22.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 376/97


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020

(COM(2011) 21 konč.)

2011/C 376/18

Poročevalec: Lutz RIBBE

Evropska komisija je 26. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij:Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020

COM(2011) 21 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. septembra 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 474. plenarnem zasedanju 21. in 22. septembra 2011 (seja z dne 22. septembra) s 120 glasovi za, 13 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek

1.1   EESO pozdravlja vodilno pobudo Evropa, gospodarna z viri, vendar meni, da je premalo konkretna. Zaradi globalne razsežnosti ključnih okoljskih vprašanj Odbor opozarja na svoje predloge za konferenco Združenih narodov o trajnostnem razvoju v letu 2012 in svoje delo v zvezi s časovnim načrtom za gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (1).

1.2   Od Komisije pričakuje, da bo v 20 napovedanih pobudah zelo natančno opisano,

kaj natanko pomeni „gospodarnost z viri“,

kaj je mogoče doseči že s pomočjo tehnoloških izboljšav oziroma

v katerih sektorjih mora priti do napovedanih „velikih sprememb“, kakšne naj bi te spremembe bile in s katerimi orodji se jih namerava doseči ter

kakšne spremembe v obnašanju proizvajalcev in potrošnikov se štejejo za potrebne in kako jih je mogoče pospešiti.

1.3   Nobenega dvoma ni, da je treba s strategijo Evropa 2020 začrtati odločilne smernice za trajnostno gospodarstvo, kar obenem pomeni tudi gospodarstvo, ki je gospodarno z viri. Kljub temu ostaja ločevanje nalog med strategijo trajnostnega razvoja in strategijo Evropa 2020 še naprej smiselno.

1.4   Uvrstitev pobude o gospodarnosti z viri v strategijo Evropa 2020 je za EESO nerazumljiva. EESO pobudo nasprotno razume kot konkretizacijo strategije trajnostnega razvoja, ki je bila sprejeta leta 2001 in revidirana leta 2006, in sicer že zato, ker časovno obzorje daleč presega leto 2020. EESO se zavzema za oživitev strategije trajnostnega razvoja, za katero meni, da jo Komisija zanemarja.

2.   Uvodna ugotovitev

2.1   Malo preden je Komisija zaprosila EESO za pripravo tega mnenja o vodilni pobudi Evropa, gospodarna z viri, je predsedstvo Odbora sklenilo, da pripravi mnenje na lastno pobudo o stanju in položaju strategije trajnostnega razvoja EU.

2.2   Organi EESO so sklenili združiti obe temi v tem mnenju.

3.   Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020

3.1   Vodilna pobuda Evropa, gospodarna z viri, ki jo je objavila Komisija in ki jo obravnava to mnenje, je ena od sedmih novih vodilnih pobud, ki jih Komisija uvršča v okvir strategije Evropa 2020.

3.2   V sporočilu Komisija – ne prvič – navaja, da sedanja intenzivna raba virov ne samo prekomerno obremenjuje Zemljo, temveč ogroža tudi zanesljivost oskrbe, še posebej, ker hitro razvijajoče se države in države v razvoju stremijo k temu, da bi dosegle primerljivo blaginjo. Vendar je to blaginja, ki temelji na netrajnostnih vzorcih proizvodnje in porabe.

3.3   V okviru te vodilne pobude naj bi še v letu 2011 objavili skupno 20 posameznih pobud, ki naj bi prispevale h graditvi Evrope, gospodarne z viri. Za to so po mnenju Komisije neizogibno „potrebne tehnološke izboljšave, velike spremembe energetskih, industrijskih, kmetijskih in prevoznih sistemov ter spremembe našega ravnanja v vlogi proizvajalcev in potrošnikov.“

3.4   Komisija navaja, da je treba razviti „nove proizvode in storitve“ ter „nove načine za zmanjšanje porabe virov“ in da je za to treba sprejeti usklajene ukrepe, ki morajo imeti politično težo.

3.5   Najprej pa je potrebna prepričljiva „analiza vzrokov za to, da se nekateri viri ne izkoriščajo učinkovito“, da bi potem uresničili „kompleksen in prekrivajoč pristop“ […] z mešanico politike, „ki bo optimirala sinergije med različnimi področji in politikami ter obravnavala ravnotežja med različnimi interesi.“

3.6   Glavni cilj te vodilne pobude je, da si prizadeva doseči „soglasje glede dolgoročne vizije“, ki sega do leta 2050 in kaže, kakšno je gospodarstvo z nizkimi emisijami, kako je mogoče spremeniti energetski in prometni sistem in kako ločiti „gospodarsko rast ter rabo virov“.

4.   Splošne ugotovitve o vodilni pobudi za gospodarno ravnanje z viri in njenem razmerju do strategije trajnostnega razvoja

4.1   EESO pozdravlja pobudo Komisije, ki je po njegovem mnenju pomemben, celo osrednji del strategije trajnostnega razvoja, vendar slednje ne more nadomestiti.

4.2   Strinja se s Komisijo, da je treba v okviru strategije Evropa 2020 začrtati smernice za razvoj do leta 2050 in naprej. Sprašuje pa se, zakaj Komisija to vodilno pobudo za strategijo gospodarnosti z viri povezuje s strategijo Evropa 2020 in je ne – kar bi bilo precej bolj smiselno – posreduje kot konkretizacijo strategije trajnostnega razvoja. Že samo dejstvo, da se v sporočilu Komisije pogosteje govori o časovnem obzorju do leta 2050 kot o letu 2020, kaže, da je to dolgoročna naloga.

4.3   Navedba Komisije, da so potrebne tako tehnološke izboljšave kot velike spremembe energetskih, industrijskih, kmetijskih in prometnih sistemov ter spremembe v obnašanju proizvajalcev in potrošnikov, se ujema s stališčem EESO, ki ga je ta oblikoval že v svojem raziskovalnem mnenju z dne 28. aprila 2004 o ovrednotenju strategije trajnostnega razvoja EU. Vendar je EESO že takrat opozoril, da je za uspeh trajnostne politike nepogrešljivo čim konkretneje razložiti, katere spremembe so potrebne in kako naj bi jih izvajali.

4.4   Natanko to manjka v sporočilu. Je resda zelo berljivo, vendar premalo konkretno. EESO zato meni, da je v 20 posameznih pobudah, ki naj bi jih predložili, nujno natanko opisati, kaj je treba spremeniti in kako, kje natanko je treba pričakovati odpor do sprememb in kako – s katerimi konkretnimi ukrepi – naj bi ta odpor premagali.

4.5   EESO meni, da je razčlenitev, ki jo je izvedla Komisija, in sicer v

tehnološke izboljšave,

velike spremembe ter

spremembe v obnašanju proizvajalcev in potrošnikov,

zelo koristna. Komisija bi morala zato v posameznih primerih pojasniti, kaj je uresničljivo s tehnološkimi izboljšavami, kje imajo te svoje omejitve in zaradi česa so potem potrebne velike spremembe na nekaterih področjih življenja in gospodarjenja.

4.6   Pred tem pa je dejansko treba opraviti omenjeno „skladno analizo“ vzrokov za to, da se danes še vedno tako negospodarno ravna z viri. Po mnenju EESO je slabost sporočila v tem, da prav ta analiza manjka.

4.7   S tezo Komisije, da negospodarnost v ravnanju z viri izhaja iz tega, da ni informacij, koliko ta negospodarnost stane družbo, se EESO strinja le zelo pogojno. Kajti stroški – na primer grozečih podnebnih sprememb v tako imenovanem Sternovem poročilu, ali pa stroški izgube biotske raznovrstnosti v študiji o ekonomiji ekosistemov in biotske raznovrstnosti (The Economics of Ecosystems and Biodiversity, TEEB) – so opisani več kot dovolj impresivno. Kljub temu še vedno ni prišlo do nobenih temeljitih sprememb.

4.8   Razlogi za sedanjo negospodarnost so verjetno bolj v tem, da

a)

ni še nobenega resničnega družbenega konsenza o oceni trenutnih razmer („Kaj je učinkovito in kaj neučinkovito? Kako trajnostni ali netrajnostni smo/so nekatera gospodarska področja danes v resnici?“);

b)

vlada visoka stopnja negotovosti o tem, kaj konkretno je trajnostni razvoj in kaj pomeni „zeleno gospodarstvo“ ali „gospodarstvo, gospodarno z viri“. Jasne, splošno veljavne navedbe ali definicije, kaj to pomeni za posamezne politična področja, ni;

c)

obstajajo – odvisno od interesov – popolnoma različna mnenja o tem, kaj je treba konkretno, tako kvantitativno kot tudi kvalitativno, spremeniti, kako se mora zato prihodnji razvoj razlikovati od sedanjega in kako bo vplival na vsakdanje življenje in gospodarjenje.

4.9   Komisija ima prav, ko v sporočilu ugotavlja, da netrajnostno gospodarjenje danes vodi do blaginje, ki jo uživa veliko ljudi (in iz katere so drugi izključeni). Negativne posledice netrajnostnega gospodarjenja bodo z vso silo prizadele šele prihodnje rodove in ti jih bodo morali prenašati.

4.10   Tako politiki kot gospodarstvu in civilni družbi je to težko priznati in na tej podlagi priti do potrebnih ugotovitev. Še toliko težji je problem, ker si skoraj nihče ne more predstavljati, kako bi bilo mogoče zagotoviti „novo blaginjo“ z na primer le desetino energije. Iz teh negotovosti izhajajo strahovi in bojazni, ki jih je treba obravnavati z veliko občutka (2).

Tehnične izboljšave, velike spremembe in spremembe v obnašanju

4.11   V primerjavi z na novo opredeljenimi cilji v vodilni pobudi za gospodarno ravnanje z viri (80 do 95-odstotno zmanjšanje CO2) se zdijo doslej v EU začrtani kvantitativni cilji, na primer zmanjšanje izpustov CO2 za 20 % do leta 2020, prav nedolžni. Kajti 20-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov je z ozirom na še vedno obstoječo tehnično neučinkovitost sedanjega sistema in z ozirom na nove tehnologije razmeroma preprosto izvedljivo s tehničnimi izboljšavami. Toda celo pri uresničevanju dosedanjega, nedvomno še vedno nezadostnega cilja je bilo in je še vedno slišati številna „svarila“, da je že zaradi napovedanih tehničnih ukrepov in izboljšav pod vprašajem „konkurenčnost gospodarstva“. Posledica: danes se dosledno ne izvaja niti tega, kar bi bilo v veliki meri izvedljivo brez odpovedovanja potrošnji, zgolj s tehničnimi izboljšavami. Jasno je, da bo odpor do nadaljnjih ukrepov („velikih sprememb“) še večji.

4.12   EESO meni, da kaže zelo jasno opozoriti na to, da so tehnične izboljšave resda velikega pomena za doseganje ciljev, da pa celo tehnologij, ki najbolj gospodarno izrabljajo vire, ne smemo avtomatično enačiti s „trajnostjo“. Samo primer: nemška avtomobilska industrija, ki je znala uspešno preprečiti stroge mejne vrednosti izpustov (120 g CO2/km), ki jih je predvidela Komisija, je ponosna na svoje nove tehnične dosežke. Audi se na primer ponaša s tem, da novi A7 (z delovno prostornino 2,7 l) s svojimi 180 konjskimi močmi porabi „le“ okoli 6,8 litra dizelskega goriva na 100 km (in s tem izpusti 180 g CO2 na kilometer). Če to primerjamo z vrednostmi, ki so se prej nanašale na ustrezen razred vozil, je to zagotovo korak naprej pri gospodarnosti, vendar nima nič opraviti s trajnostjo. Audi A7 ni niti trajnosten niti gospodaren z viri! Ni izraz kakšnega novega „zelenega gospodarstva“, pač pa prej dober dokaz za to, da je mogoče omejene surovine trošiti tudi z domnevno gospodarnimi tehnologijami in da je torej potrebna povsem nova politika mobilnosti za ljudi in blago.

4.13   EESO obžaluje, da se Komisija pri vodilni pobudi le obrobno in samo v nekaj stavkih ukvarja z vprašanjem, ki je v vsem odločilnega pomena: da namreč današnji družbeni model blaginje zahodnega sveta premočno sloni na uporabi poceni energetskih virov in naraščajoči, pogosto neučinkoviti uporabi in izkoriščanju materialov.

4.14   Pobuda za gospodarno ravnanje z viri – oziroma, še bolje, ponovno aktivirana trajnostna strategija – pa bi se morala prav s tem dejstvom veliko bolj ukvarjati. V sporočilu Komisije so resda na nekaterih mestih omenjeni „različni interesi“, ki ovirajo bolj gospodaren pristop do virov, vendar pa ti interesi niso niti jasno opisani niti ni pojasnjeno, kako se namerava politika s tem spopadati.

4.15   Kako težavno pa se je spopadati s takšnimi nasprotujočimi si interesi, se trenutno dobro kaže v Nemčiji, kjer je bila sprejeta odločitev o temeljnem prestrukturiranju energetike, ne da bi bil postavljen pod vprašaj cilj zmanjšanja CO2.

Velike spremembe

4.16   Velika naloga, pred katero smo, je v tem, da opišemo, razvijemo in uresničimo „velike spremembe“, „novo“ gospodarstvo in s tem novo konkurenčnost gospodarstva (tudi v svetovnem merilu). Čas poceni energije in surovin se zaradi njihove prekomerne rabe izteka, in tudi prihodnjim rodovom smo dolžni, da se te okoljske dobrine, ki so postale redke, naučimo deliti. Politika mora zato veliko jasneje pokazati, da konkurenčnost gospodarstva, ki temelji na poceni energiji in prekomernem izkoriščanju naravnih virov in ki poleg tega lahko eksternalizira okoljske stroške, dolgoročno nikakor ni vzdržna. Z družbenega in gospodarskega vidika cilj ne more in ne sme biti ohranitev, temveč prestrukturiranje takšnega gospodarstva.

4.17   K temu lahko precej prispeva vodilna pobuda za gospodarno ravnanje z viri, vendar sama tega ne more doseči. Kajti vprašanje gospodarnosti z viri ne prinaša odgovora na druge vidike trajnosti. Zato je bila razvita strategija trajnostnega razvoja, ki mora opisati in začeti s postopnim družbenim in gospodarskim prestrukturiranjem Evrope ter ga povezati z vprašanji medgeneracijske pravičnosti in pravične razdelitve.

4.18   Vodilni pobudi za gospodarno ravnanje z viri ne uspe opredeliti niti pojma „gospodarnost z viri“. To je še ena pomanjkljivost, na katero želi opozoriti EESO. Zaželeno bi bilo, da bi bilo za posamezne izdelke, postopke in področja natančneje opisano stanje tehnike, ki velja za gospodarno z viri, in da bi to stanje spodbujali v okviru „načela top runner“ (glede na najboljše dosežke). Z oznako energetske učinkovitosti, na primer hladilnikov, je Evropska komisija že naredila prve korake v to smer.

4.19   Ni dvoma, da je treba za vzpostavitev struktur, gospodarnih z viri, uporabiti različne instrumente. Eden od njih je določanje cene izdelka, ki bo po mnenju Komisije imelo pomembno vlogo. Njeno opozorilo, da je treba „dati večji poudarek ustreznim cenam in temu, da postanejo te bolj pregledne za potrošnike […], da bodo odražale celotne stroške rabe virov“, je torej pravilno. To spoznanje pa resnično ni noben nov dosežek znanja leta 2011. In tudi ni novo, da EESO že dolgo poziva k ustrezni „internalizaciji zunanjih stroškov“. Težava pa je v tem, da se zgodi veliko premalo. Za to niso krive le Komisija in države članice, ampak tudi odpor delov gospodarstva, ki pač od tega nimajo nobene koristi, temveč bi jih, nasprotno, zahtevano temeljno prestrukturiranje „negativno“ prizadelo. Politiki mora uspeti te odpore postopoma premagati.

4.20   Da bi to dosegli, bi bilo nujno pojasniti, kako se namerava vplivati na „ustrezne cene“ in na to, da „postanejo te bolj pregledne“. Vendar informacij o tem v strategiji ni.

5.   Združevanje politike in civilne družbe, gospodarnosti z viri, strategije Evropa 2020 in trajnosti. Oziroma: potrebno je dobro upravljanje

5.1   Če trajnostni razvoj, vzpostavljanje „zelenega gospodarstva“ ali prestrukturiranje v smeri gospodarstva, gospodarnega z viri, napredujejo le počasi, bo politika ravnala pametno, če skrbno razmisli, kje so vzroki. Nekaj odgovorov na to je EESO zgoraj že nakazal.

5.2   Počasi, zelo počasi se uveljavlja spoznanje, da morajo biti spremembe v našem današnjem gospodarskem sistemu dejansko „velike“, da bo resnično mogoče govoriti o trajnostnem razvoju. EESO pozdravlja, da je v sporočilu Komisije o tem vprašanju navedenih nekaj konkretnih številk, na primer, da bi bilo treba do leta 2050 izpuste CO2 v EU zmanjšati za 80 do 95 %. Predsednik Evropske komisije Barroso je, ko so bile te ciljne vrednosti prvič navedene, govoril o „novi industrijski revoluciji“, s katero se soočamo oziroma jo moramo izvesti.

5.3   EESO v okviru te bližajoče se razprave opozarja, da je po njegovem mnenju temeljna razprava o „pojmu rasti“ več kot potrebna. Ustrezna mnenja Odbora o temi „Preko meja BDP“ Komisija in Svet poznata. V njih je pojasnjeno, da stara narodnogospodarska formula „rast je blaginja“ danes ne deluje več.

5.4   V okviru vodilne pobude za gospodarno ravnanje z viri in strategije Evropa 2020 pa žal te razprave ni dovolj. Nasprotno: tam zapisano lahko daje vtis, da je „rast“ sama po sebi vrednota.

5.5   V strategiji Evropa 2020 je zapisano: „Strategija Evropa 2020 bi morala biti zasnovana na treh prednostnih področjih:

pametni rasti – razvoju gospodarstva, ki temelji na znanju in inovacijah,

trajnostni rasti – spodbujanju bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire,

vključujoči rasti – utrjevanju gospodarstva z visoko stopnjo zaposlenosti, ki omogoča ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo.

Ta tri prednostna področja se medsebojno krepijo. Skupaj oblikujejo vizijo socialnega tržnega gospodarstva Evrope za 21. stoletje.“

5.6   EESO se sprašuje, kakšno sporočilo želita Komisija in Svet poslati s takšnimi formulacijami. Ali naj si družba to razlaga tako, da je v preteklosti obstajala rast, ki ni temeljila na znanju in inovacijah? Ali spodbujanje visoke zaposlenosti ter socialne in teritorialne kohezije ni bilo že od vselej cilj politike? In ali te različne „filozofije rasti“ samodejno vodijo k trajnostnemu razvoju? Če je tako, zakaj potem Komisija oziroma Evropski svet ne uporabljata več izraza „trajnost“? Zakaj se opisuje vizija „socialnega tržnega gospodarstva Evrope za 21. stoletje“, ne pa – recimo – „socialno-ekološkega tržnega gospodarstva“?

5.7   Tako Komisija zelo dobro ve, da na primer dosledna zaščita virov lahko prispeva k upadanju in ne k rasti bruto domačega proizvoda. Če vse običajne žarnice zaradi prepovedi prodaje nadomestimo z varčnimi žarnicami, če so stavbe ustrezno izolirane ter izvedeni vsi ukrepi za varčevanje z energijo, se bo na primer poraba energije drastično zmanjšala, s tem pa tudi BDP. Zato EESO ponovno opozarja, da

je treba „rast“ ponovno opredeliti in da

BDP ni enota, ki kaj pove o sreči, blaginji, okoljskih razmerah, zdravju ali socialni pravičnosti.

Nova industrijska „revolucija“ – revolucija odgovornosti

5.8   Če predsednik Komisije Barroso govori o „novi industrijski revoluciji“, ima prav samo v smislu radikalnosti mogočih sprememb. Prihodnost zahteva nov model proizvodnje in potrošnje. Barroso seveda zelo dobro ve, da je izraz „revolucija“ družbeno in politično povsem neumesten in lahko vzbuja strahove. Revolucije izhajajo iz zatiranih večin, ki želijo nesprejemljive razmere hitro in trajno spremeniti z uporom proti „oblastnikom“.

5.9   V razpravi o trajnostnem razvoju oziroma o gospodarnosti z viri pa nimamo opraviti s takšnimi razmerami. Nasprotno: nobene zatirane večine ni, ki bi se uprla oblastniškim strukturam. Prej velja, da se vendar povsem dobro živi v družbi, ki vsako leto porabi toliko nafte, kolikor je je nastalo v približno 5 milijonih let, in ki vsako leto iztrebi 10 000-krat toliko vrst, kot bi jih izginilo z evolucijo.

5.10   Zato se zastavljata naloga in vprašanje, kako med danes živečimi generacijami razviti kolektivni občutek odgovornosti do prihodnjih generacij in kako vzpostaviti pritisk za dejanske spremembe, ki lahko pomenijo tudi odpoved potrošnji.

5.11   Pri tem je osrednjega pomena, da sta civilna družba in gospodarstvo že od začetka v zadostni meri vključena v proces. Natanko to je in je bila dosedanja naloga strategije trajnostnega razvoja EU, sprejete leta 2001 v Göteborgu.

Stanje strategije trajnostnega razvoja v EU

5.12   EESO je že dolgo let zelo pozorno in zavzeto spremljal strategijo trajnostnega razvoja EU, ki jo je sprejel Evropski svet leta 2001. Že od samega začetka je zahteval, naj se prav tej dolgoročni strategiji nameni kar največ pozornosti.

5.13   EESO je vedno (in pogosto) zahteval, da bi morala strategija trajnostnega razvoja zastavljati jasne smernice ter s tem kvalitativne in kvantitativne cilje državljanom, gospodarstvu in združenjem, pa tudi politikom. Po tem bi se morale ravnati kratkoročne in srednjeročne odločitve, in vsa politična področja EU bi morala biti usmerjena k ciljnim vizijam strategije trajnostnega razvoja.

5.14   Prav tako pogosto pa se je EESO moral pritoževati, da strategija trajnostnega razvoja po njegovem mnenju ni samo veliko preveč nejasno oblikovana, temveč je v političnem pogledu tudi mačehovsko obravnavana.

5.15   Odbor je pozdravil tudi, da mu je Evropski svet v revidirani strategiji trajnostnega razvoja iz leta 2006 dodelil posebno vlogo, in sicer pripravo prispevkov posebej za poročila o napredku, ki jih vsaki dve leti pripravlja Evropska komisija. Čeprav sta bili v letih 2007 in 2009 objavljeni ustrezni poročili Komisije, ki ju je Odbor tudi naknadno komentiral in ocenil, pa Komisija ni zaprosila za prispevke EESO pred pripravo teh poročil, kot je bilo predvideno.

5.16   Naslednje poročilo o napredku bi moralo biti – ob ohranitvi dvoletnega ciklusa, kot ga je sprejel Evropski svet – pravzaprav objavljeno letos, vendar vse kaže, da se to ne bo zgodilo. Za prispevek EESO Komisija doslej ni zaprosila.

5.17   V Delovnem programu Komisije za leto 2011  (3) ni nobene navedbe, da bo Komisija takšno vmesno poročilo predložila, pa tudi strategija trajnostnega razvoja v 51-stranskem dokumentu sploh ni omenjena. Dokument vsebuje sklice na neverjetno število najrazličnejših strategij EU, ne pa tudi na strategijo trajnostnega razvoja. EESO to najgloblje obžaluje.

5.18   V zvezi s strategijo trajnostnega razvoja je torej vse izredno tiho; po mnenju EESO pretiho. Veliko političnih obljub, ki so bile dane v strategiji trajnostnega razvoja, kot na primer predložitev seznama okolju škodljivih subvencij, ni bilo izpolnjenih. V dnevnopolitičnem poslovanju gre samo za strategijo Evropa 2020, ki pa sama nima nobene resnične povezave s strategijo trajnostnega razvoja.

5.19   Zelo slab signal za civilno družbo je, da o strategiji trajnostnega razvoja praktično ni več nobene politične razprave in sporočanja. EESO se sprašuje, zakaj je tako in kako naj si družba to razlaga. Komisiji mora biti jasno, da nastaja vtis, kot da so številne krize (4) v zadnjih mesecih in letih v takšni meri zahtevale izključno osredotočenost politike, da je bila dolgoročna politika pri tem potisnjena povsem v ozadje.

5.20   Ob tem pa se vedno več ljudi – po mnenju EESO povsem upravičeno – vprašuje, ali te krize, ki se pogosto pojavljajo na zelo različnih političnih področjih, niso morda a) medsebojno prepletene in b) odraz oziroma posledica netrajnostnega gospodarjenja.

5.21   Poročilo predsedstva Sveta o pregledu strategije EU za trajnostni razvoj 2009  (5) je vsekakor mogoče razlagati tako, da je vsaj Svetu jasno, da to najbrž drži. Že v prvem stavku dokumenta piše: „Trenutno stanje je v številnih pogledih netrajnostno; presegli smo meje zmogljivosti našega planeta ter obremenili socialni in ekonomski kapital. Čeprav smo nenehno poudarjali, da so spremembe nujne, so rezultati samo delni.“ Poročilo je v bistvu zavzemanje za strategijo trajnostnega razvoja, ki je „dolgoročna vizija“ in „zagotavlja vseobsegajoč politični okvir s smernicami za vse politike in strategije EU […]. Izziv strategije za trajnostni razvoj je zagotovitev, da bo resnično vplivala na politike EU […], s čimer bo zagotovljena usklajenost med kratko- in dolgoročnimi cilji in različnimi sektorji.“

5.22   Splošni politični okvir, ki naj bi ga tvorila strategija trajnostnega razvoja EU ter na katerega opozarja EESO in je tudi po mnenju Sveta potreben, obstaja torej trenutno kvečjemu le še kot zahteva v starih dokumentih in v nekaterih govorih, ne pa tudi v politični realnosti. Te vrzeli ne moreta zapolniti niti vodilna pobuda za gospodarno ravnanje z viri niti strategija Evropa 2020.

5.23   Po mnenju EESO obstaja velika nevarnost, da bodo državljani izgubili pregled. Ne samo zato, ker je medtem postalo popolnoma nejasno, katera strategija zdaj obstaja in je zavezujoča, ampak tudi zato, ker tudi izrazi ustvarjajo zmedo. Tako strategija Evropa 2020 nenehno govori o rasti v najrazličnejših oblikah, vendar pa se izraza „trajnost“ ali „trajnostni razvoj“ ne pojavljata več.

5.24   Po mnenju EESO je zato primerno, da Komisija zelo kmalu in zelo jasno razloži, kako sta strategija Evropa 2020 in strategija trajnostnega razvoja medsebojno povezani. EESO se vnovič opredeljuje za to, da bi ponovno oživili strategijo trajnostnega razvoja in strategijo Evropa 2020 razumeli kot skrajno pomemben element za usmeritev v prestrukturiranje osrednjih gospodarskih področij.

V Bruslju, 22. septembra 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON


(1)  Mnenji EESO o Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju in Načrtu za gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (glej stran 110 tega Uradnega lista).

(2)  EESO je že leta 2004 v raziskovalnem mnenju o ocenjevanju strategije trajnostnega razvoja EU (gl. str. 22–37 v UL C 117, 30.4.2004) opozoril natanko na to in Komisijo zaman zaprosil, naj tej okoliščini namenja poseben pomen.

(3)  COM(2010) 623 konč., 27.10.2010.

(4)  Če naštejemo samo nekatere:finančna kriza/kriza eura, energetska kriza, krizi v zvezi s podnebjem in biotsko raznovrstnostjo, problematika lakote.

(5)  Dokument Sveta 16818/09, 1.12.2009.