10.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 269/27


Pritožba, ki jo je Smart Technologies ULC vložila 20. junija 2011 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 13. aprila 2011 v zadevi T-523/09, Smart Technologies ULC proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

(Zadeva C-311/11 P)

2011/C 269/50

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Smart Technologies ULC (zastopniki: M. Edenborough QC, T. Elias, Barrister, R. Harrison, Solicitor)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlogi

Pritožnica predlaga Sodišču, naj:

Zaradi zelo nizkega praga, ki ga mora pritožnica preseči in navedene napačne uporabe prava, ki je Splošno sodišče pripeljalo do tega, da je napačno presodilo razlikovalni učinek pritožničine prijave (zlasti za določitev višjega praga), sklene, da stanje postopka omogoča, da samo dokončno razsodi o zadevi.

Prijava je izvirna in je povezana izključno s pritožnico. Po svojem bistvu kaže na trgovski izvor blaga, tako da je dovolj razlikovalna, da jo upoštevna javnost lahko zaznava kot razlikovalno.

Podredno, zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica izpodbija sodbo Splošnega sodišča iz naslednjih razlogov:

Splošno sodišče ni preučilo razlikovalnega učinka pritožničine prijave v skladu z navedbami v njej ampak glede na to, ali je bila „samo“ oglaševalski slogan ali ne. Pritožnica navaja, da je to pravno napačno in da je pravilni pristop preučiti razlikovalni učinek glede na upoštevne proizvode in storitve in upoštevno javnost. Sklepanje, da prijava nima razlikovalnega učinka, ker je le oglaševalski slogan, v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni opravljanje napačnega testa.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je menilo, da je težje ugotoviti razlikovalni učinek v zvezi z oglaševalskim sloganom kot v zvezi s katerokoli obliko besedne znamke.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da je upravičeno šteti za splošno znano dejstvo to, kar bi bilo treba dokazati, in sicer da potrošniki ne pripisujejo znamki vrednosti glede na oglaševalske trditve.

Pritožnica nazadnje navaja, da je dovolj, da ima znamka samo minimalno stopnjo razlikovalnega učinka, da ne pride do zavrnitve v skladu s členom 7(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 (1) o znamki Skupnosti.


(1)  Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).