Ukrepi e-uprave za podjetja Ukrepi Komisije se izvajajo, vendar se razpoložljivost e-storitev po EU še vedno razlikuje

Povzetek

I Od devetdesetih let prejšnjega stoletja se e-uprava spodbuja na ravni EU. E-uprava se nanaša na uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij za učinkovitejše in uspešnejše zagotavljanje storitev javne uprave državljanom in podjetjem. Njen cilj je zmanjšati upravna bremena državljanov in podjetij tako, da bodo njihovi stiki z javnimi organi hitrejši, priročnejši in stroškovno učinkovitejši, kar bo spodbudilo konkurenčnost in gospodarsko rast.

II Komisija je leta 2016 sprejela akcijski načrt EU za e-upravo za obdobje 2016–2020. Akcijski načrt naj bi služil kot katalizator za usklajevanje prizadevanj za posodobitev javnega sektorja in virov na področju e-uprave. Vključeval je 25 ukrepov, ki naj bi jih izvedla Komisija. Akcijski načrt ni imel namenskega proračuna, ampak je bil podprt z različnimi programi in spremljevalnimi ukrepi, ki so bili na voljo državam članicam.

III Glede na vse večji pomen digitalnih storitev, kot je pokazala pandemija COVID-19, in znatna sredstva za digitalizacijo na splošno se je Evropsko računsko sodišče (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) odločilo za izvedbo te revizije, da bi oblikovalce politik seznanilo z zadevami, ki vplivajo na oblikovanje in izvajanje ukrepov EU za spodbujanje e-uprave.

IV Sodišče je ocenilo, ali so bili ukrepi Komisije na področju e-uprave uspešni. V ta namen je preučilo splošno zasnovo ukrepov ter ureditve za spremljanje in izvajanje. Pri oceni izvajanja se je Sodišče osredotočilo na ukrepe, namenjene podjetjem, saj je e-uprava pomembna za odpravljanje regulativne razdrobljenosti in ovir ter tako podjetjem omogoča, da se povečajo in poslujejo čezmejno.

V Sodišče je ugotovilo, da so bili ukrepi Komisije le delno uspešni pri spodbujanju izvajanja in uvajanja rešitev e-uprave v državah članicah. Komisija je dokončala ukrepe iz akcijskega načrta za e-upravo za obdobje 2016–2020, ki so bili zajeti v revizijo Sodišča. Vendar vse novo razvite digitalne javne storitve niso na voljo po vsej EU, ker so države članice pri izvajanju ukrepov zamujale.

VI Čeprav je akcijski načrt za e-upravo 2016–2020 izpolnjeval potrebe, ugotovljene v posvetovanjih in ocenah, je vključeval le ukrepe, ki naj bi jih izvajala Komisija sama, zato je težko uresničiti vizijo akcijskega načrta, da bodo javne uprave in javne institucije v EU do leta 2020 odprte, učinkovite in vključujoče.

VII Poleg tega Komisija ni celovito spremljala izvajanja akcijskega načrta kot celote. Obstoječi kazalniki e-uprave (primerjalno merilo e-uprave in indeks digitalnega gospodarstva in družbe) niso bili neposredno povezani z nobenim od ukrepov, izvedenih v okviru akcijskega načrta, zato niso bili primerni za merjenje njegovega splošnega učinka. Sodišče ugotavlja, da je Komisija s predlogom programa politike „Pot v digitalno desetletje“ iz leta 2021 uvedla okvir sodelovanja, ki omogoča spremljanje napredka držav članic pri doseganju digitalnih ciljev, določenih na ravni EU.

VIII Komisija je podpirala izvajanje rešitev e-uprave v državah članicah prek projektov, ki jih je financirala EU, in z zagotavljanjem tehnične podpore. Poleg tega je na številne načine, tudi prek strokovnih skupin in platform, dejavno podpirala sodelovanje in izmenjavo dobrih praks. Države članice, ki jih je Sodišče obiskalo, so to podporo cenile.

IX Splošne strategije, s katero bi se med ključnimi uporabniki spodbujale rešitve e-uprave, ki so na voljo na ravni EU, ni bilo. Komisija je rešitve e-uprave spodbujala v omejenem obsegu in ni imela pregleda nad ukrepi, ki so jih v zvezi s tem izvajale države članice, čeprav bi lahko usklajena prizadevanja privedla do boljših rezultatov.

X Komisija ni ocenila ozaveščenosti podjetij o razpoložljivih storitvah e-uprave in na splošno ni analizirala potreb na tem področju, čeprav je to eden ključnih korakov pri uvajanju storitev e-uprave. Edina izjema sta bila študija ter program, namenjen razširjanju znanja in učenju, med malimi in srednjimi podjetji na področju trga elektronske identifikacije in storitev zaupanja.

XI Sodišče priporoča, naj Komisija:

• okrepi izvedbeni okvir, da bi države članice spodbudila k dokončanju storitev e-uprave in
• razvije celovito strategijo za uspešno spodbujanje storitev e-uprave.

Uvod

Pomembnost e-uprave v EU

01 E-uprava pomeni uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) za učinkovitejše in uspešnejše zagotavljanje storitev javne uprave državljanom in podjetjem. Pričakuje se, da bo povečala učinkovitost in uspešnost z zmanjšanjem (i) stroškov in časa, porabljenega za transakcije¹; (ii) vase zaprtih upravnih in informacijskih struktur in (iii) upravnega bremena za državljane in podjetja, tako da bodo njihovi stiki z javnimi organi hitrejši, priročnejši in cenejši, kar naj bi spodbudilo konkurenčnost in gospodarsko rast².

02 V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bile na evropski ravni sprejete prve pobude za e-upravo. Od takrat:

• Komisija redno objavlja sporočila in akcijske načrte³ ter vzpostavlja posebne programe financiranja, zlasti za spodbujanje uporabe IKT za zagotavljanje čezmejnih storitev (z drugimi besedami, za zagotavljanje interoperabilnosti med različnimi storitvami),
• je bil pomen e-uprave na ravni držav članic poudarjen v več ministrskih izjavah⁴. V teh izjavah so se države članice zavezale k številnim ukrepom ter Komisijo pozvale, naj sprejme več ukrepov v okviru akcijskih načrtov, in ji predlagale, naj organizira skupno upravljanje akcijskih načrtov e-uprave (za popoln pregled razvoja dogodkov v EU od leta 2006 glej Prilogo I).

03 Komisija je leta 2016 v okviru strategije za enotni digitalni trg za Evropo sprejela evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020. V njem je bilo opredeljenih 25 ukrepov, od katerih jih je bilo pet dodanih po vmesnem pregledu strategije za enotni digitalni trg v mesecu maju 2017. Akcijski načrt je vključeval zelo različne ukrepe. Nekateri so bili posebej namenjeni podjetjem (npr. [Komisija bo:] „predstavila pobudo za olajšanje uporabe digitalnih rešitev v vseh fazah življenjskega cikla podjetja“ ali „začela izvajati pilotni projekt o načelu ‚samo enkrat‘ za podjetja“). Drugi so bili v interesu vseh državljanov (npr. Komisija bo: „ocenila možnost uporabe načela ‚samo enkrat‘ za državljane v čezmejnih situacijah“ ali izvajanje agroživilske zakonodaje EU na področju spletne prodaje in obveščanja potrošnikov). Celoten seznam ukrepov je v Prilogi II.

04 Akcijskemu načrtu ni sledil nov akcijski načrt za obdobje po letu 2020, temveč več drugih pobud, med katerimi so najpomembnejše:

• program Digitalna Evropa⁵, ki sta ga odobrila zakonodajalca, z načrtovanim skupnim proračunom v višini 7,5 milijarde EUR (v tekočih cenah). Program je osredotočen na zagotavljanje digitalne tehnologije podjetjem, državljanom in javnim upravam, z njim pa se bodo financirali projekti na petih področjih (superračunalništvo, umetna inteligenca, kibernetska varnost, napredna digitalna znanja in spretnosti ter zagotavljanje široke uporabe digitalnih tehnologij v gospodarstvu in družbi),
• sporočilo Komisije z naslovom Digitalni kompas do leta 2030: evropska pot v digitalno desetletje. V povezavi s tem je Komisija pripravila predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa politike do leta 2030 z naslovom Pot v digitalno desetletje. V obeh dokumentih so določeni posebni digitalni cilji, ki naj bi jih EU kot celota dosegla do konca desetletja. Cilji digitalizacije javnih storitev vključujejo: spletni dostop do ključnih javnih storitev, dostop do zdravstvene dokumentacije in uporabo rešitve elektronske identifikacije.

05 Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj⁶ so storitve e-uprave pomembnejše za podjetja kot za posameznike. Zaradi regulativne razdrobljenosti in ovir se podjetja težje širijo in čezmejno poslujejo na enotnem trgu EU⁷.

06 Zaradi vpliva pandemije COVID-19 na svetovno gospodarstvo in življenje državljanov je postalo jasno, kako pomembne so digitalne storite za vsa področja gospodarstva in družbe EU. Nove tehnologije so omogočile nadaljnje delovanje podjetij in javnih storitev ter neomejeno trgovanje po celotni EU. Pomagale so tudi ohraniti medsebojno povezanost državljanov, omogočile delo na daljavo in podpirale nadaljnje izobraževanje mladih.

Vloge in odgovornosti

07 Kot so zadevni ministri poudarili v izjavi iz leta 2017, je digitalna preobrazba javne uprave skupno prizadevanje na evropski ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pri čemer je treba upoštevati ustrezno delitev pristojnosti⁸. V skladu z načelom subsidiarnosti so za digitalizacijo storitev javne uprave na nacionalni in regionalni ravni v glavnem odgovorne države članice. Vendar je Komisija odgovorna za čezmejne in nadnacionalne izzive, zlasti za preprečevanje nastajanja elektronskih ovir, ki lahko javnim upravam preprečijo medsebojno povezovanje, državljanom in podjetjem pa iskanje in uporabo razpoložljivih digitalnih javnih storitev v drugih državah⁹.

08 Napredek na področju e-uprave v EU torej ni odvisen le od Komisije, temveč tudi od politične volje in ambicij držav članic. Kot je Komisija poudarila v svojem poročilu o stanju na področju digitalne javne uprave in interoperabilnosti leta 2020, bodo prizadevanja jalova in nevzdržna, če vlade e-uprave ne bodo nenehno obravnavale kot eno od osrednjih prednostnih nalog na politični agendi.

09 Na ravni EU je za usklajevanje področja politike e-uprave odgovoren Generalni direktorat Komisije za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo. Glede na raznolikost 25 ukrepov, ki jih zadeva akcijski načrt za obdobje 2016–2020, je sodelovalo kar 11 generalnih direktoratov, od katerih je bil vsak odgovoren za enega ali več ukrepov (glej Prilogo II).

10 Podobno so na ravni držav članic različne javne uprave odgovorne za izvajanje posebnih rešitev e-uprave. Med njimi niso le osrednja ministrstva ali agencije, temveč tudi regionalni in lokalni organi, kot so občine ali regionalne vlade.

11 Za usklajevanje akcijskega načrta je bil ustanovljen usmerjevalni odbor za akcijski načrt e-uprave. Predsedovala mu je Komisija, sestavljali pa so ga predstavniki držav članic, odgovorni za njihove nacionalne strategije e-uprave.

Financiranje izvajanja e-uprave

12 Akcijski načrt za obdobje 2016–2020 ni imel namenskega proračuna. Vendar se ukrepi e-uprave na splošno podpirajo iz različnih virov financiranja EU. V tabeli 1 so navedene podrobnosti o glavnih virih financiranja EU (za obdobje 2014–2020) in ocene Sodišča glede proračunskih sredstev, dodeljenih projektom in ukrepom e-uprave.

13 V obdobju 2021–2027 bodo na voljo različni viri financiranja EU za podporo digitalizaciji na splošno in zlasti ukrepom e-uprave. Proračunske dodelitve za nekatere od njih je treba še določiti:

• tako Instrument za povezovanje Evrope (IPE) kot skladi za izvajanje kohezijske politike bodo še naprej na voljo,
• v okviru enega od sklopov novega programa Digitalna Evropa (glej odstavek 04) je načrtovana podpora (s proračunom v višini 1,1 milijarde EUR), med drugim za interoperabilnost in omogočanje javnim upravam, da uvedejo najsodobnejše digitalne tehnologije in dostopajo do njih,
• z mehanizmom za okrevanje in odpornost, sprejetim leta 2021, se od držav članic zahteva, da vsaj 20 % celotnega proračuna svojih načrtov za okrevanje in odpornost namenijo ukrepom, ki prispevajo k digitalnim ciljem. Julija 2022 je bilo sprejetih 25 takšnih načrtov, skupni odhodki, povezani z digitalnimi cilji, pa znašajo 127 milijard EUR, kar pomeni 26 % vseh odhodkov. Več kot tretjina (36 %, 46 milijard EUR) je dodeljena digitalizaciji javnih storitev, vključno z digitalizacijo prometa.

Obseg revizije in revizijski pristop

14 Glede na pomen e-uprave za javne organe, podjetja in državljane je bil cilj Sodišča seznaniti oblikovalce politik z zasnovo ukrepov EU za spodbujanje e-uprave in ovirami za njihovo uspešno izvajanje.

15 Sodišče se je zaradi vse večje pomembnosti digitalnih storitev, kot se je pokazalo med pandemijo COVID-19, in znatnih finančnih sredstev, dodeljenih digitalizaciji na splošno (glej odstavka 12 in 13), odločilo izvesti to revizijo akcijskega načrta za obdobje 2016–2020. Poleg tega ni revidiralo nobene od prejšnjih digitalnih pobud Komisije, ki so se izvajale od leta 2001 (glej odstavek 02 in Prilogo I), razen ukrepov EU na posebnem področju čezmejnega zdravstvenega varstva¹⁰.

16 Sodišče je obravnavalo vprašanje, ali so bili ukrepi Komisije na področju e-uprave uspešni. Da bi odgovorilo na to vprašanje, je ocenilo, ali:

1. je Komisija ustrezno zasnovala svoje ukrepe e-uprave,
2. je Komisija ustrezno spremljala izvajanje akcijskega načrta za e-upravo za obdobje 2016–2020,
3. so ukrepi e-uprave, namenjeni podjetjem, dosegli svoj namen,
4. je Komisija ustrezno spodbujala izmenjavo dobre prakse in novoustanovljene digitalne javne storitve.

17 S to revizijo je zajeto obdobje, v katerem je bil oblikovan in izvajan akcijski načrt za obdobje 2016–2020. Sodišče je preučilo tudi zasnovo ukrepov za obdobje po letu 2020 (glej odstavek 04), kadar je bilo to ustrezno, da bi preverilo, ali so bile odpravljene slabosti in upoštevane izkušnje, pridobljene pri izvajanju akcijskega načrta za obdobje 2016–2020.

18 Zaradi razlogov iz odstavka 05 se je Sodišče pri obravnavi podvprašanj (c) in (d) (glej odstavek 16) osredotočilo na šest od 25 ukrepov iz akcijskega načrta za obdobje 2016–2020, ki so bili neposredno povezani s podjetji (glej tabelo 2).

19 Pri reviziji so bili preučeni dokazi iz različnih virov. Ti so bili:

• pregled ustrezne dokumentacije Komisije ter vprašalniki, ki so jih izpolnili uslužbenci Komisije, in razgovori z njimi,
• analiza ustreznih dokumentov v zvezi z vzorcem štirih držav članic (Danska, Nemčija, Poljska in Romunija) ter vprašalniki, ki so jih izpolnili uslužbenci ustreznih javnih služb v teh državah, in razgovori z njimi. Izbor držav članic je temeljil na napredku zadevne države članice na področju e-uprave, pri čemer je bilo zagotovljeno, da so bile v vzorec vključene države članice, ki so se EU pridružile pred letom 2004 in po njem,
• analiza vzorca 24 centralno vodenih projektov, ki jih je financirala EU: 13 projektov IPE, osem ukrepov ISA² in trije projekti programa Obzorje 2020. Celoten seznam izbranih projektov je v Prilogi III. Ti projekti so bili izbrani glede na stanje izvajanja, pomembnost in geografsko razširjenost (čim bolj povezani s štirimi izbranimi državami članicami),
• razgovori z ustreznimi deležniki, tj. organizacijami, ki zastopajo evropska mala in srednja podjetja (MSP)¹¹,
• pregled strokovne literature, strokovnih študij in mednarodnih meril ali dobrih praks.

Opažanja

Zasnova ukrepov e-uprave se je sčasoma izboljšala

20 Cilj akcijskih načrtov je prispevati k zasnovi ali spremembam obstoječe zakonodaje, instrumentov in pobud EU. Niso pravno zavezujoči. Komisija je akcijske načrte za e-upravo uporabila kot politični instrument za pospešitev modernizacije javnih uprav po vsej Evropski uniji.

21 Komisija bi morala zasnovati ukrepe, s katerimi je mogoče odpraviti pomanjkljivosti na področju e-uprave, in upoštevati rezultate vrednotenj, mnenja deležnikov v okviru posvetovanj ter ocene učinka (obvezne za vse nove finančne intervencije, ki vključujejo znatne odhodke, tj. več kot 5 milijonov EUR, in zahtevane za pobude Komisije, ki bodo verjetno imele pomembne gospodarske, okoljske ali družbene učinke)¹².

22 Sodišče je zato ocenilo, ali je Komisija ustrezno oblikovala:

• akcijski načrt za obdobje 2016–2020 in
• ukrepe, povezane z e-upravo po letu 2020.

Ukrepi, vključeni v akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020, niso izpolnili njegove vizije

23 Akcijski načrt je temeljil na viziji in treh prednostnih nalogah politike (glej okvir 1).

24 Da bi se obravnavale prednostne naloge in na koncu uresničila vizija odprte, učinkovite in uporabnikom prijazne javne uprave v EU je bilo v akcijskem načrtu opredeljenih 25 ukrepov, od katerih je vsak povezan z eno od prednostnih nalog. Ukrepi so bili različne narave in so med drugim vključevali predložitev pravnih aktov, razvoj tehničnih rešitev ali podporo državam članicam (za vse ukrepe glej Prilogo II). Sodišče ugotavlja, da so odražali potrebe, ugotovljene v ustreznih vrednotenjih, ter povratne informacije uprav držav članic, podjetij, državljanov in predstavnikov deležnikov. Primeri nekaterih potreb in z njimi povezanih ukrepov so predstavljeni v okviru 2.

25 Kljub dejstvu, da je bila v ocenjevalnem poročilu akcijskega načrta za e-upravo za obdobje 2011–2015¹³ prostovoljna narava dejavnosti držav članic opredeljena kot glavni razlog za neizvedene ali nepopolne ukrepe, so bili vsi ukrepi v akcijskem načrtu za obdobje 2016–2020 namenjeni samo Komisiji, brez kakršnih koli obveznosti za države članice.

26 Vendar so bile za večino ukrepov takšne obveznosti vključene v ustrezne pravne akte, ki so obstajali že pred akcijskim načrtom (npr. ukrepa 9 in 10; glej tabelo 2) ali so bili uvedeni kot posledica akcijskega načrta (npr. ukrep 7). Pri enem ukrepu (ukrep 2) v obstoječi pravni podlagi ni bilo nobenih obveznosti za države članice glede izvajanja sistema elektronske identifikacije kljub temu, da so varna sredstva elektronske identifikacije eden bistvenih elementov za zagotavljanje enotnega digitalnega trga.

27 Ker so bili ukrepi v akcijskem načrtu namenjeni le Komisiji, pri rokih za njihovo izvedbo ni bil upoštevan čas, ki ga države članice potrebujejo za izpolnitev svojih obveznosti, ki izhajajo iz ustreznih pravnih aktov. V nekaterih primerih so roki za izvedbo, določeni v pravnih aktih, presegli trajanje akcijskega načrta in datum za uresničitev njegove vizije 2020 (glej primere v okvirju 3). Ker je vizija odprte, učinkovite in uporabnikom prijazne javne uprave v EU vključevala vse javne storitve na vseh ravneh upravljanja (od ravni EU do nacionalne in lokalne ravni), bi jo bilo mogoče uresničiti le s pravočasno izvedbo ustreznih ukrepov na ravni EU in držav članic.

Predlagana politika Komisije za obdobje po letu 2020 odpravlja pomanjkljivosti, vendar še ni bila sprejeta.

28 Pri oblikovanju dokumentov politike na področju e-uprave za obdobje po letu 2020 (glej odstavek 04) se je Komisija oprla na dokumente, ki se zahtevajo na podlagi smernic za boljše pravno urejanje, in ustrezno upoštevala ugotovljene potrebe. Ker pa je predlog programa politike Pot v digitalno desetletje še vedno v zakonodajnem postopku (stanje septembra 2022) in ga je zato mogoče spremeniti, bo še treba počakati, preden bo jasno, ali bosta obseg in prednostna razvrstitev ciljev sklepa, ki bo na koncu sprejet, ustrezala dejanskim potrebam.

29 Čeprav predlagan program politike Pot v digitalno desetletje ne vključuje posebnih ukrepov za države članice, bo morala vsaka država članica Komisiji predložiti nacionalni strateški časovni načrt za digitalno desetletje, ki naj bi bil skladen z zastavljenimi cilji EU in digitalnimi cilji ter naj bi prispeval k njihovi uresničitvi (glej okvir 4).

30 Sodišče v zvezi s tremi cilji, opredeljenimi v dokumentu Pot v digitalno desetletje, ugotavlja naslednje:

• cilj (1) se nanaša na „ključne javne storitve“, ki pa niso bile opredeljene niti v sporočilu Digitalni kompas do leta 2030 niti v predlogu Pot v digitalno desetletje. Ker na ravni EU ni skupne opredelitve, si lahko države članice ključne javne storitve razlagajo različno, kar pa lahko privede do tega, da so na spletu dostopne različne nacionalne javne storitve,
• cilj (3) se nanaša na uporabo s strani državljanov, ker pa državljanov ni mogoče prisiliti k uporabi rešitev elektronske identifikacije, je doseganje tega cilja zunaj nadzora vsake javne uprave.

31 Sodišče ugotavlja tudi, da je v predlogu Komisije predviden okvir za sodelovanje z državami članicami. V skladu z okvirom bodo morale države članice uskladiti nacionalne časovne načrte s cilji EU in digitalnimi cilji ter Komisiji pravočasno poročati o svojem napredku pri doseganju digitalnih ciljev za leto 2030. Zato okvir zagotavlja Komisiji podlago za usmerjanje izvajanja politike in ocenjevanje doseženega napredka.

Ureditve za spremljanje akcijskega načrta za obdobje 2016–2020 so bile nepopolne

32 Spremljanje je potrebno, da lahko oblikovalci politik in deležniki ocenijo, ali se politika izvaja v skladu z načrti in ali se cilji dosegajo¹⁴. V ta namen bi morala¹⁵ Komisija med drugim vzpostaviti jasno povezavo med cilji politike in ustreznimi ključnimi kazalniki, s katerimi se upoštevajo ureditve, potrebne za pravočasno zbiranje zadostnih dokazov.

33 Sodišče je zato ocenilo, ali je Komisija:

• ustrezno spremljala izvajanje akcijskega načrta,
• vzpostavila ustrezen sistem za spremljanje, ali so bili doseženi digitalni cilji, določeni v Digitalnem kompasu do leta 2030.

Akcijski načrt ni bil celovito ocenjen

34 Niti vizija niti prednostne naloge politike iz akcijskega načrta za e-upravo za obdobje 2016–2020 (glej okvir 1) niso bile dovolj konkretne, da bi bilo mogoče meriti njihovo doseganje. Zato Komisija ni vzpostavila nobenega posebnega okvira spremljanja, ki bi vključeval niz kazalnikov smotrnosti za ocenjevanje napredka, doseženega pri ukrepih in prednostnih nalogah politike, ter obsega njihovega izpolnjevanja. Podobno Komisija ni pripravila niti vmesnega niti končnega vrednotenja izvajanja akcijskega načrta.

35 Sodišče je ugotovilo, da se je Komisija osredotočila le na spremljanje napredka pri izvajanju posameznih ukrepov in ni spremljala njihovega učinka. Na pregledni plošči akcijskega načrta e-uprave je bilo mogoče spremljati le, ali je bil ukrep dokončan ali pa se še izvaja.

36 Poleg tega je Komisija z državami članicami razpravljala o napredku na zasedanjih usmerjevalnega odbora (glej odstavek 11) in njegovih ustreznih podskupin. Pri posameznih ukrepih so takšne izmenjave potekale tudi na rednih srečanjih ustreznih strokovnih skupin, kot so strokovna skupina za eIDAS, koordinacijska skupina za enotni digitalni portal in strokovna skupina za IPE.

37 Vendar Komisija od držav članic ni zahtevala nobenih sistematičnih povratnih informacij za spremljanje izvajanja specifičnih ukrepov na nacionalni ravni.

38 Kljub temu so ustrezne službe Komisije za nekatere ukrepe, vključene v akcijski načrt (ukrep 1 – e-javna naročila, ukrep 2 – eIDAS, ukrep 4 – evropski okvir interoperabilnosti in ukrep 7 – enotni digitalni portal), vzpostavile posebne ureditve za spremljanje. Za primer glej okvir 5.

39 Namesto posebnega okvira spremljanja je Komisija za spremljanje uporabila svoje obstoječe kazalnike, zlasti primerjalno merilo za e-upravo in indeks digitalnega gospodarstva in družbe (DESI) (glej okvir 6).

40 Pri primerjalnem merilu za e-upravo so bile upoštevane prednostne naloge politike na visoki ravni iz akcijskega načrta za obdobje 2011–2015 in akcijskega načrta za obdobje 2016–2020 (glej okvir 1). Vendar je njegov glavni cilj analiza stanja digitalnih storitev, ki jih zagotavljajo evropske javne uprave na splošno, in ne spremljanje izvajanja in uresničevanja akcijskih načrtov. Kazalniki, ki se uporabljajo v okviru primerjalnega merila za e-upravo, niso neposredno povezani z nobenim od ukrepov, ki se izvajajo v okviru akcijskega načrta, zato primerjalna poročila o e-upravi niso primerna za merjenje njihovega doseganja.

41 Enako velja za DESI, pri katerem so trije od petih kazalnikov, ki sestavljajo dimenzijo digitalnih javnih storitev DESI, dejansko kazalniki primerjalnega merila za e-upravo. Zato Komisija rezultatov obeh kazalnikov ne more povezati z rezultati in učinkom akcijskega načrta v državah članicah.

42 Sodišče je primerjalo skupni rezultat primerjalnega merila za e-upravo po državah na začetku in koncu izvajanja akcijskega načrta. Ugotovilo je, da se je povprečni rezultat (vseh 27 držav članic, EU-27) povečal z 58,5 % na začetku izvajanja akcijskega načrta na 71,9 % na koncu. Vse države članice so napredovale pri zagotavljanju storitev e-uprave. Vendar so nekatere države napredovale bistveno bolj (npr. Madžarska in Luksemburg) kot druge (npr. Švedska in Nemčija) (glej sliko 1). Napredovanja ni mogoče povezati z ukrepi Komisije, ker ni ustreznih kazalnikov, povezanih s temi ukrepi. Ključni ukrepi in vzvodi v zvezi s tem so odvisni od držav članic samih (glej odstavek 08).

43 Sodišče ugotavlja tudi, da zaradi tega, ker je Komisija leta 2021 spremenila metodologijo za pripravo podskupine kazalnikov, primerjalnega merila ni mogoče uporabiti za primerjavo napredka držav članic na področju smotrnosti e-uprave pred letom 2020 in po njem. Komisija je v primerjalnem poročilu to priznala. Poleg tega so rezultati za e-upravo po državah v primerjalnem poročilu o e-upravi za leto 2021 nedosledni, ker so bili združeni kot povprečje dveh kazalnikov, ocenjenih z različnimi metodologijami, ne da bi bile opravljene ustrezne prilagoditve.

44 V okviru primerjalnega merila za e-upravo Komisija meri smotrnost držav tudi glede na življenjske dogodke. Življenjski dogodki so nabor najpogostejših digitalnih javnih storitev za podjetja in državljane. Poslovni življenjski dogodki vključujejo ustanovitev podjetja in začetne poslovne operacije (npr. registracija podjetja ali zaposlenih) ter redne poslovne operacije (npr. oddajanje davčne napovedi in plačevanje davkov na spletu)¹⁶.

45 Analiza rezultatov za poslovne življenjske dogodke, vključene v primerjalno merilo za e-upravo, kaže, da se je povprečni rezultat EU-27 povečal z 71,1 % na začetku na 79,9 % na koncu izvajanja akcijskega načrta (glej sliko 2). Rezultati kažejo, da:

• so storitve e-uprave za podjetja bolj razvite kot storitve za državljane,
• je večini evropskih uprav uspelo izboljšati digitalne storitve za podjetja, proces pa je pospešila tudi pandemija COVID-19,
• je bil razvoj v državah članicah neenakomeren. Nekatere države, večinoma tiste s podpovprečnimi rezultati (kot so Madžarska, Slovaška in Luksemburg), so v tem obdobju dosegle znaten napredek. Nasprotno pa so druge države (kot sta Švedska in Danska) v istem obdobju nekoliko nazadovale.

Predlagana politika Komisije za obdobje po letu 2020 predvideva sistem spremljanja

46 Kot je že navedeno v odstavkih 30 in 31, novi predlagani program politike Pot v digitalno desetletje v nasprotju z akcijskim načrtom za obdobje 2016–2020 vključuje količinsko opredeljene cilje in predvideva okvir, s katerim naj bi se od držav članic zahtevalo pravočasno poročanje o napredku z zagotavljanjem ustreznih podatkov in statističnih podatkov. Poleg tega:

• bi morala Komisija ob začetku veljavnosti sklepa v izvedbenih aktih za vsak digitalni cilj določiti ključne kazalnike smotrnosti. Komisija lahko po potrebi posodobi kazalnike, da se upošteva tehnološki razvoj,
• mora Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami za dosego vsakega od digitalnih ciljev opredeliti začrtane poti, ki bodo podlaga za spremljanje in nacionalne strateške časovne načrte za digitalno desetletje,
• bodo lahko v predvidenem letnem poročilu o napredku Evropskemu parlamentu in Svetu opredeljeni ukrepi in dejavnosti, ki jih morajo sprejeti države članice na področjih, na katerih se napredek pri doseganju digitalnih ciljev zdi nezadosten.

47 V skladu s predlogom bi spremljanje temeljilo na izboljšani različici DESI, tj. na zastavljenih ciljih. Sodišče je ugotovilo, da je bila izdaja DESI za leto 2021 že prilagojena, (i) da bi se do neke mere uskladila s cilji, vključenimi v program politike Pot v digitalno desetletje, (ii) da bi se izboljšala metodologija in (iii) da bi se upošteval najnovejši razvoj dogodkov na področju tehnologije in politike. DESI je zdaj strukturiran na podlagi štirih razsežnosti Digitalnega kompasa do leta 2030, ki so nadomestile prejšnjo strukturo petih razsežnosti (glej okvir 6).

48 Ker je predlog sklepa o programu politike Pot v digitalno desetletje še vedno v zakonodajnem postopku (stanje septembra 2022), se je Komisija odločila, da bo spremembe indeksa DESI uvedla postopoma, zato ta še ne zajema vseh ciljev. V indeks DESI še nista bila neposredno vključena zlasti dva od treh digitalnih ciljev (drugi in tretji, glej okvir 4). Prvi je vanj sicer bil vključen, vendar še ni jasno, kaj se bo merilo, saj „ključne“ javne storitve (glej odstavek 30) še niso bile opredeljene.

Komisija je izvajala akcijski načrt, vendar je pri ukrepih na ravni držav članic prišlo do zamud

49 Akcijski načrt je vključeval različne ukrepe, na primer zahtevo, da Komisija pripravi zakonodajne predloge, zagotovi digitalne rešitve in začne izvajati pilotne projekte.

50 Poleg ukrepov Komisije so morale države članice v nekaterih primerih sprejeti ukrepe na podlagi pravnih aktov, ki so obstajali že pred akcijskim načrtom (glej tabelo 2) ali pa so bili sprejeti na podlagi akcijskega načrta.

51 Sodišče je zato ocenilo, ali:

• je Komisija pravočasno dokončala svoje ukrepe,
• so države članice izpolnile svoje pravne obveznosti.

Komisija je izvedla ukrepe iz akcijskega načrta

52 Sodišče je na podlagi pregleda ustreznih dokumentov ugotovilo, da je Komisija dokončala šest ukrepov iz akcijskega načrta za e-upravo za obdobje 2016–2020, ki so bili vključeni v obseg revizije. Za podrobnosti glej tabelo 3 in Prilogo IV.

53 Sodišče je ugotovilo, da sta bila ukrepa 9 in 10 sicer izvedena, vendar v razvitih sistemih ni bilo orodja za obdelavo plačil, saj so bile pri njegovem razvoju zamude (za podrobnosti glej okvir 7). Razvoj plačilnega orodja ni bil pravna zahteva. S sistemi se sicer zagotavljajo informacije, ki se zahtevajo v regulativnih aktih, vendar morajo uporabniki zaradi odsotnosti plačilnega orodja uporabiti nacionalne platforme, če želijo dostopati do informacij ali dokumentov, za katere je treba plačati pristojbino.

54 Sodišče je ocenilo tudi, ali je Komisija upoštevala priporočila iz vrednotenja uredbe eIDAS, sprejete leta 2014, ki so se nanašala na ukrep 2 (eIDAS). Namen uredbe je bil vzpostaviti enoten okvir za elektronsko identifikacijo (eID) in storitve zaupanja, in sicer za lažje izvajanje storitev po vsej EU, ne glede na državo, v kateri se izvajajo. Z uredbo niso bile harmonizirane nacionalne elektronske identifikacije, vendar je bilo omogočeno vzajemno priznavanje s postopkom priglasitve in medsebojnega strokovnega pregleda.

55 Vrednotenje uredbe eIDAS je bilo objavljeno leta 2021. V njem so bile ugotovljene naslednje slabosti:

• v uredbi se od držav članic ni zahtevalo, da svojim državljanom in podjetjem zagotovijo elektronsko identifikacijo, ki bi omogočila varen dostop do spletnih javnih storitev. Tudi če so to storile, niso bile dolžne priglasiti takšnih shem. Poleg tega je bilo v vrednotenju ugotovljeno, da le omejeno število javnih storitev ponuja avtentikacijo eIDAS ali je povezano z infrastrukturo, tehnične napake pa uporabnikom onemogočajo učinkovito avtentikacijo,
• z okvirom elektronske identifikacije ni bilo mogoče obravnavati novih zahtev trga, med drugim zaradi (i) njegove omejenosti na javni sektor in zagotavljanje čezmejnega dostopa do javnih storitev (kar pomeni, da so storitve, na katere se nanaša uredba eIDAS, zadevale majhen odstotek prebivalstva EU), (ii) zapletenosti povezovanja ponudnikov zasebnih spletnih storitev s sistemom in (iii) nezadostne razpoložljivosti v vseh državah članicah,
• okvir temelji na nacionalnih sistemih elektronske identifikacije, ki temeljijo na različnih standardih, kar ovira uporabo storitev eIDAS – pomanjkljivost, ki je bila ugotovljena tudi pri projektu IPE (glej okvir 8).

56 Sodišče je ugotovilo, da se s predlagano spremembo uredbe eIDAS kot odgovor na te slabosti od vsake države članice zahteva, da se vsem fizičnim in pravnim osebam v EU izda evropska denarnica za digitalno identiteto, da se jim zagotovi varen, zaupanja vreden in nemoten dostop do čezmejnih javnih in zasebnih storitev. Vsaka država članica mora tudi priglasiti vsaj eno shemo elektronske identifikacije, vključno z vsaj enim sredstvom za identifikacijo. Zato šele po tem, ko bi se denarnica začela uporabljati, tehničnih standardov nacionalnih vozlišč eIDAS ne bi bilo več treba harmonizirati, saj se ponudnikom storitev ne bi bilo treba priključiti na sistem.

57 Ker je bila uredba o enotnem digitalnem portalu sprejeta kot rezultat ukrepa 7 (enotni digitalni portal), je Sodišče ocenilo tudi, ali je Komisija izpolnila zahtevo iz nove uredbe, in sicer da razvije in vzdržuje skupni uporabniški vmesnik (vključno z iskalnikom in orodji za povratne informacije uporabnikov). Enotni digitalni portal olajšuje spletni dostop do informacij, upravnih postopkov in storitev za pomoč, ki bi jih državljani in podjetja EU lahko potrebovali v drugi državi EU.

58 Sodišče je ugotovilo, da je Komisija razvila vmesnik, tj. enotno vstopno točko, in sicer portal Tvoja Evropa (glej sliko 3). Prek portala bodo uporabniki povezani z ustreznimi nacionalnimi spletnimi stranmi, na katerih se nahaja storitev, ki jo iščejo. Države članice morajo najpozneje do decembra 2023 digitalizirati 21 postopkov, da bodo ti dostopni prek portala. Primeri postopkov, ki so pomembni za podjetja, so: prošnja za dovoljenje za poslovno dejavnost ali registracija delodajalca v okviru sistema pokojninskega zavarovanja in socialne varnosti. Prve storitve, ki so na voljo na tem portalu, so se začele izvajati 12. decembra 2020.

59 V zvezi z ukrepoma 7 (enotni digitalni portal) in 13 (pilotni projekt za podjetja o načelu „samo enkrat“) je Sodišče ugotovilo, da je bilo mogoče s pilotnim projektom, ki je bil financiran v okviru raziskovalnega programa EU Obzorje 2020 (projekt o načelu samo enkrat (projekt TOOP), sredstva v višini 8 milijonov EUR), doseči napredek pri izvajanju načela „samo enkrat“. Cilj tega načela je, da državljani in podjetja javni upravi v EU posredujejo informacije samo enkrat. V okviru projekta je bila oblikovana arhitektura rešitev, ki povezuje 40 informacijskih sistemov. Poleg tega je načrt arhitekture, razvit v okviru projekta, postal del uredbe o enotnem digitalnem portalu. Zato je bil projekt, ki se je začel leta 2017 in katerega glavni poudarek je bil na interoperabilnosti, ob sprejetju uredbe o enotnem digitalnem portalu prilagojen tako, da je omogočil izvajanje tehničnega sistema, opisanega v uredbi.

V državah članicah je prišlo do zamud pri izvajanju nekaterih digitalnih javnih storitev

60 Čeprav akcijski načrt vključuje le ukrepe za Komisijo, je razpoložljivost digitalnih rešitev v veliki meri odvisna od izvajanja dopolnilnih ukrepov na ravni držav članic. Pri ukrepih, vključenih v obseg revizije, je Sodišče ugotovilo, da so bili kljub prizadevanjem Komisije trije od šestih ukrepov izvedeni le delno, in sicer zaradi nezadostnega ali zapoznelega odziva držav članic (glej tabelo 4). Zato ukrepi Komisije med letoma 2016 in 2020 še niso prinesli bistvenih sprememb za podjetja in državljane po vsej EU.

61 V zvezi z ukrepom 2 (eIDAS) je bilo sodelovanje držav članic prostovoljno. Zato konec leta 2021, tj. pet let po začetku veljavnosti uredbe, devet držav članic, ki predstavljajo 41 % prebivalstva, še ni bilo vključenih v okvir. To veliko število nesodelujočih držav članic znatno omejuje možnosti za varnejše, hitrejše in učinkovitejše elektronske interakcije državljanov in podjetij.

62 Pri ukrepu 9 (medsebojno povezovanje poslovnih registrov) in ukrepu 10 (medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti) je morala Komisija vzpostaviti in posodabljati jedrno storitveno platformo in vmesnik, države članice pa so morale digitalizirati svoje nacionalne poslovne registre in registre insolventnosti ter jih povezati s sistemom (glej sliko 4). Komisija je kot vmesnik uporabila portal e-pravosodje, za podporo državam članicam pa so bila na voljo sredstva IPE (ki se v okviru IPE imenujejo „splošne storitve“).

63 V zvezi z ukrepom 9 (povezovanje poslovnih registrov) je 8. junija 2017 začel delovati sistem povezovanja poslovnih registrov, ki uporabnikom omogoča iskanje informacij o podjetjih, registriranih v kateri koli državi EU (ter Lihtenštajnu in Norveški). Iskalna funkcija in osnovne informacije so prevedene iz zadevnih nacionalnih jezikov v vse uradne jezike EU. Šest držav članic je imelo zamude pri priključitvi na sistem¹⁷, zadnja se je nanj priključila marca 2022, skoraj pet let po roku, določenem v zadevni direktivi, in šele po tem, ko je Komisija julija 2021 zadevo predložila Sodišču Evropske unije. Kar zadeva uporabo sistema, je bilo v letu 2021 med 17 300 in 39 100 iskanj na mesec.

64 V zvezi s sistemom za ukrep 10 (medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti) so morale države članice v skladu z ustrezno izvedbeno uredbo zagotoviti medsebojno povezovanje do 30. junija 2021. Julija 2022 je bilo povezanih le 17 od 26 držav članic (za Dansko uredba¹⁸ ni bila zavezujoča). Ostalih pet¹⁹ držav je v postopku razvoja in testiranja. Za štiri preostale države članice²⁰ Komisija še vedno pričakuje povratne informacije. Dokler preostalih devet držav članic ne bo priključenih, uporabniki ne bodo mogli prek enotnega večjezičnega iskalnika iskati insolventnih subjektov, registriranih v teh državah članicah. Takšna osrednja javna elektronska točka za dostop do podatkov o dolžnikih v postopkih v primeru nesolventnosti je zlasti koristna za obstoječe ali potencialne upnike ali tretje osebe, ki jih ti postopki posredno zadevajo. V letu 2021 je bilo opravljenih od 2 500 do 6 500 iskanj na mesec.

65 V okviru ukrepa 11 (uporaba digitalnih rešitev v celotnem življenjskem ciklu podjetja) so morale države članice Direktivo (EU) 2019/1151 o digitalnih orodjih in postopkih na področju prava družb prenesti v nacionalno zakonodajo do avgusta 2021, razen če so Komisijo uradno obvestile, da bodo uporabile možnost enoletnega podaljšanja. V času revizije Sodišča je tako uradno obvestilo predložilo 17 držav članic. To pomeni, da podjetja v večini držav članic še ne morejo uporabljati digitalnih orodij in postopkov za ustanavljanje podjetij, registracijo podružnic ter predložitev dokumentov in informacij na spletu.

66 Sodišče ugotavlja, da je večina držav članic, ki potrebujejo več časa za izvedbo ukrepa 2 (eIDAS), ukrepa 10 (medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti) in ukrepa 11 (uporaba digitalnih rešitev v celotnem življenjskem ciklu podjetja), tako leta 2017 kot leta 2020 dosegla rezultat primerjalnega merila za e-upravo, ki je bil pod povprečjem EU (glej sliko 1).

67 Kot je bilo že navedeno (glej tabelo 1 in odstavek 62), bi lahko države članice prejele sredstva za povezavo svojih sistemov s platformami, ki jih je razvila Komisija. Države članice so sredstva IPE uporabile zlasti za:

• ukrep 2 (eIDAS), 25,35 milijona EUR (26 držav članic),
• ukrep 9 (medsebojno povezovanje poslovnih registrov), 2,44 milijona EUR (deset držav članic),
• ukrep 10 (medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti), 1,16 milijona EUR (sedem držav članic).

Na podlagi revizije vzorca projektov, ki jih je financirala EU (glej odstavek 19), je Sodišče ugotovilo, da so nekatere države članice razpoložljivost financiranja EU razumele kot priložnost, kar je spodbudilo njihovo izvajanje storitev e-uprave. Projekti IPE so prispevali tudi k prepoznavanju nekaterih pomanjkljivosti obstoječih rešitev (glej okvir 8).

68 23 od 24 revidiranih projektov in ukrepov (tj. tistih, ki so bili dokončani do revizije Sodišča) je izpolnilo zastavljene cilje. Zlasti je bila z njimi zagotovljena interoperabilnost razvitih rešitev in so bili ponovno uporabljeni obstoječi gradniki IPE (tj. osnovne infrastrukture digitalnih storitev, ki so ključni dejavniki za ponovno uporabo v kompleksnejših digitalnih storitvah) ali infrastrukture digitalnih storitev (tj. rešitve, s katerimi se podpira izvajanje projektov na ravni EU in zagotavljajo vseevropske interoperabilne storitve skupnega interesa).

69 Države članice, s katerimi je Sodišče opravilo razgovore, so cenile stalno tehnično podporo Komisije, ko so uporabljale infrastrukture digitalnih storitev, ki se financirajo iz IPE, ali ko so morale integrirati sisteme drugih držav članic, ki so uvedle te infrastrukture digitalnih storitev, zlasti za storitve eIDAS. Po njihovem mnenju so ukrepi Komisije omogočili razvoj trajnostnih medsebojnih povezav med sistemi različnih držav članic.

Komisija je spodbujala izmenjavo dobre prakse, vendar ji ni uspelo spodbuditi novih digitalnih javnih storitev

70 V zadnjih ministrskih izjavah (glej odstavek 02) je bila priznana pomembnost spodbujanja izmenjave dobre prakse ter vzpostavljanja povezav med ustreznimi organi in razpoložljivimi digitalnimi javnimi storitvami. Tudi Evropski parlament je poudaril²¹ pomembnost spodbujanja primerov dobre prakse.

71 Sodišče je zato ocenilo, ali je Komisija ustrezno:

• spodbujala sodelovanje in izmenjavo dobre prakse,
• spodbujala nove digitalne javne storitve, ki so na voljo.

Komisija je ustvarila številne priložnosti za sodelovanje in izmenjavo primerov dobre prakse

72 Sodišče je ocenilo orodja, ki jih je Komisija uporabila za spodbujanje izmenjave primerov dobre prakse. Ugotovilo je, da Komisija ni le oblikovala skupin, v katerih so se lahko sestajali deležniki, ampak je v zvezi s tem financirala tudi posebne projekte.

73 Te skupine so vključevale:

• usmerjevalni odbor akcijskega načrta (glej odstavek 11), ki se je sestajal dvakrat ali trikrat letno in v katerem so države članice predstavile svoj napredek pri razvoju rešitev e-uprave ali primere dobre prakse in izzive v zvezi z razvojem posebnih rešitev. Ker se je akcijski načrt končal, je odbor leta 2021 prenehal delovati,
• strokovne skupine za posebne teme ali rešitve, kot so strokovna skupina eIDAS (ukrep 2), koordinacijska skupina za enotni digitalni portal (ukrep 7), strokovna skupina za pravo družb (ukrepa 9 in 11) in strokovna skupina za interoperabilnost evropskih javnih storitev. Te strokovne skupine še naprej delujejo.

74 Zadevni projekti so bili večinoma financirani v okviru:

• programa ISA², v katerem sta bila sodelovanje in izmenjava dobre prakse dejansko ključna elementa politike in podpornih ukrepov Komisije za interoperabilnost (glej člena 3 in 8 Sklepa (EU) 2015/2240). Primer zelo obsežne pobude je platforma Joinup, predstavljena v okviru 9 (financirana v okviru dveh ukrepov ISA², vključenih v revidirani vzorec, v višini 6 milijonov EUR). Po zaključku programa ISA² je Komisija zagotovila nadaljnje financiranje platforme Joinup v okviru programa Digitalna Evropa vsaj za leti 2021 in 2022,
• programa Obzorje 2020, ki je v glavnem omogočil nastanek ad hoc pobud za posebna vprašanja. Primer je projekt SCOOP4C, s katerim je bila vzpostavljena skupnost deležnikov, v okviru katere so se izmenjevale izkušnje in primeri dobre prakse v zvezi z izvajanjem načela „samo enkrat“ (financiranje iz programa Obzorje 2020 v višini 1 milijona EUR). Vendar ni dokazov, da bi se dejavnosti skupnosti nadaljevale tudi po koncu financiranja projekta, čeprav je vprašanje še vedno aktualno.

75 Na podlagi pregleda štirih ukrepov ISA² (glej Prilogo III), zapisnikov sestankov usmerjevalnega odbora in strokovnih skupin ter pogovorov z uslužbenci v državah članicah Sodišče ugotavlja, da je Komisija zagotovila dobro podporo za sodelovanje in izmenjavo dobre prakse ter da so bile teme izmenjav med deležniki vprašanja, ki so jih zanimala.

76 Sodišče je ugotovilo tudi, da je Komisija pri pripravi programov za obdobje 2021–2027 ustrezno upoštevala potrebo po nadaljnjem spodbujanju sodelovanja in dobre prakse:

• delovni program za izvajanje programa Digitalna Evropa za leti 2021 in 2022 vključuje usklajevalne in podporne ukrepe, katerih glavni cilj je spodbujanje sodelovanja in/ali zagotavljanje podpore politikam EU,
• v predlogu Pot v digitalno desetletje je predviden mehanizem za letno sodelovanje med državami članicami in Komisijo (glej odstavek 31).

Komisija ni celovito in usklajeno spodbujala digitalnih javnih storitev

77 Sodišče je ocenilo dejavnosti Komisije za spodbujanje digitalnih javnih storitev in ugotovilo, da niso imele krovne strategije. V praksi je bilo spodbujanje bodisi splošno bodisi povezano s posebnimi ukrepi ali programi financiranja, kadar se je to zahtevalo v pravni podlagi.

78 Pri splošnem spodbujanju politike e-uprave in/ali rešitev e-uprave je Komisija delovala prek:

• novičnika o e-upravi, ki ga naročniki prejemajo enkrat mesečno in v katerem so objavljene najnovejše novice o čezmejnih digitalnih javnih storitvah v EU, oblaku javnih storitev in inovacijah v javnem sektorju,
• skupine eGovernment4EU na platformi Futurium. Ta je bila dostopna širši javnosti in je zagotavljala informacije o akcijskem načrtu za e-upravo za obdobje 2016–2020 in prihodnji politiki digitalne uprave. Skupina na platformi se več ne posodablja, saj se je akcijski načrt zaključil,
• družbenih medijev (Facebook, LinkedIn in Twitter).

79 Kar zadeva komunikacijsko strategijo, ki se zahteva v ustrezni pravni podlagi, je Komisija kampanjo za spodbujanje ukrepa 7 začela decembra 2020, ko je začel delovati enotni digitalni portal (glej odstavek 58). Sodišče je ugotovilo, da je kampanja celovita, in meni, da je dobra praksa, da je Komisija vsak mesec na videokonferencah („Communication cafés“) z nacionalnimi koordinatorji razpravljala o kampanji in ustreznih nacionalnih dogodkih. Na sliki 5 so prikazani podatki o številu obiskov portala Tvoja Evropa.

80 Podobno je bilo s sklepom o vzpostavitvi programa ISA² zahtevano spodbujanje izvajanja evropske strategije za interoperabilnost, okvira in referenčne arhitekture ter ustreznih specifikacij in standardov. Sodišče je ugotovilo, da je bila kampanja za spodbujanje proaktivna in celovita. Poleg vzpostavitve in delovanja platforme Joinup (glej odstavek 74 in okvir 9) se je s programom ISA² financiral ukrep (v višini 3,62 milijona EUR), s katerim se je spodbujalo sodelovanje in olajšala interakcijo med deležniki programa.

81 Komunikacijsko strategijo je bilo treba izvesti tudi v okviru IPE. Sodišče je ugotovilo, da:

• je bila razvita taka strategija za spodbujanje rešitev IPE, ki so bile zanimive predvsem za razvijalce rešitev. Uslužbenci, s katerimi je Sodišče opravilo razgovore v državah članicah, so pozitivno ocenili te rešitve in potrdili, da jih ponovno uporabljajo, zlasti za čezmejne storitve. Namen ponovne uporabe infrastruktur za digitalne storitve je zagotoviti hitrejši, lažji in stroškovno učinkovitejši razvoj digitalnih storitev z uporabo obstoječih tehnologij, namesto da bi vsaka organizacija take storitve razvijala samostojno. Po podatkih s pregledne plošče IPE za ponovno uporabo so bili gradniki do konca leta 2021 uporabljeni v 353 projektih, večinoma po vsej EU,
• Komisija do zdaj ni organizirala posebnih kampanj za ozaveščanje ali spodbujanje, da bi potencialne uporabnike seznanila z obstojem sistema povezovanja poslovnih registrov (ki deluje od leta 2017) ali sistema za medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti (ki deluje od leta 2021), ki sta bila oba razvita v okviru IPE. Komisija je Sodišče obvestila, da načrtuje tako kampanjo (i) za sistem povezovanja poslovnih registrov, ko bo na voljo orodje za obdelavo plačil (glej okvir 7), in (ii) za sistem za medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti, ko bodo nanj priključene vse države članice (do zdaj jih je priključenih 17) (glej odstavek 64). Komisija je konec leta 2021 začela spletno komunikacijsko kampanjo za portal e-pravosodje, vendar je bil v njej sistem povezovanja poslovnih registrov omenjen le v zelo omejenem obsegu.

82 Čeprav je ozaveščenost uporabnikov ključnega pomena za zagotavljanje uporabe storitev e-uprave, je Sodišče ugotovilo, da Komisija ni ocenila, koliko so podjetja ozaveščena, niti ni analizirala potreb na tem področju. Predstavniki evropskih poslovnih združenj, s katerimi je Sodišče opravilo razgovore, so navedli, da so podjetja seznanjena s storitvami e-uprave, ki jih morajo uporabljati na podlagi zakona, veliko manj pa o drugih tovrstnih storitvah.

83 Sodišče je ugotovilo, da je Komisija kljub temu na enem področju, in sicer eIDAS, naročila izvedbo študije, s katero naj bi bil analiziran trg elektronske identifikacije, avtentikacije in storitev zaupanja ter razvit in izveden pilotni program za ozaveščanje MSP o teh rešitvah:

• študija, objavljena leta 2019, je pokazala splošno nizko raven ozaveščenosti o rešitvah eIDAS med MSP. Ugotovljeno je bilo, da je to ena od ključnih ovir,
• pilotni program je potekal konec leta 2018 in je vključeval program, namenjen razširjanju znanja in učenju, zbirko orodij eIDAS za MSP ter strategijo za spodbujanje zbirke orodij za MSP. Program, namenjen razširjanju znanja in učenju, ter zbirka orodij eIDAS za MSP sta še vedno na voljo na spletu. Poleg tega je bila v okviru observatorija eIDAS (spletne platforme za sodelovanje, ki jo je uvedla Komisija) vzpostavljena virtualna skupnost deležnikov, katere namen je spodbujati skupno razumevanje vprašanj v zvezi z izvajanjem in uporabo uredbe eIDAS.

84 Čeprav je bilo v študiji priporočeno, da bi bilo treba zbirko orodij še dodatno razvijati, da bi se upoštevale bolj specifične potrebe uporabnikov, in da bi bilo treba vzpostaviti dolgoročno strukturo upravljanja deležnikov, ki bi vključevala države članice in regionalne predstavnike, združenja MSP in ponudnike storitev, Komisija v zvezi s tem ni sprejela nobenih ukrepov. Komisija ni utemeljila, zakaj priporočilo iz študije ni bilo izvedeno.

85 Sodišče je tudi ocenilo, ali je imela Komisija kakršen koli pregled nad dejavnostmi spodbujanja, ki so jih izvajale države članice, in ali si je prizadevala (i) usklajevati takšne morebitne dejavnosti ali (ii) razširjati dobro prakso v zvezi s tem. Ugotovilo je, da Komisija nima pregleda nad dejavnostmi držav članic za spodbujanje evropskih ali nacionalnih rešitev e-uprave. Zato ni opredelila primerov dobre prakse in ni mogla usklajevati obstoječih dejavnosti.

Zaključki in priporočila

86 Sodišče na splošno ugotavlja, da so bili ukrepi Komisije le delno uspešni pri spodbujanju izvajanja in uvedbi rešitev e-uprave v državah članicah. Čeprav je Komisija dokončala ukrepe iz akcijskega načrta za e-upravo za obdobje 2016–2020, ki je bil zajet z revizijo Sodišča, vse novo razvite digitalne javne storitve niso na voljo po vsej EU, ker so države članice z ukrepi zamujale. Poleg tega Komisija teh storitev ni celovito spodbujala med podjetji in uporabniki na splošno.

87 Čeprav je akcijski načrt EU za e-upravo za obdobje 2016–2020 izpolnjeval potrebe, ugotovljene v posvetovanjih in ocenah, je vključeval le ukrepe, ki naj bi jih izvedla Komisija sama, zato je bilo težko doseči zastavljeno vizijo. Akcijski načrt ni vključeval nobenih obveznosti za države članice, čeprav je bilo v vrednotenju prejšnjega akcijskega načrta ugotovljeno, da je prostovoljna narava dejavnosti držav članic ena od glavnih pomanjkljivosti. Vendar je bila ta pomanjkljivost delno ublažena s tem, da so za večino ukrepov obstajali ustrezni pravni akti, sprejeti že pred akcijskim načrtom ali zaradi njega, ki so vključevali take obveznosti. V nekaterih primerih pa se je izvajanje ukrepov nadaljevalo tudi po letu 2020 in s tem po koncu akcijskega načrta (glej odstavke 23–27).

88 Sodišče je opozorilo, da je Komisija s predlogom iz leta 2021, ki vzpostavlja program politike Pot v digitalno desetletje, uvedla okvir sodelovanja, ki Komisiji omogoča, da vsako leto spremlja napredek držav članic pri doseganju digitalnih ciljev, določenih na ravni EU. Vendar je eden od treh ciljev nejasno opredeljen, zaradi česar obstaja tveganje, da si ga bodo države članice različno razlagale, kar lahko posledično ogrozi njegovo doseganje. V skladu s predlogom iz leta 2021, v katerem je določen program politike Pot v digitalno desetletje, bi morala Komisija v izvedbenih aktih za vsak digitalni cilj opredeliti ključne kazalnike smotrnosti (glej odstavke 28–31 in 46–48).

89 Spremljanje izvajanja akcijskega načrta je bilo razdrobljeno, saj Komisija ni vzpostavila okvira spremljanja (vključno s kazalniki) za akcijski načrt kot celoto. Tak okvir pa je bil vzpostavljen za številne posamezne ukrepe (štiri od šestih, ki so bili zajeti v reviziji Sodišča). Obstoječi kazalniki za e-upravo (primerjalno merilo za e-upravo in indeks digitalnega gospodarstva in družbe), ki jih Komisija objavlja vsako leto, niso bili neposredno povezani z nobenim od ukrepov, ki so se izvajali v okviru akcijskega načrta, in zato niso bili primerni za merjenje njegovega učinka (glej odstavke 32–45).

90 Komisija je dokončala šest ukrepov, ki so bili namenjeni podjetjem in zato zajeti v revizijo, ki jo je opravilo Sodišče. Podpirala je tudi izvajanje rešitev e-uprave v državah članicah s projekti, ki jih je financirala EU, in zagotavljanjem tehnične podpore, kar so uslužbenci v državah članicah, s katerimi je Sodišče opravilo razgovore, cenili (glej odstavke 49–69).

91 Ne glede na ta prizadevanja so bili trije od šestih ukrepov v celotni EU le delno izvedeni. V dveh primerih (medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti in uporaba digitalnih rešitev v celotnem življenjskem ciklu podjetja) je bilo to posledica zamud v več državah članicah (za nekatere od njih Komisija nima informacij o napredku). V enem primeru (elektronska identifikacija, avtentikacija in storitve zaupanja, eIDAS) je bilo v zadevni uredbi določeno, da je ukrepanje držav članic neobvezno. Zato ukrepi Komisije med letoma 2016 in 2020 še niso prinesli bistvenih sprememb za podjetja in državljane po vsej EU. Drug ukrep (sistem povezovanja poslovnih registrov) se je v nekaterih državah članicah izvajal z zamudo, vendar je rešitev od marca 2022 na voljo v vseh državah članicah (glej odstavke 60–65).

92 Sodišče ugotavlja, da je Komisija v predlogu iz leta 2021, v katerem je določen program politike Pot v digitalno desetletje, predvidela koncept (i) časovnih načrtov za digitalno desetletje, ki naj bi jih pripravile države članice, in (ii) začrtanih poti, ki naj bi bile za doseganje digitalnih ciljev opredeljene za vsako državo članico. Ker pa je predlog še vedno v zakonodajnem postopku (stanje septembra 2022), se še lahko spremeni (glej odstavek 46).

93 V zvezi z eIDAS je Komisija leta 2021 kot odziv na vrednotenje obstoječe uredbe predstavila predlog za njeno spremembo. V njem je obravnavana večina slabosti in – kar je najpomembneje – zdaj se od vsake države članice zahteva, da zagotovi shemo elektronske identifikacije (glej odstavke 54–56).

Priporočilo 1 – Okrepiti izvedbeni okvir, da bi se države članice spodbudilo k dokončanju storitev e-uprave

Glede na predlog Komisije za sklep o vzpostavitvi programa politike „Pot v digitalno desetletje“ do leta 2030 naj Komisija spodbuja nadaljnji razvoj storitev e-uprave in njihovo spremljanje tako, da:

1. nedvoumno opredeli izraze, ki se uporabljajo v digitalnih ciljih, da jih bo mogoče enako uporabljati po vsej EU;
2. analizira nacionalne časovne načrte za digitalno desetletje in sprejme potrebne ukrepe, če meni, da so politike, ukrepi in dejavnosti iz teh načrtov nezadostni ter zato ogrožajo pravočasno doseganje ciljev, določenih v sklepu;
3. ukrepa, če države članice glede na začrtane poti zamujajo pri doseganju digitalnih ciljev.

Ciljni rok za izvedbo: po sprejetju predloga sklepa o vzpostavitvi programa politike „Pot v digitalno desetletje“, in sicer v skladu z roki, določenimi v sklepu.

94 Komisija je dejavno spodbujala sodelovanje in izmenjavo dobre prakse na številne načine (npr. strokovne skupine in platforme), kar so uslužbenci v državah članicah ocenili pozitivno. V svojem predlaganem dokumentu o politiki za obdobje po letu 2020 Pot v digitalno desetletje je ustrezno upoštevala potrebo po nadaljevanju te podpore (glej odstavke 70–76).

95 Komisija ni imela krovne strategije za spodbujanje rešitev e-uprave, ki so na voljo na ravni EU, med ključnimi uporabniki. To je pomenilo, da njene dejavnosti spodbujanja niso bile celovite ali usklajene. Rešitve je spodbujala le, kadar se je to zahtevalo v ustreznih pravnih aktih, in tako ni zajela vseh rešitev (glej odstavka 77 in 78).

96 Komunikacijske kampanje, ki jih je Komisija izvedla, so bile dobre. Komisija je med razvijalci sicer spodbujala tehnične rešitve, razvite v okviru Instrumenta za povezovanje Evrope (IPE), vendar med uporabniki še ni spodbujala novih storitev, kot sta sistem povezovanja poslovnih registrov in sistem za medsebojno povezovanje registrov nesolventnosti. Komisija tudi nima pregleda nad ukrepi, ki so jih države članice sprejele za spodbujanje nacionalnih ali evropskih rešitev e-uprave, čeprav bi lahko usklajena prizadevanja prinesla boljše rezultate (glej odstavke 79–81 in 85).

97 Komisija ni ocenila ozaveščenosti podjetij o razpoložljivih storitvah e-uprave in ni analizirala potreb na tem področju, čeprav je to eden ključnih korakov pri uvajanju storitev e-uprave. Edina izjema je bil trg eIDAS: Komisija je izvedla študijo in pilotni program, namenjen razširjanju znanja in učenju, med malimi in srednjimi podjetji, kar je med drugim privedlo do nabora orodij zanje. Čeprav je bilo v študiji priporočeno, da bi bilo treba nabor orodij nadalje razviti, Komisija v zvezi s tem ni ukrepala (glej odstavke 82–84).

Priporočilo 2 – Razviti celovito strategijo za uspešno spodbujanje storitev e-uprave

Komisija naj za zagotovitev uspešnejše podpore nadaljnjemu uvajanju vseevropskih storitev e-uprave razvije celovito strategijo za uspešno spodbujanje storitev e-uprave, ki bi temeljila na oceni stopnje ozaveščenosti uporabnikov o razpoložljivih storitvah e-uprave. Pri pripravi strategije naj upošteva dejavnosti, ki jih v zvezi s tem izvajajo države članice, da bi olajšala njihova prizadevanja ali zagotovila, da se prizadevanja ne podvajajo.

Ciljni rok za izvedbo: konec leta 2024.

To poročilo je sprejel senat IV, ki ga vodi Mihails Kozlovs, član Evropskega računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 11. oktobra 2022.

Priloge

Priloga I – Razvoj dogodkov na področju e-uprave v EU od leta 2006

Priloga II – Akcijski načrt za e-upravo – seznam ukrepov

Priloga III – Seznam revidiranih projektov, ki jih je financirala EU

Priloga IV – Izvajanje ukrepov, vključenih v obseg revizije