Ozelenitev: shema dohodkovne podpore je kompleksnejša, a še ni okoljsko uspešna

Povzetek

I

Plačila za zeleno komponento (ali ozelenitev) so nova vrsta neposrednih plačil kmetom, uvedena leta 2013 z reformo skupne kmetijske politike (SKP). Zasnovana so bila za izvajanje načela nagrajevanja kmetov za javne dobrine, ki jih zagotavljajo. S pomočjo tega mehanizma naj bi ozelenitev okrepila okoljsko smotrnost skupne kmetijske politike.

II

V tem poročilu so predstavljene ugotovitve revizije Sodišča o ozelenitvi. Glavno revizijsko vprašanje je bilo, ali bi ozelenitev lahko okrepila okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike skladno s ciljem, določenim v zakonodaji EU.

III

Da bi Sodišče odgovorilo na to glavno revizijsko vprašanje, je preučilo:

• intervencijsko logiko, obstoj jasnih in dovolj ambicioznih ciljev ozelenitve ter utemeljitev za dodelitev sredstev iz proračuna politike;
• okoljske in podnebne koristi, ki se lahko pričakujejo od ozelenitve;
• večjo kompleksnost, ki jo ozelenitev prinaša skupni kmetijski politiki.

IV

Na splošno Sodišče ugotavlja, da za ozelenitev, kakor se trenutno izvaja, ni verjetno, da bo bistveno okrepila okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike.

V

Ugotovilo je, da Komisija ni pripravila celovite intervencijske logike za plačila za zeleno komponento. Prav tako ni določila jasnih in dovolj ambicioznih okoljskih ciljev, ki naj bi se z ozelenitvijo dosegli. Poleg tega okoljska vsebina politike ne upravičuje proračunskih sredstev, dodeljenih za ozelenitev. Plačila za zeleno komponento v bistvu ostajajo shema dohodkovne podpore.

VI

Sodišče je tudi ugotovilo, da ozelenitev verjetno ne bo zagotovila bistvenih okoljskih in podnebnih koristi, in sicer predvsem zaradi obsežnih mrtvih izgub, ki vplivajo na politiko. Sodišče zlasti ocenjuje, da je ozelenitev privedla do sprememb kmetijskih praks na samo približno 5 % vseh kmetijskih zemljišč v EU.

VII

Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da rezultati, ki bi se s politiko verjetno dosegli, ne upravičujejo precejšnje kompleksnosti, ki jo ozelenitev prinaša skupni kmetijski politiki. Ta kompleksnost je deloma posledica prekrivanj med ozelenitvijo in drugimi okoljskimi instrumenti skupne kmetijske politike, vključno s standardi za ohranjanje dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev na zemljiščih (GAEC). Ozelenitev je podobna dobrim kmetijskim in okoljskim pogojem, saj je v bistvu tudi ta sklop osnovnih okoljskih pogojev, ki se uporabljajo za dohodkovno podporo.

VIII

Sodišče na podlagi teh ugotovitev priporoča:

• Za prihodnjo reformo skupne kmetijske politike naj Komisija pripravi celovito intervencijsko logiko za prispevek skupne kmetijske politike k okoljskim in podnebnim ciljem EU, vključno s specifičnimi cilji in na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj o zadevnih pojavih.
• Kot pripravo za oblikovanje predloga za prihodnjo reformo skupne kmetijske politike naj Komisija pregleda izvajanje sedanje skupne kmetijske politike in oceni izkušnje z njim. Pri oblikovanju tega predloga naj Komisija upošteva naslednja načela:
  • kmetje naj imajo dostop do plačil v okviru skupne kmetijske politike le, če izpolnjujejo sklop osnovnih okoljskih standardov, ki zajemajo področja, za katera veljajo sedanje zahteve v okviru dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev ter splošne zahteve ozelenitve (tako ene kot druge naj bi presegale zahteve okoljske zakonodaje). Kazni za neizpolnjevanje teh kombiniranih standardov naj bodo dovolj visoke, da bodo imele odvračilni učinek. Poleg tega naj se vsi ti osnovni standardi v celoti vključijo v okoljsko izhodišče za vsak načrtovan ukrep na področju kmetijstva,
  • specifične, lokalne okoljske in podnebne potrebe je mogoče ustrezno obravnavati z okrepljenim načrtovanim ukrepanjem na področju kmetijstva, ki temelji na doseganju ciljev smotrnosti in financiranju, ki odraža oceno povprečnih nastalih stroškov in izpada dohodkov zaradi ukrepov in praks, ki presegajo okoljsko izhodišče,
  • če imajo države članice možnost izbire pri izvajanju skupne kmetijske politike, naj pred izvajanjem dokažejo, da so možnosti, za katere so se odločile, uspešne in učinkovite pri doseganju ciljev politike.

Uvod

01

Evropska unija (EU) v okviru prvega stebra¹ skupne kmetijske politike (SKP) izplačuje neposredne subvencije kmetom. Eden ključnih ciljev teh neposrednih plačil je dohodkovna podpora kmetom. Vendar pa je skupna kmetijska politika deležna vse več kritik, ker naj v njenem okviru ne bi bilo storjeno dovolj za omejitev negativnih vplivov nekaterih kmetijskih praks na okolje in podnebje².

02

Plačila za zeleno komponento ali ozelenitev³ – nova vrsta neposrednih plačil, uvedena z reformo skupne kmetijske politike leta 2013 – je najnovejši poskus obravnavanja tega vprašanja. To so edina neposredna plačila, katerih glavni navedeni cilj je „zelena komponenta”, t.j. izboljšanje okoljske smotrnosti skupne kmetijske politike.⁴

03

Komisija je v obrazložitvenem memorandumu, ki spremlja njen zakonodajni predlog⁵, trdila, da bo kmetijska gospodarstva „treba podpreti pri sprejemanju in ohranjanju sistemov in načinov kmetovanja, ki zlasti ugodno vplivajo na okoljske in podnebne cilje, saj se pri tržnih cenah zagotavljanje takšnih javnih dobrin ne upošteva”. Z osredotočanjem na to, da se javna sredstva porabijo za javne dobrine in da so kmetje nagrajeni za pozitivne zunanje učinke (tj. za pozitiven učinek, ki ga trg sicer ne bi nagradil), se krepi tudi legitimnost odhodkov skupne kmetijske politike kot celote.

04

Ozelenitev ni prostovoljna shema. Vsi kmetje, ki sodelujejo v shemah neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike (kot je shema osnovnega plačila ali shema enotnega plačila na površino), morajo zaprositi tudi za plačilo za zeleno komponento. Vendar pa so manjša kmetijska gospodarstva lahko upravičena do podpore v okviru ozelenitve, tudi če ne izpolnjujejo vseh zahtev ozelenitve ali pa celo nobene. Zahteve ozelenitve se tudi ne uporabljajo tudi za kmetijska gospodarstva, ki štejejo kot „po opredelitvi zelena”: ekološki kmetje imajo na primer koristi od plačil za zeleno komponento, ne da bi jim bilo treba dokazati, da izpolnjujejo prakse ozelenitve.

05

Zahteve ozelenitve zajemajo tri kmetijske prakse, ki naj bi bile preproste, posplošene, nepogodbene in letne ter naj bi koristile okolju in podnebju:

1. v okviru diverzifikacije kmetijskih rastlin morajo kmetje, ki imajo več kot 10 hektarjev ornih zemljišč, gojiti vsaj dve vrsti kmetijskih rastlin. Na kmetijah z vsaj 30 hektarji ornih zemljišč je treba uvesti vsaj še eno (torej tretjo) kmetijsko rastlino. Delež ornih zemljišč, ki jih kmetje lahko namenijo za glavno kmetijsko rastlino, je omejen na 75 %. Na kmetijah, na katerih je treba pridelovati vsaj tri kmetijske rastline, dve glavni skupaj ne smeta pokrivati več kot 95 % ornih zemljišč. Glavni navedeni cilj diverzifikacije kmetijskih rastlin je izboljšanje kakovosti tal⁶;
2. ohranjanje trajnega travinja združuje dva ločena mehanizma. Države članice morajo:
   • spremljati (na nacionalni ali regionalni ravni) delež trajnega travinja v okviru skupnih kmetijskih površin, za katere se prejemajo neposredna plačila v okviru skupne kmetijske politike. Če ta z referenčne stopnje pade za več kot 5 %, morajo države članice od kmetov zahtevati, da ponovno uvedejo trajno travinje na zemljiščih, katerih raba je bila spremenjena,
   • določiti površine travinja, ki so z okoljskega vidika najbolj občutljive. Sprememba rabe in oranje zemljišč s takim okoljsko občutljivim trajnim travinjem sta prepovedana.

   V skladu z zakonodajo EU se trajno travinje v okviru ozelenitve ohranja predvsem zaradi sekvestracije ogljika⁷. Glavni namen zaščite okoljsko občutljivega trajnega travinja je zaščita območij z dragoceno biotsko raznovrstnostjo (poleg splošnega cilja sekvestracije ogljika);

3. kmetje, ki imajo več kot 15 hektarjev ornih zemljišč, morajo ekvivalent 5 % teh zemljišč nameniti za površine z ekološkim pomenom (EFA). Zakonodaja EU določa 19 različnih vrst površin z ekološkim pomenom, s katerimi lahko kmetje izpolnijo to obveznost in ki vključujejo zemljišča v prahi, vmesne posevke, rastline za zeleno gnojenje in več vrst krajinskih značilnosti). Posamezne države članice pa se lahko odločijo, da bodo kmetom ponudile manj možnosti glede površin z ekološkim pomenom. Glavni opredeljeni cilj površin z ekološkim pomenom je zaščita in izboljšanje biotske raznovrstnosti.⁸

06

Poleg ozelenitve ima skupna kmetijska politika še dva druga pomembna instrumenta za uresničevanje okoljskih in podnebnih ciljev:

1. navzkrižna skladnost je mehanizem, ki večino plačil v okviru skupne kmetijske politike povezuje z sklopom temeljnih standardov za ohranjanje dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev na zemljiščih (GAEC) in nekaterimi obveznostmi, t. i. predpisanimi zahtevami ravnanja (PZR). Predpisane zahteve ravnanja so opredeljene v zadevni zakonodaji EU na področju okolja, podnebnih sprememb, javnega zdravja, zdravja živali in rastlin ter dobrobiti živali. Kmetje, ki ne izpolnjujejo teh standardov in zahtev, lahko dobijo kazen, na podlagi katere se jim znižajo vsa njihova neposredna plačila, običajno za 1–5 %;
2. okoljski ukrepi v okviru razvoja podeželja (drugi steber skupne kmetijske politike), kot je kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrep, so podobni plačilom za zeleno komponento, saj nagrajujejo kmete za nekatere prakse, ki ugodno vplivajo na okolje in podnebje. Vendar pa so za razliko od ozelenitve ti ukrepi pogodbeni in temeljijo na prostovoljnih zavezah kmetov. Premije, izplačane kmetom, odražajo dodatne stroške in izpad dohodka, ki so posledica teh zavez.⁹

07

Komisija meni, da je ozelenitev vmesna raven tristopenjske „piramide” „zelenih” instrumentov skupne kmetijske politike (glej sliko 1). Temeljni standardi in zahteve navzkrižne skladnosti, ki zajemajo najširšo skupino kmetov in največjo površino, tvorijo dno piramide, ambicioznejše okoljske zaveze v okviru razvoja podeželja, ki se uporabljajo za manjšo skupino prostovoljcev in za manjšo površino, pa njen vrh. Skupaj naj bi ti instrumenti imeli kombinirane in dopolnilne učinke.

08

Znesek, ki ga EU porabi za nova plačila za zeleno komponento, je precejšen. Znaša namreč 12 milijard EUR letno, kar je 30 % vseh neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike in skoraj 8 % celotnega proračuna EU. Za kmete (ki so za zahtevke, predložene leta 2015, prejeli prva plačila za zeleno komponento v proračunskem letu 2016) to pomeni v povprečju približno 80 EUR na hektar na leto, pri čemer obstajajo nekatere razlike med državami članicami in v nekaterih primerih tudi znotraj njih. Ko je bila uvedena ozelenitev, sta Evropski parlament in Svet (proračunska organa) ta sredstva prenesla iz drugih neposrednih plačil. Zato, kot je prikazano na sliki 2, je skupni proračun za neposredna plačila v okviru skupne kmetijske politike med letoma 2013 in 2017 ostal razmeroma stabilen.

09

Za ozelenitev se uporablja deljeno upravljanje, pri čemer Komisija ohranja splošno odgovornost za izvrševanje proračuna EU, vendar na države članice prenese izvedbene naloge. Te delegirane naloge vključujejo vzpostavitev in upravljanje sistemov za zbiranje zahtevkov kmetov, izvedbo administrativnih pregledov in pregledov na kraju samem ter izračun in izplačilo pravilnih zneskov pomoči. Države članice morajo za ozelenitev določiti tudi nekatere ključne parametre, kot sta določitev okoljsko občutljivega trajnega travinja in izbor vrst površin z ekološkim pomenom.

Obseg revizije in revizijski pristop

10

Revizija, ki jo je opravilo Sodišče, je zajela zasnovo ozelenitve in prvi dve leti njenega izvajanja (leti vložitve zahtevkov 2015 in 2016) ter skladnost med to shemo in drugimi okoljskimi instrumenti skupne kmetijske politike, tj. navzkrižno skladnostjo in okoljskimi ukrepi v okviru razvoja podeželja.

11

Glavni cilj revizije je bil oceniti, ali bi ozelenitev lahko okrepila okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike skladno s ciljem, določenim v zadevni zakonodaji EU. Da bi Sodišče odgovorilo na to glavno revizijsko vprašanje, je preučilo:

1. intervencijsko logiko, obstoj jasnih in dovolj ambicioznih ciljev ozelenitve ter utemeljitev za dodelitev sredstev iz proračuna politike;
2. okoljske in podnebne koristi, ki se lahko pričakujejo od ozelenitve;
3. večjo kompleksnost, ki jo ozelenitev prinaša skupni kmetijski politiki.

12

Delo Sodišča je zajemalo:

1. analizo podatkov iz številnih virov, vključno z zakonodajo, smernicami in delovni dokumenti Komisije, korespondenco in informacijami, ki so si jih izmenjale Komisija in države članice, podatki o izvajanju ozelenitve ter kritičnim pregledom zadevne literature;
2. obiske zadevnih generalnih direktoratov Komisije (GD AGRI, GD CLIMA, GD ENV in JRC) in deležnikov na ravni EU (COPA-COGECA in BirdLife);
3. razgovore (vprašalniki in obiski ali videokonference) z organi petih držav članic: Grčije, Španije (Kastilja in León), Francije (Akvitanija in Nord-Pas-de-Calais), Nizozemske in Poljske;
4. preglede dokumentacije, osredotočene na tveganje dvojnega financiranja, ki so zajemali še nadaljnjih deset držav članic: Belgijo (Valonija), Češko, Nemčijo (Brandenburg), Irsko, Italijo (Kampanja), Litvo, Avstrijo, Slovenijo, Finsko in Združeno kraljestvo (Wales);
5. analizo revizijskih rezultatov Sodišča iz izjave o zanesljivosti za leto 2016, zlasti v zvezi s spremembami kmetijskih praks, ki se lahko pripišejo ozelenitvi.

Opažanja

Ozelenitev nima v celoti razvite intervencijske logike z jasno opredeljenimi, ambicioznimi cilji, njen proračun pa ni neposredno povezan z doseganjem okoljskih in podnebnih ciljev te politike

Plačila za zeleno komponento imajo dva značilna cilja: okrepiti okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike ter podpirati dohodke kmetov

13

Uvedba ozelenitve je bila poskus uporabe načela, da je treba kmete nagraditi za okoljske javne dobrine, ki jih zagotavljajo. Ta novi pristop se odraža v cilju ozelenitve, opredeljenem v zadevni zakonodaji EU in navedenem v odstavku 2: okrepiti okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike.

14

Ozelenitev je namenjena tudi podpiranju dohodkov kmetov. Čeprav ta njena funkcija v zakonodaji ni izrecno navedena, pa implicitno izhaja iz tega, da je ozelenitev klasificirana kot neposredno plačilo.

Specifični prispevek ozelenitve k dosegi ciljev EU glede tal, podnebja in biotske raznovrstnosti ni jasno opredeljen

15

Glavna okoljska in podnebna vprašanja, ki jih obravnava ozelenitev – kakovost tal, sekvestracija ogljika in biotska raznovrstnost –, so del širših strategij EU (glej okvir 1).

16

Ni jasno, kako naj bi ozelenitev prispevala k uresničevanju širših ciljev EU, opredeljenih v teh strateških dokumentih:

1. Komisija ni razvila celovite intervencijske logike za ozelenitev. Prav tako ni določila specifičnih in merljivih ciljev za politiko.¹⁷ Drugače povedano, ne obstajajo načrti, v katerih bi bilo natančno določeno, kakšno izboljšanje želi EU z ozelenitvijo doseči v smislu biotske raznovrstnosti, kakovosti tal in neto emisij ogljika iz kmetijskih tal. Določitev tako specifičnih ciljev je sama po sebi težavna zaradi številnih dejavnikov, od katerih so nekateri zunanji (tj. zunaj nadzora oblikovalcev politike), nekateri pa slabo poznani;
2. predpogoj za določitev teh ciljev je uvedba metode za merjenje zadevnih pojavov in poznavanje njihovega trenutnega stanja. Vendar pa je znanje o izhodiščnem stanju – tj. kakovosti kmetijskih tal, zalogah ogljika pod trajnim travinjem in razmerah glede biotske raznovrstnosti na kmetijah v trenutku, ko je bila uvedena ozelenitev – razdrobljeno. V okviru 2 je ponazoritev teh problemov.

Prvotni predlog Komisije je bil v ekološkem smislu ambicioznejši …

17

Ozelenitev v obliki, kot jo je prvotno predlagala Komisija, je bila bolj ambiciozen in v okolje usmerjen ukrep s strožjimi zahtevami in manj izjemami od sedanjih praks ozelenitve. Na sliki 3 je pregled bistvenih razlik med konceptom, ki je bil prvotno predmet razprave v oceni učinka iz leta 2011²⁴ (obsežna študija, v kateri so bile analizirane druge možnosti politike za reformo skupne kmetijske politike za obdobje 2014–2020), zakonodajnim predlogom Komisije in zakonodajo, ki je bila na koncu sprejeta.

18

Končni izid zakonodajnega postopka je v nasprotju s prvotnim pristopom Komisije, izraženim v naslednji izjavi v oceni učinka iz leta 2011: „Za uspešnost ozelenitve je ključno, da se ne uporabi izbirni pristop s seznamom ukrepov, ki bi državam članicam in/ali kmetom nudil izbiro. Tak pristop bi v veliki meri oslabil učinek ozelenitve, zlasti če plačila ne ustrezajo prizadevanjem, ki se pričakujejo od kmetov, zaradi česar se ti odločajo za ukrepe, katerih pogoje že izpolnjujejo, ali pa tiste z najnižjimi stroški, kar pa pomeni manj koristi za okolje. Več možnosti kot ponuja ozelenitev v okviru prvega stebra, težje je zagotoviti skladnost z obveznostmi navzkrižne skladnosti, zlasti za dobre kmetijske in okoljske pogoje (tveganje, da se bodo izhodišča preveč razlikovala po državah članicah), in posledično z drugim stebrom (tveganje dvojnih plačil). Zato je treba pri ozelenitvi dajati prednost pristopu z le nekaj ukrepi, ki prinašajo pomembne okoljske koristi.“ Tveganja, na katera je Komisija opozorila leta 2011, so se dejansko v veliki meri uresničila (glej odstavke 24, 36 in 37, 47 do 49 in 59 do 68).

… vendar pri njem ni bilo jasno, kaj naj bi se s predlaganimi praksami ozelenitve doseglo

19

Kot je navedeno v odstavku 16, Komisija ni opredelila specifičnih, količinsko opredeljenih ciljev za predlagane prakse ozelenitve. Poleg tega je bil v oceni učinka iz leta 2011 predstavljen le delni prikaz uspešnosti predlaganih praks ozelenitve s poudarkom predvsem na vidikih blažitve podnebnih sprememb:

1. Komisija je v zvezi z ohranjanjem trajnega travinja poudarila, da je sekvestracija ogljika v tla po spremembi ornih zemljišč v travinje bistveno počasnejša od izgube ogljika, ki je posledica spremembe trajnega travinja v orna zemljišča. Na tej podlagi je Komisija zagovarjala varovanje zalog ogljika z obveznim ohranjanjem obstoječega trajnega travinja na ravni kmetij, ne pa sistema, ki bi temeljil na spremljanju razmerja na regionalni ali nacionalni ravni;
2. kar zadeva predlagani ekološki ukrep prahe / površin z ekološkim pomenom, v oceni učinka razen razpravljanja o njegovem deloma pozitivnem in deloma negativnem pričakovanem učinku v smislu blažitve podnebnih sprememb ni bilo jasnega prikaza okoljske uspešnosti tega ukrepa, zlasti za biotsko raznovrstnost;
3. poleg tega so bili v oceni učinka predstavljeni znanstveni dokazi o pozitivnih učinkih kolobarjenja, zlasti v smislu povečanja vsebnosti organskih snovi v tleh, vključno z ogljikom. Vendar pa je Komisija zaradi praktičnih pomislekov predlagala, da se kolobarjenje nadomesti z diverzifikacijo kmetijskih rastlin (glej odstavek 41).

20

Skratka, oba sozakonodajalca EU (Evropski parlament in Svet) sta prejela predlog za pomembno reformo neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike z omejenimi informacijami o tem, kaj naj bi se z novimi ukrepi doseglo. Sodišče se strinja se s stališčem iz dokumenta, v katerem se analizira zakonodajni postopek za ozelenitev²⁵ in v katerem je navedeno, da zato, ker Komisija na začetku postopka ni jasno opisala okoljskih koristi, ki naj bi jih prinesla ozelenitev, Komisija in drugi težko pojasnjujejo, v kolikšni meri so bile poznejše krčitve besedila pomembne za doseganje izidov.

21

Kasnejših sprememb, katerih pobudnika sta bila večinoma oba zakonodajalca, niso spremljale znanstvene utemeljitve, ki bi dokazovale njihovo okoljsko uspešnost; glavni poudarek je bil na zmanjšanju prizadevanj, ki se zahtevajo od kmetov.

Vendar pa se proračunska sredstva, dodeljena za ozelenitev, niso spremenila, saj je dodelitev temeljila na politični odločitvi in ne na doseganju okoljskih in podnebnih ciljev te politike

22

Namenitev 30 % skupnega proračuna za vsa neposredna plačila v okviru skupne kmetijske politike za ozelenitev je bila ključni element najnovejše reforme skupne kmetijske politike, pa tudi večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020. V slednjem, širšem kontekstu je Komisija leta 2011 prvič predlagala to dodelitev²⁶, ki jo je nato leta 2013 potrdil še Evropski svet²⁷.

23

Ta dodeljena proračunska sredstva so ostala na isti ravni – približno 12 milijard EUR na leto – skozi celoten zakonodajni postopek kljub pomembnim spremembam okoljske in podnebne vsebine politike v smislu njenih zahtev (ki so sčasoma postale manj zahtevne) in obsega različnih izjem (ki se je povečal). To kaže, da odločitev za dodelitev 30 % neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike za ozelenitev ne odraža stopnje ambicioznosti novega instrumenta v zvezi z okoljem in podnebjem. Ozelenitev je še vedno predvsem ukrep dohodkovne podpore.

24

Sodišče je zlasti ugotovilo, da stopnja plačil za zeleno komponento (v povprečju približno 80 EUR/ha) ni temeljila na stroških, ki so jih imeli kmetje za izvajanje ozelenitve²⁸.

1. V oceni učinka iz leta 2011 so bili ti stroški ocenjeni na približno 30 EUR/ha ob upoštevanju strožjih zahtev ozelenitve, ki so bile prvotno predvidene (glej odstavek 17).
2. Glede na študijo JRC²⁹, v kateri je modeliran ekonomski učinek sedanjih zahtev ozelenitve, na 71 % vseh kmetov ozelenitev sploh ne vpliva in ti kmetje nimajo stroškov usklajevanja, ki bi nastali z njenim izvajanjem. Od 29 % tistih, na katere pa vpliva, jih imata več kot dve tretjini stroške usklajevanja, ki so nižji od 25 EUR/ha. Za več kot 40 % ti stroški znašajo manj kot 10 EUR/ha. Vendar pa imata približno 2 % kmetov stroške, ki presegajo 100 EUR/ha (ti primeri se običajno nanašajo na kmetije z majhnimi površinami, specializiranimi za kapitalsko in delovno intenzivne dejavnosti, kot je proizvodnja zelenjave).
3. Ocenjeni učinek ozelenitve na dohodke kmetov (izračunan kot razlika med prihodki, ki zajemajo prodajo proizvodov in subvencije, in spremenljivimi proizvodnimi stroški, vključno s stroški za gnojila, pesticide, semena in krmo) je zelo majhen. JRC je v nedavni študiji³⁰ ocenilo, da so se z uvedbo ozelenitve dejansko povečali dohodki kmetov za približno 1 % (zlasti zaradi manjšega povišanja cen, ki je posledica omejenega zmanjšanja proizvodnje). V predhodnih rezultatih osnutka poročila, navedenega v pododstavku 24(b), ocena učinka ozelenitve na dohodke kmetov znaša –1 %³¹.

25

Proračun za ozelenitev ne temelji na oceni ekonomske vrednosti pričakovanih okoljskih in podnebnih koristi. To ponazarjajo spodnja dejstva:

1. zasnova politike, ki temelji na vrednotenju pričakovanih javnih dobrin, je dobra praksa. Najpomembnejši poskus razvoja metodologij za vrednotenje ekosistemov in biotske raznovrstnosti je bil narejen v okviru projekta TEEB³²;
2. EU je prehodno ovrednotila nekatera okoljska vprašanja: na primer v oceni učinka³³ za Tematsko strategijo EU za varstvo tal iz leta 2006 so stroški zmanjšanja vsebnosti organskih snovi v tleh po ocenah znašali med 3,4 in 5,6 milijarde EUR na leto (kar vključuje stroške, nastale na kraju samem in zunaj njega);
3. na podlagi metaanalize znanstvene literature je JRC ocenilo vrednost kmetijske krajine EU na 134–201 EUR/ha in skupno vrednost kmetijske krajine EU na 24,5–36,6 milijarde EUR na leto³⁴;
4. pretvorba okoljskih koristi v denarne vrednosti je precej zapletena. Naloga je nekoliko lažja, kadar je okoljske koristi mogoče neposredno povezati z dejanskimi stroški ali prihodki (npr. vrednost zmanjšanja onesnaženja vode z nitrati se lahko oceni na podlagi stroškov za čiščenje onesnažene vode). Težje je, če takšne neposredne povezave niso mogoče, na primer v primeru izboljšanja ali ohranitve biotske raznovrstnosti;
5. vendar pa je bilo v primeru ozelenitve vsakršno ekonomsko vrednotenje okoljskih koristi nemogoče, ker, kot je navedeno v odstavku 16, niti pričakovane okoljske koristi niso bile izražene v količinsko opredeljenih ciljih.

Ozelenitev, kakor se trenutno izvaja, verjetno ne bo zagotovila bistvenih okoljskih in podnebnih koristi

Ozelenitev je privedla do zelo majhnih sprememb kmetijskih praks …

26

Po prvem letu izvajanja ozelenitve je Komisija poročala³⁵ o prvih izložkih politike v smislu zajetih kmetijskih zemljišč in kmetijskih gospodarstev. Na sliki 4 je prikazano, da je leta 2015 za 24 % kmetijskih gospodarstev v EU veljala vsaj ena obveznost ozelenitve. Toda ta gospodarstva pomenijo kar 73 % kmetijskih zemljišč v EU³⁶. Leta 2016 se je delež kmetijskih zemljišč, ki pripadajo kmetijskim gospodarstvom, za katera je veljala vsaj ena obveznost ozelenitve, zvišal na 77 %. Komisija meni, da je ta podatek ključni kazalnik rezultatov za ozelenitev.

27

V poglavju 7 letnega poročila Sodišča za leto 2016³⁷ je Sodišče predstavilo rezultate svoje analize učinkov ozelenitve na rabo zemljišč (v smislu diverzifikacije kmetijskih rastlin in površin z ekološkim pomenom) po prvem letu njenega izvajanja. Analiza temelji na primerjavi kmetijskih praks v letih 2014 in 2015 (tj. v zadnjem letu pred uvedbo ozelenitve in prvem letu njenega izvajanja).³⁸

28

Na sliki 5 so predstavljeni rezultati te analize. Tako v primeru diverzifikacije kmetijskih rastlin kot tudi površin z ekološkim pomenom je Sodišče ugotovilo, da za večino kmetijskih gospodarstev v vzorcu (in za večino kmetijskih zemljišč³⁹) uvedba ozelenitve ni zahtevala sprememb kmetijskih praks. To je bilo bodisi zato, ker so zadevna kmetijska gospodarstva leta 2014 že izpolnjevala zahteve ozelenitve, ali pa zato, ker so bila iz njih izvzeta.

29

Kot je bilo navedeno v letnem poročilu Sodišča⁴⁰, je bilo ugotovljenih nekaj pozitivnih sprememb v kmetijskih praksah, ki jih je prinesla uvedba sheme, predvsem površin z ekološkim pomenom. Za kmetijska gospodarstva, pri katerih je uvedba ozelenitve privedla do pozitivnih sprememb kmetijskih praks, je Sodišče ocenilo delež ornih zemljišč, na katerih so te spremembe nastale. Ugotovilo je, da ta delež znaša približno 15 %⁴¹ za diverzifikacijo kmetijskih rastlin in približno 4 %⁴² za površine z ekološkim pomenom. Ob upoštevanju kmetijskih gospodarstev, na katerih spremembe kmetijskih praks niso bile potrebne, pa tudi tega, da orna zemljišča predstavljajo približno 60 %⁴³ vseh kmetijskih zemljišč v EU, to pomeni, da je bila po uvedbi ozelenitve za približno 1 % kmetijskih zemljišč v EU potrebna dodatna diverzifikacija kmetijskih rastlin, za približno 1 % pa so bile potrebne nove površine z ekološkim pomenom.

30

Ocene Sodišča so zelo blizu ocenam JRC. Na podlagi naprednega kmetijsko-ekonomskega modeliranja raziskovalci Komisije ocenjujejo⁴⁴, da je bila za skupno 4,5 % kmetijskih zemljišč v EU potrebna prerazporeditev (tj. sprememba kmetijskih praks) zaradi novih zahtev ozelenitve, vključno z 1,8 % zaradi diverzifikacije kmetijskih rastlin, 2,4 % zaradi površin z ekološkim pomenom in 1,5 % zaradi trajnega travinja⁴⁵ (glej sliko 6).

31

Omeniti je treba, da se tako ocene Sodišča kot tudi ocene JRC nanašajo na površine, na katerih je – po uvedbi ozelenitve – prišlo do sprememb kmetijskih praks. Ne predstavljajo površin, na katere so vplivali pozitivni učinki takšnih sprememb. Zlasti površine z ekološkim pomenom lahko prinesejo koristi, ki segajo daleč prek njihovih meja (npr. varovalni pas z divjimi rožami lahko zagotavlja habitat za opraševalce, ki se nato razširi na sosednje parcele).

32

Ocena, da je zaradi ozelenitve prišlo do sprememb kmetijskih praks na samo približno 5 % kmetijskih zemljišč v EU, je v ostrem nasprotju s ključnim kazalnikom rezultatov, ki ga uporablja Komisija in je naveden v odstavku 26 (glej tudi sliko 4), in sicer da je 73 % kmetijskih površin EU predmet ozelenitve (77 % leta 2016).

33

To razliko je mogoče pojasniti tako, da se pogleda, kaj kazalnik rezultatov, ki ga uporablja Komisija, meri in kakšen je delež kmetijskih zemljišč v EU, ki pripadajo kmetijskim gospodarstvom, za katera velja vsaj ena obveznost ozelenitve. Tudi če se obveznost ozelenitve uporablja le za posamezno parcelo, ne glede na njeno velikost, kazalnik, ki ga uporablja Komisija, zajema površino celotne kmetije. Drugače povedano, ta kazalnik meri vsa zemljišča, ki pripadajo kmetijam, ki niso v celoti izvzete iz ozelenitve (oziroma preprosto povedano, ki so zunaj sistema neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike). Glede na razpoložljive podatke o strukturi kmetij v EU in različne pragove za izjeme, ki se uporabljajo v okviru ozelenitve, bi Komisija lahko ocenila vrednost tega kazalnika pred začetkom izvajanja te politike. Tako pa je podatek le delno uporaben za spremljanje rezultatov, doseženih z ozelenitvijo. Prav tako na primer ne odraža dejanske razširjenosti praks v okviru ozelenitve; podatek se tako ne bi spremenil, tudi če bi se zahteva glede površin z ekološkim pomenom zvišala s 5 % na 7 %.

… kar prikazuje velike mrtve izgube v zasnovi politike

34

Omejen obseg sprememb kmetijskih praks, ki jih je prinesla ozelenitev, je povezan s precejšnjo stopnjo mrtvih izgub⁴⁶ v plačilih za zeleno komponento.

35

Mrtve izgube, ki izhajajo iz prekrivanja med ozelenitvijo in navzkrižno skladnostjo, so obravnavane v odstavkih 59 do 61. Glede na njihov omejen obseg (nanašajo se lahko le na nekaj vrst površin z ekološkim pomenom) in olajševalne dejavnike (zahteve navzkrižne skladnosti običajno niso enake zahtevam ozelenitve) se lahko s temi prekrivanji pojasni le majhen del ugotovljenih mrtvih izgub.

36

Večina mrtvih izgub pri ozelenitvi je posledica skromnosti zahtev ozelenitve, ki na splošno odražajo običajne kmetijske prakse. To velja zlasti za diverzifikacijo kmetijskih rastlin. Kot je navedeno v odstavku 30, je JRC ocenilo, da pred uvedbo ozelenitve le približno 1,8 % vseh kmetijskih zemljišč v EU ni izpolnjevalo zahtev glede diverzifikacije kmetijskih rastlin.

37

V zvezi s površinami z ekološkim pomenom je Sodišče ugotovilo, da bi na Poljskem različne kmetijske prakse in značilnosti, ki so obstajale že v letu 2014, zahteve ozelenitve izpolnjevale in jih celo za 30 % presegale. V Evropski uniji kot celoti so kmetje, za katere velja obveznost 5 % glede površin z ekološkim pomenom, prijavili dvakrat večje površine, kot je bilo treba⁴⁷.

38

Poleg tega, kot je navedeno v odstavkih 4 in 26, so številna kmetijska gospodarstva izvzeta iz zahtev ozelenitve, vendar kljub temu prejemajo plačilo za zeleno komponento. Po podatkih, ki so jih države članice sporočile Komisiji, v letu 2015 za 76 % kmetij v EU, ki zajemajo 27 % vseh kmetijskih zemljišč v EU, sploh niso veljale obveznosti ozelenitve (glej sliko 4). Te številke vključujejo kmete, ki za svoja zemljišča ne zaprosijo za neposredna plačila v okviru skupne kmetijske politike⁴⁸. 65 % prejemnikov plačil za zeleno komponento, ki obdelujejo približno 16 % kmetijskih zemljišč v EU, prijavljenih za neposredna plačila, je bilo v celoti izvzetih iz vseh obveznosti ozelenitve.

39

Nekatere izjeme se nanašajo na celoten sklop vseh obveznosti ozelenitve, druge pa se uporabljajo za posamezne prakse ozelenitve. Še pomembneje je, kot je prikazano v tabeli 1, da so nekatere izjeme ciljno usmerjene v kmetijska gospodarstva, ki so „po opredelitvi zelena”, tj. naj bi zagotavljala okoljske javne dobrine, enakovredne ozelenitvi. Komisija preostale izjeme utemeljuje z upoštevanjem potrebe po poenostavitvi in stroškovne učinkovitosti. Zadevni kmetje prejemajo javna sredstva za ozelenitev, ne da bi morali v zameno zagotavljati ustrezne javne dobrine.

Tabela 1

Različni motivi za izjeme v okviru ozelenitve

Zadevna praksa ozelenitve	UTEMELJITEV IZJEME
	„po opredelitvi zelena”	poenostavitev / stroškovna učinkovitost / drugo
vse	ekološke kmetije	kmetijska gospodarstva v okviru sheme za male kmete kmetijska gospodarstva z izključno trajnimi nasadi
diverzifikacija kmetijskih rastlin	kmetijska gospodarstva z velikim deležem travinja	kmetijska gospodarstva z manj kot 10 ha ornih zemljišč
površine z ekološkim pomenom	kmetijska gospodarstva z velikim deležem travinja kmetijska gospodarstva z naravnimi omejitvami v državah z visokim deležem gozdov	kmetijska gospodarstva z manj kot 15 ha ornih zemljišč

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi dokumentov Evropske komisije

Diverzifikacija kmetijskih rastlin je manj koristna za tla kot kolobarjenje

40

Praksa diverzifikacije kmetijskih rastlin v okviru ozelenitve je nadomestila prakso kolobarjenja v okviru neobveznega GAEC, ki se je uporabljala do leta 2014. Med praksama obstajajo pomembne razlike. S kolobarjenjem kmetje na posameznih parcelah iz leta v leto menjajo kmetijsko rastlino. To omejuje izčrpanost hranilnih snovi v tleh in širjenje patogenov. Kljub zahtevi, da je treba na kmetiji katero koli leto gojiti vsaj dve kmetijski rastlini, diverzifikacija kmetijskih rastlin ne zagotavlja podobne spremembe kmetijskih rastlin na zemljišču v daljšem časovnem obdobju.

41

V oceni učinka iz leta 2011 je Komisija potrdila, da diverzifikacija kmetijskih rastlin morda ne bi prinesla vseh okoljskih koristi, ki so značilne za kolobarjenje, hkrati pa ugotovila, da bolje ustreza letni naravi neposrednih plačil. Pomisleki so obstajali tudi v zvezi z večjo težavnostjo preverjanja izpolnjevanja zahtev glede kolobarjenja, zlasti v okviru parcel, ki spreminjajo obliko in/ali lastnike.

42

Komisija je prav tako potrdila, da bi lahko zahteva za pridelavo stročnic v okviru diverzifikacije kmetijskih rastlin izboljšala okoljske in podnebne koristi ukrepa. Vendar pa ta zamisel zaradi pomislekov v zvezi s skladnostjo tovrstne zahteve s pravili STO⁴⁹ ni bila vključena v predlog Komisije. Na koncu so bile stročnice vključene v ozelenitev kot ena od vrst površin z ekološkim pomenom (rastline za zeleno gnojenje).

Učinek zaščite travinja na neto emisije s kmetijskih zemljišč bi se lahko okrepil z boljšo ciljno usmerjenostjo

43

Slika 7 prikazuje, da se delež trajnega travinja v EU, ki trenutno znaša približno 30 %, v zadnjem desetletju ni dosti spremenil. Vendar pa povečanje – za 1,5 odstotne točke – med referenčnim deležem, ki se je uporabljal v obdobju 2007–2014 (in temelji predvsem na podatkih iz leta 2005), in letnim deležem za leto 2016, prikriva izgubo v višini več kot 3 milijone ha prijavljenega trajnega travinja, kar pomeni zmanjšanje za 7,2 %.

44

Delež trajnega travinja se je povečal predvsem zato, ker je bilo zmanjšanje prijavljenih površin trajnega travinja (števec deleža) počasnejše od zmanjšanja skupnih prijavljenih kmetijskih zemljišč (imenovalec deleža). Slednje je padlo za 11,7 % (izguba več kot 19 milijonov ha). Poleg tega je sedanja opredelitev trajnega travinja širša kot v preteklosti, saj vključuje pašnike, na katerih ne prevladujejo trave in druge zelene krmne rastline. Podatki za EU kot celoto pomenijo povprečje, zato se v njih skrivajo velike razlike na ravni držav članic (glej Prilogo I).

45

Določitev trajnega travinja kot okoljsko občutljivega trajnega travinja nudi novo zaščito trajnega travinja pred spremembo rabe zemljišč na ravni parcel. Vendar pa ima ta nova oblika zaščite omejen obseg: okoljsko občutljivo trajno travinje pokriva približno 16 % vsega trajnega travinja v EU (toda delež se med državami članicami bistveno razlikuje).

46

Poleg tega, kot je prikazano v Prilogi II, se približno 96 % okoljsko občutljivega trajnega travinja nahaja znotraj območij Natura 2000, ki pokrivajo le 18 % vsega trajnega travinja v EU. Ker so bila območja Natura 2000 določena na podlagi meril, povezanih z biotsko raznovrstnostjo, je ta koncentracija okoljsko občutljivega trajnega travinja na teh območjih pozitivna za biotsko raznovrstnost. Vendar pa bi se z vidika ohranjanja zalog ogljika, ki je glavni navedeni cilj ohranjanja trajnega travinja kot prakse ozelenitve, zaščita trajnega travinja pred spremembo rabe zemljišč ali oranjem morala osredotočati na parcele z veliko vsebnostjo ogljika, že zbranega v tleh, od katerih se mnoge verjetno nahajajo zunaj območij Natura 2000. Doslej se je samo šest držav članic odločilo, da določijo okoljsko občutljivo trajno travinje zunaj območij Natura 2000.⁵⁰

Prevladovanje produktivnih površin z ekološkim pomenom skupaj z nezadostnimi zahtevami upravljanja spodkopava potencialne koristi ozelenitve za biotsko raznovrstnost

47

Kot je navedeno v odstavku 9, je ena od odločitev, ki jih morajo sprejeti države članice v zvezi z izvajanjem ozelenitve, izbor vrst površin z ekološkim pomenom. Izberejo lahko s seznama 19 različnih vrst, vključno s petimi, združljivimi s kmetijsko proizvodnjo (glej sliko 8). Vseh 28 držav članic je v svoj izbor vključilo produktivne površine z ekološkim pomenom.

48

Kazalniki izložkov za ozelenitev, o katerih so poročale države članice (povzeti so v Prilogi III), kažejo na prevladovanje „produktivnih” površin z ekološkim pomenom (zlasti rastline za zeleno gnojenje in vmesni posevki) na kmetijah. Leta 2015 je njihov delež v okviru vseh površin z ekološkim pomenom, ki so jih prijavili kmetje, znašal 54 %, leto pozneje pa se je povečal na 58 %. Površine z rastlinami za zeleno gnojenje so najpogostejša vrsta produktivnih površin z ekološkim pomenom, sledijo pa jim vmesni posevki.

49

Študiji iz leta 2016⁵¹ kažeta, da glavni vrsti produktivnih površin z ekološkim pomenom – površine z vmesnimi posevki in rastlinami za zeleno gnojenje – ne zagotavljata pomembnih koristi za biotsko raznovrstnost, vendar lahko prispevata k izboljšanju vode in tal, med drugim s povečanjem ravni vsebnosti organskega ogljika v tleh na ornih zemljiščih.⁵²

50

Dodatne zahteve glede specifičnih praks upravljanja, kot so omejitve pri uporabi gnojil in pesticidov ali najkrajša obdobja, v katerih mora biti polje pokrito z rastlinsko odejo, imajo pomembno vlogo pri določanju učinka različnih površin z ekološkim pomenom na biotsko raznovrstnost. Od petih držav članic, ki jih je Sodišče preučilo, je le Nizozemska uvedla zahteve za prakse upravljanja (omejitev uporabe fitofarmacevtskih sredstev za vmesne posevke), ki so presegale minimalne zahteve v okviru pravil EU. Tudi v nedavnem poročilu Komisije o površinah z ekološkim pomenom⁵³ je bilo ugotovljeno, da se je le malo držav članic odločilo za možnosti, namenjene večji okoljski uspešnosti obveznosti glede površin z ekološkim pomenom. Komisija je ta problem obravnavala v zadnji spremembi⁵⁴ sekundarne zakonodaje, s katero je bila uvedena prepoved uporabe pesticidov na produktivnih površinah z ekološkim pomenom. S to spremembo so bili uvedeni tudi številni ukrepi za poenostavitev (glej odstavek 66).

Države članice uporabljajo prožnost pravil ozelenitve za omejevanje obremenitev za kmete in zase in ne za zagotovitev kar najboljših pričakovanih okoljskih in podnebnih koristi

51

Države članice imajo visoko stopnjo diskrecije pri izvajanju ozelenitve, zlasti glede izbire vrst površin z ekološkim pomenom in določitve okoljsko občutljivega trajnega travinja⁵⁵.

52

Pet držav članic, ki jih je Sodišče preučilo, je kot utemeljitev za svojo odločitev navedlo zlasti omejitev obremenitev za kmete in organe. Na splošno so države članice dajale prednost tistim vrstam površin z ekološkim pomenom, ki so že bile skupna značilnost njihovih običajnih kmetijskih praks. Pri tem so bile pomembne tudi tehnične težave pri preverjanju nekaterih površin z ekološkim pomenom in vzpostavitev sistemov IT za nekatere površine z ekološkim pomenom (glej odstavek 67 in okvir 5). Zagotavljanje kar najboljših okoljskih in podnebnih koristi ozelenitve je bilo drugotnega pomena.

53

Od petih držav članic sta le dve (Nizozemska in Poljska) naročili izvedbo študij ali pripravo izvedenskih mnenj za analizo okoljskega in podnebnega učinka različnih možnosti izvajanja ozelenitve. V obeh državah članicah so se organi odločili, da ne bodo upoštevali nekaterih ključnih priporočil, in so dajali prednost možnostim, ki od kmetov zahtevajo manj truda (glej tabelo 2).

Tabela 2

Selektivna uporaba znanstvenih priporočil o izvajanju ukrepov ozelenitve v državah članicah

Vrsta površine z ekološkim pomenom	Ali so jo strokovnjaki priporočili glede koristi za biotsko raznovrstnost?	Ali so jo organi države članice izbrali?	Ali so organi države članice upoštevali nasvet strokovnjakov?
Nizozemska
ozare	√	√	√
praha	×	×	√
hitro rastoči panjevci	×	√	×
rastline za zeleno gnojenje	×	√	×
vmesni posevki	×	√	×
Poljska
varovalni pasovi	√	√	√
jarki	×	√	×
hitro rastoči panjevci	×	√	×

Vir: revizijske ugotovitve Sodišča

54

Komisija nadzira izvajanje ozelenitve v državah članicah. To delo je opisano v odstavku 69. Toda kot je prikazano v okviru 3, so pristojnosti Komisije za spodbujanje držav članic k večji osredotočenosti na okolje pri izvajanju ozelenitve zelo omejene.

Ozelenitev je imela omejen vpliv na okoljske ukrepe v okviru drugega stebra

55

Eden od pozitivnih učinkov, ki bi jih lahko pričakovali od uvedbe ozelenitve, je premik osredotočenosti pri odhodkih za razvoj podeželja na ambicioznejše okoljske in podnebne ukrepe. Sodišče ni odkrilo ničesar, kar bi kazalo, da je do takšnega pozitivnega premika dejansko prišlo.

56

V petih državah članicah, zajetih v revizijo, je Sodišče primerjalo sedanje vrste delovanja (tj. različne svežnje zavez, ki jih kmetje lahko izberejo) v okviru kmetijsko-okoljsko-podnebnega ukrepa z ustreznimi vrstami delovanja v prejšnjem programskem obdobju (2007–2013). Na podlagi tega je Sodišče ocenilo, ali so države članice zvišale izhodišče za kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrep in ali se taka sprememba lahko pripiše uvedbi ozelenitve.

57

Na splošno je analiza Sodišča pokazala močno kontinuiteto delovanja v okviru kmetijsko-okoljsko-podnebnega ukrepa. Zaveze, ki se trenutno predlagajo kmetom, so pogosto enake tistim, ki so se uporabljale v obdobju 2007–2013. Sodišče je ugotovilo, da izhodišče za skoraj vse analizirane vrste delovanja v obdobju 2014–2020 ni bilo zvišano (vsaj ne glede vidikov, povezanih z ozelenitvijo). V večini primerov tudi ni bilo nobene potrebe za to, ker je izhodišče v prejšnjem obdobju že presegalo zahteve ozelenitve. V drugih primerih zadevne zaveze niso imele nič skupnega s praksami ozelenitve.

Ozelenitev povečuje kompleksnost skupne kmetijske politike

Ozelenitev se prekriva z drugimi okoljskimi instrumenti skupne kmetijske politike, vendar Komisija in države članice blažijo s tem povezano tveganje mrtvih izgub in dvojnega financiranja

58

Piramidni model treh zelenih instrumentov skupne kmetijske politike, obravnavan v odstavku 7 in ponazorjen na sliki 1, je idealizirana predstavitev načela, da bi morala ozelenitev presegati navzkrižno skladnost in postati izhodišče⁵⁶ za ukrepe za razvoj podeželja. V resnici to ni vedno tako. Prihaja namreč do znatnih prekrivanj med ozelenitvijo in preostalima ravnema piramide, kakor je prikazano na sliki 9.

Prekrivanja med ozelenitvijo in navzkrižno skladnostjo so pogosta, toda tveganje mrtvih izgub blažijo razlike v podrobnih zahtevah

59

Prekrivanja med ozelenitvijo in navzkrižno skladnostjo se nanašajo na nekatere značilnosti ali prakse, ki so zaščitene ali obvezne v okviru dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev ali predpisanih zahtev ravnanja ter hkrati izpolnjujejo zahteve za površine z ekološkim pomenom. Glavne vrste površin z ekološkim pomenom zajemajo vmesne posevke, varovalne pasove in različne vrste krajinskih značilnosti. Kot je prikazano na sliki 10, je Sodišče takšna prekrivanja odkrilo v štirih od petih izbranih držav članic.

60

Takšna prekrivanja povzročajo mrtve izgube, ki jih v večini primerov blažijo razlike med zahtevami v okviru ozelenitve in tistimi v okviru navzkrižne skladnosti (npr. za vmesne posevke se v okviru ozelenitve zahteva kombinacija vsaj dveh kmetijskih rastlin, v okviru dobrega kmetijskega in okoljskega pogoja 4 ali predpisane zahteve ravnanja 1 pa običajno zadostuje le ena vrsta).

61

Preučene države članice na splošno niso uvedle dodatnih omejitev, postopkov ali preverjanj za preprečevanje ali omejevanje mrtvih izgub pri plačilih za zeleno komponento, ki so posledica prekrivanj z zahtevami navzkrižne skladnosti. Sodišče je odkrilo eno izjemo: na Nizozemskem vmesnih posevkov v okviru predpisane zahteve ravnanja 1 ni mogoče prijaviti kot površine z ekološkim pomenom.

Države članice na splošno dobro upravljajo prekrivanja med ozelenitvijo in razvojem podeželja (drugi steber skupne kmetijske politike)

62

Do prekrivanj med ozelenitvijo in okoljskimi ukrepi v okviru razvoja podeželja, kot je kmetijsko-okoljsko-podnebni ukrep⁵⁷, lahko pride, kadar se kmetje odločijo za zaveze v okviru drugega stebra, ki so podobne standardnim zahtevam ozelenitve. Takšna prekrivanja so mogoča, ker pravo EU ne zahteva vključitve obveznosti ozelenitve v zadevno izhodišče v okviru razvoja podeželja.⁵⁸ Vendar pa pravila EU⁵⁹ določajo, da morajo države članice preprečiti dvojno financiranje praks ozelenitve, po potrebi tako, da zmanjšajo zneske, plačane kmetom v okviru razvoja podeželja. Komisija je objavila natančne smernice za države članice o tem, kako preprečiti dvojno financiranje (glej tudi odstavek 68).

63

V 15 državah članicah, zajetih v revizijo (pet z revizijskimi obiski ali videokonferencami in deset z osredotočenim pregledom dokumentacije – glej odstavek 12), je Sodišče preverilo različne vrste delovanja (tj. različne svežnje zavez) v okviru kmetijsko-okoljsko-podnebnega ukrepa. Ugotovilo je, da je približno tretjina vrst delovanja v vzorcu vključevala zaveze, ki so se prekrivale z zahtevami ozelenitve. Sodišče je tudi ugotovilo, da so se države članice na splošno zavedale teh prekrivanj in so pripravile posebne postopke, v nekaterih primerih precej kompleksne, za izključevanje možnosti dvojnega financiranja.

64

V okviru 4 so primeri značilnih prekrivanj med zavezami kmetijsko-okoljsko-podnebnega ukrepa in praksami ozelenitve ter različne metode, ki jih uporabljajo države članice za preprečevanje dvojnega financiranja.

Zapletenost pravil ozelenitve pomeni izzive pri izvajanju, ki jih je Komisija delno že rešila

65

Zaradi zapletenosti pravil ozelenitve so kmetje do nje kritični. V odgovorih na javno posvetovanje o izkušnjah v prvem letu izvajanja ozelenitve je COPA-COGECA, organizacija, ki zastopa kmete na ravni EU, pravila za izvajanje vseh praks ozelenitve ocenila kot težka, in to ne le glede njihovega izpolnjevanja, temveč tudi glede razumevanja.

66

Komisija je v svojem dokumentu Pregled ozelenitve po enem letu⁶⁰ predlagala, da se nekatere zahteve ozelenitve poenostavijo in uskladijo, kadar je to mogoče, ne da bi se pri tem zmanjšale okoljske koristi. V dokumentu so navedene možne izboljšave, kot so združitev nekaterih podobnih vrst površin z ekološkim pomenom (npr. varovalni pasovi in ozare), sprostitev nekaterih omejitev glede praks upravljanja in časovnih omejitev ter sprejemljivost večjih odstopanj pri velikosti in lokaciji krajinskih značilnosti. Komisija je te ukrepe za poenostavitev vključila v svojo nedavno spremembo⁶¹ sekundarne zakonodaje. V tej spremembi je bila uvedena tudi prepoved uporabe pesticidov na produktivnih površinah z ekološkim pomenom (glej odstavek 50).

67

Izvajanje ozelenitve ni bilo enostavna naloga za države članice. Zanjo so bila potrebna precejšnja finančna sredstva in organizacijska prizadevanja. Treba je bilo prilagoditi obstoječe sisteme IT, zlasti identifikacijski sistem za zemljišča⁶² v državah članicah, ki se odločijo za trajne vrste površin z ekološkim pomenom (tj. vse krajinske značilnosti razen ozar, pa tudi terase, hektarje kmetijsko-gozdnih površin, površine s hitro rastoči panjevci in pogozdene površine). Okvir 5 prikazuje, kako breme, povezano z vzpostavitvijo sloja površine z ekološkim pomenom, lahko vpliva na odločitev držav članic v zvezi s površinami z ekološkim pomenom.

68

Poleg tega države članice menijo, da so nekatera pravila ozelenitve nejasna. Na Komisijo so naslovile številna vprašanja o različnih vidikih izvajanja plačil za zeleno komponento. Komisija jih je skupaj z odgovori objavila na posebni spletni platformi, dostopni vsem državam članicam. V okviru 6 je primer takega vprašanja. Platforma se je uporabljala tudi za razširjanje drugih oblik navodil o ozelenitvi, in sicer sklepov s srečanj strokovnih skupin in dokumentov s smernicami s povzetki najpomembnejših vidikov izvajanja. Pet držav članic, zajetih v revizijo, je bilo na splošno zadovoljnih s kakovostjo in pravočasnostjo navodil, ki jih je zagotovila Komisija.

69

Komisija je odgovorna za nadzor izvajanja ozelenitve v državah članicah. Pomemben del te odgovornosti je redno preverjanje različnih uradnih obvestil, ki jih morajo države članice predložiti o svojih odločitvah glede izvajanja ozelenitve in o izložkih ozelenitve na ravni kmetij. Sodišče je ugotovilo, da je Komisija te naloge dobro opravljala. Komisija skupaj z zadevno državo članico zlasti sistematično opredeljuje in spremlja različne težave, povezane z zamudami pri predložitvi informacij⁶³ ali z nepravilno uporabo pravil EU. Vendar pa, kot je ponazorjeno v odstavku 54 in okviru 3, Komisija od držav članic ne more zahtevati, da dajejo prednost tistim možnostim izvajanja ozelenitve, ki bolj koristijo okolju in podnebju.

Prakse ozelenitve so podobne dobrim kmetijskim in okoljskim pogojem, vendar vključujejo višje kazni za morebitno neizpolnjevanje zahtev

70

Pred uvedbo ozelenitve je bila navzkrižna skladnost edina povezava med neposrednimi plačili v okviru skupne kmetijske politike ter okoljskimi in podnebnimi cilji EU. Tako kot pri ozelenitvi je navzkrižna skladnost obvezna za kmete, ki prejemajo neposredna plačila v okviru skupne kmetijske politike. Razlika je v tem, da za izpolnjevanje obveznosti navzkrižne skladnosti ni nagrade. Kršitev pravil navzkrižne skladnosti lahko privede do kazni v obliki znižanja vseh neposrednih plačil upravičencu (običajno za 1–5 %). V okviru zelene komponente kmet prejme določeno plačilo za izvajanje obveznih praks. Znižanje za neizpolnjevanje obveznosti ustreza površini, na kateri obveznosti niso izpolnjene, kot deležu celotne površine kmetije, za katero veljajo obveznosti ozelenitve, in lahko znaša do 100 % plačila.⁶⁴ Od leta predložitve zahtevkov 2017 se bodo poleg teh znižanj uporabljale tudi upravne kazni, če bo prvotno znižanje znašalo več kot 3 %. Te kazni bodo omejene na 20 % plačila za zeleno komponento, ki ga prejme kmet, za leto predložitve zahtevkov 2017 in na 25 % od leta predložitve zahtevkov 2018 naprej.

71

V praksi ozelenitev deluje precej podobno kot navzkrižna skladnost.⁶⁵ Plačila za zeleno komponento so predstavljena kot oblika nadomestil za okoljske in podnebne javne dobrine, ki jih zagotavljajo kmetje. Shemo pa lahko pojmujemo tudi kot mehanizem za kaznovanje neizpolnjevanja sklopa osnovnih okoljskih in podnebnih pogojev (podobnih dobrim kmetijskim in okoljskim pogojem), ki je povezan s shemo dohodkovne podpore. Edina pomembna razlika med ozelenitvijo in navzkrižno skladnostjo je v tem, da so kazni za večje kršitve pri ozelenitvi običajno višje.

Zaključki in priporočila

72

Glavno revizijsko vprašanje v tem poročilu je bilo, ali bi ozelenitev lahko okrepila okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike skladno s ciljem, določenim v zakonodaji EU.

73

Na splošno Sodišče ugotavlja, da za ozelenitev, kakor se trenutno izvaja, ni verjetno, da bo bistveno okrepila okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike.

74

Da bi Sodišče odgovorilo na to glavno revizijsko vprašanje, je preučilo:

1. intervencijsko logiko, obstoj jasnih in dovolj ambicioznih ciljev ozelenitve ter utemeljitev za dodelitev sredstev iz proračuna politike (glej odstavke 13–25);
2. okoljske in podnebne koristi, ki se lahko pričakujejo od ozelenitve (glej odstavke 26–57);
3. večjo kompleksnost, ki jo ozelenitev prinaša skupni kmetijski politiki (glej odstavke 58–71).

75

Ozelenitev ima dva značilna cilja. Na eni strani naj bi okrepila okoljsko in podnebno smotrnost skupne kmetijske politike, na drugi – kot neposredna plačila v okviru skupne kmetijske politike – pa ostaja instrument za podpiranje dohodkov kmetov. Le prvi od teh ciljev je izrecno naveden v zakonodaji (glej odstavka 13 in 14).

76

Plačila za zeleno komponento nimajo v celoti razvite intervencijske logike. Komisija ni določila specifičnih ciljev ali drugače opredelila, kaj naj bi se z ozelenitvijo doseglo na področju okolja in podnebja. Na vse ocene učinkovitosti politike bo dodatno vplivalo nepopolno poznavanje izhodiščnega stanja, zlasti z vidika biotske raznovrstnosti in kakovosti tal, vključno z vsebnostjo organskega ogljika (glej odstavka 15 in 16).

77

Prvotni predlog Komisije za ozelenitev je bil v okoljskem smislu ambicioznejši. Poznejše zmanjšanje ambicioznosti pri okoljski vsebini politike ni spremenilo stopnje predlaganega financiranja. To je bilo že od vsega začetka določeno in znaša 30 % neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike. Subvencije v okviru ozelenitve povprečno znatno presegajo stroške (vključno z izgubo dohodkov), ki jih imajo kmetje zaradi izpolnjevanja zahtev ozelenitve. Proračun za ozelenitev je bil namreč določen brez povezave s stopnjo ambicioznosti politike na področju okolja. Ozelenitev je še vedno predvsem ukrep dohodkovne podpore (glej odstavke 17–25).

78

Ozelenitev verjetno ne bo zagotovila bistvenih okoljskih in podnebnih koristi, predvsem zaradi obsežnih mrtvih izgub, ki vplivajo na politiko. Do njih pride predvsem zato, ker zahteve ozelenitve na splošno niso zahtevne in da večinoma odražajo običajne kmetijske prakse. Zaradi obsežnih izjem je večina kmetov (65 %) lahko upravičenih do plačil za zeleno komponento, ne da bi morali dejansko izpolnjevati obveznosti ozelenitve. Ozelenitev zato privede do pozitivnih sprememb kmetijskih praks na zelo omejenem deležu kmetijskih zemljišč v EU. Sodišče ocenjuje, da so kmetje ustvarili nove površine z ekološkim pomenom in povečali diverzifikacijo kmetijskih rastlin na samo približno 3,5 % ornih zemljišč, kar je na približno 2 % vseh kmetijskih zemljišč v EU. Poleg tega so glede na rezultate študije JRC nove zahteve ozelenitve v zvezi s trajnim travinjem povzročile spremembo kmetijskih praks na samo 1,5 % kmetijskih zemljišč v EU. Na splošno je bilo približno 5 % obdelovalnih zemljišč v EU prerazporejenih zaradi ozelenitve (glej odstavke 26–39).

79

Sodišče je tudi ugotovilo, da so nekatere omejitve pri zasnovi zmanjšale uspešnost treh praks ozelenitve. Diverzifikacija kmetijskih rastlin ni mogla zagotoviti vseh okoljskih prednosti kolobarjenja. Določitev okoljsko občutljivega trajnega travinja je temeljila predvsem na merilih v zvezi z biotsko raznovrstnostjo in se ni dovolj osredotočala na trajno travinje, bogato z ogljikom, zunaj območij Natura 2000. Prevladovanje produktivnih vrst površin z ekološkim pomenom in to, da ni smiselnih zahtev glede upravljanja, je omejilo pozitiven učinek površin z ekološkim pomenom na biotsko raznovrstnost (glej odstavke 40–50).

80

Države članice imajo visoko stopnjo prožnosti pri izvajanju ozelenitve, zlasti glede izbire vrst površin z ekološkim pomenom in določitve okoljsko občutljivega trajnega travinja. Sodišče je ugotovilo, da te prožnosti na splošno ne uporabljajo za dosego čim večjih okoljskih in podnebnih koristi. Ne prizadevajo si, da bi s praksami ozelenitve opredelile specifične okoljske in podnebne potrebe ter se nanje osredotočile. Namesto tega skušajo izvajati ozelenitev tako, da je obremenitev zanje in za kmete čim manjša. Komisija ima omejena pooblastila za spodbujanje držav članic k tistim možnostim za izvajanje ozelenitve, ki prinašajo večje okoljske koristi (glej odstavke 51–54).

81

Ozelenitev je imela omejen učinek na izhodišče okoljskih ukrepov v okviru drugega stebra, predvsem zato, ker so bile zaveze, ki so se v okviru teh ukrepov predlagale kmetom, strožje od zahtev ozelenitve tudi pred uvedbo plačil za zeleno komponento (glej odstavke 55–57).

82

Ozelenitev je znatno povečala kompleksnost skupne kmetijske politike, kar glede na rezultate, ki bi se lahko pričakovali od ozelenitve, ni upravičeno (glej odstavke 78–81). Ta kompleksnost izhaja ne nazadnje tudi iz prekrivanj med ozelenitvijo in drugimi okoljskimi instrumenti skupne kmetijske politike (navzkrižna skladnost in okoljski ukrepi drugega stebra), ki povzročajo tveganje mrtvih izgub in dvojnega financiranja. Nekatere odločitve in ukrepi Komisije in držav članic ta tveganja blažijo. Nedavna sprememba sekundarne zakonodaje je obravnavala nekatere pomisleke kmetov in držav članic v zvezi s kompleksnostjo politike. Sodišče je ugotovilo, da je nadzor Komisije nad izvajanjem ozelenitve v državah članicah dober (glej odstavke 58–69).

83

Ozelenitev je podobna dobrim kmetijskim in okoljskim pogojem, saj je v bistvu tudi ta sklop osnovnih okoljskih pogojev, ki se uporabljajo za dohodkovno podporo. Od dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev se razlikuje po tem, da določa višje morebitne kazni za neizpolnjevanje zahtev (glej odstavka 70 in 71).

Priporočilo 1

Za prihodnjo reformo skupne kmetijske politike naj Komisija pripravi celovito intervencijsko logiko za okoljsko in podnebno ukrepanje EU na področju kmetijstva, vključno s specifičnimi cilji in na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj o zadevnih pojavih.

1. Kot del intervencijske logike naj Komisija opredeli potrebe, vložke, procese, izide, rezultate, učinke in ustrezne zunanje dejavnike.
2. Komisija naj opredeli specifične cilje za prispevek skupne kmetijske politike k okoljskim in podnebnim ciljem EU.
3. Da se omogoči zasnova uspešne politike in nato spremljanje in ocenjevanje njenega izvajanja, naj Komisija razvije modele in sklope podatkov o biotski raznovrstnosti, stanju tal (vključno z vsebnostjo ogljika v tleh) in drugih ustreznih okoljskih in podnebnih vprašanjih.

Ciljni rok za izvedbo: konec leta 2019.

Priporočilo 2

Kot pripravo za oblikovanje predloga za prihodnjo reformo skupne kmetijske politike naj Komisija pregleda izvajanje sedanje skupne kmetijske politike in oceni izkušnje z njim. Pri oblikovanju tega predloga naj Komisija upošteva naslednja načela:

1. kmetje naj imajo dostop do plačil v okviru skupne kmetijske politike le, če izpolnjujejo sklop osnovnih okoljskih standardov:
   1. ti standardi naj se uporabljajo za področja, za katera veljajo sedanje zahteve v okviru dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev ter splošne zahteve ozelenitve (tako ene kot druge naj bi presegale zahteve okoljske zakonodaje). S tem bi se poenostavil sistem neposrednih plačil v okviru skupne kmetijske politike, saj bi se preprečile umetne in nejasne razlike med bistveno podobnimi instrumenti,
   2. kazni za neizpolnjevanje teh kombiniranih standardov naj bodo dovolj visoke, da bodo imele odvračilni učinek,
   3. da bi preprečili dvojno financiranje, naj se vsi ti osnovni standardi v celoti vključijo v okoljsko izhodišče za vsak načrtovan ukrep na področju kmetijstva;
2. specifične lokalne potrebe v zvezi z okoljem in podnebjem je mogoče ustrezno obravnavati z okrepljenim načrtovanim ukrepanjem na področju kmetijstva, ki temelji na:
   1. doseganju ciljev smotrnosti
   2. in financiranju, ki odraža oceno povprečnih nastalih stroškov in izpada dohodkov zaradi ukrepov in praks, ki presegajo okoljsko izhodišče;
3. če imajo države članice možnost izbire pri izvajanju skupne kmetijske politike, naj pred izvajanjem dokažejo, da so možnosti, za katere so se odločile, uspešne in učinkovite pri doseganju ciljev politike.

Ciljni rok za izvedbo: konec leta 2019.

To poročilo je sprejel senat I, ki ga vodi Phil WYNN OWEN, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 15. novembra 2017.

Glosar in kratice

Drugi steber skupne kmetijske politike: del skupne kmetijske politike, ki zajema ukrepe za razvoj podeželja.

EFA: površina z ekološkim pomenom – zemljišča na kmetiji, namenjena specifičnim praksam ali značilnostim, ki koristijo okolju. V okviru ozelenitve morajo kmetije običajno vsaj 5 % svojih ornih zemljišč nameniti za površine z ekološkim pomenom.

ESPG: okoljsko občutljivo trajno travinje – parcele trajnega travinja, zlasti tiste, ki se nahajajo v območjih Natura 2000 in jih določijo države članice zaradi njihove pomembnosti za biotsko raznovrstnost, zlasti za zaščitene vrste in habitate travinja. V okviru ozelenitve so te parcele zaščitene pred spremembo rabe zemljišča ali oranjem.

EU: Evropska unija.

GAEC: dobri kmetijski in okoljski pogoji – skupni pojem za sklop temeljnih standardov, ki se uporabljajo v okviru navzkrižne skladnosti in opredeljujejo dobre kmetijske in okoljske pogoje na zemljiščih.

GD AGRI: Generalni direktorat Evropske komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja.

GD CLIMA: Generalni direktorat Evropske komisije za podnebno politiko.

GD ENV: Generalni direktorat Evropske komisije za okolje.

JRC: Skupno raziskovalno središče – generalni direktorat Evropske komisije.

Kmetijsko gospodarstvo: kmetija, tj. vsa zemljišča in živali, ki se nahajajo na ozemlju iste države članice in jih upravlja en sam kmet (ki je lahko fizična ali pravna oseba ali skupina takih oseb) ter ki se uporabljajo za kmetijske dejavnosti.

Natura 2000: največje usklajeno ekološko omrežje ohranitvenih območij na svetu, ki pokriva 18 % kopnega v EU ter precejšnja morska območja.

Navzkrižna skladnost: sistem, ki večino plačil v okviru skupne kmetijske politike povezuje s sklopom temeljnih standardov za ohranjanje dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev na zemljiščih (GAEC) in nekaterimi obveznostmi, t. i. predpisanimi zahtevami ravnanja (PZR). Predpisane zahteve ravnanja so opredeljene v zadevni zakonodaji EU na področju okolja, podnebnih sprememb, javnega zdravja, zdravja živali in rastlin ter dobrobiti živali.

Neposredna plačila: pomoč, dodeljena neposredno kmetom, da se jim zagotovi varnostna mreža. Ta plačila so večinoma v obliki osnovne dohodkovne podpore, ki ni vezana na proizvodnjo. Pripomorejo k stabilizaciji dohodkov kmetov, ki izhajajo iz prodaje na trgih, za katere je značilna volatilnost. Izplačujejo se iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, ki se navadno imenuje „prvi steber” skupne kmetijske politike.

Prvi steber skupne kmetijske politike: del skupne kmetijske politike, ki zajema neposredna plačila kmetom in tržne ukrepe.

PZR: predpisane zahteve ravnanja – skupni pojem za sklop obveznosti, opredeljenih v zadevni zakonodaji EU na področju okolja, podnebnih sprememb, javnega zdravja, zdravja živali in rastlin ter dobrobiti živali, ki se uporabljajo v okviru navzkrižne skladnosti.

Razvoj podeželja: politika EU, ki se navadno imenuje drugi steber skupne kmetijske politike in obravnava ekonomske, okoljske in socialne potrebe podeželskih območij EU. Plačila za razvoj podeželja se izvršujejo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja ob sofinanciranju držav članic.

SKP: skupna kmetijska politika – sklop zakonodaje in praks, ki jih je Evropska unija sprejela, da bi zagotovila skupno in poenoteno politiko na področju kmetijstva. Prvi ukrepi so bili uvedeni leta 1962. Od takrat se je politika prilagajala in razvijala ter je doživela številne reforme.

Učinek mrtvih izgub: stanje, v katerem bi bila subvencionirana dejavnost ali projekt v celoti ali deloma izvedena brez javne pomoči.

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik EU in programov ali upravljavskih tem, ki se nanašajo na posamezna področja proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To poročilo je sprejel revizijski senat I, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Phil Wynn Owen in ki je specializiran za trajnostno rabo naravnih virov. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča Samo Jereb, pri njej pa so sodelovali atašejka v njegovem kabinetu Jerneja Vrabič, vodilni upravni uslužbenec Robert Markus in vodja naloge Michal Machowski. V revizijski ekipi so bili Aris Konstantinidis, Paivi Piki, Carlos Sanchez Rivero, Dainora Venckeviciene in Krzysztof Zalega.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel.: +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2017

PDF	ISBN 978-92-872-8689-5	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/69623	QJ-AB-17-021-SL-N
HTML	ISBN 978-92-872-8651-2	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/010623	QJ-AB-17-021-SL-Q

© Evropska unija, 2017.

Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

STIK Z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: http://europa.eu/contact.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: http://europa.eu/contact.

ISKANJE INFORMACIJ O EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: http://europa.eu.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s spletišča EU Bookshop (http://op.europa.eu/eubookshop) ali jih na tem spletišču naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (http://europa.eu/contact).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1951 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.