Podpora Evropskega socialnega sklada za boj proti dolgotrajni brezposelnosti: ukrepi morajo biti bolj ciljno usmerjeni, prilagojeni in spremljani

Povzetek

I Dolgotrajna brezposelnost se nanaša na osebe, ki so brezposelne vsaj 12 mesecev. Če oseba tako dolgo nima formalne zaposlitve, ima to lahko zanjo hude posledice, kot so večje tveganje revščine, socialna izključenost in celo zdravstvene težave. Dolgotrajna brezposelnost tako vpliva tudi na našo družbeno ogrodje. Hkrati z gospodarskega vidika negativno vpliva na rast in javne finance.

II V EU so politike trga dela v nacionalni pristojnosti: za odločanje in izvajanje ustreznih ukrepov za zmanjšanje (dolgotrajne) brezposelnosti so odgovorne države članice (včasih skupaj s svojimi regijami). Hkrati pa države članice sodelujejo z EU pri razvoju usklajene strategije zaposlovanja, zlasti za spodbujanje kvalificirane, usposobljene in prilagodljive delovne sile ter trgov dela, ki se odzivajo na gospodarske spremembe. Vloga EU v okviru strategije vključuje spodbujanje sodelovanja med državami članicami ter podpiranje in po potrebi dopolnjevanje njihovih ukrepov.

III Komisija od leta 2011 pregleduje politike trga dela držav članic v okviru postopka evropskega semestra. Svet je na podlagi analize Komisije sprejel več priporočil za posamezne države, v katerih je zadevne države članice pozval, naj sprejmejo posebne ukrepe proti dolgotrajni brezposelnosti, vključno z individualiziranim pristopom. Ta pristop je bil leta 2016 potrjen s priporočilom Sveta o dolgotrajni brezposelnosti.

IV ESS je glavni finančni instrument EU za podporo državam članicam pri izvajanju aktivnih ukrepov na trgu dela. V obdobju 2014–2020 so za ESS relevantni štirje od 11 tematskih ciljev, ki so v uredbi o skupnih določbah določeni za evropske strukturne in investicijske sklade, medtem ko trije vsaj delno obravnavajo specifično vprašanje dolgotrajne brezposelnosti. Tako je bilo približno 11,4 milijarde EUR dodeljenih prednostni naložbi „Dostop do zaposlitve za iskalce zaposlitve in neaktivne osebe, vključno z dolgotrajno brezposelnimi, ter osebe, ki so daleč od trga dela, tudi prek lokalnih pobud za zaposlovanje in podpore mobilnosti delovne sile“. To je edina prednostna naložba, ki se izrecno nanaša na dolgotrajno brezposelne, skupaj z drugimi skupinami prikrajšanih iskalcev zaposlitve in delovno neaktivnih oseb. Po mnenju Komisije ta prednostna naloga zajema približno polovico vse porabe sredstev ESS, ki so usmerjena v ukrepe proti dolgotrajni brezposelnosti.

V Sodišče je pri reviziji ocenilo, ali so bila sredstva ESS za obdobje 2014–2020 preko prednostne naložbe za „dostop do zaposlitve“ uspešna v boju proti dolgotrajni brezposelnosti. Zlasti je analiziralo, v kolikšni meri je bila poraba sredstev ESS usmerjena v ukrepe, ki so dolgotrajno brezposelnim pomagali najti zaposlitev. Poleg tega je preučilo, ali so države članice pri izvajanju ukrepov za „dostop do zaposlitve“, s katerim bi se olajšal (ponovni) vstop dolgotrajno brezposelnih na trg dela, uporabile individualiziran pristop. Nazadnje je preverilo, ali je Komisija sprejela potrebne ukrepe za pridobitev ustreznih in zadostnih podatkov za ugotovitev učinka sredstev ESS na dolgotrajno brezposelnost.

VI Sodišče je ugotovilo, da so se z ukrepi ESS za „dostop do zaposlitve“ v obdobju 2014–2020 financirali različni posegi, ki so koristili številnim dolgotrajno brezposelnim. Ti ukrepi ESS so bili večinoma usmerjeni v dolgotrajno brezposelne kot podskupino, bodisi med vsemi brezposelnimi in/ali „prikrajšanimi“ skupinami. To je bilo v skladu z obsegom financiranja za to prednostno naložbo, ki se nanaša na dolgotrajno brezposelne, čeprav zajema vse iskalce zaposlitve in delovno neaktivne osebe. Ta pristop se je uporabljal tudi za druge ustrezne prednostne naložbe ESS. Sodišče je na podlagi razpoložljivih podatkov za prednostno nalogo „dostop do zaposlitve“ ugotovilo tudi, da v nekaterih državah članicah delež dolgotrajno brezposelnih, ki so deležni podpore ukrepov ESS za izboljšanje dostopa do zaposlitve, ni nujno odražal razsežnosti problematike.

VII Pri njegovi analizi se je pokazalo tudi, da se pri ukrepih ESS, izvedenih v obdobju 2014–2020, individualizirani pristop ni vedno upošteval. S tem bi se lahko mogoče povečala učinkovitost teh ukrepov pri dolgoročnih iskalcih zaposlitve, saj ukrepi morda niso vedno obravnavali njihovih posebnih potreb.

VIII Pri reviziji Sodišča je bila poudarjena še ena pogosta slabost okvira ESS za spremljanje in vrednotenje: ker ni posebne kategorije odhodkov za različne ciljne skupine (kot so dolgotrajno brezposelni), je težko ugotoviti, koliko sredstev EU je bilo dodeljenih za take ukrepe, težko pa je tudi oceniti njihove rezultate in učinek na ciljno skupino.

IX Sodišče za programsko obdobje 2021–2027 Komisiji priporoča, naj:

• vztraja, da morajo države članice ESS+ posebej usmeriti v dolgotrajno brezposelne in njihove potrebe, kjer je nacionalna ali regionalna dolgotrajna brezposelnost visoka;
• vztraja, da morajo države članice pri izvajanju ukrepov za „dostop do zaposlitve“ v okviru ESS+ uporabiti individualiziran pristop za vse dolgotrajno brezposelne; ter
• oceni uspešnost ukrepov za „dostop do zaposlitve“ za dolgotrajno brezposelne.

Uvod

Dolgotrajna brezposelnost: stalna težava na trgu dela v nekaterih državah članicah

01 V EU je dolgotrajna brezposelnost že več let opredeljena kot poseben problem. Ljudje, ki dlje časa ostanejo brez zaposlitve, se srečujejo z več težavami pri iskanju zaposlitve, ker izgubijo motivacijo, zaupanje ter znanja in spretnosti^[1]. Poleg tega delodajalci morda niso naklonjeni zaposlitvi osebe, ki dolgo časa ni delala^[2]. Daljša obdobja brezposelnosti pomenijo večje tveganje revščine, socialne izključenosti in celo zdravstvenih težav^[3]. Dolgotrajna brezposelnost tako vpliva tudi na naše družbeno ogrodje. Hkrati z gospodarskega vidika negativno vpliva na rast in javne finance^[4].

02 V okviru 1 je opredeljen pojem „dolgotrajna brezposelnost“. Pri njegovi opredelitvi so bile upoštevane smernice Mednarodne organizacije dela, Eurostat pa to opredelitev uporablja za pripravo podatkov o dolgotrajno brezposelnih v EU.

03 V EU se je dolgotrajna brezposelnost zaradi finančne in gospodarske krize, ki se je zgodila konec prvega desetletja 21. stoletja, še poslabšala: leta 2014 je bilo brezposelnih približno 11 % vseh oseb, dejavnih na trgu dela, v primerjavi z 9 % leta 2009. Hkrati je bilo leta 2014 približno 50 % vseh brezposelnih brez zaposlitve več kot eno leto, v primerjavi s približno 34 % leta 2009. Nedavno so se razmere na splošno vrnile na raven pred krizo. Na podlagi zadnjih razpoložljivih letnih podatkov (2020) je bilo v EU‑27 registriranih 15 milijonov iskalcev zaposlitve, od katerih jih je bilo 35 % dolgotrajno brezposelnih (5,3 milijona oseb) (stanje v posameznih državah članicah je prikazano na diagramu 1, diagramu 2 in v Prilogi I). Vendar se zaradi gospodarskih posledic pandemije COVID-19 povečuje tveganje, da se ta trend upadanja v prihodnjih letih obrne.

04 Čeprav se je zaradi okrevanja gospodarstva po finančni krizi število dolgotrajno brezposelnih na ravni EU v povprečju zmanjšalo, napredek ni bil enakomeren, pri čemer med državami članicami še vedno obstajajo velike razlike glede dolgotrajno brezposelnih. Podatki Eurostata za leto 2020, ki so bili na voljo v času revizije, kažejo, da se je sedem držav članic^[6] uvrstilo nad povprečno stopnjo dolgotrajne brezposelnosti v EU‑27 kot deleža skupne brezposelnosti (35,4 %), pri čemer je bilo leta 2014 takih držav deset^[7]. Od navedenih sedmih držav je ta stopnja v Grčiji znašala 66,5 %, v Italiji pa 51,5 %. V treh drugih državah članicah (v Belgiji, Bolgariji in na Slovaškem) je bila stopnja dolgotrajne brezposelnosti kot deleža skupne brezposelnosti nad 40 %, v Sloveniji in Franciji pa nad 35 % (glej Prilogo I). Stopnja dolgotrajne brezposelnosti v teh državah članicah je v povprečju za 13,1 odstotne točke višja od stopnje EU‑27 (v primerjavi z 9,2 odstotne točke leta 2014).

05 Na regionalni ravni so razlike v stopnji dolgotrajne brezposelnosti še večje. To je razvidno tako, da se stopnja dolgotrajne brezposelnosti izrazi kot odstotek aktivnega prebivalstva: leta 2019 je imela približno tretjina držav članic EU‑27 (po Eurostatovi klasifikaciji NUTS 2) stopnjo dolgotrajne brezposelnosti nad povprečjem EU‑27 (2,8 %). Stopnja dolgotrajne brezposelnosti je znašala med 0,3 % in 18,4 % (glej sliko 1 in sliko 2).

06 Komisija poleg spremljanja podatkov o dolgotrajni brezposelnosti spremlja tudi spremembe deleža potencialnih delavcev v EU, ki so „na razpolago za zaposlitev, vendar je ne iščejo“, vključno s tistimi v kategoriji, ki so „prepričani, da ni prostih delovnih mest“ (t. i. „nemotivirani iskalci zaposlitve“)^[8]. Ker ti potencialni delavci niso aktivni pri iskanju zaposlitve, se ne uvrščajo med brezposelne in/ali dolgotrajno brezposelne, temveč med neaktivne.

07 Po podatkih Eurostata je zaradi finančne krize leta 2008 več ljudi izstopilo s trga dela in postalo neaktivnih, v obdobju med letoma 2013 in 2014 pa je s približno devetimi milijoni ljudmi, ki so bili v kategoriji „na razpolago za zaposlitev, vendar je ne iščejo“, njihovo število doseglo vrhunec, kar je vključevalo tudi več kot pet milijonov ljudi v podkategoriji „prepričani, da ni prostih delovnih mest“. Pozneje se je število potencialnih „nemotiviranih“ iskalcev zaposlitve vse do leta 2020 zmanjševalo, ko se je ponovno povečalo na 3,5 milijona ljudi, skupaj s splošno kategorijo ljudi, ki so „na razpolago za zaposlitev, vendar je ne iščejo“ (glej sliko 3).

08 Vendar ti podatki ne kažejo, koliko ljudi, ki so se pred tem uvrščali med dolgotrajno brezposelne, je prenehalo iskati zaposlitev, ker so se počutili „nemotivirani“. Statistični podatki jih ne bi šteli za dolgotrajno brezposelne, temveč za neaktivne, kar bi avtomatično pomenilo zmanjšanje števila dolgotrajno brezposelnih. Zato obstaja tveganje, da bi to ustvarilo napačen vtis o pozitivni spremembi razmer na področju zaposlovanja na določenem geografskem območju.

Pobude EU na področju politik zaposlovanja

Politike zaposlovanja: nacionalna pristojnost

09 V EU so politike trga dela v nacionalni pristojnosti: za odločanje in izvajanje ustreznih ukrepov za zmanjšanje (dolgotrajne) brezposelnosti so odgovorne države članice (včasih skupaj s svojimi regijami). Hkrati pa države članice sodelujejo z EU pri razvoju usklajene strategije zaposlovanja, zlasti za spodbujanje kvalificirane, usposobljene in prilagodljive delovne sile ter trgov dela, ki se odzivajo na gospodarske spremembe. EU v okviru svojega strateškega in usklajevalnega okvira ne le spodbuja sodelovanje med državami članicami, temveč tudi podpira in po potrebi dopolnjuje njihove ukrepe^[9].

Strategija EU „Evropa 2020“

10 Komisija je leta 2010 predlagala strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast^[10], katere cilj je boljše usklajevanje nacionalnih politik in politik EU. Eden od petih krovnih ciljev je povezan z zaposlovanjem, zlasti z zvišanjem stopnje zaposlenosti prebivalstva med 20. in 64. letom starosti z 69 % na vsaj 75 % do leta 2020. Evropski svet je to strategijo sprejel marca 2010.

11 Komisija je v okviru strategije Evropa 2020 sprejela pobudo z naslovom Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta^[11]. V njej je predlaganih 13 ukrepov, ki naj bi pripomogli k boljšemu delovanju evropskega trga dela z večjo prožnostjo in varnostjo zaposlitve, spodbudami za naložbe v usposabljanje, dostojnimi delovnimi pogoji in lažjim ustvarjanjem delovnih mest.

12 Drugi sestavni del strategije Evropa 2020 je evropska strategija zaposlovanja(ESZ), ki je bila prvič uvedena leta 1992. Je temelj politike zaposlovanja EU, njen cilj pa je ustvariti nova in boljša delovna mesta po vsej EU. Strategija se izvaja v okviru evropskega semestra. Odbor Sveta za zaposlovanje (EMCO), ki je glavni svetovalni odbor ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve v Svetu za zaposlovanje in socialne zadeve (EPSCO) na področju zaposlovanja, podpira izvajanje te strategije.

Proces evropskega semestra

13 Izvajanje evropske strategije zaposlovanja je sestavni del procesa evropskega semestra, tj. letnega cikla usklajevanja makroekonomskih, proračunskih in strukturnih politik med državami članicami. Države članice v okviru evropskega semestra predložijo svoje nacionalne programe reform, ki jih nato Komisija analizira glede skladnosti s strategijo Evropa 2020.

14 Komisija in Svet podrobneje spremljata razmere v državah članicah na področju zaposlovanja in socialnih zadev v okviru skupnega poročila o zaposlovanju, ki ga predlaga Komisija, po posvetovanjih in prilagoditvah pa sprejme Svet. Ta ocena se odraža tudi v poročilih Komisije za posamezne države, v katerih so analizirane gospodarske politike držav članic, in v njenih priporočilih za posamezne države. Sveženj evropskega semestra od njegove uvedbe leta 2010 vključuje tudi smernice za zaposlovanje, pri katerih Komisija predlaga skupne prednostne naloge in cilje za politike zaposlovanja, o katerih se morajo dogovoriti nacionalne vlade in jih mora sprejeti Svet Evropske unije.

15 EU priznava pomen dolgotrajne brezposelnosti na ravni politike in je v okviru evropskega semestra izdala več povezanih priporočil za posamezne države. Med letoma 2011 in 2020 je tovrstna priporočila izdala za 15 držav članic, od tega za 11 od njih v obdobju pred sprejetjem operativnih programov za obdobje 2014–2020. V obdobju izvajanja operativnega programa (2015–2020) so štiri od teh držav članic prejele dodatno priporočilo, druge štiri pa so ga prejele prvič po letu 2014.

Individualiziran pristop je ključnega pomena za učinkovitost aktivnih politik trga dela

16 Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) opredeljuje aktivne politike trga dela kot vse socialne odhodke (razen izobraževanja), ki so usmerjeni v izboljšanje možnosti upravičencev do pridobitve zaposlitve ali drugačno povečanje njihovega zaslužka^[12]. Po mnenju Komisije aktivne politike trga dela vključujejo štiri glavne kategorije: usposabljanje, pomoč pri iskanju zaposlitve, vključno z usmerjanjem in svetovanjem, spodbude za zaposlovanje v zasebnem sektorju in neposredne programe zaposlovanja v javnem sektorju^[13].

17 Učinkovite aktivne politike trga dela so ključnega pomena za obravnavanje potreb (dolgotrajno) brezposelnih in pomoč tem osebam pri (ponovnem) vstopu na trg dela. Po mnenju Komisije različne vrste aktivnih politik trga dela niso enako uspešne za vse brezposelne: učinkovite so le, če so usmerjene v ustrezno skupino prebivalstva, sestavljene iz prilagojenih ukrepov na podlagi individualiziranega pristopa, ter se spremljajo in ocenjujejo z vidika rezultatov, da bi prilagodili prihodnje ukrepe^[14].

18 Individualiziran pristop upošteva specifične težave brezposelnih in zagotavlja, da so storitve prilagojene njihovim individualnim potrebam. To je zlasti pomembno za dolgotrajno brezposelne, ki težje (ponovno) vstopijo na trg dela. Eurostat ocenjuje, da je verjetnost prehoda v zaposlitev v letu 2020 v povprečju 11‑odstotna za dolgotrajno brezposelne in 25‑odstotna za kratkoročno brezposelne. Največje razlike med dolgotrajno in kratkotrajno brezposelnimi so bile ugotovljene v Belgiji in na Madžarskem (več kot 22 odstotnih točk), najmanjše pa na Danskem, Hrvaškem in Švedskem, kjer je ta delež znašal manj kot 10 odstotnih točk^[15] (glej Prilogo II). Čeprav se je povprečna stopnja prehoda v zaposlitev za kratkoročno brezposelne v obdobju 2013–2020 izboljšala (z 21 % na 25 %), je za dolgotrajno brezposelne ostala stabilna pri 11 %.

19 EU je pomen individualiziranega pristopa poudarila v več političnih dokumentih:

• evropskem stebru socialnih pravic, pri katerem je individualiziran pristop ena od pravic brezposelnih, skupaj s poglobljeno individualno oceno najpozneje po 18 mesecih brezposelnosti^[16];
• smernicah Sveta za zaposlovanje iz let 2010, 2015 in 2018, v katerih se je Svet zavzel za izboljšanje storitev zaposlovanja s prilagojenimi storitvami, ki so na voljo vsem, vključno z osebami, ki so najtežje zaposljive, ter priporočil individualizirano dejavno podporo za vrnitev na trg dela^[17];
• večini dokumentov Komisije o stališčih za posamezne države, v katerih je omenjena potreba po uporabi individualiziranega pristopa in prilagojenih ukrepov.

20 Svet je leta 2016 sprejel priporočilo o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela^[18]. V njem je poseben poudarek na individualiziranem pristopu (glej okvir 2).Čeprav je Komisija v ocenjevalnem poročilu iz leta 2019^[19] ugotovila, da obstaja bolj celosten pristop k zagotavljanju individualne podpore, se obseg individualiziranega pristopa med državami članicami precej razlikuje. Podatki kažejo, da je bilo leta 2019 na splošno 78,4 % dolgotrajno brezposelnih vključenih v dogovor o vključitvi v zaposlovanje. Vendar se je stopnja take vključenosti med posameznimi državami članicami v letu 2019 gibala od 100 % pa do zgolj 11,2 %.

Sredstva EU za aktivne politike trga dela držav članic

21 Glavni viri financiranja EU za izvajanje strategije Evropa 2020 so bili v obdobju 2014–2020 evropski strukturni in investicijski skladi, kar pa zadeva aktivne politike trga dela držav članic, pa zlasti Evropski socialni sklad^[20] (ESS).

22 Za reševanje problematike dolgotrajne brezposelnosti so pomembni štirje od 11 tematskih ciljev, ki so v uredbi o skupnih določbah^[21] določeni za evropske strukturne in investicijske sklade za obdobje 2014–2020:

• „spodbujanje trajnostnega in kakovostnega zaposlovanja in mobilnosti delovne sile“ (tematski cilj 8);
• „spodbujanje socialnega vključevanja ter boj proti revščini in kakršni koli diskriminaciji“ (tematski cilj 9) ter
• „vlaganje v izobraževanje, usposabljanje in poklicno usposabljanje za spretnosti ter vseživljenjsko učenje“ (tematski cilj 10).

23 Vsak tematski cilj ima več prednostnih naložb. Pet od njih je pomembnih za zagotavljanje podpore dolgotrajno brezposelnim kot posameznikom (8i, 8ii, 9i in 10iii) ali za obravnavanje sprememb v strukturah javnih zavodov za zaposlovanje in zagotavljanju storitev (8vii). Od teh petih se samo prednostna naložba 8i („Dostop do delovnih mest za iskalce zaposlitve in neaktivne osebe, vključno z dolgotrajno brezposelnimi in osebami, ki so oddaljene od trga dela, tudi z lokalnimi pobudami za zaposlovanje in spodbujanjem mobilnosti delavcev“) (v nadaljnjem besedilu: dostop do zaposlitve) posebej nanaša na dolgotrajno brezposelne.^[22]

24 Za obdobje 2014–2020 je bilo skupno 27,7 milijarde EUR ali 26 % proračuna ESS namenjenih ukrepom za spodbujanje trajnostnega in kakovostnega zaposlovanja in mobilnosti delovne sile (tematski cilj 8). Približno 11,4 milijarde EUR je bilo dodeljenih ukrepom za „dostop do zaposlitve“ (prednostna naložba 8i). Štiri države članice so prednostni naložbi 8i dodelile več kot 1 milijardo EUR, in sicer Španija, Italija, Poljska in Slovaška (glej Prilogo III).

25 Večina operativnih programov ESS obravnava tematske cilje in prednostne naložbe, ki so najpomembnejši za dolgotrajno brezposelnost. Natančneje, 145 od 178 operativnih programov (81 %) dodeljuje sredstva za tematski cilj 8, 106 pa za prednostno naložbo 8i. Poleg tega so vse države članice razen ene vzpostavile operativne programe, v okviru katerih so se sredstva dodelila prednostni naložbi 8i.

26 Sredstva ESS se lahko uporabijo za podporo različnih vrst ukrepov in posegov, ki lahko dolgotrajno brezposelnim pomagajo najti zaposlitev (glej okvir 3).

27 Ukrepe in posege v okviru ESS v zvezi z dolgotrajno brezposelnostjo izvajajo javni organi (nacionalni, regionalni ali lokalni zavodi za zaposlovanje), nevladne organizacije in zasebna podjetja, ki jih imenujejo nacionalni ali regionalni organi upravljanja (ali posredniški organi) ali so izbrani na podlagi razpisov za zbiranje predlogov.

Vpliv pandemije COVID-19 na zaposlovanje

28 Omejitve, ki so jih države članice od marca 2020 dalje uvedle v odziv na pandemijo COVID-19, so v vseh državah članicah in večini gospodarskih sektorjev znatno vplivale na gospodarsko dejavnost in zaposlovanje, čeprav v različnem obsegu. Glede na to je Komisija spomladi 2020 predlagala takojšnje ukrepe za odpravo posledic pandemije. Evropski parlament in Svet sta maja 2020 sprejela instrument SURE^[23], ki podpira uporabo shem skrajšanega delovnega časa in podobnih ukrepov za ohranjanje delovnih mest po celotni EU. Te sheme so doslej kljub velikemu upadu gospodarske dejavnosti pomagale zajeziti naraščanje brezposelnosti^[24]. Ko pa se bodo te decembra 2022 prenehale uporabljati, obstaja tveganje, da bi se stopnje brezposelnosti povečale in da bi to lahko vplivalo na dolgotrajno brezposelne^[25].

29 Komisija je predlagala tudi prožnejšo uporabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Aprila 2020 sta začeli veljati naložbeni pobudi v odziv na koronavirusno pandemijo (CRII in CRII+), ki sta ju sprejela Evropski parlament in Svet. Ti zagotavljata začasno možnost 100-odstotnega sofinanciranja iz proračuna EU in uvajata dodatno prožnost za prerazporejanje proračunskih sredstev med različnimi skladi in programi. Zato se je več kot polovica vseh držav članic odločila spremeniti svoje operativne programe, da bi uvedla možnost 100-odstotnega sofinanciranja ukrepov ESS in/ali prenosa dodatnih sredstev iz drugih evropskih strukturnih in investicijskih skladov v operativne programe ESS.

Obseg revizije in revizijski pristop

30 Sodišče je pri reviziji ocenilo, ali so se s pomočjo finančnih sredstev ESS v obdobju 2014–2020 prek prednostne naložbe „dostop do zaposlitve“ obravnavale specifične potrebe dolgotrajno brezposelnih, da bi se omogočil njihov lažji (ponovni) vstop na trg dela. V ta namen je preučilo tri vidike:

• analiziralo je, v kolikšni meri je bila poraba sredstev ESS usmerjena v ukrepe za pomoč dolgotrajno brezposelnim pri (ponovnem) vstopu na trg dela;
• preučilo je, ali so države članice pri izvajanju ukrepov za „dostop do zaposlitve“ uporabile individualiziran pristop; ter
• preverilo je, ali je Komisija sprejela potrebne ukrepe za pridobitev ustreznih in zadostnih podatkov za ugotovitev učinka sredstev ESS na dolgotrajno brezposelnost.

31 Analiza Sodišča je bila osredotočena na vlogo in odgovornosti Komisije pri pripravi in poznejšem izvajanju operativnih programov ESS za obdobje 2014–2020. Sodišče je analiziralo ustrezno dokumentacijo in opravilo razgovore s predstavniki Generalnega direktorata za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje (GD EMPL) in Eurostata kot organa, ki zagotavlja podatke.

32 Analiza Sodišča je zajemala vse države članice. Poleg tega je Sodišče podrobneje preučilo štiri države članice (Irsko, Italijo, Poljsko in Slovaško), saj so se te bodisi soočale s posebnimi težavami z dolgotrajno brezposelnostjo na začetku programskega obdobja bodisi so velik delež svojih sredstev ESS namenile prednostni naložbi 8i.

33 Sodišče je analiziralo štiri operativne programe ESS (po enega za vsako državo članico, ki jo je izbralo)^[26] in ocenilo, ali je logika posegov, določena za podporo v zvezi z dolgotrajno brezposelnostjo, pomagala pri reševanju vprašanja dolgotrajne brezposelnosti. Na podlagi pomembnosti in stopnje izvajanja je pri vsakem operativnem programu pregledalo tudi od enega do tri ukrepe „dostopa do zaposlitve“ in preverilo, ali so bili izvedeni tako, da so se z individualiziranim pristopom obravnavale specifične potrebe dolgotrajno brezposelnih. Za vsak izbrani operativni program je pregledalo tudi posamezne primere 18 do 24 naključno izbranih oseb, ki so bile brez zaposlitve več kot 12 mesecev, vendar so bile vključene v ukrep za dolgotrajno brezposelne, financiranem iz ESS. Skupno je pregledalo 78 takih posameznih primerov. Poleg tega je opravilo razgovore s predstavniki ustreznih nacionalnih organov (tj. ministrstev, pristojnih za politiko zaposlovanja, ter organov upravljanja in izvajalskih organov).

34 Sodišče je revizijsko delo opravilo med septembrom 2020 in julijem 2021. Zaradi omejitev potovanj in zdravstvenih omejitev, povezanih s pandemijo COVID-19, obiskov na kraju samem ni bilo mogoče opraviti. Vsa srečanja s Komisijo, nacionalnimi organi in Evropsko fundacijo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) so potekala v obliki videokonference.

Opažanja

ESS ni bil vedno posebej usmerjen v dolgotrajno brezposelne

35 Sodišče je preučilo, ali je Komisija v fazi načrtovanja programov podprla države članice na način, da se je vprašanje dolgotrajne brezposelnosti upoštevalo že pri zasnovi operativnih programov ESS, in ali so bili ukrepi „dostopa do zaposlitve“ po potrebi usmerjeni v dolgotrajno brezposelne. Analiziralo je tudi, ali je način, kako se je podpora izvajala v državah članicah, vplival na obseg dolgotrajne brezposelnosti.

Podpora ESS je dolgotrajno brezposelne dosegla z različnimi vrstami posegov

36 Pričakuje se, da bodo ukrepi, ki jih podpira ESS, dopolnjevali obstoječo podporo dolgotrajno brezposelnim v posamezni državi članici. Do konca leta 2020 so bile prevzete obveznosti za približno 96 % sredstev iz podpore ESS, ki je bila z ukrepi v okviru prednostne naložbe 8i na voljo dolgotrajno brezposelnim, 58 % sredstev pa je bilo že prijavljenih Komisiji (glej Prilogo III).

37 Po podatkih Komisije, ki so bili na voljo v času revizije, so sredstva ESS dosegla približno 1,6 milijona dolgotrajno brezposelnih, tj. 36 % od 4,4 milijona udeležencev, zajetih v prednostni naložbi 8i. V štirih državah članicah (Španija, Italija, Poljska in Slovaška) je podpora ESS dosegla več kot 100 000 dolgotrajno brezposelnih (glej tabelo 1). To je bilo doseženo z različnimi vrstami ukrepov „dostopa do zaposlitve“, kot so usmerjanje in podpora (20 %), finančne spodbude (17 %), izobraževanje in usposabljanje (8 %), ter znatnim deležem posegov, ki so združevali več vrst ukrepov (30 %)^[27].

38 Sodišče je v štirih izbranih državah članicah ugotovilo, da so bile uporabljene vse glavne vrste posegov ESS, čeprav v različnem obsegu. Italijanski operativni program se je osredotočal predvsem na finančne spodbude za zaposlovanje, irski pa na usposabljanje. Poljska je običajno ponudila kombinirane svežnje ukrepov, ki so vključevali predvsem usposabljanje in pripravništvo. Na Slovaškem so bile spodbude za zaposlovanje in neposredno ustvarjanje delovnih mest pogostejše (glej okvir 4).

Veliko posegov ESS je bilo osredotočenih na brezposelnost na splošno, ne pa posebej na dolgotrajno brezposelne

39 Pred sprejetjem programov ESS za obdobje 2014–2020 se je za dolgotrajno brezposelne štelo 11,4 milijona ljudi, tj. 5,5 % aktivnega prebivalstva ali 48,3 % skupne brezposelnosti (leta 2013) (glej Prilogo I).

40 Komisija je vprašanje dolgotrajne brezposelnosti analizirala pri pripravi svojih dokumentov o stališčih za posamezne države, kar je bilo pred sprejetjem partnerskih sporazumov in operativnih programov za obdobje 2014–2020, ter usmerjala razprave z državami članicami o prednostnem razvrščanju potreb. V 19 od 27 dokumentov o stališčih za EU‑27 je bila dolgotrajna brezposelnost izpostavljena kot posebna težava. V 17 od teh 19 dokumentov je Komisija dolgotrajno brezposelne vključila kot prednostno nalogo financiranja, v treh primerih pa je vprašanje dolgotrajne brezposelnosti navedla v okviru „glavnih izzivov“.

41 Medtem pa v zakonodaji o evropskih strukturnih in investicijskih skladih za obdobje 2014–2020^[28] niso bile določene prednostne naložbe, ki bi bile specifične za dolgotrajno brezposelne. ESS je podpiral dolgotrajno brezposelne, vendar kot del širših ciljev, zaradi česar je težko določiti, koliko sredstev EU je bilo dodeljenih ukrepom, povezanim z dolgotrajno brezposelnimi.

42 Skupaj so bila sredstva pri 145 od 178 (ali 81 %) operativnih programov ESS za obdobje 2014–2020 (brez programov Združenega kraljestva in pobude za zaposlovanje mladih) dodeljena tematskemu cilju 8 o zaposlovanju^[29]. Vendar se le približno tretjina vseh operativnih programov ESS v 14 državah članicah^[30] posebej nanaša na podporo dolgotrajno brezposelnim^[31]. Sodišče je ugotovilo tudi, da to ni veljalo za pet držav članic (Bolgarijo, Latvijo, Malto, Madžarsko in Ciper), v katerih je bila stopnja dolgotrajne brezposelnosti med pogajanji o operativnih programih v letu 2013 višja od povprečja EU.

43 V študiji iz leta 2019^[32] o trajnosti in uspešnosti rezultatov za udeležence ESS je bilo ugotovljeno, da je bila pri 101 ukrepih podpora osredotočena na dolgotrajno brezposelne. Poleg tega bi lahko bili dolgotrajno brezposelni vključeni v še dodatnih 158 posegov, čeprav ne izrecno (osredotočeni so bili na brezposelnost na splošno in so le potencialno vključevali dolgotrajno brezposelne).

44 Analiza ukrepov, navedenih v prednostni naložbi 8i za štiri izbrane operativne programe, ki jo je opravilo Sodišče, je potrdila, da čeprav so bili dolgotrajno brezposelni v nekaterih primerih edina ciljna skupina posegov, so bili ti običajno le podskupina bodisi med vsemi brezposelnimi in/ali „prikrajšanimi skupinami“ v okviru operativnega programa.

Nekateri ukrepi ESS, ki jih je preučilo Sodišče, so vključevali tveganje učinkov selektivnosti

45 Če ukrepi na trgu dela niso izrecno usmerjeni, obstaja tveganje, da bodo prednostno obravnavane osebe z večjo verjetnostjo zaposlitve na račun tistih, ki so najtežje zaposljivi, kot so dolgotrajno brezposelni (tako imenovani učinek selektivnosti). V eni od študij Komisije je na primer navedeno, da lahko pristop „najprej delo“ privede do „poskusov ponudnikov, da se osredotočijo na tiste, ki bodo najverjetneje dosegli rezultate na delovnem mestu“^[33]. V drugi študiji Komisije^[34] je priporočeno, da bi morali javni zavodi za zaposlovanje v izogib učinku selektivnosti udeležence izbrati vnaprej. To še dodatno potrjuje, da morajo posegi ESS že od samega začetka posebej obravnavati dolgotrajno brezposelne.

46 Analiza, ki jo je opravilo Sodišče, je tveganje učinka selektivnosti razkrila tudi v nekaterih operativnih programih ESS, ki jih je preučilo v okviru te revizije. Na Poljskem je bilo na primer pri vrednotenju operativnega programa, ki ga je izbralo Sodišče^[35], ugotovljeno, da so bile med udeleženci, ki so prejeli podporo, prekomerno zastopane osebe, stare od 30 do 39 let, za katere je v primerjavi z drugimi starostnimi kategorijami že v osnovi obstajala večja verjetnost, da bodo našle zaposlitev. V Italiji je obstajala nevarnost, da se z merili za sodelovanje pri spodbudah za zaposlovanje ni dovolj zmanjšalo tveganja selektivnosti, saj so lahko delodajalci izbrali mlade zaposlene ne glede na njihove zaposlitvene možnosti. Zaradi pandemije COVID-19 se lahko poveča število kratkotrajno brezposelnih. Ker jih je lažje doseči kot dolgotrajno brezposelne, bi se lahko „tveganje selektivnosti“ povečalo, če ne bi bilo ukrepov, posebej zasnovanih za dolgotrajno brezposelne.

V ukrepih za „dostop do zaposlitve“, ki se financirajo v okviru ESS, v več državah članicah ni vedno upoštevana razsežnost vprašanja dolgotrajne brezposelnosti

47 Kot je navedeno v odstavku 37, se je s pomočjo ukrepov ESS za „dostop do zaposlitve“ podprlo 1,6 milijona dolgotrajno brezposelnih. Vendar je Sodišče ugotovilo, da v več državah članicah dolgotrajno brezposelni, ki so prejeli podporo, v teh ukrepih niso bili zadostno zastopani glede na stopnjo dolgotrajne brezposelnosti v teh istih državah članicah.

48 Na ravni EU predstavljajo dolgotrajno brezposelni 38 % vseh brezposelnih oseb, ki prejemajo podporo v okviru prednostne naložbe 8i ESS za „dostop do zaposlitve“. Sodišče je za vsako od 27 držav članic EU na podlagi podatkov iz njihovih letnih poročil o izvajanju za leto 2019 analiziralo tudi delež dolgotrajno brezposelnih, ki prejemajo podporo ESS, in vseh brezposelnih udeležencev, ki prejemajo to podporo. Sodišče je ta podatek primerjalo z nacionalnim povprečjem dolgotrajne brezposelnosti kot deležem skupne brezposelnosti v obdobju 2014–2019. Ta analiza je pokazala odstopanja za 15 držav članic, ki so zlasti pomembna v primeru Romunije, Portugalske, Madžarske, Francije, Malte in Latvije, pri katerih razlika presega 20 odstotnih točk (glej tabelo 1).

49 V nedavno objavljenem poročilu Sodišča o smotrnosti je bilo prav tako opozorjeno na premajhno zastopanost dolgotrajno brezposelnih udeležencev v ukrepih ESS na področju zaposlovanja. Zlasti se je pokazalo, da je bila najvišja udeležba v vseh operacijah ESS za zaposlovanje med osebami, ki so dejavne na trgu dela ali sicer brezposelne, vendar lažje zaposljive, medtem ko je bilo tiste, ki so bolj izključene s trga dela, težko doseči (40 % brezposelnih, 26 % zaposlenih, 22 % dolgotrajno brezposelnih, 12 % neaktivnih)^[36].

50 Čeprav so vsi štirje izbrani operativni programi podpirali dolgotrajno brezposelne, je Sodišče ugotovilo, da nekateri prvotno načrtovani ukrepi, ki so bili posebej usmerjeni vanje, bodisi niso bili izvedeni s podporo ESS ali pa so bili osredotočeni širše. Tako je bilo na Irskem in v Italiji. Irski operativni program je prvotno sicer vseboval ukrep, neposredno usmerjen v dolgotrajno brezposelne, vendar je bil ta na koncu umaknjen iz operativnega programa in ga je financirala država. V Italiji spodbude za zaposlovanje, ki so bile sicer predvidene v operativnem programu, niso bile posebej usmerjene v dolgotrajno brezposelne, saj so bile odprte tudi za druge kategorije brezposelnih in so vključevale spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe za nedoločen čas. Poleg tega ukrepi usposabljanja, ki so bili načrtovani v operativnem programu, niso bili izvedeni, razen kot del sistemskih ukrepov, ki niso usmerjeni v dolgotrajno brezposelne.

51 Na Slovaškem so bili ukrepi, opredeljeni na ravni operativnih programov, usmerjeni tudi v brezposelne na splošno. Poleg tega so bili štirje od 27 nacionalnih projektov, ki so se izvajali v okviru prednostne naložbe 8i, usmerjeni izključno v dolgotrajno brezposelne. V okviru 5 sta predstavljena dva primera.

Povezave med podporo ESS za „dostop do zaposlitve“ in individualiziranim pristopom ni bilo vedno mogoče ugotoviti

52 Sodišče je poleg usmerjenosti ESS v dolgotrajno brezposelnost preučilo, ali je bil pri podpori ESS za „dostop do zaposlitve“ za zadovoljitev specifičnih potreb dolgotrajno brezposelnih uporabljen individualiziran pristop (glej odstavke 16–20).

53 Predhodne pogojenosti so bile v obdobju 2014–2020 orodje za zagotavljanje, da sistemi držav članic izpolnjujejo zahteve za učinkovito in uspešno porabo sredstev EU. Države članice so njihovo izpolnjevanje samoocenjevale na podlagi vnaprej določenih meril, kar mora Komisija preveriti v fazah sprejetja partnerskega sporazuma in operativnih programov. Predhodna pogojenost 8.1 („aktivne politike trga dela so zasnovane in se izvajajo v skladu s smernicami za zaposlovanje“), ki je bila povezana s prednostno naložbo 8i, je vključevala merilo v zvezi z zmogljivostjo javnih zavodov za zaposlovanje, da uporabijo prilagojen pristop. Poleg tega je Komisija leta 2015 poudarila, da so omejitve individualiziranih storitev prvi dejavnik neuspešne zasnove aktivacije in da uspešna zasnova aktivacije združuje individualizirane storitve za iskalce zaposlitve in delodajalce ter prilagojeno ponudbo aktivnih politik trga dela^[37].

54 Za štiri operativne programe v vzorcu Sodišča so države članice in Komisija ocenile, da je predhodna pogojenost 8.1 izpolnjena. To vrednotenje je bilo izvedeno šele na začetku programskega obdobja, saj Komisiji na podlagi pravne podlage ni bilo treba oceniti, ali je bila pogojenost med izvajanjem operativnih programov še vedno izpolnjena^[38]. Vendar je Sodišče ugotovilo, da je Komisija v poznejših poročilih o državah za dva izbrana operativna programa (Irsko in Slovaško) navedla, da zmogljivosti javnih zavodov za zaposlovanje ne zadostujejo za zagotavljanje prilagojenih storitev^[39].

55 Javni zavodi za zaposlovanje na Irskem, v Italiji in na Slovaškem so morda sicer pri osebah, ki so prijavljene kot dolgotrajno brezposelne, uporabili individualiziran pristop, vendar teh informacij niso posredovali organom, ki izvajajo ukrepe ESS, niti niso ti organi teh informacij posebej zahtevali.

56 Na Poljskem je treba individualizirano podporo uporabiti pri vseh ukrepih, ki se izvajajo v okviru operativnega programa ESS (glej okvir 6).

57Svet je leta 2016 izdal priporočilo, v katerem je pozval k uporabi individualiziranega pristopa, da bi dolgotrajno brezposelni laže (ponovno) vstopili na trg dela (glej odstavek 20). Sodišče je ugotovilo, da to priporočilo ni privedlo do tega, da bi se operativni programi, ki jih je preučilo, spremenili ali dopolnili s pripadajočim akcijskim načrtom, razen za Slovaško. V študiji Komisije iz leta 2019 je bilo poudarjeno, da se je zdelo, da organi upravljanja in posredniški organi niso bili vedno seznanjeni s priporočilom^[40].

58 Odbor Sveta za zaposlovanje spremlja izvajanje priporočila Sveta na podlagi okvira kazalnikov. To spremljanje je ločeno od ESS. Kar zadeva uporabo individualiziranega pristopa, je večina držav članic poročala, da je zaradi omejenega dostopa do storitev in njihove razpoložljivosti pandemija COVID-19 poslabšala zmožnost javnih zavodov za zaposlovanje, da izvajajo individualizirano svetovanje ali profiliranje.

Nove ureditve v okviru ESS+ za obdobje 2021–2027

59 Z uredbo o skupnih določbah za obdobje 2021–2027^[41] so bile uvedene številne izboljšave, kot so omogočitveni pogoji kot nasledniki predhodnih pogojenosti. Za specifični cilj ESS+ za „dostop do zaposlitve“ merila za omogočitveni pogoj „strateški okvir politike za aktivne politike trga dela“ vključujejo ureditve za profiliranje iskalcev zaposlitve in ocenjevanje njihovih potreb.

60 Novost programskega obdobja 2021–2027 je, da bodo morale države članice zagotoviti izpolnjevanje na novo uvedenih omogočitvenih pogojev in njihovo uporabo v celotnem programskem obdobju ter Komisijo obvestiti o vseh spremembah^[42]. Če omogočitveni pogoj ni več izpolnjen, Komisija izdatkov ne bi smela povrniti.

61 Poleg tega v obdobju 2014–2020 ni bilo povezave med vsebino predhodnih pogojenosti in upravičenostjo izbranih operacij. Za obdobje 2021–2027 je bilo spremenjeno naslednje: organi upravljanja morajo zdaj zagotoviti, da so izbrane operacije, ki spadajo v področje uporabe omogočitvenega pogoja, skladne z ustreznimi strategijami in načrtovalnimi dokumenti, določenimi za izpolnitev tega omogočitvenega pogoja^[43].

Samo s sistemom ESS za spremljanje ni mogoče celovito oceniti dosežkov ukrepov med dolgotrajno brezposelnimi

62 Komisija spremlja izvajanje operativnih programov v okviru sestankov z organi upravljanja, imenovanih odborov za spremljanje, letnih pregledovalnih sej in letnih poročil o izvajanju, ki jih predložijo regionalni in nacionalni organi upravljanja. To vključuje poročanje o finančnih podatkih, kazalnikih in mejnikih. Komisija pregleda poročila in predloži svoje pripombe državam članicam. Sodišče je preučilo, ali okvir za spremljanje omogoča oceno uspešnosti rezultatov ukrepov ESS za „dostop do zaposlitve“ za dolgotrajno brezposelne.

Pomanjkljivosti okvira ESS za spremljanje za obdobje 2014–2020 omejujejo zmožnost Komisije za pridobitev celovite slike o rezultatih

63 V okviru za spremljanje za programsko obdobje 2014–2020 so določeni skupni kazalniki učinkov in rezultatov, ki odražajo dosežke prednostnih naložb, specifičnih ciljev in ukrepov, predvidenih v operativnem programu^[44]. Za dolgotrajno brezposelne sta se uporabljala dva kazalnika izložkov:

• skupni kazalnik izložkov „CO01 – brezposelni, vključno z dolgotrajno brezposelnimi“, ki je zajemal brezposelne na splošno in vključeval dolgotrajno brezposelne kot podskupino;
• skupni kazalnik izložkov „CO02 – dolgotrajno brezposelni“, ki se je neposredno nanašal na dolgotrajno brezposelne. Podatki, sporočeni v okviru tega kazalnika, so bili podsklop podatkov, sporočenih za skupni kazalnik „CO01“.

V okviru za spremljanje niso bili določeni nobeni skupni kazalniki rezultatov, ki bi se posebej nanašali na dolgotrajno brezposelne.

64 Države članice so morale vsako leto poročati o vseh skupnih kazalnikih, vendar jim za vse ni bilo treba določiti ciljnih vrednosti (ciljne vrednosti za skupni kazalnik „CO02“ so bile določene samo za 27 od 178 operativnih programov ESS). Države članice so lahko določile kazalnike za posamezne programe, če je bilo to primernejše za zajetje dosežkov načrtovanih naložb.

65 Sodišče je ugotovilo nekatere pomanjkljivosti v okviru za spremljanje, ki bi Komisiji lahko preprečile, da bi pridobila celovito sliko o dosežkih intervencij ESS v zvezi s podporo, povezano z dolgotrajno brezposelnimi.

66 V 106 operativnih programih ESS (brez programov Združenega kraljestva), s katerimi so bila sredstva dodeljena prednostni naložbi 8i, je bilo skupaj določenih 357 različnih kazalnikov izložkov in rezultatov. Vendar so bili skoraj vsi (328) specifični za posamezne programe, pri čemer ni na voljo zbirnih informacij o tem, koliko kazalnikov za posamezne programe je povezanih z dolgotrajno brezposelnostjo. Za izbrane programe so bili kazalniki rezultatov za posamezne programe, ki se nanašajo na dolgotrajno brezposelne, določeni v dveh od štirih držav članic, ki jih je preučilo Sodišče (Irska in Italija).

67 Poleg tega vse države članice opredelitve pojma dolgotrajne brezposelnosti (za namene spremljanja ESS) ne uporabljajo vedno na enak način. V Italiji so udeleženci veljali za dolgotrajno brezposelne, če so zaslužili manj kot približno 8 000 EUR na leto. Na Irskem so lahko tisti, ki prejemajo „pomoč iskalcem zaposlitve“, v skladu z nacionalnimi predpisi popolnoma brezposelni ali delajo največ tri dni na teden. Če se uporabijo različne opredelitve pojma dolgotrajne brezposelnosti, je neizogibno, da bo pregled, ki ga zagotavlja skupni kazalnik izložkov, povezan z dolgotrajno brezposelnostjo, manj natančen glede tega, koliko dolgotrajno brezposelnih je ESS dejansko dosegel na ravni EU.

68 V uredbi o ESS ni vključen skupni kazalnik rezultatov, ki bi bil izrecno usmerjen v dolgotrajno brezposelne. Države članice sporočajo informacije o doseženih rezultatih za dolgotrajno brezposelne glede na zastavljene cilje v obliki kazalnikov rezultatov za posamezne programe o dolgotrajno brezposelnih, če so ti kazalniki bili opredeljeni. Ti kazalniki se seveda razlikujejo med posameznimi operativnimi programi. Poleg tega lahko države članice uporabijo različne metode, v okviru katerih se opredeljujejo ciljne vrednosti glede na delež ali absolutno število udeležencev.

69 V študijah Komisije so bile že ugotovljene težave pri smiselnem združevanju podatkov in poudarjene specifične slabosti v nacionalnih sistemih spremljanja in sistemih spremljanja operativnih program, ki so povzročile težave pri zagotavljanju pravočasnih informacij in ustrezni predstavitvi podatkov^[45]. Kazalniki izložkov so bili na primer sporočeni v letu, ko so bili udeleženci vključeni v operacijo^[46]. Udeleženci, ki so izpadli iz ukrepa (npr. ker niso zaključili usposabljanja), so bili še vedno vključeni v poročanje za kazalnik, ker so nastali stroški v ESS. Ker je pri nekaterih ukrepih prišlo do visokih stopenj osipa (npr. v primeru poljskega operativnega programa), z delovanjem zgolj na podlagi števila udeležencev ni mogoče razlikovati med osipniki in uspešnimi udeleženci, saj to daje nenatančno sliko.

70 Sodišče je analiziralo kazalnike prednostne naložbe 8i za štiri izbrane operativne programe. V operativnih programih na Irskem in v Italiji so bili uporabljeni skupni kazalniki izložkov in specifični kazalniki rezultatov. V zvezi s slovaškim in poljskim operativnim programom je Sodišče ugotovilo, so bili za skupni kazalnik izložkov za dolgotrajno brezposelne (CO02) sicer določeni cilji in da so dolgotrajno brezposelni predstavljali več kot polovico vseh udeležencev v okviru prednostne naložbe 8i (tj. 70 % v slovaškem operativnem programu in več kot 50 % v poljskem operativnem programu), niso pa bili določeni nobeni kazalniki rezultatov za posamezna programa, ki bi zajeli s tem povezane dosežke. V absolutnem smislu to zadeva 172 445 dolgotrajno brezposelnih na Slovaškem in 27 395 v izbranem operativnem programu na Poljskem.

71 Kar zadeva obdobje 2021–2027, dolgotrajno brezposelni v zakonodaji še vedno niso posebej obravnavani niti ni vanjo vključen skupni kazalnik rezultatov, povezan z dolgotrajno brezposelnostjo. Zakonodajni sveženj za obdobje 2021–2027^[47] vključuje specifični cilj „izboljšanje dostopa do zaposlitve in aktivacijskih ukrepov za vse iskalce zaposlitve, zlasti mlade, še posebej prek izvajanja jamstva za mlade, za dolgotrajno brezposelne in prikrajšane skupine na trgu dela, ter za neaktivne osebe, pa tudi prek spodbujanja samozaposlovanja“ v okviru širšega političnega cilja „bolj socialna in vključujoča Evropa z izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic“.

Malo vrednotenj podpore ESS za dolgotrajno brezposelne

72 Poleg rednega spremljanja ESS na podlagi letnih poročil o izvajanju lahko Komisija izvede tudi posebna vrednotenja za ovrednotenje rezultatov, doseženih s podporo ESS. Pravočasna in celovita vrednotenja omogočajo lažjo uporabo pridobljenih izkušenj v preostalem programskem obdobju ali prihodnjih programskih obdobjih ter razširjanje morebitnih dobrih praks.

73 Komisija je v obdobju 2014–2020 izdala dve študiji, ki sta se nanašali na dolgotrajno brezposelnost^[48].

74 Študiji sta pokazali, da organi upravljanja izvajajo zelo malo vrednotenj podpore ESS za dolgotrajno brezposelne: od skupno 205 vrednotenj, objavljenih leta 2017, jih je samo šest izrecno zajemalo tovrstno podporo. Stanje se do časa revizije ni bistveno izboljšalo, saj je po navedbah Komisije vprašanja, povezana z dolgotrajno brezposelnostjo, zajemalo osem vrednotenj. Poleg tega sta obe študiji potrdili, da so bili podatki o spremljanju ESS za namene vrednotenja uporabni le v omejenem obsegu.

75 Glede na to stanje ostaja ocenjevanje uspešnosti ukrepov ESS za „dostop do zaposlitve“ za dolgotrajno brezposelne še vedno izziv. Trenutno ni mogoče ugotoviti, koliko so ukrepi EU prispevali k spremembam stopenj dolgotrajne brezposelnosti, ki so se znatno razlikovale med državami članicami, vključno z glavnimi upravičenci do sredstev ESS (glej Prilogo I). To kaže, da je treba bolje razumeti, ali ESS prinaša spremembe.

Zaključki in priporočila

76 V obdobju 2014–2020 se je z ukrepi Evropskega socialnega sklada (ESS) za podporo pri „dostopu do zaposlitve“ doseglo številne dolgoročne iskalce zaposlitve z različnimi vrstami posegov, čeprav ti niso bili posebej usmerjeni vanje. Ker so prednostne naložbe zajemale bolj področja politike kot ciljne skupine, namenska prednostna naložba ni obstajala, dolgotrajno brezposelni pa so bili običajno obravnavani kot del širše skupine vseh brezposelnih. Poleg tega ukrepi niso vedno odražali stopnje dolgotrajne brezposelnosti v državah članicah (glej odstavke 35–51).

77 Izvajanje ukrepov ESS na splošno ni bilo povezano z individualiziranim pristopom. Čeprav so javni zavodi za zaposlovanje morda individualiziran pristop uporabili pri posameznih dolgotrajno brezposelnih osebah v okviru svojih nacionalnih aktivnih politik trga dela, dokumenti z informacijami niso bili niti posredovani organom, ki izvajajo ukrepe ESS, niti jih ti organi niso izrecno zahtevali. Poleg tega je priporočilo Sveta začelo veljati po prvotnem sprejetju operativnih programov, ti pa na splošno niso bili ustrezno spremenjeni. Čeprav ta povezava ni bila predpogoj za podporo ESS, lahko njen neobstoj omeji dodano vrednost ukrepov, ki jih podpira ESS, pri obravnavanju specifičnih potreb dolgotrajno brezposelnih (glej odstavke 52–61).

78 Sodišče je v okviru ESS za spremljanje in vrednotenje za obdobje 2014–2020 ugotovilo številne pomanjkljivosti, zaradi katerih Komisija ne more pridobiti celovite slike o uspešnosti intervencij ESS v zvezi s podporo, povezano z dolgotrajno brezposelnostjo. Zlasti ni skupnega kazalnika rezultatov, povezanega z dolgotrajno brezposelnostjo, pripadajoči skupni kazalnik izložkov pa se za določanje ciljev ne uporablja vedno. Zato je težko spremljati dosežke ESS za dolgotrajno brezposelne. Poleg tega je le malo vrednotenj v zvezi z dolgotrajno brezposelnimi (glej odstavke 62–75).

79 Pandemija COVID-19 lahko škodljivo vpliva na število in položaj dolgotrajno brezposelnih. Glede na navedeno Sodišče podaja naslednja tri priporočila, ki se vsa nanašajo na novo programsko obdobje 2021–2027, njihov cilj pa je izboljšati načrtovanje programov, da bi bolje pomagali dolgotrajno brezposelnim v EU.

Priporočilo 1 – Kjer je dolgotrajna brezposelnost visoka, podporo ESS za „dostop do zaposlitve“ usmeriti v dolgotrajno brezposelne

Komisija naj za programsko obdobje 2021–2027 vztraja, da morajo države članice, kjer je nacionalna ali regionalna dolgotrajna brezposelnost visoka, ESS+ posebej usmeriti v dolgotrajno brezposelne in njihove potrebe.

Časovni okvir: ob sprejetju (ali spremembi) programov ESS+ za obdobje 2021–2027.

Priporočilo 2 – Podporo ESS za „dostop do zaposlitve“ povezati z individualiziranim pristopom pri dolgotrajno brezposelnih

Komisija naj vztraja, da države članice pri izvajanju ukrepov „dostopa do zaposlitve“ v okviru novega ESS+ individualiziran pristop uporabijo pri vseh dolgotrajno brezposelnih, pri tem pa upoštevajo profile iskalcev zaposlitve in oceno njihovih potreb.

Časovni okvir: ob sprejetju (ali spremembi) programov ESS+ za obdobje 2021–2027.

Priporočilo 3 – Oceniti rezultate, dosežene s podporo ESS za „dostop do zaposlitve“ z vidika dolgotrajne brezposelnosti

Komisija naj v okviru naknadnega vrednotenja za obdobje 2014–2020 in vmesnega vrednotenja za novo obdobje 2021–2027 oceni uspešnost ukrepov za „dostop do zaposlitve“ za dolgotrajno brezposelne. S pomočjo ugotovitev teh vrednotenj bi morali priti do odzivnih ukrepov v okviru njenih pristojnosti (kot je denimo njihovo upoštevanje pri ocenjevanju sprememb programov po letu 2025, kadar je to ustrezno) in razširjanja dobrih praks med nacionalnimi in regionalnimi organi, pristojnimi za izvajanje ukrepov „dostopa do zaposlitve“ v državah članicah, ter znotraj njih.

Časovni okvir: do prvega četrtletja leta 2025 za naknadno in vmesno vrednotenje.

To poročilo je sprejel senat II, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Iliana Ivanova, v Luxembourgu na zasedanju 28. oktobra 2021.

Priloge

Priloga I – Število dolgotrajno brezposelnih, delež dolgotrajne brezposelnosti in stopnja dolgotrajne brezposelnosti v EU, 2009–2020

Priloga II – Stopnje prehoda v zaposlitev

Priloga III – Dodelitev sredstev ESS za prednostno naložbo 8i in stopnja izvajanja

Kratice in okrajšave

CO: skupni kazalnik izložkov

DB: dolgotrajno brezposelni

EMCO: Odbor za zaposlovanje

ESS: Evropski socialni sklad

ESS+: Evropski socialni sklad plus

ETB: Odbor za izobraževanje in usposabljanje

GD EMPL: Generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje

KB: kratkotrajno brezposelni

LTU: dolgotrajna brezposelnost

NUTS 2: skupna klasifikacija statističnih teritorialnih enot

OECD: Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj

OP: operativni program

SURE: evropski instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah

Glosar

Deljeno upravljanje: način izvrševanja proračuna EU, pri katerem Komisija prenese izvrševanje na države članice, pri tem pa ohrani končno odgovornost.

Eurofound: agencija EU, katere naloga je zagotavljati informacije, nasvete in strokovno znanje na področju socialne politike EU na podlagi primerjalnih informacij, raziskav in analiz.

Evropski semester: cikel usklajevanja ekonomske in fiskalne politike v EU. Je del okvira gospodarskega upravljanja Evropske unije s poudarkom na šestmesečnem obdobju od začetka vsakega leta, zaradi česar se imenuje „semester“. Med evropskim semestrom države članice svoje proračunske in ekonomske politike uskladijo s cilji in pravili, dogovorjenimi na ravni EU.

Evropski socialni sklad (ESS): njegov cilj je okrepiti ekonomsko in socialno kohezijo v Evropski uniji z izboljšanjem zaposlovanja in zaposlitvenih možnosti (predvsem z ukrepi usposabljanja), spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti ter ustvarjanjem več in boljših delovnih mest.

Javni zavodi za zaposlovanje: nacionalne organizacije, ki so odgovorne za izvajanje aktivnih politik trga dela in zagotavljanje kakovostnih storitev v javnem interesu na področju zaposlovanja. Lahko so del ustreznih ministrstev, javnih organov ali podjetij, za katere se uporablja javno pravo.

Kazalniki izložkov: vrednosti, ki se uporabljajo za merjenje izložkov podprtih operacij ali izložkov na ravni operativnega programa.

Kazalniki rezultatov: vrednosti, s katerimi se merijo rezultati, ustvarjeni s podprtimi projekti, ali rezultati, doseženi na ravni operativnega programa.

Kohezijska politika: eno od največjih področij politike, za katera se porablja proračun EU. Njen cilj je zmanjšati razvojne razlike med različnimi regijami s prestrukturiranjem nazadujočih industrijskih območij in diverzifikacijo podeželja ter spodbujati čezmejno, transnacionalno in medregionalno sodelovanje. Financira se iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Evropskega socialnega sklada (ESS) in Kohezijskega sklada.

Na razpolago za zaposlitev, vendar je ne iščejo: v skladu z opredelitvijo Eurostata so osebe, ki so „na razpolago za zaposlitev, vendar je ne iščejo“, „osebe, stare od 15 do 74 let, ki niso zaposlene in si zaposlitve ne želijo, so na razpolago za zaposlitev v naslednjih dveh tednih, vendar ne iščejo zaposlitve“. Ta kazalnik zajema brezposelne osebe, ki ne izpolnjujejo pogojev za vpis v evidenco brezposelnih, ker ne iščejo aktivno zaposlitve. Vključuje „nemotivirane“ iskalce zaposlitve in tiste, ki zaradi osebnih ali družinskih razmer zaposlitve ne morejo iskati.

Odbor za spremljanje: odbor, ki spremlja izvajanje operativnega programa. Sestavljajo ga predstavniki ustreznih organov držav članic (npr. predstavniki organov upravljanja, organov za potrjevanje in revizijskih organov, izvajalskih organov, organizacij delodajalcev ali delojemalcev ter civilne družbe). Vlogo opazovalke ima tudi Komisija.

Odbor za zaposlovanje (EMCO): glavni svetovalni odbor Sveta za zaposlovanje in socialne zadeve na področju zaposlovanja.

Operativni program (OP): osnovni okvir za izvajanje kohezijskih projektov, ki jih financira EU in ki odraža prioritete in cilje, določene v partnerskih sporazumih med Komisijo in posameznimi državami članicami. Projekti v okviru operativnega programa morajo prispevati k določenemu številu ciljev, določenih na ravni EU prednostne osi operativnega programa. Operativni program se lahko financira iz ESRR, Kohezijskega sklada in/ali ESS. Operativni program pripravi država članica, Komisija pa ga mora odobriti, preden se lahko izvršijo kakršna koli plačila iz proračuna EU. Operativne programe je mogoče v programskem obdobju spremeniti le, če se s tem strinjata obe strani.

Predhodne pogojenosti: pogoji, ki temeljijo na vnaprej določenih merilih iz uredbe o skupnih določbah ter veljajo za predpogoje za učinkovito in uspešno uporabo sredstev EU za vse evropske strukturne in investicijske sklade. Države članice so morale pri pripravi operativnih programov ESRR, Kohezijskega sklada in ESS v programskem obdobju 2014–2020 oceniti, ali so bili ti pogoji izpolnjeni. Če niso bili, je bilo treba pripraviti akcijske načrte, da se je zagotovila izpolnitev pogojev do 31. decembra 2016.

Priporočila za posamezne države: dokumenti, ki jih Evropska komisija pripravi za vsako državo, v katerih so analizirane njene gospodarske razmere in vsebujejo priporočila o ukrepih, ki jih mora zadevna država sprejeti v obdobju 12 do 18 mesecev.

Priporočilo Sveta: instrument posrednega ukrepanja, katerega cilj je priprava zakonodaje v državah članicah. Priporočila se od uredb, direktiv in sklepov razlikujejo po tem, da za države članice niso zavezujoča. Sicer nimajo pravne moči, imajo pa politično težo.

Strategija Evropa 2020: strategija EU za rast, ki naj bi pripomogla k okrevanju po finančni krizi v naslednjih desetih letih. Razdeljena je na pet krovnih ciljev, ki vključujejo področja zaposlovanja, raziskav in razvoja, podnebja in energetike, izobraževanja ter socialne vključenosti in zmanjšanja revščine.

Učinek selektivnosti: aktivne politike trga dela lahko imajo manjši učinek zaradi učinka selektivnosti, ko se za udeležbo izberejo samo delavci z visoko verjetnostjo zaposlitve. To je zlasti pomembno, če uradniki napotijo delavce v aktivne politike trga dela, pri čemer so spodbujeni, da pokažejo, da imajo njihovi uporabniki visoko stopnjo ponovne zaposlitve.

Odgovori Komisije

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=60158

Časovnica

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=60158

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti poslovanja je opravil revizijski senat II Naložbe v kohezijo, rast in vključevanje, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Iliana Ivanova. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča Lazaros S. Lazarou, pri njej pa so sodelovali vodja njegovega kabineta Johan Adriaan Lok, ataše v njegovem kabinetu Agathoclis Argyrou, vodilni upravni uslužbenec Pietro Puricella, vodja naloge Fernando Pascual Gil, namestnica vodje naloge Aleksandra Klis‑Lemieszonek ter revizorke Marjeta Leskovar, Marija Grgurić, Zuzana Gullova in Petra Karkosova. Jezikovno podporo so zagotovili Mark Smith, Miłosz Aponowicz, Tomasz Surdykowski in Paola Magnanelli.

Končne opombe

^[1] Evropska komisija, The feasibility of developing a methodology for measuring the distance travelled and soft outcomes for long-term unemployed people participating in Active Labour Market Programmes, končno poročilo, 2019.

^[2] Bertelsmann Stiftung, Long-term Unemployment in the EU: Trends and Policies, 2016.

^[3] Priporočilo Sveta z dne 15. februarja 2016 o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela (2016/C 67/01).

^[4] Evropska komisija, The feasibility of developing a methodology for measuring the distance travelled and soft outcomes for long-term unemployed people participating in Active Labour Market Programmes, končno poročilo, 2019.

^[5] Glosar izrazov Eurostata.

^[6] Belgija, Bolgarija, Grčija, Francija, Italija, Slovenija in Slovaška.

^[7] Bolgarija, Irska, Grčija, Španija, Hrvaška, Italija, Malta, Portugalska, Slovenija in Slovaška.

^[8] Evropska komisija, Employment and Social Developments in Europe, september 2019.

^[9] Člen 149 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

^[10] Evropska komisija, Evropa 2020 Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, COM(2010) 2020 final.

^[11] Evropska komisija, Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti, COM(2010) 682 final.

^[12] Glosar izrazov OECD.

^[13] Evropska komisija, The feasibility of developing a methodology for measuring the distance travelled and soft outcomes for long-term unemployed people participating in Active Labour Market Programmes, končno poročilo, 2019.

^[14] Evropska komisija, European Semester Thematic Factsheet – Active Labour Market Policies, november 2017.

^[15] Na podlagi podatkov za 26 držav članic, ki ne vključujejo Združenega kraljestva in Malte.

^[16] Evropski steber socialnih pravic, načelo 4: Aktivna podpora zaposlovanju.

^[17] Sklep Sveta z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic, 2010/707/EU, Priloga, smernica 7: povečanje udeležbe žensk in moških na trgu dela, zmanjšanje strukturne brezposelnosti in spodbujanje kakovosti delovnih mest. Sklep Sveta (EU) 2015/1848 z dne 5. oktobra 2015 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic za 2015, Priloga, smernica 6: Izboljšanje ponudbe delovne sile, strokovne usposobljenosti in kompetenc. Sklep Sveta (EU) 2018/1215 z dne 16. julija 2018 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic.

^[18] Priporočilo Sveta z dne 15. februarja 2016 o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela (2016/C 67/01).

^[19] Evropska komisija, Poročilo Komisije Svetu, Ocenjevanje priporočila Sveta o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela, COM(2019) 169 final.

^[20] Uredba (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006.

^[21] Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006.

^[22] Prednostna naložba 9i („Dejavno vključevanje, vključno z namenom spodbujanja enakih možnosti in dejavnega sodelovanja ter izboljšanja zaposljivosti“) sicer podpira dolgotrajno brezposelne, vendar na splošno gledano zagotavlja drugačno vrsto pomoči s širšim poudarkom na socialnem vključevanju.

^[23] Uredba Sveta (EU) 2020/672 z dne 19. maja 2020 o vzpostavitvi evropskega instrumenta za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) po izbruhu COVID-19, UL L 159, 20.5.2020, str. 1.

^[24] Pregled Evropskega računskega sodišča št. 06/2020, Tveganja, izzivi in priložnosti v odzivu gospodarske politike EU na krizo zaradi COVID-19. OECD, Job retention schemes during the COVID-19 lockdown and beyond, posodobljeno 12. oktobra 2020.

^[25] OECD,Employment Outlook 2020. Evropska komisija, Evropska gospodarska napoved, pomlad 2021, institucionalni dokument 149, maj 2021.

^[26] Irska (program za zaposljivost, vključevanje in učenje 2014–2020), Italija (nacionalni operativni program za sisteme za aktivne politike zaposlovanja), Poljska (regionalni operativni program vojvodstva Šlezija 2014–2020) in Slovaška (operativni program za človeške vire 2014–2020).

^[27] Evropska komisija, Study for the Evaluation of ESF support to Employment and Labour Mobility, junij 2020, str. 26.

^[28] Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah in Uredba (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu.

^[29] Na podlagi podatkov Komisije.

^[30] Belgija, Hrvaška, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Litva, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška in Španija.

^[31] Evropska komisija, Thematic note on the ESF and YEI support to long-term unemployed (LTU) and the implementation of Council Recommendation on integration of LTU into the labour market, januar 2019.

^[32] Evropska komisija, Ismeri, IES in Ecorys: Pilot and feasibility study on the sustainability and effectiveness of results for European Social Fund participants using Counterfactual impact evaluations, julij 2019.

^[33] Evropska komisija, The feasibility of developing a methodology for measuring the distance travelled and soft outcomes for long-term unemployed people participating in Active Labour Market Programmes, končno poročilo, julij 2019.

^[34] Evropska komisija, Thematic note on the ESF and YEI support to long-term unemployed (LTU) and the implementation of Council Recommendation on integration of LTU into the labour market, januar 2019.

^[35] Šlezijsko vojvodstvo, Ocena prispevka operativnih programov k doseganju ciljev prednostne osi VII: regionalni trg dela, julij 2020.

^[36] Poročilo o smotrnosti izvrševanja proračuna EU – stanje ob koncu leta 2020, odstavek 3.45.

^[37] Delovni dokument služb Komisije, Analytical Supporting Document accompanying the document Proposal for a Council Recommendation, SWD(2015) 176 final.

^[38] Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 24/2021, Financiranje na podlagi smotrnosti na področju kohezijske politike: plemenite ambicije, za katere so v obdobju 2014–2020 še vedno obstajale ovire, odstavek 26.

^[39] Delovni dokument služb Komisije, Country Report Ireland 2015 Including an In-Depth Review on the prevention and correction of macroeconomic imbalances, SWD(2015) 27 final; delovni dokument služb Komisije, Country Report Slovakia 2018, COM(2018) 120 final; delovni dokument služb Komisije, Country Report Slovakia 2020, COM(2020) 150 final.

^[40] Evropska komisija, Thematic note on the ESF and YEI support to long-term unemployed (LTU) and the implementation of Council Recommendation on integration of LTU into the labour market, januar 2019.

^[41] Uredba (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o določitvi skupnih določb o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu plus, Kohezijskem skladu, Skladu za pravični prehod in Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter finančnih pravil zanje in za Sklad za azil, migracije in vključevanje, Sklad za notranjo varnost in Instrument za finančno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko.

^[42] Člen 15 Uredbe (EU) 2021/1060.

^[43] Člen 73(2)(b) Uredbe (EU) 2021/1060.

^[44] Uredba (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006, Priloga.

^[45] Evropska komisija, Study on the monitoring and evaluation systems of the ESF, Final report, maj 2018.

^[46] Evropska komisija, Dokument s smernicami z naslovom Annex D – Practical guidance on data collection and validation, maj 2016.

^[47] Uredba (EU) 2021/1060 in Uredba (EU) 2021/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o vzpostavitvi Evropskega socialnega sklada plus (ESS+) in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 1296/2013.

^[48] Evropska komisija, Thematic note on the ESF and YEI support to LTU and the Council Recommendation on integration of LTU into the labour market, januar 2019; in Evropska komisija, Study for the evaluation of ESF support to employment and labour mobility, junij 2020.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
L-1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (https://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2021

PDF	ISBN 978-92-847-7014-4	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/543136	QJ-AB-21-025-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-7020-5	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/031648	QJ-AB-21-025-SL-Q

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2021.

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe se izvaja s sklepom Decision of the European Court of Auditors No 6-2019 o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To pomeni, da je ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo spremembe. Oseba, ki dokumente ponovno uporabi, ne sme potvoriti njihovega prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih strani, je treba pridobiti dodatne pravice. Kadar je pridobljeno dovoljenje, se z njim razveljavi in nadomesti zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeni v politiko Sodišča glede ponovne uporabe in vam niso dani na voljo v okviru licence.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Evropskega računskega sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabiti brez njegove predhodne privolitve.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s https://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: https://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (https://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.