SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 15. maja 2012 ( 1 )

Zadeva C-179/11CIMADE

Groupe d’information et de soutien des immigrés (GISTI)

proti

Ministre de l’intérieur, de l’outre-mer, des collectivités territoriales et de l’immigration

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d’État (Francija))

„Vizumi, azil in priseljevanje — Direktiva 2003/9/ES — Uredba (ES) št. 343/2003 — Obveznost zagotoviti minimalne pogoje za sprejem prosilcem za azil, preden jih odgovorna država članica sprejme ali ponovno sprejme — Obdobje, v katerem je država članica gostiteljica odgovorna za zagotavljanje takih pogojev — Odgovornost za kritje stroškov zagotavljanja teh pogojev“

1. 

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo francosko Conseil d’État (državni svet), je Sodišče zaprošeno za razlago Direktive 2003/9 ( 2 ) (v nadaljevanju: direktiva o pogojih za sprejem) o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (v nadaljevanju: pogoji za sprejem) v povezavi z Uredbo št. 343/2003 (v nadaljevanju: uredba Dublin II) ( 3 ).

2. 

Na podlagi pravil o „ponovnem sprejemu“ in „sprejemu“, določenih z navedeno uredbo ( 4 ), lahko prosilec za azil ugotovi, da država članica, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje (v nadaljevanju: odgovorna država članica), ni država, v kateri je v upoštevnem času (v nadaljevanju: država članica gostiteljica). Sodišče se najprej sprašuje, ali pogoji za sprejem sploh veljajo za takega prosilca za azil, in nato, če veljajo, (a) v katerem trenutku preneha odgovornost države članice gostiteljice, da zagotavlja te pogoje, če je bil izdan sklep o „ponovnem sprejemu“ ali „sprejemu“ na podlagi uredbe Dublin II, in (b) ali mora stroške zagotavljanja teh pogojev v zadevnem obdobju kriti odgovorna država članica ali država članica gostiteljica.

Pravni okvir

Zakonodaja Evropske unije (EU)

Sklepi Evropskega sveta iz Tampereja

3.

Evropski svet je 15. in 16. oktobra 1999 v Tampereju sprejel več ukrepov (v nadaljevanju: sklepi iz Tampereja) za vzpostavitev „resničnega območja svobode, varnosti in pravičnosti v Evropski uniji“ ( 5 ). Med temi ukrepi so bile določbe v zvezi s skupnim evropskim azilnim sistemom, ki naj bi temeljil na popolnem in celovitem izvajanju Ženevske konvencije o statusu beguncev ( 6 ). Kolikor je upoštevno, je v točki 14 sklepov iz Tampereja navedeno:

„Ta sistem bi moral v kratkem času vključevati tudi jasno in izvedljivo določitev države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil [in] skupne minimalne pogoje za sprejem prosilcev za azil […] Evropski svet poudarja, da je pomembno posvetovanje z UNHCR[ ( 7 ) ] in drugimi mednarodnimi organizacijami.“

Direktiva o pogojih za sprejem

4.

Kot izhaja iz njenega naslova, uvodne izjave 7 in člena 1, je bila direktiva o pogojih za sprejem sprejeta zaradi določitve „skupnih minimalnih pogojev za sprejem prosilcev za azil“, predvidenih v točki 14 sklepov iz Tampereja.

5.

Direktiva v skladu z uvodno izjavo 5 „spoštuje temeljne pravice in načela, ki jih zlasti priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije“. Zlasti si „prizadeva zagotoviti celovito spoštovanje človeškega dostojanstva in spodbujati uporabo členov 1 in 18 navedene listine“.

6.

V členu 2(c) sta „prosilec“ in „prosilec za azil“ opredeljena kot „državljan[…] tretje države ali oseb[a] brez državljanstva, ki je vložil prošnjo za azil, o kateri še ni bilo dokončno odločeno“.

7.

V skladu s členom 2(i) so „pogoji za sprejem“ ukrepi, ki jih države članice zagotavljajo prosilcem za azil v skladu s to direktivo; v skladu s členom 2(j) pa „materialni pogoji za sprejem“ vključujejo „nastanitev, hrano in obleko, zagotovljeno v naravi ali kot finančna pomoč ali kot kuponi, ter dodatek za dnevne izdatke“.

8.

Člen 3 ima naslov „Področje uporabe“. Člen 3(1) določa: „Ta direktiva se uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki vložijo prošnjo za azil na meji ali na ozemlju države članice, dokler jim je kot prosilcem za azil dovoljeno ostati na ozemlju, ter tudi za družinske člane, če so po nacionalnem pravu vključeni v to prošnjo za azil.“

9.

Na podlagi člena 6(1) so države članice zavezane zagotoviti, da prosilec v treh dneh po vložitvi prošnje pri pristojnem organu dobi dokument, izdan na njegovo ime, ki potrjuje njegov status prosilca za azil ali dokazuje, da mu je dovoljeno ostati na ozemlju države članice, dokler odločanje o vlogi ni končano ali dokler vlogo preučujejo.

10.

S členom 13 je državam članicam naloženo zlasti, da 1. „zagotovijo, da so prosilcem ob vložitvi prošnje za azil na voljo materialni pogoji za sprejem“ in 2. „sprejmejo ukrepe v zvezi z materialnimi pogoji za sprejem, da zagotovijo življenjski standard, ki je primeren za zdravje prosilcev in ki lahko zagotovi njihovo eksistenco“.

Uredba Dublin II

11.

Namen uredbe Dublin II je, da se predvidi „jasna in izvedljiva določitev države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil“, kot je določeno v točki 14 sklepov iz Tampereja.

12.

Uredba v skladu z uvodno izjavo 15 „upošteva temeljne pravice in načela, ki so zlasti priznani v Listini temeljnih pravic Evropske unije. Njen cilj je zlasti zagotovitev popolnega spoštovanja pravice do azila, zajamčene s členom 18“.

13.

V členu 2 sta za potrebe teh sklepnih predlogov pojma „prosilec“ in „prosilec za azil“ opredeljena enako kot v členu 2 direktive o pogojih za sprejem. ( 8 )

14.

Na podlagi člena 3(1) morajo države članice obravnavati prošnjo katerega koli državljana tretje države, „ki na meji ali ozemlju katere koli od članic zaprosi za azil“. Prošnjo mora obravnavati samo ena država članica, ki je določena za odgovorno v skladu s hierarhijo meril iz poglavja III. ( 9 ) V skladu s členom 5(2) se ta država določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec za azil prvič vložil prošnjo v državi članici.

15.

Poglavje V, naslovljeno „Sprejem in ponovni sprejem“, se nanaša na okoliščine, v katerih je država članica zavezana, da prosilca za azil bodisi sprejme bodisi ponovno sprejme. Za vsakega od postopkov veljajo posebni mehanizmi in roki. V nadaljevanju navajam kratek pregled teh rokov; natančnejši opis je v prilogi.

16.

Postopek sprejema se začne, ko država članica gostiteljica na podlagi meril iz poglavja III ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica. Člen 16(1)(a) določa, da so države članice obvezane pod pogoji iz členov od 17 do 19 sprejeti prosilca za azil, ki je vložil prošnjo za azil v drugi državi članici. Država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, lahko v treh mesecih od dneva vložitve prošnje pozove drugo državo članico, za katero meni, da je odgovorna za obravnavanje prošnje (v nadaljevanju: zaprošena država članica), da sprejme prosilca za azil. ( 10 ) Ta država članica mora nato v dveh mesecih od datuma, ko je prejela zahtevo, preveriti vse potrebno in odločiti o zahtevi. ( 11 ) Če zaprošena država članica privoli v sprejem prosilca, mora država članica, v kateri je bila prošnja za azil vložena, obvestiti prosilca o obveznosti, da ga preda v zaprošeno državo članico, ki bo nato odgovorna za obravnavo prošnje. Prosilec mora biti premeščen v šestih mesecih po odobritvi zahteve za sprejem ali odločitvi o pritožbi ali pregledu z odložilnim učinkom. ( 12 )

17.

Postopek ponovnega sprejema se uporabi, če je država članica:

začela obravnavati prošnjo za azil in je prosilec v drugi državi članici brez dovoljenja (člen 16(1)(c));

začela obravnavati prošnjo za azil, ki jo je prosilec pozneje umaknil, če je prosilec vložil prošnjo v drugi državi članici (člen 16(1)(d)), ali

zavrnila prošnjo državljana tretje države, če je zadevna oseba na ozemlju druge države članice brez dovoljenja (člen 16(1)(e)).

18.

Postopek ponovnega sprejema je urejen v členu 20. Država članica gostiteljica lahko pozove drugo državo članico, naj ponovno sprejme prosilca za azil, in hkrati predloži dovolj informacij, da lahko zaprošena država članica preveri, ali je odgovorna. Rok za predložitev te zahteve ni določen. Zaprošena država članica mora najpozneje v enem mesecu od predložitve zahteve preveriti vse potrebno in odgovoriti na zahtevo. ( 13 ) Država članica, ki privoli v ponovni sprejem prosilca, mora to osebo ponovno sprejeti. Prosilec mora biti predan v šestih mesecih po privolitvi v zahtevo za ponovni sprejem ali po odločbi o pritožbi ali pregledu z odložilnim učinkom. ( 14 )

19.

Uredba določa, da je odločitev o sprejemu ali ponovnem sprejemu prosilca za azil lahko predmet pritožbe ali pregleda v državi članici, ki sprejme zadevno odločitev. Taka pritožba na odločitev ali njen pregled ne zadržita izvedbe predaje, razen če se sodišča ali pristojni organi odločijo tako za vsak primer posebej, če nacionalno pravo to dopušča. ( 15 )

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

20.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) je bila podpisana 7. decembra 2000 v Nici. ( 16 ) Člen 1 določa:

„Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“

21.

Člen 18 določa:

„Ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in Protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije je priznana pravica do azila.“

Nacionalna zakonodaja in izvedbena pravila

Pravila o vstopu prosilca za azil na ozemlje Francije

22.

Člen L.741-4 Code de l’entrée et du séjour des étrangers et du droit d’asile (zakon o vstopu in bivanju tujcev ter pravici do azila, v nadaljevanju: CESEDA) velja za tujca, ki je na ozemlju Francije in je tam zaprosil za azil. Določa, da pristojni organ lahko tujcu ne dovoli vstopa v Francijo, če je na podlagi uredbe Dublin II za obravnavo prošnje odgovorna druga država.

23.

Člen L.742-1 CESEDA določa, da se mora prosilcu za azil, ki mu je bilo na podlagi člena L.741 izdano dovoljenje za prebivanje v Franciji, izdati začasen dokument za prebivanje, na podlagi katerega lahko vloži prošnjo za azil pri Office français de protection des refugiés et apatrides (francoski urad za varovanje beguncev in oseb brez državljanstva, v nadaljevanju: OFPRA).

24.

OFPRA v skladu s členom L.723-1 CESEDA ni pristojen za obravnavo prošnje, ki jo je predložila stranka, ki ji je bila na podlagi člena L.741-4 zavrnjena prošnja za bivanje na ozemlju Francije.

Določbe, s katerimi je prenesena direktiva o pogojih za sprejem

25.

Člen L 348-1 Code de l’action sociale et des familles (zakon o socialnem varstvu in družini), s katerim je bil prenesen člen 14 direktive o pogojih za sprejem, določa, da so prosilci za azil, ki imajo dokument za prebivanje na podlagi člena L.742-1 CESEDA, upravičeni do namestitve v sprejemnem centru.

26.

V zvezi s finančno pomočjo je v členu L.5423-8 francoskega Code du travail (delovni zakonik) predvidena začasna pomoč v obdobju čakanja, ki se izplačuje „tujim državljanom, ki imajo dovoljenje za prebivanje ali potrdilo o prejemu prošnje za dovoljenje za prebivanje, v katerih je navedeno, da so zaprosili za azil v Franciji […]“.

27.

Za prosilca za azil, čigar prošnja se predhodno presoja na podlagi pravil uredbe Dublin II o sprejemu ali ponovnem sprejemu, zaradi navedenih določb ne morejo veljati pogoji za sprejem, predvideni s temi določbami. To pa zato, ker nima začasnega dokumenta za prebivanje, navedenega v členu L.742-1 CESEDA, in zato OFPRA v skladu s členom L.723-1 CESEDA ne more obravnavati njegove prošnje.

28.

Ministre de l’immigration et de l’intégration (minister za preseljevanje in vključevanje) in Ministre de l’économie et des finances (minister za gospodarstvo in finance) sta 3. novembra 2009 objavila medresorsko okrožnico (v nadaljevanju: okrožnica o pomoči v obdobju čakanja), v skladu s katero prosilci za azil, katerih prošnja se lahko obravnava po pravilih o sprejemu ali ponovnem sprejemu iz uredbe Dublin II, niso upravičeni do pomoči v obdobju čakanja.

Dejansko stanje, postopek in predložena vprašanja

29.

CIMADE ( 17 ) in GISTI, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, sta neprofitni organizaciji, katerih cilj je med drugim varovanje pravic prosilcev za azil. Pri predložitvenem sodišču sta skupaj vložili zahtevo za razveljavitev okrožnice o pomoči v obdobju čakanja. Zatrjujeta zlasti, da določbe nacionalne zakonodaje in okrožnice o pomoči v obdobju čakanja niso združljive z direktivo o pogojih za sprejem.

30.

Conseil d’État je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.

Ali [direktiva o pogojih za sprejem] prosilcem – glede katerih država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, v skladu z [uredbo Dublin II] odloči, da bo k sprejemu pozvala drugo državo članico, za katero šteje, da je odgovorna za obravnavanje te prošnje – med trajanjem postopka sprejema ali ponovnega sprejema s strani te druge države zagotavlja pravico do minimalnih pogojev za sprejem, določenih v tej direktivi?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

(a)

Ali obveznost, ki jo tako ima prva država članica,[ ( 18 ) ] da zagotovi minimalne pogoje za sprejem, preneha z dnem odločbe o odobritvi zahteve s strani države, na katero je bila zahteva naslovljena, med dejanskim sprejemom ali ponovnim sprejemom prosilca za azil, ali na drug dan?

(b)

Kateri državi članici se torej naloži finančno breme zagotavljanja minimalnih pogojev za sprejem v tem obdobju?“

31.

Pisna stališča so predložile CIMADE in GISTI, ( 19 ) Češka republika, Francija, Grčija, Italija, Poljska in Švica ( 20 ) ter Evropska komisija. Na obravnavi 8. marca 2011 so CIMADE in GISTI, Francija, Italija in Komisija ustno pojasnile stališča.

Presoja

Prvo vprašanje

32.

Predložitveno sodišče sprašuje, ali so z direktivo o pogojih za sprejem zagotovljeni pogoji za sprejem prosilcem za azil, ki so prošnjo za azil vložili v državi članici, kadar se ta država članica v skladu z uredbo Dublin II odloči, da bo k sprejemu pozvala drugo državo članico, za katero meni, da je odgovorna za obravnavanje prošnje. ( 21 )

33.

Poleg tega sprašuje glede trajanja obveznosti države članice gostiteljice. Tega vprašanja se hkrati primerneje loteva tudi v točki (a) drugega vprašanja in ga bom obravnavala v okviru tega.

34.

Poleg Francije vse države članice, ki so intervenirale, skupaj s Komisijo zatrjujejo (pri čemer je v njihovih natančnih razlagah nekaj razlik), da je treba na glavno vprašanje v bistvu odgovoriti pritrdilno.

35.

Francija zatrjuje, da iz besedila direktive o pogojih za sprejem in iz njenih ciljev izhaja nikalen odgovor.

Besedilo direktive o pogojih za sprejem

36.

Direktiva o pogojih za sprejem določa minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil v državah članicah.

37.

V členu 2(c) je „prosilec za azil“ opredeljen kot državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, „ki je vložil prošnjo za azil, o kateri še ni bilo dokončno odločeno“. V skladu s tem mora torej obstajati prošnja za azil, o kateri še ni bilo dokončno odločeno.

38.

V členu 3(1) je določeno, da se Direktiva uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, „ki vložijo prošnjo za azil na meji ali na ozemlju države članice, dokler jim je kot prosilcem za azil dovoljeno ostati na ozemlju […]“. V členu 3(2) in (3) je določeno več izjem; te so razmeroma tehnične in nobena se ne nanaša na bistveno sporno vprašanje obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

39.

V zvezi z vprašanjem, kdaj morajo biti prosilcem na voljo materialni pogoji za sprejem, ( 22 ) je v členu 13(1) opredeljeno, da od „vložitve prošnje za azil“ prosilcev za azil.

40.

Očitno je, da je povod za uporabo Direktive in vsebinskih pogojev za sprejem to, da državljan tretje države „vloži prošnjo za azil“. Vendar kaj pomenijo te (navidezno preproste) besede? Ali zadostuje, da prosilec za azil zaprosi za azil (ne glede na to, ali je nazadnje za vsebinsko obravnavanje te prošnje odgovorna ta država članica ali druga država članica)? Ali pa se prošnja za azil „vloži“, samo če in šele ko se država članica strinja, da je dejansko odgovorna država članica, in zato dovoli, da se prošnja uradno „vloži“ v skladu z nacionalno zakonodajo?

41.

Menim, da je očitna in naravna razlaga določil, ki sem jih navajala, ta, da besedna zveza „vložiti prošnjo za azil“ pomeni to, kar je v njej navedeno. Ko državljan tretje države na meji ali na ozemlju države članice nedvoumno in preprosto navede, da želi zaprositi za azil, začnejo pristojni organi to prošnjo obravnavati. Kot eno prvih dejanj v postopku se lahko postavi vprašanje, ali je (oziroma bi lahko bila) v skladu z uredbo Dublin II odgovorna država članica za vsebinsko obravnavo te prošnje druga država članica. Ampak prošnja za azil je bila že „vložena“, zaradi česar so torej nastale pravice na podlagi direktive o pogojih za sprejem.

42.

Na podlagi zgoraj navedenega lahko sklenem, da se direktiva o pogojih za sprejem uporablja za vse prosilce za azil, ki so za azil zaprosili v državi članici gostiteljici, čeprav bi se ta država v skladu z uredbo Dublin II odločila, da k sprejemu pozove drugo državo članico, za katero meni, da je odgovorna za obravnavanje prošnje.

43.

Francija se ne strinja. Navaja, da bi morala biti razlaga ožja in da bi se moralo iz obsega uporabe direktive o pogojih za sprejem izvzeti vse prosilce za azil, za prošnjo katerih bi se lahko uporabila pravila o sprejemu ali ponovnem sprejemu iz uredbe Dublin II. Najprej se sklicuje na opredelitev „prosilca za azil“ iz člena 2(c) Direktive, nato na člen 5(1), v skladu s katerim so države članice dolžne informirati prosilce za azil „v razumnem času, ki ne presega petnajstih dni po tem, ko so vložili prošnjo za azil pri pristojnem organu,“ in nazadnje na obveznost držav članic iz člena 13(1), da zagotovijo, da so prosilcem ob vložitvi prošnje za azil na voljo materialni pogoji za sprejem. Iz navedenega naj bi po njenih trditvah izhajalo, da se določbe Direktive lahko uporabijo šele z uradno vložitvijo prošnje za azil pri pristojnem organu države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje. Tako naj ne bi bilo mogoče šteti, da so prosilci za azil, katerih prošnje se obravnavajo v skladu z uredbo Dublin II, vložili tako prošnjo.

44.

Menim, da za navedeno razlago ni podlage. Kot sem že navedla, zadevni prosilci za azil zaradi opredelitve iz člena 2(c) direktive o pogojih za sprejem po mojem mnenju niso izvzeti s področja uporabe te direktive. Kot sem navedla zgoraj v točki 40, je povod za uporabo Direktive vložitev prošnje za azil. Glede obveznosti informiranja iz člena 5(1) ne menim, da zaradi nje prosilcem za azil, katerih prošnja bi se lahko obravnavala po pravilih o sprejemu ali ponovnem sprejemu iz uredbe Dublin II, ne bi smela biti priznana pravica do pogojev za sprejem iz Direktive. In po mojem mnenju bi morala biti razlaga člena 13(1) ravno nasprotna razlagi, ki jo predlaga Francija.

45.

Trditev Francije – da je skupen učinek teh določb, da se iz obsega uporabe Direktive izvzame prosilce, ki bi se lahko obravnavali po pravilih o sprejemu ali ponovnem sprejemu iz uredbe Dublin II – izhaja zgleda iz predpostavke, da direktiva o pogojih za sprejem ne more veljati za te prosilce za azil, ker v skladu z uredbo Dublin II njihovih prošenj morda ne bo obravnavala država članica gostiteljica. Menim, da takega sklepa ni mogoče utemeljiti z besedilom Direktive. Prosilec za azil je v skladu s členom 2(c) Direktive in členom 2(d) Uredbe prosilec za azil, dokler o njegovi prošnji ni bilo dokončno odločeno. Kakršno koli odločanje v zvezi s postopki, ki jih je država članica gostiteljica začela na podlagi uredbe Dublin II, zato ni upoštevno.

46.

Da bi Francija lahko uspela s to trditvijo, bi moral zakonodajalec dejansko, izrecno ali implicitno, določiti posebno skupino „predprosilcev za azil“ – to je prosilcev za azil na ozemlju države članice gostiteljice, ki so drugače obravnavani kot drugi prosilci za azil, ker jim mora ta država šele zagotoviti ustrezen dokument za prebivanje. V zvezi s tem v zakonodaji ni nobene določbe. Nasprotno, na podlagi člena 6(1) direktive o pogojih za sprejem morajo države članice zagotoviti, da prosilec za azil v treh dneh po vložitvi prošnje dobi dokument, ki potrjuje njegov status prosilca za azil in dokazuje, da mu je dovoljeno ostati na ozemlju države članice, dokler odločanje o vlogi ni končano ali dokler vlogo preučujejo. Po mojem mnenju Francija ne le narobe razume Direktivo, ampak jo očitno tudi narobe uporablja.

47.

Poleg tega je bila uredba Dublin II, kot poudarja UNHCR, ( 23 ) sprejeta po sprejetju direktive o pogojih za sprejem. Zakonodajalcu Skupnosti bi bilo, če bi to želel, preprosto v besedilo Uredbe vključiti izrecno izvzetje Direktive. Vendar takega izvzetja ni.

48.

Preden začnem obravnavati cilje sporne zakonodaje, bom na kratko omenila stališče Grčije, ki je postavila vprašanje o uporabi direktive o pogojih za sprejem za osebe, ki spadajo pod člen 16(1)(c) in (e) uredbe Dublin II, to je osebe, za katere velja morebitna obveznost ponovnega sprejema in so v državi članici gostiteljici brez dovoljenja, pri čemer so svojo prošnjo za azil vložile v drugi državi članici. Grčija zagovarja stališče, da osebe iz te skupine ne izpolnjujejo pogojev iz Direktive, ker ne vložijo prošnje za azil „na meji ali na ozemlju [države članice gostiteljice]“ v smislu člena 3(1) Direktive.

49.

S tem vprašanjem se sicer odpira zanimiva problematika glede statusa oseb, na katere se nanašajo navedene določbe, vendar pa ne spada v okvir vprašanja, ki ga je predložitveno sodišče postavilo v predložitveni odločbi in v katerem se predpostavlja, da je bila prošnja vložena na ozemlju države članice gostiteljice. Zato ga ne bom obravnavala dalje.

Cilji direktive o pogojih za sprejem in uredbe Dublin II

50.

Direktivo o pogojih za sprejem in uredbo Dublin II je treba razlagati v okviru, v katerem sta bili sprejeti. ( 24 )

51.

Tako so v preambulah k obema ( 25 ) navedeni sklepi iz Tampereja in skupna evropska azilna politika. Tudi opredelitve izrazov „prošnja za azil“ na eni strani ter „prosilec“ in „prosilec za azil“ na drugi strani ( 26 ) so – za potrebe teh sklepnih predlogov – v obeh enake. Njun namen je iz očitnih razlogov drugačen. Namen Uredbe je urediti merila in mehanizme za določitev države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za azil, vložene v eni od držav članic. ( 27 ) V skladu s tem so obveznosti, ki jih določa, „horizontalne“: obstajajo torej med državami članicami.

52.

Nasprotno pa je bila Direktiva sprejeta zato, da bi se določili skupni minimalni standardi za sprejem prosilcev za azil. Tako je z njo naloženo več „vertikalnih“ obveznosti v zvezi z zagotavljanjem pogojev za sprejem s strani države članice gostiteljice v korist posameznega prosilca za azil. Zato po mojem mnenju tega, da se glede prosilcev za azil, ki spadajo v posamezno skupino – to je tistih prosilcih za azil, na katere se nanaša vprašanje predložitvenega sodišča – sproži več komunikacij, za katere je v Uredbi določeno, da jih države članice morajo opraviti, da bi se določilo, kje natančno je treba obravnavati prošnjo teh prosilcev za azil, nikakor ni mogoče upoštevati v povezavi z njihovo pravico do pogojev za sprejem.

53.

Francija zatrjuje, da naj bi se prosilci za azil, ki se lahko obravnavajo po pravilih o sprejemu ali ponovnem sprejemu iz uredbe Dublin II, obravnavali v skladu z nacionalnim pravom – ki je v obravnavanem primeru očitno manj ugodno – in ne v skladu z direktivo o pogojih za sprejem.

54.

Po mojem mnenju ne more biti dopustno, da bi se zadevnim prosilcem za azil dal manjši obseg ugodnosti.

55.

V uvodni izjavi 5 Direktive je zapisano, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, ki jih zlasti priznava Listina, in si prizadeva zagotoviti celovito spoštovanje človeškega dostojanstva in spodbujati uporabo členov 1 in 18 navedene listine. V uvodni izjavi 7 so navedeni standardi za sprejem prosilcev za azil, ki običajno zadoščajo, da se jim zagotovijo dostojen življenjski standard in primerljivi življenjski pogoji v vseh državah članicah. Ti standardi so najmanj, kar mora veljati v vsej Uniji, da bi bile upoštevane zahteve iz, med drugim, člena 1 Listine, da je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati. ( 28 )

56.

Prav tako je treba navesti, kot poudarja UNHCR, ( 29 ) da bi bile z zavrnitvijo pravice do pogojev za sprejem lahko kršene tudi druge pravice, zlasti pravica prosilca za azil, da vloži prošnjo za azil in dokazuje trditve v njej v nepristranskem in učinkovitem azilnem postopku. ( 30 ) S tako zavrnitvijo bi bila lahko ogrožena tudi možnost prosilca za azil, da vztraja pri svoji prošnji in jo utemeljuje tudi po določitvi države članice, ki je odgovorna z obravnavo njegovega zahtevka. ( 31 ) Kot še navaja UNHCR, ( 32 ) bi zavrnitev pravice do pogojev za sprejem lahko tudi materialno vplivala na možnost prosilca, da uveljavi svojo pravico do izpodbijanja odločbe o predaji, ki je opredeljena v členih 19(2) in 20(1)(e) uredbe Dublin II. Če te pravice niso dostopne, lahko pride do tveganja, da bo ogroženo načelo, ki izhaja iz člena 18 Listine, da se mora pravica do azila varovati v skladu z določbami pogodb.

57.

Preostale trditve Francije se lahko obravnavajo na kratko. Kot prvo navaja, da so postopki za vsebinsko obravnavo prošnje za azil lahko dolgi, zaradi česar naj bi bila utemeljena uporaba pogojev za sprejem. Nasprotno naj bi bilo za postopke za določitev odgovorne države članice na podlagi uredbe Dublin II predvideno, da so hitri. Zaradi tega (kot razumem to trditev) naj dejansko ne bi bilo potrebe za uporabo pogojev za sprejem.

58.

Dejansko je cilj uredbe Dublin II doseči, da se hitro določi državo članico, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za azil. ( 33 ) Kljub temu bi to lahko bilo dolgotrajno – zlahka bi lahko trajalo več kot 12 mesecev, če bi se prosilec za azil odločil uveljaviti svojo pravico do pritožbe in bi mu država članica gostiteljica dovolila, da do odločitve o tej pritožbi ostane na njenem ozemlju. ( 34 ) Dejansko bi se lahko zgodilo, da se zaradi uporabe postopka iz uredbe Dublin II v posamičnem primeru prosilca za azil nikoli ne bi premestilo v zaprošeno državo članico, pač pa bi ostal tam, kjer je. Zato po mojem mnenju ta trditev Francije ni utemeljena.

59.

Kot drugo Francija zatrjuje, da uredba Dublin II izhaja iz predpostavke, da mora odgovorna država članica prevzeti breme tega, da je prosilec za azil na ozemlju Unije. Če bi se od države članice gostiteljice zahtevalo, da zagotovi pogoje za sprejem, bi bilo to v nasprotju z logiko te prerazporeditve odgovornosti.

60.

Ker je v upoštevnem obdobju prosilec za azil na ozemlju države članice gostiteljice in ne odgovorne države članice in ker lahko praktično le prva zagotovi zadevne pogoje, ( 35 ) po mojem mnenju s tako trditvijo ni mogoče uspeti.

61.

Kot tretje Francija zatrjuje, da je eden od ciljev direktive o pogojih za sprejem ( 36 ) in uredbe Dublin II omejiti sekundarno gibanje prosilcev za azil. Bilo naj bi v nasprotju s tem ciljem, če bi se prosilci za azil lahko gibali med državami članicami in izkoriščali enako raven pogojev za sprejem v vsaki od njih.

62.

Ker je eden od ciljev Direktive, da za prosilce za azil velja dejansko enaka raven varovanja v vsej Uniji, ( 37 ) tudi v tem primeru menim, da s trditvijo ni mogoče uspeti.

63.

Kot četrto se Francija sklicuje na Direktivo 2005/85. ( 38 ) Ker naj bi iz uvodne izjave 29 te direktive očitno izhajalo, da so prošnje, ki se obravnavajo v skladu z uredbo Dublin II, izvzete s področja uporabe te direktive, pravica, ki jo ima prosilec za azil na podlagi člena 7(1), da ostane v državi članici zaradi postopka obravnave prošnje, po njenem mnenju ne more veljati za prosilce za azil, katerih prošnja bi se lahko obravnavala v postopkih za sprejem ali ponovni sprejem iz uredbe Dublin II.

64.

Po mojem mnenju ta trditev ni utemeljena. Namen Direktive 2005/85 je določiti postopke, s katerimi se prizna ali odvzame status begunca. Nikakor pa ni povezana z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcem za azil, ki je sporno v obravnavani zadevi. V zvezi s temi prosilci ni potrebe po obravnavanju Direktive 2005/85. Da so lahko zakonito prisotni v državi članici gostiteljici, izhaja iz člena 6(1) same direktive o pogojih za sprejem. Dodatna obravnava ni potrebna.

65.

Kot zadnje Francija poudarja, da so pri uporabi uredbe Dublin II države članice zavezane k spoštovanju določb člena 1 Listine. Tako naj ne bi bilo nič narobe, če bi se dopustilo, da se z nacionalno zakonodajo uredi pogoje za sprejem prosilcev za azil, katerih prošnje se obravnavajo v skladu s to uredbo.

66.

S tem se ne morem strinjati.

67.

Ker direktiva o pogojih za sprejem določa minimalne standarde za sprejem za prosilce za azil, mora torej država članica uporabiti te standarde, dokler je zadevni prosilec za azil na njenem ozemlju. Strinjam se s stališčem, predstavljenim na obravnavi, da lahko, zlasti kadar je treba opraviti preverjanja v zvezi s statusom prosilca za azil, traja nekaj časa, da se v danem primeru zagotovi pogoje za sprejem, čeprav se ne bi smelo dopustiti, da se zaradi postopka preverjanja zadeve zavlečejo bolj, kot je nujno potrebno. Zagotovo pa to ni utemeljen razlog, da se pogoji za sprejem sploh ne zagotovijo.

68.

Zaradi vsega zgoraj navedenega menim, da direktiva o pogojih za sprejem zagotavlja pravico do minimalnih pogojev za sprejem, določenih v tej direktivi, prosilcem, glede katerih država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, v skladu z uredbo Dublin II odloči, da bo k sprejemu pozvala drugo državo članico, za katero šteje, da je odgovorna za obravnavanje te prošnje.

Drugo vprašanje

69.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem prosi za pojasnilo o (a) trenutku, ko preneha obveznost države članice gostiteljice, da prosilcem za azil zagotavlja ugodnosti, v primeru predaje teh prosilcev v drugo državo članico, in (b) finančni obveznosti za zagotavljanje teh ugodnosti.

(a) Trajanje obveznosti zagotavljanja pogojev za sprejem

70.

Predložitveno sodišče ponuja tri možnosti glede trenutka, v katerem bi lahko prenehala obveznost zagotavljanja pogojev za sprejem: z dnem odločbe o odobritvi zahteve s strani države, na katero je bila zahteva naslovljena, z dejanskim sprejemom ali s ponovnim sprejemom prosilca za azil, ali na drug dan.

71.

Komisija in v bistvu tudi CIMADE in GISTI, Češka republika, Grčija, Poljska in Švica navajajo, da je pravilna druga možnost.

72.

Francija se s to razlago v bistvu strinja. ( 39 ) Vendar dodaja omejitev, da bi prosilec za azil, ki ne bi izpolnjeval pogojev, ki jih je država članica gostiteljica zakonito naložila v zvezi z njegovo predajo v zahtevano državo članico, zaradi tega izgubil pravico do pogojev za sprejem.

73.

Italija navaja, da bi morali biti pogoji za sprejem dostopni v obdobju, ki naj običajno ne bi bilo daljše od šestih mesecev od dneva vložitve prošnje za azil. Kot kaže je v veljavni italijanski zakonodaji določeno, da je po izteku tega obdobja zadevni prosilec za azil, če je še vedno na ozemlju te države članice, upravičen do vstopa na trg dela v tej državi. ( 40 )

74.

Roke, ki jih Uredba določa v zvezi s pravili o sprejemu in ponovnem sprejemu, navajam zgoraj v točkah 16 in 18 ter podrobneje v prilogi. Ne glede na to, kakšna je podlaga zanje, so ti roki v seštevku lahko dolgi, vsaj z vidika prosilca za azil. To bi lahko a fortiori držalo, saj (a) država članica gostiteljica trenutno ni zavezana z nikakršnim rokom za začetek postopka v primerih ponovnega sprejema ( 41 ) in (b) bi, čeprav je z zakonodajo predvideno, da ni treba, da ima pritožba odložilni učinek , država članica gostiteljica lahko sprejela drugačno ureditev – kot je to po navedbah Komisije pogost primer. Ni si težko predstavljati, da lahko postopek predaje v takih primerih traja precej več kot eno leto.

75.

Običajno bo prosilec za azil prisoten v državi članici gostiteljici ves čas, ki je potreben za določitev, katera država članica je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Tam je lahko prisoten tudi med trajanjem katerega koli pritožbenega postopka . V skladu z Uredbo št. 1560/2003, ( 42 ) ki določa podrobna pravila za izvajanje uredbe Dublin II, mora ta država zagotoviti, da je prosilcu dejansko omogočena premestitev v odgovorno državo članico. ( 43 ) Navedla sem že, da so po mojem mnenju prosilci za azil, ki svojo prošnjo vložijo na ozemlju države članice gostiteljice, upravičeni do pogojev za sprejem, čeprav se njihova prošnja obravnava v skladu z uredbo Dublin II. ( 44 ) Zdi se, da ni primerne podlage, v skladu s katero bi lahko te ugodnosti zagotovila prosilcu zaprošena država članica v roku, potrebnem, da se pripravi vse potrebno glede njegove predaje. V praksi bi bil tak položaj težko izvedljiv. Prav tako ni nujno, kadar je postopke na podlagi Uredbe začela država članica gostiteljica, da bo prosilca za azil dejansko sprejela ali ponovno sprejela druga država članica. V teh postopkih bi se lahko določilo, da mora ostati tam, kjer je. ( 45 )

76.

Kot ugotavlja Komisija, bi bilo v nasprotju s cilji direktive o pogojih za sprejem, če bi se prosilcu za azil pravica do pogojev za sprejem odvzela iz razlogov, ki ne izhajajo iz njegovega ravnanja. Iz tega po mojem mnenju nedvomno izhaja, da ima obveznost dati te pogoje na voljo država članica gostiteljica do trenutka, ko je prosilec za azil premeščen v zaprošeno državo članico, če ta trenutek sploh nastopi.

77.

Zgoraj navedeno izhaja iz predpostavke, da se postopki iz uredbe Dublin II izvajajo običajno. Vendar pa se na primer lahko zgodi, da prosilec za azil zbeži in zato ni dosegljiv za predajo v dogovorjenem času.

78.

V takem primeru država članica gostiteljica ne more nuditi materialnih pogojev za sprejem, dokler ji ni znano, kje je prosilec za azil. Dejansko lahko država članica na podlagi člena 16(1)(a) direktive o pogojih za sprejem ukine pogoje za sprejem, med drugim kadar prosilec za azil zapusti kraj bivanja, ki ga je določil pristojni organ, ne da bi ga o tem obvestil ali brez dovoljenja, kadar se to zahteva, ali če ne izpolnjuje svoje obveznosti javljanja. Kot sta v stališčih poudarili CIMADE in GISTI, lahko država članica, če se prosilec izsledi ali se prostovoljno javi pristojnemu organu, v skladu s členom 16(1)(a), zadnji pododstavek, odloči, ali je primerno, da se nekateri ali vsi pogoji za sprejem ponovno uvedejo.

79.

Poleg tega lahko zadevna država članica omeji ali ukine pogoje za sprejem v vseh drugih okoliščinah, ki so navedene v členu 16 direktive o pogojih za sprejem.

80.

Glede na navedeno menim, da obveznost zagotoviti minimalne pogoje za sprejem preneha z dejanskim sprejemom ali s ponovnim sprejemom prosilca za azil, ali (če je to prej) z dnem, ko država članica postane upravičena do omejitve ali ukinitve teh pogojev v skladu s členom 16 direktive o pogojih za sprejem.

(b) Odgovornost za kritje stroškov zagotavljanja pogojev za sprejem

81.

Direktiva o pogojih za sprejem in Uredba tega vprašanja ne urejata, čeprav Švica navaja, da bi bila v skladu s členom 29 predloga nove uredbe ( 46 ) država gostiteljica izrecno odgovorna za kritje stroškov vsake predaje, kar naj bi bilo stališče, ki po njenem mnenju predstavlja sedanjo prakso.

82.

Med strankami, ki so predložile stališča, so tiste, ki so v razpravi podale najbolj bistvene navedbe, menile, da sistem, v katerem bi morala stroške kriti zaprošena država, v praksi ne bi deloval in bi lahko povzročil drage in nepotrebne spore. Ker drugih navedb ni, je to stališče težko preveriti.

83.

Bolj bistveno je po mojem mnenju, da celoten sistem zagotavljanja varstva prosilcev za azil in beguncev temelji na obremenitvi tistega, ki je pristojen. Po mojem mnenju je taka razlaga odraz stvarnosti položaja. Prisotnost prosilcev za azil na ozemlju Unije ni posledica izvajanja načrtovanih ukrepov politike, ki se lahko uzakonijo vnaprej. V idealnem svetu problema ne bi bilo. Vsaka država članica mora težave, ki nastanejo zaradi prisotnosti prosilcev za azil na njenem ozemlju, obravnavati v skladu s svojimi obveznostmi na podlagi prava Unije. ( 47 )

84.

Pri tem pravilu je seveda treba upoštevati kakršno koli posebno določbo, ki bi bila sprejeta zaradi zagotavljanja pomoči ali odprave občasnih očitnih odstopanj. V zvezi s tem Komisija opozarja, da se na podlagi člena 3(1)(a) Odločbe št. 573/2007 ( 48 ) državam članicam lahko da na voljo finančna pomoč, med drugim, v zvezi s pogoji za sprejem in azilnimi postopki. ( 49 ) Finančna pomoč iz proračuna Unije priča o duhu sodelovanja med državami članicami, na katerem temelji sistem, vzpostavljen z uredbo Dublin II. Vendar pa menim, da mora biti ob upoštevanju vseh odstopanj, ki sem jih pravkar navedla, prevladujoče načelo, da v tem primeru finančno breme prevzame država članica gostiteljica.

85.

V skladu z navedenim menim, da finančno breme zagotavljanja pogojev za sprejem prosilcu za azil, čigar prošnja se obravnava v skladu z uredbo Dublin II, dokler je ta oseba upravičena do navedenih pogojev na podlagi direktive o pogojih za sprejem, prevzame država članica gostiteljica v smislu te direktive.

Predlog

86.

Zato menim, da bi moralo Sodišče na vprašanja, ki jih je predložilo Conseil d’État, odgovoriti:

(1)

Direktiva Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil zagotavlja pravico do minimalnih pogojev za sprejem, določenih v tej direktivi, prosilcem, glede katerih država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, odloči, da bo k sprejemu pozvala drugo državo članico, za katero šteje, da je odgovorna za obravnavanje te prošnje.

(2)(a)

Obveznost zagotoviti minimalne pogoje za sprejem preneha z dejanskim sprejemom ali s ponovnim sprejemom prosilca za azil, ali (če je to prej) z dnem, ko država članica postane upravičena do omejitve ali ukinitve teh pogojev v skladu s členom 16 Direktive 2003/9.

(2)(b)

Finančno breme zagotavljanja pogojev za sprejem prosilcu za azil, čigar prošnja se obravnava v skladu z Uredbo št. 343/2003, dokler je zadevna oseba upravičena do navedenih pogojev na podlagi direktive 2003/9, prevzame država članica, v kateri je prosilec za azil.

PRILOGA

PREGLED ROKOV, KI JIH DOLOČA UREDBA DUBLIN II

I – MATIČNA DRŽAVA ODSTOPI ZADEVO ZAPROŠENI DRŽAVI

A – Sprejem

Rok: Zahteva mora biti poslana v roku treh mesecev od dneva prejema prošnje za azil.

Podlaga: člen 17(1)

Pripombe: Če se rok ne spoštuje, postane država gostiteljica odgovorna za obravnavanje prošnje za azil (člen 17(1)).

B – Ponovni sprejem

Rok: Za predložitev zahteve za ponovni sprejem rok ni določen. ( 50 )

Podlaga: člen 20

II – ZAPROŠENA DRŽAVA ODGOVORI PRITRDILNO ALI NE ODGOVORI

A – Sprejem

Rok: Zaprošena država mora odgovoriti v dveh mesecih od dneva, ko je prejela zahtevo, ali v nujnih primerih, ki jih je kot take opredelila matična država, v roku najmanj enega tedna in največ enega meseca.

Podlaga: člen 18(1) (glej člen 17(2) in člen 18(6) glede nujnih primerov)

Pripombe: Če država v tem roku ne dogovori, se šteje, da je zahtevo sprejela (člen 18(7)).

B – Ponovni sprejem

Rok: Zaprošena država mora odgovoriti v enem mesecu, razen če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac; v tem primeru je rok dva tedna.

Podlaga: člen 20(1)(b)

Pripombe: Če država v tem roku ne dogovori, se šteje, da je zahtevo sprejela (člen 20(1)(c)).

III – PREMESTITEV PROSILCA ZA AZIL IZ MATIČNE DRŽAVE V ZAPROŠENO DRŽAVO

Sprejem in ponovni sprejem

Rok: Rok za premestitev začne teči z izrecnim ali s posrednim odgovorom zaprošene države. Rok za premestitev je šest mesecev, razen če je prosilec za azil v zaporu, v tem primeru je rok podaljšan na 12 mesecev, in če je zbežal, v tem primeru je rok podaljšan na 18 mesecev.

Podlaga: člen 19(3) in (4) (za sprejem) in člen 20(1)(d) in člen 20(2) (za ponovni sprejem)

Pripombe: Če se v zadevnem roku premestitev ne opravi, je za obravnavo prošnje za azil odgovorna država članica gostiteljica. Člen 19(2) (za sprejem) in člen 20(1)(e) (za ponovni sprejem) dovoljujeta prosilcu za azil vložitev pravnega sredstva. Ni potrebno, da ima pravno sredstvo odložilni učinek, vendar ga v določenih primerih lahko ima.


( 1 ) Jezik izvirnika: angleščina.

( 2 ) Direktiva Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 101).

( 3 ) Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 109). Pripravljena sta predloga, ki naj bi nadomestila Direktivo in Uredbo (COM(2011) 320 final in COM(2008) 820 final).

( 4 ) Glej poglavje V, členi od 16 do 20, Uredbe.

( 5 ) Glej sklepe Evropskega sveta iz Tampereja, dostopne v angleščini in francoščini na spletni strani www.cvce.eu.

( 6 ) Točka 13. Glej Ženevsko konvencijo o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 in katere več določb velja tudi za prosilce za azil (glej točko 4.1.2 dokumenta, navedenega spodaj v opombi 19).V preambuli konvencije je navedena skrb Združenih narodov, da beguncem zagotovijo najširše mogoče uveljavljanje temeljnih pravic in svoboščin.

( 7 ) Urad Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR).

( 8 ) V opredelitvi v Uredbi niso navedene osebe brez državljanstva, ki so zajete z Direktivo. Za te sklepne predloge to ni pomembno.

( 9 ) Ta merila pretežno temeljijo na prisotnosti družinskih članov prosilca v zadevni državi članici in dokumentih, ki jih ima prosilec za azil ob vložitvi prošnje.

( 10 ) Člen 17(1). Če država članica, ki je podala zahtevo, prosi za hiter odgovor, veljajo krajši roki.

( 11 ) Člen 18(1).

( 12 ) Člen 19(1) in (3).

( 13 ) Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, je ta rok dva tedna. Glej Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 26).

( 14 ) Člen 20(1)(b) in (d).

( 15 ) Glej člen 19(2) glede sprejema in člen 20(1)(e) glede ponovnega sprejema.

( 16 ) Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe ima Listina od 1. decembra 2009 pravno veljavo primarnega prava (člen 6(1) PEU).

( 17 ) Kratica pomeni Comité inter mouvements auprès des évacués.

( 18 ) To je država članica gostiteljica.

( 19 ) CIMADE in GISTI sta svojim stališčem priložili dokument z naslovom „Izjava UNHCR o pogojih za sprejem prosilcev za azil po dublinskem postopku“ (v nadaljevanju: izjava UNHCR). UNHCR je ta dokument izdal izrecno zaradi obravnave vprašanj, ki se pojavljajo v tej zadevi. Na vpogled je na spletni strani www.unhcr.org/refworld/docid/4e37b5902.html.

( 20 ) V skladu s členom 5(2) Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici (UL L 53, 27.2.2008, str. 5), lahko Švica predloži Sodišču pisna stališča v postopkih za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na razlago, med drugim, uredbe Dublin II (ne pa direktive o pogojih za sprejem). Stališča te države so torej omejena na vprašanji 2(a) in (b).

( 21 ) Če vprašanje postavim v okvir: CIMADE je na obravnavi izjavila in nihče ji ni nasprotoval, da je bil v letu 2011 pri približno 8 % prošenj v Franciji vključen postopek iz uredbe Dublin II, kar je pomenilo 4450 prošenj za druge države članice. Izmed teh prošenj, jih je bilo približno 75 % rešenih tako, da so se opravile predaje v skladu z Uredbo, medtem ko jih je bilo približno 25 % zavrnjenih.

( 22 ) Glej opredelitev iz člena 2(j) Direktive, navedene zgoraj v točki 7.

( 23 ) Glej točko 4.2.5 vloge UNHCR.

( 24 ) V zvezi s tem glej sodbo z dne 2. marca 2010 v združenih zadevah Salahadin Abdulla in drugi (C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08, ZOdl., str. I-1493, točka 53).

( 25 ) V uvodnih izjavah od 1 do 3 v obeh dokumentih.

( 26 ) Glej točki 6 in 13 zgoraj.

( 27 ) Glej uvodno izjavo 16.

( 28 ) V zvezi s tem glej sodbo Salahadin Abdulla in drugi, navedena zgoraj v opombi 24, točka 54. Seveda lahko države članice uporabijo ugodnejše določbe (člen 4 direktive o pogojih za sprejem).

( 29 ) Glej točko 4.2.7 izjave UNHCR.

( 30 ) Do katerih je upravičen na podlagi člena 47 Listine.

( 31 ) Komisija je v predlogu direktive, ki je bila sprejeta kot direktiva o pogojih za sprejem, (COM(2001) 181 final) zapisala, da „zmanjšanje ali odvzem pogojev za sprejem lahko vpliva na življenjski standard prosilcev in njihove možnosti, da učinkovito uveljavljajo postopkovna jamstva“.

( 32 ) V zvezi s tem glej točko 4.2.8 izjave UNHCR.

( 33 ) Glej na primer uvodno izjavo 4 uredbe Dublin II, v skladu s katero bi morali postopki, določeni z Uredbo, omogočati „hitro določitev“ države članice, ki je odgovorna.

( 34 ) Za nadaljevanje glej zgoraj navedeni točki 16 in 18.

( 35 ) „Materialni pogoji za sprejem“, opredeljeni v členu 2(j) Direktive, vključujejo različne vrste ugodnosti, kot so nastanitev, hrana in obleka. Sicer se res lahko zagotovijo kot „finančna pomoč ali kot kuponi“, vendar bi bilo tako izvrševanje precej razvejano.

( 36 ) Glej uvodno izjavo 8 direktive o pogojih za sprejem.

( 37 ) Glej zlasti uvodno izjavo 7 direktive o pogojih za sprejem.

( 38 ) Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, str. 13).

( 39 ) Svoja stališča glede drugega vprašanja je predstavila podredno, le za primer, če bi Sodišče odločilo, da na prvo vprašanje odgovori pritrdilno.

( 40 ) Na obravnavi se je zastopnica Italije v repliki trudila poudariti, da taka ureditev ne pomeni, da zadevni prosilec za azil v tem trenutku ni več upravičen do pogojev za sprejem. Tako stališče je očitno v nasprotju s pisnimi stališči Italije oziroma ga je vsaj zelo težko uskladiti z njimi. Ker pa se v vsakem primeru s stališčem Italije ne strinjam, tega vprašanja ne presojam dalje.

( 41 ) Na podlagi predlagane nove uredbe (glej opombo 3 zgoraj) bi bilo državi članici naloženo, da zaprošeno državo članico pozove k sprejemu v roku treh mesecev od dneva vložitve prošnje za azil (ki se v tej uredbi imenuje „mednarodna zaščita“) ali v roku treh mesecev, odkar je ugotovila, da bi bila za zadevno osebo lahko odgovorna druga država članica. Če se uporabljajo podatki iz sistema Eurodac, bi se rok skrajšal na dva meseca.

( 42 ) Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200).

( 43 ) Glej, na primer, člen 7(3) (razpoložljivost dokumentov prosilca za azil) in člen 8(2) (obveznost ureditve prevoza).

( 44 ) Glej točko 68 zgoraj.

( 45 ) Glej točko 58 zgoraj.

( 46 ) Glej opombo 3 zgoraj.

( 47 ) V zvezi s tem glej točko 3.1 obrazložitvenega memoranduma Komisije, priloženega k njenemu predlogu uredbe Dublin II (COM(2001) 447 konč.), v skladu s katero „vsaka država članica odgovarja vsem drugim za njena dejanja glede vstopa in prebivanja državljanov tretjih držav in mora nositi posledice teh dejanj v smislu solidarnosti in nepristranskega sodelovanja“.

( 48 ) Odločba št. 573/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o ustanovitvi Evropskega sklada za begunce za obdobje 2008–2013 v okviru splošnega programa Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov in razveljavitvi Odločbe Sveta 2004/904/ES (UL L 144, str. 1). V členu 3(1)(a) so „pogoji [za sprejem] in azilni postopki“ opredeljeni kot ukrepi, ki so upravičeni do podpore sklada. V členu 12(1) so določena finančna sredstva za izvajanje te odločbe od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2013 v višini 628 milijonov EUR.

( 49 ) Komisija je na obravnavi potrdila, da je znesek med državami članicami sicer lahko različen in je odvisen od vsebine njihove prošnje za financiranje in števila prosilcev za azil na njihovem ozemlju, vendar bi pogoje za pomoč na podlagi odločbe lahko izpolnjevale vse države članice. Taka pomoč vendarle ne bi pokrila vseh stroškov, ki nastanejo državam članicam pri zagotavljanju pogojev za sprejem.

( 50 ) Glej zgoraj navedeno opombo 41 glede roka, določenega v predlagani novi uredbi.