19.2.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 45/13


Tožba Komisije Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji, vložena dne 29. novembra 2004

(Zadeva C-490/04)

(2005/C 45/26)

Jezik postopka: nemščina

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata Enrico Traversa in Horstpeter Kreppel, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luksemburgu, je dne 29. novembra 2004 na Sodišče Evropskih skupnosti vložila tožbo proti Zvezni republiki Nemčiji.

Komisija Evropskih skupnosti Sodišču predlaga, da odloči:

1.

Zvezna Republika Nemčija ni izpolnila obveznosti po členu 49 ES s tem, da določa, da so

a)

tuja podjetja dolžna odvajati prispevke za svoje napotene delavce v nemško Urlaubskasse tudi tedaj, če ti po zakonodaji države, v kateri ima njihov delodajalec sedež, uživajo v bistvu primerljivo varstvo (člen 1(3) AEntG);

b)

tuja podjetja dolžna v nemščino prevesti pogodbo o zaposlitvi (ali dokumente, zahtevane po pravu države stalnega prebivališča delavca v okviru Direktive 91/533/EGS), obračune plač, dokazila o delovnem času, dokazila o izplačanih plačah kot tudi vse druge dokumente, ki jih zahtevajo nemški organi (člen 2 AEntG);

c)

tuja podjetja za začasno zaposlovanje dolžna opraviti prijavo ne samo pred vsakim posredovanjem delavca podjetju uporabniku v Nemčiji, ampak tudi pred vsako zaposlitvijo na gradbišču s strani podjetja uporabnika (člen 3(2) AEntG).

2.

Zvezni republiki Nemčiji se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene navedbe

Komisija navaja, da naj posamezne določbe Arbeitnehmerentsendegesetz, s katero je bila Direktiva 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev prenesena v nacionalno pravo, še vedno ne bi bile v skladu s posameznimi določbami te direktive.

Določbe, ki se nanašajo na obveznost delodajalcev s sedežem v drugi državi članici kot Nemčiji, da plačujejo prispevke v nemško Urlaubskasse

Obveznost plačevanja prispevkov v nemško Urlaubskasse naj bi po mnenju Komisije pomenila nedopustno omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 49 ES takrat, če je zagotovljeno, da delodajalci, ki napotijo delavce, svojim delavcem priznavajo isto število plačanih dni dopusta, kot je to predvideno v nemških določbah tarifnih pogodb, in napoteni delavci glede nadomestila za dopust na podlagi pravnega sistema države, ki delavce napoti, uživajo enako ali primerljivo varstvo, kot je zagotovljeno v Nemčiji.

Določbe, ki se nanašajo na obveznost delodajalcev s sedežem v drugi državi članici kot Nemčiji, da prevedejo dokumente

Po mnenju Komisije naj bi bila zahteva, da se prevedejo dokumenti, sicer primerna, da se zagotovi nadzor v Nemčiji. Glede na v členu 4 Direktive o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev opredeljeno sodelovanje pri obveščanju, pa naj ne bi bila več potrebna obveznost, da se prevedejo vsi dokumenti, in naj bi ta zato bila pretirana.

Določbe, ki se nanašajo na obveznost podjetij za začasno zaposlovanje s sedežem v drugi državi članici kot Nemčiji, da morajo pred vsako menjavo napotenega delavca z enega gradbišča na drugo to spremembo prijaviti pristojnemu organu

Tudi če je bila obveznost podjetij za začasno zaposlovanje s sedežem zunaj Nemčije, da morajo sporočiti spremembe, nekoliko spremenjena, naj bi po mnenju Komisije še vedno obstajalo neenako obravnavanje, saj naj bi bilo v primeru podjetij za začasno zaposlovanje s sedežem v Nemčiji podjetje uporabnik dolžno sporočiti spremembe, medtem ko naj bi bilo v primeru podjetij za začasno zaposlovanje s sedežem zunaj Nemčije te načelno dolžno sporočiti podjetje za začasno zaposlovanje in naj bi se to dolžnost lahko preneslo na podjetje uporabnika le na podlagi pogodbenega sporazuma. To neenako obravnavanje naj bi pomenilo nedopustno omejevanje svobode opravljanja storitev v smislu člena 49 ES.