Izvajanje direktive o pitni vodi: kakovost vode in dostop do nje sta bila v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji izboljšana, vendar so potrebe po naložbah še vedno velike

Povzetek

Direktiva o pitni vodi

I

Voda je nujna za življenje na našem planetu. Naši ekosistemi, družba in gospodarstvo za razcvet potrebujejo dovolj čiste sladke vode. Varovanje zdravja državljanov EU na podlagi varnega dostopa do kakovostne pitne vode je že vrsto let del politike EU. EU od leta 1975 naprej sprejema zakonodajo o vodah, namenjeno zaščiti potrošnikov in uporabnikov vode pred škodljivimi vplivi. Direktiva v zvezi s standardi za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, tj. direktiva o pitni vodi, je bila sprejeta leta 1980 in revidirana leta 1998. Trenutno je v postopku revizije.

Kako je Sodišče izvedlo revizijo

II

Pri reviziji je bilo ocenjeno, ali se je z ukrepi EU v Bolgariji, na Madžarskem in Romuniji izboljšal varen dostop državljanov do kakovostne pitne vode. Sodišče je proučilo predvsem, ali so izpolnjene zahteve iz direktive o pitni vodi, ali so proučeni projekti, ki se financirajo iz ESRR in Kohezijskega sklada, izboljšali kakovost pitne vode in dostop do oskrbe z njo ter ali ustvarjeni prihodki in dodatna nacionalna javna finančna sredstva zadostujejo za zagotovitev ohranjanja in trajnosti naložb EU v infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo.

III

Sredstva ESRR in Kohezijskega sklada za gospodarjenje in oskrbo s pitno vodo v obdobju od 2007 do 2020 v teh treh državah članicah znašajo 3,7 milijarde EUR. Revizija je zajela obdobje od pristopa obiskanih držav članic k EU do konca leta 2016.

Kaj je Sodišče ugotovilo

IV

Sodišče je v glavnem ugotovilo, da sta se dostop državljanov do kakovostne pitne vode in oskrba z njo v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji izboljšala. To so v veliki meri omogočile obsežne naložbe iz ESRR in Kohezijskega sklada, zagotovljene v zadnjih letih. Vendar se državljani na nekaterih območjih še vedno oskrbujejo z vodo iz javnega omrežja, ki ni popolnoma v skladu s standardi EU iz direktive o pitni vodi iz leta 1998. Poleg tega so potrebne znatne dodatne nacionalne javne in zasebne naložbe, da bi se vsem državljanom v teh državah članicah zagotovil dostop do kakovostne vode in da bi se zagotovilo ustrezno ohranjanje naložb EU v sisteme za oskrbo z vodo.

Kaj Sodišče priporoča

V

Komisija naj:

1. na podlagi obstoječega poročanja spremlja vrzeli v spremljanju stanja, ki ga izvajajo države članice, in okrepi zahteve iz direktive o pitni vodi v zvezi s tem;
2. v okviru trenutne revizije direktive o pitni vodi na proporcionalen način obravnava naslednje zadeve:
   1. izboljšanje zagotavljanja informacij o vseh odstopanjih v zvezi z malimi oskrbovalnimi območji, ki jih države članice pošiljajo Komisiji;
   2. razširitev zahtev glede poročanja tudi na mala oskrbovalna območja;
   3. redno poročanje, s katerim bo zagotovljeno, da bodo od držav članic zbrane ažurne informacije o usklajenosti z direktivo o pitni vodi. Komisija naj razmisli o možnostih, kot so alternativna orodja IT (npr. nabiranje podatkov pri nacionalnih organih), s katerimi bi poročanje postalo lažje in hitrejše ter bi se zagotovila razpoložljivost ažurnih podatkov;
   4. izboljšanje zahtev glede zagotavljanja ustreznih in ažurnih informacij o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, porabnikom;
3. podpira države članice pri spodbujanju ukrepov za zmanjšanje izgub vode, kar bi bilo na primer mogoče doseči z vključitvijo zmanjšanja izgub vode v financiranje EU na področju infrastrukture za oskrbo s pitno vodo ali s povečanjem preglednosti izgub vode.

VI

Države članice naj:

1. zahtevajo, da se načrti za doseganje določene ravni zmanjšanja izgub vode upoštevajo kot merilo za izbor pri vseh projektih sistemov za oskrbo z vodo, ki omogočajo uresničevanje nacionalnih ciljev;
2. zagotovijo, da tarife za vodo omogočajo trajnost vodne infrastrukture, vključno z njenim vzdrževanjem in obnovo;
3. po potrebi razmislijo o dodelitvi finančne ali drugih vrst podpore gospodinjstvom, ki jim storitve oskrbe z vodo niso cenovno dostopne, hkrati pa zagotovijo povračilo vseh stroškov v okviru strukture tarif za vodo.

Uvod

Direktiva EU o pitni vodi

01

Voda je nujna za življenje na našem planetu. Naši ekosistemi, družba in gospodarstvo za razcvet potrebujejo dovolj čiste sladke vode. Varovanje zdravja državljanov EU na podlagi varnega dostopa do kakovostne pitne vode je že vrsto let del politike EU. EU od leta 1975 izvaja zakonodajo na področju vode, katere namen je zaščititi potrošnike in uporabnike vode pred škodljivimi vplivi. Zagotavljanje visoke kakovosti in varne oskrbe vsem Evropejcem je tudi del okoljske politike EU.¹

02

Prva direktiva o kakovosti pitne vode v državah članicah je bila sprejeta leta 1975.² Druga direktiva o standardih za vodo, namenjeno za prehrano ljudi, je direktiva o pitni vodi, katere cilj je varovanje zdravja ljudi pred škodljivimi vplivi vsakršnega onesnaženja vode, namenjene za prehrano ljudi (glej okvir 1). Sprejeta je bila leta 1980³ in nato revidirana leta 1998⁴. Trenutno je v postopku revizije.

03

Direktiva državam članicam daje možnost, da dovolijo odstopanje in s tem začasen odmik od zahtevanih standardov kakovosti vode na podlagi odstopanj. Ta odstopanja lahko trajajo do tri leta in jih je mogoče dvakrat podaljšati (dodatna tri leta pri vsakem podaljšanju).

Ureditve za spremljanje stanja in poročanje

04

Države članice morajo vzpostaviti oskrbovalna območja in ustrezne programe spremljanja stanja v skladu z minimalnimi zahtevami iz direktive o pitni vodi⁵, ki razlikuje med:

• oskrbovalnimi območji, ki v povprečju dobavljajo več kot 1 000 m^³ vode na dan oziroma oskrbujejo več kot 5 000 oseb in se navadno imenujejo velika oskrbovalna območja,
• oskrbovalnimi območji, ki v povprečju dobavljajo manj kot 1 000 m³ vode na dan oziroma oskrbujejo manj kot 5 000 oseb in se navadno imenujejo mala oskrbovalna območja,
• oskrbovalnimi območji, ki v povprečju dobavljajo manj kot 10 m³ vode na dan oziroma oskrbujejo manj kot 50 oseb in se navadno imenujejo zelo mala oskrbovalna območja.

05

Poleg tega se v direktivi o pitni vodi zahteva, da so porabnikom na voljo ažurne informacije⁶ in da države članice vsaka tri leta objavijo poročilo o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, v katerem so zajeta pretekla tri leta. Ta poročila je treba objaviti v enem koledarskem letu po koncu obdobja poročanja in predložiti Komisiji v dveh mesecih po objavi.

06

Evropska agencija za okolje (EEA) v imenu Komisije po spletnem orodju za poročanje⁷ zbira podatke o kakovosti vode v državah članicah. Odgovorna je tudi za preverjanje kakovosti informacij v zbirkah podatkov in pripravo nacionalnih zbirk podatkov, ki jih potrdijo države članice. Komisija v devetih mesecih od prejetja poročil držav članic na podlagi teh podatkov objavi zbirno poročilo o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, v celotni Uniji.

07

V tem poročilu, ki je glavno orodje za odkrivanje neskladnosti z vrednostmi parametrov, določenimi v direktivi o pitni vodi, bi morala vsaka država članica poročati o kakovosti vode na vseh velikih oskrbovalnih območjih. Poročanje o malih oskrbovalnih območjih je prostovoljno. Države članice lahko iz uporabe določb direktive o pitni vodi izvzamejo zelo mala oskrbovalna območja, tj. posamezne sisteme za oskrbo z vodo, s katerimi se v povprečju dobavi manj kot 10 m³ vode na dan oziroma oskrbi manj kot 50 oseb.

Kakovost pitne vode v EU

8

Na podlagi zahteve iz direktive o pitni vodi po oceni kakovosti pitne vode je v državah članicah vsako leto izvedenih več milijonov analiz. V obdobju poročanja 2011–2013 je bilo na primer izvedenih 4,1 milijona analiz mikrobioloških parametrov, 7,1 milijona analiz kemičnih parametrov in 17,5 milijona analiz indikatorskih parametrov (glej okvir 1). Če vsaj 99 % vseh analiz v danem letu izpolnjuje zadevni standard, se šteje, da država članica dosega skladnost z zahtevami glede vrednosti parametra, določenimi v direktivi o pitni vodi.

9

Prekoračitev standarda v primeru indikatorskih parametrov ne pomeni nujno neskladnosti z direktivo o pitni vodi, ker v večini primerov ni neposredne nevarnosti za zdravje ljudi. Čeprav večina indikatorskih parametrov ne predstavlja neposredne nevarnosti za zdravje ljudi, lahko posredno vplivajo na kakovost vode, in sicer njen videz, okus ali vonj, s tem pa na sprejemljivost za porabnike. Mejna vrednost za železo, določena v direktivi o pitni vodi, na primer znaša 200 µg/l. Pri koncentraciji železa 300 µg/l se opazno spremeni okus vode, voda pa postane tudi motna in obarvana. Takšna voda je za porabnike neokusna. Vrednost, dovoljena z zdravstvenega vidika, je 2 000 µg/l, torej veliko več, kot je dejansko sprejemljivo za porabnike. Indikatorski parametri lahko tudi ovirajo ustrezno pripravo pitne vode. Zaradi prisotnosti organskih snovi je lahko na primer razkuževanje neustrezno.

10

Na splošno je kakovost pitne vode v EU dobra.⁸ Zlasti je bila na veliki večini velikih oskrbovalnih območij ugotovljena visoka skladnost z mikrobiološkimi in kemičnimi parametri iz direktive o pitni vodi (za podrobnosti glej tabelo 1). Poleg tega se je splošna skladnost v EU v primerjavi z obdobjem poročanja 2008–2010 bistveno izboljšala.⁹

Tabela 1

Države članice¹ in stopnja skladnosti s parametri

	2008–2010	2011–2013
Splošna stopnja skladnosti z mikrobiološkimi parametri
> 99 %	23	27
95 % < X < 99 %	4	-
< 95 %	-	-
Splošna stopnja skladnosti s kemičnimi parametri
> 99 %	11	26
95 % < X < 99 %	11	12
< 95 %	5	–
Splošna stopnja skladnosti z indikatorskimi parametri
> 99 %	7	21
95 % < X < 99 %	10	53
< 95 %	10	14

11

Na malih oskrbovalnih območjih, ki v celotni EU oskrbijo približno 65 milijonov ljudi, je bila povprečna stopnja skladnosti v obdobju poročanja 2011–2013 višja od 98 %.¹⁰ Glede na to skupno vrednost je bil dosežen napredek v primerjavi z obdobjem poročanja 2008–2010, ko je zahteve iz direktive o pitni vodi v povprečju v celoti izpolnjevalo le približno 59 % vseh malih oskrbovalnih območij.¹¹ Za obdobje 2008–2010 so o malih oskrbovalnih območjih poročale vse države članice, razen Češke republike. Za obdobje poročanja 2011–2013 pa je informacije predložila le približno polovica držav članic (kar predstavlja približno 34,6 milijona porabnikov, ki jih oskrbujejo mala oskrbovalna območja). Vzrok za to je, da poročanje o malih oskrbovalnih območjih ni obvezno.

12

Pomanjkljivosti v spremljanju stanja malih oskrbovalnih območij so bile potrjene tudi v 7. okoljskem akcijskem programu, ki je pozval k povečanju prizadevanj za izvajanje direktive o pitni vodi, zlasti za mala oskrbovalna območja.¹²

Izgube v sistemih oskrbe s pitno vodo

13

Pomembna težava, ki vpliva na oskrbo s pitno vodo, je visoka raven fizične izgube vode. Razlog je predvsem puščanje iz distribucijskih omrežij, ki so slabo vzdrževana ali jih je treba obnoviti. Delež izgub vode se izračuna kot razmerje med neobračunano vodo in skupno količino vode v omrežju za oskrbo z vodo.

14

Glede na podatke za obdobje 2008–2010, ki so bili objavljeni leta 2014, je bilo v približno polovici držav članic v distribucijskem omrežju izgubljenih več kot 20 % čiste pitne vode, preden je ta lahko dosegla porabnike, v nekaterih državah članicah pa je ta delež dosegel celo 60 %.¹³ Zbirno poročilo in poročila držav članic za obdobje 2011–2013 pa v nasprotju s prejšnjim obdobjem niso vsebovala nobenih informacij o izgubah vode.

15

Zmanjšanje izgub je pomembno z okoljskega vidika (varčevanje z viri) in bistveno vpliva na smotrnost poslovanja služb za oskrbo z vodo. Strategija Evropa 2020 močno poudarja učinkovito rabo virov, kar pomeni povečanje učinkovitosti rabe vodnih virov z dodatnimi koristmi, kot sta manjša poraba energije za pripravo in transport vode ter zmanjšanje računov za vodo in izgub vode.¹⁴ 7. okoljski akcijski program poudarja tudi potrebo po povečanju učinkovitosti z obnovo infrastrukture.¹⁵

Financiranje EU se zagotavlja predvsem iz ESRR in Kohezijskega sklada

16

Glavni vir financiranja EU za vodno infrastrukturo so evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI). Projekti se financirajo zlasti iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijskega sklada.

17

Veliko projektov v zvezi s pitno vodo se izvaja skupaj s projekti v zvezi z odpadno vodo¹⁶. V programskem obdobju 2007–2013 je bilo projektom v zvezi s pitno vodo namenjenih več kot 7,3 milijarde EUR, od katerih so bile približno 4 milijarde EUR namenjene državam članicam EU-13. Skupna dodeljena sredstva za pitno vodo v programskem obdobju 2014–2020 znašajo približno 4,7 milijarde EUR, od katerih je približno 3,4 milijarde EUR namenjenih državam članicam EU-13 (glej Prilogo I).

Dostop do pitne vode

18

Razpoložljivost Varne pitne vode je veliko na razpolago po vsej EU. Vendar v nekaterih regijah državljanom še vedno ni zagotovljen dostop do storitev oskrbe z vodo. Po podatkih Eurostata¹⁷ se delež prebivalstva, priključenega na javni vodovod, med državami članicami zelo razlikuje. Ta delež je najmanjši v Romuniji, kjer je le 62 % prebivalstva priključenega na javni vodovod (glej sliko 1). Priloga II vsebuje osnovne informacije o virih pitne vode v EU.

19

Decembra 2013 je bilo z državljansko pobudo EU „Pravica do vode“ v vseh državah članicah zbranih skoraj 1,9 milijona podpisov. Ta pobuda Komisijo poziva, naj predlaga zakonodajo, ki bo izvrševala človekovo pravico do vode in komunalne ureditve, kot jo priznavajo Združeni narodi, ter bo spodbujala zagotavljanje vode in komunalne ureditve kot osnovne javne storitve za vse.¹⁸ Komisija je leta 2014 objavila oceno o podpori, ki jo je EU že dala kakovostni pitni vodi, in spodbudila države članice, naj vsem državljanom EU zagotovijo dostop do minimalne oskrbe z vodo.¹⁹

Tarife za vodo

20

Načela, ki jih je treba upoštevati pri določanju tarif za vodo, in sicer povračilo stroškov in cenovna dostopnost storitev oskrbe z vodo, so določena v okvirni direktivi o vodah iz leta 2000²⁰. Da bi tarife prispevale k trajnosti vodne infrastrukture, bi morale v praksi vključevati vsaj operativne stroške in stroške vzdrževanja ter velik del amortizacije sredstev.

21

Hkrati morajo biti storitve oskrbe z vodo gmotno dostopne za porabnike. Pri določanju tarife za vodo lahko države članice v prizadevanju, da bi storitve oskrbe z vodo ostale cenovno dostopne, upoštevajo socialne, okoljske in gospodarske vidike. V smernicah Komisije so kot na splošno sprejeto razmerje cenovne dostopnosti navedeni 4 % dohodkov gospodinjstva, torej lahko skupni račun za vodo (pitna voda in odpadna voda) znaša 4 % dohodka gospodinjstva.²¹

Prejšnje revizije Evropskega računskega sodišča in druge nedavne študije na področju vodne politike

22

V zadnjih letih je Sodišče objavilo več poročil o vodni politiki in naložbah EU v infrastrukturo za pitno in odpadno vodo.²² Priloga II vsebuje povzetek glavnih zaključkov.

23

Služba Evropskega parlamenta za raziskave je maja 2015 objavila poročilo o direktivi o pitni vodi.²³

Obseg revizije in revizijski pristop

24

Sodišče je pri tej reviziji ocenilo, ali se je z ukrepi EU izboljšal varen dostop državljanov do kakovostne pitne vode v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji. Proučilo je zlasti, ali:

• se izpolnjujejo zahteve iz direktive o pitni vodi,
• so proučeni projekti, ki se financirajo iz ESRR in Kohezijskega sklada, izboljšali kakovost pitne vode in dostop do oskrbe z njo,
• ustvarjeni prihodki in dodatna nacionalna javna finančna sredstva zadostujejo za zagotovitev ohranjanja in trajnosti naložb EU v infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo.

25

Sodišče se je sklenilo, da se bo osredotočilo na države članice EU-13, ker je leta 2010 že objavilo posebno poročilo v zvezi s pitno vodo v programskem obdobju 2000–2006, v katerem se je osredotočilo na države članice EU-15.²⁴ Za izbrane države članice se je odločilo predvsem zaradi zneska sredstev EU, ki so jim bila dodeljena med letoma 2007 in 2020 (3,7 milijarde EUR), kar predstavlja približno 50 % skupnih dodeljenih sredstev EU za gospodarjenje in oskrbo s pitno vodo v državah članicah EU-13 (glej Prilogo I), ter zaradi omejenega dostopa do pitne vode (v Romuniji) in velikih izgub vode, ki so bile javljene v obdobju 2008–2010.

26

Revizija je temeljila na dokazih, ki so jih predložile Komisija in obiskane države članice. Izvedena je bila zlasti na podlagi:

• razgovorov s predstavniki Generalnega direktorata za okolje ter Generalnega direktorata za regionalno in mestno politiko,
• analitičnega pregleda ustrezne dokumentacije EU in dokumentacije držav članic,
• razgovorov s predstavniki ministrstva za okolje, ministrstva za zdravje, organa upravljanja, regulativnih organov itd. v izbranih državah članicah,
• obiskov in pregledov devetih projektov ESRR/Kohezijskega sklada (po trije projekti v vsaki od treh obiskanih držav članic), vključno s projektno dokumentacijo, kot so vloge, sporazumi o dodelitvi nepovratnih sredstev, poročila in drugi dokumenti v zvezi z izvajanjem projekta,
• razgovorov z upravljavci vode, upravičenci projektov in organi upravljanja devetih projektov, ki so bili proučeni.

27

Projekti ESRR/Kohezijskega sklada na področju pitne vode, proučeni v okviru te revizije, se nanašajo na vse vidike infrastrukture, povezane s ciklusom pitne vode. Zajemajo vzpostavitev in sanacijo zbirnih območij (glej fotografijo 1), naprav za pripravo pitne vode (glej fotografijo 2), skladiščenje in transport po ceveh (glej fotografijo 3) ter črpalne postaje. Vsi izbrani projekti so bili med 20 projekti, ki so v programskem obdobju 2007–2013 v posameznih državah članicah prejeli največji znesek sofinanciranja EU. Izbrani so bili zaradi prikaza ključnih vidikov izpolnjevanja ciljev direktive o pitni vodi ter vprašanj v zvezi z dostopom do vode, izgubami in kakovostjo.

28

Revizija je zajela obdobje od pristopa obiskanih držav članic k EU do konca leta 2016.

Opažanja

Direktiva o pitni vodi iz leta 1998 je bila do konca leta 2016 v glavnem izvršena

29

Evropska unija ne more dosegati ciljev politike, če države članice na terenu ne izvajajo učinkovito zakonodaje EU. Države članice so odgovorne za natančen prenos direktiv v svoje nacionalne zakonodaje v zahtevanem roku. Poleg tega morajo pravilno uporabljati in izvajati celotno zakonodajo EU.²⁵ Komisija je odgovorna za spremljanje prizadevanj držav članic in zagotavljanje skladnosti z zakonodajo EU, vključno z uporabo formalnopravnih postopkov.²⁶

30

Glavna zakonodaja EU na področju pitne vode je direktiva o pitni vodi. V skladu s tem je Sodišče zlasti ocenilo, ali:

• so obiskane države članice pravilno prenesle direktivo o pitni vodi v nacionalne pravne okvire in izpolnjevale zahteve iz direktive,
• imajo vsi porabniki v obiskanih državah članicah na voljo dovolj pitne vode,
• ureditve spremljanja stanja zagotavljajo informacije o izvajanju direktive o pitni vodi,
• so porabnikom na razpolago ažurirane informacije o kakovosti pitne vode,
• Komisija redno pregleduje znanstvene in tehnične vidike direktive o pitni vodi.

Nacionalna zakonodaja v obiskanih državah članicah je usklajena z zahtevami iz direktive o pitni vodi

31

Učinkovit prenos direktive o pitni vodi v nacionalno zakonodajo je nujen korak za zagotovitev, da pitna voda po vsej EU dosega enotno stopnjo varnosti. Komisija je morala od pristopa posameznih držav članic²⁷ zagotavljati skladnost njihove nacionalne zakonodaje določbami okvirne zakonodaje EU, razen posebnih odstopanj, odobrenih v pristopnih pogodbah.

32

Komisija izvaja študije o skladnosti, pri čemer primerja obveznosti EU z besedilom ustreznih členov nacionalnih zakonov, da bi ocenila njihovo skladnost z zahtevami iz direktiv EU. Leta 2004 je to izvedla na Madžarskem, leta 2007 pa v Bolgariji in Romuniji.

33

Komisija je v zvezi z obiskanimi tremi državami članicami ugotovila, da nacionalne zakonodaje niso popolnoma v skladu z direktivo o pitni vodi, zato je leta 2008 uvedla postopke za ugotavljanje kršitev (glej okvir 2) zoper Madžarsko, leta 2009 pa zoper Bolgarijo in Romunijo (glej Prilogo III).²⁸

34

Zadevne tri države članice so na podlagi postopkov za ugotavljanje kršitev spremenile svoje nacionalne zakonodaje. Na podlagi tega je bila zadeva v zvezi z Madžarsko zaključena leta 2009 in zadeva v zvezi z Romunijo leta 2010. V zvezi z Bolgarijo je Komisija zaradi obsega sprememb leta 2012 posodobila študijo o skladnosti in ugotovila dodatne neskladnosti, zato se je postopek za ugotavljanje kršitev zaključil šele leta 2015. Pri pregledu je Sodišče ugotovilo, da so nacionalne zakonodaje v obiskanih treh državah članicah trenutno v glavnem skladne z zahtevami iz direktive o pitni vodi.

Odstopanja od direktive o pitni vodi so bila odobrena na Madžarskem in v Romuniji, v Bolgariji pa ne

35

Države članice lahko dovolijo odstopanja od vrednosti parametrov do največje vrednosti, ki jo določijo tako, da nobeno odstopanje ne predstavlja potencialne nevarnosti za zdravje ljudi, pod pogojem, da oskrbe z vodo, namenjeno za prehrano ljudi na nekem območju, ni mogoče vzdrževati na drug sprejemljiv način (glej okvir 3).

36

Ta odstopanja bi morala biti čim krajša, trajajo pa lahko največ tri leta. Če po tem prvem obdobju težave, zaradi katerih je bilo odstopanje odobreno, še vedno obstajajo, lahko države članice podaljšajo odstopanje za dodatna tri leta in o tem obvestijo Komisijo. V izjemnih okoliščinah lahko država članica zaprosi Komisijo za tretje odstopanje za še eno obdobje, ki ne sme biti daljše od treh let.

37

Države članice morajo Komisijo v dveh mesecih obvestiti o vsakem odstopanju v zvezi z velikim oskrbovalnim območjem. Odstopanja v zvezi z malim oskrbovalnim območjem je treba javiti šele ob odobritvi drugega odstopanja.

38

Na koncu tretjega obdobja odstopanja na Madžarskem, ki je trajalo do konca leta 2012, skoraj 80 % oskrbovalnih območij, vključenih v odstopanje (289 od 365), še vedno ni bilo skladnih z direktivo. Ukrepi, ki so jih madžarski organi sprejeli za izboljšanje razmer na območjih, vključenih v odstopanje, so sčasoma začeli prinašati rezultate. Aprila 2016 z direktivo o pitni vodi ni bilo usklajenih 66 oskrbovalnih območij od 365. Komisija je maja 2016 zaradi zamujenega roka uvedla postopek za ugotavljanje kršitev zoper Madžarsko.

39

Tudi Romuniji so bila v okviru pristopne pogodbe odobrena odstopanja²⁹, ki so trajala do konca leta 2010 oziroma do konca leta 2015. Od pristopa je Romunija Komisijo obvestila o sedmih naknadnih odstopanjih (tj. drugo odstopanje) z roki med letoma 2014 in 2018. Vendar po podatkih romunskega ministrstva za zdravje ob koncu leta 2015 na 335 oskrbovalnih območjih, ki so dobavljala vodo približno 762 000 ljudem (približno 3,8 % celotnega prebivalstva Romunije), standardi kakovosti za nekatere parametre še vedno niso bili v celoti doseženi. Po navedbah romunskih organov se v obdobju 2014–2020 načrtujejo nadaljnji ukrepi za zagotovitev skladnosti z direktivo o pitni vodi, ki se bodo izvajali v okviru operativnega programa Velike infrastrukture, nacionalnega programa za razvoj podeželja in nacionalnega programa za lokalni razvoj.

40

V Bolgariji do tega poročila niso bila odobrena nobena odstopanja. Vendar ima po podatkih bolgarskega ministrstva za zdravje več območij v državi težave s skladnostjo. Najresnejše težave so povezane z vsebnostjo nitrata/nitrita in se pojavljajo na približno 300 malih oskrbovalnih območij. Na približno 150 območjih je neskladnost trajna in se nanaša na kmetijske prakse.³⁰ Na podlagi tega je mogoče oceniti, da približno 124 000 ljudi, tj. 1,7 % celotnega prebivalstva, uporablja pitno vodo, ki ni popolnoma v skladu z zahtevami iz direktive o pitni vodi.

41

V vseh treh državah članicah nekateri porabniki še vedno nimajo dostopa do pitne vode ustrezne kakovosti, ne glede na to, ali so zajeti v odstopanje ali ne. Države članice sprejemajo blažilne ukrepe, vendar to včasih storijo pozno, kot na primer na Madžarskem. Trenutno se ti ukrepi izvajajo v Romuniji, vendar je prezgodaj, da bi lahko sodili o njihovi učinkovitosti.

Pomanjkljivosti ureditev za spremljanje stanja iz direktive o pitni vodi

Nekatere države članice zamujajo s poročili o spremljanju stanja

42

Tri zbirna poročila (glej odstavke 5 do 7), ki zajemajo obdobje od leta 2002 do leta 2013, so bila objavljena s povprečno zamudo več kot 17 mesecev. Tabela 2 prikazuje roke za objavo in datume dejanske objave zbirnih poročil, ki zajemajo obdobje od leta 2002 do leta 2013.

Tabela 2

Roki za objavo in datumi dejanske objave zbirnih poročil

Zbirno poročilo	Rok	Datum objave	Zamuda
2002–2004	november 2006	december 2007	13 mesecev
2005–2007	november 2009	december 2011	25 mesecev
2008–2010	november 2012	junij 2014	19 mesecev
2011–2013	november 2015	oktober 2016	11 mesecev

43

Glede na študijo, objavljeno leta 2013,³¹ je do zamud prihajalo zaradi kompleksnosti informacij, ki naj bi jih predložile države članice (število parametrov in količina podrobnih informacij), zaradi česar so bili prispevki držav članic nepopolni in pozni.

44

V obdobju poročanja 2011–2013 je večina držav članic predložila podatke v predpisanem roku (februar 2015).³² Dve državi članici (Grčija in Italija) sta za predložitev podatkov potrebovali dodatnih šest mesecev, ena država članica (Madžarska) pa je poročilo dokončala šele aprila 2016, tj. več kot eno leto po predpisanem roku.

Obiskane države članice niso izpolnjevale vseh obveznosti spremljanja stanja

45

Direktiva o pitni vodi omogoča zmanjšanje ali odpravo spremljanja stanja za nekatere parametre, zlasti indikatorske parametre. Na splošno lahko država članica zmanjša število vzorcev, ki se preskusijo, za nekatere parametre, če:

1. so rezultati za vzorce, preskušene v obdobju vsaj dveh zaporednih let, konstantni in znatno boljši od predpisanih ravni in
2. je verjetno, da ne bo noben dejavnik povzročil poslabšanja kakovosti vode za odvzemnim mestom vzorca.³³

46

S prenosom Direktive Komisije (EU) 2015/1787 lahko države članice dovolijo odstopanje od parametrov in pogostnosti vzorčenja, če se opravi ocena tveganja (glej odstavke od 61 do 63).³⁴

47

Nacionalne zakonodaje obiskanih treh držav članic izpolnjujejo zahteve glede spremljanja stanja iz direktive o pitni vodi. Pri dejanskem spremljanju stanja, ki se je izvajalo, pa je Sodišče odkrilo več neskladnosti. Poročanje trikrat na leto zajema delež velikih oskrbovalnih območij, na katerih se je spremljalo stanje posameznih parametrov. Pri poročilih za obdobje 2011–2013 je Sodišče za vse tri obiskane države članice ugotovilo, da niso spremljale stanja vseh parametrov na vseh velikih oskrbovalnih območjih, ne da bi predložile kakršne koli utemeljitve ali obrazložitve morebitnih izjem pri spremljanju stanja. Glede na poročila se je na primer stanje elementov v sledovih³⁵ spremljalo v povprečju na 81 % velikih oskrbovalnih območij v Bolgariji in na Madžarskem ter le na 41 % velikih oskrbovalnih območij v Romuniji.

48

To je bilo ugotovljeno tudi za nekatere proučene projekte ESRR/Kohezijskega sklada, pri katerih je Sodišče ugotovilo, da se spremljanje stanja ni izvajalo v skladu z direktivo o pitni vodi. Predvsem je bilo preskušenih manj parametrov, kot je določeno v direktivi.

49

Nacionalni organi v Bolgariji se zavedajo, da se stanje ne spremlja v zadostnem obsegu. Kot je navedeno v bolgarskem nacionalnem poročilu o okolju za leto 2012, večina upravljavcev vode v zvezi z nekaterimi parametri (kot so benzopiren, antimon, živo srebro in policiklični aromatični ogljikovodiki) ne izpolnjuje zahtev iz direktive o pitni vodi o obsegu in pogostnosti spremljanja stanja.³⁶ Prav tako se ni spremljalo stanje vseh parametrov na vseh velikih oskrbovalnih območjih. Stanje zgoraj navedenih parametrov se je v povprečju spremljalo le na 66 % velikih oskrbovalnih območij.

50

Poleg tega se glede na predhodne podatke za leti 2014 in 2015 stanje nekaterih parametrov, kot so krom, železo in enterokoki, ni spremljalo na vseh malih oskrbovalnih območjih: stanje železa se je spremljalo na približno 90 %, kroma in enterokokov pa na približno 80 % malih oskrbovalnih območij. Ker v Bolgariji mala oskrbovalna območja oskrbujejo približno 1,7 milijona prebivalcev,³⁷ to pomeni, da so območja, na katerih ni bila preverjena prisotnost enterokokov, oskrbovala približno 330 000 ljudi. Hkrati pa je bila raven neskladnosti na preverjenih malih oskrbovalnih območjih višja od 2 %.

51

Po navedbah bolgarskih organov ni na voljo dovolj laboratorijskih zmogljivosti: popolna preverjanja vzorcev se lahko izvedejo le v šestih od 28 laboratorijev regionalnih inšpektoratov za zdravje, pri čemer se lahko le v dveh opravi preverjanje broma. V okviru operativnega programa Okolje za obdobje 2014–2020 se izvaja postopek za izboljšanje zmogljivosti regionalnih inšpektoratov za zdravje za analizo.

EEA pri kontroli poročil držav članic o skladnosti ni ugotovila nedoslednosti

52

Podatke o spremljanju skladnosti, ki jih predložijo države članice, v imenu Komisije preveri EEA. Preverjanja dokumentacije, ki jih izvaja EEA, ne vključujejo preverjanj na kraju samem in so zato sama po sebi omejena. Poleg tega bi lahko EEA v nekaterih primerih ugotovila nedoslednosti v poročilih držav članic na podlagi pregledov verjetnosti:

• netočni podatki v zvezi s skupnim številom analiz (in s tem pogostnostjo prekoračitev) za parameter koliformne bakterije v Romuniji (glej okvir 4) in
• napaka v zvezi s parametrom nitriti v Bolgariji, ki se v resnici nanaša na parameter nitrati.

Informacije o izpolnjevanju zahtev glede spremljanja stanja malih oskrbovalnih območij so pomanjkljive

53

Mala oskrbovalna območja s pitno vodo oskrbujejo približno 65 milijonov ljudi v EU. Komisija je na podlagi podatkov za leto 2010 ocenila, da se ni ustrezno spremljalo stanje več kot tretjine malih oskrbovalnih območij v celotni EU ali da dobavljena pitna voda ni bila v skladu s standardi kakovosti.⁴¹ V obiskanih treh državah članicah je bil leta 2010 delež malih oskrbovalnih območij, katerih stanje se ni ustrezno spremljalo, visok: 44 % v Romuniji, 60 % na Madžarskem in skoraj 100 % v Bolgariji, povprečje EU pa je znašalo 27 %.

54

Za obdobje poročanja 2011–2013 je informacije o malih oskrbovalnih območjih predložila približno polovica držav članic, ki so poročale, da je bila skupna skladnost (zajeti vsi parametri) več kot 98-odstotna.⁴² Komisija je skladnost malih oskrbovalnih območij spremljala v okviru ankete, ki jo je izvedla poleti 2016. Na anketo je odgovorilo 21 držav članic, ki so potrdile splošno 98-odstotno skladnost za mikrobiološke indikatorje.

55

Toda v skladu z direktivo o pitni vodi poročanje o malih oskrbovalnih območjih ni obvezno. Komisija ne more preveriti, ali poteka spremljanje stanja v skladu s poročanjem o njem, zato mora predpostavljati, da države članice poročajo v dobri veri in v skladu z načelom lojalnega sodelovanja.⁴³

56

Vendar ni povsem jasno, ali je to res, zato je Komisija v zadnjih letih sprejela več pobud, s katerimi bi države članice spodbudila k ustreznemu spremljanju stanja malih oskrbovalnih območij. Leta 2011 je objavila študijo v zvezi z izvedbo ocene tveganja za male sisteme za oskrbo z vodo.⁴⁴ Poleg tega je leta 2014 izdala smernice za oskrbo iz malih sistemov, ki vključujejo dobre prakse.⁴⁵ Rezultati teh smernic v obliki izboljšanega spremljanja stanja malih oskrbovalnih območij bodo vidni, šele ko bodo države članice predložile podatke za naslednje obdobje poročanja (2014–2016), tj. v začetku leta 2018.

Porabniki nimajo lahkega dostopa do informacij o kakovosti pitne vode

57

Države članice morajo sprejeti ukrepe, ki so potrebni, da se zagotovi, da so porabnikom na voljo ustrezne in ažurne informacije o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi.⁴⁶ Obiskane tri države članice so to zahtevo pravilno prenesle v nacionalne zakonodaje.

58

Toda Sodišče je ugotovilo, da Komisija ni objavila nobenih smernic za države članice o tem, kako naj se izpolnjujejo zahteve iz direktive o pitni vodi v zvezi s tem. V ocenjevalni študiji iz leta 2016 je bilo ugotovljeno, da se prakse dajanja teh informacij na voljo porabnikom med državami članicami in celo med dobavitelji vode znotraj ene države članice zelo razlikujejo.⁴⁷

59

V zvezi s proučenimi projekti ESRR/Kohezijskega sklada je Sodišče ugotovilo, da porabniki nimajo vedno lahkega dostopa do teh informacij, razen če ga ne zahtevajo državljani sami ali v primerih nesreč v vodovodnem omrežju. Na Madžarskem so imeli porabniki v letu 2017 na razpolago informacije iz leta 2014.⁴⁸ Pri enem projektu v Bolgariji⁴⁹ in enem v Romuniji⁵⁰ so bile so bile porabnikom na voljo informacije iz leta 2015. Pri drugem projektu v Romuniji⁵¹ informacije sploh niso bile objavljene, ampak so se zagotovile le na zahtevo. V tem primeru je bilo spletišče upravljavca vode po revizijskem obisku posodobljeno; s februarjem 2017 so bili objavljeni podatki za leto 2016.

Revizija direktive o pitni vodi je bila vključena v delovni program Komisije za leto 2017

Na podlagi pregledov Komisije iz let 2003, 2008 in 2013 je bila direktiva o pitni vodi prvič revidirana oktobra 2015

60

Komisija vsaj vsakih pet let pregleda priloge k direktivi glede na znanstveni in tehnični napredek ter po potrebi predlaga popravke.⁵² Prvi pregled je opravila leta 2003. V okviru tega pregleda je organizirala posvetovanje s predstavniki ministrstev za zdravje ali ministrstev za okolje, združenj za vodo in raziskovalnih skupin, ki so poudarili, da je treba večjo pozornost nameniti mikrobiološkemu nadzoru, saj imajo porabniki večje težave z okužbami kot z zastrupitvami.

61

Komisija je leta 2008 v okviru drugega pregleda naročila zunanjo študijo o možnih revizijah direktive o pitni vodi.⁵³ V tej študiji je bilo priporočeno, naj se v direktivo o pitni vodi vključi načrtovanje varne oskrbe s pitno vodo. Koncept načrtovanja varne oskrbe s pitno vodo, ki ga je leta 2004 uvedla Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), zajema celovit pristop k oceni in obvladovanju tveganja, ki vključuje vse korake oskrbe z vodo, od zbirnega območja do porabnika.⁵⁴ Študija je bila posodobljena leta 2010 s poudarkom na načrtovanju varne oskrbe s pitno vodo. Po teh dveh študijah je Komisija novembra 2010 sklenila, da zakonodajna revizija direktive o pitni vodi takrat ni bila potrebna.

62

Zaradi tretjega pregleda je Komisija od leta 2013 organizirala več srečanj in delavnic v zvezi z izvajanjem in možno revizijo direktive o pitni vodi.⁵⁵ Na podlagi tega tretjega pregleda je sklenila revidirati besedilo prilog II in III k direktivi o pitni vodi.

63

Direktiva o spremembi prilog II in III k direktivi o pitni vodi je bila sprejeta oktobra 2015, države članice pa jo morajo v svoje nacionalne zakonodaje prenesti v 24 mesecih.⁵⁶ Nova priloga II omogoča fleksibilnejše izvajanje spremljanja stanja pitne vode pod pogojem, da se izvede ocena tveganja, pri kateri se upošteva načelo pristopa na podlagi načrtovanja varne oskrbe z vodo iz smernic SZO o kakovosti pitne vode. Tako bo mogoče sredstva za spremljanje stanja usmeriti tja, kjer so najbolj potrebna, pri čemer se lahko prouči možnost zmanjšanja spremljanja stanja, kadar to omogočajo rezultati ocene tveganja. V novi prilogi III so navedene spremenjene specifikacije za analizo parametrov.

Komisija je ugotovila, da bi bilo treba direktivo o pitni vodi dodatno revidirati, da bi se odpravile še druge pomanjkljivosti

64

Komisija je decembra 2014 na podlagi evropske državljanske pobude „Pravica do vode“ (glej odstavek 19) in v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) začela študijo o direktivi o pitni vodi. Namen študije⁵⁷, ki je bila objavljena maja 2017, je bil podkrepiti oceno, ali je potrebna revizija direktive o pitni vodi.

65

Na podlagi te študije je Komisija decembra 2016 sprejela delovni dokument služb Komisije, v katerem je bilo ugotovljeno, da direktiva o pitni vodi dosega svoje cilje v zvezi s prispevanjem k varovanju zdravja ljudi.⁵⁸ Hkrati pa je bilo opredeljenih tudi več področij, ki bi jih bilo mogoče izboljšati, zlasti potrebo po:

• reviziji parametrov zaradi boljšega upoštevanja načrtovanja varne oskrbe s pitno vodo in pristopa na podlagi tveganja,
• okrepitvi določb direktive o pitni vodi, s katerimi bi se porabnikom zagotovila razpoložljivost ažurnih informacij,
• obravnavanju vprašanja materialov, ki so v stiku s pitno vodo.

66

Komisija je novembra 2015 začela študijo o materialih v stiku s pitno vodo, ki je bila objavljena marca 2017.⁵⁹ Trenutno se izvaja ocena učinka, za katero se načrtuje, da bo objavljena do konca leta 2017. Komisiji bo služila kot pomoč pri reviziji direktive o pitni vodi, ki je bila vključena v delovni program Komisije za leto 2017⁶⁰.

67

Poleg tega je Komisija decembra 2015 uvedla projekt sodelovanja v zvezi s parametri pitne vode z naslovom Drinking Water Parameter Cooperation Project, ki ga izvaja Regionalni urad SZO za Evropo. V okviru 18-mesečnega projekta bodo pregledali in ovrednotili najnovejše razpoložljive dokaze, da bi pripravili podlago za predlog revidiranega seznama parametrov, ki bodo vključeni v Prilogo I k revidirani direktivi o pitni vodi.⁶¹

Vsi proučeni projekti ESRR/Kohezijskega sklada so izboljšali pitno vodo na zadevnih območjih, vendar so izgube vode še vedno pogost problem

68

V okviru te revizije je Sodišče proučilo devet projektov ESRR/Kohezijskega sklada, in sicer po tri v vsaki od obiskanih držav članic, da bi ocenilo prispevek projektov, ki jih financira EU, k doseganju ciljev direktive o pitni vodi. Na sliki 2 je pregled proučenih projektov. Dodatne informacije o posameznem projektu so na voljo v Prilogi V.

69

Sodišče je v zvezi s temi projekti preverilo, ali predstavljajo ustrezne možnosti za izboljšanje dostopa do kakovostne pitne vode ali za zmanjšanje izgub vode. Njegova ocena je temeljila na:

• pregledu projektne dokumentacije, kot so vloge za projekte, sporazumi o dodelitvi nepovratnih sredstev, končna poročila, laboratorijski protokoli in drugi dokumenti v zvezi z izvajanjem projekta, ter
• razgovorih z upravljavci vode, upravičenci projektov in organi upravljanja.

70

Upravičenci projektov so bile občine ali združenja občin ali okrožij. V Bolgariji in Romuniji so bili vsi projekti mešani projekti, kar pomeni, da so poleg pitne vode obravnavali tudi vprašanje odpadne vode, ki je prav tako prioriteta v obeh državah.

71

Od devetih proučenih projektov jih je bilo pet velikih. Pri pripravi teh petih projektov je bilo vključeno partnerstvo JASPERS⁶² (skupna tehnična služba, ki so jo ustanovile Komisija, Evropska investicijska banka ter Evropska banka za obnovo in razvoj), ki je z neodvisnim svetovanjem pomagalo upravičencem in pristojnim nacionalnim upravam.

72

Sodišče je pri vseh proučenih projektih ugotovilo, da so bile razmere pred njihovo izvedbo, vključno z informacijami o kakovosti vode, prebivalstvu, priključenem na vodovod, in stanju omrežja za oskrbo z vodo (na primer o starosti infrastrukture in deležu izgub vode), ustrezno ocenjene in opisane v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev.

Proučeni dokončani projekti ESRR/Kohezijskega sklada so vglavnem dosegli večino svojih ciljev, čeprav včasih z zamudo

Dosežki projektov

73

Sodišče je preverilo cilje in indikatorje, določene za proučene dokončane projekte ESRR/Kohezijskega sklada. Ugotovilo je, da so projekti dosegli glavne cilje v zvezi z izboljšanjem kakovosti vode, povečanjem dostopa do pitne vode ali zmanjšanjem izgub vode, kot so določeni v ustreznih analizah stroškov in koristi, študijah izvedljivosti, sporazumih o dodelitvi nepovratnih sredstev ali vlogah za projekte (glej tabelo 3).

Tabela 3

Glavni cilji proučenih projektov ESRR/Kohezijskega sklada

Država članica	Glavni cilji proučenih projektov	Glavne dejavnosti v zvezi s pitno vodo
Bolgarija	Izboljšanje kakovosti vode Zmanjšanje izgub vode	Obnova naprave za pripravo pitne vode??? in črpalnih postaj (veliki projekt) ter zamenjava starih cevovodov.
Madžarska	Izboljšanje kakovosti vode	Sanacija vodovodnega omrežja in razvoj novih črpalnih postaj, gradnja sistema za povezavo obstoječega vodovodnega omrežja in novih sistemov za pridobivanje vode, gradnja novih vodnjakov za izkoriščanje novih virov podtalnice ter gradnja novih naprav za pripravo pitne vode.
Romunija	Izboljšanje kakovosti vode Povečanje dostopa do pitne vode Zmanjšanje izgub vode	Sanacija in gradnja naprav za pripravo pitne vode, gradnja vodnjakov in zbiralnikov, razširitev in sanacija vodovodnega omrežja.

74

V Bolgariji so bile v okviru velikega projekta v Gabrovem obnovljene naprava za pripravo pitne vode in črpalne postaje (glej fotografijo 4). Poleg tega so bile pri vseh treh projektih sanirane cevi vodovodnega omrežja in pridobljena dovoljenja za obratovanje.

75

Na Madžarskem so rezultati preskusov pokazali izboljšanje kakovosti vode pri vseh treh proučenih projektih. Vendar se dva projekta (Békés in Szekszárd) med revizijskim obiskom še nista izvajala. Poleg tega bodo pri enem od projektov (Szekszárd) potrebne dodatne naložbe za zagotovitev dolgoročne skladnosti z direktivo o pitni vodi, kar je posledica slabega načrtovanja (glej okvir 5).

76

Med tremi proučenimi projekti v Romuniji sta projekta v okrožjih Cluj in Sălaj dosegla cilje v zvezi z izboljšanjem priprave in distribucije pitne vode, projekt v okrožju Călărași pa je cilje dosegel le delno (glej okvir 6).

77

Tretji projekt v regiji Constanța je prav tako dosegel kazalnike izložkov v zvezi s sanacijo ali gradnjo fizične infrastrukture⁶⁴, doseganje ciljev v zvezi s smotrnostjo izvajanja pa bo mogoče preveriti šele, ko bodo dela, financirana v obdobju 2014–2020, leta 2019 dokončana (glej odstavek 79).

78

Upravičenci projektov v Bolgariji so morali organom upravljanja ob dokončanju projektov poročati o izložkih in finančnem izvajanju projektov, ne pa tudi o njihovih učinkih. Na primer, izgube vode in prekinitev oskrbe sta bila glavna problema v zvezi s pitno vodo, ki naj bi jih odpravili s projekti v Bolgariji. Kljub temu v sporazumih o dodelitvi nepovratnih sredstev ni bilo posebnih kazalnikov v zvezi s tema elementoma. Vendar pa je Sodišče pri reviziji lahko potrdilo, da so vsi proučeni projekti ESRR/Kohezijskega sklada prispevali k zmanjšanju izgub vode in prekinitev oskrbe.

Zamude pri izvajanju projektov

79

Vsi proučeni projekti na Madžarskem in v Romuniji so bili dokončani pozneje, kot je bilo načrtovano. Glede na časovni okvir, določen v prvotnih sporazumih o dodelitvi nepovratnih sredstev, so bili madžarski projekti dokončani z zamudo od šest do osem mesecev. Dva od treh romunskih projektov sta bila dokončana z več kot 30-mesečno zamudo. Tretji projekt, ki naj bi bil dokončan novembra 2015, je bil zaradi plačilne nesposobnosti podjetnika podaljšan v programsko obdobje 2014–2020, tako da je zdaj predvideni datum dokončanja konec leta 2019. Situacija je bila občutno boljša v Bolgariji, kjer sta bila dva projekta dokončana z majhno, trimesečno zamudo, tretji pa v predvidenem roku.

Finančno izvajanje projektov

80

Na Madžarskem so se prvotne ocene stroškov upoštevale samo pri enem od proučenih projektov. Pri drugih dveh proučenih projektih (Békés in Szekszárd) so bili na koncu stroški za več kot 20 % oziroma 9 % višji od stroškov, določenih v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev. V obeh primerih je bilo zvišanje stroškov po postopku javnega naročanja povezano z višjimi stroški gradnje od prvotno ocenjenih. Organ upravljanja je sprejel ta zvišanja stroškov in večkrat spremenil sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev, kar je privedlo tudi do ustrezno povečanega financiranja EU.

81

Po drugi strani so bili končni stroški proučenih projektov v Bolgariji in Romuniji bistveno nižji (od 19 % do 33 %) od zneska, predvidenega v proračunu iz sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Razlog so bili predvsem prihranki v okviru postopkov javnega naročanja. Pri enem od velikih projektov v Bolgariji (Gabrovo) so se stroški znižali tudi zaradi spremembe obsega projekta (glej okvir 7).

Izgube v sistemu oskrbe s pitno vodo so še vedno velike

82

Izgube vode zajemajo predvsem vodo, ki uide iz sistema, preden doseže končnega porabnika (dejanske ali fizične izgube), in vodo, katere poraba ni ustrezno obračunana, na primer zaradi nezakonitih priključitev ali nepravilnega merjenja porabe (komercialne ali navidezne izgube).⁶⁵ Medtem ko prva po nepotrebnem zvišuje stroške proizvodnje (ker je proizvedene več vode, kot je potrebno), slednja pomeni izpad prihodka. Izgube vode se običajno ugotavljajo na podlagi vodne bilance vtoka v vodovodni sistem in iztoka iz njega.

83

Po navedbah v študiji Svetovne banke iz leta 2015⁶⁶ so leta 2014 povprečne izgube vode v EU znašale približno 34 %. Med obiskanimi državami članicami je le Madžarska poročala o manjšem deležu (24 %). Romunija je poročala o 40-odstotnih izgubah vode, Bolgarija pa o več kot 60-odstotnih (glej sliko 3). V vseh treh državah članicah so se izgube vode od leta 2005 (ali leta 2007 v primeru Romunije) do leta 2013 dejansko povečale. Sporočene izgube vode so bile – zlasti v Romuniji – večje predvsem zaradi izboljšanega merjenja, s katerim so se zagotovile natančnejše meritve puščanja.

84

Komisija je ugotovila, da je treba v obiskanih treh državah v obdobju 2014–2020 povečati učinkovitost rabe vode, vključno z zmanjšanjem izgub.⁶⁷ Poleg tega je leta 2015 objavila referenčni dokument o dobrih praksah v zvezi z obvladovanjem puščanj z naslovom EU Reference document on Good Practices on Leakage Management, da bi državam članicam pomagala pri odpravljanju teh težav in zagotovila smernice za pripravo politik za izboljšanje učinkovite rabe vode s strani služb za oskrbo z vodo po vsej EU.⁶⁸ V zvezi z Bolgarijo tudi Svet v priporočilih za to državo od leta 2012 poudarja potrebo po izboljšanju gospodarjenja z vodo.⁶⁹

85

Na Madžarskem je združenje služb za oskrbo z vodo leta 2008 izvedlo primerjalno analizo, s katero je bilo ugotovljeno, da so bile povprečne izgube vode na Madžarskem leta 2008 približno 15- do 17-odstotne (približno 10- do 13-odstotne pri štirih najboljših ponudnikih storitev in 40-odstotne pri najslabšem). V programskem obdobju 2007–2013 je bilo zmanjšanje izgub vode na manj kot 20 % eno od meril za izbor projektov, ki jih sofinancira EU.

86

V Romuniji se izgube vode v vodovodnem omrežju štejejo za sprejemljive, če so manjše od 15 % celotne količine dovedene vode v distribucijskem sistemu.⁷⁰ Sanacija ali posodobitve – kar je ustrezno – so obvezne, če izgube vode (od odvzema do uporabnika) presegajo 20 %. Ker pa je bilo financiranje v programskem obdobju 2007–2013 omejeno, je imelo prednost povečanje dostopa do vode, torej razširitev vodovodnega omrežja.

87

Izgube vode v Bolgariji so 60-odstotne in so v primerjavi z drugimi državami EU zelo visoke. Za posamezne upravljavce vode so bili določeni individualni cilji v zvezi z izgubami vode, ki naj bi bili doseženi do leta 2021. Določen je tudi cilj na nacionalni ravni, tj. 49 %, ki naj bi bil dosežen do leta 2026.⁷¹ Poleg tega je v strategiji za oskrbo z vodo in sanitarne storitve za obdobje 2014–2023 kot cilj določeno, da je treba do leta 2039 izgube vode na nacionalni ravni zmanjšati na 30 %.⁷²

88

V tabeli 4 je prikazan položaj v zvezi z izgubami vode pred izvajanjem proučenih projektov in po njem. Če pogledamo devet proučenih projektov ESRR/Kohezijskega sklada, je bilo zmanjšanje izgub vode doseženo pri vseh, razen pri enem (glej odstavek 76 in okvir 6). Vendar so se glede na novejše informacije izgube vode tudi pri tem projektu po dokončanju projekta zmanjšale.

Tabela 4

Izgube vode pred izvajanjem proučenih projektov in po njem

Država članica	Projekti	Izgube vode pred projektom	Ciljne vrednosti	Izgube vode po projektu
Bolgarija	Projekt 1 (Gabrovo)1	73 %	39 %	44 %
	Projekt 2 (Veliko Tarnovo)1	70 % (na območju projekta)	20 %	20 % (na območju projekta)
	Projekt 3 (Panagyurishte)1	60 % (na območju projekta)	Ni določeno.	44 % (na območju projekta)
Madžarska	Projekt 1 (Békés)	30 %	Ni določeno.	28 %
	Projekt 2 (Szekszárd)	13 %	Ni določeno.	10,9 %
	Projekt 3 (Gyömrő)	8,8 %	Ni določeno.	7,7 %
Romunija	Projekt 11 (Călărași)	34 % (v distribucijskem omrežju)	19 %	50,4 % (v celotnem sistemu, vključno z odvzemom in pripravo)
	Projekt 21 (Constanța)	64 %	45,2 %	44 %
	Projekt 31 (Cluj)	42 %	36 %	36,9 %

Za zagotovitev dostopa do kakovostne pitne vode in ustreznega ohranjanja naložb, ki jih je sofinancirala EU, bo poleg sofinanciranja EU potrebnih še veliko sredstev

89

Sodišče je ocenilo, ali so obiskane države članice opredelile potrebe po dodatnem financiranju za zagotovitev oskrbe državljanov s kakovostno pitno vodo ter kolikšen del tega financiranja bi bilo mogoče zagotoviti iz nacionalnih javnih in zasebnih virov. Poleg tega je proučilo, ali se je pri določitvi tarif za vodo ustrezno upoštevalo načelo povračila stroškov, da bi bilo obstoječo infrastrukturo mogoče ustrezno vzdrževati.

Naložbena vrzel obiskanih treh držav članic do leta 2020 po ocenah znaša 6 milijard EUR

90

Finančna podpora iz proračuna EU ne bi smela biti nadomestilo za nacionalne javne izdatke.⁷³ To pomeni, da mora biti na voljo dovolj nacionalnih javnih in zasebnih sredstev, da bi se zagotovila ustrezna raven dolgoročnih naložb in vzdrževala infrastruktura, ki je že bila vzpostavljena na podlagi financiranja EU, saj te države niso vključene v prihodnje financiranje EU.

91

Poleg tega se lahko podpora za iste odhodke zagotovi le iz enega sklada ali instrumenta EU.⁷⁴ Pri projektih v zvezi s pitno vodo, za katere se šteje, da ustvarjajo prihodek, je mogoče financirati le upravičene odhodke, od katerih se odštejejo morebitni neto prihodki. Neto prihodki ne vključujejo le denarnih prilivov, ampak tudi denarne odlive, kot so operativni stroški (vključno z vzdrževanjem) in nadomestitveni stroški naložb v nekem referenčnem obdobju.

92

V državah članicah EU-13 so v programskem obdobju 2007–2013 sredstva, dodeljena iz ESRR/Kohezijskega sklada za naložbe, povezane s pitno vodo, znašala skupaj približno 4 milijarde EUR, za programsko obdobje 2014–2020 pa je predvidenih približno 3,4 milijarde EUR. V obiskanih treh državah članicah sredstva, dodeljena iz ESRR/Kohezijskega sklada za projekte, povezane s pitno vodo, za obe programski obdobji, tj. 2007–2013 in 2014–2020, znašajo približno 3,7 milijarde EUR (tabela 5).

Tabela 5

Sredstva, dodeljena iz ESRR/Kohezijskega sklada za projekte, povezane s pitno vodo, v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji

Zneski v milijonih EUR	2007–2013	2014–2020	Skupaj
Bolgarija	166	145	311
Madžarska	529	216	745
Romunija	1 388	1 261	2 649
Skupaj	2 083	1 622	3 705

93

Bolgarija je leta 2014 sprejela strategijo za oskrbo z vodo in sanitarne storitve za obdobje 2014–2023⁷⁵, da bi se izboljšala kakovost storitev oskrbe z vodo in dosegli okoljski standardi EU. V skladu s tem dokumentom so bile potrebe po naložbah v pitno vodo (odvzem, priprava, transport in distribucija) v obdobju 2014–2023 ocenjene na približno 2,5 milijarde EUR (5,0 milijarde BGN). Sredstva EU, ki so bila v Bolgariji dodeljena za naložbe v zvezi s pitno vodo za obdobje 2014–2020, pa znašajo približno 145 milijonov EUR. To pomeni, da v Bolgariji naložbena vrzel do leta 2020 znaša približno 1 600 milijonov EUR.⁷⁶

94

Da bi zagotovili skladnost s standardi kakovosti in upoštevanje rokov iz direktive o pitni vodi, so romunski organi leta 2004 sprejeli izvedbeni načrt za zagotavljanje kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, v katerem so določeni potrebni ukrepi v zvezi z oskrbo s pitno vodo in s tem povezane finančne potrebe do konca leta 2015, ki so bile ocenjene na 5,6 milijarde EUR. Ta znesek je bil pozneje v okviru operativnega programa Velike infrastrukture za obdobje 2014–2020 spremenjen na 5,8 milijarde EUR, in sicer poleg naložb, izvršenih v obdobju 2007–2013 (prispevek EU v znesku 1,38 milijarde EUR). Sredstva EU, ki so bila v Romuniji dodeljena za naložbe v zvezi s pitno vodo za obdobje 2014–2020, pa znašajo približno 1,26 milijarde EUR. To pomeni, da v Romuniji naložbena vrzel do leta 2020 znaša približno 4 540 milijonov EUR.

95

Na Madžarskem bodo za zadovoljitev potreb po izboljšanju kakovosti vode bodo potrebna dodatna nacionalna ali druga sredstva, čeprav v precej manjšem obsegu. Na podlagi ocene iz leta 2013 so bile potrebe po naložbah za izboljšanje kakovosti vode na Madžarskem do leta 2020 ocenjene na 415 milijonov do 460 milijonov EUR (130 000–140 000 milijonov HUF), dodeljena sredstva EU za programsko obdobje 2014–2020 pa znašajo 216 milijonov EUR (67 634 milijonov HUF).⁷⁷ To pomeni, da na Madžarskem naložbena vrzel do leta 2020 znaša do 244 milijonov EUR.

Pristojbine za uporabnike ne zadoščajo za zagotovitev trajnosti projektov

96

Finančna vzdržnost zagotavljanja storitev oskrbe z vodo je zagotovljena, ko prihodki od teh storitev zadoščajo za kritje operativnih stroškov in stroškov vzdrževanja ter za povračilo stroškov kapitala in tako omogočajo obnovo naložb. To je načelo povračila stroškov.

97

V smernicah Komisije je bilo za programski obdobji 2000–2006 in 2007–2013 predlagano, naj tarife za vodo pokrijejo vsaj operativne stroške in stroške vzdrževanja ter znaten del stroškov amortizacije sredstev.⁷⁸ Amortizacijo lahko štejemo za približek stroškov, potrebnih za obnovo infrastrukture v prihodnosti.

98

V programskem obdobju 2014–2020 je odobritev operativnih programov odvisna od predhodne pogojenosti v zvezi s povračilom stroškov, pri čemer je potreben ustrezen prispevek različnih porabnikov vode k povračilu stroškov storitev oskrbe z vodo.⁷⁹ Vendar pa o tem, kaj je ustrezen prispevek, odločajo države članice.

99

V Bolgariji se v skladu s strategijo za obdobje 2014–2023 operativni stroški številnih bolgarskih vodovodnih podjetij ne pokrijejo s prihodki, ustvarjenimi s tarifami za vodo, čeprav so se te od leta 2008 zvišale (tarife za oskrbo z vodo so se od leta 2008 do leta 2011 zvišale za 16 %, in sicer z 1,19 BGN/m³ na 1,38 BGN/m³). Glede na vse scenarije v okviru strategije bi se dejansko morale povprečne kombinirane tarife za vodo in odpadno vodo do leta 2024 zvišati na približno dvojno vrednost tarif iz leta 2011, da bi se dosegel cilj skladnosti in trajnosti.

100

Neupoštevanje načela povračila stroškov pomeni veliko tveganje za trajnost infrastruktur, ki jih sofinancira EU. V Bolgariji bi bilo na primer v povprečju potrebnih več kot 400 milijonov EUR (800 milijonov BGN) na leto zgolj za vzdrževanje dolžine cevovodov in povprečne starosti omrežja v sedanjem stanju. Vendar je bilo med letoma 2007 in 2011 vsako leto v povprečju vloženih manj kot 100 milijonov EUR (200 milijonov BGN).⁸⁰

101

Hkrati morajo biti storitve oskrbe z vodo porabnikom gmotno dostopne. V smernicah Komisije⁸¹ so kot na splošno sprejeto razmerje cenovne dostopnosti navedeni 4 % dohodkov gospodinjstva, torej lahko skupni račun za vodo (pitna voda in odpadna voda) znaša 4 % dohodka gospodinjstva. V zakonodaji obiskanih treh držav članic se upošteva načelo cenovne dostopnosti. V Bolgariji je cenovna dostopnost zagotovljena, če stroški računa za storitve oskrbe z vodo ne presegajo 2,5 % povprečnega mesečnega dohodka gospodinjstva v ustreznem okrožju.⁸² V Romuniji je priporočena splošna raven cenovne dostopnosti za storitve oskrbe z vodo in sanitarne storitve 3,5 % povprečnega mesečnega dohodka gospodinjstva na nacionalni ravni (ločeno za mestna in podeželska območja).⁸³ Glede na informacije v vlogah za projekte so bile tarife določene na približno 2 %–2,5 % povprečnega neto dohodka gospodinjstva. Na Madžarskem raven cenovne dostopnosti ni bila določena, čeprav je v zakonodaji omenjeno načelo cenovne dostopnosti.⁸⁴

102

Tarife za oskrbo z vodo v Bolgariji in Romuniji določi upravljavec vode, potrdi pa jih regulativni organ.⁸⁵ V nacionalnih zakonodajah obeh držav je določeno, da bi bilo treba s tarifami pokriti stroške opravljanja storitev, zagotoviti učinkovito in varno izvajanje storitev, ohranjanje in varstvo okolja ter javno zdravje, odvračati od čezmerne porabe in spodbujati kapitalske naložbe, da bi se zagotovila spoštovanje finančne neodvisnosti upravljavca in stalnost storitev.⁸⁶

103

Poleg tega morajo upravljavci vode v Romuniji, ki izvajajo projekte, financirane s sredstvi EU, vzpostaviti rezervni sklad za vzdrževanje, nadomestitev in razvoj v celotnem investicijskem obdobju. Sklad se polni s prihodki od storitev oskrbe z vodo, zato ga je treba upoštevati pri določanju tarif.⁸⁷ Vendar se pri dveh od treh proučenih projektov pri določanju teh tarif rezervni sklad ni upošteval. Po navedbah upravljavca vode pri enem od proučenih projektov (v okrožju Călărași) bi vključitev tega sklada v strukturo tarif privedla do dajatev, ki jih zasebni porabniki ne bi mogli kriti. To bi lahko privedlo do podstandardnega vzdrževanja in dolgoročne nezmožnosti za zamenjavo naprav ter ogrozilo trajnost vodne infrastrukture.

104

Na Madžarskem je treba stroške povrniti v celoti in od leta 2012 se z odlokom pristojnega ministra določajo podrobne zahteve glede določitve tarif na nacionalni ravni.⁸⁸ V isti zakonodaji je bilo določeno, da se lahko tarife za leto 2012 povečajo za največ 4,2 % v primerjavi s tarifami iz leta 2011. Poznejši zakon iz leta 2013⁸⁹ je določil, da je treba tarife z julijem 2013 zmanjšati za 10 % v primerjavi s tarifami iz leta 2012. Od takrat še ni bil sprejet noben odlok glede določanja tarif, zato se tarife niso spremenile.

105

Pri treh proučenih projektih na Madžarskem so bile tarife, ki so se uporabljale leta 2016, v povprečju za 15 % nižje od tarif, napovedanih v vlogah in uporabljenih pri oceni projektov. To pomeni, da povračilo stroškov morda ne bo doseženo in se zato vzdrževanje morda ne bo ustrezno izvajalo, dolgoročno pa morda v rezervnem skladu ne bo na voljo dovolj sredstev za zamenjavo opreme in s tem za zagotovitev trajnosti vodne infrastrukture.

106

Podobna vprašanja v zvezi s tveganjem, da ustvarjeni prihodki ne zadostujejo za zagotovitev delovanja in vzdrževanja infrastrukture, ki jo financira EU, je Sodišče poudarilo že v več predhodnih poročilih.⁹⁰

Zaključki in priporočila

107

V celoti je Sodišče ugotovilo, da sta se dostop državljanov do kakovostne pitne vode in oskrba z njo v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji izboljšala. To so v veliki meri omogočile velike naložbe iz ESRR in Kohezijskega sklada, zagotovljene v zadnjih letih. Vendar so državljani na nekaterih območjih še vedno oskrbovani z vodo iz javnega omrežja, ki ni popolnoma v skladu s standardi EU iz direktive o pitni vodi iz leta 1998. Poleg tega so in bodo potrebne znatne dodatne nacionalne javne in zasebne naložbe, da bi se vsem državljanom v teh državah članicah zagotovil dostop do kakovostne vode in da bi se zagotovilo ustrezno ohranjanje naložb EU v naprave za oskrbo z vodo.

Direktiva o pitni vodi iz leta 1998 je bila do konca leta 2016 v glavnem izvršena

108

Komisija je pozorno spremljala izpolnjevanje zahtev iz direktive o pitni vodi in je po potrebi v vseh treh obiskanih državah članicah uvedla postopke za ugotavljanje kršitev. Madžarski in Romuniji je bilo ob pristopu k EU odobrenih več odstopanj, pozneje pa sta ti državi članici sprejeli še dodatna odstopanja. Kadar se ta odstopanja nanašajo na velika oskrbovalna območja, morajo države članice o njih takoj obvestiti Komisijo, v primeru malih oskrbovalnih območij vodo pa ji morajo javiti šele drugo odstopanje. Do leta 2016 so bile nacionalne zakonodaje v vseh treh obiskanih državah članicah usklajene z zahtevami iz direktive o pitni vodi. Kljub temu in kljub znatnim izboljšavam kakovosti vode v obiskanih treh državah članicah v zadnjih letih se nekateri državljani še vedno oskrbujejo s pitno vodo, ki ne izpolnjuje vseh standardov kakovosti EU (glej odstavke od 31 do 41).

109

Poročila držav članic o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, ki so objavljena vsaka tri leta, so glavno orodje Komisije za odkrivanje neskladnosti z vrednostmi parametrov, določenimi v direktivi o pitni vodi. Pri sedanjih ureditvah spremljanja stanja je Sodišče odkrilo več pomanjkljivosti. Prvič, države članice zamujajo pri sporočanju podatkov EEA, na podlagi katerih Komisija ocenjuje izvajanje direktive o pitni vodi. Madžarska je na primer podatke za obdobje poročanja 2011–2013 predložila šele aprila 2016, več kot eno leto po zahtevanem roku. Drugič, EEA (ki v imenu Komisije preverja skladnost spremljanja stanja) v podatkih, ki so jih države članice predložile za obdobje 2011–2013, ni odkrila nedoslednosti. Tretjič, Sodišče je v vseh treh obiskanih državah članicah ugotovilo, da se niso spremljali vsi parametri, določeni v direktivi o pitni vodi, ne da bi bile predložene nobene utemeljitve ali obrazložitve morebitnih izjem pri spremljanju stanja. To je bilo ugotovljeno tudi za nekatere proučene projekte ESRR/Kohezijskega sklada, pri katerih je Sodišče ugotovilo, da se spremljanje stanja ni izvajalo v skladu z direktivo o pitni vodi in da je bilo preizkušenih manj parametrov, kot je zahtevano v navedeni direktivi. In nazadnje, v skladu z direktivo o pitni vodi poročanje o malih oskrbovalnih območjih ni obvezno. Komisija nima preiskovalnih pooblastil in ne more preveriti, ali spremljanje stanja poteka v skladu s predloženimi poročili, zato predpostavlja, da države članice poročajo v dobri veri in v skladu z načelom lojalnega sodelovanja (glej odstavke od 42 do 56).

110

Države članice morajo sprejeti ukrepe, ki so potrebni, da se zagotovi, da so porabnikom na voljo ustrezne in ažurne informacije o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi. V obiskanih treh državah članicah je Sodišče ugotovilo, da je bila ta zahteva pravilno prenesena v nacionalno zakonodajo, vendar se prakse dajanja teh informacij na voljo porabnikom zelo razlikujejo, ažurne informacije o kakovosti vode pa se porabnikom ne zagotavljajo sistematično. Trenutno ni nobenih smernic Komisije v zvezi s tem(glej odstavke od 57 do 59).

111

V delovni program Komisije za leto 2017 je bila vključena revizija direktive o pitni vodi, da bi se odpravilo več pomanjkljivosti, ki jih je Komisija ugotovila na podlagi poročil držav članic in znanstvenega svetovanja (glej odstavke od 60 do 67).

Priporočilo 1

Komisija naj na podlagi obstoječega poročanja spremlja vrzeli v spremljanju stanja, ki ga izvajajo države članice, in okrepi zahteve iz direktive o pitni vodi v zvezi s tem.

Rok za izvedbo: do konca leta 2018 (konec sedanjega obdobja poročanja).

Priporočilo 2

Komisija naj v okviru trenutne revizije direktive o pitni vodi na proporcionalen način obravnava naslednje zadeve:

1. izboljšanje zagotavljanja informacij o vseh odstopanjih v zvezi z malimi oskrbovalnimi območji, ki jih države članice pošiljajo Komisiji;
2. razširitev zahtev glede poročanja tudi na mala oskrbovalna območja;
3. redno poročanje, s katerim bo zagotovljeno, da bodo od držav članic zbrane ažurne informacije o usklajenosti z direktivo o pitni vodi. Komisija naj razmisli o možnostih, kot so alternativna orodja IT (npr. nabiranje podatkov pri nacionalnih organih), s katerimi bi poročanje postalo lažje in hitrejše ter bi se zagotovila razpoložljivost ažurnih podatkov;
4. izboljšanje zahtev glede zagotavljanja ustreznih in ažurnih informacij o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, porabnikom.

Rok za izvedbo: do konca leta 2017.

Vsi proučeni projekti ESRR/Kohezijskega sklada so izboljšali pitno vodo na zadevnih območjih, vendar so izgube vode še vedno pogost problem

112

V celoti so proučeni projekti ESRR/Kohezijskega sklada so dosegli glavne cilje v zvezi z izboljšanjem kakovosti vode, povečanjem dostopa do pitne vode ali zmanjšanjem izgub vode, kot so določeni v sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev ali vlogi za projekt. Vsi proučeni projekti ESRR/Kohezijskega sklada so bili izvedeni v skladu z najustreznejšo možnostjo za izpolnitev opredeljenih potreb. Poleg tega so dokončani projekti ESRR/Kohezijskega sklada dosegli večino svojih ciljev, čeprav včasih z zamudo (zlasti na Madžarskem in v Romuniji). Pri dveh od treh proučenih projektov na Madžarskem je bilo ugotovljeno, da so bili stroški višji od prvotno načrtovanih (glej odstavke od 73 do 81).

113

Povprečna raven izgub vode je leta 2012 na Madžarskem znašala približno 24 %, v Romuniji približno 40 % in v Bolgariji več kot 60 %. To je primerljivo s povprečjem EU, ki je znašalo približno 34 %. V vseh treh državah članicah so se izgube vode od leta 2005 (ali leta 2007 v primeru Romunije) do leta 2013 v resnici povečale. Sporočene izgube vode so bile – zlasti v Romuniji – večje predvsem zaradi izboljšanega merjenja, s katerim so se zagotovile natančnejše meritve puščanja. V zvezi z Bolgarijo tudi Svet v priporočilih za to države od leta 2012 poudarja potrebo po izboljšanju gospodarjenja z vodo. Če pogledamo devet proučenih projektov ESRR/Kohezijskega sklada, je bilo zmanjšanje izgub vode doseženo pri vseh, razen pri enem. Vendar so se glede na novejše informacije izgube vode pri tem projektu po dokončanju projekta zmanjšale. V glavnem so izgube vode zlasti v Bolgariji in Romuniji še vedno velike, kar vpliva na splošno učinkovitost sistema oskrbe z vodo ter zvišuje stroške za porabnike in družbo kot celoto. V programskem obdobju 2007–2013 je samo Madžarska načrtovano zmanjšanje izgub vode upoštevala kot merilo za izbor projektov, ki jih financira EU (glej odstavke od 82 do 88).

Priporočilo 3

Države članice naj zahtevajo, da se načrti za doseganje določene ravni zmanjšanja izgub vode upoštevajo kot merilo za izbor pri vseh projektih sistemov za oskrbo z vodo, ki omogočajo uresničevanje nacionalnih ciljev.

Rok za izvedbo: do konca leta 2017.

Priporočilo 4

Komisija naj podpira države članice pri spodbujanju ukrepov za zmanjšanje izgub vode, kar bi bilo na primer mogoče doseči z vključitvijo zmanjšanja izgub vode v financiranje EU na področju infrastrukture za oskrbo s pitno vodo ali s povečanjem preglednosti izgub vode.

Rok za izvedbo: za naslednje programsko obdobje.

Za zagotovitev dostopa do kakovostne pitne vode in ustreznega ohranjanja naložb, ki jih je sofinancirala EU, bo poleg sofinanciranja EU potrebnih še veliko sredstev

114

Na voljo mora biti dovolj nacionalnih javnih in zasebnih sredstev, da bi se zagotovila ustrezna raven dolgoročnih naložb in vzdrževala infrastruktura, ki je bila vzpostavljena na podlagi financiranja EU. Finančna podpora iz proračuna EU ne bi smela biti nadomestilo za javne izdatke države članice. V obiskanih treh državah članicah sredstva, dodeljena iz ESRR/Kohezijskega sklada za projekte, povezane s pitno vodo, za obe programski obdobji, tj. 2007–2013 in 2014–2020, znašajo približno 3,7 milijarde EUR. To pomeni, da bodo morale obiskane države članice v celoti vložiti več kot 6 milijard EUR, da bi pokrile predvidene potrebe do konca leta 2020. Glede na to verjetno ne bodo zagotovljene vse potrebne naložbe v naprave za oskrbo z vodo, zlasti ne v Bolgariji in Romuniji (glej odstavke od 90 do 95).

115

Finančna vzdržnost zagotavljanja storitev oskrbe z vodo je torej zagotovljena le, ko prihodki od teh storitev zadoščajo za kritje operativnih stroškov in stroškov vzdrževanja ter za povračilo stroškov kapitala in tako omogočajo obnovo naložb. To je načelo povračila stroškov. Hkrati morajo biti storitve oskrbe z vodo gmotno dostopne za porabnike. Za programsko obdobje 2014–2020 je spoštovanje načela povračila stroškov postalo obvezno, saj je treba izpolniti predhodno pogojenost. Zato je pogoj za odobritev operativnih programov za programsko obdobje 2014–2020, da obstaja ustrezen prispevek različnih uporabnikov vode k povračilu stroškov storitev oskrbe z vodo. Vendar pa o tem, kaj je ustrezen prispevek, odločajo države članice. Na splošno raven pristojbin uporabnikov v nobeni od treh držav članic ne bo zadostovala za pokritje operativnih stroškov in stroškov vzdrževanja sistemov za oskrbo s pitno vodo (glej odstavke od 96 do 106).

Priporočilo 5

Države članice naj:

1. zagotovijo, da tarife za vodo omogočajo trajnost vodne infrastrukture, vključno z njenim vzdrževanjem in obnovo;
2. po potrebi razmislijo o dodelitvi finančne ali drugih oblik podpore gospodinjstvom, ki jim storitve oskrbe z vodo niso cenovno dostopne, hkrati pa zagotovijo povračilo vseh stroškov v okviru strukture tarif za vodo.

Rok za uresničitev: takoj.

To poročilo je sprejel senat II, ki ga vodi Iliana IVANOVA, članica Evropskega Računskega sodišča, v Luxembourgu na zasedanju 5. julija 2017.

Kratice in glosar

Direktiva o pitni vodi: Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (UL L 330, 5. 12. 1998, str. 32).

Državljanska pobuda: Evropska državljanska pobuda je poziv Evropski komisiji, naj predlaga zakonodajo o zadevah, v zvezi s katerimi ima EU zakonodajno pristojnost. Državljansko pobudo mora podpreti vsaj milijon državljanov EU iz najmanj sedmih od 28 držav članic. V vsaki od teh sedmih držav članic je potrebno minimalno število podpisnikov. Pravila in postopki, ki urejajo državljansko pobudo, so določeni v Uredbi (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o državljanski pobudi (UL L 65, 11. 3. 2011, str. 1).

EU-13: EU-13 vključuje države članice, ki so k EU pristopile leta 2004 ali pozneje. To so: Bolgarija, Češka republika, Estonija, Hrvaška, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija.

Evropska agencija za okolje (EEA): EEA je agencija Evropske unije.
Subjektom, ki so vključeni v razvoj, sprejemanje, izvajanje in vrednotenje okoljske politike, ter tudi splošni javnosti zagotavlja neodvisne informacije o okolju. Zbira podatke in pripravlja ocene v zvezi s številnimi temami, povezanimi z okoljem.

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR): Evropski sklad za regionalni razvoj je namenjen krepitvi ekonomske in socialne kohezije v Evropski uniji. S finančno podporo za infrastrukturne in produktivne naložbe za ustvarjanje delovnih mest, zlasti za podjetja, odpravlja glavna regionalna neravnovesja.

Evropsko okoljsko informacijsko in opazovalno omrežje (Eionet): Eionet je partnersko omrežje Evropske agencije za okolje (EEA) ter njenih držav članic in sodelujočih držav. Vključuje EEA, šest evropskih tematskih centrov (ETC) in mrežo s približno 1 000 strokovnjaki iz do 400 nacionalnih organov, ki se ukvarjajo z okoljskimi informacijami, v 39 državah. EEA po omrežju Eionet usklajuje prejemanje okoljskih podatkov iz posameznih držav.

Indikatorski parameter: Indikatorski parametri so mešanica mikrobioloških, kemičnih in radioloških parametrov, ki zagotavljajo informacije o čistilnih postopkih in organoleptični kakovosti pitne vode.

Kohezijski sklad: Kohezijski sklad je namenjen krepitvi ekonomske in socialne kohezije v Evropski uniji s financiranjem okoljskih in prometnih projektov v državah članicah, v katerih je BND na prebivalca nižji od 90 % povprečja EU.
Kontrolno spremljanje stanja: Namen kontrolnega spremljanja stanja je določiti, ali voda, namenjena za prehrano ljudi, dosega ustrezne vrednosti parametrov, določene z direktivo o pitni vodi. S kontrolnim spremljanjem stanja se redno zagotavljajo informacije o organoleptični (tj. barvi, vonju in otipu snovi) in mikrobiološki kakovosti vode za prehrano ljudi ter o učinkovitosti priprave pitne vode (zlasti o razkuževanju), kadar se izvaja.

V kontrolno spremljanje stanja je treba vključiti le nekatere parametre iz direktive o pitni vodi.

Malo oskrbovalno območje: Mala oskrbovalna območja v povprečju dobavljajo manj kot 1 000 m^³ vode na dan oziroma oskrbujejo manj kot 5 000 oseb.

Načrtovanje varne oskrbe s pitno vodo: Pojem načrtovanja varne oskrbe s pitno vodo je leta 2004 uvedla Svetovna zdravstvena organizacija (SZO). Zajema celovit pristop k oceni in obvladovanju tveganja, ki vključuje vse faze oskrbe z vodo od zbirnega območja do porabnika.
Upravljavci vode in organi javnega zdravstva bi morali po možnosti razviti načrtovanje varne oskrbe s pitno vodo za vsako posamezno oskrbovalno območje.

Neprodana voda: Neprodana voda je predvsem voda, ki uide iz sistema, preden doseže končnega porabnika (tehnične ali fizične izgube), in voda, katere poraba ni ustrezno obračunana, na primer zaradi nezakonitih priključitev ali nepravilnega merjenja porabe (komercialne ali očitne izgube). Medtem ko prva po nepotrebnem zvišuje stroške proizvodnje (ker je proizvedene več vode, kot je potrebno), slednja pomeni izpad prihodka. Neprodana voda se običajno oceni na podlagi vzpostavitve ravnovesja med pritekanjem in odtekanjem vode v sistemu.

Zaradi poenostavitve se bo v tem poročilu namesto izraza „neprodana voda“ uporabljal izraz „izgube vode“. Operativni program (OP): Operativni program določa prednostne naloge in posebne cilje države članice ter opisuje, kako bodo sredstva (sofinanciranje EU ter nacionalno javno in zasebno sofinanciranje) v danem obdobju (trenutno sedem let) uporabljena za financiranje projektov. Projekti v operativnem programu morajo prispevati k določenemu številu ciljev. Operativni program se lahko financira iz ESRR, Kohezijskega sklada in/ali ESS. Pripravi ga država članica, preden je mogoče izvršiti plačila iz proračuna EU, pa ga mora odobriti Komisija. Operativne programe je mogoče v programskem obdobju spremeniti le, če se s tem strinjata obe strani.

Organ upravljanja: Organ upravljanja je nacionalni, regionalni ali lokalni javni organ (ali drug javni ali zasebni organ), ki ga določi država članica za upravljanje operativnega programa. Njegove naloge vključujejo izbiranje projektov za financiranje, spremljanje izvajanja projektov in poročanje Komisiji o finančnih vidikih in doseženih rezultatih. Organ upravljanja je tudi organ, ki po revizijah, ki jih opravi Komisija, Evropsko računsko sodišče ali ustrezen organ v državi članici, upravičencem naloži finančne popravke.

Oskrbovalno območje: Oskrbovalno območje je zemljepisno opredeljeno območje, na katerem iz enega ali več virov prihaja voda, namenjena za prehrano ljudi, in znotraj katerega se lahko šteje, da je kakovost vode približno enotna.

PDEU: Pogodba o delovanju Evropske unije.

Predhodne pogojenosti: Predhodne pogojenosti so pogoji, ki temeljijo na vnaprej določenih merilih v partnerskih sporazumih in štejejo za potrebne osnovne pogoje za uspešno in učinkovito uporabo podpore Unije v okviru teh sporazumov. Pri pripravi operativnih programov za programsko obdobje 2014–2020 za Evropski sklad za regionalni razvoj, Kohezijski sklad in Evropski socialni sklad morajo države članice oceniti, ali so bili ti pogoji izpolnjeni. Če niso bili izpolnjeni, je treba pripraviti akcijske načrte, da se zagotovi njihova izpolnitev do 31. decembra 2016.

Pregledno spremljanje stanja: Namen preglednega spremljanja stanja je zagotoviti informacije, potrebne za določitev, ali so dosežene vse vrednosti parametrov iz direktive o pitni vodi.
Pregledno spremljanje stanja zajema vse parametre, določene v skladu s Prilogo I k direktivi o pitni vodi.

Priporočila za posamezno državo: Priporočila za posamezno državo so priporočila v zvezi s strukturnimi izzivi, ki so primerni za obravnavo v okviru večletnih naložb, ki neposredno sodijo v področje uporabe skladov ESI, kot je določeno v uredbah za posamezne sklade. Komisija jih sprejme v skladu s členoma 121(2) in 148(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Program ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT): Komisija v okviru programa REFIT stalno in sistematično pregleduje celotno zakonodajo EU, da bi odkrila obremenitve, nedoslednosti in neučinkovite ukrepe ter opredelila popravne ukrepe.
Programsko obdobje: Večletni okvir, znotraj katerega se načrtujejo in izvršujejo odhodki ESRR, ESS in Kohezijskega sklada.

Skupna pomoč pri podpori projektov v evropskih regijah (JASPERS): JASPERS je partnerstvo za tehnično pomoč med tremi partnerji (Evropsko komisijo, Evropsko investicijsko banko ter Evropsko banko za obnovo in razvoj). Zagotavlja neodvisno svetovanje državam upravičenkam in jim pomaga pri pripravi velikih projektov visoke kakovosti, ki jih bosta sofinancirala dva evropska strukturna in investicijska sklada (Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad).

Strategija Evropa 2020: Strategija Evropa 2020 je desetletna strategija EU za delovna mesta in rast. Začela se je leta 2010, da bi ustvarila pogoje za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Ima pet glavnih ciljev, ki vključujejo področja zaposlovanja, raziskav in razvoja, podnebja in energetike, izobraževanja, socialne vključenosti in zmanjšanja revščine.
Sklepi Evropskega sveta z dne 17. junija 2010, ki temeljijo na dokumentu COM(2010) 2020 final z dne 3. marca 2010, Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast.

Velika oskrbovalna območja: Velika oskrbovalna območja v povprečju dobavljajo več kot 1 000 m³ vode na dan oziroma oskrbujejo več kot 5 000 oseb.

Veliki projekt: Projekt, ki zajema gospodarsko neločljiv sklop del, ki izpolnjujejo točno določeno tehnično funkcijo, imajo točno določen namen, celotni strošek zanje, ki se je upošteval pri določanju prispevka iz skladov, pa presega 50 milijonov EUR, pri čemer gre na splošno za obsežen infrastrukturni projekt na področju prometa, okolja in drugih sektorjev, kot so kultura, izobraževanje, energija in IKT. Na skupni ravni projekta se zahteva odobritev Komisije.
Prag za programsko obdobje 2014–2020 se je v zvezi z operacijami, ki prispevajo k tematskemu cilju iz točke (7) prvega odstavka člena 9, tj. spodbujanje trajnostnega prometa in odprava ozkih grl v ključnih omrežnih infrastrukturah, zvišal na 75 milijonov EUR.

Revizijska ekipa

Posebna poročila Evropskega računskega sodišča predstavljajo rezultate njegovih revizij politik EU in programov ali upravljavskih tem, ki se nanašajo na posamezna področja proračuna. Računsko sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti poslovanja je opravil senat II, ki ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Iliana Ivanova in ki je specializiran za naložbe v kohezijo, rast in vključevanje. Revizijo je vodil član Evropskega računskega sodišča George Pufan, pomagali pa so mu vodja njegovega kabineta Patrick Weldon, ataše v njegovem kabinetu Mircea Radulescu, vodilna upravna uslužbenca Alain Vansilliette in Myriam Cazzaniga, vodja naloge Paolo Pesce ter revizorji Zuzana Gullova, Zhivka Kalaydzhieva, Attila Horvay-Kovács in Ana Popescu.

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel.: +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2017

PDF	ISBN 978-92-872-7912-5	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/59264	QJ-AB-17-012-SL-N
HTML	ISBN 978-92-872-7920-0	ISSN 1977-5784	doi:10.2865/901627	QJ-AB-17-012-SL-Q

© Evropska unija, 2017
Za dovoljenje za uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, za katere Evropska unija nima avtorskih pravic, je treba zaprositi neposredno imetnike avtorskih pravic.

KAKO DO PUBLIKACIJ EVROPSKE UNIJE

Brezplačne publikacije:

• en izvod:
  • na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu);
• več kot en izvod ter plakati in zemljevidi:
  • pri predstavništvih Evropske unije (http://ec.europa.eu/represent_sl.htm),
  • pri delegacijah v državah, ki niso članice EU (http://eeas.europa.eu/delegations/index_sl.htm),
  • pri službi Europe Direct (http://europa.eu/europedirect/index_sl.htm) ali
  • s klicem na telefonsko številko 00 800 6 7 8 9 10 11 (brezplačna številka za celotno EU) (*).

(*) Informacije so brezplačne, kakor tudi večina klicev (nekateri operaterji, telefonske govorilnice ali hoteli lahko klic zaračunajo).

Publikacije, ki so naprodaj:

• na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu).