Nadzor ribištva v EU: potrebnih je več prizadevanj

Povzetek

I

Cilj skupne ribiške politike (SRP) je zagotoviti dolgoročno trajnostnost staležev rib in ribiškega sektorja. Mnogi staleži so še vedno prelovljeni, zato si je treba še naprej prizadevati za uspešno upravljanje ribištva. SRP zato vključuje ukrepe za omejevanje zmogljivosti ribiške flote in upravljanje ribištva s tem, da določa omejitve glede ulova (na primer kvote) in ribolovne dejavnosti (na primer omejitve ribolovnega napora ali tehnična pravila za nekatere vrste ribolova). Za uspešno SRP sta potrebna zasnova in izvajanje uspešnega nadzornega sistema. Nadzorni sistem za SRP je bil nazadnje reformiran leta 2009, da bi se odpravile takratne resne pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Sodišče v svojem Posebnem poročilu št. 7/2007.

II

Cilj naše revizije je bil odgovoriti na vprašanje: „Ali ima EU učinkovit nadzorni sistem za ribištvo?“

III

Države članice in Komisija so od naše revizije, opravljene leta 2007, in reforme uredbe o nadzoru, dosegle napredek na več področjih. Kljub temu smo ugotovili, da Evropska unija zaradi bistvenih slabosti na večini revidiranih področij še ni vzpostavila dovolj uspešnega nadzornega sistema za ribištvo, ki bi prispeval k uspešnosti SRP. Države članice uredbe EU o nadzoru ribištva še ne izvajajo v celoti, poleg tega bi bilo treba nekatere določbe uredbe spremeniti, da bi države članice lahko uspešno nadzirale ribolovne dejavnosti.

IV

Obiskane države članice niso dovolj preverile točnosti informacij o zmogljivosti svojih flot in informacij o plovilih v registru flote. V uredbi o nadzoru so posebej določena pravila za preverjanje dokumentacije o moči motorja in fizično preverjanje moči motorja, postopki za preverjanje bruto tonaže pa niso določeni. Ugotovili smo, da štiri obiskane države članice niso preverile tonaže svojih ribiških plovil in da dve še nista opravili zahtevanih preverjanj moči motorja. Poleg tega smo ugotovili veliko neujemanj med podatki o plovilih, evidentiranimi v registru flote, in podatki iz podporne dokumentacije.

V

Ugotovili smo, da na splošno vse preučene države članice ustrezno izvajajo ukrepe za upravljanje ribištva. Sistemi držav članic za spremljanje plovil (sistemi VMS), ki uporabljajo satelitsko tehnologijo za sledenje, zagotavljajo pomembne informacije za spremljanje ribolovnih dejavnosti in nadzor nad njimi. Vendar se zaradi uporabe pravil iz uredbe o nadzoru za nadzor 89 % flote EU niso uporabljali sistemi VMS, kar je oviralo uspešno upravljanje ribištva pri nekaterih vrstah ribolova in nekaterih vrstah rib.

VI

Obiskane države članice so dobro upravljale izkoriščanje ribolovnih kvot, ki so jim bile dodeljene. Toda kadar so organi držav članic organizacijam proizvajalcev dovolili upravljanje razdeljevanja kvot, niso vedno vedeli, katera merila so se uporabila pri razdeljevanju kvot posameznim upravičencem. Zaradi tega pomanjkanja preglednosti države članice težko ugotovijo, kdo so dejanski upravičenci do ribolovnih možnosti, zato težko ocenijo morebitne negativne vplive na okolje in lokalno gospodarstvo ter sprejmejo potrebne popravljalne ukrepe, kadar je to ustrezno. Poleg tega to pomanjkanje preglednosti povečuje tveganje, da se specifični interesi nekaterih gospodarskih subjektov prednostno obravnavajo v škodo drugih. Spremljanje skladnosti z ukrepi za upravljanje ribištva je bilo težko, zlasti za plovila, ki niso povezana s satelitskimi sistemi za spremljanje plovil. Vendar smo ugotovili primere dobre prakse, v okviru katerih so profesionalne ribiške organizacije od svojih članov poleg izvajanja ukrepov, ki jih določa skupna ribiška politika, zahtevale tudi izvajanje dodatnih, bolj osredotočenih ohranitvenih ukrepov.

VII

Podatki o ribolovnih dejavnostih, zbrani v okviru uredbe o nadzoru, niso bili dovolj popolni niti zanesljivi. Podatki o ulovu za plovila, katerih deklaracije so v papirni obliki in ki pomenijo bistven del flote EU, so bili nepopolni in pogosto nepravilno evidentirani v podatkovnih zbirkah držav članic. Ugotovljena so bila velika neskladja med prijavljenimi iztovarjanji in poznejšimi evidencami o prvi prodaji. Dve od štirih obiskanih držav članic nista dovolj izmenjavali informacij o dejavnostih plovil iz ene države članice zastave v drugi državi in jim sledili. Postopki držav članic za potrjevanje podatkov niso bili zadostni. Poleg tega so se podatki o celotnem ulovu, ki so jih evidentirale države članice, bistveno razlikovali od podatkov, ki so bili na voljo Komisiji. V skladu z uredbo o nadzoru morajo države članice sporočiti zbirne podatke o ulovu po staležih. Ker pa se ne zahteva podrobno poročanje o ribolovnem območju, velikosti plovil in ribolovnem orodju, so možnosti za podrobno analizo dejavnosti evropske flote omejene.

VIII

Obiskane države članice so na splošno dobro načrtovale in izvedle inšpekcijske preglede ribolova. Vendar je bila uspešnost inšpekcijskih pregledov manjša, ker inšpektorji niso imeli dostopa do informacij o plovilih v realnem času. Države članice so vzpostavile standardizirane inšpekcijske postopke, vendar smo ugotovili primere, v katerih inšpektorji niso uporabili razpoložljivih predlog za poročanje. O rezultatih inšpekcijskih pregledov se ni vedno pravilno poročalo v nacionalnih podatkovnih zbirkah. Ugotovili smo še, da kazni, ki so se uporabljale, niso vedno imele odvračilnega učinka. Sistem točk, ena izmed glavnih inovacij veljavne uredbe o nadzoru, katere namen je zagotoviti enako obravnavo subjektov v ribiškem sektorju, se je v obiskanih državah članicah in celo znotraj držav članic izvajal v zelo različnem obsegu. Nazadnje, trenutno ni nobenega evropskega registra kršitev in kazni, ki bi omogočal boljše spremljanje dodeljenih točk, uspešnejšo analizo tveganja in večjo preglednost med državami članicami.

IX

Komisiji in državam članicam smo dali več priporočil za izboljšanje zanesljivosti informacij o ribiških flotah, spremljanja izvajanja ukrepov za upravljanje ribištva, zanesljivosti podatkov o ribištvu ter izvajanja inšpekcijskih pregledov in kazni.

Uvod

Skupna ribiška politika

01

Glavni cilj skupne ribiške politike (SRP), kot je bila nazadnje spremenjena leta 2013, je zagotoviti dolgoročno okoljsko, gospodarsko in družbeno trajnostnost ribiškega sektorja in sektorja akvakulture. Doseganje tega cilja je bilo izziv, saj so se nekateri staleži rib v vodah Evropske unije v preteklosti zmanjšali zaradi prelova. Zato je cilj SRP zmanjšati pritisk na staleže rib z uporabo previdnostnega pristopa² in določitvijo omejitev ulova na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih informacij o virih, njen cilj pa je tudi doseči ravnovesje med zmogljivostjo flote in razpoložljivimi ribolovnimi viri. EU je zato določila zgornjo mejo zmogljivosti evropske flote, ki naj bi sčasoma dosegla ravnovesje med zmogljivostjo in razpoložljivimi ribolovnimi možnostmi (glej okvir 1), in ukrepe za upravljanje ribištva, da bi se zagotovila trajnostnost ribiškega sektorja.

02

Kljub temu je iz najnovejšega znanstvenega mnenja razvidno, da je kljub nekaterim izboljšavam mnogo staležev še vedno prelovljenih, zlasti v Sredozemskem morju in Črnem morju. Slika 1 prikazuje stanje različnih staležev rib po morskih bazenih.

03

Ukrepe za upravljanje, ki jih je sprejela Evropska unija, je mogoče razdeliti v dve glavni kategoriji (glej okvir 2):

• ukrepi za nadzor izložkov, ki vključujejo predvsem omejevanje količine ulova za nek ribolov, zlasti s celotnim dovoljenim ulovom (TAC) in kvotami;
• ukrepi za nadzor vložkov, ki se nanašajo na uporabljena ribolovna sredstva in vključujejo pravila o dejavnostih flote, na primer omejitve dostopa ribiških plovil do nekaterih voda, nadzor ribolovnega napora za reguliranje ribolovne zmogljivosti in uporabe plovil in tehnične ukrepe, ki urejajo uporabo ribolovne opreme, ter obdobja in geografska območja, v oziroma na katerih je ribolov dovoljen.

Nadzorni sistem SRP

04

Da bi lahko SRP zagotovila trajnostnost staležev rib in ribiškega sektorja, mora vzpostaviti učinkovit nadzorni sistem za ukrepe SRP za upravljanje flot in ribištva. To vključuje nadzor zmogljivosti in dejavnosti flote, izvajanja ukrepov za upravljanje in izvršilnih ukrepov v primeru ugotovljenih kršitev in po potrebi kazni. Poleg tega je treba vzpostaviti okvir za zagotovitev zanesljivosti podatkov o flotah in ulovu, da bi se omogočilo izvajanje ustreznih ukrepov za upravljanje ribištva in podprla znanstvena poročila.

05

Čeprav se SRP izvaja že od 70-ih let 20. stoletja, so bili prvi nadzorni sistemi vzpostavljeni v 90-ih letih 20. stoletja. Vendar ti sistemi niso zadostovali za zagotovitev skladnosti s SRP. Sodišče je o teh problemih poročalo leta 2007.³ Po objavi našega poročila so bile z uredbo Sveta o nadzoru leta 2009 in izvedbenimi pravili Komisije leta 2011 sprejete obsežne reforme nadzornega sistema SRP⁴.

06

V skladu z uredbo o nadzoru so države članice odgovorne za izvajanje nadzora, poleg tega pa morajo dodeliti ustrezna sredstva in vzpostaviti potrebne strukture za izvajanje nadzora vzdolž celotne proizvodne verige. Glede nadzora ribiške flote, upoštevanja ukrepov za upravljanje, poročanja, inšpekcijskih pregledov in kazni obstajajo posebne zahteve. Ključna orodja za upravljanje flote vključujejo register flote (ki vsebuje vse značilnosti ribiških plovil, dovoljenja za gospodarski ribolov, dovoljenja za ribolov itd.) in satelitske sisteme za spremljanje položaja plovil.

07

Zahteve glede poročanja, ki veljajo za plovila, so odvisna od velikosti plovila, pri čemer se za plovila, krajša od 10 m, ne uporabljajo nobene zahteve glede poročanja, za večja plovila pa veljajo zahteve glede elektronskega poročanja (za več informacij glej Prilogo I). Slika 2 prikazuje sestavo flote EU:

• zahteve glede evidentiranja ribolovnih dejavnosti ne veljajo za plovila, krajša od 10 m,
• plovila, dolga od 10 do 12 metrov, morajo informacije o ulovu in iztovarjanju predložiti v papirni obliki;
• plovila, daljša od 12 m, morajo informacije o ulovu in iztovarjanju predložiti v elektronski obliki. Plovila, dolga od 12 m do 15 m, pa se lahko izvzamejo iz zahtev glede elektronskega poročanja.

08

Nadzorni sistem bi bilo treba izvajati z nadzornimi in inšpekcijskimi dejavnostmi. V skladu z uredbo o nadzoru morajo države članice v primeru neskladnosti uporabiti uspešne, sorazmerne in odvračilne kazni. Vsaka država članica se v skladu z načelom subsidiarnosti odloči, katere kazni bo uporabila. Države članice morajo od leta 2012 izvajati sistem kazenskih točk za imetnike dovoljenj za gospodarski ribolov in kapitane ribiških plovil, da bi se zagotovila poštena uporaba kazni. Te točke se dodelijo v primeru resnih kršitev veljavnih pravil o izvajanju SRP. Kadar je ugotovljenih več resnih kršitev, lahko zbrane točke privedejo do začasnega in nazadnje dokončnega odvzema dovoljenja za gospodarski ribolov in neupravičenosti do finančnih sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.

Vloga Komisije in Evropske agencije za nadzor ribištva

09

Komisija spremlja splošno izvajanje SRP v državah članicah. Od držav članic prejema relevantne podatke, predvsem o ulovu, uporabi kvot, ribolovnem naporu in zmogljivosti ribiške flote. Komisija lahko tudi izvaja revizije in inšpekcijske preglede ter sodeluje pri nacionalnih inšpekcijskih pregledih.

10

Kadar ugotovi, da nacionalni organi ribolovnih pravil ne izvajajo pravilno, poskuša zadevo najprej rešiti s posvetovanjem. Ribolov lahko ustavi, dokler zadeva ni rešena. Za izboljšanje razmer lahko pripravi tudi akcijski načrt, o katerem se dogovori z nacionalnimi organi. Če država članica ne sprejme ustreznih ukrepov, lahko Komisija začne postopek za ugotavljanje kršitev zoper zadevno državo članico.

11

Evropska agencija za nadzor ribištva (EFCA) pomaga zagotavljati uspešno in enotno uporabo pravil SRP med celotnim operativnim usklajevanjem nadzornih in inšpekcijskih dejavnosti držav članic sodeluje. Odgovorna je tudi za usklajevanje skupnih nadzornih in inšpekcijskih dejavnosti držav članic.⁵ Vendar ti posebni vidiki med revizijo niso bili analizirani.

Obseg revizije in revizijski pristop

12

Osredotočili smo se na ustreznost glavnih zahtev uredbe o nadzoru ribištva in izvajanje teh zahtev v obiskanih državah članicah. Skušali smo odgovoriti na splošno revizijsko vprašanje: „Ali je v EU vzpostavljen učinkovit nadzorni sistem za ribištvo?“ Glavno revizijsko vprašanje smo dodatno razdelili na naslednja podvprašanja:

1. Ali imajo države članice na voljo zanesljive informacije o značilnostih svoje flote? Da bi odgovorili na to vprašanje, smo preučili, kako države članice preverjajo komponente zmogljivosti flote (v smislu kW in BT) in ali posodabljajo register flote.
2. Ali se ukrepi za upravljanje ribištva dobro izvajajo? V okviru tega podvprašanja smo preverili, kako države članice uporabljajo sisteme za spremljanje plovil ter kako upravljajo ribolovne kvote, ureditve ribolovnega napora in tehnične ukrepe. Preučili smo splošna vprašanja in nismo se osredotočili na noben specifičen ribolov.
3. Ali so podatki, ki so potrebni za upravljanje ribištva, popolni in zanesljivi? Za odgovor na to podvprašanje smo preučili, kako države članice zagotavljajo, da so podatki o ulovu in deklaracije o iztovarjanju celoviti, dosledni in potrjeni. Preverili smo, kako si države članice izmenjujejo informacije o upravljanju, zlasti kadar plovila ene države članice zastave⁶ ribarijo v vodah druge. Proučili smo še, kako Komisija konsolidira podatke držav članic.
4. Ali se inšpekcijski pregledi in kazni ustrezno načrtujejo, izvajajo in uporabljajo? Preučili smo, kako so države članice načrtovale in izvajale svoje ribolovne inšpekcijske preglede ter poročale o njih. Preučili smo tudi, ali države članice po inšpekcijskih pregledih naložijo uspešne kazni. V zvezi s tem smo zlasti obravnavali, ali so bile kazni odvračilne in kako se je sistem kazenskih točk izvajal v praksi.

13

Revizijo smo opravili med aprilom in oktobrom 2016. Zajemala je obiske Evropske komisije in štirih držav članic (Španije, Francije, Italije in Združenega kraljestva (s poudarkom na Škotski⁷)). Te države članice so bile izbrane, ker pomenijo več kot polovico zmogljivosti flote EU in skoraj polovico ulova rib v EU, poleg tega so bile njihove flote aktivne v Atlantskem oceanu in Sredozemskem morju, ki se zelo razlikujeta glede ukrepov za upravljanje ribolova in flote.

Opažanja

Informacije o značilnostih flote, navedene v registru, niso bile vedno točne in preverjene

14

SRP za zmanjšanje pritiska na staleže določa obvezne zgornje meje zmogljivosti flote za države članice in ukrepe upravljanja za specifične staleže rib ali zadevni ribolov. Države članice potrebujejo zanesljive in posodobljene informacije o zmogljivosti in tehničnih lastnostih svojih ribiških plovil, da bi zagotovile upoštevanje zgornje meje zmogljivosti in veljavnih ukrepov upravljanja. Zato smo preučili, kako države članice preverjajo kilovate (kW) in bruto tonažo (BT) svojih plovil in spremljajo zanesljivost svojih registrov flot.

Preverjanja ribolovne zmogljivosti so bila nepopolna

15

Države članice morajo v skladu z uredbo o nadzoru preveriti skladnost z zanje odobreno zgornjo mejo zmogljivosti, in sicer v kilovatih (kW) in bruto tonaži (BT), ki ju SRP uporablja kot kazalnika zmožnosti plovila za ribolov. Odobrena zmogljivost plovil je evidentirana v registru flote.

16

Toda kljub temu, da je to določeno v uredbi o nadzoru, podrobna pravila o bruto tonaži flote še niso bila sprejeta. zato države članice niso izvajale celovitih meritev svojih plovil. Določa pa postopke za preverjanje moči motorja. V skladu z uredbo morajo države članice od januarja 2012 izvajati analizo tveganja in izbrati reprezentativni vzorec, za katerega morajo opraviti poglobljeno preverjanje dokumentacije, ni pa določeno, kako pogosta morajo biti ta preverjanja. Če se pri preverjanju ugotovi, da so podatki o plovilu morda nepravilni, je treba moč motorja fizično preveriti.⁸ Čeprav so za fizično preverjanje potrebni precejšnji viri, se z njim lahko odkrijejo morebitne spremembe moči motorja po odobritvi plovila in njegovega motorja. Po navedbah v poročilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu iz leta 2016 o prizadevanjih držav članic v letu 2014 za vzpostavitev trajnostnega ravnovesja med ribolovno zmogljivostjo in ribolovnimi možnostmi⁹ je 17 od 23 evropskih obalnih držav sprejelo načrte vzorčenja, da bi moč motorja preverile do konca leta 2015.

17

Od štirih obiskanih držav sta le Španija in Združeno kraljestvo (Škotska) izvedla to preverjanje na podlagi zahtevanega načrta vzorčenja. Podrobnosti so navedene v okviru 3.

18

Francija je dokončala analizo tveganja in začela izvajati preglede dokumentacije v zvezi z močjo motorja. V času naše revizije rezultati niso bili na voljo. Po podatkih, prejetih med revizijo, Italija še ni začela izvajati postopka.

19

Glede na poročilo Komisije o zmogljivosti flote iz leta 2016 so vse obalne države članice upoštevale zgornje meje za zmogljivost svojih flot (glej sliko 3). Šest držav (Bolgarija, Grčija, Hrvaška, Italija, Romunija in Slovenija) pa je dosegalo skoraj 95 % svoje zgornje meje zmogljivosti v kW, zato je bilo tveganje, da jo bodo presegle, večje. Na koncu leta 2015 sta le Hrvaška in Bolgarija sprejeli načrt vzorčenja za pregled moči motorja.

20

Čeprav pregledov, ki so jih izvedli španski organi (glej okvir 3), ni mogoče ekstrapolirati na preostalo floto, opozarjajo na pomembnost sistematičnega pristopa k fizičnemu preverjanju moči motorja, zlasti za države članice, ki se približujejo zgornji meji zmogljivosti flot.

Informacije v nacionalnih registrih flot niso bile vedno pravilne

21

Vsaka država članica vodi nacionalni register, tj. podatkovno zbirko, v kateri morajo biti v skladu z zakonodajo EU registrirana vsa ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo zadevne države članice. Evropska komisija vodi register flote EU, v katerem so relevantne informacije o plovilih, ki jih države članice redno pošiljajo iz svojih nacionalnih registrov. Te informacije so na primer ime plovila in registrska številka, glavno in pomožno ribolovno orodje, skupna dolžina, bruto tonaža (BT) in moč motorja (kW).

22

Register ribiške flote je glavno orodje SRP. Omogoča spremljanje upoštevanja zgornjih mej zmogljivosti ribiške flote in zagotavlja osnovne podatke za ukrepe upravljanja, kot so omejitve glede ribolovnega orodja, obveznosti plovil glede poročanja in sistem za spremljanje plovil.

23

Preverili smo točnost nacionalnih registrov in za tri od štirih držav članic ugotovili precejšnje število neskladij med registri in referenčnimi dokumenti v zvezi z vzorcem¹⁰ plovil (glej okvir 4). Nezanesljive informacije v registru zmanjšujejo zanesljivost registra EU kot glavnega orodja za upravljanje SRP.

24

Države članice morajo vsake tri mesece posodobiti register EU, dodatne posodobitve pa so potrebne ob vsaki večji spremembi. Na podlagi primerjave podatkov iz nacionalnih registrov s podatki iz registra EU na koncu leta 2015 smo ugotovili, da je register EU na splošno posodobljen in se ujema z informacijami iz nacionalnih registrov, Italija pa je bila med obiskanimi državami članicami edina izjema.

Ukrepi za upravljanje ribištva so se izvajali pravilno, ugotovljene pa so bile velike vrzeli v zahtevah glede nadzora majhnih plovil

25

Spremljanje ribolovnih dejavnosti je glavni del vsake politike trajnostnega ribolova in omogoča zbiranje informacij, ki se uporabljajo pri razvoju in oceni ustreznih ukrepov za upravljanje ribištva.¹¹ Kakovost tega spremljanja bo vplivala na uspešnost ukrepov upravljanja.

26

SRP vsebuje sveženj ukrepov za upravljanje ribištva (glej odstavek 3 in okvir 2), vključno s kvotami, omejitvami ribolovnega napora in tehničnimi ukrepi za specifičen ribolov. Države članice morajo tudi izvajati in spremljati ukrepe za upravljanje ribištva, opredeljene v nacionalni in mednarodni zakonodaji (vključno z resolucijami regionalnih organizacij za upravljanje ribištva), ter zagotoviti, da plovila EU in tuja plovila, ki opravljajo ribolov v vodah EU, upoštevajo veljavna pravila in omejitve.

Sistemi za spremljanje plovil zagotavljajo pomembne informacije za spremljanje, vendar izključujejo velik del ribiške flote

27

Države članice morajo v skladu z uredbo o nadzoru vzpostaviti center za spremljanje ribištva, ki samodejno obdeluje podatke o ribiških plovilih, ki plujejo pod njihovo zastavo, zbrane s sistemom za spremljanje plovil (sistem VMS). Podatke, kot so identifikacija plovila, položaj, datum, čas, smer in hitrost, posredujejo satelitske naprave za sledenje, nameščene na plovilu (glej sliko 4). S tem se zagotovijo pomembne informacije v realnem času za spremljanje ribolovnih dejavnosti in načrtovanje inšpekcijskih pregledov. Na podlagi informacij o hitrosti in položaju, pridobljenih od plovila, lahko center za spremljanje ribištva na primer ugotovi, ali ribiško plovilo ribari na zaprtem območju. Potem lahko preveri, ali ima plovilo potrebno dovoljenje ali dovoljene lastnosti za opravljanje ribolovnih dejavnosti na tem območju.

28

V obiskanih državah članicah so se sistemi VMS na splošno pravilno uporabljali za načrtovanje inšpekcijskih pregledov in spremljanje ribolovnih dejavnosti plovil, povezanih s sistemom. Za razliko od drugih obiskanih držav pa sistem v Italiji, kadar so ribiška plovila vstopila na zaprta ribolovna območja, na to ni samodejno opozoril, na podlagi česar bi lahko organi preverili, ali imajo plovila dovoljenje za ribolov. Države članice v nekaterih primerih določijo strožje pogoje od tistih iz uredbe o nadzoru. Za boljše preverjanje dejavnosti plovil v okviru nacionalnega načrta za upravljanje v Sredozemlju¹² je Španija na primer od vseh plovil z zaporno plavarico¹³ in plovil z vlečno mrežo¹⁴, ne glede na njihovo velikost, zahtevala, da so povezana s sistemom VMS. Poleg tega so nekateri regionalni organi v Španiji zahtevali, da se vsa plovila, ki ribarijo na nekaterih zaščitenih območjih, opremijo s preprostejšimi sistemi lokalizacije (ki niso sistemi VMS).

29

V skladu z uredbo o nadzoru je treba opremo VMS namestiti na vsa ribiška plovila, dolga vsaj 12 m. Države članice lahko izvzamejo plovila, krajša od 15 m, če ta plovila ribarijo samo v vodah svoje države članice zastave ali če od odhoda iz pristanišča do vrnitve vanj na morju nikoli niso dlje kot 24 ur.

30

Pri analizi informacij v registru flote EU smo ugotovili, da 2 % plovil, ki so bila daljša od 15 m in so imela dovoljenje za gospodarski ribolov, v nasprotju z zahtevami iz uredbe o nadzoru niso bila opremljena s sistemom VMS. Komisija je odkrila to nepravilnost, ki pa v času revizije ni bila odpravljena.

31

Zaradi omejenosti zahtev iz uredbe o nadzoru 31. decembra 2015 89 % ribiških plovil EU, vključenih v register EU, ni bilo opremljenih s sistemom VMS (glej sliko 5). Od teh plovil jih je bilo 95 % krajših od 12 m, zanje pa v skladu z uredbo o nadzoru sistem VMS ni potreben. Države članice so iz obveznosti namestitve sistema VMS izvzele večino plovil, dolgih od 12 m do 15 m (79 %). Strinjamo se, da je treba preprečiti preobremenitev upravljavcev majhnih plovil z dragimi in kompleksnimi sistemi lokalizacije, vendar to, da pomemben del ribiške flote ni opremljen s sistemom VMS, pomeni veliko vrzel v sistemu za upravljanje ribištva, saj:

• se lahko plovila, ki niso opremljena s sistemom VMS (ali drugimi sistemi za ugotavljanje lokacije, smeri in hitrosti plovil na daljavo) in vstopajo na območja, na katerih je ribolov omejen, ali ribarijo ob nedovoljenem času, odkrijejo le z zračnim ali morskim nadzorom (patruljna plovila). Območja z omejenim ribolovom in obdobja prepovedi ribolova so pomembni tehnični ukrepi za obnovitev staležev,
• plovila, dolga od 12 m do 15 m, se lahko izvzamejo iz zahteve glede namestitve sistema VMS in predložitve elektronskih deklaracij, če so na morju manj kot 24 ur ali ribarijo le v teritorialnih vodah. Vendar se ti pogoji brez sistema VMS težko preverjajo, razen če pristaniški organi od plovil zahtevajo, da jih ob prihodu v pristanišče in odhodu iz njega obvestijo, kot na primer v Italiji,
• plovila z dovoljenjem za ribolov v okviru ureditve ribolovnega napora se lahko uspešno preverjajo le, če so opremljena s sistemom VMS, razen če dovolj hitro zagotovijo druge informacije (z ribolovnim ladijskim dnevnikom v elektronski ali papirni obliki¹⁵ ali potrdili o prodaji z navedbami časa in območja), česar pa pogosto ne naredijo (glej okvir 5),
• podatkov o dejavnostih ni mogoče navzkrižno preveriti (ulovljene vrste in količine v primerjavi z območjem ulova, sporočenim s sistemom VMS). To ovira tudi samodejni nadzor uporabe kvot.

32

Plovila brez sistema VMS so običajno krajša od 15 m. Čeprav količine rib, ki jih ulovijo posamezna plovila, morda niso velike, je lahko njihov skupni ulov pri nekaterih vrstah ribolova in zlasti njihov učinek na nekatere vrste rib precejšen. Do tega prihaja zlasti v Sredozemlju, kjer je večina plovil krajših od 15 m, stanje številnih staležev pa resno (glej sliko 1).

Upravljanje celotnega dovoljenega ulova, kvot in ureditev ribolovnega napora je bilo na splošno dobro, vendar je bilo v nekaterih primerih težko spremljati tehnične ohranitvene ukrepe

33

Kot je opisano v uvodu (odstavek 3 in okvir 2), upravljanje ribolovnih virov EU temelji predvsem na celotnem dovoljenem ulovu ali ribolovnih možnostih, ki se določijo za iste staleže ter ki si jih države EU delijo v obliki nacionalnih kvot, ureditev ribolovnega napora in tehničnih ukrepov. Priloga II vsebuje dodatne informacije v zvezi s tem, kako so obiskane države članice izvajale kvote in ureditve ribolovnega napora. V skladu s SRP morajo države članice razdeliti nacionalne kvote na podlagi preglednih in objektivnih meril. Ta merila lahko upoštevajo vpliv ribolova na okolje (npr. vrsto ribolovnega orodja ali tehniko, ki jo uporabljajo plovila), preteklo skladnost, prispevek k lokalnemu gospodarstvu in pretekle ravni ulova.

34

Prakse držav članic so bile različne, o njih pa Komisija ni bila v celoti obveščena. Nekatere so dodelile kvote neposredno ribiškim plovilom, nekatere pa so upravljanje kvot prepustile organizacijam proizvajalcev. V zadnjem primeru država članica ni bila vedno seznanjena s tem, na podlagi katerih meril so bile kvote razdeljene, niti s količinami, dodeljenimi posameznim upravičencem. Tako je bilo na primer na Škotskem in v Franciji za večino vrst. Zaradi slabe preglednosti države članice težko ugotovijo, kdo so dejanski upravičenci do ribolovnih možnosti ter kakšne so njihove ribolovna oprema in lastnosti, zato na primer tudi težko ocenijo morebitne negativne vplive na okolje in lokalno gospodarstvo ter sprejmejo potrebne popravljalne ukrepe, kadar je to ustrezno. Nepregledno razdeljevanje kvot povečuje tveganje, da imajo specifični interesi nekaterih gospodarskih subjektov prednost v škodo drugih.

35

Države članice morajo zagotoviti, da kvote niso presežene. Kadar je razpoložljiva kvota za neko vrsto izčrpana, mora država članica ustaviti ribolov in o tem obvestiti Komisijo. Komisija zagotavlja državam članicam uporabo sistema za izmenjavo informacij, ki jim omogoča tudi upravljanje kvot in medsebojni prenos omejitev. Komisija ob koncu leta primerja dodeljene kvote (vključno s prenosi, prejetimi od drugih držav članic) in kvote, ki so jih države članice porabile. Če je bila poraba pri eni ali več vrstah večja od dodeljenih kvot, se kvote za te vrste odštejejo od kvot, ki bodo zadevni državi članici dodeljene naslednje leto.

36

V štirih obiskanih državah članicah smo preučili vzpostavljeni sistem za spremljanje porabe kvot. Ugotovili smo, da se je poraba pozorno spremljala na podlagi posebnih postopkov, ki so od držav članic zahtevali velik upravni napor (glej Prilogo II). Ti postopki so v zvezi z vrstami, za katere se uporabljajo kvote, odtehtali slabosti, ugotovljene v upravljanju splošnih podatkov o ulovu (glej odstavke od 42 do 71). Deklaracije v zvezi s porabo kvot leta 2015, ki so jih države članice predložile Komisiji, smo primerjali s podatki o ulovu, ki so jih predložile države članice (za Španijo, Italijo in Združeno kraljestvo so to podatki o posameznih plovilih). Pri tem večjih razlik nismo ugotovili.

37

Države članice so upravljale opredeljene omejitve za ureditve ribolovnega napora (glej okvir 2) tako, da so dovoljenja za ribolov dodelile plovilom, ki so izpolnjevala predpisane pogoje (npr. glede lastnosti plovil ali ribolovnega orodja). Največje dovoljeno število dni za ribolovne dejavnosti je bilo določeno na podlagi skupne zmogljivosti plovil z dovoljenjem. Države članice so uporabo tega ribolovnega napora na splošno spremljale tako, da so ročno izračunale število dni, ko so bila plovila na morju. V nekaterih primerih je bilo te informacije težko pridobiti, če plovila niso bila opremljena s sistemom VMS in so morale države članice uporabiti druge informacije, na podlagi katerih so lahko ugotovile ali ocenile to število dni (kot so ladijski dnevniki ali potrdila o prodaji). Države članice so število dni na morju izračunavale na različne načine.¹⁶ Kadar se ureditev uporablja v različnih državah članicah, lahko to povzroči razlike v dejanskem času za ribolov, ki ga posamezna država članica dodeli plovilom, in netočnosti v izračunu konsolidirane porabe ribolovnega napora.

38

Veljavnih je več kot 30 uredb s tehničnimi ribolovnimi ukrepi (glej okvir 2), ki se uporabljajo za vode EU in vode, ki niso del EU, v katerih plovila EU izvajajo ribolov. Komisija je marca 2016 predložila predlog uredbe o tehničnih ukrepih s poudarkom na regionalizaciji in poenostavitvi.¹⁷

39

Tehnični ukrepi so zlasti pomembni za Sredozemsko morje, kjer sistem za upravljanje ribištva za razliko od Atlantika ne temelji na kvotah in staleži rib niso v dobrem okoljskem stanju (glej sliko 1). Po navedbah Komisije¹⁸ je po ocenah 95 % staležev rib v Sredozemlju prelovljenih.

40

Ugotovili smo, da je za ribiče izvajanje, za inšpektorje pa nadzor tehničnih ukrepov zapleten, saj je teh ukrepov v Sredozemlju zelo veliko.¹⁹ To so potrdile tudi zainteresirane strani²⁰, s katerimi smo se pogovorili. Poleg tega so bila ribiška plovila, ki opravljajo ribolov v Sredozemlju, večinoma mala²¹ ter zato izvzeta iz obveznosti glede sistema za spremljanje plovil in elektronskih sistemov obveščanja. To je še en dejavnik, ki ovira upravljanje ribištva, saj omejuje možnosti nadzora dejavnosti in ulova flote.

41

Ugotovili smo, da profesionalne ribiške organizacije, zlasti v Španiji in Franciji, od svojih članov zahtevajo, da poleg ukrepov, ki jih določa SRP, izvajajo dodatne tehnične in kontrolne ukrepe (npr. dodatne časovne prekinitve poleg tistih, ki jih določijo organi, večji najmanjši dovoljeni obseg ulova, obveznosti glede sistemov VMS za majhna plovila, dodatni medsebojni pregledi). Ti ukrepi so bili bolje prilagojeni posebnostim zadevnih regij, zato so jih ribiči lažje razumeli in izvajali. Ta ozaveščenost in zavezanost na regionalni ravni se lahko izkoristita, zlasti v okviru prihodnjega regionalnega postopka odločanja (glej odstavek 38).

Podatki o ribištvu, zbrani v okviru uredbe o nadzoru, niso bili popolni niti zanesljivi

42

Da bi se dosegel cilj trajnostnega izkoriščanja ribolovnih virov, je treba doseči ravnovesje med obstoječimi ravnmi staležev in ribolovno intenzivnostjo. Zanesljivi in celoviti podatki o ulovu rib so zelo pomembni za znanstveno oceno staležev in sprejetje ustreznih ukrepov upravljanja za ohranitev ali obnovitev staležev. Ko se ukrepi odobrijo, jih je treba pravilno izvajati in nadzirati dejavnosti flote.

43

Uredba o nadzoru določa, da morajo vsa plovila s skupno dolžino 10 metrov ali več predložiti sklop dokumentov v elektronski (prek sistema za elektronsko poročanje (ERS²²)) ali papirni obliki. Ta sklop mora vključevati ladijske dnevnike, deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji za količine, ki presegajo predpisani prag. Določbe uredbe o nadzoru in postopki, ki jih uporabljajo posamezne revidirane države članice so navedeni v Prilogi I.

44

Države članice morajo v skladu z uredbo o nadzoru izvajati navzkrižne preglede, s čimer zagotovijo, da so njihovi podatki ustrezne kakovosti. Navzkrižni pregledi zajemajo podatke, pridobljene s sistemom VMS, podatke o ribolovnih dejavnostih, informacije o prodaji, podrobnosti o dovoljenjih za ribolov in dovoljenjih za gospodarski ribolov ter podatke iz poročil o inšpekcijskih pregledih.

45

Informacije o ribolovnih dejavnostih, ki jih države članice predložijo v skladu z uredbo o nadzoru (o iztovarjanju, ulovu in naporu), se uporabljajo tudi v druge namene. So glavni vir informacij, na podlagi katerih države članice izpolnjujejo obveznost zagotavljanja statističnih podatkov o iztovorih v skladu z zakonodajo.²³ So tudi vir za okvir za zbiranje podatkov (glej Prilogo III), ki je bil vzpostavljen za podporo znanstvenega svetovanja v zvezi s SRP.

46

Preučili smo zanesljivost zadevnih podatkov o ulovu, ki jih je imela na voljo Komisija in so bili pridobljeni iz naslednjih virov:

• ribolovnih ladijskih dnevnikov ali enakovrednih dokumentov, ki se uporabljajo za evidentiranje ulova;
• deklaracij o iztovarjanju, v katerih so navedene dejanske iztovorjene količine, in
• potrdil o prodaji, v katerih so navedene količine, prodane prvemu kupcu.

Podatki o ulovu, ki so jih imele države članice za majhna plovila brez elektronskih deklaracij, so bili nepopolni in v nekaterih primerih nepravilni

47

Zanesljivi celoviti podatki o ribolovnih dejavnostih so bistveni za uspešno upravljanje ribištva. Da bi se podatki lahko konsolidirali in uporabljali na ravni EU, je treba zagotoviti njihovo primerljivost med državami članicami in jih pravočasno predložiti.

48

V skladu z uredbo o nadzoru plovilom, krajšim od 10 m, ni treba poročati o ulovu in iztovarjanju. Države članice morajo spremljati dejavnosti teh plovil, da bi zagotovile njihovo skladnost s pravili SRP na podlagi načrtov vzorčenja, ali od njih zahtevati, da predložijo potrdila o prodaji ali mesečne deklaracije o svojem ulovu. Države članice lahko tudi od kapitanov teh plovil zahtevajo vodenje ladijskega dnevnika.

49

Ugotovili smo, da Francija in Škotska zahtevata, da morajo plovila, krajša od 10 m, voditi poenostavljen ribolovni ladijski dnevnik. V Španiji je bilo treba vse prodaje izvesti prek dražbenega centra, potrdila o prodaji pa so bila na voljo.

50

Italija ni zbirala podatkov o ulovu ali iztovoru za plovila, krajša od 10 m. Poleg tega so lahko ta plovila v skladu z uredbo o nadzoru (glej Prilogo I) prodajala neposredno potrošniku, ne da bi morala prodajo prijaviti. Vendar Italija v nasprotju z določbami uredbe o nadzoru ni izvajala načrta vzorčenja za zbiranje podatkov o ribolovnih dejavnostih za to kategorijo plovil. Namesto tega je uporabila informacije, ki so bile zbrane za druge namene²⁴, z drugačno metodo zbiranja in cilji, drugačnimi od tistih iz uredbe o nadzoru, informacije pa niso temeljile na analizi tveganja in so bile pridobljene več mesecev po izvajanju ribolovnih dejavnosti.

51

Delež plovil v obiskanih državah članicah²⁵, ki za sporočanje podatkov uporabljajo deklaracije v papirni in elektronski obliki, je prikazan na sliki 6. Razvidno je, da je elektronske deklaracije uporabljalo razmeroma malo plovil. V Španiji in Italiji je bila večina plovil, dolgih od 12 m do 15 m (85 % oziroma 90 % plovil), izvzeta iz obveznosti predložitve elektronskih deklaracij.

52

Pri deklaracijah v papirni obliki je tveganje napak v podatkovnih zbirkah držav članic o ulovu večje. Zato smo pregledali vzorec deklaracij o ulovu in iztovarjanju v papirni obliki ter ga primerjali z vnosi v podatkovnih zbirkah držav članic o ulovu. Preverili smo še, ali so imela plovila v registru flote aktiven status.

53

Pri revizijskem selu se je pokazalo, da so informacije nepopolne, ugotovljene so bile napake pri prepisu podatkov in v nekaterih primerih se je evidentiral ulov za plovila, ki so imela v registrih flot neaktiven status. V okviru 5 so navedene glavne ugotovljene pomanjkljivosti.

54

Podatki o ulovu so pomemben vir informacij za znanstveno analizo in svetovanje²⁷ ter za oceno pritiska na staleže rib. Zanesljivost teh informacij je manjša zaradi vrzeli v podatkih o ulovu za plovila, krajša od 10 m, in ugotovljenih slabosti pri obravnavanju deklaracij o ulovu v papirni obliki. Tudi Komisija je poudarila²⁸ potrebo po točnih podatkih o ulovu in opozorila na to, da teh informacij za majhna plovila, za katera se ne uporabljajo zahteve glede poročanja o ulovu, ni.

Podatki o prodaji niso bili dovolj izčrpni ali skladni z deklaracijami o iztovarjanju

55

Države članice morajo v skladu z uredbo o nadzoru navzkrižno preveriti informacije o ribolovnih dejavnostih (na primer informacije o ulovu in iztovarjanju ter potrdila o prodaji). Ti ukrepi bi morali izboljšati zanesljivost podatkov o ulovu.

56

Navzkrižno smo preverili deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji za vzorec plovil (glej opombo 11). Ugotovili smo, da potrdila o prodaji niso vedno na voljo ter da so med deklaracijami o iztovarjanju in količinami, ki so evidentirane kot prodane, velike nepojasnjene razlike. Ob upoštevanju tega, da države članice potem na podlagi teh virov informacij potrjujejo podatke, so glede na obseg ugotovljenih razlik v vzorcu mogoče precejšnje izboljšave. Podrobnosti so navedene v okviru 6.

Sistem izmenjave informacij med državami članicami je bil neuspešen

57

Države članice morajo v skladu z uredbo o nadzoru zagotoviti izmenjavo informacij, kar je pomembno za obravnavanje pogostih primerov, ko plovila neke države članice lovijo, iztovarjajo ali prodajajo ulov v drugih državah članicah. Komisija je za namene te izmenjave državam članicam dala na voljo spletno platformo, vendar te vrste izmenjave informacij med državami članicami ne spremlja.

58

Za revidirane države članice smo navzkrižno preverili podatke o iztovoru za plovila neke države članice in podatke drugih revidiranih držav članic. Ugotovili smo, da je Francija ulov španskih plovil, iztovorjen v Združenem kraljestvu in prodan v Franciji, napačno prijavila kot „iztovorjenega v Franciji“. Ugotovili smo še, da Italija nobenih ulovov, ki so jih španska plovila leta 2015 iztovorila v njenih pristaniščih, ni prijavila kot „iztovorjenih v Italiji“. Španija pa je italijanskim organom poslala obvestila o iztovarjanju svojih ribiških plovil, zato bi morala biti Italija seznanjena z ulovom, ki so ga iztovorila španska plovila.

59

Komisija se zaveda, da sistemi držav članic za izmenjavo informacij niso zanesljivi in da se zato pojavljajo takšne napake pri prepisu. Ugotovila je, da je interna organizacija sistemov za shranjevanje in prenos podatkov v državah članicah pogosto prezapletena ter da so informacijski sistemi med državami članicami in v njih pogosto nezdružljivi.

60

Na Škotskem so inšpektorji uporabili drug spletni sistem za izmenjavo dokumentov, da bi zagotovili razpoložljivost prevoznih dokumentov v zvezi z ulovom, ki so ga v škotskih pristaniščih iztovorila plovila, ki so plula pod zastavami drugih držav članic. V primeru transporta ulova iz Škotske je tako lahko namembna država članica pregledala tovornjake, ki so prevažali blago, in navzkrižno preverila informacije z drugimi podatki, če se ji je to zdelo potrebno. Čeprav je to pozitiven primer sodelovanja, kaže tudi na to, da bi lahko izmenjava podatkov in informacij na obstoječih platformah potekala uspešneje.

Ugotovljene so bile slabosti v sistemih in postopkih potrjevanja podatkov

61

Ko posamezna država članica zagotovi, da so bili zahtevani podatki evidentirani v skladu z uredbo o nadzoru, mora vzpostaviti lasten sistem potrjevanja podatkov za odkrivanje nedoslednosti, napak in manjkajočih podatkov.

62

Preučili smo, ali so obiskane države članice vzpostavile ustrezne sisteme potrjevanja. Glavne slabosti pri potrjevanju so se nanašale na nezanesljive algoritme potrjevanja in to, da ni bilo dovolj navzkrižnih pregledov med različnimi viri informacij in podatkovnimi zbirkami. Te slabosti so opisane v okviru 7.

63

Nekatere obiskane države članice so poleg izpolnjevanja zahtev iz uredbe o nadzoru izvajale dodatne preglede podatkov, da bi dodatno izboljšale njihovo kakovost:

1. navzkrižno preverjanje identifikacije plovila s podatki iz registra za zagotovitev, da je plovilo aktivno. V Italiji, ki je edina država, v kateri smo ugotovili, da se to preverjanje ne izvaja, so ulov prijavljala plovila, ki niso več bila navedena v registru flote (glej okvir 5);
2. preverjanje, ali so v deklaracijah o ulovu in iztovarjanju navedena ribolovna območja. V Italiji, ki je edina država, v kateri smo ugotovili, da se to preverjanje ne izvaja, je bilo leta 2015 skupaj 50 576 ton rib prijavljenih kot iztovorjenih, ribolovno območje pa ni bilo navedeno, 2 774 ton rib pa je bilo prijavljenih kot ulov brez navedbe ribolovnega območja;
3. preverjanje, ali se je upoštevalo 10-odstotno dovoljeno odstopanje²⁹ za posamezno vrsto med deklaracijo o ulovu in deklaracijo o iztovarjanju. Od štirih držav, ki so bile obiskane med revizijo, je samo Škotska vzpostavila ta sistem samodejnega primerjanja.

64

Kljub prizadevanjem držav članic tri od štirih obiskanih držav članic v času revizije niso izpolnjevale vseh zahtev. Velike izboljšave morata doseči predvsem Francija in Italija.

Komisija od držav članic ni prejela celovitih sklopov potrjenih podatkov

65

Vsaka država članica zastave mora v skladu z uredbo o nadzoru Komisiji pred 15. dnem naslednjega meseca elektronsko sporočiti zbirne podatke o ulovu za vse staleže ali skupine staležev, za katere se uporabljajo celotni dovoljeni ulov ali kvote. Države članice morajo poleg podatkov o količinah staležev, ki jih predložijo vsak mesec, Komisiji vsake tri mesece predložiti še podatke o skupnih količinah staležev. Te informacije so glavni vir podatkov Komisije o uporabi kvot in ribolovnih dejavnostih flote EU. Komisija pošlje te podatke regionalnim organizacijam za upravljanje ribištva. Zato je pomembno, da so podatki zanesljivi, da se lahko sprejmejo pravilne odločitve v zvezi z upravljanjem ribištva.

66

Države članice informacije o ulovu sporočajo tudi Eurostatu, ki zbira statistične podatke o ribištvu za celotno EU.

67

Za štiri obiskane države smo navzkrižno preverili podatke o skupnem ulovu, ki so bili na voljo Komisiji (GD MARE in Eurostat), s podatki, ki so jih neposredno predložili nacionalni organi. Ugotovili smo bistvena odstopanja, ki so podrobneje opredeljena v tabeli 1.

Tabela 1

Razlike med podatki držav članic, GD MARE in Eurostata

Ulov države članice (v 1 000 tonah)	Vir podatkov	2013	2014	2015
Španija	podatki države članice	878	910	870
	GD MARE	483	942	926
	Eurostat	904	1 237	902
	GD MARE v primerjavi z državo članico	-45 %	3 %	6 %
	GD MARE v primerjavi z Eurostatom	-47 %	-24 %	3 %
Francija	podatki države članice	542	537	477
	GD MARE	574	536	436
	Eurostat	529	544	497
	GD MARE v primerjavi z državo članico	6 %	0 %	-8 %
	GD MARE v primerjavi z Eurostatom	9 %	-1 %	-12 %
Italija	podatki države članice	76	76	80
	GD MARE	38	28	23
	Eurostat	173	177	191
	GD MARE v primerjavi z državo članico	-50 %	-63 %	-72 %
	GD MARE v primerjavi z Eurostatom	-78 %	-84 %	-88 %
Združeno kraljestvo	podatki države članice	628	759	708
	GD MARE	911	752	707
	Eurostat	618	752	702
	GD MARE v primerjavi z državo članico	45 %	-1 %	0 %
	GD MARE v primerjavi z Eurostatom	47 %	0 %	1 %

Vir: države članice, GD MARE in Eurostat.

68

Pojasnil za te razlike je več: manjkajoče informacije v zvezi z nekaterimi segmenti flote ali nekaterimi staleži, revizije podatkov, ki jih izvedejo države članice, ali podvajanje podatkov (glej okvir 8).

69

Čeprav so se razlike med zbirnimi podatki GD MARE in Eurostata nekoliko zmanjšale, so preizkusi, ki jih je GD MARE opravil za vzorec vrst, pokazali, da so pri nekaterih vrstah še vedno precejšnja odstopanja. Ker bi bile vrednosti v zvezi z različnimi vrstami lahko višje ali nižje, bi se lahko z zbirnimi podatki ustvaril napačen vtis izboljšanja. Obe službi sta ustanovili delovno skupino za izboljšanje kakovosti podatkov in odpravo odstopanj.

70

Zaradi obsega skupnih razlik se pojavljajo dvomi glede zanesljivosti, celovitosti in primerljivosti podatkov o ulovu, ki so na voljo Komisiji. Ti podatki se uporabljajo tudi za okvir za zbiranje podatkov, ki zagotavlja informacije, potrebne pri oblikovanju znanstvenih mnenj in odločitev o upravljanju ribištva. Če podatki niso zanesljivi, je torej težko upravljati ribištvo, poleg tega pa pride do tveganja, da morda ne bodo vedno sprejete prave odločitve (npr. o celotnem dovoljenem ulovu, kvotah, ribolovnem naporu ali tehničnih ukrepih).

71

Poleg tega morajo v skladu z uredbo o nadzoru države članice sporočiti zbirne podatke o ulovu po staležih. Ker pa se ne zahteva podrobno poročanje o ribolovnem območju, velikosti plovil in ribolovnem orodju, so možnosti za poglobljeno analizo podatkov o ulovu omejene (npr. vpliv segmenta flote na nek stalež).

Sistem inšpekcijskih pregledov je deloval, vendar je bilo izvajanje zaradi pomanjkljivosti pri uporabi kazni manj uspešno

72

Uspešen sistem inšpekcijskih pregledov je eden izmed ključnih dejavnikov za ohranjanje trajnostnosti ribolovnih dejavnosti in zagotavljanje dolgoročne prihodnosti sektorja. V okviru tega sistema je treba preverjati skladnost s pravili o upravljanju ribištva (na primer delovanje sistema VMS, predložitev deklaracij, upoštevanje specifikacij o ribolovnem orodju, velikost rib itd.), ki veljajo za vse gospodarske subjekte v ribiškem sektorju, in določiti kazni, ki se uporabijo v primeru neskladnosti. Države članice so odgovorne za vzpostavitev potrebnih struktur ter zagotovitev sredstev, opreme in osebja, ki so potrebni za izvajanje inšpekcijskih pregledov in kazni. Pri izvajanju teh nalog je treba v skladu z uredbo o nadzoru upoštevati načeli nediskriminacije in neizkrivljanja konkurence med sektorji, plovili in osebami. Ti načeli sta zlasti pomembni zaradi značilne čezmejnosti ribolovnih dejavnosti, saj so plovila lahko aktivna v vodah drugih držav članic.

Države članice so na splošno dobro načrtovale inšpekcijske preglede, vendar sta potrebna nadaljnja standardizacija in boljše evidentiranje poročil o inšpekcijskih pregledih

73

Države članice morajo za ustrezno delovanje sistema inšpekcijskih pregledov³⁰ vzpostaviti primerne strukture ter izvajati analize tveganja za opredelitev ravni tveganja za različne flote, dejavnosti in subjekte. Na podlagi ugotovljenega tveganja morajo pripraviti letni načrt inšpekcijskih pregledov ter dodeliti potrebna sredstva, opremo in osebje. Vzpostaviti bi morale elektronsko podatkovno zbirko, ki bi jim omogočala spremljanje izvajanja načrta ter zatem analizo in uporabo rezultatov inšpekcijskih pregledov. Podatkovno zbirko bi bilo treba posodabljati ter vanjo vključevati vsa poročila o inšpekcijskih pregledih in nadzoru, ki bi jih pripravilo osebje teh držav. Kadar ribiško plovilo, vključeno v inšpekcijski pregled, pluje pod zastavo druge države članice, je treba v primeru kakršne koli kršitve, ugotovljene med pregledom, zadevni državi nemudoma poslati izvod poročila o inšpekcijskem pregledu.

Inšpekcijske dejavnosti so bile na splošno dobro načrtovane

74

V revidiranih državah članicah³¹ smo pregledali organizacijo inšpekcijskih dejavnosti in vzpostavljene postopke za izvajanje analize tveganja ter pripravo in izvajanje načrtov inšpekcijskih pregledov. V Prilogi IV je pojasnjeno, kako obiskane države članice organizirajo inšpekcijske preglede.

75

Med revizijo smo ugotovili, da je bila v štirih obiskanih državah članicah izvedena analiza tveganja, ki je bila, razen v Franciji, usklajena na nacionalni ravni ob upoštevanju nacionalnih in lokalnih tveganj. Na podlagi teh analiz tveganja so se pripravili načrti inšpekcijskih pregledov. V Franciji je bilo usklajevanje med nacionalno, regionalno in lokalno ravnijo slabše zaradi zapletenosti upravne organizacije.

76

Ugotovili smo, da je bilo izvajanje načrtov inšpekcijskih pregledov v državah članicah včasih ovirano. V Franciji in Španiji prioritet inšpekcijskih pregledov ni določil organ, ki je zagotovil sredstva. V Franciji so se včasih pojavila odstopanja med dodeljenimi nalogami in dodeljenimi sredstvi, zato nadzorne skupine niso mogle spremljati vseh ciljnih raztovarjanj, poleg tega pa se je število inšpekcijskih pregledov v zadnjih letih zmanjšalo. Po navedbah organov držav članic bi lahko zunanji dejavniki znižali prednostno raven inšpekcijskih pregledov v ribiškem sektorju (npr. pomorski viri so bili potrebni za obravnavo migrantske krize v Sredozemlju).

77

Države članice so inšpektorjem zagotovile raznovrstna informacijska orodja in podatkovne zbirke, da bi jim pomagale pri opravljanju njihovega dela in poročanju o njem. Vendar inšpektorji, razen v Španiji in enem francoskem departmaju, na kraju samem niso imeli dostopa do informacij (npr. prek mobilnih terminalov). Namesto tega so morali za informacije poklicati center za spremljanje ribištva. To je problematično zlasti v primerih, v katerih inšpekcijskega pregleda ni mogoče načrtovati vnaprej, ampak ga je treba izvesti po potrebi ob prihodu v pristanišče. V teh primerih bi hiter dostop do informacij omogočil uspešnejše opredeljevanje plovil, v zvezi s katerimi je potreben inšpekcijski pregled. Poleg tega inšpektorji, ki med inšpekcijskim pregledom nimajo dostopa do informacij v realnem času, identitete, dovoljenj in lastnosti plovila ne morejo navzkrižno preveriti z informacijami v dokumentih na krovu. Zato je težje odkriti napake v podatkovnih zbirkah, kot na primer napake, ugotovljene med revizijo (glej okvir 4), in neodobrene spremembe lastnosti plovil. V nekaterih pristaniških uradih v Franciji so imeli inšpektorji celo iz svojih pisarn težave z dostopom do informacijskih aplikacij, zato se niso mogli učinkovito pripraviti na inšpekcijske preglede.

Potrebna je bila dodatna standardizacija praks inšpekcijskih pregledov

78

Da bi se z ribolovnimi inšpekcijskimi pregledi lahko učinkovito preverjala skladnost in da bi se zagotovila poštena obravnava ribolovnih gospodarskih subjektov, bi morali organi držav članic podobne inšpekcijske preglede izvajati na standardiziran način ter razviti ustrezne inšpekcijske protokole in priročnike. Preučili smo, kako se v obiskanih državah članicah izvajajo inšpekcijski pregledi iztovarjanj. Med inšpekcijskimi pregledi je bila uporabljena enotna nacionalna predloga za poročanje (v Italiji in Franciji) ali priročniki in predloge za inšpekcijske preglede (v Španiji in na Škotskem), razen v sredozemskem delu Francije, kjer so inšpektorji med inšpekcijskim pregledom uporabljali različne kontrolne sezname ali pa niso uporabljali nobenega kontrolnega seznama. Pripravljena orodja za standardizacijo so zagotavljala dober okvir za zagotavljanje skladnosti nadzornih dejavnosti z načelom nediskriminacije, vendar se niso vedno uporabljala.

79

Evropska agencija za nadzor ribištva (EFCA) je odgovorna za organizacijo operativnega usklajevanja nadzornih dejavnosti med državami članicami. Državam članicam in Komisiji zagotavlja pomoč, zlasti z regionalnimi načrti skupne uporabe.³² Ugotovili smo, da so bili v okviru sredozemskega načrta skupne uporabe za modroplavutega tuna in mečarico za inšpekcijske preglede iztovarjanja na voljo zelo izčrpni kontrolni seznami. Vendar uporaba kontrolnih seznamov ni obvezna, saj so le pedagoška podpora, v praksi pa se pri inšpekcijskih pregledih v Italiji in Franciji ti seznami niso uporabljali, čeprav so dobro orodje za standardizacijo inšpekcijskih pristopov.

V nacionalni podatkovni zbirki niso bile navedene vse inšpekcijske dejavnosti

80

Uredba o nadzoru določa, da morajo vse države članice voditi elektronsko podatkovno zbirko z vsemi inšpekcijskimi in nadzornimi dejavnostmi v zvezi z ribištvom (vključno z inšpekcijskimi pregledi transporta in tržnimi inšpekcijskimi pregledi).³³ Če se te podatkovne zbirke ustrezno vzdržujejo, so lahko uspešno orodje za boljše načrtovanje in izvajanje inšpekcijskih pregledov ter poročanje o njih. Ugotovili smo, da podatkovne zbirke o inšpekcijskih pregledih niso vedno delovale v celoti in niso sistematično vključevale vseh poročil o inšpekcijskih pregledih, ki so jih izvedli organi, vključeni v ribolovne dejavnosti (npr. prevozniki, izvajalci prve prodaje, na nacionalni ali regionalni ravni), kot je navedeno v okviru 9.

Uporabljene kazni niso bile vedno odvračilne, sorazmerne in uspešne

81

Za uspešnost inšpekcijskih pregledov in zmanjšanje števila kršitev SRP, je treba na podlagi teh pregledov po potrebi naložiti kazni. Te kazni, ki jih določijo države članice, morajo biti odvračilne, sorazmerne in uspešne.³⁴ Upoštevati morajo resnost kršitve in morebitno gospodarsko korist, ki izhaja iz nje.

82

Za zagotovitev enake obravnave gospodarskih subjektov, ne glede na to, v katerih vodah je bila kršitev zagrešena, in hkratno ohranitev pravice držav članic do vzpostavitve lastnega sistema kaznovanja v skladu z načelom subsidiarnosti, uredba o nadzoru določa sistem točk za resne kršitve v zvezi z dovoljenjem ali kapitanom plovila. Sistem točk se je začel uporabljati 1. januarja 2012. Če skupno število točk doseže ali preseže neko raven, je treba dovoljenje za gospodarski ribolov začasno ali trajno odvzeti.

Uporabljene kazni niso vedno preprečile ponavljanja kršitev

83

Države članice so uporabljale različne sisteme za kaznovanje kršitev SRP, kot je navedeno v tabeli 2.

Tabela 2

Postopki kaznovanja držav članic

Država članica	Vrsta kazni
Španija	Uporabljal se je upravni postopek. Znesek naložene kazni je ustrezal kategoriji kršitve ter je bil odvisen od vpliva na okolje, ponavljanja in resnosti kršitve. Skupnemu znesku kazni se je lahko dodala vrednost ulova. Sistem točk se je uporabljal le delno.
Francija	Po presoji inšpekcijskega organa so se uporabljali upravni in kazenski postopki. Informacije o uporabljenih kazenskih sankcijah na nacionalni ravni niso bile na voljo. Čeprav so v nacionalni zakonodaji predvideni fiksni zneski kazni ali kazni, sorazmerne z gospodarskimi koristmi, je v praksi vsak javni organ določil kazni, ne da bi jih upošteval. Sistem točk se ni uporabljal.
Italija	Inšpekcijski organi so uporabljali upravne in kazenske postopke. Javni organ je določil znesek kazni v okviru, določenem z zakonodajo. Kazni niso bile povezane z gospodarsko koristjo, razen v nekaj primerih. Da bi pospešili postopek, so organi dali na izbiro plačilo dvakratnega najnižjega zneska kazni ali tretjine najvišje kazni za zadevno kategorijo kršitve in plačilo zneska, ki ga je določil sodnik. Sistem točk se je uporabljal za hude kršitve.
Združeno kraljestvo (Škotska)	Uporabljali so se upravni in kazenski postopki. Denarne kazni so se redko uporabljale, preventivni ukrepi pa so se izvajali pogosteje od dejanskih kazni. Kadar so se naložile denarne kazni, so javni organi zneske določili v okviru, predvidenem v nacionalni zakonodaji, ob upoštevanju gospodarske koristi. Sistem točk se je uporabljal omejeno (ni se uporabljal dosledno in ne v vseh primerih hudih kršitev).

Vir: zakonodaja, informacije na kraju samem ter podatkovne zbirke o kršitvah in kaznih.

84

Ugotovili smo, da se je v Španiji sistematično izpolnjevala zahteva, naj se pri kaznih upošteva gospodarska korist, ki izhaja iz kršitve. Na Škotskem se je ta zahteva sistematično izpolnjevala v nekaj primerih, v katerih so bile naložene denarne kazni. Čeprav je zakonodaja v Italiji³⁵ in Franciji to zahtevo predvidevala v nekaterih primerih, se v praksi na splošno ni izpolnjevala.

85

Da bi ocenili odvračilni učinek kazni, smo preučili seznam kazni v obiskanih državah članicah in opredelili plovila, ki so jim bile kazni večkrat naložene. Število plovil z več kot petimi kršitvami je navedeno v tabeli 3.

Tabela 3

Flota, inšpekcijski pregledi, kršitve in ponovitve kršitev v obiskanih državah članicah v obdobju 2013–2015

Država članica	Skupna flota na dan 31. decembra 2015	Skupno število inšpekcijskih pregledov na morju in ob iztovarjanju	Skupno število inšpekcijskih pregledov, pri katerih so bile ugotovljene kršitve	Delež inšpekcijskih pregledov, pri katerih so bile ugotovljene kršitve	Skupno število plovil z več kot petimi kršitvami v treh letih	Delež flote z več kot petimi kršitvami
Španija	9 396	23 146	4 703	20 %	25	0 %
Francija1	6 910	39 515	1 585	4 %	43	1 %
Italija2	12 316	18 038	3 536	20 %	72	1 %
Združeno kraljestvo (Škotska)3	2 015	16 990	5 150	30 %	169	8 %

1 Podatki za Francijo vključujejo inšpekcijske preglede, ki so jih izvedli številni sodelujoči organi, in verigo trženja. Za obdobje 2014–2015 so bili na voljo le delni podatki (glej okvir 9).

2 Organi, ki so v Italiji odgovorni za inšpekcijske preglede, so odgovorni tudi za inšpekcijske preglede po prvi prodaji, imeli pa so tudi druge odgovornosti zunaj področja uporabe uredbe o nadzoru.

3 Flota Združenega kraljestva je skupaj zajemala 6 232 plovil. Glede na pomorske statistične podatke na Škotskem je bilo ob koncu leta 2015 na Škotskem 2 015 plovil.

Vir: podatki, ki so jih sporočile države članice.

86

Število plovil v Španiji, ki so imela v obdobju 2013–2015 več kot pet kršitev, je bilo kot delež skupne flote zanemarljivo. To je mogoče pojasniti s tem, da se denarne kazni po zakonu lahko podvojijo, če kapitan v osemnajstih mesecih stori enako kršitev ali kakršno koli drugo kršitev v treh letih od prejšnje kršitve.

87

Na Škotskem je bil ugotovljen daleč največji delež plovil z več kot petimi kršitvami, saj je 169 gospodarskih subjektov v obdobju 2013–2015 storilo več kot pet kršitev. Čeprav se v primeru ponovitve kršitve, za katero je bila predhodno naložena denarna kazen, ta kazen podvoji, je bilo naloženih kazni zelo malo. V praksi je večina ukrepov, sprejetih po storjenih kršitvah, vključevala svetovalna pisma ter ustna in pisna opozorila. Ti „mehki ukrepi“ so se uporabljali tudi v primerih hudih kršitev (npr. ribolovne dejavnosti po zaprtju zadevnega ribolova) in očitno niso preprečili ponovitev. Čeprav sta bila število in pokritost inšpekcijskih pregledov večja kot v drugih državah članicah, je bilo ponovitev kršitev na Škotskem več, kar kaže na to, da so kazni manj odvračilne.

88

Največji delež ponovitev kršitev v Italiji je zadeval zakonik o plovbi (označevanje plovil, pravila o posadki), ki ni del SRP. Revizorji si v Franciji niso mogli ustvariti pregleda nad vsemi kaznimi, saj uradi za pomorske zadeve (direktorat departmaja za kopno in morje, medregionalni direktorat za morje ter morski direktorat za morski ribolov in akvakulturo) niso prejeli nobenih informacij o kaznih, ki so bile na sodišču naložene v okviru kazenskih postopkov. Zato analiza ni popolna.

Sistem točk se ni uporabljal dosledno

89

Ugotovili smo, da se je sistem točk za hude kršitve, ki ga določa uredba o nadzoru³⁶, v Italiji izvajal in da deluje dobro. Delno se je uporabljal v Španiji, nedosledno na Škotskem, v Franciji pa se ni izvajal. Več podrobnosti je v okviru 10.

90

Gospodarskim subjektom v ribištvu niso bili zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji, saj države članice sistema točk niso uporabljale dosledno. Gospodarski subjekti EU, ki so neko hudo kršitev storili v več državah članicah ali v več regijah ene države članice, točk morda niso prejeli.

91

Kadar je kršitev storjena v vodah druge države članice, je za dodelitev točk odgovorna država članica zastave. Zadevni državi članici pa izmenjata podatke v zvezi s kršitvijo. Vendar trenutno ni evropskega registra kršitev in kazni, ki bi omogočal boljše spremljanje dodeljenih točk, uspešnejšo analizo tveganja in boljšo preglednost med državami članicami.

92

EFCA je razvila elektronski sistem za poročila o inšpekcijskem pregledu (EIR) in državam članicam ponudila, da ga uporabljajo kot svojo nacionalno podatkovno zbirko za poročila o inšpekcijskih pregledih. Države članice bi lahko to orodje uporabljale za izmenjavo informacij o inšpekcijskih pregledih in točkah.

Zaključki

93

Da bi lahko skupna ribiška politika uspešno zagotavljala dolgoročno trajnostnost staležev rib in ribiškega sektorja, je treba vzpostaviti uspešen nadzorni sistem. Okvir EU za nadzor ribištva je bil nazadnje revidiran z uredbo Sveta leta 2009, da bi se odpravile takrat znane pomanjkljivosti, ki jih je Sodišče ugotovilo v svojem Posebnem poročilu št. 7/2007. Določa načela in pravila o nadzoru ribolovnih dejavnosti, ukrepe za upravljanje ribištva, zahteve glede podatkov ter inšpekcijske preglede in kazni.

94

Ocenjevali smo, ali je v EU vzpostavljen uspešen sistem za nadzor ribištva, in sicer tako, da smo preučili glavne zahteve iz uredbe EU o nadzoru ribištva in izpolnjevanje teh zahtev v državah članicah. Preučili smo, kako države članice preverjajo komponente zmogljivosti flote (bruto tonažo in moč motorja) in ali posodabljajo svoj register flote, ali je izvajanje ukrepov za upravljanje ribištva dobro, ali so podatki, ki so potrebni za upravljanje ribištva, popolni in zanesljivi ter ali se inšpekcijski pregledi in kazni ustrezno načrtujejo, izvajajo in uporabljajo.

95

Države članice in Komisija so od naše revizije, opravljene leta 2007, in reforme uredbe o nadzoru, dosegle napredek na več področjih. Kljub temu smo ugotovili, da EU zaradi bistvenih slabosti na večini revidiranih področij še ni vzpostavila dovolj uspešnega nadzornega sistema za ribištvo, ki bi prispeval k uspešnosti SRP. Države članice uredbe EU o nadzoru ribištva še ne izvajajo v celoti, poleg tega bi bilo treba nekatere določbe uredbe spremeniti, da bi države članice lahko uspešno nadzirale ribolovne dejavnosti.

96

Obiskane države članice niso dovolj preverile točnosti informacij o zmogljivosti svojih flot v smislu bruto tonaže in moči motorja. V uredbi o nadzoru je posebej določen postopek za preverjanje dokumentacije o moči motorja in fizično preverjanje moči motorja, postopki za preverjanje bruto tonaže pa niso določeni. Ugotovili smo, da obiskane države članice niso preverile tonaže svojih ribiških plovil in da dve še nista opravili zahtevanih preverjanj moči motorja. Kadar so bila ta preverjanja izvedena, so bile ugotovljene razlike med dejansko in evidentirano močjo motorja. To kaže na to, da so ta preverjanja potrebna, zlasti ker se nekatere države članice približujejo svojim zgornjim mejam zmogljivosti flote (odstavki 14 do 20). Med revizijo smo ugotovili tudi veliko neujemanj med podatki o plovilih, evidentiranimi v registru flote, in podatki iz podporne dokumentacije (odstavki 21 do 24).

Priporočilo 1 – Izboljšanje zanesljivosti informacij o ribiških flotah

Da bi države članice izboljšale točnost informacij o ribolovni zmogljivosti, naj do leta 2018:

1. vzpostavijo postopke za preverjanje točnosti informacij, evidentiranih v njihovih nacionalnih registrih flot.

V kontekstu možnih prihodnjih sprememb uredbe o nadzoru in za izboljšanje točnosti informacij o ribolovni zmogljivosti Sodišče priporoča, naj Komisija v svoj zakonodajni predlog vključi:

1. natančna pravila za redna preverjanja dokumentacije in preverjanja na kraju samem v zvezi s kazalniki bruto tonaže (BT) in moči motorja(kW), ki se uporabljajo za izračun ribolovne zmogljivosti.

97

Države članice morajo izvajati ukrepe za upravljanje ribištva, določene v nacionalni, evropski in mednarodni zakonodaji (odstavka 25 in 26). Za zagotovitev trajnostnosti ribištva sta nujna spremljanje in nadzor ribolovnih dejavnosti. Ugotovili smo, da sistemi držav članic za spremljanje plovil (sistemi VMS), ki uporabljajo satelitsko tehnologijo za sledenje, zagotavljajo pomembne informacije za te dejavnosti in da države članice na splošno ustrezno izvajajo ukrepe za upravljanje ribištva. Vendar se zaradi izvajanja pravil iz uredbe o nadzoru za nadzor 89 % flote EU niso uporabljali sistemi VMS. To je oviralo uspešno upravljanje ribištva (odstavki 25 do 32).

98

Obiskane države članice so vložile precej virov v upravljanje izkoriščanja ribolovnih kvot, ki so jim bile dodeljene. Izkoriščanje kvot pa so dobro upravljale. Toda kadar so organi držav članic organizacijam proizvajalcev dovolili upravljanje razdeljevanja kvot, niso vedno vedeli, katera merila so se uporabila pri razdeljevanju kvot posameznim upravičencem. Zaradi tega pomanjkanja preglednosti države članice težko ugotovijo, kdo so dejanski upravičenci do ribolovnih možnosti, zato težko ocenijo morebitne negativne vplive na okolje in lokalno gospodarstvo ter sprejmejo potrebne popravljalne ukrepe, kadar je to ustrezno. Poleg tega to pomanjkanje preglednosti povečuje tveganje, da se specifični interesi nekaterih gospodarskih subjektov prednostno obravnavajo v škodo drugih (odstavki 33 do 36). Spremljanje ureditev ribolovnega napora je bilo težko, zlasti za plovila, ki niso povezana s sistemom VMS, države članice pa so uporabljale različne pristope k izračunu dni na morju, ki je eden od glavnih elementov te ureditve (odstavek 37). Izvajalo se je preveč tehničnih ukrepov, ki so bili v nekaterih primerih preveč zapleteni, da bi jih ribiči lahko uporabljali in inšpektorji nadzirali. Vendar smo ugotovili primere dobre prakse, v okviru katerih je profesionalna ribiška organizacija od svojih članov poleg izvajanja ukrepov, ki jih določa skupna ribiška politika, zahtevala tudi izvajanje dodatnih, bolj osredotočenih ohranitvenih ukrepov (odstavki 38 do 41).

Priporočilo 2 – Izboljšanje spremljanja ukrepov za upravljanje ribištva

V kontekstu možnih prihodnjih sprememb uredbe o nadzoru in za izboljšanje spremljanja dejavnosti majhnih ribiških plovil Sodišče priporoča, naj Komisija v svoj zakonodajni predlog vključi:

1. odpravo izvzetja iz sistema VMS za plovila, dolga od 12 do 15 metrov;
2. zahtevo za namestitev manjših in cenejših sistemov lokalizacije za plovila, krajša od 12 metrov.

Da bi države članice zagotovile preglednost razdeljevanja ribolovnih kvot, naj do leta 2019:

2. obvestijo Komisijo o svojih sistemih za dodelitve kvot v skladu s členom 16 uredbe o SRP, in navedejo, kako so bila transparentna in objektivna merila vključena v postopek razdeljevanja ribolovnih kvot med deležnike.

99

Podatki o ribolovnih dejavnostih, zbrani v okviru uredbe o nadzoru, niso bili dovolj popolni niti zanesljivi. Podatki o ulovu plovil, katerih deklaracije so v papirni obliki in ki pomenijo precejšen del flote EU, so bili nepopolni. Poleg tega smo ugotovili visoko stopnjo napak in sistemskih slabosti pri prepisu deklaracij v papirni obliki v podatkovne zbirke držav članic (odstavki 47 do 54). Ugotovili smo bistvena neskladja med prijavljenimi iztovarjanji in poznejšimi evidencami o prvi prodaji (odstavka 55 in 56). Dve od štirih obiskanih držav članic nista dovolj izmenjavali informacij o dejavnostih plovil iz ene države članice zastave v drugi državi in jim sledili, bilo pa je nekaj dobrih dvostranskih pobud (odstavki 57 do 60). Ugotovili smo slabosti v procesih držav članic za potrjevanje podatkov in navzkrižno preverjanje, ki preprečujejo odkrivanje nedoslednosti, napak in manjkajočih informacij (odstavki 61 do 64). Poleg tega so se podatki o celotnem ulovu, ki so jih evidentirale države članice, bistveno razlikovali od podatkov, ki so bili na voljo različnim službam Komisije (odstavki 65 do 70). Uredba o nadzoru od držav članic ne zahteva, da v poslane podatke o ulovu vključijo podrobnosti o ribolovnem območju, velikosti plovil in ribolovnem orodju, kar ovira podrobno analizo dejavnosti evropske flote (odstavek 71).

Priporočilo 3 – Izboljšanje zanesljivosti podatkov o ribištvu

1. Za izboljšanje popolnosti in zanesljivosti podatkov o ribištvu

naj države članice do leta 2019:

1. pregledajo in izboljšajo proces evidentiranja in preverjanja podatkov v papirni obliki v zvezi z ribolovnimi dejavnostmi;
2. zagotovijo razpoložljivost zanesljivih podatkov o dejavnostih plovil, krajših od 10 m, in upoštevanje pravil o zbiranju podatkov, opredeljenih v uredbi o nadzoru ribištva;
3. dokončajo potrjevanje in navzkrižno preverjanje podatkov o dejavnostih ribištva.

Komisija naj do leta 2020:

3. vzpostavi platformo za izmenjavo informacij, na katero bodo države članice pošiljale potrjene podatke v standardnih formatih in s standardno vsebino, tako da se bodo informacije, ki so na voljo različnim službam Komisije, ujemale s podatki držav članic;
4. spodbuja razvoj cenejšega, preprostejšega in uporabniku bolj prijaznega sistema za olajšanje elektronskega sporočanja ribolovnih dejavnosti plovil, krajših od 12 metrov;
5. analizira preostale težave v zvezi s popolnostjo in zanesljivostjo podatkov na ravni držav članic ter po potrebi skupaj z državami članicami določiti potrebne ukrepe.

2. V kontekstu možnih prihodnjih sprememb uredbe o nadzoru in za izboljšanje popolnosti in zanesljivosti podatkov o ribištvu Sodišče priporoča, naj Komisija v svoj zakonodajni predlog vključi:

6. odpravo izvzetja iz sistema za elektronsko poročanje in iz obveznosti elektronskih deklaracij za plovila, dolga od 12 do 15 metrov ali obravnava alternativne rešitve;
7. pregled obveznosti držav članic v skladu z uredbo o nadzoru glede poročanja o podatkih o ulovu, da bi se vključile podrobnosti o ribolovnem območju, velikosti plovil in ribolovnem orodju.

100

Uspešen sistem inšpekcijskih pregledov je bistven za zagotovitev upoštevanja pravil skupne ribiške politike in nadaljnje trajnostnosti ribolovnih dejavnosti (glej odstavek 72). Ugotovili smo, da so inšpekcijski pregledi na splošno dobro načrtovani. Vendar je bila uspešnost inšpekcijskih pregledov manjša, ker inšpektorji niso imeli dostopa do informacij o plovilih v realnem času (odstavki 73 do 77). Obiskane države članice so vzpostavile standardizirane inšpekcijske postopke, vendar smo ugotovili primere, v katerih inšpektorji niso uporabili razpoložljivih predlog za poročanje (odstavka 78 in 79). Poleg tega se o rezultatih inšpekcijskih pregledov ni vedno pravilno poročalo v nacionalnih podatkovnih zbirkah (odstavek 80).

101

Da bi bili inšpekcijski pregledi uspešni, jih je treba podpreti z odvračilnimi, sorazmernimi in učinkovitimi kaznimi, vključno s sistemom točk v resnih primerih, da bi se zagotovila enaka obravnava gospodarskih subjektov v ribištvu (odstavka 81 in 82). Ugotovili smo, da kazni, ki so se izvajale, niso vedno imele odvračilnega učinka (odstavki 83 do 88). Sistem točk se je med obiskanimi državami članicami in celo v posamezni državi članici uporabljal v zelo različnem obsegu, zato enaka obravnava gospodarskih subjektov ni bila zagotovljena. Nazadnje, trenutno ni nobenega evropskega registra kršitev in kazni, ki bi omogočal boljše spremljanje dodeljenih točk, uspešnejšo analizo tveganja in večjo preglednost med državami članicami (odstavki 89 do 92).

Priporočilo 4 – Izboljšanje inšpekcijskih pregledov in kazni

1. Da bi izboljšale inšpekcijske preglede,

naj države članice do leta 2019:

1. ko bo začela veljati nova uredba o tehničnih ukrepih, ob posvetovanju z Evropsko agencijo za nadzor ribištva (EFCA) razvijejo in uporabljajo standardne inšpekcijske protokole in poročila o inšpekcijskih pregledih, ki so bolj prilagojeni specifičnim regionalnim in tehničnim pogojem ribištva kot protokoli in poročila iz Priloge XXVII Uredbe 404/2011.

V kontekstu možnih prihodnjih sprememb uredbe o nadzoru Sodišče priporoča, naj Komisija v svoj zakonodajni predlog vključi:

1. obveznost uporabe elektronskega sistema za poročila o inšpekcijskem pregledu za države članice, da bi se zagotovila izčrpnost in posodabljanje rezultatov njihovih nacionalnih inšpekcijskih pregledov ter da bi se ti rezultati izmenjali z drugimi zadevnimi državami članicami.

2. Da bi države članice zagotovile uspešnost sistema kazni, naj do leta 2019:

2. pri določanju kazni ustrezno upoštevajo ponavljajoče se kršitve ali kršitelje povratnike;
3. v celoti izvajajo sisteme točk in zagotovijo, da se na njihovih ozemljih dosledno uporabljajo, da bi omogočili enake konkurenčne pogoji za gospodarske subjekte.

V kontekstu možnih prihodnjih sprememb uredbe o nadzoru Sodišče priporoča, naj Komisija v svoj zakonodajni predlog vključi:

4. določbo, ki predvideva uvedbo sistema za izmenjavo podatkov o kršitvah in kaznih v sodelovanju z EFCA in državami članicami.

To poročilo je sprejel senat I, ki ga vodi Phil WYNN OWEN, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 5. aprila 2017.

Kratice in okrajšave

BT: bruto tonaža

EFCA: Evropska agencija za nadzor ribištva

ERS: sistem za elektronsko poročanje o ribolovnih dejavnostih

EU: Evropska unija

FAO: Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo

FIDES: Sistem izmenjave podatkov v ribištvu

FMC: center za spremljanje ribištva

GFCM: Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju

kW: moč motorja v kilovatih

RFMO: regionalna organizacija za upravljanje ribištva

Sistem VMS: satelitski sistem za spremljanje plovil

SRP: Skupna ribiška politika

TAC: celotni dovoljeni ulov

Glosar

Center za spremljanje ribištva: operativni center, ki ga ustanovi država članica zastave, opremljen z računalniško strojno in programsko opremo, ki omogoča samodejno sprejemanje, obdelavo in elektronski prenos podatkov.

Dovoljenje za gospodarski ribolov: uradni dokument, ki imetniku v skladu z nacionalnimi pravili podeljuje pravico do uporabe določenih ribolovnih zmogljivosti za komercialno izkoriščanje živih vodnih virov. Vsebuje minimalne zahteve glede prepoznavanja, tehničnih lastnosti in opremljenosti ribiškega plovila Unije.

Dovoljenje za ribolov: uradni dokument, ki je dodatek k dovoljenju za gospodarski ribolov in ki ribiškemu plovilu dovoljuje, da opravlja določene ribolovne dejavnosti v določenem obdobju, na določenem območju ali za določen ribolov pod posebnimi pogoji.

Država zastave: država, v kateri je plovilo registrirano.

Elektronski sistem za poročila o inšpekcijskem pregledu: sistem, ki ga je razvila EFCA, da bi državam članicam omogočila izmenjavo podatkov iz poročil o inšpekcijskem pregledu.

Eurostat: Statistični urad Evropske unije.

GD MARE: Generalni direktorat Evropske komisije za pomorske zadeve in ribištvo.

Majhna plovila: samo v tem poročilu so to plovila, krajša od 15 m.

Nacionalni register flote: register, ki ga vodi vsaka država članica in vsebuje vsa ribiška plovila, ki plujejo pod njeno zastavo.

Regionalna organizacija za upravljanje ribištva: podregionalna, regionalna ali podobna organizacija, ki ima v skladu z mednarodnim pravom pristojnost, da uvede ohranitvene ukrepe in ukrepe upravljanja živih morskih virov, za katere je odgovorna v skladu s konvencijo ali sporazumom, s katerim je bila ustanovljena.

Register flote EU: register vseh ribiških plovil Unije, ki ga vodi Komisija.

Ribolovna zmogljivost: količina rib, ki jo plovilo ali flota, če je uporabljeno(-a) v celoti, lahko ulovi v nekem obdobju in ob upoštevanju trenutnega stanja nekega vira. V okviru SRP pomeni tonažo plovila v BT (bruto tonaža) in njegovo moč v kW (kilovati), kakor je opredeljena v členih 4 in 5 Uredbe Sveta (EGS) št. 2930/86¹.

Ribolovni napor: produkt zmogljivosti in dejavnosti ribiškega plovila, za skupino ribiških plovil pa je to vsota ribolovnih naporov vseh plovil v skupini.

Sistem spremljanja plovil: satelitski sistem spremljanja ribiških plovil, ki ribiškim organom (centru za spremljanje ribištva) redno zagotavlja podatke o lokaciji, smeri in hitrosti plovila.

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij smotrnosti poslovanja in skladnosti za posamezna proračunska področja ali upravljavske teme. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To poročilo je sprejel revizijski senat I, ki ga vodi član Evropskega računskega sodišča Phil Wynn Owen in ki je specializiran za trajnostno rabo naravnih virov. Revizijo je vodil član Sodišča Janusz Wojciechowski, pri njej pa so sodelovali vodja njegovega kabineta Kinga Wiśniewska-Danek, atašejka v njegovem kabinetu Katarzyna Radecka-Moroz, vodilni upravni uslužbenec Colm Friel in vodja naloge Maria Luisa Gómez-Valcárcel. V revizijski ekipi so bili Oana Dumitrescu, Armando do Jogo, Aris Konstantinidis, Bernard Moya, Mihaela Pavel in Frédéric Soblet.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Nadzor ribištva v EU: potrebnih je več prizadevanj
(v skladu z drugim pododstavkom člena 287(4) PDEU)

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2017

PDF	978-92-872-7367-3	1977-5784	10.2865/62073	QJAB17008SLN
HTML	978-92-872-7422-9	1977-5784	10.2865/417185	QJAB17008SLQ

© Evropska unija, 2017

KAKO DO PUBLIKACIJ EVROPSKE UNIJE

Brezplačne publikacije:

• en izvod:
  • na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu);
• več kot en izvod ter plakati in zemljevidi:
  • pri predstavništvih Evropske unije (http://ec.europa.eu/represent_sl.htm),
  • pri delegacijah v državah, ki niso članice EU (http://eeas.europa.eu/delegations/index_sl.htm),
  • pri službi Europe Direct (http://europa.eu/europedirect/index_sl.htm) ali
  • s klicem na telefonsko številko 00 800 6 7 8 9 10 11 (brezplačna številka za celotno EU) (*).

(*) Informacije so brezplačne, kakor tudi večina klicev (nekateri operaterji, telefonske govorilnice ali hoteli lahko klic zaračunajo).

Publikacije, ki so naprodaj:

• na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu).