Informacijski sistemi EU za podporo nadzoru meje: močno orodje, toda potrebno je več osredotočenosti na pravočasne in popolne podatke

Povzetek

Z vzpostavitvijo schengenskega območja so bile odpravljene mejne kontrole med sodelujočimi državami, ki obsegajo 22 držav članic EU in štiri druge evropske države. Zaradi odprave notranjih meja pa sta uspešen nadzor in varovanje zunanjih meja schengenskega območja postala pomembnejša. Nadzor zunanjih meja je v velikem interesu državljanov EU in drugih deležnikov.

Da bi EU pomagala mejnim uslužbencem nadzorovati zunanje meje schengenskega območja, je uvedla naslednje informacijske sisteme ali skupne okvire za izmenjavo informacij: schengenski informacijski sistem (SIS II), vizumski informacijski sistem (VIS) in Eurodac (evropski sistem za primerjavo prstnih odtisov prosilcev za azil). Poleg tega Evropski sistem varovanja meja (Eurosur) in sistemi evidence podatkov o potnikih (sistemi PNR) zagotavljajo dodatno podporo mejnim organom.

Za vzpostavitev in vzdrževanje teh sistemov so bile potrebne znatne naložbe EU in sodelujočih schengenskih držav. Na podlagi razpoložljivih informacij Sodišče ocenjuje, da je bilo iz proračuna EU za vzpostavitev teh sistemov zagotovljenih 600 milijonov EUR. Glede na vse večji pritisk na zunanje meje EU, ki je posledica nedavnih razmer na področju varnosti in migracij, je bila revizija Sodišča usmerjena v opredelitev vidikov zasnove in uporabe teh sistemov, ki lahko mejnim uslužbencem pomagajo učinkoviteje opravljati njihovo delo. Poleg tega lahko opažanja in priporočila Sodišča pomagajo usmeriti finančna sredstva EU, ki bodo na voljo v naslednjem večletnem finančnem okviru, v podporo teh sistemov.

Glavno revizijsko vprašanje je bilo: „Ali glavni informacijski sistemi EU za notranjo varnost zagotavljajo učinkovito podporo mejnemu nadzoru?“. Sodišče je prišlo do zaključka, da mejni uslužbenci pri izvajanju mejnih kontrol vse pogosteje uporabljajo te sisteme in se nanje opirajo. Vendar nekateri podatki trenutno niso vključeni v sisteme, medtem ko drugi niso popolni ali pa niso vneseni pravočasno. Zato so nekatere mejne kontrole manj učinkovite.

Sodišče je ugotovilo, da so sistemi na splošno dobro zasnovani za olajševanje mejnih kontrol in da so države članice, ki jih je obiskalo (Finska, Francija, Italija, Luksemburg in Poljska), na splošno upoštevale veljavni pravni okvir. Kljub temu omogočajo nacionalne komponente sistemov SIS II in VIS nekaterih držav učinkovitejše mejne kontrole kot drugih.

Pri izvajanju rešitev informacijske tehnologije za sisteme Eurosur in PNR so bile zamude velike tako na ravni EU kot na nacionalni ravni, zato mejni uslužbenci in drugi organi niso imeli pričakovanih koristi od teh sistemov.

Schengenski ocenjevalni mehanizem ima pomembno vlogo pri varovanju zunanjih meja EU. Ocene so na splošno temeljite in metodične ter obravnavajo ključne vidike sistemov. Vendar države članice za odpravo ugotovljenih slabosti potrebujejo precej časa. Razlog za to je pomanjkanje zavezujočih rokov za sprejetje ocenjevalnih poročil in izvajanje popravljalnih ukrepov.

Čeprav države članice informacijske sisteme uporabljajo vse pogosteje, bi lahko to počele bolj sistematično. Sodišče je izvedlo anketo med mejnimi uslužbenci in ugotovilo, da je več kot polovica od njih v določenem trenutku ljudem omogočila, da prečkajo mejo, ne da bi opravila preverjanje v sistemih. Poleg tega je opazilo razhajanje med številom izdanih in številom preverjenih vizumov.

Mejni uslužbenci uporabljajo podatke v sistemih kot podlago za sprejemanje odločitev, ki vplivajo na varnost evropskih državljanov, zato je kakovost teh podatkov izjemno pomembna. V skladu z zakonodajo EU so za kakovost podatkov odgovorne države članice. Vendar pa Sodišče v pravnih aktih, s katerimi se urejajo evropski informacijski sistemi, ni našlo veliko navedb glede nadzora kakovosti podatkov. Čeprav agencija eu-LISA izvaja avtomatizirane mesečne preglede kakovosti podatkov v sistemu SIS II, so rezultati na voljo samo zadevnim državam članicam, agencija ali Komisija pa zato ne more oceniti napredka, ki so ga posamezne države dosegle glede problematike kakovosti podatkov. Ne agencija eu-LISA ne Komisija nimata izvršilnih pooblastil, s katerimi bi zagotovili, da države članice pravočasno odpravljajo težave glede kakovosti podatkov.

Mejni uslužbenci ne dobijo vedno pravočasnih in popolnih podatkov iz informacijskih sistemov: kadar na primer preverjajo ime v sistemu SIS II, lahko prejmejo na stotine (večinoma napačno pozitivnih) rezultatov, ki so jih pravno zavezani preveriti ročno. Zaradi tega mejne kontrole niso le manj učinkovite, temveč se tudi poveča tveganje, da se dejansko pozitivni zadetki spregledajo. Nepopolne evidence v sistemu SIS II vplivajo tudi na druge sisteme, povezane z njim.

Razen v primeru sistema Eurodac na splošno ni obveznih rokov za vnos podatkov. Eurosur naj bi na primer zagotavljal informacije o razmerah na mejah v realnem času. Čeprav nekatere države, zajete v reviziji Sodišča, dejansko vnašajo informacije v sistem Eurosur v realnem času, druge to počnejo samo enkrat tedensko. Od začetka delovanja sistema Eurodac leta 2003 države članice niti v enem samem letu niso vse pravočasno posredovale zahtevanih informacij. Zapoznel prenos informacij lahko povzroči, da se za obravnavanje prošnje za azil določi napačna država.

Sodišče Komisiji priporoča, naj:

• spodbuja uporabo okolij za usposabljanje za uporabo sistemov SIS II in VIS,
• pospeši odpravo slabosti, odkritih med schengenskimi ocenjevanji,
• analizira razhajanja pri preverjanjih vizumov,
• izboljša postopke nadzora kakovosti podatkov in
• zmanjša zamude pri vnosu podatkov.

Uvod

Schengensko območje

Vzpostavitev schengenskega območja, ki trenutno obsega 26 schengenskih držav (glej sliko 1), je vsem potnikom omogočila, da prečkajo notranje meje brez mejne kontrole. Poleg odprave mejnih kontrol so se sodelujoče države dogovorile za skupno vizumsko politiko ter formalizirano policijsko in pravosodno sodelovanje.

Vir: Evropski parlament

Dve tretjini državljanov EU meni, da je schengensko območje eden od glavnih dosežkov EU. Vendar pa jih skoraj 70 % pričakuje od EU več ukrepanja za zaščito njenih zunanjih meja¹.

Informacijski sistemi, ki se uporabljajo za nadzor zunanjih meja schengenskega območja

Za odpravo notranjih meja sta potrebna uspešen nadzor in varovanje zunanjih meja, da se preprečijo kazniva dejanja in terorizem ter nadzorujejo migracije. EU je za pomoč mejnim uslužbencem pri nadzoru zunanjih meja schengenskega območja vzpostavila več informacijskih sistemov ali skupnih okvirov za izmenjavo informacij. Najpogosteje uporabljani so: schengenski informacijski sistem (SIS II), vizumski informacijski sistem (VIS), Eurodac (evropski sistem za primerjavo prstnih odtisov prosilcev za azil), Evropski sistem varovanja meja (Eurosur) in sistemi evidence podatkov o potnikih (sistemi PNR) (glej sliko 2). Poleg tega EU razvija dva dodatna informacijska sistema, ki sta pomembna za varnost meja, in sicer sistem vstopa/izstopa, ki naj bi začel delovati leta 2020, in Evropski sistem za potovalne informacije in odobritve, ki naj bi začel delovati leta 2021.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Mejni uslužbenci v schengenskih državah uporabljajo sisteme SIS II, VIS in Eurodac za preverjanje posameznikov na mejnih prehodih. Sistemi Eurosur in PNR se uporabljajo za pridobivanje informacij o dogodkih, ki se dogajajo na zunanjih mejah EU in onkraj njih, ter o potnikih na letih ob prihodu na meje. Pomagajo predvideti dogodke, ki so pomembni za varnost meja. Slika 3 kaže, kako naj bi mejni uslužbenci uporabljali te sisteme pri mejnih kontrolah. Natančen opis, vključno s tem, kateri informacijski sistemi so na voljo katerim državam, je v Prilogi.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Uporabniki sistemov so tudi različni nacionalni organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter carinski, vizumski in pravosodni organi, ki so hkrati odgovorni za vnos ustreznih podatkov vanje. V primeru sistemov PNR informacije zagotavljajo letalski prevozniki.

Mejni uslužbenci (in drugi organi), ki uporabljajo sisteme v državah članicah, imajo dostop do centralnih sistemov EU prek svojih nacionalnih sistemov, ki so razviti posebej za ta namen. Zakonodajalci EU so v zakonodaji EU določili minimalne zahteve za izvajanje teh nacionalnih informacijskih sistemov².

Na ravni EU je Evropska komisija, zlasti Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve (GD HOME), splošno odgovorna za razvoj in financiranje informacijskih sistemov, razen sistemov PNR, za katere ni centralne komponente na ravni EU (lahko pa se zanje koristi financiranje EU). Od leta 2012 naprej je Komisija zadolžila Agencijo Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (v nadaljnjem besedilu: agencija eu-LISA) za shranjevanje podatkov in vzdrževanje sistemov SIS II, Eurodac in VIS. Sistem Eurosur pa upravljajo Evropska agencija za mejno in obalno stražo, znana kot Frontex, in države članice.

Na podlagi razpoložljivih informacij Sodišče ocenjuje, da je bilo iz proračuna EU zagotovljeno več kot 600 milijonov EUR³ za kritje stroškov komponent sistemov, vzpostavljenih na ravni EU, ki so zajeti v reviziji Sodišča. Skupni letni stroški delovanja sistemov so znašali približno 61,5 milijona EUR⁴. Poleg tega države članice prispevajo k stroškom za razvoj in vzdrževanje nacionalnih sistemov iz svojih proračunov. Čeprav informacije o porabi držav članic za njihove nacionalne sisteme niso vedno na voljo, kaže, da so zneski zanje precejšnji. Države članice so na primer za vzpostavitev programa SIS II poleg 95 milijonov EUR iz proračuna EU porabile še približno 235 milijonov EUR⁵.

Obseg revizije in revizijski pristop

EU si nenehno prizadeva za izboljšanje varnosti na svojih mejah, kar je za državljane EU pomembna tema. Glede na vse večji pritisk na zunanje meje EU, ki je posledica nedavnih razmer na področju varnosti in migracij, je bila revizija Sodišča usmerjena v opredelitev vidikov zasnove in uporabe teh sistemov, ki lahko mejnim uslužbencem pomagajo učinkoviteje opravljati njihovo delo. Poleg tega lahko ugotovitve in priporočila Sodišča pomagajo usmeriti sredstva EU, ki bodo na voljo v naslednjem večletnem finančnem okviru, v podporo teh sistemov.

Glavno revizijsko vprašanje je bilo:

• Ali glavni informacijski sistemi EU za notranjo varnost zagotavljajo učinkovito podporo nadzoru meje?

To revizijsko vprašanje je bilo razčlenjeno v naslednja podvprašanja:

• Ali so informacijski sistemi EU za notranjo varnost dobro zasnovani tako, da omogočajo učinkovite mejne kontrole?
• Ali informacijski sistemi EU za notranjo varnost mejnim uslužbencem pri mejnih kontrolah zagotavljajo ustrezne, pravočasne in popolne informacije?

Revizija Sodišča je zajela naslednjih pet sistemov: schengenski informacijski sistem (SIS II), vizumski informacijski sistem (VIS), Eurodac (evropski sistem za primerjavo prstnih odtisov prosilcev za azil), Evropski sistem varovanja meja (Eurosur) in sisteme evidence podatkov o potnikih (sistemi PNR).

V njej je Sodišče ocenilo, kako dobro so sistemi (tako nacionalne kot centralne komponente sistemov EU) mejnim uslužbencem in drugim uradnikom omogočali preverjanje posameznikov, ki vstopajo v schengensko območje na mejnih prehodih⁶, med katerimi so kopenski mejni prehodi, morska pristanišča in letališča (ki so za nekatere države članice edine zunanje meje EU).

Sodišče je pregledalo in analiziralo strateške dokumente, ocene in statistične podatke v zvezi s petimi sistemi, zajetimi v njegovi reviziji, ter različne dokumente, ki se nanašajo na njihovo izvajanje na nacionalni ravni in ravni EU. Poleg tega je obiskalo mejne prehode in opravilo razgovore z mejnimi organi na Finskem, v Franciji, Italiji, Luksemburgu in na Poljskem. Opravilo je tudi razgovore z uslužbenci GD HOME, agencije Frontex in agencije eu-LISA.

Sodišče je opravilo tudi anketo med mejnimi uslužbenci EU v 28 državah članicah EU in štirih pridruženih schengenskih državah (Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica), da bi pridobilo mnenje teh uslužbencev kot uporabnikov sistemov. Prejelo je 951 odgovorov.

Opažanja

Zasnova informacijskih sistemov omogoča učinkovite mejne kontrole, vendar odpravljanje slabosti traja dolgo

Sodišče je ocenjevalo, ali so schengenske države, ki jih je obiskalo, vzpostavile informacijske sisteme, kot in kadar je to potrebno v skladu z zadevno zakonodajo EU. Preučilo je tudi schengenski ocenjevalni mehanizem in to, koliko so schengenske države uporabile razpoložljiva sredstva EU za vzpostavitev in izboljšanje svojih nacionalnih sistemov.

Informacijski sistemi so bili na splošno v skladu z zahtevami EU, niso pa delovali enako učinkovito

Vsaka posamezna schengenska država je sama odgovorna za varovanje svojih meja, vendar je za uspešno sodelovanje med državami za zaščito schengenskega območja potrebna določena raven uskladitve mejnih kontrol. Minimalne zahteve glede upravljanja pomagajo zagotavljati skladnost in kakovost mejnih kontrol in podatkov, vnesenih v informacijske sisteme.

Vsaka schengenska država mora vzpostaviti lastne dopolnilne nacionalne sisteme, ki so povezani s centralnimi sistemi EU. Vse obiskane schengenske države so to storile v skladu z zahtevami iz ustrezne zakonodaje. Sodišče pa je ugotovilo, da vsi sistemi sicer izpolnjujejo skupne minimalne zahteve, niso pa vsi nacionalni sistemi enako učinkoviti. Nekaj primerov za to je navedenih v odstavkih, ki sledijo.

Nekatere države ne omogočajo uporabe vseh funkcij, ki jih ponujajo centralni sistemi EU, prek svojih nacionalnih sistemov, s čimer se zmanjša učinkovitost mejnih kontrol. Na primer, centralni sistem SIS II omogoča shranjevanje in preverjanje prstnih odtisov. To je pomembno, saj osebe ni vedno mogoče nedvoumno identificirati na podlagi osnovnih osebnih podatkov, kot sta ime ali datum rojstva. Taki podatki so lahko ponarejeni ali pa jih oseba noče predložiti. Prstni odtisi omogočajo identifikacijo osebe z veliko večjo stopnjo gotovosti. Vendar možnost opravljanja biometričnih iskanj na podlagi prstnih odtisov, shranjenih v sistemu SIS, še ni na voljo v vseh nacionalnih sistemih schengenskih držav, saj nekatere potrebujejo več časa kot druge za izvedbo potrebnih tehničnih rešitev. Ko je bila identifikacija prstnih odtisov na voljo na centralni ravni, je samo deset schengenskih držav potrdilo, da so pripravljene za njeno uporabo.

Mejni uslužbenci, ki preverjajo vizum ali potni list, včasih iz sistemov prejmejo sporočila o napaki. Za to je lahko več vzrokov: prstni odtisi niso dovolj kakovostni, težave v zvezi s povezljivostjo ali pri branju vizuma. Medtem ko centralni sistemi EU običajno navajajo vrsto napake, nekateri nacionalni sistemi, na primer luksemburški in finski, zgolj sporočijo, da je do napake prišlo, ne zagotovijo pa informacij o vrsti napake. To pomeni, da morajo mejni uslužbenci preiskati vzrok napake in potnika morda napotiti na nadaljnje preverjanje (imenovano kontrola v drugi vrsti), zaradi česar se podaljša čas kontrol in potnikovega potovanja.

V primeru sistema SIS II lahko schengenske države dostopajo do centralne podatkovne zbirke in v njej izvajajo poizvedbe ali pa za ta namen ustvarijo svoje lastne nacionalne kopije. Večina jih uporablja svoje nacionalne kopije; nekatere (Danska, Finska, Lihtenštajn, Norveška in Slovenija) pa se povežejo neposredno z evropsko podatkovno zbirko. Kadar schengenske države uporabljajo nacionalne kopije sistema SIS II, morajo biti te usklajene s centralno evropsko podatkovno zbirko, s čimer se zagotovi, da mejne kontrole temeljijo na najnovejših informacijah. Vendar so ocene pri dveh državah v vzorcu Sodišča (Poljska in Francija) pokazale razhajanja med evidencami v nacionalnih kopijah in v centralni podatkovni zbirki.

Sodišče je ugotovilo tudi, da nekatere pravne omejitve na ravni držav članic (pravila o varstvu podatkov in nacionalni varnosti) onemogočajo učinkovito skupno uporabo človeških virov. Mejni uslužbenci na obisku v drugi schengenski državi (na primer za pomoč pri okrepljenem nadzoru med migracijsko krizo v Grčiji in Italiji) namreč ne smejo uporabljati nacionalnih sistemov te države. Načeloma zato ne morejo izvajati nadzora neodvisno, temveč lahko le pomagajo nacionalnim mejnim uslužbencem. Čeprav lahko zagotavljajo različne stopnje pomoči za kontrolo v drugi vrsti (npr. neka schengenska država utegne uporabiti strokovnjaka za prenarejene dokumente iz druge schengenske države), lahko med pregledi dokumentov na mejnih kontrolnih točkah (pri kontroli v prvi vrsti) zagotovijo le omejeno pomoč. Dodatna ovira so jezikovni izzivi, povezani z delom v drugi schengenski državi.

Koristi, ki jih imajo mejni uslužbenci od sistemov, so odvisne od tega, kako dobro so usposobljeni za njihovo uporabo. Sodišče je ugotovilo, da v državah članicah, ki jih je obiskalo, ni bilo okolja za usposabljanje za uporabo sistemov SIS II in VIS na nacionalni ravni, zato so se morali mejni uslužbenci o teh sistemih usposabljati v dejanskih okoliščinah namesto v varnem okolju, kjer bi lahko izkusili funkcije in scenarije, s katerimi se v praksi ne srečajo pogosto (npr. zadetek, s katerim se identificira domnevni terorist na mejnem prehodu ali pogrešani mladoletnik).

Zaradi zamud pri izvajanju sistemov Eurosur in PNR si mejni organi niso mogli izmenjevati pomembnih informacij

Ureditvi izvajanja sistemov Eurosur in PNR se razlikujeta od sistemov, ki jih je razvila in jih upravlja eu-LISA. Iz različnih razlogov prihaja pri izvajanju obeh sistemov včasih do zamujanja rokov in zakasnitev, zato pomembne informacije, ki naj bi jih ti sistemi zagotavljali, več mesecev niso bile na voljo.

Eurosur so razvile agencija Frontex (evropsko komponento) in države članice (nacionalne komponente). Njegov vmesnik za končne uporabnike je enak za vse sodelujoče nacionalne organe. Namen sistema je okrepiti sodelovanje med agencijo Frontex in državami članicami EU, da bi izboljšali njihovo poznavanje razmer na zunanjih mejah EU in odzivanje nanje. Države članice bi morale z informacijami o razmerah na svojih mejah (znanimi kot nacionalne slike razmer, ki prikazujejo informacije o nezakonitem vstopu, čezmejnih kaznivih dejanjih, kriznih razmerah in drugih dogodkih, pomembnih za nadzor zunanjih meja) prispevati k oblikovanju skupnih obveščevalnih podatkov in slike razmer na evropski ravni. To je na primer koristno pri prednostnem obravnavanju napotitve mejnih uslužbencev ali odkrivanju sumljivih vozil/plovil.

Zamude v zvezi s sistemom Eurosur so se nanašale na vzpostavitev nacionalnih koordinacijskih centrov. Ti centri usklajujejo izmenjavo informacij med vsemi organi, ki so odgovorni za varovanje zunanjih meja. V skladu z uredbo o sistemu Eurosur so morale države članice ustanoviti svoje nacionalne koordinacijske centre do decembra 2014. Vendar je bilo v oceni, opravljeni skoraj štiri leta pozneje, ugotovljeno, da več držav članic še vedno ni v celoti izpolnjevalo zahtev⁷. Poleg tega je samo polovica držav članic prostovoljno izmenjevala informacije o razporeditvi virov za varovanje in dodatne informacije iz svojih nacionalnih slik razmer.

Izvajanje sistema Eurosur je bilo v zaostanku tudi na ravni EU. Frontex ni pridobil zahtevanega varnostnega certifikata za svoje omrežje vse do konca leta 2017 – tri leta od začetka veljavnosti zakonodaje. Brez tega certifikata ni bilo mogoče deliti tajnih podatkov prek mreže Eurosur. Zaradi zamud pri izvajanju sistema Eurosur je bila slika razmer na ravni EU nepopolna, zato pa tudi ovirano sodelovanje med državami članicami.

Sistemi PNR še ne delujejo v celoti. Za razliko od drugih sistemov so bili uvedeni z direktivo in ne z uredbo. Zato je bilo prepuščeno državam članicam, da vzpostavijo lastne sisteme PNR ločeno, brez vsakršne skupne evropske platforme. Odločitev v prid decentraliziranega izvajanja je spodbudilo to, da ni bilo doseženo soglasje glede varstva, hranjenja in razkritja osebnih podatkov.

Mnoge države članice niso pravočasno začele izvajati sistema PNR. Štirinajst držav članic ni začelo pravočasno izvajati pravil o podatkih iz sistema PNR⁸. Z zahtevami iz direktive⁹ bi se morale uskladiti do 25. maja 2018, vendar Španija, Nizozemska in Finska do konca marca 2019, tj. deset mesecev po roku, še vedno niso obvestile Komisije o ukrepih, ki so bili na nacionalni ravni sprejeti za izvajanje sistema PNR¹⁰.

Direktiva o PNR določa, da je treba podatke o potnikih posredovati za vse lete v schengensko območje in iz njega. V času revizije nobena od obiskanih držav članic razen Luksemburga ni sklenila sporazumov za ta namen z vsemi zadevnimi letalskimi prevozniki.

PNR je bil zasnovan kot pomembno orodje za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje terorizma in drugih oblik hudih kaznivih dejanj. Primerjanje podatkov iz sistemov PNR z informacijami iz varnostnih podatkovnih zbirk omogoča ustreznim organom odkrivanje nevarnih posameznikov. Ker sistemi PNR v nekaterih državah še niso vzpostavljeni, so tamkajšnji mejni organi prikrajšani za predhodne informacije o posameznikih, ki ob prečkanju njihovih mej pomenijo veliko tveganje.

Glede na to, da se v sistemu PNR zbirajo samo identifikacijski podatki potnikov in podatki o njihovem potovanju, so za preverjanje, ali nek potnik pomeni grožnjo za varnost, potrebne druge podatkovne zbirke. Večina držav članic za ta namen uporablja sistem SIS II. Vendar pa uredba dopušča različne razlage. Način, na katerega Francija razlaga uredbo o SIS II, ne dopušča uporabe poizvedb v sistemu SIS II za sezname potnikov. V praksi to pomeni, da Francija pri preverjanju, ali so na seznamu potnikov domnevni teroristi, uporablja informacije iz svojih nacionalnih podatkovnih zbirk. Če je za osumljenca v sistem SIS II vnesen razpis ukrepa in je ta osumljenec poznan drugim evropskim organom, francoskim pa ne, se pri njihovem preverjanju v sistemu PNR te osebe ne bo odkrilo.

S schengenskimi ocenjevanji se vrednotijo nacionalne mejne kontrole, vendar odpravljanje slabosti traja dolgo

Schengenske države in Komisija so od leta 2013 dalje skupaj odgovorne za izvajanje mehanizma spremljanja in ocenjevanja, določenega v pravilih o schengenskem območju (schengenski pravni red). Namen mehanizma je zagotoviti, da schengenske države schengenska pravila uporabljajo uspešno, dosledno in pregledno. Sodišče je preverilo, ali se cilj mehanizma dosega.

Sedanji večletni ocenjevalni program je bil uveden leta 2014 za obdobje 2015–2019 in zajema vseh 26 schengenskih držav. Vsaka država se v petletnem obdobju oceni enkrat.

V okviru 1 je opisan standardni ocenjevalni obisk. Schengenske države članice imenujejo člane ocenjevalne skupine na podlagi razpisa za imenovanja, ki ga pripravi Komisija (vsako ocenjevanje ima ločen razpis za imenovanje, pri čemer imajo schengenske države dvotedenski rok za imenovanje pregledovalcev). Pregledovalci agencije eu-LISA so lahko udeleženi v teh obiskih, vendar pri njih ne sodelujejo redno. Stroški schengenskih ocenjevanj so relativno nizki v primerjavi z odhodki za informacijske sisteme. Za obdobje 2014–2018 je Komisija za schengenska ocenjevanja namenila 11,9 milijona EUR. Sedanji večletni program se izvaja, kot je bilo načrtovano, z letnimi ocenjevalnimi programi.

Sodišče je pregledalo schengenska ocenjevanja držav, ki jih je obiskalo. Ugotovilo je, da so bila ta ocenjevanja temeljita in metodična, v njih pa so bili obravnavani ključni vidiki sistemov. Vsebovala so podroben sklop operativnih priporočil in posebnih priporočil za izboljšanje informacijskih sistemov. Vendar lahko traja več let, da se odpravijo ugotovljene slabosti.

Osnutek ocenjevalnega poročila je dokončan šest tednov po ocenjevalni misiji, vendar lahko traja eno leto, da Komisija sprejme poročilo in Svet priporočila. To obsega številne postopke za posvetovanja s schengensko državo in Komisijo, za katera ni dogovorjenih rokov.

Ko Svet sprejme priporočila, imajo zadevne schengenske države na voljo tri mesece, da predstavijo akcijski načrt za obravnavo teh priporočil. Ta akcijski načrt morata pregledati in odobriti Komisija in ocenjevalna skupina.

Za izvajanje akcijskih načrtov rokov ni, vendar morajo schengenske države začeti poročati o izvajanju načrtov šest mesecev po njihovi odobritvi. To pomeni, da utegneta od trenutka, ko je bila ugotovljena pomanjkljivost, preteči skoraj dve leti, preden začne schengenska država poročati o popravljalnih ukrepih, ki jih je sprejela. Slika 4 prikazuje postopek po ocenjevalnem obisku.

Vir: Evropsko računsko sodišče

Doslej še nobena schengenska država ni bila vključena v več kot en napovedani ocenjevalni obisk v okviru sedanjega ocenjevalnega cikla. Komisija se opira na poročanje schengenskih držav, ki ga same opravijo, o njihovem izvajanju dogovorjenega akcijskega načrta. Zato obstaja tveganje, da se pomanjkljivosti ne bodo obravnavale do naslednjega kroga ocenjevanj, ki je pet let pozneje. Nato bi lahko trajalo nadaljnji dve leti, da bi organi te države izvedli popravljalni ukrep.

Komisija lahko predlaga obiske za spremljanje izvajanja, če schengenska država ne izvede svojega akcijskega načrta, vendar drugih mehanizmov za zagotavljanje izvajanja ni. Načeloma lahko Svet, če se v schengenski državi ugotovijo trajne resne pomanjkljivosti na področju upravljanja zunanje meje, na predlog Komisije priporoči, naj država ponovno uvede nadzor na svojih mejah z drugimi schengenskimi državami.

V skladu z uredbo iz leta 2013 o schengenskem ocenjevalnem mehanizmu¹¹ mora Komisija Parlamentu in Svetu vsako leto poročati o opravljenih ocenjevanjih, danih priporočilih in stanju glede popravljalnih ukrepov. Komisija poročila o tem doslej še ni pripravila.

Razen Finske, za katero ocenjevalno poročilo v času revizije še ni bilo zaključeno, so bile ocenjene vse schengenske države, ki jih je Sodišče obiskalo. Sodišče je spremljalo njihov napredek pri izvajanju akcijskih načrtov in ugotovilo, da so stopnje izvajanja različne. Glede na predložena dokazila je Poljska izvedla 79 % svojih priporočil dve leti po ocenjevalnem obisku, Francija je izvedla 87 % priporočil štiri leta po ocenjevalnem obisku, Luksemburg, ki je bil ocenjen leta 2018, pa je izvedel 92 % priporočil. Po dokazilih iz Italije je mogoče sklepati, da je država dve leti po ocenjevalnem obisku izvajala 15 % svojih priporočil.

Države članice EU le malo uporabljajo razpoložljiva sredstva EU za izboljšanje informacijskih sistemov za nadzor meje

Glavni instrument EU za podporo nadzoru meje je Sklad za notranjo varnost, ki so mu bila za obdobje 2014–2020 dodeljena začetna sredstva v višini 3,8 milijarde EUR. Sestavljajo ga:

• Sklad za notranjo varnost – meje (2,76 milijarde EUR) za podporo na področju upravljanja zunanjih meja in skupne vizumske politike. Vse države EU razen Irske in Združenega kraljestva sodelujejo pri izvajanju instrumenta za finančno podporo na področju zunanjih meja. Tudi štiri pridružene schengenske države (Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica) sodelujejo v instrumentu za finančno podporo na področju zunanjih meja in vizumov,
• Sklad za notranjo varnost – policija (1,04 milijarde EUR), ki zagotavlja finančno podporo za policijsko sodelovanje, preprečevanje kriminala in boj proti njemu, vključno s tihotapljenjem migrantov. Vse države EU razen Danske in Združenega kraljestva sodelujejo pri izvajanju Sklada za notranjo varnost – policija.

Večina držav članic do leta 2017 ni poročala o nobenih večjih odhodkih. Ker se je poraba začela z zamudo, so države članice denar porabljale počasi. Po mnenju Komisije so glavni razlog za to težavni postopki za oddajo javnih naročil. Države članice, zajete v reviziji, so opozorile tudi na dodatno upravno breme, povezano s tem. Ugotovile so na primer, da je treba celo za majhno povečanje zneska, dodeljenega nacionalnemu programu, izvesti popolno revizijo tega programa.

Države, zajete v reviziji Sodišča, so namenile 3 % do 29 % svojih dodelitev sredstev v okviru Sklada za notranjo varnost (61,2 milijona EUR) petim revidiranim sistemom (glej sliko 5). Od tega so namenile 43 % (26,5 milijona EUR) za projekte vzdrževanja in 57 % (34,7 milijona EUR) za projekte širitve. Sredstva so večinoma porabile za vzdrževanje sistemov SIS II in VIS ter za razširitev sistemov Eurosur in PNR.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov Evropske komisije

Mejni uslužbenci ne dobijo vedno popolnih podatkov iz sistemov, kar ogroža učinkovitost kontrol

Sodišče je ocenilo, koliko si države članice prek informacijskih sistemov, zajetih v reviziji, izmenjujejo ustrezne, pravočasne in popolne informacije. Pregledalo je razpoložljive statistične podatke, da bi ocenilo, koliko schengenske države uporabljajo sisteme pri svojih mejnih kontrolah in izmenjavi informacij. Poleg tega je preučilo, ali so te države hitro vnašale popolne podatke.

Države članice vse bolj uporabljajo sisteme za izmenjavo informacij, vendar bi lahko bile kontrole bolj sistematične

Vse od trenutka, ko posameznik pride na mejni prehod v schengensko območje, potrebujejo mejni uslužbenci evropske informacijske sisteme, ki jim pomagajo potrditi posameznikovo istovetnost in preveriti, ali sme vstopiti v schengensko območje.

Sistem SIS II

Schengenska država z informacijami o osebi, ki jo je treba prestreči na meji (kot je določeno v zadevni zakonodaji), bi morala v sistem SIS II vnesti razpis ukrepa. Tako se namreč mejnim uslužbencem v kateri koli sodelujoči državi omogoči, da ukrepajo, ko pri mejnih kontrolah na tako osebo naletijo (glej okvir 2).

Sodišče je ugotovilo, da se je med letoma 2013 in 2017 število zadetkov v zvezi z iskanimi osebami in predmeti na podlagi razpisov ukrepov, ki so bili izdani v drugih državah, skoraj potrojilo (glej sliko 6).

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov agencije eu-LISA

Povečanje števila zadetkov se ujema z vztrajnim porastom števila razpisov ukrepov v SIS II s približno 50 milijonov leta 2013 na več kot 76 milijonov leta 2017. Večina razpisov ukrepov (76 %) zadeva izgubljene ali ukradene dokumente.

Po podatkih Eurostata¹² se je število državljanov tretjih držav, ki jim je bil zavrnjen vstop na zunanjih mejah, gibalo od najnižjega leta 2017, to je 440 000, do najvišjega leta 2009, to je skoraj 500 000. Informacijski sistemi zagotavljajo potrebno podporo za opredelitev najbolj tipičnih razlogov za zavrnitev. Vendar schengenske države vedno ne navedejo ali zabeležijo, zakaj je bil komu zavrnjen vstop na zunanji meji.

Kot je opisano zgoraj, se število poizvedb, poslanih v informacijske sisteme, stalno povečuje. Nacionalni organi so med revizijskimi razgovori navedli, da preverjajo vsakega posameznika, ki poskuša prečkati zunanjo mejo. Vendar je anketa Sodišča pokazala, da se je že več kot polovica mejnih uslužbencev znašla v položaju, ko se je morala odločiti, ali naj brez preverjanja v sistemih dovoli nekomu vstop.

Vir: anketa Evropskega računskega sodišča

Uporaba informacijskih sistemov je odvisna tudi od zunanjega okolja, v katerem se izvajajo kontrole. Pri nekaterih vrstah prečkanja meje je izzivov več kot pri drugih. Na primer, pri kontrolah, ki se izvajajo na krovu ladij, so pogoste težave s povezljivostjo. Sodišče je pri obiskih v dveh državah opazilo, da so take težave onemogočile popolne mejne kontrole. Pri izvajanju kontrol na premikajočih se vlakih so tehnični izzivi podobni.

Sistem Eurodac

Še en primer večje izmenjave podatkov med schengenskimi državami je prek sistema Eurodac, ki tem državam omogoča registracijo prosilcev za azil in oseb, ki poskušajo nezakonito prečkati mejo, tako da se jim odvzamejo prstni odtisi. Od leta 2003 je med državami članicami EU sporazum¹³ o tem, da se prošnje za azil obravnavajo v državi, v kateri prosilec prvič izjavi svojo namero, da bo zaprosil za azil. Kadar nacionalna uprava primerja prstne odtise osebe s tistimi v sistemu Eurodac, prejme zadetek, če je ta oseba predhodno zaprosila za azil v drugi državi EU in bi jo bilo treba tja vrniti.

Do leta 2016, ko je bila migracijska kriza na vrhuncu, je število prošenj za azil prosilcev, ki so že vložili prošnjo za azil v drugi državi članici, znatno naraslo. Večina prosilcev je skušala pridobiti azil v Franciji ali Nemčiji po tem, ko je sprva prispela v drugo državo EU, kot je prikazano na sliki 8.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov agencije eu-LISA

Evidenca podatkov o potnikih (PNR)

PNR je nov sistem. Čeprav si države članice delijo skupno pravno podlago za njegovo izvajanje, je njihova zmožnost uporabe sistema za izmenjavo informacij še vedno omejena, kot je pojasnjeno v odstavku 28.

Eurosur

Med državami članicami je uporaba sistema Eurosur zelo neenakomerna. Med letoma 2013 in 2017 je bilo v sistemu Eurosur zabeleženih več kot 140 000 incidentov. Vendar več sodelujočih držav ni zabeležilo večjega števila incidentov¹⁴. Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Nemčija, Danska, Francija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Švedska in Slovenija so zabeležile vsaka manj kot 5 000 incidentov, Madžarska, najbolj dejavna država, pa več kot 25 000. Razlikujejo se tudi vrste informacij, ki si jih države članice izmenjujejo. Lahko se odločijo, ali bodo vnesle samo obvezne informacije (npr. podatke v zvezi z nezakonitimi migracijami in čezmejnim kriminalom ter informacije o varovanju kopenskih in morskih meja) ali razširjene dodatne informacije, kot so informacije o pravnih ali upravnih ukrepih po prestrezanju ter informacije o zračnih mejah in kontrolah na mejnih prehodih. Finska se je na primer odločila deliti vse informacije iz nacionalne slike razmer, tako obvezne kot neobvezne, medtem ko Poljska in Francija vnašata le obvezne informacije.

Sistem VIS

Schengenske države imajo skupno vizumsko politiko. Izdajajo lahko skupne vizume za kratkoročno bivanje, ki imetniku omogočajo do 90-dnevno bivanje v kateri koli od 26 schengenskih držav. Leta 2018 so schengenske države izdale več kot 14 milijonov schengenskih vizumov za kratkoročno bivanje¹⁵.

Sistem omogoča preverjanje istovetnosti imetnika schengenskega vizuma kjer koli v schengenskem območju. Imetnik tega vizuma lahko večkrat preide zunanje meje schengenskega območja, tudi v različnih schengenskih državah. Statistični podatki v sistemu VIS kažejo, kolikokrat se na mejah poizveduje o vizumih. V prvih devetih mesecih leta 2017 je bilo na mejah opravljenih 35 milijonov preverjanj vizumov v primerjavi z 12 milijoni vizumov, ki so bili v tem obdobju izdani. Število opravljenih preverjanj se med schengenskimi državami bistveno razlikuje.

Sodišče je ugotovilo, da je med oktobrom 2015 in septembrom 2017 pet držav (Francija, Nemčija, Italija, Španija in Grčija), ki so izdale največ vizumov, izvedlo manj preverjanj vizumov na svojih mejah, kot pa jih je bilo izdanih. Te države so skupaj izdale skoraj 18 milijonov vizumov, opravile pa manj kot 14 milijonov preverjanj.

Načeloma bi bilo to lahko zato, ker je veliko število potnikov z vizumi, ki so jih izdale te države, vstopilo v schengensko območje v drugi državi ali odložilo ali odpovedalo potovanje. Ker pa je zelo verjetno, da bo večina potnikov zaprosila za vizum državo, v katero nameravajo vstopiti, in da je za schengenski vizum treba plačati¹⁶, bi to lahko pomenilo tudi, da vizumi niso bili sistematično preverjani na vseh mejnih prehodih.

Informacije v nekaterih sistemih niso bile popolne

Kakovost podatkov v informacijskih sistemih je izjemno pomembna. Za vnos podatkov v sistem so odgovorni pravosodni organi in organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter nacionalni mejni organi držav članic. Mejni uslužbenci uporabljajo te podatke kot podlago za sprejemanje odločitev, ki vplivajo na varnost evropskih državljanov.

V skladu z zakonodajo EU so za kakovost podatkov odgovorne države članice. Zato je našlo Sodišče le malo navedb postopkov nadzora kakovosti podatkov na ravni EU. Temelji okvira za nadzor kakovosti prstnih odtisov so določeni samo v uredbi o sistemu Eurodac, in sicer z določitvijo agencije eu-LISA kot odgovorne za določanje standardov kakovosti.

Z uredbo o sistemu SIS II Komisija ali eu-LISA nista bili vključeni v proces nadzora kakovosti podatkov. V skladu z njo so za točnost, pravočasnost in ustreznost podatkov v sistemu odgovorne države članice¹⁷. Nacionalni uradi usklajujejo delovanje sistema SIS II in so odgovorni za usklajevanje nadzora kakovosti informacij, vnesenih v sisteme¹⁸.

Kakovost podatkov je postala pomembnejša leta 2018 z novo uredbo o agenciji eu-LISA¹⁹, v skladu s katero imata Komisija in agencija eu-LISA odgovornosti v procesu zagotavljanja kakovosti podatkov. Z uredbo je bilo določeno, da mora agencija eu-LISA izvajati avtomatizirane preglede kakovosti podatkov in poročati o kazalnikih kakovosti podatkov za sisteme SIS II, VIS in Eurodac.

Agencija eu-LISA od aprila 2017 dalje izvaja avtomatizirana mesečna preverjanja kakovosti podatkov v zvezi z nekaterimi razpisi ukrepov v sistemu SIS II (npr. glede težav s prečrkovanjem imen iz jezikov, za katere se uporabljajo nelatinične pisave, ali avtomatiziranih kontrol, ki se preskočijo z vnosom splošnih besed, kot je „NEZNAN”). Pri teh preverjanjih se ustvari poročilo s seznamom posameznih razpisov ukrepov, pri katerih bi utegnila biti kakovost podatkov problematična, in to poročilo se neposredno prenese v zadevno državo. V skladu s pravnimi zahtevami o varstvu podatkov agencija eu-LISA sama ne more videti teh posameznih razpisov ukrepov – agencija lahko vidi le skupno število problemov s kakovostjo za vsako vrsto razpisa ukrepa in vsako državo.

Mesečna poročila kažejo približno 3 milijone opozoril o potencialnih problemih glede kakovosti podatkov (od povprečno skupaj 82 milijonov zapisov), kar pomeni, da podatki morda ne izpolnjujejo zahtev v zvezi s kakovostjo podatkov v sistemu SIS II. Sodišče je ugotovilo, da eu-LISA in Komisija nimata nobenih izvršilnih pristojnosti, s katerimi bi zagotovile, da države članice pravočasno odpravijo probleme v zvezi s kakovostjo podatkov. Mesečna poročila namreč ne kažejo pomembnega zmanjšanja števila opozoril v zvezi s kakovostjo v sistemu SIS II. Poleg tega eu-LISA, ki ne more videti posameznih razpisov ukrepov, nikakor ne more vedeti, ali so razpisi ukrepov v danem mesecu novi ali so ostali nerešeni iz predhodnih poročil. Sodišče poleg tega pregleda, ki je kot orodje za upravljanje kakovosti le omejeno uporabno, ni pridobilo dokazov o drugih avtomatiziranih kontrolah kakovosti podatkov na ravni EU.

Glede na oceno sistema SIS II, ki jo je opravila Komisija²⁰, so schengenske države navedle probleme s kakovostjo podatkov kot pogosto in ponavljajočo se težavo. V splošnem sta se v državah, ki jih je obiskalo Sodišče, pokazala dva glavna problema s kakovostjo podatkov: prvi zadeva njihovo popolnost, drugi pa zamude pri vnašanju podatkov v sistem.

Podatki v sistemu bi morali mejnim uslužbencem omogočiti, da nedvoumno identificirajo preverjano osebo in se odločijo, ali naj osebi dovolijo prečkati mejo. Sodišče je ugotovilo, da mejni uslužbenci včasih ne dobijo ustreznih informacij iz sistema, da bi lahko sprejeli odločitev o tem.

Odkrilo je na primer opozorila, pri katerih je bilo osebno ime vneseno kot priimek in pri katerih je bilo zaradi manjkajočega ali nepopolnega datuma rojstva osebo težko identificirati²¹. Zaradi takih težav lahko mejni uslužbenci, kadar na primer preverjajo ime v sistemu SIS II, prejmejo na stotine (večinoma napačno pozitivnih) rezultatov, ki jih morajo preveriti ročno. Zato je nadzor meje manj učinkovit in tveganje, da se dejanski zadetki spregledajo, večje.

Zaradi nepopolnih evidenc v SIS II so manj učinkoviti tudi drugi sistemi, ki so z njim povezani. Kadar organi schengenskih držav preverjajo informacije o potnikih na seznamu PNR, jih običajno preverijo v razpisih ukrepov v sistemu SIS II. Nepopolni razpisi ukrepov pomenijo veliko število napačno pozitivnih rezultatov, ki narobe kažejo, da je potnik sumljiv. Vse razpise ukrepov je treba preveriti ročno, kar povzroča veliko delovno obremenitev za enote za informacije o potnikih, ki obdelujejo sezname PNR. Poleg tega so lahko podatki v sistemu PNR tudi nepopolni. Podatki iz njihovih sistemov rezervacij lahko vsebujejo le imena potnikov in številko leta.

V sistemu VIS so lahko zabeleženi le schengenski vizumi za kratkoročno bivanje, čeprav schengenske države še vedno uporabljajo več kot 200 različnih vrst nacionalnih vizumov in dovoljenj za prebivanje, s katerimi državljanom tretjih držav omogočajo vstop v schengensko območje in potovanje po njem. Ta dovoljenja so evidentirana le v nacionalnih podatkovnih zbirkah, ki se ne izmenjujejo z drugimi državami. Leta 2017 je bilo na schengenskem območju izdanih skoraj 2,6 milijona takih dovoljenj²². Trenutno ni pravne podlage za beleženje teh dovoljenj v centralnem sistemu VIS.

Komisija je ugotovila to informacijsko vrzel in trenutno pripravlja uredbo, v kateri bo obravnavana²³. Ker pa so lahko ti potovalni dokumenti veljavni do deset let, bodo ostali zunaj sistema več let, dokler ne bo zapolnjena informacijska vrzel.

Kar zadeva sistem Eurosur, je ena od njegovih slabosti, da države članice predložijo svoja poročila v različnih oblikah. To pomeni, da informacij ni mogoče zlahka združiti in da zaradi tehničnih razlogov morda niso dostopne drugim državam članicam.

Podatki se v sistem Eurosur običajno vnašajo ročno. Če se število dogodkov na mejah poveča, je lahko za izvajalca dejavnosti težavno te hitro beležiti v sistem. Kakovost podatkov je zato lahko slabša²⁴. Poleg tega nekatere države članice poročajo o incidentih za vsak primer posebej, medtem ko druge posredujejo zgolj združene podatke. Nekatere države članice pripravijo poročilo o incidentu za vsakega posameznika, druge pa eno poročilo o incidentu, v katerim je zajetih več ljudi. Zaradi tega so statistični podatki o številu incidentov, o katerih poročajo države članice, neupoštevni, saj ne kažejo dejanskega obsega problema. Tudi agenciji Frontex to otežuje spremljanje razvoja dogodkov in prednostno dodeljevanje dodatnih virov glede na potrebo.

Dogodki se vedno ne beležijo v sisteme hitro

Mejni uslužbenci morajo imeti dostop do najnovejših informacij o osebah, ki prečkajo mejo, da bi lahko uspešno opravljali svoje delo. Včasih pa države članice ne vnesejo informacij takoj, ko se z njimi seznanijo.

Podatki v sistemu PNR se ustvarijo ob rezervaciji in letalskim prevoznikom se za pozno oddajo seznamov potnikov naložijo globe. V sistemu VIS se podatki samodejno ustvarijo ob izdaji vizuma. Za sistem Eurodac je določen pravni rok za vnos informacij o prosilcih za azil. Vendar pa sistema SIS II in Eurosur nimata posebnih rokov za vnos informacij²⁵.

Sistem Eurosur je namenjen zagotavljanju informacij o razmerah na mejah v realnem času, vendar je pravočasnost informacij odvisna od tega, kako hitro jih države članice vnašajo. Čeprav nekatere države, zajete v reviziji Sodišča, dejansko vnašajo informacije v sistem Eurosur v realnem času, druge to počnejo samo enkrat tedensko. To pomeni, da se incident na meji (tj. velika skupina prispelih migrantov) morda ne bo pojavil v evropskem sistemu prej kot teden pozneje.

V skladu z dublinsko uredbo²⁶ je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država, v kateri je prosilec za azil prvič vstopil v Evropsko unijo. Države članice imajo od trenutka, ko oseba zaprosi za azil ali je prijeta ob nezakonitem prehodu meje, na voljo največ 72 ur²⁷ za odvzem prstnih odtisov in njihov prenos v sistem Eurodac. Če se oseba, ki zaprosi za azil, premakne v drugo državo članico, lahko zapoznel prenos podatkov povzroči, da je napačna država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za azil (glej odstavka 55 in 56).

©EU, 2015/Vir: Avdiovizualna služba Evropske komisije (fotograf: Angelos Tzortzinis)

Od začetka delovanja sistema Eurodac države članice niti v enem samem letu niso vse pravočasno posredovale zahtevanih informacij. V povprečju je bil rok za prenos prstnih odtisov v letu 2017 prekoračen za 15 držav – glej sliko 9. Čeprav so v uredbi predvidena odstopanja od rokov za vnos podatkov, ni vzpostavljenega mehanizma za njihovo razlikovanje od zamud, ki v uredbi niso predvidene.

Vir: Evropsko računsko sodišče na podlagi podatkov agencije eu-LISA, Letno poročilo o dejavnostih centralnega sistema Eurodac v letu 2017

Kot je prikazano na sliki 9, je Španija leta 2017 v povprečju porabila 30 dni za prenos prstnih odtisov v sistem Eurodac. To pomeni, da je imela oseba, prijeta ob nezakonitem prehodu meje v Španijo, v povprečju na voljo 30 dni, da je prispela v drugo državo članico in tam zaprosila za azil. Organi v tej drugi državi, ki preverjajo prstne odtise v sistemu Eurodac, v tem primeru ne bi našli nobenih ujemanj. Druga država bi bila zato primorana obravnavati prošnjo te osebe za azil.

Zaključki in priporočila

Sodišče je preučilo, ali informacijski sistemi EU za notranjo varnost učinkovito podpirajo mejni nadzor. Prišlo je do zaključka, da mejni uslužbenci pri izvajanju mejnih kontrol vse pogosteje uporabljajo te sisteme in se nanje opirajo. Vendar nekateri podatki trenutno niso vključeni v sisteme, medtem ko drugi niso popolni ali pa niso vneseni pravočasno. Zaradi tega so nekatere mejne kontrole manj učinkovite.

Ugotovilo je, da so informacijski sistemi EU na splošno dobro zasnovani, tako da olajšujejo mejne kontrole. Države, ki jih je obiskalo, so vzpostavile svoje sisteme v skladu z veljavnim pravnim okvirom. Kljub temu pa so nekatere nacionalne komponente sistemov SIS II in VIS omogočale učinkovitejše mejne kontrole kot druge (glej odstavke 17 do 21).

Medtem ko si države članice prek sistemov izmenjujejo vse več informacij, pravne omejitve (varstvo podatkov in nacionalna varnostna pravila) onemogočajo skupno uporabo človeških virov. Mejni uslužbenci, ki obiščejo druge države članice, ne morejo dostopati do informacijskih sistemov držav gostiteljic za izvajanje mejnih kontrol. Sodišče je ugotovilo tudi, da so bili sistemi vzpostavljeni brez okolja za usposabljanje, v katerem bi imeli mejni uslužbenci možnost vežbanja scenarijev, s katerimi se v praksi ne srečajo pogosto (glej odstavka 22 in 23).

Komisija naj spodbuja države članice k uporabi okolij za usposabljanje za uporabo centralnega sistema SIS II in sistema VIS, kar bi mejnim uslužbencem omogočilo, da med usposabljanjem izkusijo dejanske razmere.

Časovni okvir: konec leta 2020.

Pri izvajanju rešitev informacijske tehnologije je prišlo včasih do zamud tako na ravni EU kot na nacionalni ravni. Štiri leta po začetku veljavnosti uredbe o sistemu Eurosur si je le polovica držav članic izmenjevala vse obvezne in prostovoljne informacije na njegovi platformi. Štirinajst držav ni pravočasno izvajalo pravil o podatkih iz evidence podatkov o potnikih. Zato so bili mejni organi prikrajšani za celovito sliko razmer na zunanjih mejah schengenskega območja, pa tudi za predhodne informacije o osebah z visokim tveganjem, ki jih prečkajo (glej odstavke 24 do 32).

Schengenski ocenjevalni mehanizem ima pomembno vlogo pri spremljanju skladnosti schengenskih držav s schengenskimi pravili. Sodišče je ugotovilo, da so bila ta ocenjevanja na splošno temeljita in metodična, v njih pa so bili obravnavani ključni vidiki sistemov. Vendar schengenske države za odpravo slabosti, ugotovljenih pri ocenah, potrebujejo precej časa. Razlog za to je pomanjkanje zavezujočih rokov za sprejetje ocenjevalnih poročil in izvajanje popravljalnih ukrepov (glej odstavke 33 do 41).

Komisija ni izpolnila svoje obveznosti, da letno poroča Parlamentu in Svetu o izvedenih ocenjevanjih. Sodišče je ugotovilo, da nobena schengenska država, zajeta v reviziji, v obdobju do štirih let po njihovem ocenjevanju ni v celoti izvedla svojih akcijskih načrtov. To dokazuje, da se s postopkom ocenjevanja ugotovljene slabosti ne odpravljajo hitro (glej odstavka 42 in 43).

Komisija naj:

1. ob predložitvi ocenjevalnega poročila iz člena 22 Uredbe 1053/2013 Parlamentu in Svetu vključi informacije o zamudah, ki so jih imele ocenjene schengenske države pri izvajanju svojih akcijskih načrtov za obravnavo priporočil Sveta;
2. predlaga ustrezne zakonodajne in postopkovne ukrepe, da bi se skrajšal časovni okvir schengenskega ocenjevalnega cikla.

Časovni okvir: konec leta 2020.

EU državam članicam zagotavlja sredstva iz Sklada za notranjo varnost, namenjena razvoju in vzdrževanju informacijskih sistemov, zajetih v revizijo Sodišča. Države, ki jih je obiskalo, so tem petim sistemom namenile povprečno 15 % svojih dodeljenih sredstev iz Sklada za notranjo varnost. Sredstva EU so večinoma porabile za vzdrževanje sistemov SIS II in VIS ter za razširitev sistemov Eurosur in PNR (glej odstavke 44 do 46).

Sodišče je ugotovilo, da države članice vedno pogosteje uporabljajo sisteme. Med letoma 2013 in 2017 se je število zadetkov v sistemu SIS II v zvezi z iskanimi osebami in predmeti na podlagi razpisov ukrepov, ki so bili izdani v drugih državah, skoraj potrojilo (glej odstavke 47 do 58).

Vendar bi lahko bila uporaba sistemov bolj sistematična. Anketa Sodišča je pokazala, da se je že več kot polovica mejnih uslužbencev znašla v položaju, ko se je morala odločiti, ali naj brez preverjanja v sistemih dovoli nekomu vstop. Zlasti je Sodišče opazilo razhajanje med številom izdanih in številom preverjenih vizumov. Poleg tega se v sistemu VIS lahko preverjajo le schengenski vizumi za kratkoročno bivanje – trenutno namreč ni zasnovan za sprejem podatkov o nacionalnih vizumih, ki tudi omogočajo vstop v katero koli schengensko državo. Samo v letu 2017 je bilo izdanih skoraj 2,6 milijona takih vizumov (glej odstavke 59 do 62). Komisija je ugotovila to informacijsko vrzel in vložila predlog za pregled pravnega okvira sistema VIS.

Komisija naj analizira razloge za razhajanje med številom izdanih in številom preverjenih schengenskih vizumov ter predlaga popravljalne ukrepe.

Časovni okvir: konec leta 2020.

Mejni uslužbenci uporabljajo podatke v sistemih kot podlago za sprejemanje odločitev, ki vplivajo na varnost evropskih državljanov. Zato je kakovost teh podatkov izjemno pomembna. Vendar pa Sodišče v pravnih aktih, s katerimi se urejajo evropski informacijski sistemi, ni našlo veliko navedb glede kakovosti podatkov. Z uredbo o sistemu SIS II so države članice dobile odgovornost za kakovost podatkov, ne da bi bili v to vključeni Komisija ali eu-LISA (glej odstavke 63 do 65).

Čeprav eu-LISA izvaja avtomatizirane mesečne preglede kakovosti podatkov v SIS II in posreduje rezultate zadevnim državam, lahko vidi le skupno število problemov v zvezi s kakovostjo za vsako vrsto razpisa ukrepa in vsako državo. To poročilo ni dovolj podrobno, da bi bil viden napredek pri odpravi problemov v zvezi s kakovostjo podatkov. Poleg tega agencija eu-LISA in Komisija nimata izvršilnih pooblastil, s katerimi bi zagotovile, da schengenske države pravočasno odpravljajo probleme v zvezi s kakovostjo podatkov (glej odstavke 67 do 70).

Sodišče je ugotovilo, da mejni uslužbenci ne dobijo vedno pravočasnih in popolnih podatkov iz informacijskih sistemov, kar ogroža učinkovitost mejnih kontrol. kadar na primer preverjajo ime v sistemu SIS II, lahko prejmejo na stotine (večinoma napačno pozitivnih) rezultatov, ki jih morajo preveriti ročno. Zaradi tega je nadzor meje manj učinkovit in je tveganje, da se dejanski zadetki spregledajo, večje. (glej odstavke 71 do 76).

Komisija naj:

1. pozove agencijo eu-LISA, naj v mesečno spremljanje vključi statistične podatke o popravkih, ki so jih opravile schengenske države;
2. v primeru, da se pri spremljanju kakovosti podatkov ne pokaže napredek, sprejme potrebne ukrepe, npr. prek smernic ali obstoječih svetovalnih skupin, da spodbudi schengenske države k pospešitvi izvajanja njihovih popravljalnih ukrepov.

Časovni okvir: do konca leta 2020.

Razen v primeru sistema Eurodac na splošno ni obveznih rokov za vnos podatkov. Sistem Eurosur naj bi na primer zagotavljal informacije o razmerah na zunanjih mejah v realnem času. Čeprav nekatere države, zajete v reviziji Sodišča, res vnašajo informacije v sistem Eurosur v realnem času, druge to počnejo samo enkrat tedensko. Od začetka delovanja sistema Eurodac leta 2003 države članice niti v enem samem letu niso vse pravočasno posredovale zahtevanih informacij. Zapoznel prenos informacij lahko povzroči, da se za obravnavanje prošnje za azil določi napačna država (glej odstavke 77 do 82).

Komisija naj:

1. analizira vzroke za zamude pri vnosih podatkov v sistem Eurodac, ki niso predvidene v uredbi, in ustrezno ukrepa zoper zadevne države članice;
2. med naslednjim pregledom veljavne zakonodaje o sistemu Eurosur predlaga, naj se uvedejo zavezujoči roki za vnos podatkov.

Časovni okvir: do konca leta 2021.

To poročilo je sprejel senat III, ki ga vodi članica Evropskega Računskega sodišča Bettina JAKOBSEN, v Luxembourgu na zasedanju 8. oktobra 2019.

Za Evropsko računsko sodišče

Klaus-Heiner Lehne
Predsednik

Priloga

Kratek opis izbranih informacijskih sistemov

SIS II

Schengenski informacijski sistem (SIS) je najbolj razširjen in največji sistem za izmenjavo informacij na področju varnosti in upravljanja meja v Evropi. Pristojnim nacionalnim organom, kot so policija in mejni uslužbenci, omogoča vnos in pregledovanje razpisov ukrepov v zvezi z osebami ali predmeti. Razpis ukrepa v sistemu SIS ne vsebuje zgolj informacij o določeni osebi ali predmetu, temveč tudi navodila za pristojne organe o tem, kaj storiti, ko je ta oseba ali predmet najden.

SIS II je sestavljen iz treh glavnih komponent: centralnega sistema, nacionalnih sistemov in komunikacijske infrastrukture (mreže) med sistemi. Razpis ukrepa, vnesen v sistem SIS II v eni schengenski državi, se v realnem času prenese v centralni sistem. Nato je na voljo v vseh drugih schengenskih državah.

Vsaka schengenska država, ki ta sistem uporablja, je odgovorna za vzpostavitev, delovanje in vzdrževanje nacionalnega sistema in nacionalnega urada SIRENE, ki je enotna kontaktna točka za izmenjavo dopolnilnih podatkov in usklajevanje dejavnosti, povezanih z razpisi ukrepov v sistemu SIS II.

Agencija EU za obsežne informacijske sisteme (eu-LISA) je odgovorna za operativno upravljanje centralnega sistema in komunikacijske infrastrukture.

Evropska komisija je odgovorna za splošni nadzor in oceno sistema ter za sprejetje izvedbenih ukrepov.

SIS II deluje v 30 evropskih državah, vključno s 26 državami članicami EU (samo Irska in Ciper še nista povezani z njim) in štirimi pridruženimi schengenskimi državami (Švica, Norveška, Lihtenštajn in Islandija).

Sistem VIS

Vizumski informacijski sistem (VIS) podpira izvajanje skupne vizumske politike EU. Schengenskim državam omogoča, da si izmenjujejo podatke o vizumih. S tem sistemom se lahko ugotovi ujemanje biometričnih podatkov, predvsem o prstnih odtisih, za ugotavljanje istovetnosti in preverjanje.

VIS mejnim uslužbencem omogoča, da preverijo, ali je oseba, ki predloži vizum, njegov zakoniti imetnik, ali je vizum pristen in ali oseba še vedno izpolnjuje vizumske zahteve.

Če oseba zaprosi za vizum, se naredi njena digitalna fotografija in odvzame se ji deset prstnih odtisov. Ti biometrični podatki se skupaj s podatki iz vloge za izdajo vizuma zabeležijo v varno centralno podatkovno zbirko. Uporaba biometričnih podatkov za potrditev istovetnosti imetnika vizuma omogoča hitrejše, natančnejše in varnejše kontrole. Sistem tudi olajšuje postopek izdaje vizumov.

Sistem VIS je sestavljen iz centralnega sistema informacijske tehnologije in komunikacijske infrastrukture, ki povezuje centralni sistem z nacionalnimi. Povezuje konzulate v državah nečlanicah EU in vse mejne prehode zunanjih meja schengenskih držav. V njem se obdelujejo in hranijo podatki in odločitve v zvezi z vlogami za vizume za kratkoročno bivanje.

Kot schengenski instrument se VIS uporablja za vse države schengenskega območja. Agencija EU za obsežne informacijske sisteme (eu-LISA) je odgovorna za operativno upravljanje sistema VIS.

Eurodac

Sistem Eurodac je podatkovna zbirka prstnih odtisov prosilcev za azil v EU. Njegov temeljni cilj je prispevati k izvajanju Uredbe (EU) št. 604/2013 (dublinska uredba). Kadar nekdo zaprosi za azil, se njegovi prstni odtisi ne glede na to, kje v EU se nahaja, posredujejo centralnemu sistemu Eurodac.

Eurodac vse od vzpostavitve leta 2003 pomaga pri določanju države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.

Eurodac vsebuje le prstne odtise (skupaj z datumom in krajem registracije), ne pa drugih osebnih podatkov. Sistem uporablja 28 držav članic EU in pridružene schengenske države: Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica.

Eurosur

Evropski sistem varovanja meja (Eurosur) vzpostavlja okvir upravljanja za sodelovanje med državami članicami in Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (Frontex), da bi se izboljšala evropska ozaveščenost o razmerah in povečale zmogljivosti za odzivanje na zunanjih mejah. Njegov namen je preprečiti čezmejni kriminal in nezakonite migracije ter prispevati k zaščiti življenj migrantov.

V skladu z uredbo o sistemu Eurosur ima vsaka schengenska država nacionalni koordinacijski center, ki usklajuje in posreduje pri izmenjavi informacij med vsemi organi, pristojnimi za varovanje zunanjih meja, ter drugimi nacionalnimi koordinacijskimi centri in agencijo Frontex.

Frontex je odgovoren za usklajevanje tako imenovane skupne uporabe orodij za varovanje: države članice lahko zaprosijo Frontex za pomoč pri spremljanju izbranih območij ali plovil, ki so zanimive za sistem Eurosur, z uporabo orodij, kot so satelitski posnetki ali sistemi poročanja z ladij. To se lahko uporabi za odkrivanje primerov nezakonitih migracij ali čezmejnega kriminala, pa tudi za določanje lokacije plovila v stiski.

Sistem Eurosur se uporablja v vseh državah schengenskega območja ter v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem.

PNR

PNR oziroma evidenca podatkov o potnikih vsebuje informacije, ki jih potniki posredujejo letalskim prevoznikom ob rezervaciji in med postopkom prijave na let. Vsebuje lahko informacije, kot so datumi potovanja, načrt potovanja, informacije o vozovnici, kontaktni podatki, potovalna agencija, plačilna sredstva, številka sedeža in informacije o prtljagi. Evropski parlament in Svet sta 27. aprila 2016 sprejela Direktivo (EU) 2016/681 o uporabi podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj.

Vse države članice EU razen Danske²⁸ morajo ustanoviti posebne subjekte, odgovorne za zbiranje, hrambo in obdelavo podatkov v sistemu PNR, imenovane enote za informacije o potnikih. Te enote zbirajo podatke za sistem PNR od letalskih prevoznikov, pri tem pa uporabljajo poseben sistem informacijske tehnologije in primerjajo podatke v sistemu PNR z ustreznimi podatkovnimi zbirkami organov preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj. Prav tako jih obdelujejo glede na vnaprej določena merila, da bi identificirale osebe, ki bi utegnile sodelovati pri terorističnem ali hudem kaznivem dejanju. Enote za informacije o potnikih so odgovorne tudi za posredovanje podatkov iz sistema PNR mejnim uslužbencem in drugim pristojnim nacionalnim organom, agenciji Europol in enotam za informacije o potnikih drugih držav članic.

Kratice in okrajšave

eu-LISA: Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov na področju svobode, varnosti in pravice

Eurodac: evropski daktiloskopski sistem

Eurosur: Evropski sistem varovanja meja

Frontex: Evropska agencija za mejno in obalno stražo

GD HOME: Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve

PNR: evidenca podatkov o potnikih

SIS II: schengenski informacijski sistem II

VIS: vizumski informacijski sistem

Glosar

Države schengenskega območja: 26 evropskih držav, ki so odpravile vse kontrole potnih listov na svojih skupnih mejah, od katerih je 22 držav članic EU, štiri pa so države Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA): Belgija, Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska, Slovenija, Slovaška, Finska, Švedska, Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica.

Interoperabilnost: se običajno nanaša na zmožnost različnih informacijskih sistemov, da komunicirajo, si izmenjujejo podatke in uporabljajo izmenjane informacije.

Kontrola v drugi vrsti: je nadaljnja kontrola, ki se lahko izvede na posebni lokaciji, stran od lokacije, kjer se izvede kontrola vseh oseb (prva vrsta).

Mejni prehod: kateri koli mejni prehod, ki ga pristojni organi odobrijo za prečkanje zunanjih meja.

Mejni uslužbenec: kateri koli javni uslužbenec, ki je v skladu z nacionalnim pravom dodeljen na mejni prehod ali vzdolž meje ali v neposredno bližino te meje in opravlja naloge mejnega nadzora.

Pridružene schengenske države: štiri države članice združenja EFTA (Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica), ki niso članice EU, so pa podpisale sporazume za pridružitev Schengenskemu sporazumu.

Prva vrsta: lokacija, na kateri se izvede kontrola vseh oseb na mejnem prehodu.

Revizijska ekipa

V posebnih poročilih Evropskega računskega sodišča so predstavljeni rezultati njegovih revizij politik in programov EU ali tem v zvezi z upravljanjem na posameznih področjih proračuna. Sodišče izbira in načrtuje revizijske naloge tako, da je njihov učinek kar največji, in pri tem upošteva tveganje za smotrnost ali skladnost, višino ustreznih prihodkov ali porabe, prihodnji razvoj ter politični in javni interes.

To revizijo smotrnosti je opravil revizijski senat III – zunanji ukrepi, varnost in pravica, ki mu predseduje in ga vodi članica Evropskega računskega sodišča Bettina Jakobsen, pri njej pa so sodelovali vodja njenega kabineta Katja Mattfolk, atašejka v njenem kabinetu Kim Storup, vodilni upravni uslužbenec Alejandro Ballester Gallardo ter revizorji Piotr Senator, Alexandre Tan in Mirko Iaconisi. Jezikovno podporo je zagotovil Michael Pyper.

Od leve proti desni: Mirko Iaconisi, Piotr Senator, Michael Pyper, Bettina Jakobsen, Alejandro Ballester Gallardo, Katja Mattfolk.

Končne opombe

¹ Eurobarometer 89.2, 2018.

² Uredba (EU) št. 1987/2006 o sistemu SIS II, Sklep Sveta 2007/533/PNZ o sistemu SIS II, Uredba št. 767/2008 o sistemu VIS, Uredba (EU) št. 603/2013 o sistemu Eurodac in Uredba (EU) št. 1052/2013 o sistemu Eurosur. Direktiva (EU) 2016/681 o PNR.

³ Ta znesek temelji na informacijah, vključenih v dokumente, ki jih je objavila Komisija, ali informacijah, pridobljenih iz njenega računovodskega sistema (za SIS II in VIS). Vanj niso vključeni stroški za razvoj sistema Eurodac, za katerega ni bilo na voljo zbirnih podatkov.

⁴ V to so vključene prevzete obveznosti agencije eu-LISA za leto 2017, ki so neposredno povezane z informacijskimi sistemi, zajetimi v reviziji, in prevzete obveznosti agencije Frontex za leto 2017, povezane s sistemom Eurosur, ter izvrševanje odobritev plačil GD HOME za sisteme SIS/VIS/Eurodac v letu 2017.

⁵ Evropsko računsko sodišče, Posebno poročilo št. 3/2014 – Izkušnje, pridobljene pri razvoju schengenskega informacijskega sistema druge generacije (SIS II).

⁶ Sodišče je že obravnavalo nekatera vprašanja, povezana z nezakonitimi migracijami, v Posebnem poročilu 6/2017 – Odgovor EU na begunsko krizo: pristop po načelu žariščnih točk – in jih bo nadalje analiziralo v prihodnjih publikacijah.

⁷ Poročilo Komisije Evropskemu Parlamentu in Svetu o oceni Evropskega sistema varovanja meja (EUROSUR), COM(2018) 632 final.

⁸ https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/MEMO_18_4486

⁹ Direktiva (EU) 2016/681 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o uporabi podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih in hudih kaznivih dejanj.

¹⁰ https://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-19-1472_sl.htm

¹¹ Člen 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1053/2013 z dne 7. oktobra 2013.

¹² https://ec.europa.eu/eurostat/web/products-datasets/-/migr_eirfs

¹³ Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (uredba Dublin II).

¹⁴ Ocena Uredbe (EU) št. 1052/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o vzpostavitvi Evropskega sistema varovanja meja, SWD(2018) 410, 19.12.2018.

¹⁵ https://ec.europa.eu/home-affairs/what-we-do/policies/borders-and-visas/visa-policy#stats

¹⁶ Stroški schengenskega vizuma znašajo 60 EUR.

¹⁷ Člen 34 Uredbe (EU) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2016.

¹⁸ Člen 7, prav tam.

¹⁹ Člen 12 Uredbe (EU) 2018/1726 o Agenciji Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA).

²⁰ Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o oceni druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) v skladu s členom 24(5), členom 43(3) in členom 50(5) Uredbe (ES) št. 1987/2006 ter členom 59(3) in členom 66(5) Sklepa 2007/533/PNZ, 21.12.2016, str. 11.

²¹ Glede na oceno sistema SIS II, ki jo je opravila Komisija, je več držav članic navedlo probleme s kakovostjo podatkov kot pogosto in ponavljajočo se težavo. Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o oceni druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) v skladu s členom 24(5), členom 43(3) in členom 50(5) Uredbe (ES) št. 1987/2006 ter členom 59(3) in členom 66(5) Sklepa Sveta 2007/533/PNZ, 21.12.2016.

²² Statistični podatki Eurostata (prva dovoljenja v letu 2017): http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=migr_resfirst&lang=en.

²³ Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 767/2008, Uredbe (ES) št. 810/2009, Uredbe (EU) 2017/2226, Uredbe (EU) 2016/399, Uredbe XX/2018 [uredba o interoperabilnosti] in Odločbe Sveta 2004/512/ES ter o razveljavitvi Sklepa Sveta 2008/633/PNZ, COM(2018) 302.

²⁴ Vir: Ocena Uredbe (EU) št. 1052/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o vzpostavitvi Evropskega sistema varovanja meja (EUROSUR), 12.9.2018, str. 44.

²⁵ Podatki v sistemu PNR se ustvarijo ob rezervaciji in letalskim prevoznikom se za pozno oddajo seznamov potnikov naložijo globe. V sistemu VIS se podatki samodejno ustvarijo ob izdaji vizuma.

²⁶ Uredba (EU) št. 604/2013.

²⁷ Člen 9(1) in člen 14(2) uredbe Eurodac.

²⁸ Na podlagi Protokola št. 22 k Pogodbama Danska ne sodeluje pri izvajanju direktive o PNR.

Časovnica

Stik

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
12, rue Alcide De Gasperi
1615 Luxembourg
LUKSEMBURG

Tel. +352 4398-1
Vprašanja: eca.europa.eu/sl/Pages/ContactForm.aspx
Spletišče: eca.europa.eu
Twitter: @EUAuditors

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.
Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2019

© Evropska unija, 2019

Reprodukcija je dovoljena z navedbo vira.
Za vsako uporabo ali reprodukcijo fotografij ali drugega gradiva, ki ni zaščiteno z avtorskimi pravicami Evropska unija, je treba pridobiti dovoljenje neposredno od imetnikov pravic.

Stik z EU

Osebno
Po vsej Evropski uniji je na stotine informacijskih točk Europe Direct. Naslov najbližje lahko najdete na spletni strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Po telefonu ali elektronski pošti
Europe Direct je služba, ki odgovarja na vaša vprašanja o Evropski uniji. Nanjo se lahko obrnete:

• s klicem na brezplačno telefonsko številko: 00 800 6 7 8 9 10 11 (nekateri ponudniki lahko klic zaračunajo),
• s klicem na navadno telefonsko številko: +32 22999696 ali
• po elektronski pošti s spletne strani: https://europa.eu/european-union/contact_sl.

Iskanje informacij o EU

Na spletu
Informacije o Evropski uniji v vseh uradnih jezikih EU so na voljo na spletišču Europa: https://europa.eu/european-union/index_sl.

Publikacije EU
Brezplačne in plačljive publikacije EU lahko prenesete s http://op.europa.eu/sl/publications ali jih tam naročite. Za več izvodov brezplačnih publikacij se obrnite na Europe Direct ali najbližjo informacijsko točko (https://europa.eu/european-union/contact_sl).

Zakonodaja EU in drugi dokumenti
Do pravnih informacij EU, vključno z vso zakonodajo EU od leta 1952 v vseh uradnih jezikovnih različicah, lahko dostopate na spletišču EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu.

Odprti podatki EU
Do podatkovnih zbirk EU lahko dostopate na portalu odprtih podatkov EU (http://data.europa.eu/euodp/sl). Podatke lahko brezplačno prenesete in uporabite tudi v komercialne namene.