Ukrepi EU za boj proti nezakonitemu ribolovu Nadzorni sistemi so vzpostavljeni, vendar so oslabljeni zaradi neenotnega izvajanja pregledov in uporabe sankcij v državah članicah

Povzetek

I Nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov (nezakoniti ribolov) je ena od največjih groženj za morske ekosisteme, ki ogroža prizadevanja za trajnostno upravljanje ribištva. EU je zaradi svoje ribiške flote (okoli 79 000 plovil) in kot največja uvoznica ribiških proizvodov na svetu (34 % vrednosti celotne svetovne trgovine) pomembna svetovna akterka v ribištvu. Prizadevala si je, da bi ciljno vrednost cilja trajnostnega razvoja št. 14.4, tj. odpravo nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, dosegla do leta 2020. Te ciljne vrednosti ni dosegla, saj se netrajnostni ribolov še vedno izvaja, obstaja pa tudi tveganje, da se proizvodi, ki izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, prodajajo na trgu EU.

II Sodišče je preučilo okvir, ukrepe in porabo EU, katerih cilj je preprečiti, da bi proizvodi, ki izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, končali na krožnikih državljanov EU. Evropski parlament je leta 2018 in 2021 Sodišče pozval, naj o tem vprašanju poroča. Sodišče želi s tem poročilom prispevati k razpravam o politikah in pravnemu razvoju na področju boja proti nezakonitemu ribolovu. Revizija je zajemala obdobje od leta 2014 do leta 2020, Sodišče pa se je osredotočilo na:

• uspešnost nadzornih sistemov za preprečevanje uvoza nezakonitih ribiških proizvodov,
• uspešnost nadzornih sistemov držav članic za preverjanje nacionalnih flot in voda.

III Sodišče na splošno ugotavlja, da so nadzorni sistemi, vzpostavljeni za boj proti nezakonitemu ribolovu, delno uspešni. Z njimi se sicer zmanjšuje tveganje, vendar je njihova uspešnost slabša zaradi neenotnega izvajanja pregledov in sankcij v državah članicah.

IV Glavne ugotovitve Sodišča so:

1. EU je leta 2008 vzpostavila sistem potrdil o ulovu, da bi zagotovila zakonitost uvoženih ribiških proizvodov. Vendar zagotovitev zakonitosti proizvoda ne pomeni tudi zagotovitve, da proizvod izvira iz trajnostnih virov. Sodišče je ugotovilo, da se je z uvedbo sistema izboljšala sledljivost in okrepil nadzor uvoza, vendar bi lahko bila uspešnost sistema ogrožena zaradi razlik v obsegu in kakovosti pregledov v državah članicah. Zaradi nezadostne digitalizacije sistema je zmanjšana njegova učinkovitost in povečano tveganje za goljufije;
2. če Komisija in Svet menita, da so nadzorni sistemi v državah nečlanicah EU, ki izvažajo ribiške proizvode v EU, pomanjkljivi, lahko sprejmeta ukrepe za spodbujanje reform. Sodišče je ugotovilo, da so se ti ukrepi izkazali za koristne, saj so v večini zadevnih držav sprožili pozitivne reforme;
3. države članice so odgovorne za pravilno uporabo sistema EU za nadzor ribištva. Sodišče je ugotovilo, da so bili z nacionalnimi pregledi pogosto odkriti primeri nezakonitega ribolova. Vendar je Komisija v sistemih za nadzor ribištva v nekaterih državah članicah ugotovila znatne pomanjkljivosti, katerih posledici sta prelov in poročanje o ulovu, manjšem od dejanskega. V zvezi s tem sprejema ukrepe za odpravo teh pomanjkljivosti;
4. Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo je zagotovil podporo za dejavnosti spremljanja, nadzora in izvrševanja s skupnim proračunom 580 milijonov EUR. Sodišče je ugotovilo, da je bilo 23 projektov, ki jih je revidiralo v štirih državah članicah, v skladu s prioritetami in da so ti projekti prispevali k okrepitvi nadzornega sistema;
5. v skladu z okvirom EU morajo države članice za vse hude kršitve pravil uvesti uspešne, sorazmerne in odvračilne sankcije. Za veliko večino odkritih hudih kršitev so bile izrečene sankcije, vendar so bile sankcije za podobne kršitve v posameznih državah članicah zelo različne. V nekaterih državah članicah sankcije niso bile niti sorazmerne z gospodarskimi koristmi, pridobljenimi s kršitvijo, niti odvračilne.

V Sodišče na podlagi teh ugotovitev Komisiji priporoča, naj:

• spremlja, ali države članice krepijo svoje nadzorne sisteme za preprečevanje uvoza nezakonitih ribiških proizvodov, in sprejme potrebne ukrepe ter
• zagotovi, da države članice za nezakoniti ribolov uporabljajo odvračilne sankcije.

Uvod

01 EU je pomembna svetovna akterka v ribištvu. Ima eno od največjih ribiških flot na svetu s približno 79 000 plovili¹, njen delež svetovne ribiške proizvodnje iz ulova pa znaša 6 %². Ribiški sektor zagotavlja neposredno zaposlitev 129 540 ribičev in ustvari 6,3 milijarde EUR prihodkov na leto. Države članice, ki so glede na obseg vodilne na trgu, so Španija, Danska, Francija in Nizozemska³.

02 EU porabi veliko več ribiških proizvodov, kot jih pridobi z ulovom ali ribogojstvom, zato za izpolnjevanje povpraševanja uvozi 60 % proizvodov, ki se porabijo v EU. Zaradi tega je največja svetovna uvoznica ribiških proizvodov (34 % vrednosti celotne svetovne trgovine)⁴.

03 Leta 2020 je EU uvozila ribiške proizvode v vrednosti 23 milijard EUR. Na sliki 1 so prikazani njeni glavni dobavitelji.

Nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov

04 Nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov (ribolov IUU) (v nadaljnjem besedilu: nezakoniti ribolov) zajema različne ribolovne dejavnosti⁵, ki so v nasprotju z nacionalnimi in regionalnimi ukrepi za ohranjanje in upravljanje ter niso v skladu z odgovornostmi države zastave po mednarodnem pravu. Ribolovne dejavnosti se štejejo kot:

• nezakonite, če se izvajajo brez potrdila ali dovoljenja, v nasprotju z ukrepi za ohranjanje in upravljanje ali v nasprotju z nacionalnimi zakoni/mednarodnimi obveznostmi,
• neprijavljene, če se zadevnim organom o njih ne poroča ali se jim napačno poroča,
• neregulirane, če se izvajajo na območjih, za katera ne veljajo ukrepi za ohranjanje in upravljanje, ter na način, ki ni v skladu z odgovornostjo držav za ohranitev živih morskih virov, ali če ribiško plovilo nima državne pripadnosti.

05 Po oceni Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) je približno 94 % svetovnih ribjih staležev v celoti ali prekomerno izkoriščenih⁶ (glej sliko 2). Z nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovom se izčrpavajo ribji staleži, kar pomeni eno od največjih groženj za morske ekosisteme, ovira prizadevanja za trajnostno upravljanje ribištva⁷ in nekatere staleže ogroža v taki meri, da so že skoraj povsem izčrpani⁸.

06 Čeprav je natančen obseg nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova težko določiti, je bil v študiji na to temo⁹ svetovni obseg na začetku 21. stoletja ocenjen na 10 do 26 milijonov ton, tj. 11 do 19 % prijavljenega ulova v vrednosti 10 do 23 milijard USD.

Svetovni odziv na nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov

07 Na poti od mreže do krožnika je mogoče ribiške proizvode uloviti, pretovoriti, iztovoriti, skladiščiti, predelati, prevažati in prodajati po zelo zapletenih, globaliziranih dobavnih verigah. Za boj proti nezakonitemu ribolovu je zato potreben globalni odziv vseh vpletenih, vključno s suverenimi državami v vlogi držav zastave, obalnih držav, držav pristanišča in držav trga (glej sliko 3).

08 OZN in FAO sta razvila in sprejela vrsto pravno zavezujočih instrumentov, akcijskih načrtov in prostovoljnih smernic. Ti zagotavljajo mednarodni okvir za odgovorno ribištvo ter boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu. Navedeni so v Prilogi I.

09 Regionalne organizacije za upravljanje ribištva so ključni deležniki pri mednarodnem upravljanju ribištva. Vključujejo države z ribolovnimi interesi na nekem območju ter so odgovorne za skupno upravljanje čezconskih in izrazito selivskih ribjih staležev. Večina teh organizacij je pooblaščena za določitev zavezujočih omejitev ulova in ribolovnega napora, tehničnih ukrepov in obveznosti nadzora za svoje članice. EU je pogodbenica vseh glavnih mednarodnih instrumentov ter članica 18 regionalnih organizacij za upravljanje ribištva in organov za ribištvo¹⁰.

10 Boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu spada med cilje trajnostnega razvoja, ki jih je leta 2015 določila Generalna skupščina Združenih narodov¹¹. V okviru cilja trajnostnega razvoja št. 14 „življenje v vodi“ je določena ambiciozna ciljna vrednost za trajnostni ribolov (14.4): do leta 2020 učinkovito urediti izlov ter odpraviti prelov, nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov ter škodljive ribolovne prakse. EU si je prizadevala, da bi to ciljno vrednost, tj. odpravo nezakonitega ribolova, dosegla do leta 2020¹². Te ciljne vrednosti ni dosegla¹³, saj se netrajnostni ribolov še vedno izvaja¹⁴, in še vedno obstaja tveganje, da se proizvodi, ki izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova (v nadaljnjem besedilu: nezakoniti ribiški proizvodi), prodajajo na trgu EU.

Okvir EU za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu

11 Ribiška politika je v izključni pristojnosti EU, kar pomeni, da lahko le EU pripravlja in sprejema zavezujoče akte o ohranjanju morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške. Ta politika določa pravila za upravljanje evropske ribiške flote in ohranjanje ribjih staležev. Pravila EU na primer določajo kvote in najmanjše velikosti rib za nekatere vrste ribolova. EU ureja tudi ribolovno orodje in lahko prepove ribolov na nekaterih območjih ali v nekaterih sezonah.

12 Pomemben del ribiške politike EU je uredba o skupni ureditvi trgov. V njej so določeni tržni standardi EU za ribiške proizvode in zahteve glede obveščanja potrošnikov (označevanje), ki potrošnikom omogočajo premišljene odločitve o nakupu. Na oznaki morajo biti na primer navedeni trgovsko ime, način proizvodnje, lovno območje in ribolovno orodje. Oznaka EU, ki bi potrjevala trajnostnost ribiških proizvodov, ne obstaja.

13 V okviru skupne ribiške politike je EU sprejela glavne regulativne instrumente, ki so navedeni v nadaljevanju, in dodelila sredstva za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu.

Regulativni okvir EU

14 Glavna regulativna instrumenta za boj proti nezakonitemu ribolovu sta uredba o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu (v kateri je obravnavan predvsem uvoz) ter uredba o nadzoru ribištva (ki je osredotočena predvsem na to, ali ribiči v EU izpolnjujejo predpise).

15 Uredba o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu je glavni instrument EU za preprečevanje takega ribolova, odvračanje od njega in njegovo odpravljanje. V skladu z uredbo morajo države članice ukrepati proti ribiškim plovilom in državljanom EU, ki izvajajo nezakonite ribiške dejavnosti kjer koli po svetu. Najpomembnejša elementa navedene uredbe sta sistem potrdil o ulovu in sistem izdajanja kartonov. Namen prvega je zagotoviti zakonitost uvoza, z drugim pa se opredeljujejo tretje države (države nečlanice EU), ki ne sodelujejo v boju proti nezakonitemu ribolovu.

16 Uredba o nadzoru ribištva je osredotočena na dejavnosti flote EU in po vsej EU vzpostavlja nadzorni sistem za zagotavljanje skladnosti s skupno ribiško politiko. Uporablja se za vse ribolovne dejavnosti v vodah EU ter za vse ribolovne dejavnosti, ki jih plovila EU izvajajo drugje. Dopolnjuje jo uredba o trajnostnem upravljanju zunanjih ribiških flot. Ta uredba je osredotočena na nadzor ribiških plovil tretjih držav, ki delujejo v vodah EU, in plovil EU, ki lovijo drugje.

17 Uredba o nadzoru vsebuje določbe za države članice in izvajalce dejavnosti, katerih cilj je preprečevanje nezakonitega ribolova in boj proti njemu. Te zajemajo:

• spremljanje dostopa do voda in virov,
• nadzorovanje uporabe ribolovnih možnosti in zmogljivosti,
• zagotavljanje ustreznih izvršilnih ukrepov v primeru kršitev,
• omogočanje sledljivosti in nadzora ribiških proizvodov v celotni dobavni verigi, od mreže do krožnika.

18 Evropska komisija je aprila 2017 objavila oceno uredbe o nadzoru ribištva¹⁵, v kateri je ugotovila, da je bila uspešnost nadzornega sistema ovirana zaradi pomanjkljivosti v zasnovi uredbe. V predlogu o reviziji sistema EU za nadzor ribištva z dne 31. maja 2018¹⁶ je predlagala številne spremembe uredbe o nadzoru. Do maja 2022 predlog še ni bil sprejet.

Uporaba sredstev EU

19 EU zagotavlja sredstva za podporo nadzoru ribištva. Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (ESPR) je financiral pomorsko in ribiško politiko EU v obdobju 2014–2020. V okviru prednostne naloge Evropske unije št. 3 „spodbujanje izvajanja skupne ribiške politike“ so se s skladom s skupnim proračunom 580 milijonov EUR podpirale dejavnosti spremljanja, nadzora in izvrševanja. Tudi z njegovim naslednikom, Evropskim skladom za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo, se bodo podpirali nadzorni ukrepi v obdobju 2021–2027. Načrtuje se, da bo vsaj 15 % finančne podpore EU za posamezno državo članico v skupni vrednosti 797 milijonov EUR dodeljenih za spodbujanje učinkovitega nadzora in izvrševanja v ribištvu, skupaj z zagotavljanjem zanesljivih podatkov za odločanje, ki temelji na znanju. Ta sredstva dopolnjuje nacionalno sofinanciranje.

Vloge in pristojnosti

20 Generalni direktorat Komisije za pomorske zadeve in ribištvo (GD MARE) je glavni organ, odgovoren za nadzor skupne ribiške politike. Evropska agencija za nadzor ribištva (EFCA) spodbuja in usklajuje razvoj enotnih metodologij za obvladovanje tveganja ter organizira usposabljanje in usklajevanje/sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi in inšpekcijskimi organi. Države članice so odgovorne za izvajanje ključnih zahtev skupne ribiške politike, kot so inšpekcijski pregledi plovil, preverjanje uvoza in uporaba sankcij.

Zakonitost ne zagotavlja trajnostnosti

21 Namen zgoraj opisanega pravnega okvira je zagotoviti, da so vsi ribiški proizvodi, ki se prodajajo v EU, zakoniti. Potrošnikom v EU bi moral zagotoviti, da proizvodi, ki jih uživajo, ne izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega ali nereguliranega ribolova. Vendar zagotovitev zakonitosti proizvoda ne pomeni tudi zagotovitve, da proizvod izvira iz trajnostnih virov.

22 V zvezi z uvoženimi proizvodi je cilj sistema EU za potrdila o ulovu zagotoviti, da države zastave potrdijo zakonitost vseh uvoženih ribiških proizvodov na podlagi lastnih sistemov nadzora in spremljanja. Ribiška plovila morajo spoštovati pravila, ki jih določi država zastave in, kadar je to primerno, pristojna regionalna organizacija za upravljanje ribištva ali obalna država. S sistemom ni mogoče zagotoviti, da so ta pravila, sprejeta zunaj EU, dovolj stroga za zagotavljanje trajnostnosti. Tudi če obalna država na primer ne uvede pravil za omejevanje prelova ali okolju škodljivih ribolovnih praks, se ulov na tem območju šteje za zakonit.

23 Podobno tudi zagotavljanje skladnosti s pravili EU pri dejavnosti flote Unije ne pomeni, da pravila sama zadostujejo za zagotavljanje trajnostnosti ribjih staležev in njihovih habitatov. Evropska agencija za okolje je leta 2019 poročala, da se prekomerno izkoriščanje komercialnih staležev rib in lupinarjev po evropskih morjih nadaljuje. Sodišče je v posebnem poročilu iz leta 2020 z naslovom Morsko okolje: zaščita EU je obsežna, vendar ni poglobljena¹⁷ ugotovilo, da je bil z ukrepanjem EU za zaščito morskega okolja v Atlantiku dosežen merljiv napredek, ribolov v Sredozemskem morju pa je bil še vedno bistveno prekomeren.

Obseg revizije in revizijski pristop

24 Sodišče je preučilo okvir EU, katerega cilj je preprečiti, da bi proizvodi, ki izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, končali na krožnikih državljanov EU. Evropski parlament je leta 2018 in 2021 pozval Sodišče, naj o tem vprašanju poroča . Sodišče je preučilo tudi porabo in ukrepe EU od leta 2014 do leta 2020. To temo je izbralo zaradi vpliva nezakonitega ribolova na trajnostnost morskih virov. Osredotočilo se je na uspešnost:

•  nadzornih sistemov za preprečevanje uvoza ribiških proizvodov, ki izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, v EU, vključno s tem, ali je Komisija ukrepe usmerila v obravnavanje glavnih tveganj in ali so države članice izvajale uspešne preglede,
•  nadzornih sistemov držav članic za preverjanje nacionalnih flot in voda, vključno s tem, ali je bilo financiranje EU usmerjeno v velika tveganja in ali so bili z njim doseženi rezultati.

25 Sodišče je pri svojem revizijskem delu:

• preučilo poročila Komisije in ustreznih agencij ter ukrepe v zvezi z nadzorom in izvrševanjem v ribištvu,
• opravilo razgovore z nacionalnimi organi, pristojnimi za nadzor ribištva na Danskem, v Španiji, Franciji in na Švedskem, pri čemer so bile te države izbrane zaradi velikosti njihovega ribiškega sektorja in trgovinskih tokov s tretjimi državami, zneska sredstev EU, ki jih prejemajo za nadzor, in geografskega ravnovesja,
• obiskalo švedske organe, pristojne za nadzor ribištva, pri čemer je opazovalo delo švedskega centra za spremljanje ribištva, inšpekcijski pregled na ribji tržnici in inšpekcijski pregled plovila v pristanišču. Zaradi omejitev potovanj zaradi pandemije COVID-19 je lahko Sodišče Švedsko na kraju samem obiskalo le v času, ki je bil predviden za njegovo revizijsko delo,
• primerjalo obseg in glavne značilnosti sistema potrdil o ulovu s podobnimi sistemi v ZDA in na Japonskem,
• preučilo 23 projektov, ki jih financira EU in so povezani z nadzorom ribištva, v vrednosti 26,9 milijona EUR, izvedenih v programskem obdobju 2014–2020. Te projekte je izbralo, da bi zajelo najrazličnejše vrste odhodkov in naložb, kot so patruljni čolni, inovativna tehnologija in operativni stroški.

26 Sodišče želi s tem poročilom prispevati k razpravam o politikah in pravnemu razvoju na področju boja proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu.

Opažanja

27 Opažanja so predstavljena v dveh glavnih delih poročila. Prvi del zajema nadzora uvoza ribiških proizvodov, drugi pa nadzorne sisteme držav članic za preverjanje nacionalnih flot in voda.

S sistemom nadzora uvoza se je zmanjšalo tveganje za nezakonito ulovljene ribe na trgu EU, vendar so pregledi v državah članicah neenotni

S sistemom EU za potrdila o ulovu se je izboljšala sledljivost in okrepil nadzor uvoza

28 EU je leta 2008 sprejela uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu, s katero je vzpostavila inovativen sistem EU za potrdila o ulovu. Za podrobnosti sistema glej sliko 4.

29 Sodišče je ugotovilo, da je bila s tem sistemom odpravljena pomembna vrzel v nadzoru, saj se pred njegovo uvedbo zakonitost uvoženih ribiških proizvodov ni preverjala, obstajala so le nekatera pravila za posamezne regije, ki so vključevala sistem dokumentacije o ulovu. V skladu s sistemom potrdil o ulovu mora biti vsem proizvodom iz morskega ribolova, izvoženim v EU, priloženo potrdilo o ulovu, ki ga potrdi država zastave ribiškega plovila. Potrdilo omogoča sledljivost ribiških proizvodov v celotni dobavni verigi do vstopa v EU. Država zastave je odgovorna za potrditev, da ribiški proizvodi ne izhajajo iz nezakonitih, neprijavljenih in nereguliranih ribolovnih dejavnosti, ter za preverjanje njihove skladnosti z veljavnimi pravili za ohranjanje in upravljanje.

30 Sodišče je izvedlo primerjalno analizo, v kateri je sistem EU za potrdila o ulovu primerjalo s podobnimi sistemi v ZDA in na Japonskem, tj. državah, ki sta po uvozu na drugem in tretjem mestu na svetu¹⁸. Sisteme je primerjalo glede na zajete vrste, zahteve po informacijah in nadzorne mehanizme.

31 V ZDA so v okviru programa za spremljanje uvoza morske hrane (SIMP)¹⁹ vzpostavljeni postopki za izdajo dovoljenj, poročanje in vodenje evidenc za uvoz ribiških proizvodov, ki so opredeljeni kot ranljivi za nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov ali goljufije. Ti postopki se uporabljajo za 13 vrst morske hrane in skoraj polovico celotnega uvoza morske hrane v ZDA²⁰.

32 Japonska trenutno nima nacionalnega sistema dokumentacije o ulovu za uvožene ribiške proizvode, čeprav ima v pripravi sistem v skladu z novim zakonom za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu. Namesto tega uporablja sisteme regionalnih organizacij za upravljanje ribištva²¹, katerih pogodbenici sta tudi EU in ZDA. EU priznava te sisteme dokumentacije o ulovu za proizvode morske hrane, ki vstopajo na njen trg²².

33 Sodišče je ugotovilo, da je sistem EU za potrdila o ulovu, kar zadeva obseg, zahtevane informacije ter postopke potrjevanja in nadzora, najbolj celovit.

• Sistem EU ima najbolj celovit obseg uporabe: sledljivi in potrjeni morajo biti skoraj vsi ribiški proizvodi. Sistem EU v nasprotju z drugimi sistemi zajema vse predelane in nepredelane morske ribe iz prostega ulova, uvožene na trg EU iz tretjih držav.
• V sistemih EU in ZDA veljajo obsežne zahteve po informacijah, kar omogoča natančno sledljivost. V teh sistemih se pogosto zbirajo informacije, podrobnejše od tistih, ki jih določajo regionalne organizacije za upravljanje ribištva.
• Sistem EU vključuje najbolj celovit sistem potrjevanja in nadzora. V EU mora biti vsaki pošiljki priloženo potrdilo, ki ga je potrdila država zastave, organi držav članic pa morajo izvajati preglede in preverjanja, ki temeljijo na oceni tveganja.

34 V Prilogi II so navedene dodatne podrobnosti o primerjalni analizi Sodišča (sistem EU za potrdila o ulovu ter podobni sistemi v ZDA in na Japonskem).

Velike razlike v obsegu in kakovosti pregledov v državah članicah slabijo sistem

35 Države članice morajo Komisiji vsaki dve leti predložiti poročilo o uporabi uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu. Zadnji razpoložljivi podatki so iz leta 2019 (vključno s podatki za Združeno kraljestvo), ko so poročilo predložile vse države članice, razen Luksemburga. Evropska agencija za nadzor ribištva je pripravila analizo poročanja držav članic, s katero je zagotovila pregled izvajanja uredbe v državah članicah.

36 Glede na to analizo je leta 2019 približno 2 000 tujih plovil, večinoma iz Norveške, Venezuele in s Ferskih otokov, ulov iztovorilo neposredno v pristanišču EU. Za države pristanišča EU je veljalo, da morajo opraviti inšpekcijske preglede za vsaj 5 % iztovorjenega ulova, povprečna stopnja inšpekcijskih pregledov pa je bila približno 20 % za celotno EU, čeprav Poljska in Danska 5-odstotne zahteve nista izpolnili. Inšpekcijski pregledi v pristaniščih so prispevali k odkritju kršitev v 11 % primerov, večinoma v zvezi z obveznostmi poročanja.

37 Večina uvoženih ribiških proizvodov se ne iztovori neposredno z ribiškega plovila v pristanišču EU. Namesto tega se proizvodi iztovorijo drugje po svetu in se nato na tovornih ladjah prepeljejo v EU. V skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu se morajo pregledi izvajati v namembni državi članici in ne na kraju vstopa v EU. Ko so proizvodi sprejeti, se lahko prodajajo kjer koli v EU. Zato morajo biti pregledi držav članic dovolj zanesljivi, da se z njimi prepreči uvažanje prek drugih držav članic z manj strogim nadzorom uvoza (control shopping), pri katerem izvajalci dejavnosti izkoriščajo najšibkejši člen v nadzornem sistemu. To tveganje so izpostavili nadzorni organi, s katerimi je Sodišče opravilo razgovore v dveh državah članicah, poudarjeno pa je bilo tudi v študiji iz leta 2018²³.

38 Leta 2019 so organi držav članic prejeli približno 285 000 potrdil o ulovu in 35 000 izjav o predelavi iz tretjih držav. V skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu morajo države članice na podlagi obvladovanja tveganja preveriti:

• ali so potrdila o ulovu izpolnjena in jih je potrdila država zastave (pravilen podpis in žig),
• ali ima država zastave dovoljenje za izvoz v EU in je EU ni opredelila kot nesodelujoče v boju proti nezakonitemu ribolovu (rdeči karton, glej odstavek 50) in ali ribiško plovilo ni uvrščeno na seznam plovil, ki opravljajo nezakoniti ribolov,
• ali sta na potrdilih o ulovu za predelane proizvode navedeni ista vrsta in količina kot na izjavi o predelavi.

39 Države članice lahko na podlagi analize tveganja izvedejo dodatne, podrobnejše preglede (t. i. preverjanja). Preverjanje je potrebno, če se pojavi kakršen koli dvom o pristnosti potrdila o ulovu ali skladnosti plovila z veljavnimi pravili ali kakršen koli sum nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova.

40 Obseg preverjanja je odvisen od nadzornih organov v državah članicah. Preverjanje lahko vključuje navzkrižno preverjanje skladnosti vseh dokumentov (npr. potrdil o ulovu, izjav o predelavi, prevoznih dokumentov) ali pridobivanje dokazov iz zunanjih virov (veljavno dovoljenje za plovilo, dovoljenje za ribolov na prijavljenem lovnem območju, sum vpletenosti lastnika/dejanskega lastnika plovila v nezakoniti ribolov, skladnost med vzorci trgovanja in znanimi ribolovnimi dejavnostmi itd.). Preverjanje lahko vključuje tudi fizični inšpekcijski pregled proizvoda, na primer v primeru dvoma o vrsti.

41 Na splošno so države članice poročale, da so opravile osnovne ali podrobnejše preglede približno 64 % potrdil o ulovu, ki so jih prejele. Pet držav članic (Nemčija, Litva, Malta, Portugalska in Švedska) je poročalo, da so opravile le osnovnejše preglede, Belgija, Finska, Italija in Romunija pa o tem niso navedle nobenih informacij.

42 Včasih se ob preverjanju pojavijo dvomi in organi države članice morajo od države zastave zahtevati dodatne informacije, da potrdijo veljavnost dokumentov, ki jih je predložil uvoznik. Leta 2019 je bilo več kot 1 000 takih primerov v 19 državah članicah. Štiri države članice (Madžarska, Romunija, Švedska in Slovaška) med letoma 2016 in 2019 niso zahtevale dodatnih informacij od nobene tretje države.

43 V skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu morajo države članice zavrniti uvoz, če ne prejmejo ustreznih odgovorov na vprašanja. Avstrija, Francija in Poljska so v dvoletnih poročilih navedle, da so nekatere tretje države v celoti odgovorile na njihovo prošnjo, druge pa so enostavno potrdile veljavnost potrdila in zavrnile predložitev dodatne dokumentacije.

44 Leta 2019 so organi v desetih državah članicah 29-krat zavrnili uvoz (manj kot 0,01 % vseh potrdil o ulovu, prejetih v navedenem letu), predvsem zaradi odsotnosti veljavnega potrdila o ulovu ali neskladnosti med dokumentom in proizvodi. V večini primerov so bili proizvodi poslani nazaj v državo izvoznico.

45 Sodišče je z analizo nadzornih sistemov za uvožene proizvode na Danskem, v Španiji, Franciji in na Švedskem potrdilo, da se obseg in kakovost pregledov med državami članicami močno razlikujeta, prav tako tudi stopnja izpopolnjenosti informacijskih sistemov (glej tabelo 1). Te stopnje je razvrstilo kot nizko, srednjo in visoko.

Sistem EU za potrdila o ulovu temelji na papirnih dokumentih, kar zmanjšuje učinkovitost in povečuje tveganje goljufij

46 Sistem EU za potrdila o ulovu še vedno temelji na papirnih dokumentih. Nekatere tretje države (Norveška, ZDA in Združeno kraljestvo) sicer potrjujejo in pošiljajo elektronska potrdila o ulovu, uvozniki iz drugih držav pa organom držav članic pošiljajo skenirane kopije dokumentov.

47 Za celotno EU ni baze podatkov za potrdila o ulovu, ki so jih prejele države članice, in informacije iz ene države članice niso na voljo drugim. Zaradi nezadostne digitalizacije in sistematične souporabe informacij med državami članicami se pojavlja več izzivov v zvezi z učinkovitostjo in uspešnostjo nadzornega sistema:

• daljši čas obdelave in upravno breme: organi držav članic morajo vsa potrdila o ulovu in izjave o predelavi zbrati, obdelati in shraniti v papirni obliki. Leta 2019 je bilo to več kot 300 000 dokumentov. Vendar so Nemčija, Španija, Finska, Nizozemska in Švedska²⁴ razvile lastne informacijske sisteme, prek katerih morajo uvozniki vnesti vse ustrezne podatke in priložiti skenirane kopije dokumentov, s čimer se zmanjša breme za administracijo in skrajša čas obdelave za uvoznika,
• tveganje goljufij: papirne dokumente, ki jih žigosajo in podpišejo tretje države, je lažje ponarediti kot digitalno podpisane dokumente. Zaradi nezadostne souporabe informacij po vsej EU so lahko dvojniki potrdil z namenom goljufije predloženi v več državah članicah,
• izgubljena priložnost za avtomatizacijo nadzora in navzkrižnih preverjanj: enotna baza podatkov bi omogočila rudarjenje podatkov in avtomatizirana opozorila z navzkrižnim preverjanjem vseh podatkov, predloženih v vseh državah članicah, v realnem času. Nekatere države članice so razvile izpopolnjene informacijske sisteme z avtomatiziranimi pregledi²⁵, druge pa še vedno delujejo brez kakršnih koli orodij informacijske tehnologije.

48 Da bi se te pomanjkljivosti odpravile, so države članice večkrat pozvale Komisijo, naj za celotno EU vzpostavi informacijski sistem za sledenje potrdilom o ulovu in olajšanje preverjanja. Komisija je zato razvila orodje CATCH, da bi državam članicam pomagala odkrivati goljufije in zlorabo papirnega sistema ter hkrati poenostavila in pospešila preglede in preverjanja.

49 Sistem CATCH je na voljo od leta 2019, vendar ga ne uporablja nobena država članica. Organi v štirih državah članicah, zajetih v tej reviziji, so pojasnili, da se jim to ne zdi potrebno ali da ne prinaša dodane vrednosti, razen če bi sistem CATCH uporabljale vse države članice. V skladu s predlogom Komisije o spremembi uredbe o nadzoru ribištva bi sistem CATCH v EU postal obvezen.

Sistem EU za izdajanje kartonov se je izkazal za koristnega, vendar pogosto vpliva na države, ki z EU le minimalno trgujejo z ribiškimi proizvodi, in ima vrzeli

50 Sistem potrdil o ulovu temelji na tem, da tretje države pri potrjevanju ulova z ribiških plovil, ki plujejo pod njihovo zastavo, uporabljajo uspešne nadzorne sisteme. Če je nadzorni sistem države zastave pomanjkljiv v ključnih vidikih, potrjena potrdila o ulovu ne zagotavljajo zakonitosti proizvodov, izvoženih v EU. Da se to prepreči, je zato nujno opredeliti nesodelujoče tretje države, kar se naredi z izdajo t. i. rdečega kartona v okviru sistema izdajanja kartonov. Delovanje sistema izdajanja kartonov je prikazano na sliki 5.

51 Komisija je v skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu razvila postopno metodologijo za svoje upravno sodelovanje s tretjimi državami in postopek za opredelitev nesodelujočih tretjih držav. Sodišče je preučilo uvedeno metodologijo, da bi preverilo, ali se je Komisija osredotočila na ustrezna tveganja ter svojo odločitev utemeljila na transparentnih in objektivnih merilih.

52 Komisija informacije o ukrepih tretjih držav proti nezakonitemu ribolovu zbira prek številnih virov. Ti vključujejo države članice, FAO, regionalne organizacije za upravljanje ribištva in nevladne organizacije. Če obstajajo znaki, da tretja država morda ne spoštuje mednarodne zakonodaje s področja ribištva ali ne izpolnjuje svojih odgovornosti kot država zastave, obalna država, država pristanišča ali država predelave, lahko Komisija začne upravno sodelovanje s to državo, da bi izvedla celovitejšo oceno.

53 Komisija oceni skladnost države na podlagi vprašalnika, ki ga pošlje organom države, večinoma na podlagi analize vzorca potrdil o ulovu in izjav o predelavi iz zadevne države, ki jo izvede Evropska agencija za nadzor ribištva, ter, v dogovoru z nacionalnimi organi, ocenjevanja na kraju samem.

54 Če Komisija odkrije resne probleme, lahko državi zagotovi podporo s seminarji za krepitev zmogljivosti ali smernicami za izboljšanje nacionalnega sistema. V večini primerov država izvede potrebne reforme in izboljšave, tako da izdaja uradnega opozorila ni potrebna. Če je na voljo dovolj dokazov o znatnih pomanjkljivostih in neformalni dialog ni uspešen, Komisija državo obvesti o tveganju, da bo opredeljena kot nesodelujoča tretja država (rumeni karton).

55 Komisija o tem obvesti tretjo državo s sklepom o predhodni opredelitvi in navede svojo utemeljitev (glej sliko 6) na podlagi meril, določenih v uredbi. Sklepu je priložen akcijski načrt. V njem so predlagani ukrepi za odpravo ugotovljenih problemov z začetnim rokom šestih mesecev (ki se lahko podaljša). V tem obdobju Komisija še naprej sodeluje z državo in ji zagotavlja tehnično pomoč.

56 Čeprav predhodna opredelitev ne vključuje sankcij, opozorilo na splošno zadostuje za to, da se spodbudijo ustrezne reforme. Od uvedbe sistema izdajanja kartonov je Komisija rumeni karton izdala 27 tretjim državam. 14 rumenih kartonov je bilo odpravljenih v obdobju od enega do štirih let po sprejetju pomembnih reform v zadevnih državah. Sodišče je našlo dokaze, da so bile zaradi rumenega kartona in posledičnega sodelovanja dosežene pozitivne spremembe (glej okvir 1).

57 Nekatere države, ki jim je bil v preteklosti izdan karton, so pomembne trgovinske partnerice z obsežnim izvozom v EU (npr. Tajska, Ekvador in Vietnam). Številne druge to niso. Obseg trgovine z ribiškimi proizvodi med EU in 14 od 27 držav je minimalen ali pa take trgovine sploh ni (glej sliko 7). Nekatere države Komisije niso obvestile, kateri je njihov organ za potrjevanje, in zato nimajo dovoljenja za trgovanje z ribiškimi proizvodi. Tako se zdi, da obstaja majhno tveganje, da bi ribiški proizvodi, ki izhajajo iz nezakonitih, neprijavljenih in nereguliranih dejavnosti, na trg EU vstopili iz teh držav.

58 Komisija osredotočenost na države, katerih trgovina z ribiškimi proizvodi z EU je minimalna, utemeljuje s tem, da te delujejo kot t. i. zastave ugodnosti (glej okvir 2). V celotni dobavni verigi potekajo številne interakcije med izvajalci dejavnosti in pristojnimi organi v državah zastave, obalnih državah, državah pristanišča in državah trga. Če torej te države ne izpolnjujejo svojih obveznosti, to pomeni tveganje nezakonitih, neprijavljenih in nereguliranih ribolovnih dejavnosti ter ogroža sledljivost, zaradi česar bi se lahko proizvodi, ki izhajajo iz nezakonitega ribolova, uvažali na trg EU.

59 Če si nacionalni organi ne prizadevajo dovolj, da bi odpravili ugotovljene probleme, lahko Komisija državo opredeli kot nesodelujočo tretjo državo (rdeči karton). Rdeči karton pomeni, da morajo države članice zavrniti vsak uvoz ribiških proizvodov s plovil te države. Po taki opredelitvi Komisija Svetu predlaga izvedbeni sklep, s katerim se država uvrsti na seznam kot nesodelujoča. S sprejetjem sklepa se sprožijo nadaljnji omejevalni ukrepi, ki plovilom EU prepovedujejo ribolov v vodah države s seznama in razveljavijo obstoječe partnerske sporazume o ribištvu.

60 Mednarodna pravna podlaga, ki bi preprečila spremembo zastave ribiškega plovila ali to, da bi plovila tretjih držav delovala v izključni ekonomski coni držav s kartonom, ne obstaja. Vrzel, ki omejuje ekonomski učinek rdečih kartonov, je torej to, da lahko plovila, ki plujejo pod zastavo nesodelujoče države zastave, vseeno spremenijo zastavo drugje, plovila tretjih držav pa lahko še vedno delujejo v izključni ekonomski coni take države. V obeh primerih se lahko njihov potrjeni ulov zakonito izvozi v EU.

61 Med 27 postopki, začetimi od leta 2012, je bil v šestih primerih izdan rdeči karton (glej primer v okviru 3). Tri od teh držav so bile medtem odstranjene s seznama.

62 Komisija lahko Svetu predlaga, da državo z rdečim kartonom odstrani s seznama, ko so odpravljene glavne ugotovljene pomanjkljivosti ter je izražena politična zavezanost za podporo prizadevanjem v boju proti nezakonitemu ribolovu in spoštovanju mednarodnega prava.

63 Po odpravi rumenega ali rdečega kartona Komisija nadaljuje sodelovanje z državo in opredeli morebitne ponovne kršitve, ko se pojavijo. V Panami in Gani je po odpravi rumenega kartona na primer nadaljevala spremljanje in ugotovila, da so bila prizadevanja za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu manjša. Ti državi sta bili že drugič predhodno opredeljeni.

Države članice so odkrile nezakoniti ribolov nacionalnih flot in nezakoniti ribolov v nacionalnih vodah, vendar sankcije niso vedno odvračilne

Države članice so s preverjanjem nacionalnih flot in voda odkrile nezakoniti ribolov

64 Države članice so odgovorne za pravilno uporabo sistema EU za nadzor ribištva, da bi zagotovile skladnost s skupno ribiške politiko²⁷. Nadzorovati morajo ribolovne dejavnosti v svojih vodah in ribolovne dejavnosti ribiških plovil, ki plujejo pod njihovo zastavo, ne glede na lokacijo. Plovila EU približno 20 % ulova opravijo v tretjih državah ali na odprtem morju²⁸.

65 Na sliki 8 so prikazani viri, dodeljeni za nadzor ribolovnih dejavnosti v vodah EU ali ribolovnih dejavnosti, ki jih opravlja flota EU.

66 V petih morskih bazenih (Vzhodni Atlantik in Sredozemsko morje, Črno morje, Baltsko morje, Severno morje, zahodne vode severovzhodnega Atlantika) se za nekatere vrste ribolova izvajajo posebni programi nadzora in inšpekcijskih pregledov. Ti programi vključujejo skupne cilje, prioritete in postopke za inšpekcijske dejavnosti vseh vključenih držav članic. Za spodbujanje tesnejšega sodelovanja in izmenjave dobrih praks med državami članicami Evropska agencija za nadzor ribištva usklajuje načrte skupne uporabe, v okviru katerih pri inšpekcijskih pregledih sodelujejo inšpektorji iz različnih držav članic. Leta 2020 so države članice izvedle 38 450 inšpekcijskih pregledov in o njih poročale Agenciji v okviru načrtov skupne uporabe, pri čemer so odkrile 2 351 kršitev²⁹.

67 Države članice vsakih pet let poročajo o rezultatih svojih nadzornih dejavnosti. Od leta 2015 do leta 2019 so izvedle 345 510 inšpekcijskih pregledov, pri čemer so pri 13 %³⁰ ugotovile vsaj eno domnevno kršitev, pri 6 % pa vsaj eno domnevno hudo kršitev. Skupno so države članice v tem obdobju prijavile 69 400 kršitev, pri čemer so več kot 76 % primerov odkrile le tri države članice in Združeno kraljestvo: Italija (46 %), Združeno kraljestvo (12 %), Grčija (11 %) in Španija (8 %).

68 Na sliki 9 je prikazana razčlenitev hudih kršitev glede na ribolovno dejavnost.

69 Napačno poročanje o ulovu je še vedno velik problem v ribištvu EU. Eden od njegovih vidikov je neporočanje o neželenem ulovu (glej okvir 4).

Komisija je ugotovila znatne slabosti v nacionalnih nadzornih sistemih in jih začela odpravljati

70 Komisija je odgovorna za nadzor in zagotavljanje pravilne uporabe uredbe o nadzoru ribištva in pravil skupne ribiške politike v vseh državah članicah³⁴. Države članice ocenjuje s preverjanji, neodvisnimi inšpekcijskimi pregledi in revizijami.

71 Leta 2021 je poročala o rezultatih svojega nadzora nad državami članicami v obdobju 2015–2019³⁵. Osredotočila se je na pravilno tehtanje, evidentiranje in sledljivost ulova, nadzor obveznosti iztovarjanja, spremljanje in nadzor zunanje flote ter preverjanje moči motorja. Vsi ti ukrepi so nujni za ustrezno spremljanje izkoriščenosti kvot in trajnostnosti virov.

72 Komisija je v svojem delu poudarila znatne pomanjkljivosti v državah članicah, v katerih je bila izvedena revizija nadzora tehtanja, evidentiranja in sledljivosti ulova (na Danskem, Irskem, v Belgiji in na Nizozemskem). Posledici teh pomanjkljivosti sta prelov in poročanje o ulovu, manjšem od dejanskega.

73 Komisija sprejema popravljalne ukrepe. Med letoma 2015 in 2020 je prek svoje spletne platforme za reševanje problemov EU Pilot odprla 34 neformalnih zadev, da bi z državami članicami obravnavala ugotovljene slabosti. Z državami članicami³⁶ je pripravila tudi 16 akcijskih načrtov za odpravo pomanjkljivosti pri evidentiranju ulova, sistemih sankcioniranja, postopkih obvladovanja tveganj, računalniško podprtih sistemih za potrjevanje/avtomatizirano navzkrižno preverjanje podatkov in pri zahtevah glede sledljivosti.

74 Komisija je med letoma 2015 in 2021 začela 11 postopkov za ugotavljanje kršitev (pravnih postopkov) zoper države članice, ker te niso uspešno izvajale obveznosti iztovarjanja, ustrezno nadzorovale svoje zunanje flote ali ribištva, uporabile uspešnega sistema sankcioniranja v primeru hudih kršitev ali nadzorovale sistemov evidentiranja in tehtanja ulova.

Projekti, ki jih financira EU, so prispevali k okrepitvi nadzornega sistema

75 Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo zagotavlja podporo za dejavnosti spremljanja, nadzora in izvrševanja, in sicer s skupnim proračunom 580 milijonov EUR za programsko obdobje 2014–2020.

76 Zadnji podatki (konec leta 2020) kažejo, da so države članice za nadzorne ukrepe izbrale operacije v vrednosti 440 milijonov EUR³⁷. Ukrepi, upravičeni do financiranja, so vključevali namestitev in razvoj nadzorne tehnologije, posodobitev in nakup patruljnih čolnov in letal, operativne stroške in razvoj inovativnih nadzornih tehnik (glej sliko 10).

77 Sodišče je izbralo vzorec 23 projektov v skupni vrednosti 27 milijonov EUR (od tega je 22,4 milijona EUR sofinancirala EU), ki so bili dodeljeni za nadzor in izvrševanje na Danskem, v Španiji, Franciji in na Švedskem. Izbrani projekti so se nanašali na razvoj informacijske tehnologije, patruljne čolne, inovativno tehnologijo in operativne stroške (glej sliko 11). 20 od 23 projektov v vzorcu so izvedli javni organi, tri pa zasebni upravičenci.

78 Sodišče je pri vsakem od teh projektov ocenilo, ali cilji ustrezajo potrebam, ki jih je organ upravljanja opredelil v nacionalnih operativnih programih za Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, oziroma prioritetam za nadzor in izvrševanje na ravni EU³⁸. Za vsak projekt je opravilo dokumentacijski pregled, v okviru katerega je analiziralo prijavo, izbirne postopke, izvedbo in stroške. V vseh vidikih je ugotovilo, da so bili vsi izbrani projekti v skladu z nacionalnimi prioritetami ali prioritetami EU in so prispevali k okrepitvi nadzornih sistemov držav članic.

79 V petih projektih v vzorcu Sodišča v skupni vrednosti 8,5 milijona EUR so bili kriti nekateri stroški, povezani s sodelovanjem nadzornih organov v načrtih skupne uporabe ali posebnih nadzornih dejavnostih. S sredstvi EU so bili financirani elementi, kot so vzdrževanje plovil, plače in gorivo za patrulje. Organi držav članic, s katerimi je Sodišče opravilo razgovore, so potrdili, da je bilo financiranje EU bistveno za podporo tem operacijam. Načrti skupne uporabe so leta 2020 omogočili odkritje 2 351 kršitev po vsej EU, kot je pojasnjeno v odstavku 66.

80 Trije projekti v skupni vrednosti 5,31 milijona EUR so se nanašali na pridobitev ali nadgradnjo patruljnih čolnov. To je vključevalo nov patruljni čoln in zamenjavo šestih motorjev v štirih čolnih za galicijsko obalno stražo ter obnovo patruljnega čolna v Franciji za uporabo v Indijskem oceanu. Sodišče je preverilo, ali so organi organizirali postopke za oddajo javnega naročila za zmanjšanje stroškov in ali se bodo ta plovila uporabljala predvsem za nadzor ribištva.

81 Sedem projektov v skupni vrednosti 5,1 milijona EUR se je nanašalo na nakup, namestitev in razvoj tehnologije. To je zajemalo predvsem naložbe v informacijsko tehnologijo, s katero bi lahko nadzorni organi bolje ciljno usmerjali in izvajali preglede. Projekti, ki jih je izbralo Sodišče, so vključevali uporabo modelov umetne inteligence za nadzor na podlagi ocene tveganja, razvoj spletnega mesta za prijavo nezakonitega ribolova ter več informacijskih sistemov za analizo in souporabo podatkov o ribištvu. Nadzorni organi, s katerimi je Sodišče opravilo razgovore, so potrdili, da so bila ta orodja uporabna za njihove operacije.

82 Sodišče je izbralo pet inovativnih projektov v skupni vrednosti 1,83 milijona EUR, katerih cilj je bil ugotoviti stroškovno učinkovite načine za izboljšanje nadzora. Na sliki 12 so predstavljeni štirje od teh projektov.

83 Drugi izbrani projekti so vključevali nakup zabojnikov za shranjevanje zasežene opreme, na primer nezakonitega orodja, gradnjo operativnih centrov za ribiške inšpektorje in naložbe zasebnih izvajalcev dejavnosti v sisteme za sledljivost.

Sankcije, ki so jih uvedle države članice, so različne in niso vedno odvračilne

84 V preambuli uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu je priznano, da je stalno veliko število hudih kršitev pravil ribiške politike, ki se zgodijo v vodah EU ali jih zakrivijo izvajalci dejavnosti iz EU, večinoma posledica premalo odvračilnih sankcij držav članic. Navedeno je tudi, da velika raznolikost sankcij v državah članicah pomeni spodbudo za nezakonite izvajalce dejavnosti, da selektivno izbirajo morske vode ali ozemlje najbolj prizanesljivih držav članic. Za odpravo te slabosti so z uredbo uvedene določbe za okrepitev in standardizacijo sankcij po vsej EU.

85 Pravila EU o sankcijah se uporabljajo za vse hude kršitve. O tem, ali je treba posamezno kršitev šteti za hudo, odloča organ posamezne države članice ob upoštevanju meril, kot so storjena škoda, njena vrednost, obseg kršitve in predhodni prekrški. Za hude kršitve se štejejo nezakonite dejavnosti, kot so ribolov brez potrdila ali dovoljenja, neprijavljanje ulova, ribolov v varstvenem območju ali brez dodeljenih kvot ter uporaba nezakonitega orodja³⁹. Za hudo kršitev se lahko šteje tudi neskladnost z obveznostjo iztovarjanja⁴⁰.

86 V skladu s pravili EU morajo države članice za vse hude kršitve uvesti uspešne, sorazmerne in odvračilne sankcije. Eno od ključnih načel je, da bi morala biti skupna višina sankcij taka, da se na podlagi sankcij „učinkovito odvzamejo gospodarske koristi, pridobljene s hudimi kršitvami“. Upoštevati je treba tudi vrednost škode, povzročene ribolovnim virom in morskemu okolju.

87 Za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev po vsej EU je z zakonodajo uveden sistem kazni za hude kršitve. Kadar se odkrije huda kršitev, morajo organi imetniku dovoljenja za gospodarski ribolov in kapitanu plovila dodeliti kazenske točke. Nad določenim pragom, opredeljenim v uredbi, se dovoljenje za gospodarski ribolov začasno prekliče ali odvzame.

88 Komisija je leta 2019 izvedla študijo o sistemih sankcij vseh držav članic za kršitve pravil skupne ribiške politike⁴¹. Študija temelji na podatkih za obdobje 2015–2019, ki so jih predložili organi držav članic. V študiji so poudarjene številne pozitivne ugotovitve:

• v zvezi z veliko večino (92 %) odkritih hudih kršitev je bila uvedena preiskava ali kazenski pregon,
• za 92 % vseh preiskovanih ali kazensko preganjanih kršitev so bile izrečene sankcije,
• čas, potreben za izvršitev, je bil običajno kratek, sankcije za hude kršitve pa so bile v povprečju uveljavljene v desetih mesecih od odkritja. V državah članicah, ki namesto upravnih večinoma uporabljajo kazenske postopke, je bil čas daljši.

89 V študiji so bile poudarjene tudi številne vrzeli pri uporabi sankcij v državah članicah, ki ogrožajo uspešnost nadzornega sistema in enake konkurenčne pogoje. Te so:

• velike razlike v odstotku kršitev, ki so opredeljene kot „hude“, zaradi različnih nacionalnih meril. Take kršitve so zato različno sankcionirane,
• zelo različne denarne kazni, predvidene v nacionalnih zakonodajah, z najvišjimi zneski od 1 624 EUR (Romunija) do 600 000 EUR (Španija) za upravne sankcije in od 10 224 EUR (Bolgarija) do 16 000 000 EUR (Estonija) za kazenske sankcije. V praksi je bil razpon povprečne denarne kazni, izrečene za podobno kršitev, od približno 200 EUR (Ciper, Litva in Estonija) do več kot 7 000 EUR (Španija). V nekaterih državah članicah, katerih ribiške flote sestavljajo velika plovila ali delujejo zunaj voda EU (Grčija, Litva, Latvija), so najvišje denarne kazni zelo nizke glede na raven dejavnosti, kar vzbuja dvom o njihovi sorazmernosti in odvračilnem učinku,
• nekatere države članice (Ciper, Litva, Romunija) za kršitve, ki niso hude, namesto denarne kazni pogosto izrečejo opozorila, druge (Danska, Španija) pa opozorila izrečejo celo za hude kršitve,
• velike razlike pri uporabi spremljevalnih sankcij (npr. zasega ribiških proizvodov/nezakonitega orodja, začasnega preklica dovoljenja za gospodarski ribolov), ki so jih pogosto uporabljale le nekatere države članice (Belgija, Danska, Francija, Italija, Nizozemska),
• velike razlike pri uporabi sistema kazenskih točk, pri čemer nekatere države članice (Grčija, Romunija, Hrvaška, Irska) nikoli ne dodeljujejo točk za hude kršitve ali pa jih dodelijo redko (v nasprotju z uredbo o nadzoru ribištva).

90 Sodišče na podlagi svoje ocene rezultatov te študije in lastnega revizijskega dela ugotavlja, da v celotni EU ni enakih konkurenčnih pogojev. Najbolj resen problem je, da v nekaterih državah članicah sankcije niso sorazmerne z gospodarskimi koristmi, pridobljenimi s kršitvijo, in ne zadostujejo za odvračilni učinek. To je nepošteno do izvajalcev dejavnosti, ki spoštujejo zakone, in pomeni tveganje za stalno neskladnost.

91 Komisija je v predlogu za revizijo sistema za nadzor ribištva iz leta 2018 predlagala številne spremembe veljavne zakonodaje, s katerimi bi se bolje standardizirale sankcije za kršitve skupne ribiške politike v državah članicah. Te spremembe vključujejo bolj specifična merila za ugotavljanje resnosti kršitev, samodejno razvrstitev nekaterih kršitev kot hudih ter določitev standardiziranih najnižjih in najvišjih sankcij za hude kršitve.

Zaključki in priporočila

92 Z nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovom se izčrpavajo ribji staleži, kar pomeni eno od največjih groženj za morske ekosisteme na svetu, ovira prizadevanja za trajnostno upravljanje ribištva in nekatere staleže ogroža v taki meri, da so že skoraj povsem izčrpani. V okviru boja proti nezakonitemu ribolovu bi moralo biti potrošnikom v EU zagotovljeno, da proizvodi, ki jih uživajo, ne izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega ali nereguliranega ribolova. Zagotavljanje zakonitosti proizvoda je sicer potrebno, vendar ne zadostuje za zagotovitev, da proizvod izvira iz trajnostnih virov.

93 Sodišče je preučilo porabo in ukrepe EU, katerih cilj je preprečiti, da bi proizvodi, ki izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, dosegli državljane EU. Obravnavalo je nadzorne sisteme za preprečevanje uvoza nezakonitih ribiških proizvodov v EU ter nadzorne sisteme držav članic za preverjanje nacionalnih flot in voda.

94 Sodišče na splošno ugotavlja, da so nadzorni sistemi, vzpostavljeni za boj proti nezakonitemu ribolovu, delno uspešni. Z njimi se sicer zmanjšuje tveganje, vendar je njihova uspešnost slabša zaradi neenotnega izvajanja pregledov in uporabe sankcij v državah članicah.

95 EU je leta 2008 sprejela uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu, s katero je vzpostavila sistem EU za potrdila o ulovu. Sodišče je ugotovilo, da se je z uvedbo sistema izboljšala sledljivost in okrepil nadzor uvoza (odstavka 28 in 29). V primerjavi s podobnimi sistemi je sistem EU, kar zadeva obseg, zahtevane informacije ter postopke potrjevanja in nadzora, najbolj celovit (odstavki 30–34).

96 Organi držav članic bi morali izvajati preglede, ki temeljijo na oceni tveganja, s katerimi bi zagotovili, da je uvozu vedno priloženo veljavno potrdilo o ulovu, pri čemer bi morali preveriti informacije na vsakem potrdilu. Sodišče je ugotovilo, da je zaradi velikih razlik v obsegu in kakovosti pregledov in preverjanj, ki jih izvajajo države članice, ogrožena uspešnost sistema in se pojavlja tveganje, da bi izvajalci dejavnosti izkoristili najšibkejši člen (odstavki 35–45).

97 Sistem EU za potrdila o ulovu še vedno temelji na papirnih dokumentih. Za celotno EU ni baze podatkov, v kateri bi se beležila vsa potrdila o ulovu, ki so jih prejele države članice. To zmanjšuje učinkovitost in uspešnost nadzornega sistema ter ustvarja tveganje za goljufije. Digitalna rešitev za celotno EU, ki jo je razvila Komisija, je na voljo od leta 2019, vendar je države članice ne uporabljajo. V skladu s predlogom Komisije o spremembi uredbe o nadzoru ribištva bi sistem CATCH v EU postal obvezen (odstavki 46–49).

98 Če je nadzorni sistem države zastave v ključnih vidikih pomanjkljiv, s potrjenimi potrdili o ulovu ni mogoče zagotoviti, da proizvodi, izvoženi v EU, ne izhajajo iz nezakonitega, neprijavljenega ali nereguliranega ribolova. Opredelitev nesodelujočih tretjih držav z izdajo t. i. rdečega kartona v okviru sistema izdajanja kartonov je nujna za preprečevanje vstopa nezakonitih proizvodov na trg. Sodišče je ugotovilo, da se je sistem izdajanja kartonov izkazal za koristnega, saj je sprožil reforme v večini zadevnih tretjih držav. Ta sistem sicer pogosto vpliva na države, katerih trgovina z ribiškimi proizvodi z EU je minimalna, vendar te države pogosto delujejo kot t. i. zastave ugodnosti in tako ustvarijo tveganje za nezakoniti ribolov (odstavki 50–63).

Priporočilo 1 – Spremljati, ali države članice krepijo svoje nadzorne sisteme za preprečevanje uvoza nezakonitih ribiških proizvodov, in sprejeti potrebne ukrepe

Komisija naj za okrepitev nadzora nad uvoženimi proizvodi sodeluje z državami članicami in:

1. si prizadeva za digitalizacijo sistema potrdil o ulovu ter v podporo nadzornim dejavnostim razvije avtomatizirane preglede in opozorila o tveganju;
2. si prizadeva za enotno uporabo meril za ugotavljanje tveganja in spremlja, ali so pregledi in preverjanja, ki jih izvajajo države članice, osredotočeni na ugotovljena tveganja;
3. spremlja, ali sta obseg in kakovost pregledov, ki jih izvajajo države članice, zadostna za obravnavanje tveganj, ter sprejme ustrezne ukrepe za odpravo morebitnih pomanjkljivosti.

Ciljni rok za izvedbo: leto 2026.

99 Države članice morajo nadzorovati ribolovne dejavnosti v svojih vodah in ribolovne dejavnosti, ki jih ribiška plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, opravljajo drugje. Podatki kažejo, da so bili z nacionalnimi pregledi pogosto odkriti primeri nezakonitega ribolova, čeprav so približno 75 % vseh prijavljenih kršitev odkrile tri države članice in Združeno kraljestvo. Najpogostejša kršitev flote EU je napačno poročanje o ulovu, sledita ribolov v varstvenem območju ali brez dodeljenih kvot in uporaba nezakonitega orodja. Obstaja veliko dokazov, da izvrševanje obveznosti iztovarjanja pomeni izziv in da so nezakoniti zavržki na morju še vedno običajna praksa (odstavki 64–69).

100 Komisija je v okviru svojega dela ugotovila znatne pomanjkljivosti pri nadzoru tehtanja, evidentiranja in sledljivosti ulova v nekaterih državah članicah. Posledici teh pomanjkljivosti sta prelov in poročanje o ulovu, manjšem od dejanskega, pri čemer Komisija sprejema ukrepe za njihovo odpravo (odstavki 70–74).

101 Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo s skupnim proračunom 580 milijonov EUR za programsko obdobje 2014–2020 je zagotovil podporo za spremljanje, nadzor in izvrševanje. Sodišče je izbralo vzorec 23 projektov, povezanih z nadzorom in izvrševanjem v štirih državah članicah. Ugotovilo je, da so bili ti projekti v skladu z opredeljenimi nacionalnimi prioritetami ali prioritetami EU in so prispevali k okrepitvi nadzornega sistema (odstavki 75–83).

102 V skladu z okvirom EU morajo države članice za vse hude kršitve uvesti uspešne, sorazmerne in odvračilne sankcije. Eno od ključnih načel je, da mora biti skupna višina sankcij taka, da se na podlagi sankcij „učinkovito odvzamejo gospodarske koristi, pridobljene s hudimi kršitvami“ (odstavki 84–87).

103 Za veliko večino odkritih hudih kršitev je bila uvedena preiskava ali kazenski pregon, čemur so sledile pravočasne sankcije. Vendar se je raven sankcij za podobne kršitve med državami članicami močno razlikovala. Primerjava uporabe sankcij v nacionalnih sistemih je pokazala, da v celotni EU ni enakih konkurenčnih pogojev. Najbolj resen problem je, da v nekaterih državah članicah sankcije niso sorazmerne z gospodarskimi koristmi, pridobljenimi s kršitvijo, in niso odvračilne (odstavki 88–91).

Priporočilo 2 – Zagotoviti, da države članice za nezakoniti ribolov uporabljajo odvračilne sankcije

Komisija naj si prizadeva za enotno in uspešno uporabo sistema sankcioniranja z odvračilnimi sankcijami za nezakoniti ribolov v državah članicah, tako da:

1. preverja, ali države članice uporabljajo sankcije za hude kršitve;
2. preverja, ali vrednost sankcij, ki jih uporabljajo države članice, ni manjša od gospodarskih koristi, pridobljenih s kršitvijo, in ali je dovolj odvračilna, da prepreči ponovne kršitve;
3. preverja, ali je uporaba sistema kazenskih točk v državah članicah usklajena;

Ciljni rok za izvedbo: leto 2024.

1. sprejme potrebne ukrepe za odpravo morebitnih pomanjkljivosti.

Ciljni rok za izvedbo: leto 2026.

To poročilo je sprejel senat I, ki ga vodi Joëlle Elvinger, članica Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 14. julija 2022.

Prilogi

Priloga I – Mednarodni instrumenti za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu

Priloga II – Primerjava sistema EU za potrdila o ulovu s podobnimi sistemi v ZDA in na Japonskem

Kratice in okrajšave

CCAMLR: Komisija za ohranjanje živih morskih virov na Antarktiki

CCSBT: Komisija za ohranitev južnega navadnega tuna

EFCA: Evropska agencija za nadzor ribištva

ESPR: Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo

FAO: Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo

ICCAT: Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku

IUU: nezakoniti, neprijavljeni in neregulirani ribolov

Glosar

Država zastave: država, v kateri je morsko plovilo registrirano.

Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo: sklad EU, katerega cilj je pomagati ribičem pri prehodu na trajnostni ribolov in obalnim skupnostim pri diverzifikaciji njihovega gospodarstva.

Izključna ekonomska cona: morsko območje, takoj za teritorialnimi vodami obalne države, v katerem ima ta država v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu nekatere pravice in dolžnosti.

Načrti skupne uporabe: ureditve nadzora in inšpekcijskih pregledov za prednostna ribolovna območja z uporabo združenih virov držav članic.

Obveznost iztovarjanja: zahteva, na podlagi katere morajo ribiška plovila prepeljati na kopno celoten ulov nekaterih vrst in ga prijaviti ter odšteti od vseh morebitnih veljavnih kvot.

Regionalna organizacija za upravljanje ribištva: medvladna organizacija, pristojna za vzpostavitev ukrepov za ohranjanje in upravljanje ribištva v mednarodnih vodah.

Sistem EU za potrdila o ulovu: zahteva, na podlagi katere mora biti vsak izvoz ribiških proizvodov v EU opremljen s potrdilom, ki ga potrdi država zastave ribiškega plovila, kar dokazuje, da izvira iz zakonitega ulova.

Sistem izdajanja kartonov: metoda EU za opredelitev tretjih držav, katerih ukrepi za odvračanje od nezakonitega ribolova so nezadostni, in kaznovanje teh držav z uradnim opozorilom (t. i. rumeni karton) ali prepovedjo uvoza (t. i. rdeči karton).

Skupna ribiška politika: okvir EU za upravljanje rib in ribolova, namenjen zagotavljanju trajnostnih ribjih staležev in stabilnega dohodka za ribiško skupnost.

Odgovori Komisije

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=61941

Časovnica

https://www.eca.europa.eu/sl/Pages/DocItem.aspx?did=61941

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek čim večji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat I – Trajnostna raba naravnih virov, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Joëlle Elvinger. Revizijo je vodila članica Evropskega računskega sodišča Eva Lindström, pri njej pa so sodelovali vodja njenega kabineta Katharina Bryan, ataše v njenem kabinetu Johan Stalhammar, vodilni upravni uslužbenec Paul Stafford, vodja naloge Frédéric Soblet, namestnik vodje naloge Paulo Faria ter revizorke Kartarzyna Radecka-Moroz, Radostina Simeonova in Anna Zalega. Grafično podporo je zagotovila Marika Meisenzahl.

Od leve proti desni: Johan Stalhammar, Frédéric Soblet, Eva Lindström, Katharina Bryan in Paul Stafford.

Končne opombe

¹ Synopsis Report of data provided by Member States.

² Fisheries and aquaculture production.

³ Statistični podatki Eurostata o ribištvu.

⁴ The State of World Fisheries and Aquaculture 2020.

⁵ Za celotno opredelitev pojma glej International Plan of Action to Prevent, Deter and Eliminate Illegal, Unreported and Unregulated Fishing in sporazum FAO o ukrepih države pristanišča.

⁶ The State of World Fisheries and Aquaculture 2020.

⁷ Spletno mesto FAO o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu.

⁸ Vrh En ocean: novi ukrepi krepijo vodilno vlogo EU pri zaščiti oceanov.

⁹ Estimating the Worldwide Extent of Illegal Fishing, David J. in drugi, 2009.

¹⁰ Regional Fisheries Management Organisations.

¹¹ Cilji Združenih narodov za trajnostni razvoj.

¹² Skupno sporočilo: Mednarodno upravljanje oceanov: prispevek EU k odgovornemu upravljanju oceanov.

¹³ Europe Sustainable Development Report 2021.

¹⁴ Status of marine fish and shellfish stocks in European seas.

¹⁵ Poročilo Komisije o izvajanju in oceni Uredbe (ES) št. 1224/2009.

¹⁶ Predlog nove uredbe o nadzoru (COM(2018) 368 final).

¹⁷ Posebno poročilo št. 26/2020 – Morsko okolje: zaščita EU je obsežna, vendar ni poglobljena, glej tudi Poročilo o smotrnosti izvrševanja proračuna EU – stanje ob koncu leta 2020.

¹⁸ National Fisheries Marine Service: Current fisheries statistics No 2019, Japonska: FY2019 Trends in Fisheries – FY2020 Fisheries Policy.

¹⁹ Magnuson-Stevens Fishery Conservation and Management Act; Seafood Import Monitoring Program.

²⁰ SIMP: Report to Congress Efforts to Prevent Seafood Harvested through IUU fishing.

²¹ CCSBT, ICCAT in CCAMLR.

²² Uredba Komisije (ES) št. 1010/2009.

²³ The impact of the EU IUU regulation on seafood trade flows.

²⁴ Client Earth: Digitising the control of fishery product imports.

²⁵ Client Earth: Digitising the control of fishery product imports.

²⁶ Off the hook – How flags of convenience let illegal fishing go unpunished.

²⁷ Uredba o nadzoru.

²⁸ Fishing outside the EU.

²⁹ EFCA Annual Report for the year 2020.

³⁰ Synopsis Report of data provided by Member States.

³¹ Bolgarija, Ciper, Nemčija, Danska, Estonija, Španija, Hrvaška, Irska, Italija, Latvija, Malta, Nizozemska in Portugalska.

³² Na primer Landing obligation: First study of implementation and impact on discards, poročilo o uredbi o nadzoru.

³³ Poročilo o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009.

³⁴ Poročilo o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009.

³⁵ Poročilo o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009.

³⁶ Belgija, Bolgarija, Ciper, Nemčija, Estonija, Grčija, Finska, Hrvaška, Italija, Litva, Malta, Nizozemska, Romunija, Švedska (dvakrat) in Slovenija.

³⁷ EMFF implementation report 2020.

³⁸ Izvedbeni sklep Komisije 2014/464/EU.

³⁹ Uredba o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu.

⁴⁰ Uredba o nadzoru.

⁴¹ Study on the sanctioning systems of Member States for infringements to the rules of the common fisheries policy.

⁴² SIMP: Report to Congress Efforts to Prevent Seafood Harvested through IUU fishing.

⁴³ A comparative study of key data elements in import control schemes aimed at tackling IUU fishing in the top three seafood markets.

⁴⁴ Japan to Require Catch Documents for Imports of Vulnerable Marine Species.

⁴⁵ Recommendation by ICCAT on an electronic Bluefin Tuna Catch Documentation Programme (eBCD).

⁴⁶ Resolution on the implementation of a CCSBT Catch Documentation Scheme.

⁴⁷ Compliance Guide for the Seafood Import Monitoring Program.

⁴⁸ Conservation Measure 10-05 (2018), Catch Documentation Scheme for Dissostichus spp.

⁴⁹ Recommendation 18-13 by ICCAT on an ICCAT Bluefin Tuna Catch Documentation program.

⁵⁰ Resolution on the Implementation of a CCSBT Catch Documentation Scheme.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
L-1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (https://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2022

PDF	ISBN 978-92-847-8641-1	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/181283	QJ-AB-22-018-SL-N
HTML	ISBN 978-92-847-8646-6	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/601	QJ-AB-22-018-SL-Q

AVTORSKE PRAVICE

© Evropska unija, 2022

Politika Evropskega računskega sodišča (Sodišča) glede ponovne uporabe je določena v njegovem sklepu o politiki odprtih podatkov in ponovni uporabi dokumentov ECA Decision No 6-2019.

Če ni drugače navedeno (npr. v posameznih obvestilih o avtorskih pravicah), so vsebine Sodišča, ki so v lasti EU, pod licenco Creative Commons Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). Praviloma je zato ponovna uporaba dovoljena, če se ustrezno navede vir in označijo morebitne spremembe. Kdor ponovno uporabi vsebine Sodišča, ne sme potvoriti prvotnega pomena ali sporočila. Sodišče ni odgovorno za morebitne posledice ponovne uporabe.

Če so na gradivu prikazane določljive fizične osebe, npr. na fotografijah uslužbencev Sodišča, ali če gradivo vsebuje dela tretjih oseb, je treba pridobiti dodatne pravice.

Kadar je pridobljeno tako dovoljenje, se z njim razveljavi in nadomesti zgoraj omenjeno splošno dovoljenje, zato morajo biti v njem jasno navedene morebitne omejitve glede uporabe.

Za uporabo in prikazovanje vsebin, katerih lastnica ni EU, je morda treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov avtorskih pravic.

Slike 3, 4, 5, 6, 8 in 12 – ikone: slike so bile oblikovane z uporabo virovFlaticon.com. © Freepik Company S.L. Vse pravice pridržane.

Fotografija 1: © Evropska agencija za nadzor ribištva, 2005–2021

Programska oprema ali dokumenti, za katere veljajo pravice industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, registrirani modeli, logotipi in imena, niso vključeni v politiko Sodišča glede ponovne uporabe.

Na spletiščih institucij Evropske unije znotraj domene europa.eu so povezave do spletišč tretjih oseb. Ker Sodišče na ta spletišča ne more vplivati, vas poziva, da preberete njihove dokumente o politiki glede varstva osebnih podatkov in avtorskih pravic.

Uporaba logotipa Sodišča

Logotip Sodišča se ne sme uporabljati brez predhodnega soglasja Sodišča.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine centrov Europe Direct. Naslov najbližjega lahko najdete na spletu (european-union.europa.eu/contact-eu/meet-us_sl).

Po telefonu ali pisno
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696,
• z uporabo obrazca: european-union.europa.eu/contact-eu/write-us_sl.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa (european-union.europa.eu).

Publikacije EU
Publikacije EU si lahko ogledate ali naročite na op.europa.eu/sl/publications. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližji dokumentacijski center (european-union.europa.eu/contact-eu/meet-us_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex (eur-lex.europa.eu).

Odprti podatki EU
Na portalu data.europa.eu lahko dostopate do odprtih zbirk podatkov institucij, organov in agencij EU. Zbirke podatkov lahko brezplačno prenesete ter jih ponovno uporabite za komercialne in nekomercialne namene. Na portalu so dostopne tudi številne zbirke podatkov iz evropskih držav.