeira, med katerimi sta še konvencija Združenih narodov o biotski raznovrstnosti in okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja.

²⁷ V Sklepu Sveta z dne 9. marca 1998 je določeno, da bo Svet sprejel stališče Evropske skupnosti na konferenci UNCCD na predlog Komisije, in da Evropsko skupnost na konferenci UNCCD zastopa Komisija. Komisija je odgovorna za zagotovitev skladnosti pravnega okvira EU s konvencijo UNCCD in spremljanje tega, ali države članice pri izvajanju prava EU izpolnjujejo svoje obveznosti, ki so jim bile naložene, ko je EU postala pogodbenica konvencije UNCCD.

²⁸ Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo 25. septembra 2015 na posebnem vrhu Združenih narodov sprejeli voditelji držav in vlad.

²⁹ COM(2006)231 final.

³⁰ COM(2006) 232 final.

³¹ Leta 2007 je manjšinski blok petih držav članic – Nemčija, Francija, Nizozemska, Avstrija in Združeno kraljestvo – v Svetu za okolje glasoval proti predlogu. Vse ostale države članice (22) so glasovale za sprejetje predloga. Glej http://europa.eu/rapid/press-release_IP-08-924_en.htm.

³² To ureja predvsem Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 347, 20.12.2013, str. 487) – sklad, ki podeželskim območjem v EU pomaga pri reševanju različnih gospodarskih, okoljskih in socialnih izzivov.

³³ To ureja predvsem Uredba (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike (UL L 347, 20.12.2013, str. 608).
Navzkrižna skladnost vključuje pravila za preprečevanje erozije tal, ohranjanje organske snovi v tleh in strukture tal, zagotavljanje minimalne ravni ohranjanja tal in preprečevanje slabšanja stanja habitatov ter zaščito in upravljanje vode. Ozelenitvena komponenta je povezana z več trajnostnimi kmetijskimi praksami, na primer ohranjanjem trajnega travinja in diverzifikacijo posevkov, ki pozitivno vplivajo na tla.

³⁴ Evropski strukturni in investicijski skladi so skupina petih ločenih skladov: Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo.

³⁵ Raziskovalna in inovacijska programa EU za obdobje 2014–2020 (Obzorje 2020) in obdobje 2007–2013 (7. okvirni program).

³⁶ FR: L`Instrument Financier pour l`Environment (finančni instrument za okolje). Finančni instrument EU za podpiranje projektov ohranjanja okolja in narave ter podnebnih projektov po vsej EU.

³⁷ Vzpostavljen je bil za odzivanje na velike naravne nesreče in izražanje evropske solidarnosti evropskim regijam, ki so jih prizadele. Solidarnostni sklad Evropske unije se lahko uporablja le za obnovo zemljišč po naravnih nesrečah in ne za preprečevanje ali blažitev procesa, do katerega bi lahko prišlo v prihodnosti.

³⁸ Delovna skupina za mednarodne okoljske vidike – dezertifikacija.

³⁹ GD za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI), GD za podnebno politiko (CLIMA), GD za okolje (ENV), GD Skupno raziskovalno središče (JRC) ter GD za raziskave in inovacije (RTD).

⁴⁰ Evropska agencija za okolje, kazalniki izkoriščanja zemljišč, maj 2018.

⁴¹ Izvaja se v sodelovanju z državami članicami, Evropsko vesoljsko agencijo, Evropsko organizacijo za uporabo meteoroloških satelitov, Evropskim centrom za srednjeročne vremenske napovedi, agencijami EU in inštitutom Mercator Océan.

⁴² Satelit Sentinel-2A, glej http://www.copernicus.eu/main/sentinel-2a-orbit.

⁴³ Cherlet, M., Ivits, E., Sommer, S., Tóth, G., Jones, A., Montanarella, L. in Belward, A.: Land Productivity Dynamics in Europe, Towards a Valuation of Land Degradation in the EU, Skupno raziskovalno središče, Inštitut za okolje in trajnost, Enota za upravljanje zemeljskih virov, 2013.

⁴⁴ V poročilu je ocenjeno, da na 85,1 % celotnega območja EU zmanjševanje produktivnosti zemljišč sedaj ne vpliva, na 5,6 % so bili ugotovljeni prvi znaki zmanjševanja produktivnosti zemljišč, na 1,5 % pa se produktivnost zemljišč zmanjšuje.

⁴⁵ Raziskava LUCAS za leto 2015 je zagotovila opažanja za več kot 270 000 točk v 28 državah članicah EU. Raziskava LUCAS za leto 2018 se je začela marca 2018 (zajema več kot 240 000 točk in približno 99 000 razlag posnetkov), njeni rezultati pa bodo objavljeni leta 2019.

⁴⁶ https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/indicators/soil-organic-carbon-1/assessment. Največji del emisij CO₂ iz tal je posledica konverzije (osuševanja) organskih tal.

⁴⁷ Program CORINE temelji na analizi satelitskih posnetkov in kartira 44 razredov rabe tal, ki so razdeljeni v štiri glavne kategorije: umetne površine, kmetijske površine, gozdovi in polnaravne površine, mokrišča in vodna telesa.

⁴⁸ Glej Poročilo o kazalnikih ozadja SKP za obdobje 2014–2020, posodobljeno leta 2017.

⁴⁹ Program Združenih narodov za okolje.

⁵⁰ Glej na primer Cherlet, M., Zdruli, P., Zucca, C., Desertification: Mapping Constraints and Challenges; Encyclopedia of Soil Science, tretja izdaja, Taylor & Francis, 2017.

⁵¹ Skupno raziskovalno središče je v svojem poročilu o stanju tal v Evropi iz leta 2012 ugotovilo, da kartiranje tal v državah članicah ne izpolnjuje sedanjih potreb in da razlike med različnimi nacionalnimi sklopi podatkov otežujejo čezmejne analize.

⁵² Druga primera sta zasoljevanje in kontaminacija tal.

⁵³ Grčija (NAP 2001), Španija (NAP 2008), Italija (NAP 2000), Portugalska (NAP 1999) in Romunija (NAP 2000).

⁵⁴ Bolgarija in Slovaška.

⁵⁵ April 2018, pri čemer ponovno poudarja ugotovitve o dezertifikaciji iz leta 2008 za Združene narode.

⁵⁶ Wunder, S., Kaphengst, T., Frelih-Larsen, Dr. A., McFarland, K. in Albrecht, S.: Implementing SDG target 15.3 on ‚Land Degradation Neutrality‘ – Development of an indicator based on land use changes and soil values, Inštitut za ekologijo v Berlinu za nemško agencijo za okolje, 2018.

⁵⁷ Glej poročilo EEA št. 8/2016, The direct and indirect impacts of EU policies on land, str. 11 in 66.

⁵⁸ Glej poročilo EEA št. 8/2016, The direct and indirect impacts of EU policies on land, str. 66.

⁵⁹ Glej Posebno poročilo št. 26/2016: Doseganje uspešnejše navzkrižne skladnosti in poenostavitve ostaja izziv.

⁶⁰ Švedski odbor za kmetijstvo, Environmental Effects of Cross-Compliance, 2011.

⁶¹ Na primer mali kmetje, ekološki kmetje in kmetje z velikimi deleži travinja. Glej https://ec.europa.eu/agriculture/direct-support/greening_sl.

⁶² Glej Posebno poročilo št. 21/2017: Ozelenitev: shema dohodkovne podpore je kompleksnejša, a še ni okoljsko uspešna, odstavki 26 do 57.

⁶³ Poročilo Komisije Green Direct Payments iz leta 2018 na podlagi podatkov iz leta 2015.

⁶⁴ Delež zemljišč, za katera veljajo obveznosti ozelenitve, je morda celo manjši, saj bi kazalnik zajemal površino celotne kmetije, tudi če bi se te obveznosti uporabljale le za eno parcelo, ne glede na njeno velikost.

⁶⁵ Sodišče je preučilo nacionalne programe za razvoj podeželja vseh petih obiskanih držav članic ter regionalna programa za razvoj podeželja Andaluzije (Španija) in Sicilije (Italija).

⁶⁶ Ti ukrepi so bili na splošno zasnovani v okviru prioritete programov za razvoj podeželja: obnova, ohranjanje in izboljševanje ekosistemov, povezanih s kmetijstvom in gozdarstvom.

⁶⁷ COM(2018) 392 final z dne 1. junija 2018, Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil o podpori za strateške načrte, ki jih pripravijo države članice v okviru skupne kmetijske politike.

⁶⁸ Predlagani kazalniki rezultatov vključujejo: shranjevanje ogljika v tleh in biomasi (R14), izboljšanje tal (R18) in trajnostno upravljanje hranil (R21).

⁶⁹ Nekatere države članice so dezertifikacijo vključile v svoje strategije za prilagajanje podnebnim spremembam tako, da so se sklicevale na svoje nacionalne akcijske programe.

⁷⁰ Glej poročilo EEA št. 8/2016, The direct and indirect impacts of EU policies on land.

⁷¹ Npr. LEDDRA, PRACTICE, RECARE in BIODESERT.

⁷² http://ec.europa.eu/environment/soil/process_en.htm.

⁷³ Nkonya, E., Mirzabaev, A., in von Braun, J.: Economics of Land Degradation and Improvement: An Introduction and Overview, Economics of Land Degradation and Improvement – A Global Assessment for Sustainable Development, 2016, str. 24–26; medvladna znanstveno-politična platforma o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah, Thematic assessment of land degradation and restoration, marec 2018.

⁷⁴ Obiskane države članice so imele težave pri pripravi seznama projektov, povezanih z dezertifikacijo, za revizijo Sodišča, ker ni bilo posebne politike, ki bi jih povezovala. Projekti na splošno niso bili opredeljeni kot povezani z dezertifikacijo, saj so jo obravnavali precej posredno.

⁷⁵ Podimata, M. V. in Yannopoulos, P. C.: Evolution of Game Theory Application in Irrigation Systems, Agriculture and Agricultural Science Procedia 4, 2015, str. 271–281; Muñoz, P., Antón, A., Nuñez, M., Paranjpe, A., Ariño, J., Castells, X., Montero, J.I. in Rieradevall, J.: International Symposium on High Technology for Greenhouse System Management, ISHS Acta Horticulturae 801, Greensys, 2007; Kattakulov, F., Špoljar, M. in Razakov, R.: Advantages and disadvantages of irrigation: focus on semi-arid regions. The Holistic Approach to Environment, 2017, str. 29–38.

⁷⁶ Po ocenah EEA 25 % namakanih kmetijskih zemljišč v sredozemski regiji ogroža zasoljevanje (Poročilo o stanju okolja za leto 2015).

⁷⁷ Glej člen 46 Uredbe (EU) št. 1305/2013. Okoljska analiza mora na primer pokazati, da naložbe ne bodo negativno vplivale na okolje.

⁷⁸ Medvladni panel za podnebne spremembe, Global Warming of 1.5°C, 2018, odobritvena seja, tabela 5.2, str. 5–64 in str. 5–68.

⁷⁹ Obstoječi okviri za ocenjevanje, zlasti za EKSRP, nimajo posebnih kazalnikov spremljanja za dezertifikacijo ali degradacijo zemljišč, imajo pa kazalnike ozadja, ki so delno povezani z degradacijo zemljišč: pokrovnost tal, organska snov v tleh na ornih zemljiščih in erozija tal zaradi vode.

⁸⁰ GD ESTAT je v svojem poročilu o spremljanju ciljev trajnostnega razvoja v EU za leto 2018 potrdil, da je se pri analizi cilja 15.3 osredotočil le na dva vidika – umetno pokrovnost tal in erozijo tal. Ker sklop kazalnikov ne vključuje drugih procesov degradacije, kot so kontaminacija, izguba biotske raznovrstnosti tal, vetrna erozija, zmanjšanje vsebnosti organskih snovi v tleh, zbijanje tal, zasoljevanje in dezertifikacija, so rezultati analize omejeni.

⁸¹ Leta 2016 je na primer ciprska vlada objavila 21 opozoril zaradi prahu.

⁸² Glej npr. Hagemann, N., SOILS4EU: Transboundary effects of soil degradation in the EU, Središče za okoljske raziskave v Helmholtzu, 2018 in http://ec.europa.eu/environment/soil/index_en.htm.

⁸³ Wunder, S., Kaphengst, T., Frelih-Larsen, Dr. A., McFarland, K. in Albrecht, S.: Implementing SDG target 15.3 on „Land Degradation Neutrality” – Development of an indicator based on land use changes and soil values, Inštitut za ekologijo v Berlinu v imenu nemške agencije za okolje, 2018, str. 12 in 38.

⁸⁴ Model MEDALUS (dezertifikacija in raba zemljišč v Sredozemlju) je bil obsežno preizkušen v sredozemskih državah in se pogosto uporablja kot orodje za opredelitev območij, ki jih degradacija zemljišč najbolj ogroža.

⁸⁵ Sanjuan, M. E., del Barrio, G., Ruiz, A. in Puigdefabregas, J., projekt DesertWatch, 2011.

⁸⁶ COM(2012) 46 final z dne 13. februarja 2012, Izvajanje tematske strategije za varstvo tal in dejavnosti, ki potekajo v zvezi s tem.

⁸⁷ Predstavitev JRC (Panagos, P.) na delavnici GD AGRI, Identification of challenges related to soil erosion and agriculture, 2018.

⁸⁸ https://esdac.jrc.ec.europa.eu/content/soil-erosion-water-rusle2015.

⁸⁹ https://knowledge.unccd.int/glo.

⁹⁰ https://www.ipbes.net/assessment-reports/ldr.

⁹¹ https://wad.jrc.ec.europa.eu/.

⁹² Álvarez-Martínez, J., Gómez-Villar, A., Lasanta, T., 2016. The use of goats grazing to restore pastures invaded by shrubs and avoid desertification: a preliminary case study in the Spanish Cantabrian Mountains. Land Degrad. Dev. 27, 3–13.

⁹³ https://www.eea.europa.eu/publications/92-9167-056-1/page012.html.

⁹⁴ http://ec.europa.eu/environment/soil/pdf/Soil_inventory_report.pdf.

⁹⁵ Preglednica 1 v poročilu Land cover in the EU (Pokrovnost tal v EU).

⁹⁶ Vir: https://ec.europa.eu/agriculture/organic/consumer-trust/environment_sl.

⁹⁷ Vir: Poročilo o kazalnikih stanja SKP 19 – zemljišča z ekološkim kmetovanjem: https://ec.europa.eu/agriculture/cap-indicators/context/2017/c19_en.pdf.

⁹⁸ UL C 153 z dne 21. maja 2014 in popravek v UL C 163 z dne 28. maja 2014.

⁹⁹ Predlagani kazalniki učinka vključujejo: „zmanjševanje erozije tal“ (I.13) in „izboljšanje skladiščenja ogljika“ (I.11). Zadnji kazalnik je uradno del posebnega cilja o podnebnih spremembah, in ne posebnega cilja o upravljanju naravnih virov, vendar je vseeno zelo pomemben za varstvo in kakovost tal.

¹⁰⁰ https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32013R0525.

¹⁰¹ https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-strategy-and-energy-union/governance-energy-union.

¹⁰² http://ec.europa.eu/environment/soil/pdf/Soil_inventory_report.pdf.

Dogodek	Datum
Sprejetje revizijskega memoranduma / začetek revizije	15.11.2017
Osnutek poročila uradno poslan Komisiji (ali drugemu revidirancu)	27.9.2018
Sprejetje končnega poročila po razčiščevalnem postopku	14.11.2018
Prejeti uradni odgovori Komisije (ali drugega revidiranca) v vseh jezikih	13.12.2018

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik in programov EU ali tém v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat I – Trajnostna raba naravnih virov, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Nikolaos Milionis. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča Phil Wynn Owen, pri pripravi revizijskega poročila pa so sodelovali Gareth Roberts, Olivier Prigent, Katharina Bryan in Victoria Gilson iz njegovega kabineta, vodilni upravni uslužbenec Colm Friel, vodja naloge Ramona Bortnowschi, namestnik vodje naloge Jan Huth ter revizorji Paulo Braz, Antonio Caruda Ruiz, Marcos Homrich Hickmann, Ioan Alexandru Ilie, Michela Lanzutti, Michail Konstantopoulos, Ioannis Papadakis, Ernesto Roessing in Raluca-Elena Sandu. Jezikovno pomoč je zagotovil Richard Moore, Rachel O’Doherty pa je opravila tajniške naloge.

Od leve proti desni: Olivier Prigent, Phil Wynn Owen, Marcos Homrich Hickmann, Katharina Bryan, Antonio Caruda Ruiz, Jan Huth, Ramona Bortnowschi, Colm Friel, Victoria Gilson, Gareth Roberts, Ernesto Roessing, Richard Moore.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2018

PDF	ISBN 978-92-847-1489-6	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/1946	QJ-AB-18-031-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-1507-7	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/442668	QJ-AB-18-031-SL-Q

© Evropska unija, 2018

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (https://publications.europa.eu/sl/publications) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču http://eur-lex.europa.eu/homepage.html?locale=sl.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.