ISSN 1977-0804

doi:10.3000/19770804.L_2014.094.slv

Uradni list

Evropske unije

L 94

European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Zvezek 57
28. marec 2014


Vsebina

 

I   Zakonodajni akti

Stran

 

 

DIREKTIVE

 

*

Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb ( 1 )

1

 

*

Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES ( 1 )

65

 

*

Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES ( 1 )

243

 

*

Direktiva 2014/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o pogojih za vstop in bivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve sezonskih delavcev

375

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.


I Zakonodajni akti

DIREKTIVE

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 94/1


DIREKTIVA 2014/23/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 26. februarja 2014

o podeljevanju koncesijskih pogodb

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 53(1), člena 62 in člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po predložitvi osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Ker na ravni Unije ni jasnih pravil, ki bi urejala podeljevanje koncesijskih pogodb, ni pravne varnosti, ovirano je prosto opravljanje storitev in izkrivljeno delovanje notranjega trga. Zato so gospodarski subjekti, zlasti mala in srednja podjetja (MSP), prikrajšani za pravice na notranjem trgu in ne morejo izkoristiti pomembnih poslovnih priložnosti, javni organi pa javnih sredstev ne morejo uporabiti tako, da bi državljani Unije imeli koristi od kakovostnih storitev po najboljših cenah. Ustrezen, uravnotežen in prožen pravni okvir za podeljevanje koncesij bi vsem gospodarskim subjektom Unije zagotovil učinkovit in nediskriminatoren dostop do trga ter pravno varnost, s čimer bi se spodbudile javne naložbe v infrastrukturo in strateške storitve za državljane. Tak pravni okvir bi povečal tudi pravno varnost za gospodarske subjekte ter bi lahko bil podlaga in sredstvo za nadaljnje odpiranje mednarodnih trgov javnih naročil in porast mednarodne trgovine. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti izboljšanju možnosti dostopa MSP do vseh koncesijskih trgov v Uniji.

(2)

Pravila zakonodajnega okvira za podeljevanje koncesij bi morala biti jasna in enostavna. Ustrezno bi morala odražati specifičnost koncesij v primerjavi z javnimi naročili ter ne bi smela povzročati pretirane birokracije.

(3)

Javno naročanje ima ključno vlogo pri strategiji Evropa 2020, določeni v sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020), saj gre za enega od tržnih instrumentov, ki se bodo uporabili za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter hkrati zagotovili najučinkovitejšo rabo javnih sredstev. Zato so koncesijske pogodbe pomemben instrument za dolgoročen strukturni razvoj infrastrukture in strateških storitev, pri čemer prispevajo k povečanju konkurence na notranjem trgu, omogočajo koristi od strokovnega znanja v zasebnem sektorju ter pomagajo dosegati učinkovitost in inovativnost.

(4)

Za podeljevanje koncesij za javne gradnje trenutno veljajo osnovna pravila iz Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), medtem ko za podeljevanje koncesij za storitve s čezmejnim interesom veljajo načela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti načela prostega pretoka blaga, svobode ustanavljanja in opravljanja storitev, ter načela, ki iz tega izhajajo, kot so enaka obravnava, nediskriminacija, vzajemno priznavanje, sorazmernost in transparentnost. Vendar bi lahko prišlo do pravne negotovosti, saj nacionalni zakonodajalci različno razlagajo načela Pogodbe, pa tudi do precejšnjih razlik v zakonodaji različnih držav članic. To potrjuje tudi obsežna sodna praksa Sodišča Evropske unije, ki pa je le delno obravnavalo nekatere vidike podeljevanja koncesijskih pogodb.

Zato sta na ravni Unije potrebna enotna uporaba načel PDEU v vseh državah članicah in odprava razlik v njihovem razumevanju, s čimer bo odpravljeno tudi dolgotrajno izkrivljanje notranjega trga. S tem bi tudi spodbudili učinkovitost javne porabe, olajšali enakopraven dostop in pravično sodelovanje MSP pri podeljevanju koncesijskih pogodb, tako na lokalni ravni kot na ravni Unije, ter podprli doseganje trajnostnih ciljev javne politike.

(5)

Ta direktiva priznava in ponovno potrjuje pravico držav članic in javnih organov, da se odločijo o načinih upravljanja, ki se jim zdijo najustreznejši za izvajanje gradenj in opravljanje storitev. Zlasti ta direktiva nikakor ne bi smela vplivati na možnost držav članic in javnih organov, da izvajajo gradnje ali zagotavljajo storitve javnosti neposredno ali pa jih prenesejo na tretje osebe. Države članice ali javni organi bi morali še naprej imeti možnost, da pri doseganju ciljev javne politike v skladu s pravom Unije opredelijo in določijo značilnosti storitev, ki bodo opravljene, vključno z vsemi pogoji glede kakovosti ali cene storitev.

(6)

Opozoriti bi bilo treba, da se lahko države članice v skladu z načeli enake obravnave, nediskriminacije, transparentnosti in prostega pretoka oseb, določenimi v PDEU, same odločijo, ali bo opravljanje storitev organizirano kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena ali kot kombinacija obeh. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da ta direktiva ne vpliva na možnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da pri doseganju svojih ciljev javne politike v skladu s pravom Unije opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena, njihov obseg in značilnosti storitve, ki bo opravljena, vključno z vsemi pogoji glede kakovosti storitve. Prav tako ne bi smela vplivati na pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom št. 26, ki je priložen PDEU in Pogodbi o Evropski uniji (PEU), opravljajo, naročajo in financirajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ta direktiva ne obravnava financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena ali sistemov pomoči, ki jih v skladu s pravili Unije o konkurenci dodelijo države članice, zlasti na socialnem področju. Primerno je pojasniti, da negospodarske storitve splošnega pomena ne bi smele spadati v področje uporabe te direktive.

(7)

Obenem je primerno opozoriti, da ta direktiva ne bi smela posegati v zakonodajo držav članic o socialni varnosti. Prav tako ne bi smela povzročiti liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za osebe javnega ali zasebnega prava, ali privatizacije oseb javnega prava, ki opravljajo storitve.

(8)

Za koncesije, enake ali višje od določene vrednosti, je primerno določiti minimalno usklajevanje nacionalnih postopkov za podelitev takih pogodb na podlagi načel PDEU, da se omogoči odpiranje koncesij konkurenci in zagotovi zadostna pravna varnost. Te določbe o usklajevanju ne bi smele presegati tega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev in zagotovitev določene prožnosti. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da te določbe po potrebi dopolnijo in nadalje razvijejo, zlasti da izboljšajo skladnost z navedenimi načeli.

(9)

Pojasniti bi bilo treba, da lahko skupine gospodarskih subjektov, tudi če obstajajo v obliki začasnih združenj, sodelujejo v postopkih podelitve, ne da bi za to morale prevzeti določeno pravno obliko. Kadar in kolikor je to potrebno, na primer v primeru, ko se zahteva solidarna odgovornost, bi se ob podelitvi koncesije takim skupinam lahko zahtevala določena oblika. Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali javnim naročnikom ali naročnikom omogočiti, da izrecno določijo, kako naj bi skupine gospodarskih subjektov izpolnile zahteve v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem ali merila glede tehnične in strokovne sposobnosti, ki jih morajo izpolnjevati gospodarski subjekti, ki sodelujejo samostojno. Za izvajanje koncesijskih pogodb s strani skupin gospodarskih subjektov utegne biti potrebno določiti pogoje, ki jih posameznim udeležencem ni treba izpolnjevati. Takšni pogoji, ki bi jih morali upravičevati objektivni razlogi in bi morali biti sorazmerni, bi lahko na primer zajemali zahtevo po imenovanju skupnega predstavnika ali vodilnega partnerja za namene postopka podelitve koncesije ali zahtevo po informacijah o njihovi sestavi.

(10)

Nekatere določbe o usklajevanju bi bilo treba uvesti tudi za podeljevanje koncesij za gradnje in storitve v energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, saj lahko nacionalni organi vplivajo na vedênje subjektov, ki delujejo v teh sektorjih, pa tudi zato, ker delujejo na zaprtih trgih, na katerih države članice dodeljujejo posebne ali izključne pravice do oskrbovanja, zagotavljanja ali upravljanja omrežij za zadevne storitve.

(11)

Koncesije so odplačne pogodbe, s katerimi eden ali več javnih naročnikov ali naročnikov izvedbo gradenj ali opravljanje in upravljanje storitev zaupa enemu ali več gospodarskim subjektom. Predmet takšnih pogodb je naročilo gradenj ali storitev s koncesijo, pri čemer je nadomestilo pravica do uporabe gradenj ali storitev ali ta pravica skupaj s plačilom. Takšne pogodbe lahko, vendar ne nujno, vključujejo prenos lastništva na javne naročnike ali naročnike, vendar javni naročniki ali naročniki vedno pridobijo koristi od zadevnih gradenj ali storitev.

(12)

Za namene te direktive bi bilo treba pojasniti, da zgolj financiranje dejavnosti, zlasti prek nepovratnih sredstev, ki je pogosto povezano z obveznostjo vračila prejetih zneskov, če se ne porabijo za predvidene namene, ne spada v področje uporabe te direktive.

(13)

Poleg tega ureditve, pri katerih se vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo določene pogoje, brez kakršne koli selektivnosti, na primer sistema potrošniške izbire ali storitvenih bonov, dovoli opravljanje neke naloge, ne bi smele biti uvrščene med koncesije, vključno s takimi, katerih podlaga je pravni sporazum med javnim organom in gospodarskimi subjekti. Takšni sistemi običajno temeljijo na odločitvi javnega organa, v kateri so določeni transparentni in nediskriminatorni pogoji, pod katerimi imajo gospodarski subjekti stalen dostop do opravljanja določenih storitev, kot so socialne storitve, tako da lahko potrošniki izbirajo med temi gospodarskimi subjekti.

(14)

Poleg tega med koncesije ne bi smeli biti uvrščeni nekateri akti držav članic, na primer dovoljenja ali licence, pri katerih država članica ali njen javni organ določi pogoje za izvajanje gospodarske dejavnosti, tudi pogoj izvedbe določenih del, ter ki se običajno dodelijo na zahtevo gospodarskega subjekta in ne na pobudo javnega naročnika ali naročnika in pri katerih ima gospodarski subjekt možnost, da odstopi od izvedbe gradnje ali opravljanja storitev. V primerih navedenih državnih aktov se lahko uporabljajo posebne določbe Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5). V nasprotju z navedenimi akti držav članic pa so v koncesijskih pogodbah določene vzajemno zavezujoče obveznosti, pri katerih je treba gradnje ali storitve izvajati v skladu s posebnimi pravno izvršljivimi zahtevami, ki jih določi javni naročnik ali naročnik.

(15)

Poleg tega med koncesije v smislu te direktive ne bi smeli biti uvrščeni nekateri sporazumi o pravici gospodarskega subjekta do uporabe nekaterih javnih domen ali virov na podlagi zasebnega ali javnega prava, na primer zemljišč ali kakršne koli javne lastnine, zlasti v sektorju pomorskih pristanišč, pristanišč na celinskih vodah ali letališč, pri katerih država ali javni naročnik ali naročnik določi samo splošne pogoje za njihovo uporabo, ne naroči pa konkretnih gradenj ali storitev. To so običajno zakupne pogodbe za javno lastnino ali zemljišča, ki na splošno vsebujejo določila za prepustitev javne lastnine ali zemljišča najemniku, uporabo, ki ji je lastnina namenjena, obveznosti najemodajalca in najemnika za vzdrževanje lastnine, trajanje zakupa in prepustitev lastnine najemodajalcu ter najemnino in povezane stroške, ki jih mora plačati najemnik.

(16)

Poleg tega med koncesije v smislu te direktive tudi ne bi smeli biti uvrščeni sporazumi, ki podeljujejo služnostne pravice prehoda v zvezi z uporabo javnih nepremičnin zaradi zagotavljanja ali upravljanja fiksnih linij ali omrežij za opravljanje javne storitve, če iz teh sporazumov ne izhaja obveznost dobave ter če ti sporazumi ne določajo, da javni naročnik ali naročnik pridobi storitve zase ali za končne uporabnike.

(17)

Pogodbe, ki ne zajemajo plačil izvajalcu, ki je plačan na podlagi reguliranih tarif, izračunanih tako, da krijejo vse stroške in naložbe izvajalca pri opravljanju storitve, ne bi smele biti zajete s to direktivo.

(18)

Posledica težav pri razlagi pojmov koncesija in javno naročilo je nenehna pravna negotovost med zainteresiranimi stranmi, Sodišče Evropske unije pa je o tem sprejelo številne sodbe. Zato bi bilo treba jasneje opredeliti koncesijo, zlasti v povezavi s pojmom operativnega tveganja. Glavna značilnost koncesije, tj. pravica do uporabe gradenj ali storitev, vedno pomeni prenos gospodarskega operativnega tveganja na koncesionarja, kar lahko tudi pomeni, da naložbe in stroški, ki nastanejo pri izvajanju gradenj ali storitev, pod običajnimi pogoji delovanja ne bodo v celoti povrnjeni, čeprav del tveganja še vedno nosi javni naročnik ali naročnik. Uporaba posebnih pravil, ki urejajo podeljevanje koncesij, ne bi bila upravičena, če bi razbremenil gospodarskega subjekta morebitnih izgub tako, da bi mu jamčil minimalne prihodke, ki bi bili enaki ali višji od naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvajanju pogodbe. Hkrati bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba nekatere ureditve, ki jih izključno poplača javni naročnik ali naročnik, uvrstiti med koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitve, odvisna od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma od njihove dobave.

(19)

Če je tveganje odpravljeno s sektorsko uredbo, ki koncesionarju jamči izravnavo naložb in stroškov, ki so mu nastali pri izvajanju pogodbe, se taka pogodba ne bi smela šteti za koncesijo po tej direktivi. Dejstvo, da je tveganje od vsega začetka omejeno, ne izključuje uvrstitve pogodbe med koncesije. To je na primer mogoče v sektorjih z reguliranimi tarifami ali kadar je operativno tveganje omejeno s pogodbeno ureditvijo, ki določa delno nadomestilo, tudi nadomestilo ob predčasni odpovedi koncesije zaradi razlogov, ki jih je mogoče pripisati javnemu naročniku ali naročniku, ali višje sile.

(20)

Operativno tveganje bi moralo izhajati iz dejavnikov, na katere stranke nimajo vpliva. Tveganja, kot so tveganja, povezana s slabim upravljanjem ali neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti gospodarskega subjekta ali višjo silo, niso odločilna pri uvrstitvi pogodbe med koncesije, saj so ta tveganja značilna za vse pogodbe, ne glede na to, ali gre za javno naročilo ali koncesijo. Operativno tveganje bi bilo treba razumeti kot tveganje, ki je posledica izpostavljenosti tržnim nepredvidljivostim in je povezano s povpraševanjem ali dobavo oziroma tako s povpraševanjem kot dobavo. Tveganje, povezano s povpraševanjem, je tveganje glede dejanskega povpraševanja po gradnjah ali storitvah, ki so predmet pogodbe. Tveganje, povezano z dobavo, je tveganje pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitev, ki so predmet pogodbe, zlasti tveganje, da opravljene storitve ne bodo ustrezale povpraševanju. Pri oceni operativnega tveganja bi bilo treba dosledno in enotno upoštevati neto trenutno vrednost vseh naložb, stroškov in prihodkov koncesionarja.

(21)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodni praksi večkrat preučilo pojem „osebe javnega prava“. Več pojasnil je ključnih pri popolnem razumevanju tega koncepta. Zato bi bilo treba pojasniti, da se oseba, ki deluje v običajnih tržnih pogojih in si prizadeva za dobiček ter nosi izgube, ki izhajajo iz opravljanja njene dejavnosti, ne bi smela šteti za „osebo javnega prava“, saj se lahko šteje, da so potrebe splošnega interesa, za katerih izpolnjevanje je bila ustanovljena ali zadolžena, industrijske ali poslovne narave. Podobno je Sodišče preučilo tudi pogoj glede izvora financiranja zadevne osebe in pojasnilo, da financirati „večinoma“ pomeni več od polovice in da so lahko del takega financiranja plačila uporabnikov, ki so določena, izračunana in prejeta v skladu s pravili javnega prava.

(22)

Primerno je opredeliti „izključne pravice“ in „posebne pravice“, saj je to ključnega pomena pri opredelitvi področja uporabe te direktive in pojma „naročniki“. V zvezi s slednjim bi bilo treba pojasniti, da za subjekte, ki niso naročniki iz točke (a) člena 7(1) ali javna podjetja, veljajo določbe te direktive samo, kolikor na podlagi teh pravic opravljajo eno od dejavnosti, ki spadajo v področje njene uporabe. Vendar se ne bodo šteli kot naročniki, če so bile te pravice dodeljene po postopku, ki temelji na objektivnih merilih, zlasti v skladu z zakonodajo Unije, in v katerem je bilo zagotovljeno ustrezno obveščanje javnosti. Ta zakonodaja bi morala vključevati Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), Direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), Direktivo 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9) ter Uredbo (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Prav tako bi bilo treba pojasniti, da ta seznam zakonodaje ni izčrpen in da pravice v kakršni koli obliki, ki so bile dodeljene po drugih postopkih na podlagi objektivnih meril in o katerih je bila javnost ustrezno obveščena, niso relevantne za določanje naročnikov, zajetih v tej direktivi.

(23)

Ta direktiva bi se morala uporabljati zgolj za koncesijske pogodbe, katerih vrednost je enaka ali višja od določene mejne vrednosti, ki bi morala biti taka, da bi bile koncesije očitno zanimive za gospodarske subjekte iz držav članic, ki niso države članice javnega naročnika ali naročnika. Zato je treba določiti metodo izračuna ocenjene vrednosti koncesije, ki bi morala biti enaka za koncesije za gradnje in storitve, saj je večina pogodb mešanih. Nanašati bi se morala na celotni promet koncesionarja brez DDV med trajanjem pogodbe, ki ga oceni javni naročnik ali naročnik, kot nadomestilo za gradnje in storitve, ki so predmet koncesije.

(24)

Za zagotovitev dejanskega odpiranja trga in pravičnega ravnotežja pri uporabi pravil o podeljevanju koncesij v energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev je treba zajete subjekte opredeliti na drug način kot s sklicevanjem na njihov pravni status. Zato bi bilo treba zagotoviti, da se ohrani enako obravnavanje naročnikov iz javnega in zasebnega sektorja. Prav tako je treba v skladu s členom 345 PDEU zagotoviti, da ni poseganja v lastninskopravno ureditev v državah članicah. Zato bi bilo treba uporabljati posebna in enotna pravila za koncesije, ki jih podelijo naročniki, ki opravljajo eno od navedenih dejavnosti, za izvedbo take dejavnosti, ne glede na to, ali so državni, lokalni ali regionalni organi, osebe javnega prava, javna podjetja ali druge osebe s posebnimi ali izključnimi pravicami. Treba bi bilo domnevati, da subjekti, ki so v skladu z nacionalnim pravom odgovorni za opravljanje storitev, povezanih z eno od dejavnosti iz Priloge II, te dejavnosti tudi izvajajo.

(25)

Pojasniti bi bilo treba, da ustrezna dejavnost na področju letališč zajema tudi storitve za potnike, ki prispevajo k nemotenemu delovanju letališke infrastrukture in bi jih dobro delujoče, sodobno letališče moralo zagotavljati, kot so maloprodaja, gostinske storitve in parkirišča.

(26)

Nekateri naročniki so dejavni na področjih proizvodnje, prenosa ali distribucije toplote in hlajenja. Morda je nekoliko nejasno, katera pravila se uporabljajo za dejavnosti, povezane z ogrevanjem, in katera za dejavnosti, povezane s hlajenjem. Zato bi bilo treba pojasniti, da gre pri prenosu in/ali distribuciji toplote za dejavnost, zajeto v Prilogi II, in tako za subjekte, dejavne v sektorju ogrevanja, veljajo pravila te direktive, ki se uporabljajo za naročnike, kolikor jih lahko štejemo za naročnike. Na drugi strani pa za subjekte, ki poslujejo v sektorju hlajenja, veljajo pravila te direktive, ki se uporabljajo za javne naročnike, kolikor jih lahko štejemo za javne naročnike. Na koncu bi bilo treba pojasniti še, da bi bilo treba koncesije, podeljene za izvajanje pogodb, ki se hkrati nanašajo na ogrevanje in hlajenje, obravnavati v skladu z določbami o pogodbah za izvajanje več dejavnosti, na podlagi česar se določi, katera pravila naročanja, če sploh katera, bodo urejala njihovo podelitev.

(27)

Pred kakršno koli načrtovano spremembo področja uporabe te direktive za sektor hlajenja bi bilo treba preučiti položaj tega sektorja, da bi pridobili dovolj informacij, zlasti v zvezi s konkurenčnim položajem, obsegom čezmejnega naročanja in mnenji zainteresiranih strani. Ker bi lahko uporaba te direktive za ta sektor bistveno vplivala na odpiranje trga, bi bilo treba preučitev opraviti pri oceni učinka te direktive.

(28)

Pojasniti bi bilo treba, da za namene odstavkov 1 in 2 Priloge II „dobava“ vključuje generiranje/proizvodnjo, veleprodajo in maloprodajo. Vendar proizvodnja plina v obliki črpanja spada v področje uporabe odstavka 6 navedene priloge.

(29)

V primeru mešanih pogodb bi bilo treba veljavna pravila določiti glede na glavni predmet pogodbe, če so različni sestavni deli pogodbe objektivno neločljivi. Zato bi bilo treba pojasniti, kako naj bi javni naročniki in naročniki določili, ali so različni deli ločljivi ali ne. Tako pojasnilo bi bilo treba podpreti z zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije. Ločljivost ali neločljivost različnih delov bi se morala določiti za vsak primer posebej, pri čemer izraženi ali domnevni nameni javnega naročnika ali naročnika, da se različni vidiki, ki sestavljajo mešano pogodbo, obravnavajo kot neločljivi, ne bi smeli zadostovati, temveč bi jih bilo treba podpreti z objektivnimi dokazi, ki bi te namene lahko upravičili in bi lahko potrdili potrebo po sklenitvi enotne pogodbe. Taka upravičena potreba po sklenitvi enotne pogodbe bi lahko bila denimo prisotna v primeru gradnje ene same stavbe, del katere bi neposredno uporabljal zadevni javni naročnik, drugi del pa se bi upravljal s koncesijo, npr. za zagotavljanje javnih parkirnih mest. Pojasniti bi bilo treba, da se potreba po sklenitvi enotne pogodbe lahko pojavi zaradi razlogov tehnične in gospodarske narave.

(30)

Pri mešanih pogodbah, ki jih je mogoče ločiti, imajo javni naročniki in naročniki seveda vedno možnost, da za posamezne dele mešane pogodbe oddajo ločene pogodbe; v tem primeru bi morale biti določbe, ki bi se uporabljale za vsak posamezni del, določene izključno ob upoštevanju značilnosti zadevne pogodbe. Nasprotno, če javni naročniki in naročniki sklenejo oddati pogodbo, ki vključuje elemente koncesije in druge elemente – ne glede na njihovo vrednost in ne glede na pravno ureditev, ki bi sicer veljala za te elemente – pa bi bilo treba navesti pravila, ki se uporabljajo v teh primerih. Vendar bi bilo treba predpisati posebne določbe za mešane pogodbe, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike oziroma nekatere dele, ki ne spadajo v področje uporabe PDEU.

(31)

Koncesije se lahko podelijo za izpolnitev zahtev v zvezi z več dejavnostmi, za katere utegnejo veljati različne pravne ureditve. Pojasniti bi bilo treba, da bi morala biti pravna ureditev, ki se uporablja za enotno koncesijo, namenjeno za več dejavnosti, podrejena pravilom, ki se uporabljajo za dejavnost, za katero je pogodba pretežno namenjena. Določitev dejavnosti, za katero je koncesija pretežno namenjena, bi morala temeljiti na analizi zahtev, ki jih mora določena koncesija izpolnjevati, opravi pa jo naročnik, da oceni vrednost koncesije in pripravi dokumentacijo v zvezi s podeljevanjem koncesije. V nekaterih primerih je lahko objektivno nemogoče določiti, za katero dejavnost je koncesija pretežno namenjena. Določiti bi bilo treba, katera pravila veljajo za take primere.

(32)

V nekaterih primerih je določeni javni naročnik ali naročnik, ki je državni, regionalni ali lokalni organ ali oseba javnega prava ali določeno združenje takih organov, edini, ki lahko opravlja neko storitev, za kar ima na podlagi nacionalnih zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU, izključno pravico. Pojasniti bi bilo treba, da lahko v takem primeru navedeni javni naročnik ali naročnik iz te uvodne izjave ali združenje javnih naročnikov ali naročnikov podeli koncesije takim osebam brez uporabe te direktive.

(33)

Primerno je tudi, da se iz področja uporabe te direktive izključijo določene koncesije za storitve, podeljene gospodarskim subjektom, če so podeljene na podlagi izključne pravice, ki jo ima določeni gospodarski subjekt v skladu z nacionalnim zakonom ali drugim objavljenim predpisom in je bila dodeljena v skladu s PDEU in akti Unije o skupnih pravilih v zvezi z dostopom na trg, ki se uporabljajo za dejavnosti iz Priloge II, saj pri taki izključni pravici ni mogoče uporabiti konkurenčnega postopka podelitve koncesije. Ne glede na to in brez poseganja v pravne posledice splošne izključitve iz področja uporabe te direktive bi morala za koncesije iz drugega pododstavka člena 10(1) veljati obveznost objave obvestila o podelitvi koncesije, da se zagotovi osnovna transparentnost, razen če so pogoji za tako transparentnost določeni s področno zakonodajo. Zaradi boljše transparentnosti bi morala država članica, ki gospodarskemu subjektu dodeli izključno pravico za izvajanje ene od dejavnosti iz Priloge II, o tem obvestiti Komisijo.

(34)

Za namene te direktive bi morali imeti pojmi bistveni varnostni interesi, vojaška oprema, občutljiva oprema, občutljive gradnje in občutljive storitve enak pomen kot v Direktivi 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(35)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da v skladu s pravom Unije izberejo metode za organiziranje in nadziranje iger na srečo in stav, tudi z dovoljenji. Primerno je, da se iz področja uporabe te direktive izključijo koncesije, ki so povezane s prirejanjem loterij in jih država članica gospodarskemu subjektu podeli na podlagi izključne pravice s postopkom brez objave na podlagi veljavnih nacionalnih zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU. Ta izključitev je utemeljena z dodelitvijo izključne pravice gospodarskemu subjektu, zaradi česar ni mogoče uporabiti konkurenčnega postopka, in s potrebo po ohranitvi možnosti držav članic, da na nacionalni ravni regulirajo sektor iger na srečo zaradi njihovih obveznosti glede varstva javnega in družbenega reda.

(36)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nekatere storitve v sili, če jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, saj bi težko ohranili posebno naravo teh organizacij, če bi bilo izvajalce storitev treba izbirati v skladu s postopki iz te direktive. Vendar pa izključitev ne bi smela preseči nujno potrebnega. Zato bi bilo treba izrecno določiti, da ne bi smeli izključiti storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili. V zvezi s tem je treba tudi pojasniti, da skupina 601 iz nomenklature CPV „storitve kopenskega prevoza“ ne zajema storitev reševalnih vozil, ki so v razredu CPV 8514. Pojasniti bi bilo torej treba, da bi morala za storitve, ki so zajete s kodo CPV 85143000-3, pri katerih gre izključno za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili, veljati posebna ureditev, določena za socialne in druge posebne storitve (v nadaljnjem besedilu: enostavnejša ureditev). Posledično bi enostavnejša ureditev veljala tudi za mešane koncesijske pogodbe za opravljanje storitev reševalnih vozil na splošno, če bi bila vrednost storitev za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili večja od vrednosti drugih storitev reševalnih vozil.

(37)

Primerno je opozoriti, da se ta direktiva uporablja le za javne naročnike in naročnike iz držav članic. Njene določbe zato ne veljajo za politične stranke, saj niso niti javni naročniki niti naročniki. Vendar bi lahko politične stranke v nekaterih državah članicah uvrstili med osebe javnega prava. Vendar so nekatere storitve (kot je produkcija propagandnih filmov in produkcija propagandnih videofilmov) tako zelo neločljivo povezane s političnimi stališči izvajalcev storitev, kadar se te opravljajo v okviru volilne kampanje, da za običajni način izbora teh izvajalcev storitev ni mogoče uporabiti pravil o koncesijah. Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da statut in financiranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij urejajo druga pravila kot tista iz te direktive.

(38)

Mnogi naročniki so organizirani kot gospodarska skupina, ki lahko združuje več posameznih podjetij; pogosto imajo posamezna podjetja točno določeno vlogo v okviru gospodarske skupine. Zato je primerno izključiti določene koncesije za storitve in gradnje, podeljene povezanemu podjetju, katerega glavna dejavnost je, da opravlja te storitve ali izvaja te gradnje za skupino, katere del je, in ne za to, da bi jih ponudil na trgu. Primerno je izključiti tudi določene koncesije za storitve in gradnje, ki jih naročnik podeli skupnemu podjetju, ki ga za opravljanje dejavnosti iz te direktive sestavlja več naročnikov in katerega del je tudi zadevni naročnik. Vendar je prav tako primerno zagotoviti, da ta izključitev ne povzroči izkrivljanja konkurence v korist podjetij ali skupnih podjetij, ki so povezana z naročniki; primerno je zagotoviti ustrezen sklop pravil, zlasti za zgornjo mejo, v okviru katere lahko podjetja dosežejo del svojega prometa na trgu ter, nad katero bi izgubila možnost za pridobitev koncesije brez javnega razpisa, ter za sestavo skupnih podjetij in trdnost povezav med temi skupnimi podjetji in naročniki, ki jih sestavljajo.

(39)

Podjetja bi se morala šteti za povezana podjetja, če med naročnikom in zadevnim podjetjem obstaja neposreden ali posreden prevladujoč vpliv ali ima nad njima prevladujoč vpliv drugo podjetje; v tej zvezi udeležba zasebnega kapitala kot taka ne bi smela biti pomembna. Preverjanje, ali je posamezno podjetje povezano z določenim naročnikom, bi moralo biti mogoče izvesti na čim enostavnejši način. Ker je treba morebiten obstoj takšnega neposrednega ali posrednega prevladujočega vpliva preveriti že zaradi odločanja o tem, ali je treba letne računovodske izkaze zadevnih podjetij in naročnikov konsolidirati, bi bilo treba podjetja v primeru konsolidacije njihovih letnih računovodskih izkazov tako šteti za povezana podjetja. Vendar se pravila Unije o konsolidiranih računovodskih izkazih v nekaterih primerih ne uporabljajo, na primer zaradi velikosti vključenih podjetij ali neizpolnjevanja nekaterih pogojev v zvezi z njihovo pravno obliko. V takšnih primerih – če se Direktiva Sveta 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12) ne uporablja – bo treba obstoj neposrednega ali posrednega prevladujočega vpliva preveriti ob upoštevanju lastništva, finančne udeležbe ali predpisov, ki urejajo delovanje teh podjetij.

(40)

Za koncesije v vodnem sektorju pogosto veljajo posebne in kompleksne ureditve, ki jih je treba natančno upoštevati, saj je voda javna dobrina temeljnega pomena za vse državljane Unije. Zaradi posebnosti teh ureditev je sektor vode upravičeno izključiti iz področja uporabe te direktive. Izključitev se nanaša na koncesije za gradnje in storitve v zvezi z zagotavljanjem ali upravljanjem fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javne storitve v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo pitne vode, ali v zvezi z dobavo pitne vode takšnim omrežjem. Koncesije v zvezi z odstranjevanjem ali čiščenjem odpadnih voda ter projekti vodnega inženirstva, namakanja ali izsuševanja površin (pod pogojem, da količina vode, namenjena za dobavo pitne vode, predstavlja več kot 20 % celotne količine vode, zagotovljene bodisi s temi projekti bodisi z namakalnimi ali drenažnimi napravami) bi morale biti prav tako izključene, če so povezane z izključeno dejavnostjo.

(41)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za koncesije, ki jih podelijo naročniki za omogočanje opravljanja dejavnosti iz Priloge II, če je dejavnost v državi članici, v kateri se opravlja, neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen, in je to ugotovljeno po postopku, ki je v ta namen uveden v Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13). Zato je primerno obdržati postopek, ki se uporablja za vse sektorje iz te direktive ali njihove dele in ki bo omogočal upoštevanje učinkov sedanjega ali prihodnjega odpiranja konkurenci. Takšen postopek bi moral zagotoviti pravno varnost za zadevne subjekte in ustrezen postopek odločanja ter v kratkem roku zagotoviti enotno uporabo prava Unije na tem področju. Zaradi pravne varnosti bi bilo treba pojasniti, da se vse odločbe, ki so bile sprejete na podlagi člena 30 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) pred začetkom veljavnosti te direktive, uporabljajo še naprej.

(42)

Ta direktiva, ki je naslovljena na države članice, se ne uporablja za koncesije, ki jih podeljujejo mednarodne organizacije v svojem imenu in za svoj račun. Vendar je treba pojasniti, v kakšnem obsegu bi bilo treba to direktivo uporabljati za podeljevanje koncesij, ki ga urejajo posebna mednarodna pravila.

(43)

Pri podeljevanju koncesij za nekatere avdiovizualne in radijske medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev, bi moralo biti dopuščeno, da se upoštevajo vidiki kulturnega ali družbenega pomena, zaradi katerih je uporaba pravil o podeljevanju koncesij neustrezna. Zaradi tega je treba uveljaviti izjemo za koncesije za storitve, ki jih podeljujejo sami ponudniki medijskih storitev, pri nakupu, pripravi, produkciji ali koprodukciji standardnih programov in drugih pripravljalnih storitev, kot so tiste v zvezi s scenariji ali umetniškimi uprizoritvami, ki so potrebne za pripravo programa. Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi bilo treba to izjemo uporabljati za radiodifuzijske medijske storitve ter za storitve na zahtevo (nelinearne storitve). Vendar se ta izključitev ne bi smela uporabljati za nabavo tehnične opreme, potrebne za produkcijo, koprodukcijo in oddajanje teh programov.

(44)

Ta direktiva ne posega v pristojnost držav članic glede financiranja storitev javne radiotelevizije, če je tako financiranje odobreno radiotelevizijskim zavodom za opravljanje javne službe, kakor jo naloži, opredeli in organizira vsaka država članica v skladu s Protokolom (št. 29) o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah, ki je priložen PDEU in PEU.

(45)

Obstaja precejšnja pravna negotovost glede vprašanja, v kolikšni meri bi bilo treba pogodbe, sklenjene med osebami v javnem sektorju, zajeti v pravila o koncesijah. Države članice in celo javni naročniki ali naročniki zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagajo različno. Zato je treba pojasniti, v katerih primerih se za pogodbe, sklenjene v javnem sektorju, ne uporabljajo pravila, določena v tej direktivi. Taka pojasnitev bi morala temeljiti na načelih iz zadevne sodne prakse Sodišča Evropske unije. Dejstvo, da sta obe pogodbeni stranki tudi javna organa, samo po sebi ne izključuje uporabe pravil, določenih v tej direktivi. Vendar pa uporaba pravil, določenih v tej direktivi, ne bi smela posegati v svobodo javnih organov, da naloge na področju javnih storitev, za katere so pristojni, izvajajo z uporabo lastnih virov, kar zajema tudi možnost sodelovanja z drugimi javnimi organi. Zagotoviti bi bilo treba, da nobeno izvzeto javno-javno sodelovanje ne izkrivlja konkurence glede na zasebne gospodarske subjekte, kolikor zasebnemu izvajalcu storitev zagotavlja prednost pred tekmeci.

(46)

Za koncesije, podeljene odvisnim pravnim osebam, se postopki iz te direktive ne bi smeli uporabljati, če javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1) obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe, pod pogojem, da odvisna pravna oseba več kot 80 % svojih dejavnosti izvaja za izpolnitev nalog, ki ji jih je zaupal javni naročnik ali naročnik, ki jo obvladuje, ali so ji jih zaupale druge pravne osebe, ki jih ta javni naročnik ali naročnik obvladuje, ne glede na to, kdo je upravičenec za izvajanje pogodbe. Izvzetje ne bi smelo veljati za primere, ko je zasebni gospodarski subjekt neposredno udeležen v kapitalu odvisne pravne osebe, saj bi v takih okoliščinah zasebni gospodarski subjekt s kapitalsko udeležbo v odvisni pravni osebi s podelitvijo koncesije brez konkurenčnega postopka imel neupravičeno prednost pred tekmeci. Vendar pa glede na posebne značilnosti javnih organov z obveznim članstvom, kot so organizacije, pristojne za upravljanje ali izvajanje nekaterih javnih storitev, to ne bi smelo veljati v primerih, ko je udeležba določenih zasebnih gospodarskih subjektov v kapitalu odvisne pravne osebe obvezna na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladne s Pogodbama, pod pogojem, da takšna udeležba ni obvladujoča in zaviralna ter da ne vpliva odločilno na odločitve odvisne pravne osebe.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da je odločilen dejavnik zgolj neposredna udeležba zasebnega kapitala v odvisni pravni osebi. Če je v javnem naročniku ali naročniku, ki obvladuje pravno osebo, oziroma v javnih naročnikih ali naročnikih, ki obvladujejo pravno osebo, udeležen zasebni kapital, to ne onemogoča oddaje javnih naročil odvisni pravni osebi brez uporabe postopkov iz te direktive, saj takšna udeležba ne izkrivlja konkurence med zasebnimi gospodarskimi subjekti. Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali imeti javni naročniki ali naročniki, kot so osebe javnega prava, v katerih je lahko udeležen zasebni kapital, možnost uveljavljati izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja. Če so izpolnjeni vsi drugi pogoji za horizontalno sodelovanje, bi izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja tako moralo zajeti tudi take javne naročnike ali naročnike, če je pogodba sklenjena izključno med javnimi naročniki ali naročniki.

(47)

Javni naročniki ali naročniki iz točke (a) člena 7(1) bi se lahko odločili, da bodo prek sodelovanja skupaj izvajali svoje javne storitve, ne da bi morali uporabljati kakršno koli določeno pravno obliko. Takšno sodelovanje bi lahko zajemalo vse vrste dejavnosti v zvezi z izvajanjem storitev in odgovornosti, ki so bile dodeljene sodelujočim organom ali so jih ti prevzeli, npr. obvezne ali prostovoljne naloge lokalnih ali regionalnih organov ali storitve, ki jih določenim organom nalaga javno pravo. Storitve, ki jih izvajajo različni sodelujoči organi ali subjekti, niso nujno enake, lahko pa se tudi dopolnjujejo. Ta direktiva, se ne bi smela uporabljati pri pogodbah za skupno opravljanje javnih storitev, če so sklenjene izključno med javnimi naročniki ali naročniki, če se pri tem sodelovanju upoštevajo le vidiki javnega interesa in če noben zasebni izvajalec storitev nima prednosti pred svojimi tekmeci.

Da bi izpolnili te pogoje, bi moralo sodelovanje temeljiti na konceptu sodelovanja. Tako sodelovanje ne pomeni, da morajo vsi sodelujoči organi izvajati glavne pogodbene obveznosti, če se zavežejo, da bodo prispevali k skupnemu izvajanju zadevne javne storitve. Poleg tega bi bilo treba pri sodelovanju, kakor tudi pri vsakršnih finančnih transferjih med sodelujočimi javnimi naročniki, upoštevati le vidike javnega interesa.

(48)

V nekaterih primerih pravna oseba v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava deluje kot podporna ali tehnična služba določenega javnega naročnika ali naročnika ter mora izvajati navodila, ki ji jih da zadevni javni naročnik ali naročnik, in tako nima vpliva na plačilo za svoje delo. Tako popolnoma upravno razmerje zaradi nepogodbenega značaja ne bi smelo spadati v področje uporabe postopkov za podelitev koncesije.

(49)

Pojasniti bi bilo treba, da bi morali pojem „gospodarski subjekt“ razlagati dovolj široko, da bi zajemal katero koli osebo in/ali subjekt, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj, dobavo blaga ali opravljanje storitev, ne glede na to, v kakšni pravni obliki se ta oseba in/ali subjekt odloči delovati. Pojem „gospodarski subjekt“ bi torej moral zajemati podjetja, podružnice, hčerinske družbe, partnerstva, zadruge, družbe z omejeno odgovornostjo, javne ali zasebne univerze in druge oblike subjektov, ne glede na to, ali gre za „pravne osebe“ v vseh okoliščinah.

(50)

Za zagotovitev ustreznega oglaševanja koncesij za gradnje in storitve, enake ali višje od določene mejne vrednosti, ki jih podelijo naročniki in javni naročniki, je treba pred podelitvijo takih koncesij obvezno objaviti obvestilo o koncesiji v Uradnem listu Evropske unije.

(51)

Zaradi negativnih učinkov na konkurenco bi bilo treba podeljevanje koncesij brez predhodne objave dopustiti samo v zelo izjemnih okoliščinah. Ta izjema bi morala biti omejena na primere, ko je že od začetka jasno, da objava ne bi prispevala k večji konkurenci, zlasti ker lahko koncesijo objektivno izvede samo en gospodarski subjekt. Nezmožnosti podelitve koncesije drugemu gospodarskemu subjektu ne bi smel ustvariti sam javni naročnik ali naročnik zaradi prihodnjega postopka podelitve. Poleg tega bi bilo treba temeljito preučiti, ali obstajajo ustrezne nadomestne rešitve.

(52)

Za preprečevanje zapiranja trga in omejevanja konkurence bi bilo treba omejiti trajanje koncesije. Koncesije z zelo dolgim obdobjem trajanja lahko prav tako povzročijo zapiranje trga ter posledično ovirajo prosti pretok storitev in svobodo ustanavljanja. Vendar je lahko takšno obdobje trajanja upravičeno, če je potrebno, da se lahko koncesionarju povrnejo naložbe, načrtovane za izvedbo koncesije, ter da vloženi kapital prinese dobiček. Pri koncesijah z obdobjem trajanja, daljšim od petih let, bi bilo zato treba trajanje omejiti na obdobje, v katerem lahko koncesionar upravičeno pričakuje, da se mu bo pod običajnimi pogoji delovanja povrnila naložba, opravljena za izvajanje gradenj in storitev, in bo vloženi kapital prinesel dobiček, pri čemer se upoštevajo določeni pogodbeni cilji, k doseganju katerih se zaveže koncesionar pri izpolnjevanju zahtev, nanašajočih se na primer na kakovost ali ceno za uporabnike. Ocena bi morala biti veljavna v trenutku podelitve koncesije. Vključuje lahko začetne in poznejše naložbe, za katere se šteje, da so potrebne pri izvajanju koncesije, zlasti stroške za infrastrukturo, avtorske pravice, patente, opremo, logistiko, zaposlovanje in usposabljanje osebja ter začetne stroške. Najdaljše obdobje trajanja koncesije bi moralo biti navedeno v koncesijski dokumentaciji, razen če je trajanje eno od meril za podelitev pogodbe. Javni naročniki in naročniki bi lahko vedno podelili koncesijo za obdobje, ki je krajše od obdobja, potrebnega za povrnitev naložb, pod pogojem, da zaradi s tem povezanega nadomestila ni odpravljeno operativno tveganje.

(53)

Iz popolne uporabe te direktive je primerno izključiti samo storitve z omejeno čezmejno razsežnostjo, kot so nekatere socialne, zdravstvene ali izobraževalne storitve. Te storitve se opravljajo v posebnem okviru, ki se med državami članicami zaradi različne kulturne tradicije zelo razlikuje. Za koncesije za te storitve bi bilo zato treba določiti posebno ureditev ter pri tem upoštevati, da se urejajo na novo. Zadostno obveščenost morebitnih ponudnikov o poslovnih priložnostih ter vseh zainteresiranih oseb o številu in vrsti podeljenih koncesij zagotavlja obveznost objave predhodnega informativnega obvestila in obvestila o podelitvi koncesije, katere vrednost je enaka mejni vrednosti iz te direktive ali večja. Poleg tega bi morale države članice uvesti ustrezne ukrepe za podeljevanje koncesijskih pogodb za te storitve, s katerimi bi morale zagotoviti skladnost z načeloma transparentnosti in enake obravnave gospodarskih subjektov ter javnim naročnikom in naročnikom omogočiti, da upoštevajo posebnosti zadevnih storitev. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko javni naročniki in naročniki upoštevajo potrebo po zagotovitvi inovativnosti ter, v skladu s členom 14 PDEU in protokolom št. 26, visoke ravni kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enake obravnave ter spodbujanja splošnega dostopa in pravic uporabnikov.

(54)

Zaradi pomembnosti kulturnega okvira in občutljivosti teh storitev bi bilo treba državam članicam zagotoviti dovolj proste presoje, da lahko organizirajo izbor ponudnikov storitev tako, kot je po njihovem mnenju najustrezneje. Ta direktiva državam članicam ne preprečujejo, da bi pri izboru ponudnikov storitev uporabljale posebna merila za kakovost, kot so merila iz prostovoljnega evropskega okvira kakovosti za socialne storitve, ki ga je pripravil Odbor Evropske unije za socialno zaščito. Države članice in/ali javni organi lahko te storitve še naprej opravljajo sami ali socialne storitve organizirajo tako, da ne sklenejo koncesijskih pogodb, na primer samo s financiranjem takih storitev ali podelitvijo licenc oziroma dovoljenj vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih predhodno določi javni naročnik ali naročnik, brez omejitev ali kvot, če tak sistem zagotavlja ustrezno oglaševanje ter upošteva načeli transparentnosti in nediskriminacije.

(55)

Zaradi ustrezne vključitve okoljskih in socialnih zahtev ter zahtev s področja dela v postopke podeljevanja koncesij je nadvse pomembno, da države članice in javni naročniki ali naročniki sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev skladnosti z obveznostmi s področja okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki veljajo na kraju izvajanja gradenj ali opravljanja storitev in izhajajo iz zakonov ali drugih predpisov na nacionalni ravni in na ravni Unije, pa tudi iz kolektivnih pogodb, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije. Pri izvajanju koncesije bi bilo treba upoštevati tudi obveznosti na podlagi mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale vse države članice in so navedeni v tej direktivi. Vendar pa navedeno nikakor ne bi smelo preprečevati uporabe za delavce ugodnejših pogojev zaposlitve. Ustrezne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z osnovnimi načeli prava Unije, zlasti da se zagotovi enaka obravnava. Takšne ustrezne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (15) in na način, ki zagotavlja enako obravnavo in ni neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov in delavcev iz drugih držav članic.

(56)

Treba bi bilo šteti, da se storitve zagotavljajo na kraju, na katerem se izvede značilna izpolnitev. Če se storitve zagotavljajo na daljavo, kot na primer storitve klicnih centrov, bi bilo treba šteti, da se zagotavljajo na kraju, na katerem se storitve izvajajo, ne glede na kraje in države članice, ki so jim storitve namenjene.

(57)

Zadevne obveznosti bi se lahko odražale v klavzulah o koncesijah. V koncesije bi moralo biti prav tako mogoče vključiti klavzule za zagotavljanje upoštevanja kolektivnih pogodb v skladu s pravom Unije. Neizpolnjevanje zadevnih obveznosti je mogoče šteti za hudo kršitev zadevnega gospodarskega subjekta, zaradi katere je lahko ta gospodarski subjekt izključen iz postopka podelitve koncesije.

(58)

Upoštevanje omenjenih določb okoljskega, socialnega in delovnega prava bi bilo treba spremljati v zadevnih fazah postopka podelitve koncesije, tj. pri uporabi splošnih načel, ki urejajo izbor udeležencev in oddajo pogodb, ter pri uporabi meril za izključitev.

(59)

Nobena določba v tej direktivi ne bi smela preprečiti uvedbe ali uveljavitve ukrepov, potrebnih za varovanje javnega reda, javne morale, javne varnosti, zdravja, življenja ljudi in živali, ohranitve rastlinskega življenja, ali drugih okoljskih ukrepov, zlasti zaradi trajnostnega razvoja, če so ti ukrepi v skladu s PDEU.

(60)

Da bi med izvajanjem postopka zagotovili zaupnost, javni naročniki in naročniki ter gospodarski subjekti ne bi smeli razkriti informacij, ki so označene kot zaupne. V primeru neupoštevanja te obveznosti bi morale biti uvedene ustrezne sankcije, kakor in kolikor so določene po civilnem ali upravnem pravu držav članic.

(61)

Države članice bi morale zaradi preprečevanja goljufij, favoriziranja, korupcije in nasprotij interesov sprejeti ustrezna pravila, s katerimi bi zagotovile transparentnost postopka podeljevanja koncesij ter enako obravnavo vseh kandidatov in ponudnikov. S takšnimi ukrepi bi morali zlasti odpraviti nasprotje interesov in druge resne nepravilnosti.

(62)

Javni naročniki in naročniki bi morali biti obvezani, da upoštevajo minimalni rok za prejem vlog in ponudb, tako da jih bodo lahko oddali vsi zainteresirani gospodarski subjekti.

(63)

Izbira sorazmernih, nediskriminatornih in poštenih pogojev za sodelovanje gospodarskih subjektov in njihova uporaba sta bistveni za dejanski dostop subjektov do gospodarskih priložnosti, ki jih nudijo koncesije. Zlasti možnost, da lahko kandidat uporabi tudi zmogljivosti drugih subjektov, je lahko odločilna za sodelovanje MSP. Zato je primerno določiti, da bi se morali pogoji za sodelovanje nanašati izključno na strokovno in tehnično sposobnost ter na finančni in ekonomski položaj gospodarskih subjektov in biti povezani s predmetom pogodbe, da bi jih bilo treba objaviti v obvestilu o koncesiji in da gospodarskemu subjektu, razen v izjemnih okoliščinah, ne smejo preprečiti, da bi uporabil zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno razmerje med njim in temi subjekti, če gospodarski subjekt javnemu naročniku ali naročniku dokaže, da bo imel na voljo potrebna sredstva.

(64)

Poleg tega bi bilo treba javnim naročnikom ali naročnikom zaradi boljše vključitve socialnih in okoljskih vidikov v postopke podeljevanja koncesij omogočiti, da uporabljajo merila za podelitev ali pogoje za izvajanje koncesij v zvezi z gradnjami ali storitvami, ki jih je treba zagotoviti v okviru koncesijske pogodbe, in sicer v vseh pogledih in fazah njihove življenjske dobe, od pridobivanja surovin za proizvod do faze njegove odstranitve, vključno z dejavniki, povezanimi z določenim postopkom proizvodnje, dobave ali trgovanja s temi gradnjami ali storitvami ali določenimi postopki v poznejši fazi njihove življenjske dobe, tudi če ti dejavniki fizično niso del njih. Merila in pogoji v zvezi s takim postopkom proizvodnje ali dobave so na primer, da se storitve, ki so predmet koncesije, zagotavljajo z uporabo energetsko učinkovitih naprav. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije to zajema tudi merila za podelitev ali pogoje za izvajanje koncesije, ki zadevajo uporabo proizvodov pravične trgovine med izvajanjem koncesije, ki jo je treba podeliti. Merila in pogoji, ki zadevajo trgovanje in njegove pogoje, se lahko na primer nanašajo na zahtevo, da se podizvajalcem plačata minimalna cena in cenovna premija. Pogoji za izvajanje koncesije, ki se nanašajo na okoljske vidike, lahko na primer vključujejo zmanjševanje količine odpadkov ali učinkovitost virov.

(65)

Merila za podelitev ali pogoje za izvajanje koncesij, ki zadevajo socialne vidike proizvodnega postopka, bi bilo treba uporabljati v skladu z Direktivo 96/71/ES, kakor jo razlaga Sodišče Evropske unije, ter jih ne bi smeli izbrati ali uporabljati na način, ki je neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov iz drugih držav članic ali tretjih držav, ki so pogodbenice Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA) ali sporazumov o prosti trgovini, katerih pogodbenica je Unija. Zato bi morale zahteve v zvezi z osnovnimi delovnimi pogoji, ki jih ureja Direktiva 96/71/ES, npr. minimalnimi plačami, ostati na ravni, ki jo določajo nacionalna zakonodaja ali kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo v skladu s pravom Unije v okviru navedene direktive. Pogoji za izvajanje koncesij so lahko namenjeni tudi boljšemu izvajanju ukrepov za spodbujanje enakosti žensk in moških pri delu, večji udeležbi žensk na trgu dela in usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, varstvu okolja ali dobremu počutju živali, vsebinski skladnosti s temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela (MOD) ter zaposlovanju večjega števila prikrajšanih oseb, kot je potrebno v skladu z nacionalno zakonodajo.

(66)

Ukrepi, namenjeni varovanju zdravja osebja, vključenega v postopek izvajanja koncesije, spodbujanju družbenega vključevanja prikrajšanih oseb ali pripadnikov ranljivih skupin med osebami, zadolženimi za izvajanje koncesije, ali usposabljanju na področju spretnosti, zahtevanih za zadevno koncesijo, so tudi lahko predmet meril za podelitev ali pogojev za izvajanje koncesije, če zadevajo gradnje ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu s koncesijo. Taka merila ali pogoji lahko na primer zadevajo zaposlovanje dolgotrajno brezposelnih ali izvajanje ukrepov usposabljanja brezposelnih ali mladih med izvajanjem koncesije, ki bo podeljena. Javni naročniki lahko v tehničnih specifikacijah navedejo take socialne zahteve, ki so neposredno značilne za zadevni proizvod ali storitev, npr. dostopnost za invalidne osebe ali oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom.

(67)

Tehnične in funkcionalne zahteve, ki jih pripravijo javni naročniki in naročniki, morajo omogočati odprtost koncesij konkurenci. V teh zahtevah bi morale biti opredeljene zahtevane značilnosti gradenj in/ali storitev, zajetih v koncesiji, v njih pa je lahko naveden določen postopek proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj ali storitev, pod pogojem, da so povezane s predmetom koncesije ter sorazmerne z njeno vrednostjo in cilji. V določenem postopku proizvodnje so lahko vključene zahteve v zvezi z dostopnostjo za invalidne osebe ali stopnjami okoljske učinkovitosti. Te tehnične in funkcionalne zahteve bi morale biti vključene v koncesijsko dokumentacijo ter ustrezati načeloma enake obravnave in transparentnosti. Sestaviti bi jih bilo treba tako, da se prepreči umetno omejevanje konkurence, zlasti z zahtevami, ki dajejo prednost določenemu gospodarskemu subjektu, ker navajajo ključne značilnosti blaga, storitev ali gradenj, ki jih ta gospodarski subjekt navadno zagotavlja. Vsekakor bi morali javni naročniki ali naročniki upoštevati ponudbe za gradnje in/ali storitve, vključno z blagom, povezanim s takšnimi gradnjami in storitvami, ki enako izpolnjujejo zahtevane značilnosti.

(68)

Koncesije so ponavadi dolgoročni, kompleksni dogovori, pri katerih koncesionar prevzame odgovornosti in tveganja, ki jih imajo navadno javni naročniki in naročniki ter so običajno v njihovi pristojnosti. Zato bi moralo biti javnim naročnikom in naročnikom dovoljeno, da ob upoštevanju te direktive ter načel transparentnosti in enake obravnave ohranijo določeno prožnost pri določitvi in organizaciji postopka izbire koncesionarja. Vendar je zaradi zagotovitve enake obravnave in transparentnosti med celotnim postopkom podelitve primerno določiti osnovna jamstva za postopek podelitve, med drugim za obveščanje o vrsti in obsegu koncesije, omejitev števila kandidatov, pošiljanje informacij kandidatom in ponudnikom ter razpoložljivost ustreznih evidenc. Treba je tudi določiti, da ni dovoljeno odstopati od prvotnih določil obvestila o koncesiji, da se prepreči nepravično obravnavanje morebitnih kandidatov.

(69)

Koncesije ne bi smele biti podeljene gospodarskim subjektom, ki so sodelovali v hudodelski združbi ali bili spoznani za krive korupcije, goljufije v škodo finančnih interesov Unije, terorističnih kaznivih dejanj, pranja denarja, financiranja terorizma ali trgovine z ljudmi. Državam članicam pa bi bilo treba v izjemnih primerih omogočiti odstopanje od teh obveznih izključitev, če je podelitev pogodbe neizogibna zaradi pomembnejših zahtev v splošnem interesu. Tudi neplačevanje davkov ali prispevkov za socialno varnost bi bilo treba sankcionirati z obvezno izključitvijo na ravni Unije.

(70)

Poleg tega bi bilo treba javnim naročnikom in naročnikom omogočiti tudi, da izključijo gospodarske subjekte, ki so se izkazali za nezanesljive, npr. zaradi hujših ali ponavljajočih se kršitev okoljskih ali socialnih obveznosti, vključno s pravili o dostopnosti za invalidne osebe, ali drugih hujših kršitev poklicnih pravil, kot so kršitve pravil konkurence ali pravic intelektualne lastnine. Pojasniti bi bilo treba, da se v primeru hujše kršitve poklicnih pravil lahko omaje integriteta gospodarskega subjekta, s čimer gospodarski subjekt postane neustrezen za podelitev koncesijske pogodbe, ne glede na to, ali ima sicer tehnične in ekonomske zmogljivosti za izvedbo pogodbe. Javni naročniki in naročniki bi morali prav tako imeti možnost domnevati, da je prišlo do hujših kršitev poklicnih pravil, če lahko pred končno in zavezujočo odločitvijo o obstoju razlogov za obvezno izključitev na kakršen koli ustrezen način dokažejo, da je gospodarski subjekt kršil svoje obveznosti, tudi obveznost plačevanja davkov ali prispevkov za socialno varnost, razen če nacionalno pravo ne določa drugače, pri čemer pa je treba upoštevati, da bodo odgovorni za posledice morebitne napačne odločitve. Javni naročniki in naročniki bi morali imeti tudi možnost izključitve kandidatov ali ponudnikov, če so se pri izvajanju prejšnjih koncesij ali drugih pogodb, sklenjenih z javnimi naročniki ali naročniki, pokazale večje pomanjkljivosti glede ključnih zahtev, na primer nezmožnost dobave ali izvedbe, velike pomanjkljivosti dobavljenega proizvoda ali opravljene storitve, zaradi katerih je bila neuporabna za predvideni namen, ali neustrezno ravnanje, ki povzroča resne dvome o zanesljivosti gospodarskega subjekta. V nacionalnem pravu bi moralo biti določeno najdaljše trajanje take izključitve.

(71)

Dopustiti pa bi bilo treba možnost, da gospodarski subjekti sprejmejo ukrepe za zagotavljanje ustreznosti, katerih namen je odprava posledic kaznivih dejanj ali kršitev ter učinkovito preprečevanje nadaljnjih primerov neustreznega ravnanja. Med temi ukrepi so lahko zlasti ukrepi v zvezi z osebjem in organizacijo, na primer prekinitev vseh stikov z osebami ali organizacijami, vpletenimi v kršitve, ustrezni ukrepi za reorganizacijo osebja, uvedba sistemov poročanja in nadzora, oblikovanje strukture notranje revizije za spremljanje skladnosti in sprejetje pravil o notranji odgovornosti in odškodninah. Če taki ukrepi zagotovijo dovolj jamstev, zadevni gospodarski subjekt ne bi smel biti več izključen zgolj zaradi teh razlogov. Gospodarskim subjektom bi bilo treba omogočiti, da zahtevajo preučitev ukrepov za zagotavljanje ustreznosti, ki so jih sprejeli, da bi lahko sodelovali v postopku podelitve koncesije. Vendar bi morale natančne postopkovne in materialne pogoje za uporabo v teh primerih določiti države članice. Zlasti bi se lahko same odločile, ali naj ustrezne ocene opravijo posamezni javni naročniki ali naročniki sami, ali pa za to nalogo pooblastijo druge organe na centralni ali decentralizirani ravni.

(72)

Pomembno je, da pristojni nacionalni organi, kot so na primer delovne inšpekcije ali agencije za varstvo okolja, z ustreznimi ukrepi v okviru svoje odgovornosti in pristojnosti zagotovijo, da podizvajalci upoštevajo veljavne obveznosti iz okoljskega, socialnega in delovnega prava, določene v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, naštetih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije. Zagotoviti je treba tudi določeno transparentnost v podizvajalski verigi, saj so na ta način javni naročniki in naročniki obveščeni o tem, kdo je prisoten na gradbiščih, na katerih se izvaja gradnja zanje, ali katera podjetja opravljajo storitve v stavbah, na infrastrukturi ali območjih, kot so mestne hiše, občinske šole, športni objekti, pristanišča ali avtoceste, za katera so javni naročniki odgovorni ali ki so pod njihovim nadzorom. Pojasniti bi bilo treba, da je za posredovanje zahtevanih informacij v vsakem primeru odgovoren koncesionar, bodisi na podlagi posebnih klavzul, ki jih bo vsak javni naročnik ali naročnik moral vključiti v vse postopke podelitve, bodisi na podlagi obveznosti, ki jih bodo države članice naložile koncesionarjem v obliki splošno veljavnih določb.

Pojasniti bi morali tudi, da bi bilo treba pogoje, povezane z zagotavljanjem upoštevanja veljavnih obveznosti s področij okoljskega, socialnega in delovnega prava, določenih v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, naštetih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije, uporabiti vedno, kadar nacionalno pravo države članice določa mehanizem solidarne odgovornosti med podizvajalci in koncesionarjem. Poleg tega bi bilo treba izrecno navesti, da gredo države članice lahko še dlje, na primer tako, da razširijo obveznosti glede transparentnosti ali da javnim naročnikom ali naročnikom omogočijo oziroma od njih zahtevajo, da preverijo, da podizvajalci niso v nobeni od situacij, ki bi utemeljevala izključitev gospodarskih subjektov. Če se taki ukrepi uporabljajo za podizvajalce, bi bilo treba zagotoviti skladnost z določbami, ki se uporabljajo za koncesionarja; obstoj obveznih razlogov za izključitev bi tako pomenil, da mora koncesionar zamenjati zadevnega podizvajalca. Če se pri takem preverjanju izkaže, da obstajajo neobvezni razlogi za izključitev, bi bilo treba pojasniti, da lahko javni naročniki ali naročniki zahtevajo zamenjavo. Izrecno pa bi bilo treba navesti tudi, da so javni naročniki ali naročniki lahko primorani zahtevati zamenjavo zadevnega podizvajalca, če bi bila v takih primerih obvezna izključitev koncesionarja. Prav tako bi bilo treba izrecno določiti, da lahko države članice v nacionalnem pravu še naprej določajo strožja pravila glede odgovornosti.

(73)

Javni naročniki ali naročniki bi morali ponudbe oceniti na podlagi enega ali več meril za podelitev. Merila za podelitev koncesij bi morala biti vedno skladna z nekaterimi splošnimi standardi, tako da bosta zagotovljeni transparentnost in enaka obravnava. Ti standardi se lahko nanašajo na dejavnike, ki niso zgolj gospodarski, temveč vplivajo na vrednost ponudbe z vidika javnega naročnika ali naročnika in mu omogočajo določitev skupne gospodarske koristi za javnega naročnika ali naročnika. Vsi morebitni kandidati ali ponudniki bi morali biti vnaprej seznanjeni z merili, ki bi morala biti povezana s predmetom pogodbe, javnemu naročniku ali naročniku pa ne bi smela zagotavljati neomejene svobodne izbire. Dopuščati bi morala učinkovito konkurenco ter vključevati zahteve, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki. Merila za podelitev lahko med drugim vključujejo okoljska ali socialna merila ali merila v zvezi z inovativnostjo. Javni naročniki ali naročniki bi morali tudi navesti merila za podelitev v padajočem zaporedju glede na pomembnost, da bi zagotovili enako obravnavo morebitnih ponudnikov, s tem ko bi jim omogočili seznanitev z vsemi elementi, ki jih morajo upoštevati pri pripravi ponudbe.

Če javni naročnik ali naročnik prejme ponudbo, v kateri je predlagana inovativna rešitev z izjemno funkcionalno učinkovitostjo, ki je skrben javni naročnik ali naročnik ni mogel predvideti, lahko javni naročnik ali naročnik izjemoma spremeni vrstni red meril za podelitev in tako upošteva nove možnosti, ki jih ponuja ta inovativna rešitev, pod pogojem, da takšna sprememba zagotavlja enako obravnavo vseh dejanskih ali morebitnih ponudnikov z izdajo novega povabila k oddaji ponudb ali po potrebi z objavo novega obvestila o koncesiji.

(74)

Z elektronskimi informacijskimi in komunikacijskimi sredstvi se lahko zelo poenostavi objava koncesij ter povečajo učinkovitost, hitrost in transparentnost postopkov podeljevanja koncesij. Postala bi lahko standardna sredstva sporočanja in izmenjave informacij v postopkih podeljevanja koncesij, saj znatno povečujejo možnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v postopkih podeljevanja koncesij na celotnem notranjem trgu.

(75)

Pri koncesijskih pogodbah gre običajno za dolgoročne in kompleksne tehnične in finančne dogovore, med veljavnostjo katerih se razmere spreminjajo. Zato je treba pojasniti pogoje, pod katerimi je treba zaradi spremenjene koncesije med njenim izvajanjem izvesti nov postopek podelitve koncesije, pri čemer je treba upoštevati zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije. Nov postopek podelitve koncesije se zahteva v primeru bistvenih sprememb prvotne koncesije, zlasti glede obsega in vsebine vzajemnih pravic ter obveznosti pogodbenih strank, vključno s porazdelitvijo pravic intelektualne lastnine. Take spremembe kažejo, da se nameravajo pogodbene stranke ponovno pogajati o ključnih določilih ali pogojih te koncesije. To velja zlasti, če bi spremenjeni pogoji, v primeru da bi veljali že za prvotni postopek, vplivali na rezultat postopka. Spremembe koncesije, zaradi katerih se le malo spremeni vrednost pogodbe do določene ravni vrednosti, bi morale biti vedno možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek podelitve koncesije. Zato in zaradi pravne varnosti bi bilo treba v tej direktivi določiti mejne vrednosti „de minimis“, pod katerimi nov postopek podelitve ni potreben. Spremembe koncesije nad temi mejnimi vrednostmi bi morale biti možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek podelitve koncesije, če so takšne spremembe v skladu z določenimi pogoji. To bi na primer lahko bilo v primeru sprememb – če so takšne spremembe v skladu z ustreznimi pogoji iz te direktive – ki so potrebne zaradi upoštevanja zahtev javnih naročnikov ali naročnikov, v zvezi z varnostnimi zahtevami in ob upoštevanju posebnosti določenih dejavnosti, kot je na primer upravljanje gorskih športnih in turističnih objektov, če se lahko zakonodaja spremeni zaradi upoštevanja povezanih tveganj.

(76)

Javni naročniki in naročniki so lahko soočeni z zunanjimi okoliščinami, ki jih ob podelitvi koncesije niso mogli predvideti, zlasti če se izvajanje koncesije nanaša na daljše obdobje. V takih primerih je potrebna določena prožnost, da je mogoče koncesijo prilagoditi tem okoliščinam brez novega postopka podelitve. Pojem nepredvidljivih okoliščin se nanaša na okoliščine, ki jih ni bilo mogoče napovedati, čeprav je javni naročnik ali naročnik ustrezno skrbno pripravil prvotno podelitev ter pri tem upošteval razpoložljiva sredstva, vrsto in značilnosti zadevnega projekta, dobro prakso na zadevnem področju in potrebo po zagotovitvi ustreznega razmerja med sredstvi, porabljenimi med pripravo podelitve koncesije, in njeno predvideno vrednostjo. Vendar to ne more veljati v primerih, ko se zaradi spremembe spremeni splošna narava koncesije, na primer če se gradnje, ki jih je treba izvesti, ali storitve, ki jih je treba opraviti, nadomestijo z drugimi ali če se bistveno spremeni vrsta koncesije, saj je v takem primeru mogoče predpostaviti hipotetičen vpliv na rezultat. Pri koncesijah, podeljenih za izvajanje dejavnosti, ki ni na seznamu iz Priloge II, povečanje vrednosti, ki ne zahteva novega postopka podeljevanja, ne bi smelo presegati 50 % vrednosti prvotne koncesije. Če je opravljenih več zaporednih sprememb, bi morala ta omejitev veljati za vrednost posamezne spremembe. Te zaporedne spremembe ne bi smele biti namenjene obidu te direktive.

(77)

V skladu z načeloma enake obravnave in transparentnosti se uspešen ponudnik ne bi smel – če je koncesija na primer odpovedana zaradi pomanjkljivega izvajanja – nadomestiti z drugim gospodarskim subjektom brez ponovnega odprtja koncesije konkurenci. Pri uspešnem ponudniku, ki izvaja koncesijo, pa lahko – zlasti če je bila koncesija podeljena skupini gospodarskih subjektov – med izvajanjem koncesije pride do nekaterih strukturnih sprememb, kot so izključno notranje reorganizacije, prevzemi, združitve in pripojitve ali nesolventnost. Zaradi takih strukturnih sprememb ne bi smeli biti samodejno potrebni novi postopki podelitve koncesije, ki jo izvaja zadevni ponudnik.

(78)

Javnim naročnikom in naročnikom bi bilo treba omogočiti, da predvidijo spremembe koncesije s klavzulami o pregledu ali opcijskimi klavzulami, vendar jim take klavzule ne bi smele omogočiti neomejene proste presoje. Zato bi bilo treba v tej direktivi določiti, v kakšnem obsegu je mogoče spremembe predvideti že v prvotni koncesiji. Zato bi bilo treba pojasniti, da lahko dovolj jasno oblikovane klavzule o pregledu ali opcijske klavzule določajo na primer indeksacijo cen ali, denimo, zagotovijo, da je oprema za komunikacijo, ki se dobavi v določenem obdobju, še naprej ustrezna, tudi v primeru spreminjajočih se komunikacijskih protokolov ali drugih tehnoloških sprememb. Z dovolj jasnimi klavzulami bi moralo biti mogoče določiti tudi prilagoditve koncesije, potrebne zaradi tehničnih težav, ki se pojavijo med obratovanjem ali vzdrževanjem. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da bi koncesije lahko na primer zajemale redno vzdrževanje in določale izredna vzdrževalna dela, ki bi lahko postala potrebna za zagotovitev neprekinjenega opravljanja javne storitve.

(79)

Javni naročniki in naročniki so lahko soočeni z razmerami, zaradi katerih so potrebne dodatne gradnje ali storitve. V takih primerih bi morala biti upravičena sprememba prvotne koncesije brez novega postopka podelitve koncesije, če so izpolnjeni pogoji iz te direktive.

(80)

Včasih so javni naročniki in naročniki soočeni z razmerami, zaradi katerih morajo predčasno odpovedati koncesijo, da bi izpolnili obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije na področju koncesij. Države članice bi morale zato zagotoviti, da imajo javni naročniki in naročniki možnost, da pod pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, odpovejo koncesijo med njeno veljavnostjo, če to zahteva pravo Unije.

(81)

Da se zagotovita ustrezno sodno varstvo kandidatov in ponudnikov v postopkih podelitve koncesij ter učinkovito uveljavljanje te direktive in načel PDEU, bi bilo treba Direktivo Sveta 89/665/EGS (16) ter Direktivo Sveta 92/13/EGS (17) uporabljati tudi za koncesije za storitve in koncesije za gradnje, ki jih podelijo javni naročniki in naročniki. Direktivi 89/665/EGS in 92/13/EGS bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(82)

Obdelavo osebnih podatkov v skladu s to direktivo bi morala urejati Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (18).

(83)

Države članice morajo dosledno in sistematično spremljati izvajanje in delovanje pravil o podeljevanju koncesijskih pogodb, da se zagotovi učinkovita in enotna uporaba prava Unije.

(84)

Komisija bi morala preučiti ekonomske učinke, ki jih ima uporaba mejnih vrednosti, določenih v tej direktivi, na notranji trg, zlasti glede dejavnikov, kot so čezmejno podeljevanje pogodb, udeležba MSP in transakcijski stroški, ter ekonomske učinke izključitve, določene v členu 12, ob upoštevanju posebnih struktur v vodnem sektorju. Komisija bi morala o tem poročati Evropskemu parlamentu in Svetu do 18. aprila 2019. V skladu s členom XXIV(7) Sporazuma GPA se bodo nadaljnja pogajanja o njem začela tri leta po začetku njegove veljavnosti, nato pa bodo potekala v rednih presledkih. Pri tem bi bilo treba v okviru pogajanj na podlagi Sporazuma GPA preučiti ustreznost ravni mejnih vrednosti, pri čemer se upošteva vpliv inflacije in transakcijskih stroškov. Kjer je to mogoče in ustrezno, Komisija presodi, ali bi v naslednjem krogu pogajanj predlagala zvišanje mejnih vrednosti, ki se uporabljajo v skladu s Sporazumom GPA. Pri spremembi mejnih vrednosti bi moral poročilu Komisije po potrebi slediti zakonodajni predlog o spremembi mejne vrednosti iz te direktive.

(85)

Za prilagoditev hitremu tehničnemu, ekonomskemu in regulativnemu razvoju bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s pregledom seznama aktov iz Priloge III, pregledom postopkov za metode izračunavnja v zvezi z mejno vrednostjo ter redno revidiranje mejne vrednosti same, spreminjanjem sklicevanj na nomenklaturo CPV ter prilagajanje aktov iz Priloge X. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(86)

Za zagotovitev enotnih pogojev v zvezi s postopkom priprave in pošiljanja obvestil ter pošiljanja in objavljanja podatkov iz prilog V, VII in VIII bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (19). Za sprejetje izvedbenih aktov, ki nimajo nobenega finančnega učinka niti ne vplivajo na vrsto in obseg obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, bi se moral uporabiti svetovalni postopek. Nasprotno, ti akti imajo samo upravni namen in naj bi omogočali lažjo uporabo pravil iz te direktive.

(87)

Ker cilja te direktive, in sicer uskladiti zakone in druge predpise držav članic, ki se uporabljajo za nekatere koncesijske postopke, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lahko ta cilj zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(88)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 so se države članice zavezale, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takih dokumentov v primeru te direktive upravičena –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I:

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE, NAČELA IN OPREDELITEV POJMOV

POGLAVJE I:

Področje uporabe, splošna načela in opredelitev pojmov

ODDELEK I:

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE, SPLOŠNA NAČELA, OPREDELITEV POJMOV IN MEJNA VREDNOST

Člen 1:

Predmet urejanja in področje uporabe

Člen 2:

Načelo samostojnega upravljanja s strani javnih organov

Člen 3:

Načela enake obravnave, nediskriminacije in transparentnosti

Člen 4:

Možnost, da države članice same opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena

Člen 5:

Opredelitev pojmov

Člen 6:

Javni naročniki

Člen 7:

Naročniki

Člen 8:

Mejna vrednost in metode za izračun ocenjene vrednosti koncesij

Člen 9:

Revizija mejne vrednosti

ODDELEK II:

IZKLJUČITVE

Člen 10:

Izključitve, ki se uporabljajo za koncesije, ki jih podelijo javni naročniki in naročniki

Člen 11:

Posebne izključitve na področju elektronskih telekomunikacij

Člen 12:

Posebne izključitve na vodnem področju

Člen 13:

Koncesije, ki se podelijo povezanemu podjetju

Člen 14:

Koncesije, ki se podelijo skupnemu podjetju ali naročniku, ki je del skupnega podjetja

Člen 15:

Sporočanje informacij s strani naročnikov

Člen 16:

Izključitev dejavnosti, ki so neposredno izpostavljene konkurenci

Člen 17:

Koncesije med subjekti v javnem sektorju

ODDELEK III:

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 18:

Trajanje koncesije

Člen 19:

Socialne in druge posebne storitve

Člen 20:

Mešane pogodbe

Člen 21:

Mešane pogodbe, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

Člen 22:

Pogodbe, ki zajemajo dejavnosti iz Priloge II in druge dejavnosti

Člen 23:

Koncesije, ki zajemajo dejavnosti iz Priloge II ter dejavnosti, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

ODDELEK IV:

POSEBNI PRIMERI

Člen 24:

Pridržane koncesije

Člen 25:

Raziskovalne in razvojne storitve

POGLAVJE II:

Načela

Člen 26:

Gospodarski subjekti

Člen 27:

Nomenklature

Člen 28:

Zaupnost

Člen 29:

Pravila za sporočanje

NASLOV II:

PRAVILA ZA PODELJEVANJE KONCESIJ: SPLOŠNA NAČELA IN POSTOPKOVNA JAMSTVA

POGLAVJE I:

Splošna načela

Člen 30:

Splošna načela

Člen 31:

Obvestila o koncesijah

Člen 32:

Obvestila o podelitvi koncesije

Člen 33:

Oblika in način objave obvestil

Člen 34:

Dostopnost koncesijske dokumentacije v elektronski obliki

Člen 35:

Preprečevanje korupcije in nasprotij interesov

POGLAVJE II:

Postopkovna jamstva

Člen 36:

Tehnične in funkcionalne zahteve

Člen 37:

Postopkovna jamstva

Člen 38:

Izbor in kvalitativna ocena kandidatov

Člen 39:

Roki za prejem vlog in ponudb za koncesijo

Člen 40:

Zagotavljanje informacij kandidatom in ponudnikom

Člen 41:

Merila za podelitev

NASLOV III:

PRAVILA ZA IZVAJANJE KONCESIJ

Člen 42:

Oddaja pogodb podizvajalcem

Člen 43:

Spremembe pogodb med njihovo veljavnostjo

Člen 44:

Odpoved koncesije

Člen 45:

Spremljanje in poročanje

NASLOV IV:

SPREMEMBE DIREKTIV 89/665/EGS in 92/13/EGS

Člen 46:

Spremembe Direktive 89/665/EGS

Člen 47:

Spremembe Direktive 92/13/EGS

NASLOV V:

PRENESENA POOBLASTILA, IZVEDBENA POOBLASTILA IN KONČNE DOLOČBE

Člen 48:

Izvajanje pooblastil

Člen 49:

Nujni postopek

Člen 50:

Postopek v odboru

Člen 51:

Prenos

Člen 52:

Prehodne določbe

Člen 53:

Spremljanje in poročanje

Člen 54:

Začetek veljavnosti

Člen 55:

Naslovniki

PRILOGE:

 

PRILOGA I:

SEZNAM DEJAVNOSTI IZ TOČKE 7ČLENA 5

PRILOGA II:

DEJAVNOSTI, KI JIH IZVAJAJO NAROČNIKI IZ ČLENA 7

PRILOGA III:

SEZNAM PRAVNIH AKTOV UNIJE IZ TOČKE (b) ČLENA 7(2)

PRILOGA IV:

STORITVE IZ ČLENA 19

PRILOGA V:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O KONCESIJAH IZ ČLENA 31

PRILOGA VI:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V PREDHODNIH INFORMATIVNIH OBVESTILIH O KONCESIJAH ZA SOCIALNE IN DRUGE POSEBNE STORITVE, KAKOR JE DOLOČENO V ČLENU 31(3)

PRILOGA VII:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O PODELITVI KONCESIJE IZ ČLENA 32

PRILOGA VIII:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O PODELITVI KONCESIJ ZA SOCIALNE IN DRUGE POSEBNE STORITVE, KAKOR JE DOLOČENO V ČLENU 32

PRILOGA IX:

ZNAČILNOSTI OBJAVE

PRILOGA X:

SEZNAM MEDNARODNIH SOCIALNIH IN OKOLJSKIH KONVENCIJ IZ ČLENA 30(3)

PRILOGA XI:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O SPREMEMBAH KONCESIJE MED NJENO VELJAVNOSTJO V SKLADU S ČLENOM 43

NASLOV I

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE, NAČELA IN OPREDELITEV POJMOV

POGLAVJE I

Področje uporabe, splošna načela in opredelitev pojmov

Oddelek I

Predmet urejanja, področje uporabe, splošna načela, opredelitev pojmov in mejna vrednost

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.   Ta direktiva določa pravila o postopkih naročanja, ki jih izvedejo javni naročniki in naročniki s koncesijami, katerih ocenjena vrednost ni manjša od mejnih vrednosti iz člena 8.

2.   Ta direktiva se uporablja za podeljevanje koncesij za gradnje ali storitve gospodarskim subjektom s strani:

(a)

javnih naročnikov ali

(b)

naročnikov, če so gradnje ali storitve namenjene za opravljanje ene od dejavnosti iz Priloge II.

3.   Pri uporabi te direktive se upošteva člen 346 PDEU.

4.   Sporazumi, sklepi ali drugi pravni instrumenti, ki urejajo prenos pooblastil in pristojnosti za izvajanje javnih nalog med javnimi naročniki ali naročniki oziroma skupinami javnih naročnikov ali naročnikov in ki ne določajo odplačnosti izvedbe pogodbe, se štejejo za zadevo notranje organizacije zadevne države članice in se ta direktiva zanje kot take ne uporablja.

Člen 2

Načelo samostojnega upravljanja s strani javnih organov

1.   Ta direktiva potrjuje načelo samostojnega upravljanja s strani nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije. Ti organi sami odločajo, kako bodo najbolje upravljali izvajanje gradenj ali opravljanje storitev in zlasti zagotovili visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enako obravnavo ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov v javnih storitvah.

Ti organi se lahko odločijo, da svoje naloge v javnem interesu izvajajo z lastnimi sredstvi ali v sodelovanju z drugimi organi oziroma da njihovo izvajanje prenesejo na gospodarske subjekte.

2.   Ta direktiva ne vpliva na lastninskopravno ureditev v državah članicah. Zlasti ta direktiva ne predpisuje privatizacije javnih podjetij, ki zagotavljajo javne storitve.

Člen 3

Načela enake obravnave, nediskriminacije in transparentnosti

1.   Javni naročniki in naročniki obravnavajo gospodarske subjekte enako in nediskriminatorno ter delujejo transparentno in sorazmerno.

Postopek podelitve koncesije, vključno z oceno njene vrednosti, ni zasnovan z namenom, da bi bil izključen iz področja uporabe te direktive ali da bi neupravičeno zagotavljal boljšo oziroma slabšo obravnavo nekaterih gospodarskih subjektov ali nekaterih gradenj, blaga ali storitev.

2.   Javni naročniki in naročniki bi si morali prizadevati za zagotavljanje transparentnosti postopka podelitve in izvajanja pogodbe, ob upoštevanju člena 28.

Člen 4

Možnost, da države članice same opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena

1.   Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da v skladu s pravom Unije same opredelijo, kaj štejejo za storitve splošnega gospodarskega pomena, kako bi morale biti te storitve organizirane in financirane v skladu s pravili o državni pomoči in katere posebne obveznosti bi zanje morale veljati. Ta direktiva prav tako ne vpliva na to, kako države članice urejajo svoje sisteme socialne varnosti.

2.   Negospodarske storitve splošnega pomena ne spadajo v področje uporabe te direktive.

Člen 5

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

„koncesije“ pomeni koncesije za gradnje ali koncesije za storitve, kakor je opredeljeno v točkah (a) in (b):

(a)

„koncesija za gradnje“ pomeni pisno sklenjeno odplačno pogodbo, s katero eden ali več javnih naročnikov ali naročnikov izvedbo gradenj zaupa enemu ali več gospodarskim subjektom, pri čemer je nadomestilo zgolj pravica do uporabe gradenj, ki so predmet pogodbe, ali ta pravica skupaj s plačilom;

(b)

„koncesija za storitve“ pomeni pisno sklenjeno odplačno pogodbo, s katero eden ali več javnih naročnikov ali naročnikov opravljanje in upravljanje storitev, razen izvajanja gradenj iz točke (a), zaupa enemu ali več gospodarskim subjektom, pri čemer je nadomestilo zgolj pravica do uporabe storitev, ki so predmet pogodbe, ali ta pravica skupaj s plačilom.

Podelitev koncesije za gradnje ali storitve pomeni, da se operativno tveganje pri izvajanju teh gradenj ali storitev prenese na koncesionarja in vključuje tveganje, povezano s povpraševanjem, ali tveganje, povezano z dobavo, ali oboje. Šteje se, da koncesionar prevzame operativno tveganje, če pod običajnimi pogoji delovanja ni zagotovljeno, da se mu bodo povrnile naložbe ali stroški, ki nastanejo pri izvajanju gradenj ali storitev, ki so predmet koncesije. Del tveganja, ki se prenese na koncesionarja, vključuje dejansko izpostavljenost tržnim nepredvidljivostim, kar pomeni, da ocenjena morebitna izguba za koncesionarja ni zgolj nominalna ali zanemarljiva;

2.

„gospodarski subjekt“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo ali osebo javnega prava ali skupino teh oseb, tudi začasna združenja podjetij, ki na trgu ponujajo izvedbo gradenj in/ali gradbenega dela, dobavo blaga ali opravljanje storitev;

3.

„kandidat“ pomeni gospodarski subjekt, ki je zaprosil za povabilo k sodelovanju ali je povabljen k sodelovanju v postopku podelitve koncesije;

4.

„ponudnik“ pomeni gospodarski subjekt, ki predloži ponudbo;

5.

„koncesionar“ pomeni gospodarski subjekt, ki mu je bila podeljena koncesija;

6.

„pisen“ ali „pisno“ pomeni kateri koli izraz, sestavljen iz besed ali številk, ki se lahko prebere, natisne in nato pošlje, vključno z informacijami, poslanimi ali shranjenimi z elektronskimi sredstvi;

7.

„izvedba gradnje“ pomeni izvedbo ali projektiranje in izvedbo gradenj, povezanih z eno od dejavnosti iz Priloge I, ali gradbenega dela ali dokončanje gradbenega dela s katerimi koli sredstvi v skladu z zahtevami javnega naročnika ali naročnika, ki odločilno vpliva na vrsto ali projektiranje gradnje;

8.

„gradnja“ pomeni zaključeno visoko ali nizko gradnjo kot celoto, ki je samozadostna pri izpolnjevanju gospodarske ali tehnične funkcije;

9.

„elektronska sredstva“ pomeni elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov, ki se pošiljajo in prejemajo po žicah, z radijskimi valovi, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi;

10.

„izključne pravice“ pomeni pravice, ki jih z zakonom ali drugim objavljenim predpisom, ki je združljiv s Pogodbama, dodeli pristojni organ države članice in s katerimi se izvajanje dejavnosti omeji na enega gospodarskega subjekta, kar znatno vpliva na možnost drugih gospodarskih subjektov za opravljanje take dejavnosti;

11.

„posebne pravice“ pomeni pravice, ki jih z zakonom ali drugim objavljenim predpisom, ki je združljiv s Pogodbama, dodeli pristojni organ države članice in s katerimi se izvajanje dejavnosti omeji na več gospodarskih subjektov, kar znatno vpliva na možnost drugih gospodarskih subjektov za opravljanje take dejavnosti;

12.

„koncesijski dokument“ pomeni vsak dokument, ki ga pripravi ali ki ga navaja javni naročnik ali naročnik, da opiše ali določi elemente koncesije ali postopka, vključno z obvestilom o koncesiji, tehničnimi in funkcionalnimi zahtevami, predlaganimi pogoji koncesije, obliko dokumentov, ki jih predložijo kandidati in ponudniki, informacijami o splošno veljavnih obveznostih in vsemi dodatnimi dokumenti;

13.

„inovacije“ pomeni uvedbo novega ali znatno izboljšanega blaga, storitve ali postopka, vključno – a ne izključno – s proizvodnjo, gradnjo ali gradbenim procesom, novo tržno metodo ali novo organizacijsko metodo v poslovni praksi, organizaciji delovnih mest ali zunanjih odnosih, katere namen je med drugim pomagati obvladovati družbene izzive ali podpreti strategijo Evropa 2020.

Člen 6

Javni naročniki

1.   V tej direktivi „javni naročniki“ pomeni državne, regionalne ali lokalne organe, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takih organov ali oseb javnega prava, ki izvajajo eno od dejavnosti iz Priloge II in podeljujejo koncesijo za izvajanje ene od teh dejavnosti.

2.   „Regionalni organi“ vključuje vse organe upravnih enot z nepopolnega seznama NUTS 1 in 2 iz Uredbe (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

3.   „Lokalni organi“ vključuje vse organe upravnih enot na ravni NUTS 3 in manjših upravnih enot iz Uredbe (ES) št. 1059/2003.

4.   „Osebe javnega prava“ pomeni osebe, ki imajo vse naslednje značilnosti:

(a)

ustanovljene so s posebnim namenom, da zadovoljujejo potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave;

(b)

so pravne osebe in

(c)

jih večinoma financirajo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava, ali so pod upravljavskim nadzorom teh oseb ali organov, ali imajo upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava.

Člen 7

Naročniki

1.   V tej direktivi „naročniki“ pomeni subjekte, ki izvajajo eno od dejavnosti iz Priloge II in podeljujejo koncesije za izvajanje ene od teh dejavnosti, in sicer:

(a)

državni, regionalni ali lokalni organi, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takih organov ali oseb javnega prava;

(b)

javna podjetja, kakor so opredeljena v odstavku 4 tega člena;

(c)

subjekti, ki niso navedeni v točkah (a) in (b) tega odstavka, vendar delujejo na podlagi posebnih ali izključnih pravic, ki so jim dodeljene za izvajanje ene od dejavnosti iz Priloge II.

2.   Subjekti, ki so jim bile posebne ali izključne pravice dodeljene po postopku, v katerem je bilo zagotovljeno ustrezno obveščanje javnosti in je njihova dodelitev temeljila na objektivnih merilih, se ne štejejo za naročnike v smislu točke (c) odstavka 1. Ti postopki vključujejo:

(a)

postopke naročanja s predhodnim javnim razpisom v skladu z Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (21) in Direktivo 2014/25/EU, Direktivo 2009/81/ES ali to direktivo;

(b)

postopke na podlagi drugih pravnih aktov Unije iz Priloge III, ki zagotavljajo ustrezno predhodno transparentnost za izdajo dovoljenj na podlagi objektivnih meril.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 48 v zvezi s spreminjanjem seznama pravnih aktov Unije iz Priloge III, kadar je to potrebno zaradi razveljavitve ali spremembe takšnih aktov ali zaradi sprejetja novih aktov.

4.   „Javno podjetje“ je vsako podjetje, nad katerim imajo lahko javni naročniki neposredno ali posredno prevladujoč vpliv zaradi njegovega lastništva, finančne udeležbe ali pravil, ki urejajo njegovo poslovanje.

Domneva se, da imajo javni naročniki prevladujoč vpliv v vseh naslednjih primerih, v katerih:

(a)

imajo neposredno ali posredno v lasti večino vpisanega kapitala podjetja;

(b)

neposredno ali posredno nadzirajo večino glasov, povezanih z delnicami, ki jih izda podjetje;

(c)

lahko neposredno ali posredno imenujejo več kot polovico članov upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa podjetja.

Člen 8

Mejna vrednost in metode za izračun ocenjene vrednosti koncesij

1.   Ta direktiva se uporablja za koncesije, katerih vrednost je enaka ali večja od 5 186 000 EUR.

2.   Vrednost koncesije je celotni promet koncesionarja brez DDV med trajanjem pogodbe, ki ga oceni javni naročnik ali naročnik, kot nadomestilo za gradnje in storitve, ki so predmet koncesije, pa tudi za blago, povezano s takšnimi gradnjami in storitvami.

Navedena ocena velja, ko je poslano obvestilo o koncesiji, oziroma, če takšno obvestilo ni predvideno, ko javni naročnik ali naročnik začne postopek podelitve koncesije, na primer z navezovanjem stikov z gospodarskimi subjekti v zvezi s koncesijami.

Če je vrednost koncesije ob podelitvi koncesije več kot 20 % višja od njene ocenjene vrednosti, je za namene odstavka 1 veljavna ocena enaka vrednosti koncesije ob podelitvi koncesije.

3.   Ocenjena vrednost koncesije se izračuna z uporabo objektivne metode, ki je določena v koncesijski dokumentaciji. Če je primerno, javni naročniki in naročniki pri izračunavanju ocenjene vrednosti koncesije upoštevajo zlasti:

(a)

vrednost kakršne koli opcije in podaljšanje trajanja koncesije;

(b)

prihodke od pristojbin in kazni, ki jih plačajo uporabniki gradenj ali storitev, razen tistih, ki so pobrane v imenu javnega naročnika ali naročnika;

(c)

plačila ali kakršne koli finančne koristi, ki jih koncesionar prejme od javnega naročnika ali naročnika ali drugega javnega organa, vključno z nadomestilom za izpolnjevanje obveznosti javne službe in državnimi investicijskimi subvencijami;

(d)

vrednost nepovratnih sredstev ali kakršnih koli drugih finančnih koristi, dobljenih od tretjih oseb za izvajanje koncesije;

(e)

prihodke od prodaje sredstev, ki so del koncesije;

(f)

vrednost vsega blaga in storitev, ki jih dajo koncesionarju na razpolago javni naročniki ali naročniki, če so potrebni za izvedbo gradenj ali opravljanje storitev;

(g)

kakšne koli nagrade ali plačila kandidatom ali ponudnikom.

4.   Metoda, ki se uporablja za izračun ocenjene vrednosti koncesije, ne sme biti izbrana z namenom izključitve koncesije iz področja uporabe te direktive. Koncesije se ne sme razdeliti, da bi se izognili uporabi te direktive, razen če se to utemelji z objektivnimi razlogi.

5.   Če se lahko zaradi predlagane gradnje ali storitve podelijo koncesije v ločenih sklopih, se upošteva ocenjena skupna vrednost vseh teh sklopov.

6.   Če je skupna vrednost sklopov enaka mejni vrednosti iz tega člena ali večja od nje, se ta direktiva uporabi za podelitev vsakega sklopa.

Člen 9

Revizija mejne vrednosti

1.   Komisija od 30. junija 2013 dalje vsaki dve leti preveri, ali mejna vrednost iz člena 8(1) ustreza mejni vrednosti iz Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA) glede koncesij za gradnje, ter mejno vrednost v skladu s tem členom po potrebi revidira.

Komisija v skladu z metodo izračuna iz Sporazuma GPA znesek mejne vrednosti izračuna na podlagi povprečne dnevne vrednosti eura, izražene s posebnimi pravicami črpanja (SDR), za obdobje 24 mesecev, ki se konča 31. avgusta pred revizijo, z učinkom od 1. januarja. Znesek tako spremenjene mejne vrednosti se po potrebi zaokroži navzdol na najbližjih tisoč eurov, da se zagotovi upoštevanje veljavne mejne vrednosti iz Sporazuma GPA, izražene s posebnimi pravicami črpanja (SDR).

2.   Komisija od 1. januarja 2014 vsaki dve leti v nacionalnih valutah držav članic, katerih valuta ni euro, določi znesek mejne vrednosti iz člena 8(1), revidiranih v skladu z odstavkom 1 tega člena.

V skladu z metodo izračuna iz Sporazuma GPA določitev teh zneskov temelji na povprečnih dnevnih vrednostih teh valut v skladu z veljavno mejno vrednostjo, izraženo v eurih, za obdobje 24 mesecev, ki se konča 31. avgusta pred revizijo, z učinkom od 1. januarja.

3.   Komisija objavi revidirano mejno vrednost iz odstavka 1, njene protivrednosti v nacionalnih valutah iz prvega pododstavka odstavka 2 in zneska, določenega v skladu z drugim pododstavkom odstavka 2, v Uradnem listu Evropske unije v začetku novembra po njihovi reviziji.

4.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 48, da prilagodi metodologijo iz drugega pododstavka odstavka 1 tega člena vsem spremembam metodologije iz Sporazuma GPA za revizijo mejne vrednosti iz člena 8(1) ter za določitev ustreznih vrednosti v nacionalnih valutah držav članic, katerih valuta ni euro, kot je navedeno v odstavku 2 tega člena.

Na Komisijo se prav tako prenese pooblastilo, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 48 za revizijo mejne vrednosti iz člena 8(1) v skladu z odstavkom 1 tega člena.

5.   Če je treba revidirati to mejno vrednost, zaradi časovnih omejitev pa ni mogoče uporabiti postopka iz člena 48, se v nujnih primerih za delegirane akte, sprejete v skladu z drugim pododstavkom odstavka 4 tega člena, uporabi postopek iz člena 49.

Oddelek II

Izključitve

Člen 10

Izključitve za koncesije, ki jih podelijo javni naročniki in naročniki

1.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije za storitve, ki se podelijo javnemu naročniku ali naročniku iz točke (a) člena 7(1) ali združenju takih javnih naročnikov ali naročnikov na podlagi izključne pravice.

Ta direktiva se ne uporablja za koncesije za storitve, ki se podelijo gospodarskemu subjektu na podlagi izključne pravice, ki je bila podeljena v skladu s PDEU ter pravnimi akti Unije o skupnih pravilih v zvezi z dostopom na trg, ki se uporabljajo za dejavnosti iz Priloge II.

2.   Z odstopanjem od drugega pododstavka odstavka 1 tega člena se uporablja člen 32, če področna zakonodaja Unije iz drugega pododstavka ne določa specifičnih področnih obveznosti glede transparentnosti.

Kadar država članica gospodarskemu subjektu podeli izključno pravico za opravljanje katere od dejavnosti iz Priloge II, o tem v enem mesecu po podelitvi te izključne pravice obvesti Komisijo.

3.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije za storitve zračnega prevoza na podlagi izdaje operativne licence v smislu Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (22) ali za koncesije za storitve javnega potniškega prevoza v smislu Uredbe (ES) št. 1370/2007.

4.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije, ki jih mora javni naročnik ali naročnik podeliti ali pripraviti v skladu s postopki, ki se razlikujejo od postopkov iz te direktive in ki jih določajo:

(a)

pravni instrument, ki ustvarja obveznosti na podlagi mednarodnega prava, kot je mednarodni sporazum, ki se sklene v skladu s PDEU med državo članico in eno ali več tretjimi državami ali njihovimi enotami ter zajema gradnje, blago ali storitve, namenjene skupnemu izvajanju ali uporabi projekta s strani podpisnic, ali

(b)

mednarodna organizacija.

Ta direktiva se ne uporablja za koncesije, ki jih javni naročnik ali naročnik podeli v skladu s pravili naročanja, ki jih določi mednarodna organizacija ali mednarodna finančna institucija, kadar zadevne koncesije v celoti financira ta organizacija ali institucija. Pri koncesijah, ki jih večinoma sofinancira mednarodna organizacija ali mednarodna finančna institucija, se stranki dogovorita o veljavnih postopkih naročanja.

Države članice o vseh pravnih instrumentih iz točke (a) prvega pododstavka tega odstavka obvestijo Komisijo, ki se lahko posvetuje s Svetovalnim odborom za javna naročila iz člena 50.

Ta odstavek se ne uporablja za koncesije na obrambnem in varnostnem področju iz Direktive 2009/81/ES.

5.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije na obrambnem in varnostnem področju iz Direktive 2009/81/ES, ki jih urejajo:

(a)

posebna postopkovna pravila na podlagi mednarodnega sporazuma ali dogovora, ki je sklenjen med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami;

(b)

posebna postopkovna pravila na podlagi sklenjenega mednarodnega sporazuma ali dogovora, ki zadeva nameščanje vojaških enot in se nanaša na podjetja v državi članici ali tretji državi;

(c)

posebna postopkovna pravila mednarodne organizacije, ki nabavlja za svoje namene, ali za koncesije, ki jih mora država članica podeliti v skladu s temi pravili.

6.   Ta direktiva se uporablja za podeljevanje koncesij na področju obrambe in varnosti iz Direktive 2009/81/ES, z izjemo:

(a)

koncesij, pri katerih bi morala država članica ob uporabi te direktive predložiti informacije, katerih razkritje bi bilo po njenem mnenju v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti; ali kadar so naročila in izvajanje koncesij označene kot zaupne ali jih morajo spremljati posebni varnostni ukrepi v skladu z zakoni ali drugimi predpisi, veljavnimi v državi članici, če je slednja določila, da zadevnih bistvenih interesov ni mogoče zavarovati z manj vsiljivimi ukrepi, na primer s tistimi iz odstavka 7;

(b)

koncesij, podeljenih v okviru programa sodelovanja iz točke (c) člena 13 Direktive 2009/81/ES;

(c)

koncesij za gradnje in storitve, neposredno povezane z vojaško opremo ali občutljivo opremo, ali koncesij za gradnje in storitve za specifično vojaške namene ali občutljive gradnje in storitve, ki jih ena vlada podeli drugi;

(d)

koncesij, podeljenih v tretji državi, ki se izvajajo, ko so sile nameščene zunaj ozemlja Unije, če jih je treba zaradi operativnih potreb skleniti z gospodarskimi subjekti z območja, na katerem se izvajajo operacije, in

(e)

koncesij, ki so drugače izvzete iz te direktive.

7.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije, ki sicer niso izvzete skladno z odstavkom 6, če bistvenih varnostnih interesov države članice ni mogoče zavarovati z manj vsiljivimi ukrepi, na primer z zahtevami za varovanje zaupnosti informacij, ki jih da na voljo javni naročnik ali naročnik v postopku podelitve koncesije iz te direktive.

8.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije za storitve za:

(a)

pridobitev ali najem zemljišč, obstoječih stavb ali drugih nepremičnin ali z njimi povezanih pravic s kakršnimi koli finančnimi sredstvi;

(b)

pridobitev, razvoj, produkcijo ali koprodukcijo programskega gradiva za avdiovizualne ali radijske medijske storitve, ki jih podeljujejo ponudniki avdiovizualnih ali radijskih medijskih storitev, ali koncesije za oddajni čas ali zagotavljanje programov, ki se podelijo ponudnikom avdiovizualnih ali radijskih medijskih storitev. V tej točki „avdiovizualne medijske storitve“ in „ponudniki medijskih storitev“ pomenijo isto kot v točkah (a) in (d) člena 1(1) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (23). „Program“ pomeni isto kot v točki (b) člena 1(1) navedene direktive, vendar vključuje tudi radijske programe in gradivo za radijske programe. Poleg tega v tej določbi „programsko gradivo“ pomeni isto kot „program“.

(c)

storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov;

(d)

vse naslednje pravne storitve:

(i)

pravno zastopanje stranke po odvetniku v smislu člena 1 Direktive Sveta 77/249/EGS (24) v:

arbitraži ali spravnem postopku v državi članici, tretji državi ali pred mednarodno instanco za arbitražo ali spravni postopek ali

sodnih postopkih pred sodišči ali javnimi organi države članice, tretje države ali pred mednarodnimi sodišči ali institucijami;

(ii)

pravno svetovanje, ki se izvaja med pripravami na postopek iz te točke, ali če obstajajo konkretni znaki in velika verjetnost, da bo zadeva, o kateri se svetuje, postala predmet takega postopka, pod pogojem, da svetuje odvetnik v smislu člena 1 Direktive 77/249/EGS;

(iii)

storitve overovljanja in avtentifikacije dokumentov, ki jih morajo izvajati notarji;

(iv)

pravne storitve, ki jih opravljajo skrbniki ali zakoniti zastopniki, ali druge pravne storitve, katerih izvajalce določi sodišče v zadevni državi članici ali ki so z zakonom določeni za opravljanje posebnih nalog pod nadzorom takih sodišč;

(v)

druge pravne storitve, ki so v zadevnih državah članicah povezane z izvajanjem javne oblasti, tudi če le priložnostno;

(e)

finančne storitve v zvezi z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov v smislu Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25), storitve centralne banke in posle, izvedene z evropskim instrumentom za finančno stabilnost in Evropskim mehanizmom za stabilnost;

(f)

posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov;

(g)

storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja in ki jih zajemajo kode CPV: 75250000-3, 75251000-0, 75251100-1, 75251110-4, 75251120-7, 75252000-7, 75222000-8, 98113100-9 in 85143000-3, razen storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili;

(h)

storitve političnih kampanj, ki jih zajemajo kode CPV 79341400-0, 92111230-3 in 92111240-6, če jih podeli politična stranka v okviru predvolilne kampanje.

9.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije za storitve za loterijske storitve, ki jih zajemajo kode CPV 92351100-7, ki jih država članica podeli gospodarskemu subjektu na podlagi izključne pravice. V tem odstavku pojem izključne pravice ne zajema izključnih pravic iz člena 7(2).

Podelitev takšne izključne pravice se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

10.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije, ki jih naročniki podelijo za izvajanje svojih dejavnosti v tretji državi, kadar pri tem ni fizično uporabljeno omrežje ali geografsko območje v Uniji.

Člen 11

Posebne izključitve na področju elektronskih komunikacij

Ta direktiva se ne uporablja za koncesije, katerih glavni cilj je javnim naročnikom omogočiti zagotavljanje ali uporabo javnih komunikacijskih omrežij, ali zagotavljanje ene ali več elektronskih komunikacijskih storitev javnosti.

V tem členu ima „javno komunikacijsko omrežje“ in „elektronska komunikacijska storitev“ enak pomen kot v Direktivi 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (26).

Člen 12

Posebne izključitve na vodnem področju

1.   Ta direktiva se ne uporablja za koncesije za:

(a)

zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo pitne vode;

(b)

dobavo pitne vode takšnim omrežjem.

2.   Ta direktiva se prav tako ne uporablja za koncesije z eno ali obema od naslednjih vsebin, če so povezane z dejavnostmi iz odstavka 1:

(a)

projekte vodnega inženirstva, namakanja ali izsuševanja, pod pogojem, da količina vode, namenjena za dobavo pitne vode, predstavlja več kot 20 % celotne količine vode, zagotovljene bodisi s temi projekti bodisi z namakalnimi ali drenažnimi napravami, ali

(b)

odstranjevanje ali čiščenje odpadnih voda.

Člen 13

Koncesije, podeljene povezanemu podjetju

1.   V tem členu „povezano podjetje“ pomeni vsako podjetje, katerega letni računovodski izkazi so konsolidirani z izkazi naročnika v skladu z zahtevami iz Direktive 2013/34/EU.

2.   Pri naročnikih, za katere se ne uporablja Direktiva 2013/34/EU, „povezano podjetje“ pomeni vsako podjetje:

(a)

v katerem ima lahko naročnik posredno ali neposredno prevladujoč vpliv;

(b)

ki ima lahko prevladujoč vpliv na naročnika ali

(c)

v katerem ima, tako kot nad naročnikom, prevladujoči vpliv drugo podjetje zaradi lastništva, finančne udeležbe ali predpisov, ki urejajo njegovo delovanje.

Za namene tega odstavka ima „prevladujoči vpliv“ enak pomen kot v drugem pododstavku člena 7(4).

3.   Ne glede na člen 17 in če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 4 tega člena, se ta direktiva ne uporablja za koncesije, ki jih podeli:

(a)

naročnik povezanemu podjetju ali

(b)

skupno podjetje, ki ga je več naročnikov ustanovilo izključno za izvajanje dejavnosti iz Priloge II, podjetju, ki je povezano z enim od teh naročnikov.

4.   Odstavek 3 se uporablja za:

(a)

za koncesije za storitve pod pogojem, da je povezano podjetje vsaj 80 % skupnega povprečnega prometa, ob upoštevanju vseh storitev navedenega podjetja, v predhodnih treh letih doseglo pri opravljanju storitev za naročnika ali druga podjetja, s katerimi je povezano;

(b)

koncesije za gradnje pod pogojem, da je povezano podjetje vsaj 80 % skupnega povprečnega prometa, ob upoštevanju vseh gradenj navedenega podjetja, v predhodnih treh letih doseglo pri izvedbi gradenj za naročnika ali druga podjetja, s katerimi je povezano.

5.   Če zaradi datuma ustanovitve ali začetka opravljanja dejavnosti povezanega podjetja podatkov o prometu v predhodnih treh letih ni na voljo, zadostuje, da podjetje zlasti v poslovnem načrtu prikaže, da je promet iz točk (a) ali (b) odstavka 4 verjeten.

6.   Če iste ali podobne storitve ali gradnje zagotavlja več kot eno podjetje, ki je povezano z naročnikom, s katerim tvori gospodarsko skupino, se deleži iz odstavka 4 izračunajo ob upoštevanju skupnega prometa, ki ga ta povezana podjetja ustvarijo z zagotavljanjem storitev ali gradenj.

Člen 14

Koncesije, podeljene skupnemu podjetju ali naročniku, ki je del skupnega podjetja

Ne glede na člen 17 in pod pogojem, da je bilo skupno podjetje ustanovljeno za vsaj triletno izvajanje zadevne dejavnosti in da listina o ustanovitvi skupnega podjetja določa, da bodo naročniki, ki ga sestavljajo, ostali njegov del za vsaj enako obdobje, se ta direktiva ne uporablja za koncesije, ki jih:

(a)

skupno podjetje, ki ga je ustanovilo več naročnikov izključno za opravljanje dejavnosti iz Priloge II, podeli enemu od teh naročnikov ali

(b)

naročnik podeli skupnemu podjetju, katerega del je.

Člen 15

Sporočanje informacij s strani naročnikov

Naročniki Komisiji, če slednja to zahteva, sporočijo naslednje informacije o uporabi člena 13(2) in (3) ter člena 14:

(a)

imena zadevnih podjetij ali skupnih podjetij;

(b)

vrsto in vrednost zadevnih koncesij;

(c)

dokazila, ki so po mnenju Komisije potrebna, da se dokaže skladnost odnosa med podjetjem ali skupnim podjetjem, ki so mu koncesije podeljene, in naročnikom z zahtevami iz člena 13 ali člena 14.

Člen 16

Izključitev dejavnosti, ki so neposredno izpostavljene konkurenci

Ta direktiva se ne uporablja za koncesije, ki jih podeljujejo naročniki, če se v skladu s členom 35 Direktive 2014/25/EU ugotovi, da je v državi članici, v kateri se bodo izvajale te koncesije, zadevna dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci v skladu s členom 34 navedene direktive.

Člen 17

Koncesije med subjekti v javnem sektorju

1.   Koncesija, ki jo podeli javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1) pravni osebi zasebnega ali javnega prava, ne spada v področje uporabe te direktive, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

javni naročnik ali naročnik obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe in

(b)

odvisna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki ji jih je zaupal javni naročnik ali naročnik, ki jo obvladuje, ali so ji jih zaupale druge pravne osebe, ki jih obvladuje ta javni naročnik ali naročnik, in

(c)

v odvisni pravni osebi ni neposredne udeležbe zasebnega kapitala, razen v obliki neobvladujoče in nezaviralne udeležbe zasebnega kapitala, ki se zahteva na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladnih s Pogodbama, in ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

Šteje se, da javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1) obvladuje pravno osebo podobno kot svoje službe v smislu točke (a) prvega pododstavka tega odstavka, če odločilno vpliva na strateške cilje in pomembne odločitve odvisne pravne osebe. Obvladuje jo lahko tudi druga pravna oseba, ki jo na enak način obvladuje javni naročnik ali naročnik.

2.   Odstavek 1 se uporablja tudi, če odvisna pravna oseba, ki je javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1), podeli koncesijo javnemu naročniku ali naročniku, ki odvisno osebo obvladuje, ali drugi pravni osebi, ki jo obvladuje isti javni naročnik ali naročnik, če v pravni osebi, ki ji je podeljena koncesija, ni neposredne udeležbe zasebnega kapitala, razen v obliki neobvladujoče in nezaviralne udeležbe zasebnega kapitala, ki se zahteva na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladnih s Pogodbama, in ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

3.   Javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1), ki ne obvladuje pravne osebe zasebnega ali javnega prava v smislu odstavka 1 tega člena, lahko zadevni pravni osebi vseeno podeli koncesijo, ne da bi uporabljal določbe te direktive, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1) skupaj z drugimi javnimi naročniki ali naročniki obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe;

(b)

zadevna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki ji jih zaupajo javni naročniki ali naročniki, ki jo obvladujejo, ali ki ji jih zaupajo druge pravne osebe, ki jih obvladujejo isti javni naročniki ali naročniki, in

(c)

v odvisni pravni osebi ni neposredne udeležbe zasebnega kapitala, razen v obliki neobvladujoče in nezaviralne udeležbe zasebnega kapitala, ki se zahteva na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladnih s Pogodbama, in ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

Za namene točke (a) prvega pododstavka tega odstavka javni naročniki ali naročniki iz točke (a) člena 7(1) skupaj obvladujejo pravno osebo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(i)

organe odločanja odvisne pravne osebe sestavljajo predstavniki vseh sodelujočih javnih naročnikov ali naročnikov. Posamezni predstavniki lahko zastopajo več ali vse sodelujoče javne naročnike ali naročnike;

(ii)

ti javni naročniki ali naročniki lahko skupaj odločilno vplivajo na strateške cilje in pomembne odločitve odvisne pravne osebe in

(iii)

odvisna pravna oseba nima interesov, ki so v nasprotju z interesi javnih naročnikov ali naročnikov, ki jo obvladujejo.

4.   Pogodba, sklenjena izključno med dvema ali več javnimi naročniki ali naročniki iz točke (a) člena 7(1), ne spada v področje uporabe te direktive, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

pogodba določa ali se z njo izvaja sodelovanje med sodelujočimi javnimi naročniki ali naročniki s ciljem zagotoviti, da se javne storitve, ki jih morajo opraviti, izvajajo ob uresničevanju ciljev, ki so jim skupni;

(b)

pri tem sodelovanju se upoštevajo le vidiki javnega interesa in

(c)

sodelujoči javni naročniki ali naročniki na odprtem trgu izvajajo manj kot 20 % dejavnosti, ki jih zajema sodelovanje.

5.   Pri določanju odstotka dejavnosti iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, točke (b) prvega pododstavka odstavka 3 in točke (c) odstavka 4 se upošteva skupni povprečni promet ali drugo ustrezno merilo, povezano z dejavnostjo, kot so stroški zadevne pravne osebe, javnega naročnika ali naročnika iz točke (a) člena 7(1) v zvezi s storitvami, blagom in gradnjami v treh letih pred podelitvijo koncesije.

Če zaradi datuma ustanovitve ali začetka opravljanja dejavnosti zadevne pravne osebe, javnega naročnika ali naročnika ali zaradi reorganizacije njenih dejavnosti podatki o prometu ali drugem ustreznem merilu, povezanem z dejavnostjo, kot so stroški, v predhodnih treh letih niso na voljo ali niso več relevantni, zadostuje, da pravna oseba zlasti v poslovnem načrtu prikaže, da je izračun dejavnosti verjeten.

Oddelek III

Splošne določbe

Člen 18

Trajanje koncesije

1.   Trajanje koncesij je omejeno. Predvidi ga javni naročnik ali naročnik glede na zahtevane gradnje ali storitve.

2.   Pri koncesijah, ki so daljše od pet let, koncesija traja največ tako dolgo, da ne presega obdobja, v katerem lahko koncesionar upravičeno pričakuje, da se mu bodo povrnile naložbe, opravljene za izvajanje gradenj ali storitev, in bo vloženi kapital prinesel dobiček, pri čemer se upoštevajo naložbe, potrebne za uresničitev določenih pogodbenih ciljev.

Naložbe, ki se upoštevajo za namene izračuna, vključujejo začetne naložbe in naknadne naložbe med trajanjem koncesije.

Člen 19

Socialne in druge posebne storitve

Za koncesije za socialne in druge posebne storitve iz Priloge IV, ki spadajo v področje uporabe te direktive, veljajo samo obveznosti iz člena 31(3) ter členov 32, 46 in 47.

Člen 20

Mešane pogodbe

1.   Koncesije, katerih predmet so gradnje in storitve, se podelijo v skladu z določbami, veljavnimi za vrsto koncesije, ki je značilna za glavni predmet zadevne pogodbe.

Pri mešanih koncesijah, ki jih deloma sestavljajo storitve socialnih in drugih specifičnih storitev iz Priloge IV in deloma druge storitve, se glavni predmet določi glede na to, katera od ocenjenih vrednosti zadevnih storitev je najvišja.

2.   Če so različni deli določene pogodbe objektivno ločljivi, se uporabljata odstavka 3 in 4. Če so različni deli določene pogodbe objektivno neločljivi, pa se uporablja odstavek 5.

Če del določene pogodbe ureja člen 346 PDEU ali Direktiva 2009/81/ES, se uporablja člen 21 te direktive.

Pri pogodbah, namenjenih za več dejavnosti, kjer za eno od njih velja Priloga II te direktive ali Direktiva 2014/25/EU, se veljavne določbe določijo v skladu s členom 22 te direktive oziroma členom 6 Direktive 2014/25/EU.

3.   Pri pogodbah, katerih predmet sta elementa, zajeta v tej direktivi, pa tudi drugi elementi, se lahko javni naročniki in naročniki odločijo, da za posamezne dele podelijo ločene pogodbe. Če se javni naročniki ali naročniki odločijo za podelitev ločenih pogodb za posamezne dele, se odločitev o tem, katera pravna ureditev velja za vsako od takšnih ločenih pogodb, sprejme na podlagi značilnosti zadevnega posameznega dela.

Če se javni naročniki ali naročniki odločijo za podelitev enotne pogodbe, se ta direktiva, razen če v odstavku 4 tega člena ali členu 21 ni določeno drugače, uporablja za mešano pogodbo, ki iz tega sledi, ne glede na vrednost delov, za katere bi sicer veljala drugačna pravna ureditev, in ne glede na to, katera pravna ureditev bi sicer veljala za te dele.

4.   Pri mešanih pogodbah, ki vsebujejo elemente koncesij in elemente javnih naročil, ki jih ureja Direktiva 2014/24/EU, ali naročil, ki jih ureja Direktiva 2014/25/EU, se mešana pogodba podeli v skladu z Direktivo 2014/24/EU oziroma Direktivo 2014/25/EU.

5.   Če so različni deli določene pogodbe objektivno neločljivi, se veljavna pravna ureditev določi na podlagi glavnega predmeta navedene pogodbe.

Pri takšnih pogodbah, ki imajo elemente koncesij za storitve in naročil blaga, se glavni predmet določi glede na to, katera od ocenjenih vrednosti zadevnih storitev ali blaga je višja.

Člen 21

Mešane pogodbe, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

1.   Pri mešanih pogodbah, katerih predmet so elementi koncesij, ki jih ureja ta direktiva, in elementi naročil ali drugi elementi, ki jih ureja člen 346 PDEU ali Direktiva 2009/81/ES, se uporablja ta člen.

Pri pogodbah, namenjenih za več dejavnosti, kjer za eno od njih velja Priloga II te direktive ali Direktiva 2014/25/EU, drugo pa ureja člen 346 PDEU ali Direktiva 2009/81/ES, se veljavne določbe določijo v skladu s členom 23 te direktive oziroma členom 26 Direktive 2014/25/EU.

2.   Če so različni deli določene pogodbe objektivno ločljivi, se lahko javni naročniki ali naročniki odločijo, da za posamezne dele podelijo ločene pogodbe ali enotno pogodbo.

Če se javni naročniki ali naročniki odločijo za podelitev ločenih pogodb za posamezne dele, se odločitev o tem, katera pravna ureditev velja za vsako od takšnih ločenih pogodb, sprejme na podlagi značilnosti zadevnega posameznega dela.

Če se javni naročniki ali naročniki odločijo za podelitev enotne pogodbe, se odločitev o veljavni pravni ureditvi sprejme na podlagi naslednjih meril:

(a)

če del določene pogodbe ureja člen 346 PDEU ali različne dele urejata člen 346 PDEU oziroma Direktiva 2009/81/ES, se pogodba lahko podeli brez uporabe te direktive pod pogojem, da podelitev enotne pogodbe upravičujejo objektivni razlogi;

(b)

če del določene pogodbe ureja Direktiva 2009/81/ES, se lahko pogodbo podeli v skladu s to direktivo ali Direktivo 2009/81/ES pod pogojem, da je podelitev enotne pogodbe upravičena iz objektivnih razlogov.

Odločitev o podelitvi enotne pogodbe pa ne sme biti sprejeta z namenom izključitve pogodb iz uporabe te direktive ali Direktive 2009/81/ES.

3.   Če so različni deli določene pogodbe objektivno neločljivi, se lahko pogodba podeli brez uporabe te direktive, če zajema elemente, za katere se uporablja člen 346 PDEU. V nasprotnem primeru lahko javni organ naročnik ali naročnik pogodbo podeli v skladu s to direktivo ali v skladu z Direktivo 2009/81/ES.

Člen 22

Pogodbe, ki zajemajo dejavnosti iz Priloge II in druge dejavnosti

1.   Z odstopanjem od člena 20 lahko javni naročniki in naročniki pri pogodbah, namenjenih za več dejavnosti, podelijo ločene pogodbe za vsako posamezno dejavnost ali enotno pogodbo. Če se javni naročniki ali naročniki odločijo podeliti ločene pogodbe, se odločitev o tem, katera pravila se uporabljajo za vsako od takšnih ločenih pogodb, sprejme na podlagi značilnosti posamezne zadevne dejavnosti.

Kadar se naročniki odločijo podeliti enotno pogodbo, se ne glede na člen 20 uporabljata odstavka 2 in 3 tega člena. Če pa eno od zadevnih dejavnosti ureja člen 346 PDEU ali Direktiva 2009/81/ES, se uporablja člen 23 te direktive.

Odločitev o tem, ali podeliti enotno pogodbo ali več ločenih pogodb, se ne sme sprejeti z namenom izključitve te pogodbe ali pogodb iz področja uporabe te direktive ali, kjer je primerno, Direktive 2014/24/EU oziroma Direktive 2014/25/EU.

2.   Za pogodbo, namenjeno za več dejavnosti, veljajo pravila za dejavnost, za katero je pretežno namenjena.

3.   Pri pogodbah, pri katerih objektivno ni mogoče določiti, za katero dejavnost je pogodba pretežno namenjena, se veljavna pravila določijo v skladu z naslednjim:

(a)

koncesija se podeli v skladu z določbami te direktive, ki se uporabljajo za koncesije, ki jih podelijo javni naročniki, če za eno od dejavnosti, za katere je namenjena pogodba, veljajo določbe te direktive, ki se uporabljajo za koncesije, ki jih podeljujejo javni naročniki, za drugo pa veljajo določbe te direktive, ki se uporabljajo za koncesije, ki jih podeljujejo naročniki;

(b)

pogodba se podeli v skladu z Direktivo 2014/24/EU, če za eno od dejavnosti, za katere je namenjena pogodba, velja ta direktiva, za drugo pa Direktiva 2014/24/EU;

(c)

pogodba se podeli v skladu s to direktivo, če za eno od dejavnosti, za katere je namenjena pogodba, velja ta direktiva, za drugo pa ne velja ne ta direktiva ne Direktiva 2014/24/EU ne Direktiva 2014/25/EU.

Člen 23

Koncesije, ki zajemajo dejavnosti iz Priloge II ter dejavnosti, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

1.   Pri pogodbah, namenjenih za več dejavnosti, se lahko naročniki odločijo, da za vsako posamezno dejavnost podelijo ločene pogodbe ali da podelijo enotno pogodbo. Če se javni naročniki in naročniki odločijo za podelitev ločenih pogodb za posamezne dele, se odločitev o tem, katera pravna ureditev velja za vsako od takšnih ločenih pogodb, sprejme na podlagi značilnosti zadevne posamezne dejavnosti.

Kadar se naročniki odločijo podeliti enotno pogodbo, se ne glede na člen 21 uporablja odstavek 2 tega člena.

Vendar se odločitev o tem, ali podeliti enotno pogodbo ali več ločenih pogodb, ne sme sprejeti z namenom izključitve pogodbe ali pogodb iz področja uporabe te direktive ali Direktive 2009/81/ES.

2.   Pri pogodbah, namenjenih dejavnosti, ki jo ureja ta direktiva, in drugi dejavnosti, ki:

(a)

jo ureja člen 346 PDEU;

(b)

jo ureja Direktiva 2009/81/ES;

lahko naročnik:

(i)

v primerih iz točke (a) podeli pogodbo brez uporabe te direktive ali

(ii)

v primerih iz točke (b) podeli pogodbo v skladu s to direktive ali v skladu z Direktivo 2009/81/ES. Prvi pododstavek tega odstavka ne vpliva na mejne vrednosti in izključitve, ki jih določa Direktiva 2009/81/ES.

Pogodbe iz točke (b), ki poleg tega vključujejo naročila ali druge elemente, ki jih ureja člen 346 PDEU, se lahko podelijo brez uporabe te direktive.

Pogoj za uporabo tega odstavka pa je, da je podelitev enotne pogodbe upravičena iz objektivnih razlogov in da odločitev o podelitvi enotne pogodbe ni sprejeta z namenom izključitve pogodb iz uporabe te direktive.

Oddelek IV

Posebni primeri

Člen 24

Pridržane koncesije

Države članice lahko pridržijo pravico do sodelovanja v postopkih podelitve koncesij za invalidska podjetja in gospodarske subjekte, katerih glavni cilj je družbeno in poklicno vključevanje invalidnih ali prikrajšanih oseb, ali določijo, da se take koncesije izvedejo v okviru programov zaščitnega zaposlovanja, če je vsaj 30 % zaposlenih v teh podjetjih, gospodarskih subjektih ali programih invalidnih ali prikrajšanih delavcev. Obvestilo o koncesiji ali v primeru koncesij za storitve iz člena 19 predhodno informativno obvestilo vsebuje napotilo na ta člen.

Člen 25

Raziskovalne in razvojne storitve

Ta direktiva se uporablja za koncesije za raziskovalne in razvojne storitve, ki jih zajemajo kode CPV 73000000-2 do 73120000-9, 73300000-5, 73420000-2 in 73430000-5, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

koristi od njih ima izključno javni naročnik ali naročnik za uporabo pri izvajanju lastne dejavnosti in

(b)

opravljeno storitev v celoti plača javni naročnik ali naročnik.

POGLAVJE II

Načela

Člen 26

Gospodarski subjekti

1.   Gospodarski subjekti, ki v skladu s pravom države članice, v kateri imajo sedež, lahko izvajajo zadevno storitev, ne smejo biti zavrnjeni zgolj zato, ker bi morali biti v skladu s pravom države članice, v kateri se podeli pogodba, fizična ali pravna oseba.

Od pravnih oseb se lahko zahteva, da v ponudbi ali vlogi navedejo imena in ustrezno strokovno usposobljenost osebja, ki bo odgovorno za izvedbo zadevne pogodbe.

2.   V postopkih podelitve koncesij lahko sodelujejo skupine gospodarskih subjektov, vključno z začasnimi združenji. Javni naročniki ali naročniki pa od njih ne smejo zahtevati, da imajo, če želijo oddati ponudbo ali prijavo za sodelovanje, določeno pravno obliko.

Javni naročniki ali naročniki lahko v koncesijski dokumentaciji po potrebi pojasnijo, kako naj skupine gospodarskih subjektov izpolnijo zahteve v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem ali tehnično in strokovno sposobnostjo iz člena 38, če je to upravičeno iz objektivnih razlogov in je sorazmerno. Države članice lahko določijo splošne pogoje glede načina, na katerega skupine gospodarskih subjektov izpolnijo te zahteve. Tudi pogoji, pod katerimi morajo take skupine gospodarskih subjektov izvajati koncesijo in ki so drugačni od tistih, ki veljajo za posamezne udeležence, morajo biti upravičeni iz objektivnih razlogov in sorazmerni.

3.   Ne glede na odstavka 1 in 2 pa lahko javni naročniki in naročniki od skupin gospodarskih subjektov zahtevajo, da po tem, ko jim je podeljena pogodba, prevzamejo določeno pravno obliko, če je taka sprememba nujna za zadovoljivo izvedbo pogodbe.

Člen 27

Nomenklature

1.   Pri podeljevanju koncesij se vsa nomenklatura navaja z uporabo „enotnega besednjaka javnih naročil (CPV)“ iz Uredbe (ES) št. 2195/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (27).

2.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 48, da prilagodi kode CPV iz te direktive, če je treba spremembe nomenklature CPV upoštevati v tej direktivi in če te spremembe ne pomenijo spremembe področja uporabe te direktive.

Člen 28

Zaupnost

1.   Brez poseganja v obveznosti v zvezi z oglaševanjem podeljenih koncesijskih pogodb ter obveščanjem kandidatov in ponudnikov iz členov 32 in 40 javni naročnik ali naročnik ne razkrije informacij, ki mu jih gospodarski subjekti predložijo in označijo kot zaupne, vključno vendar ne omejeno na tehnične ali poslovne skrivnosti in zaupne vidike ponudb, če v tej direktivi ali nacionalnem pravu, ki velja za javnega naročnika, zlasti pa pravu v zvezi z dostopom do informacij, ni določeno drugače.

Ta člen ne preprečuje javnega razkritja nezaupnih delov sklenjenih pogodb niti njihovih nadaljnjih sprememb.

2.   Javni naročnik ali naročnik lahko določi zahteve za gospodarske subjekte, katerih cilj je zaščititi zaupno naravo informacij, ki jih da na voljo med postopkom podeljevanja koncesije.

Člen 29

Pravila za sporočanje

1.   Države članice ali javni naročniki in naročniki lahko, razen kadar je uporaba elektronskih sredstev obvezna v skladu s členom 33(2) in členom 34, za vse sporočanje in izmenjavo informacij izberejo enega ali več od naslednjih načinov sporočanja:

(a)

z elektronskimi sredstvi;

(b)

po pošti ali telefaksu;

(c)

ustno, vključno prek telefona, za sporočanje, ki se ne nanaša na bistvene elemente postopka podelitve koncesije, če je vsebina ustnega sporočila zadostno dokumentirana na trajnem nosilcu;

(d)

osebna izročitev, dokazana s potrdilom o prejemu.

Države članice lahko določijo obvezno uporabo elektronskih sredstev sporočanja in tako uvedejo strožje obveznosti, kot so določene v členu 33(2) in členu 34.

2.   Izbrana sredstva sporočanja so splošno dostopna in nediskriminatorna ter ne omejujejo gospodarskih subjektov pri dostopu do postopka podeljevanja koncesije. Orodja in naprave, ki se uporabljajo za sporočanje z elektronskimi sredstvi, ter njihove tehnične lastnosti so interoperabilni z izdelki informacijske in komunikacijske tehnologije v splošni uporabi.

Javni naročniki in naročniki pri vsem sporočanju, izmenjavi in shranjevanju informacij zagotovijo varovanje celovitosti podatkov ter zaupnosti vlog in ponudb. Vsebino vlog in ponudb pregledajo šele po izteku roka za njihovo oddajo.

NASLOV II

PRAVILA ZA PODELJEVANJE KONCESIJ:

SPLOŠNA NAČELA IN POSTOPKOVNA JAMSTVA

POGLAVJE I

Splošna načela

Člen 30

Splošna načela

1.   Javni naročnik ali naročnik ima pravico organizirati postopek izbire koncesionarja ob upoštevanju te direktive.

2.   Postopek za podeljevanje koncesije je zasnovan tako, da upošteva načela iz člena 3. Med postopkom podeljevanja koncesije je pomembno zlasti, da javni naročnik ali naročnik informacij ne zagotavlja na diskriminatoren način, zaradi katerega bi lahko nekateri kandidati ali ponudniki imeli prednost pred drugimi.

3.   Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da gospodarski subjekti pri izvajanju koncesijskih pogodb izpolnjujejo veljavne obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki so določene v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, naštetih v Prilogi X.

4.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 48, da spremeni seznam iz Priloge X, če je to potrebno, da doda nove mednarodne sporazume, ki jih ratificirajo vse države članice, ali če navedenih veljavnih mednarodnih sporazumov ne ratificirajo več vse države članice oziroma se ti sporazumi kako drugače spremenijo, na primer njihov obseg, vsebina ali ime.

Člen 31

Obvestila o koncesijah

1.   Javni naročniki in naročniki, ki nameravajo podeliti koncesijo, sporočijo svojo namero z obvestilom o koncesiji.

2.   Obvestila o koncesijah vsebujejo informacije iz Priloge V in, če je primerno, vse druge informacije, ki se javnemu naročniku ali naročniku zdijo koristne, v skladu z obliko standardnih obrazcev.

3.   Javni naročniki in naročniki, ki nameravajo podeliti koncesijo za socialne in druge posebne storitve iz Priloge IV sporočijo svojo namero o načrtovani podelitvi koncesije z objavo predhodnega informativnega obvestila. Ta obvestila vsebujejo informacije iz Priloge VI.

4.   Z odstopanjem od odstavka 1 javni naročniki ali naročniki niso obvezani objaviti obvestila o koncesiji, če gradnje ali storitve lahko zagotovi samo določen gospodarski subjekt iz katerega od naslednjih razlogov:

(a)

cilj koncesije je ustvariti ali pridobiti unikatno umetniško delo ali umetniško uprizoritev;

(b)

odsotnost konkurence iz tehničnih razlogov;

(c)

obstoj izključne pravice;

(d)

zaščita pravic intelektualne lastnine in izključnih pravic, ki niso opredeljene v točki (10) člena 5.

Izjeme iz točk (b), (c) in (d) prvega pododstavka se uporabljajo le, če ni ustrezne alternative ali nadomestila in če odsotnost konkurence ni posledica umetnega omejevanja parametrov podeljevanja koncesij.

5.   Z odstopanjem od odstavka 1 javni naročnik ali naročnik ni obvezan objaviti novega obvestila o koncesiji, če v predhodnem koncesijskem postopku ni bila predložena nobena vloga, ponudba oziroma nobena ustrezna ponudba ali vloga, če prvotni pogoji koncesijske pogodbe niso znatno spremenjeni in je Komisiji na njeno zahtevo poslano poročilo.

Šteje se, da ponudba iz prvega pododstavka ni ustrezna, če ni relevantna za koncesijo in brez znatnih sprememb očitno ne more izpolniti potreb ter zahtev javnega naročnika ali naročnika, kot so določene v koncesijski dokumentaciji.

Za namene prvega pododstavka se šteje, da vloga ni ustrezna:

(a)

če je zadevni vlagatelj izključen ali bi lahko bil izključen na podlagi člena 38(5) do (9) ali ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje, ki jih določi javni naročnik ali naročnik na podlagi člena 38(1);

(b)

če vloge vključujejo neustrezne ponudbe v smislu drugega pododstavka.

Člen 32

Obvestila o podelitvi koncesije

1.   Najpozneje 48 dni po podelitvi koncesije javni naročniki in naročniki v skladu s postopkom iz člena 33 pošljejo obvestilo o podelitvi koncesije z rezultati postopka podeljevanja koncesije. Za socialne in druge posebne storitve iz Priloge IV je mogoče takšna obvestila pošiljati po četrtletjih. V tem primeru zbrana obvestila pošljejo v 48 dneh po koncu vsakega četrtletja.

2.   Obvestila o podelitvi koncesije vsebujejo informacije iz Priloge VII oziroma, pri koncesijah za socialne in druge posebne storitve iz Priloge IV, iz Priloge VIII ter so objavljena v skladu s členom 33.

Člen 33

Oblika in način objave obvestil

1.   Obvestila o koncesiji, obvestila o podelitvi koncesije in obvestilo iz drugega pododstavka člena 43(1) vsebujejo informacije iz prilog V, VII in VIII v obliki standardnih obrazcev, vključno s standardnimi obrazci za popravke.

Komisija z izvedbenimi akti določi take standardne obrazce. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 50.

2.   Obvestila iz odstavka 1 se pripravijo, z elektronskimi sredstvi pošljejo Uradu za publikacije Evropske unije in objavijo v skladu s Prilogo IX. Urad za publikacije Evropske unije izda javnemu naročniku ali naročniku potrdilo o prejemu obvestila in o objavi poslanih informacij z navedbo datuma objave, ki je dokazilo o objavi. Obvestila se objavijo najpozneje pet dni potem, ko so bila poslana. Stroške Urada za publikacije Evropske unije v zvezi z objavo obvestil krije Unija.

3.   Obvestila o koncesijah se objavijo v celoti v vsaj enem od uradnih jezikov institucij Unije, ki jih izbere javni naročnik ali naročnik. Ta jezikovna različica ali te jezikovne različice so edino verodostojno besedilo ali besedila. V drugih uradnih jezikih institucij Unije se objavi povzetek pomembnih elementov vsakega obvestila.

4.   Obvestila o koncesijah in obvestila o podelitvi koncesij se na nacionalni ravni ne objavijo pred objavo, za katero poskrbi Urad za publikacije Evropske unije, razen če se na ravni Unije ne objavijo 48 ur potem, ko Urad za publikacije Evropske unije potrdi, da je od javnega naročnika ali naročnika prejel obvestilo iz odstavka 2. Obvestila o koncesiji in obvestila o podelitvi koncesije, objavljena na nacionalni ravni, ne vsebujejo informacij, ki niso navedene v obvestilih, poslanih Uradu za publikacije Evropske unije, vendar je v njih naveden datum, ko je bilo obvestilo poslano Uradu za publikacije Evropske unije.

Člen 34

Dostopnost koncesijske dokumentacije v elektronski obliki

1.   Javni naročniki in naročniki od datuma objave obvestila o koncesiji oziroma, če obvestilo o koncesiji ne vsebuje povabila k oddaji ponudb, od datuma, ko je bilo poslano povabilo k oddaji ponudb, z elektronskimi sredstvi omogočijo neomejen, popoln, neposreden in brezplačen dostop do koncesijske dokumentacije. V besedilu obvestila o koncesiji ali zadevnih povabil se navede spletni naslov, na katerem je na voljo ta dokumentacija.

2.   Če v ustrezno utemeljenih okoliščinah zaradi izrednih varnostnih ukrepov ali tehničnih razlogov oziroma zaradi izjemne občutljivosti poslovnih informacij, ki zahtevajo zelo visoko raven zaščite, ni mogoče zagotoviti neomejenega, popolnega, neposrednega in brezplačnega dostopa z elektronskimi sredstvi do nekaterih koncesijskih dokumentov, javni naročniki ali naročniki v obvestilu ali povabilu k oddaji ponudbe navedejo, da bodo zadevni koncesijski dokumenti poslani z neelektronskimi sredstvi, rok za prejem ponudb pa je podaljšan.

3.   Če javni naročniki in naročniki ali pristojne službe pravočasno prejmejo zahtevo, vsem vlagateljem ali ponudnikom, ki sodelujejo v postopku podeljevanja koncesije, zagotovijo dodatne informacije o koncesijski dokumentaciji najpozneje šest dni pred iztekom roka, ki je določen za prejem ponudb.

Člen 35

Preprečevanje korupcije in nasprotij interesov

Države članice od javnih naročnikov in naročnikov zahtevajo, da sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje goljufij, favoriziranja in korupcije ter učinkovito preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje nasprotij interesov pri izvajanju postopkov podelitve koncesije, da se prepreči kakršno koli izkrivljanje konkurence ter se zagotovita transparentnost postopka in enaka obravnava vseh kandidatov in ponudnikov.

Nasprotje interesov zajema vsaj vsak položaj, ko imajo uslužbenci javnega naročnika ali naročnika, ki sodelujejo pri izvajanju postopka podelitve koncesije ali lahko vplivajo na rezultate tega postopka, neposreden ali posreden finančni, ekonomski ali drug osebni interes, za katerega bi se lahko štelo, da vpliva na njihovo nepristranskost in neodvisnost v postopku podelitve koncesije.

Ukrepi, sprejeti v zvezi z nasprotjem interesov, ne presegajo tega, kar je nujno za preprečitev morebitnega nasprotja interesov ali odpravo ugotovljenega nasprotja interesov.

POGLAVJE II

Postopkovna jamstva

Člen 36

Tehnične in funkcionalne zahteve

1.   Tehnične in funkcionalne zahteve opredeljujejo zahtevane značilnosti gradnje ali storitev, ki so predmet koncesije. Opisane so v koncesijski dokumentaciji.

Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na določen postopek proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj ali storitev, pod pogojem, da so povezane s predmetom pogodbe ter sorazmerne z njeno vrednostjo in cilji. Med temi značilnostmi so lahko na primer raven kakovosti, okoljske in podnebne uspešnosti, zahteve za oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalidne osebe), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, varnostjo ali dimenzijami, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, označevanjem in uporabo nalepk ali navodili za uporabnike.

2.   Če tega ne upravičuje predmet pogodbe, v tehničnih in funkcionalnih zahtevah niso navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določena vrsta proizvodnje, če bi to dajalo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom oziroma bi bila nekatera podjetja ali proizvodi s tem izločeni. Takšna navedba je izjemoma dovoljena, če ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta pogodbe. Takšna navedba vsebuje besedi „ali enakovredni“.

3.   Javni naročnik ali naročnik ne more zavrniti ponudbe z obrazložitvijo, da ponujene gradnje in storitve niso skladne s tehničnimi in funkcionalnimi zahtevami, ki jih je navedel, če ponudnik v svoji ponudbi na kakršen koli ustrezen način dokaže, da predlagane rešitve enako izpolnjujejo tehnične in funkcionalne zahteve.

Člen 37

Postopkovna jamstva

1.   Koncesije se podelijo na podlagi meril za podelitev, ki jih določi javni naročnik ali naročnik v skladu s členom 41, pod pogojem, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

ponudba je skladna z minimalnimi zahtevami, ki jih, kjer je primerno, določi javni naročnik ali naročnik;

(b)

ponudnik upošteva pogoje za sodelovanje iz člena 38(1) in

(c)

ponudnik ni izključen iz sodelovanja v postopku podelitve koncesije v skladu s členom 38(4) do (7) ter ob upoštevanju člena 38(9).

Minimalne zahteve iz točke (a) vključujejo pogoje in značilnosti (zlasti tehnične, fizične, funkcionalne in pravne), ki bi jih morala izpolnjevati ali imeti vsaka ponudba.

2.   Javni naročnik ali naročnik:

(a)

v obvestilu o koncesiji zagotovi opis koncesije in pogojev za sodelovanje;

(b)

v obvestilu o koncesiji, povabilu k oddaji ponudbe ali v drugi koncesijski dokumentaciji zagotovi opis meril za podelitev in, če je primerno, minimalne zahteve, ki morajo biti izpolnjene.

3.   Javni naročnik ali naročnik lahko na podlagi objektivnih meril omeji število kandidatov oziroma ponudnikov na primerno raven, pod pogojem, da je to storjeno na pregleden način. Število povabljenih kandidatov ali ponudnikov je dovolj veliko, da je zagotovljena resnična konkurenca.

4.   Javni naročnik ali naročnik vsem udeležencem sporoči opis predvidene organizacije postopka in njegov okvirni končni rok. Vse udeležence obvesti o kakršnih koli spremembah in z njimi seznani vse gospodarske subjekte, če spremembe zadevajo elemente, razkrite v obvestilu o koncesiji.

5.   S sredstvi, ki so po mnenju javnega naročnika ali naročnika primerna, zagotovi ustrezno evidentiranje faz postopka v skladu s členom 28(1).

6.   Javni naročnik ali naročnik se lahko pogaja s kandidati in ponudniki. Predmet koncesije, merila za njeno podelitev in minimalne zahteve se med pogajanji ne spreminjajo.

Člen 38

Izbor in kvalitativna ocena kandidatov

1.   Javni naročniki in naročniki preverijo pogoje za sodelovanje v zvezi s strokovno in tehnično sposobnostjo ter finančnim in ekonomskim položajem kandidatov ali ponudnikov na podlagi njihovih lastnih izjav ter navedbe ali navedb, ki jih morajo slednji predložiti kot dokazila v skladu z zahtevami iz obvestila o koncesiji, ki so nediskriminatorne in sorazmerne s predmetom koncesije. Pogoji za sodelovanje so povezani in sorazmerni s potrebo po zagotovitvi, da je koncesionar sposoben izvajati koncesijo, pri čemer je treba upoštevati predmet koncesije in namen, da se zagotovi resnična konkurenca.

2.   Če je to primerno, lahko gospodarski subjekt pri posamezni koncesiji uporabi zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno razmerje med njim in temi subjekti, da bi izpolnil pogoje za sodelovanje iz odstavka 1. Če želi gospodarski subjekt uporabiti zmogljivosti drugih subjektov, javnemu naročniku ali naročniku dokaže, da bo imel med celotnim trajanjem koncesije na voljo potrebna sredstva, na primer s predložitvijo zagotovil teh subjektov v ta namen. Javni naročnik ali naročnik lahko v zvezi s finančnim položajem zahteva, da so gospodarski subjekt in navedeni subjekti skupaj odgovorni za izpolnitev pogodbe.

3.   Pod enakimi pogoji lahko skupina gospodarskih subjektov iz člena 26 uporabi zmogljivosti udeležencev v tej skupini ali drugih subjektov.

4.   Javni naročniki in naročniki iz točke (a) člena 7(1) izključijo gospodarski subjekt iz sodelovanja v postopku podelitve koncesije, če ugotovijo, da je bil navedeni gospodarski subjekt pravnomočno obsojen iz enega od naslednjih razlogov:

(a)

sodelovanja v hudodelski združbi, kot je opredeljeno v členu 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ (28);

(b)

korupcije, kot je opredeljena v členu 3 Konvencije o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije (29) in členu 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2003/568/PNZ (30), ter korupcije, kot je opredeljena v nacionalnem pravu javnega naročnika ali naročnika ali gospodarskega subjekta;

(c)

goljufije v smislu člena 1 Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (31);

(d)

terorističnih kaznivih dejanj ali kaznivih dejanj, povezanih s terorističnimi dejavnostmi, kot so opredeljena v členu 1 oziroma 3 Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ (32), ali spodbujanja k storitvi kaznivega dejanja, pomoči ali podpore pri tem ali poskusa storitve kaznivega dejanja, kot je navedeno v členu 4 navedenega okvirnega sklepa;

(e)

pranja denarja ali financiranja terorizma, kot sta opredeljena v členu 1 Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (33);

(f)

dela otrok in drugih oblik trgovine z ljudmi, kot so opredeljene v členu 2 Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (34).

Obveznost izključitve gospodarskega subjekta velja tudi, če je pravnomočno obsojena oseba članica upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa tega gospodarskega subjekta ali ima pooblastila za njegovo zastopanje oziroma odločanje ali nadzor v njem.

Naročniki, razen tisti iz točke (a) člena 7(1), lahko izključijo gospodarski subjekt iz sodelovanja v postopku podelitve koncesije, če so seznanjeni, da je bil ta gospodarski subjekt pravnomočno obsojen iz enega od razlogov, naštetih v prvem pododstavku tega odstavka.

5.   Javni naročniki in naročniki iz točke (a) člena 7(1) izključijo gospodarski subjekt iz sodelovanja v postopku podelitve koncesije, če so seznanjeni, da gospodarski subjekt krši obveznosti plačevanja davkov ali prispevkov za socialno varnost, in če je to ugotovljeno s sodno ali upravno odločbo, ki je dokončna oziroma pravnomočna in zavezujoča, v skladu z zakonskimi določbami države, v kateri ima sedež, ali določbami države članice javnega naročnika ali naročnika.

Javni naročniki in naročniki iz točke (a) člena 7(1) lahko poleg tega iz sodelovanja v postopku podelitve koncesije izključijo gospodarski subjekt, če lahko na ustrezen način dokažejo, da gospodarski subjekt krši obveznosti plačevanja davkov ali prispevkov za socialno varnost, oziroma lahko izključitev gospodarskega subjekta od njih zahtevajo države članice.

Ta odstavek se ne uporablja več, ko gospodarski subjekt izpolni svoje obveznosti s plačilom dolgovanih davkov ali prispevkov za socialno varnost, po potrebi skupaj z morebitnimi obračunanimi obrestmi ali globami, ali s sklenitvijo zavezujočega dogovora o takem plačilu.

6.   Države članice lahko izjemoma določijo odstopanje od obvezne izključitve iz odstavkov 4 in 5 zaradi pomembnejših razlogov, povezanih z javnim interesom, kot sta javno zdravje ali varstvo okolja.

Države članice lahko prav tako določijo odstopanje od obvezne izključitve iz odstavka 5, če bi bila izključitev očitno nesorazmerna, zlasti če niso plačane le manjše vsote davkov ali prispevkov za socialno varnost ali če gospodarski subjekt o točnem znesku, ki ga dolguje zaradi kršitve obveznosti plačevanja davkov ali prispevkov za socialno varnost, ni bil obveščen dovolj zgodaj, da bi lahko ukrepal, kot je določeno v tretjem pododstavku odstavka 5, pred iztekom roka za oddajo vloge.

7.   Javni naročniki ali naročniki lahko iz sodelovanja v postopku podelitve koncesije izključijo vsak gospodarski subjekt oziroma lahko to od njih zahteva država članica, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

če lahko na ustrezen način dokažejo kršitev veljavnih obveznosti iz člena 30(3);

(b)

če je gospodarski subjekt v stečaju oziroma v postopku zaradi insolventnosti ali postopku likvidacije, če njegova sredstva upravlja likvidacijski upravitelj ali sodišče, če poteka postopek z upniki, če so njegove poslovne dejavnosti začasno ustavljene ali je v podobnem položaju, ki nastane zaradi podobnega postopka v skladu z nacionalnimi zakoni in predpisi; javni naročnik ali naročnik lahko kljub temu sklene – oziroma to stori na zahtevo države članice – da ne bo izključil gospodarskega subjekta, ki je v enem od navedenih položajev, če ob upoštevanju veljavnih nacionalnih predpisov in ukrepov v zvezi z nadaljevanjem poslovne dejavnosti v navedenih položajih ugotovi, da bo zadevni gospodarski subjekt lahko izvedel koncesijo;

(c)

če lahko javni naročnik z ustreznimi sredstvi dokaže, da je gospodarski subjekt zagrešil hujšo kršitev poklicnih pravil, s čimer je omajana njegova integriteta;

(d)

če nasprotja interesov v smislu drugega odstavka člena 35 ni mogoče učinkovito odpraviti z drugim, manj vsiljivim ukrepom;

(e)

če javni naročnik razpolaga z dovolj verjetnimi indici o tem, da je gospodarski subjekt sklenil dogovore z drugimi gospodarskimi subjekti z namenom izkrivljanja konkurence;

(f)

če so se pri gospodarskem subjektu pri prejšnji koncesiji ali pogodbi z javnim naročnikom ali naročnikom, kot je opredeljen v tej direktivi ali v Direktivi 2014/25/EU, pokazale precejšnje ali stalne pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ključne zahteve, posledica pa je bila predčasna odpoved te prejšnje pogodbe, odškodnina ali druge primerljive sankcije;

(g)

če je gospodarski subjekt kriv resnih zavajajočih razlag pri dajanju informacij, zahtevanih zaradi preverjanja odsotnosti razlogov za izključitev ali izpolnjevanja pogojev za sodelovanje, ne razkrije takšnih informacij ali ne more predložiti dokumentov, ki se zahtevajo kot dokazila;

(h)

če gospodarski subjekt poskuša neupravičeno vplivati na postopek odločanja javnega naročnika ali naročnika, pridobiti zaupne informacije, zaradi katerih bi lahko imel neupravičeno prednost v postopku podelitve koncesije, ali iz malomarnosti predložiti zavajajoče informacije, ki bi lahko pomembno vplivale na odločitve o izključitvi, izboru ali podelitvi koncesije;

(i)

pri koncesijah na področju obrambe in varnosti iz Direktive 2009/81/ES, če se na podlagi kakršnih koli dokazov, vključno z zaupnimi viri podatkov, ugotovi, da gospodarski subjekt ni dovolj zanesljiv, da bi lahko izključili grožnje varnosti države članice.

8.   Javni naročniki in naročniki iz točke (a) člena 7(1) med postopkom kadar koli izključijo gospodarski subjekt, če se izkaže, da je zadevni gospodarski subjekt glede na storjena ali opuščena dejanja pred ali med postopkom v enem od položajev iz odstavka 4 tega člena in prvega pododstavka odstavka 5 tega člena.

Javni naročniki in naročniki lahko med postopkom kadar koli izključijo gospodarski subjekt oziroma to morajo storiti na zahtevo države članice, če se izkaže, da je zadevni gospodarski subjekt glede na storjena ali opuščena dejanja pred ali med postopkom v enem od položajev iz drugega pododstavka odstavka 5 in odstavka 7.

9.   Vsak gospodarski subjekt, ki je v enem od položajev iz odstavkov 4 in 7, lahko predloži dokaze, da je sprejel zadostne ukrepe, s katerimi lahko dokaže svojo zanesljivost kljub obstoju zadevnega razloga za izključitev. Če se šteje, da takšni dokazi zadoščajo, se zadevni gospodarski subjekt ne izključi iz postopka.

V ta namen gospodarski subjekt dokaže, da je plačal ali da se je zavezal plačati nadomestilo za vso škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem ali kršitvijo, v dejavnem sodelovanju s preiskovalnimi organi v celoti razjasnil dejstva in okoliščine ter sprejel konkretne tehnične, organizacijske in kadrovske ukrepe, ustrezne za preprečitev nadaljnjih kaznivih dejanj ali kršitev. Pri ocenjevanju ukrepov, ki jih sprejmejo gospodarski subjekti, se upoštevajo resnost in posebne okoliščine kaznivega dejanja ali kršitve. Če se šteje, da ukrepi ne zadoščajo, zadevni gospodarski subjekt prejme utemeljitev razlogov za takšno odločitev.

Gospodarski subjekt, ki je bil s pravnomočno sodbo izključen iz sodelovanja v postopkih javnega naročanja ali podeljevanja koncesije, med obdobjem izključitve, določenim s to sodbo, ni upravičen do uporabe možnosti iz tega odstavka v državah članicah, v katerih sodba učinkuje.

10.   Države članice z zakoni ali drugimi predpisi in ob upoštevanju prava Unije določijo pogoje za izvajanje tega člena. Določijo zlasti najdaljše obdobje izključitve, če gospodarski subjekt ne sprejme nobenih ukrepov iz odstavka 9, da bi dokazal svojo zanesljivost. Če obdobje izključitve ni določeno s pravnomočno sodbo, to obdobje ne sme biti daljše od pet let od datuma izdaje pravnomočne obsodbe v primerih iz odstavka 4 in ne daljše od treh let od datuma zadevnega dogodka v primerih iz odstavka 7.

Člen 39

Roki za prejem vlog in ponudb za koncesijo

1.   Javni naročniki ali naročniki pri določanju rokov za prejem vlog ali ponudb upoštevajo zlasti kompleksnost koncesije in čas, potreben za pripravo ponudb ali vlog, brez poseganja v minimalne roke iz tega člena.

2.   Če je mogoče vloge ali ponudbe pripraviti šele po obisku lokacije ali po pregledu spremne dokumentacije k dokumentaciji o podeljevanju koncesije na kraju samem, se roki za prejem vlog za koncesijo ali za prejem ponudb določijo tako, da se lahko vsi zadevni gospodarski subjekti seznanijo z vsemi informacijami, potrebnimi za pripravo vlog ali ponudb, in so vsekakor daljši od minimalnih rokov iz odstavkov 3 in 4.

3.   Minimalni rok za prejem vlog za koncesijo, ne glede na to, ali vključujejo ponudbe, je 30 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o koncesiji.

4.   Če se postopek izvaja v zaporednih fazah, je minimalni rok za prejem prvih ponudb 22 dni od datuma, ko je poslano povabilo k oddaji ponudbe.

5.   Rok za prejem ponudb se lahko skrajša za pet dni, če se javni naročnik ali naročnik strinja, da je ponudbe mogoče oddati z elektronskimi sredstvi v skladu s členom 29.

Člen 40

Zagotavljanje informacij kandidatom in ponudnikom

1.   Javni naročnik ali naročnik čim prej obvesti vsakega kandidata in ponudnika o sprejetih odločitvah v zvezi s podelitvijo koncesije, vključno z imenom uspešnega ponudnika, razlogi za morebitno zavrnitev njegove vloge oziroma ponudbe ter razlogi za morebitno odločitev, da se pogodba, za katero je bilo objavljeno obvestilo o koncesiji, ne podeli ali da se postopek ponovno začne.

Poleg tega javni naročnik ali naročnik na zahtevo zadevne stranke čim prej, vsekakor pa v 15 dneh od prejema pisnega zahtevka, vse ponudnike, ki so oddali dopustno ponudbo, obvesti o značilnostih in sorazmernih prednostih izbrane ponudbe.

2.   Javni naročnik ali naročnik se lahko odloči, da nekatere informacije iz odstavka 1 v zvezi s pogodbo izpusti, če bi objava takšnih informacij ovirala izvajanje zakona ali bi bila drugače v nasprotju z javnim interesom, če bi škodila upravičenim poslovnim interesom javnih ali zasebnih gospodarskih subjektov ali če bi lahko posegala v pošteno konkurenco med njimi.

Člen 41

Merila za podelitev

1.   Koncesije se podelijo na podlagi objektivnih meril, ki so skladna z načeli iz člena 3 in zagotavljajo, da se ponudbe ocenijo pod pogoji učinkovite konkurence, tako da je mogoče ugotoviti splošne gospodarske koristi, ki jih bo imel javni naročnik ali naročnik.

2.   Merila za podelitev so povezana s predmetom koncesije in javnemu naročniku ali naročniku ne dajejo neomejene svobode izbire. Med drugim lahko vključujejo okoljska ali socialna merila ali merila v zvezi z inovativnostjo.

Tem merilom so dodane zahteve za učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki.

Javni naročnik ali naročnik preveri, ali ponudbe ustrezno izpolnjujejo merila za podelitev.

3.   Javni naročnik ali naročnik našteje merila v padajočem zaporedju glede na pomembnost.

Če javni naročnik ali naročnik prejme ponudbo, v kateri je predlagana inovativna rešitev z izjemno funkcionalno učinkovitostjo, ki je skrben javni naročnik ali naročnik ni mogel predvideti, lahko javni naročnik ali naročnik ne glede na prvi pododstavek izjemoma spremeni vrstni red meril za podelitev in tako upošteva to inovativno rešitev. Javni naročnik ali naročnik v tem primeru vse ponudnike obvesti o spremembi zaporedja glede na pomembnost in objavi novo povabilo k oddaji ponudb ob upoštevanju minimalnih rokov iz člena 39(4). Če so merila za podelitev objavljena istočasno z objavo obvestila o koncesiji, javni naročnik ali naročnik objavi novo obvestilo o koncesiji ob upoštevanju minimalnih rokov iz člena 39(3).

Sprememba vrstnega reda ne sme povzročiti diskriminacije.

NASLOV III

PRAVILA ZA IZVAJANJE KONCESIJ

Člen 42

Oddaja pogodb podizvajalcem

1.   Pristojni nacionalni organi z ustreznimi ukrepi v okviru svojih odgovornosti in pristojnosti zagotovijo, da podizvajalci spoštujejo obveznosti iz člena 30(3).

2.   Javni naročnik ali naročnik lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – mora v koncesijski dokumentaciji od ponudnika ali vlagatelja zahtevati, da v svoji ponudbi navede vsak del koncesije, ki ga morda namerava oddati v podizvajanje tretjim osebam, ter vse predlagane podizvajalce. Ta odstavek ne vpliva na vprašanje odgovornosti glavnega koncesionarja.

3.   Pri koncesijah za gradnje in v zvezi s storitvami, ki se opravljajo v objektu pod nadzorom javnega naročnika ali naročnika, javni naročnik ali naročnik po podelitvi, najpozneje pa ob začetku izvajanja koncesije, od koncesionarja zahteva, da mu sporoči ime, kontaktne podatke in zakonite zastopnike svojih podizvajalcev, ki sodelujejo pri takšni gradnji ali storitvah, kolikor so ti podatki takrat znani. Javni naročnik ali naročnik od koncesionarja zahteva, da mu med izvajanjem koncesije sporoči morebitne spremembe teh informacij in potrebne informacije o morebitnih novih podizvajalcih, ki jih naknadno vključi v izvajanje takšnih gradenj ali opravljanje takšnih storitev.

Ne glede na prvi pododstavek lahko države članice določijo, da je za posredovanje zahtevanih informacij odgovoren neposredno koncesionar.

Prvi in drugi pododstavek se ne uporabljata za dobavitelje blaga.

Javni naročniki in naročniki lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – morajo obveznosti iz prvega pododstavka razširiti na primer na:

(a)

koncesije za storitve poleg tistih, ki zadevajo opravljanje storitev v objektih pod nadzorom javnega naročnika ali naročnika, ali na dobavitelje blaga, ki so vključeni v koncesije za gradnje ali storitve;

(b)

podizvajalce podizvajalcev koncesionarja ali naslednje podizvajalce v podizvajalski verigi.

4.   Za preprečevanje kršitve obveznosti iz člena 30(3) se lahko sprejmejo ustrezni ukrepi, kot so:

(a)

če je v nacionalnem pravu države članice določen mehanizem solidarne odgovornosti podizvajalcev in koncesionarja, zadevna država članica zagotovi, da se zadevna pravila uporabljajo v skladu s pogoji iz člena 30(3);

(b)

javni naročniki in naročniki lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – morajo preveriti, ali obstajajo razlogi za izključitev podizvajalcev v skladu s členom 38(4) do (10). Javni naročnik ali naročnik v takšnih primerih od gospodarskega subjekta zahteva zamenjavo podizvajalca, za katerega je bilo med preverjanjem ugotovljeno, da obstajajo obvezni razlogi za njegovo izključitev. Javni naročnik ali naročnik lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – mora od gospodarskega subjekta zahtevati zamenjavo podizvajalca, za katerega je bilo med preverjanjem ugotovljeno, da obstajajo neobvezni razlogi za njegovo izključitev.

5.   Države članice lahko v nacionalnem pravu določijo strožja pravila glede odgovornosti.

6.   Države članice, ki so sklenile, da bodo določile ukrepe v skladu z odstavkoma 1 in 2, z zakoni ali drugimi predpisi in ob upoštevanju prava Unije določijo pogoje za izvajanje teh ukrepov. Države članice lahko pri tem omejijo njihovo veljavnost, med drugim v zvezi z nekaterimi vrstami pogodb, nekaterimi kategorijami javnih naročnikov, naročnikov ali gospodarskih subjektov ali nekaterimi zneski.

Člen 43

Spremembe pogodb med njihovo veljavnostjo

1.   Koncesije se lahko spremenijo brez novega postopka podelitve koncesije v skladu s to direktivo v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

če so spremembe ne glede na njihovo denarno vrednost predvidene v prvotni koncesijski dokumentaciji v jasnih, natančnih in nedvoumnih klavzulah o pregledu, ki lahko vključujejo klavzule o reviziji vrednosti, ali opcijah. V takih klavzulah so navedeni obseg in vrsta možnih sprememb ali opcij ter pogoji, pod katerimi se lahko uporabijo. Ne predvidevajo pa sprememb ali opcij, ki bi spremenile splošno naravo koncesije;

(b)

kadar so potrebne dodatne gradnje ali storitve, ki jih opravi prvotni koncesionar, niso pa bile vključene v prvotno koncesijo, če zamenjava koncesionarja:

(i)

ni mogoča iz ekonomskih ali tehničnih razlogov, kot so zahteve glede zamenljivosti ali interoperabilnosti z obstoječo opremo, storitvami ali instalacijami, zagotovljenimi v okviru prvotne koncesije, ter

(ii)

bi javnemu naročniku ali naročniku povzročila velike nevšečnosti ali znatno podvajanje stroškov.

Vendar pri koncesijah, ki jih javni naročnik podeli za izvajanje dejavnosti, ki ni navedena v Prilogi II, povečanje vrednosti ne sme presegati 50 % vrednosti prvotne koncesije. Če je opravljenih več zaporednih sprememb, ta omejitev velja za vrednost posamezne spremembe. Te zaporedne spremembe niso namenjene obidu te direktive;

(c)

če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(i)

sprememba je bila potrebna zaradi okoliščin, ki jih skrben javni naročnik ali naročnik ni mogel predvideti;

(ii)

sprememba ne spreminja splošne narave koncesije;

(iii)

pri koncesijah, ki jih javni naročnik podeli za izvajanje dejavnosti, ki ni na seznamu v Prilogi II povečanje vrednosti ne presega 50 % vrednosti prvotne koncesije. Če je opravljenih več zaporednih sprememb, ta omejitev velja za vrednost posamezne spremembe. Te zaporedne spremembe niso namenjene obidu te direktive;

(d)

če koncesionarja, ki mu je javni naročnik ali naročnik prvotno podelil koncesijo, zamenja nov koncesionar iz enega od naslednjih razlogov:

(i)

zaradi nedvoumne klavzule o pregledu ali opcije v skladu s točko (a);

(ii)

drug gospodarski subjekt, ki izpolnjuje prvotno določene pogoje za ugotavljanje sposobnosti, v celoti ali delno nasledi prvotnega koncesionarja po prestrukturiranju podjetja, vključno s prevzemom, združitvijo, pripojitvijo ali insolventnostjo, če to ne vključuje drugih bistvenih sprememb pogodbe in ni namenjeno obidu te direktive; ali

(iii)

javni naročnik ali naročnik sam prevzame obveznosti glavnega koncesionarja do njegovih podizvajalcev, če je ta možnost predvidena v nacionalni zakonodaji;

(e)

spremembe ne glede na njihovo vrednost niso bistvene v smislu odstavka 4.

Javni naročniki ali naročniki, ki so spremenili koncesijo v primerih iz točk (b) in (c) tega odstavka, objavijo obvestilo o tem v Uradnem listu Evropske unije. Tako obvestilo vsebuje informacije iz Priloge XI in se objavi v skladu s členom 33.

2.   Koncesije se lahko prav tako spremenijo, ne da bi bilo treba preverjati, ali so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (d) odstavka 4 in ne da bi bil potreben nov postopek podelitve koncesije v skladu s to direktivo, če je vrednost spremembe nižja od obeh naslednjih vrednosti:

(i)

mejne vrednosti, določene v členu 8, in

(ii)

10 % vrednosti prvotne koncesije.

Vendar sprememba ne sme spremeniti splošne narave koncesije. Če je opravljenih več zaporednih sprememb, se vrednost oceni na podlagi kumulativne neto vrednosti zaporednih sprememb.

3.   Za namene izračuna vrednosti iz odstavka 2 ter točk (b) in (c) odstavka 1 je posodobljena vrednost referenčna vrednost, če koncesija vključuje indeksacijsko klavzulo. Če koncesija ne vključuje indeksacijske klavzule, se posodobljena vrednost izračuna ob upoštevanju povprečne inflacije v državi članici javnega naročnika ali naročnika.

4.   Sprememba koncesije med njeno veljavnostjo se šteje za bistveno v smislu točke (e) odstavka 1, če se zaradi te spremembe koncesija znatno razlikuje od prvotno sklenjene koncesije. Brez poseganja v odstavka 1 in 2 se sprememba šteje za bistveno, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

(a)

sprememba uvaja pogoje, ki bi, če bi bili del prvotnega postopka podelitve koncesije, omogočili udeležbo drugih vlagateljev kot tistih, ki so bili prvotno izbrani, ali sprejem druge ponudbe kot tiste, ki je bila prvotno izbrana, ali pa bi k sodelovanju v postopku podelitve koncesije pritegnili še druge udeležence;

(b)

zaradi spremembe je ekonomsko ravnotežje koncesije spremenjeno v korist koncesionarja na način, ki ni bil predviden v prvotni koncesiji;

(c)

zaradi spremembe je znatno razširjen obseg koncesije;

(d)

koncesionarja, ki mu je javni naročnik ali naročnik prvotno podelil koncesijo, zamenja nov koncesionar v primerih, ki niso navedeni v točki (d) odstavka 1.

5.   Za spremembe določb koncesije med njeno veljavnostjo, ki niso navedene v odstavkih 1 in 2, je potreben nov postopek podelitve koncesije v skladu s to direktivo.

Člen 44

Odpoved koncesije

Države članice zagotovijo, da imajo javni naročniki in naročniki možnost, da pod pogoji, določenimi v veljavnem nacionalnem pravu, odpovejo koncesijo med njeno veljavnostjo, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

koncesija je bila spremenjena tako, da se v skladu s členom 43 zahteva nov postopek o podelitvi koncesije;

(b)

koncesionar je bil v času podelitve koncesije v enem od položajev iz člena 38(4) in bi ga bilo zato treba izključiti iz postopka podelitve koncesije;

(c)

Sodišče Evropske unije po postopku v skladu s členom 258 PDEU ugotovi, da država članica ni izpolnila svojih obveznosti iz Pogodb, ker javni naročnik ali naročnik iz te države članice pri podelitvi zadevne koncesije ni izpolnil svojih obveznosti iz Pogodb in te direktive.

Člen 45

Spremljanje in poročanje

1.   Da se zagotovi pravilno in učinkovito izvajanje, države članice zagotovijo, da vsaj naloge iz tega člena izvaja eden ali več organov ali institucij. Komisiji sporočijo imena vseh organov ali institucij, pristojnih za te naloge.

2.   Države članice zagotovijo spremljanje uporabe pravil glede podeljevanja koncesijskih pogodb. Če organi ali institucije za spremljanje ugotovijo specifične kršitve, kot so goljufija, korupcija, nasprotje interesov ali druge resne nepravilnosti, ali sistemske težave, so pooblaščeni, da o teh kršitvah ali težavah obvestijo nacionalne revizijske organe, sodišča ali druge ustrezne organe ali institucije, kot so varuh človekovih pravic, nacionalni parlamenti ali njegovi odbori.

3.   Rezultati dejavnosti spremljanja v skladu z odstavkom 2 so z ustreznimi sredstvi obveščanja dostopni javnosti.

Komisija lahko največ vsaka tri leta od držav članic zahteva, da ji predložijo poročilo o spremljanju, ki je pregled najpogostejših vzrokov za nepravilno uporabo pravil glede podeljevanja koncesijskih pogodb, vključno z morebitnimi strukturnimi ali ponavljajočimi se težavami pri uporabi pravil, med drugim tudi možnimi primeri goljufij in drugega nezakonitega ravnanja.

4.   Države članice zagotovijo, da so javnim naročnikom in naročnikom ter gospodarskim subjektom brezplačno na voljo informacije in smernice o razlagi in uporabi prava Unije o podeljevanju koncesijskih pogodb, da so jim v pomoč pri pravilni uporabi pravil Unije s tega področja.

NASLOV IV

SPREMEMBE DIREKTIV 89/665/EGS IN 92/13/EGS

Člen 46

Spremembe Direktive 89/665/EGS

Direktiva 89/665/EGS se spremeni:

1.

v členu 1 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Ta direktiva se uporablja za javna naročila iz Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (35), razen če so takšna naročila izključena v skladu s členi 7, 8, 9, 10, 11, 12, 15, 16, 17 in 37 navedene direktive.

Ta direktiva se uporablja tudi za koncesije iz Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta (36), ki jih podelijo naročniki, razen če so take koncesije izključene v skladu s členi 10, 11, 12, 17 in 25 navedene direktive.

Naročila v smislu te direktive zajemajo javna naročila, okvirne sporazume, koncesije za gradnje in storitve in dinamične nabavne sisteme.

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se v zvezi z naročili s področja uporabe Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, skladno s pogoji, določenimi v členih 2 do 2f te direktive, ker je bila s takšnimi odločitvami kršeno pravo Unije na področju javnih naročil ali nacionalni predpisi o prenosu tega prava.

2.

v členu 2a se odstavek 2 spremeni:

(a)

prvi pododstavek se nadomesti z naslednjim:

„Do sklenitve pogodbe, ki sledi odločitvi o oddaji naročila s področja uporabe Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU, ne sme priti pred potekom roka, ki ne sme biti krajši od 10 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu, ko se zadevnim ponudnikom in kandidatom po faksu ali po drugih elektronskih komunikacijskih sredstvih pošlje odločitev o oddaji naročila, oziroma, če so bila uporabljena druga komunikacijska sredstva, pred potekom roka, ki ne sme biti krajši od 15 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu, ko je bila zadevnim ponudnikom in kandidatom poslana odločitev o oddaji naročila, ali od 10 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu prejema odločitve o oddaji naročila.“;

(b)

v četrtem pododstavku se prva alinea nadomesti z naslednjim:

„—

povzetek ustreznih razlogov, navedenih v členu 55(2) Direktive 2014/24/EU ob upoštevanju člena 55(3) navedene direktive ali v drugem pododstavku člena 40(1) Direktive 2014/23/EU ob upoštevanju določb člena 40(2) navedene direktive in“;

3.

člen 2b se spremeni:

(a)

v prvem odstavku se:

(i)

točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)

če Direktiva 2014/24/EU ali, kjer primerno, Direktiva 2014/23/EU ne zahteva predhodne objave obvestila o naročilu v Uradnem listu Evropske unije;“;

(ii)

točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c)

kadar gre za naročila, ki temeljijo na okvirnem sporazumu, kakor določa člen 33 Direktive 2014/24/EU, in kadar gre za posebna naročila, ki temeljijo na dinamičnem nabavnem sistemu, kakor določa člen 34 navedene direktive.“;

(b)

v drugem odstavku se prva in druga alinea nadomestita z naslednjim:

„—

gre za kršitev točke (c) člena 33(4) ali člena 34(6) Direktive 2014/24/EU in

se ocenjuje, da je vrednost javnega naročila enaka ali višja od mejnih vrednosti iz člena 4 Direktive 2014/24/EU.“;

4.

v členu 2c se besedilo „Direktive 2004/18/ES“ nadomesti z besedilom „Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU“;

5.

člen 2d se spremeni:

(a)

v odstavku 1 se:

(i)

točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)

če je naročnik oddal naročilo brez predhodne objave obvestila o naročilu v Uradnem listu Evropske unije, kadar to ni dovoljeno v skladu z Direktivo 2014/24/EU ali Direktivo 2014/23/EU“;

(ii)

v točki (b) besedilo „Direktive 2004/18/ES“ nadomesti z besedilom „Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU“;

(b)

v odstavku 4 se prva alinea nadomesti z naslednjim:

„—

naročnik meni, da je oddaja naročila brez predhodne objave obvestila o naročilu v Uradnem listu Evropske unije dopustna v skladu z Direktivo 2014/24/EU ali Direktivo 2014/23/EU“;

(c)

v odstavku 5 se prva alinea nadomesti z naslednjim:

„—

naročnik meni, da je oddaja javnega naročila v skladu s točko (c) člena 33(4) ali členom 34(6) Direktive 2014/24/EU,“;

6.

v členu 2f(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)

pred potekom vsaj 30 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu, ko je:

naročnik objavil obvestilo o oddaji naročila v skladu s členoma 50 in 51 Direktive 2014/24/EU ali členoma 31 in 32 Direktive 2014/23/EU, če to obvestilo vključuje utemeljitev odločitve naročnika, da odda naročilo brez predhodne objave obvestila o naročilu v Uradnem listu Evropske unije, ali

naročnik obvestil zadevne ponudnike in kandidate o sklenitvi pogodbe, če to obvestilo vsebuje povzetek ustreznih razlogov, navedenih v členu 55(2) Direktive 2014/24/EU ob upoštevanju določb člena 55(3) navedene direktive ali v drugem pododstavku člena 40(1) Direktive 2014/23/EU ob upoštevanju določb člena 40(2) navedene direktive. To velja tudi za primere iz točke (c) prvega odstavka člena 2b te direktive;“;

7.

v členu 3 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Komisija lahko uvede postopek, ki je predviden v odstavkih 2 do 5, če pred sklenitvijo pogodbe meni, da je bila med postopkom oddaje naročila, ki spada na področje uporabe Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU, povzročena hujša kršitev prava Unije na področju javnih naročil.“

Člen 47

Spremembe Direktive 92/13/EGS

Direktiva 92/13/EGS se spremeni:

1.

V členu 1 se odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Ta direktiva se uporablja za javna naročila iz Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (37) , razen če so takšna naročila izključena v skladu s členi 18 do 24, 27 do 30, 34 ali 55 navedene direktive.

Javna naročila v smislu te direktive zajemajo javna naročila blaga, gradenj in storitev, koncesije za gradnje in storitve, okvirne sporazume ter dinamične nabavne sisteme.

Ta direktiva se uporablja tudi za koncesije iz Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta (38) , ki jih podelijo naročniki, razen če so takšne pogodbe izključene v skladu s členi 10, 12, 13, 14, 16, 17 in 25 navedene direktive.

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se v zvezi z naročili s področja uporabe Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, skladno s pogoji, določenimi v členih 2 do 2f te direktive, ker je bilo s takšnimi odločitvami kršeno pravo Unije na področju javnih naročil ali nacionalni predpisi o prenosu tega prava.

2.

v členu 2a se odstavek 2 spremeni:

(a)

prvi pododstavek se nadomesti z naslednjim:

„Do sklenitve pogodbe, ki sledi odločitvi o oddaji naročila s področja uporabe Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU, ne sme priti pred potekom roka, ki ne sme biti krajši od 10 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu, ko se zadevnim ponudnikom in kandidatom po faksu ali po drugih elektronskih komunikacijskih sredstvih pošlje odločitev o oddaji naročila, oziroma, če so bila uporabljena druga komunikacijska sredstva, pred potekom roka, ki ne sme biti krajši od 15 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu, ko je bila zadevnim ponudnikom in kandidatom poslana odločitev o oddaji naročila, ali od 10 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu prejema odločitve o oddaji naročila.“;

(b)

v četrtem pododstavku se prva alinea nadomesti z naslednjim:

„—

povzetek ustreznih razlogov, navedenih v členu 75(2) Direktive 2014/25/EU, ob upoštevanju določb člena 75(3) navedene direktive, ali drugem pododstavku člena 40(1) Direktive 2014/23/EU, ob upoštevanju določb člena 40(2) navedene direktive, in“;

3.

člen 2b se spremeni:

(a)

v prvem odstavku se:

(i)

točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)

če Direktiva 2014/25/EU ali kadar primerno, Direktiva 2014/23/EU ne zahteva predhodne objave obvestila v Uradnem listu Evropske unije;“;

(ii)

točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c)

kadar gre za posebna naročila, ki temeljijo na dinamičnem nabavnem sistemu, kakor določa člen 52 Direktive 2014/25/EU.“;

(b)

v drugem odstavku se prva in druga alinea nadomestita z naslednjim:

„—

gre za kršitve člena 52(6) Direktive 2014/25/EU in

se ocenjuje, da je vrednost javnega naročila enaka ali višja od mejnih vrednosti, navedenih v členu 15 Direktive 2014/25/EU.“

4.

v členu 2c se besedilo „Direktive 2004/17/ES“ nadomesti z besedilom „Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU“;

5.

člen 2d se spremeni:

(a)

v odstavku 1 se:

(i)

točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)

če je naročnik oddal naročilo brez predhodne objave obvestila v Uradnem listu Evropske unije, kadar to ni dovoljeno v skladu z Direktivo 2014/25/EU ali Direktivo 2014/23/EU“;

(ii)

v točki (b) besedilo „Direktive 2004/17/ES“ nadomesti z besedilom „Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU“;

(b)

v odstavku 4 se prva alinea nadomesti z naslednjim:

„—

naročnik meni, da je oddaja naročila brez predhodne objave obvestila v Uradnem listu Evropske unije dopustna v skladu z Direktivo 2014/25/EU ali Direktivo 2014/23/EU,“;

(c)

v odstavku 5 se prva alinea nadomesti z naslednjim:

„—

naročnik meni, da je oddaja javnega naročila v skladu s členom 52(6) Direktive 2014/25/EU,“;

6.

v členu 2f(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)

pred potekom vsaj 30 koledarskih dni od dneva, ki sledi datumu, ko je:

naročnik objavil obvestilo o oddaji naročila v skladu s členoma 70 in 71 Direktive 2014/25/EU ali s členoma 31 in 32 Direktive 2014/23/EU, če to obvestilo vključuje utemeljitev odločitve naročnika, da odda naročilo brez predhodne objave obvestila v Uradnem listu Evropske unije, ali je

naročnik obvestil zadevne ponudnike in kandidate o sklenitvi pogodbe, če to obvestilo vsebuje povzetek ustreznih razlogov, navedenih v členu 75(2) Direktive 2014/25/EU, ob upoštevanju določbe člena 75(3) navedene direktive, ali v drugem pododstavku člena 40(1) Direktive 2014/23/EU ob upoštevanju določb člena 40(2) navedene direktive. To velja tudi za primere iz točke (c) prvega odstavka člena 2b te direktive;“;

7.

v členu 8 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Komisija lahko uporabi postopek iz odstavkov 2 do 5, če pred sklenitvijo pogodbe meni, da je med postopkom oddaje naročila, ki spada na področje uporabe Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU, ali v zvezi členom 26(1) Direktive 2014/25/EU v primeru naročnikov, za katere se ta določba uporablja, prišlo do hujše kršitve prava Unije na področju javnih naročil.“

NASLOV V

PRENESENA POOBLASTILA, IZVEDBENA POOBLASTILA IN KONČNE DOLOČBE

Člen 48

Izvajanje pooblastil

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 7(3), člena 9(4), člena 27(2) in člena 30(4) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 17. aprila 2014.

3.   Pooblastilo iz člena 7(3), člena 9(4), člena 27(2) in člena 30(4) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 7(3), členom 9(4), členom 27(2) in členom 30(4), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 49

Nujni postopek

1.   Delegirani akti, sprejeti v skladu s tem členom, začnejo veljati nemudoma in se uporabljajo, dokler se jim ne nasprotuje v skladu z odstavkom 2. Uradno obvestilo Evropskemu parlamentu in Svetu o delegiranem aktu navaja razloge za uporabo postopka v nujnih primerih.

2.   Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v skladu s postopkom iz člena 48(5). V tem primeru Komisija nemudoma po prejemu uradnega obvestila o odločitvi Evropskega parlamenta ali Sveta o nasprotovanju aktu ta akt razveljavi.

Člen 50

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga Svetovalni odbor za javno naročanje, ustanovljen s Sklepom Sveta 71/306/EGS (39). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta člen se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 51

Prenos

1.   Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 18. aprila 2016. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 52

Prehodne določbe

Sklicevanja na točki (a) in (b) člena 1(3) Direktive 2004/17/ES in člen 1(3) in (4) ter naslov III Direktive 2004/18/ES se štejejo kot sklicevanja na to direktivo.

Člen 53

Spremljanje in poročanje

Komisija oceni ekonomske učinke uporabe mejnih vrednosti iz člena 8 na notranji trg, zlasti glede dejavnikov, kot so čezmejno podeljevanje pogodb in transakcijski stroški, ter o njih poroča Evropskemu parlamentu in Svetu do 18. aprila 2019. V okviru pogajanj na podlagi Sporazuma GPA se preuči ustreznost ravni mejnih vrednosti, pri čemer se upošteva vpliv inflacije in transakcijskih stroškov. Kjer je to mogoče in ustrezno, Komisija presodi, ali bo v naslednjem krogu pogajanj predlagala zvišanje mejnih vrednosti, ki se uporabljajo v skladu s Sporazumom GPA.

Pri spremembi mejnih vrednosti, ki se uporabljajo v skladu s Sporazumom GPA, poročilu po potrebi sledi zakonodajni predlog o spremembi mejnih vrednosti iz te direktive.

Komisija oceni tudi ekonomske učinke izključitev iz člena 12 na notranji trg, pri čemer upošteva posebne strukture v vodnem sektorju, ter o tem poroča Evropskemu parlamentu in Svetu do 18. aprila 2019.

Komisija na podlagi informacij, ki jih v skladu s členom 45(3) zagotovijo države članice, preveri delovanje te direktive ter poroča Evropskemu parlamentu in Svetu do 18. aprila 2021, nato pa vsakih pet let.

Komisija objavi rezultate pregledov, opravljenih v skladu s četrtim odstavkom.

Člen 54

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta direktiva se ne uporablja za podeljevanje koncesij, ponujenih ali podeljenih pred 17. aprilom 2014.

Člen 55

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Strasbourgu, 26. februarja 2014

Za Evropski parlament

Predsednik

M. SCHULZ

Za Svet

Predsednik

D. KOURKOULAS


(1)  UL C 191, 29.6.2012, str. 84.

(2)  UL C 391, 18.12.2012, str. 49.

(3)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 11. februarja 2014.

(4)  Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134, 30.4.2004, str. 114).

(5)  Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, 27.12.2006, str. 36).

(6)  Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 94).

(7)  Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 55).

(8)  Direktiva 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL L 15, 21.1.1998, str. 14).

(9)  Direktiva 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (UL L 164, 30.6.1994, str. 3).

(10)  Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 (UL L 315, 3.12.2007, str. 1).

(11)  Direktiva 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES (UL L 216, 20.8.2009, str. 76).

(12)  Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (UL L 182, 29.6.2013, str. 19).

(13)  Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (glej stran 243 tega Uradnega lista).

(14)  Direktiva 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (UL L 134, 30.4.2004, str. 1).

(15)  Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL L 18, 21.1.1997, str. 1).

(16)  Direktiva Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395, 30.12.1989, str. 33).

(17)  Direktiva Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju (UL L 76, 23.3.1992, str. 14).

(18)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).

(19)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(20)  Uredba (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o oblikovanju skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot (NUTS) (UL L 154, 21.6.2003, str. 1).

(21)  Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (glej stran 65 tega Uradnega lista).

(22)  Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL L 293, 31.10.2008, str. 3).

(23)  Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1).

(24)  Direktiva Sveta 77/249/EGS z dne 22. marca 1977 o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov (UL L 78, 26.3.1977, str. 17).

(25)  Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL L 145, 30.4.2004, str. 1).

(26)  Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, 24.4.2002, str. 33).

(27)  Uredba (ES) št. 2195/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o enotnem besednjaku javnih naročil (CPV) (UL L 340, 16.12.2002, str. 1).

(28)  Okvirni Sklep Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (UL L 300, 11.11.2008, str. 42).

(29)  UL C 195, 25.6.1997, str. 1.

(30)  Okvirni sklep Sveta 2003/568/PNZ z dne 22. julija 2003 o boju proti korupciji v zasebnem sektorju (UL L 192, 31.7.2003, str. 54).

(31)  UL C 316, 27.11.1995, str. 48.

(32)  Okvirni sklep Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (OL L 164, 22.6.2002, str. 3).

(33)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15).

(34)  Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (UL L 101, 15.4.2011, str. 1).

(35)  Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 65).

(36)  Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94, 28.3.2014, str. 1).“;

(37)  Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 243).

(38)  Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94, 28.3.2014, str. 1).“;

(39)  Sklep Sveta 71/306/EGS z dne 26. julija 1971 o ustanovitvi Svetovalnega odbora za javna naročila gradenj (UL L 185, 16.8.1971, str. 15).


PRILOGA I

SEZNAM DEJAVNOSTI IZ TOČKE (7) ČLENA 5  (1)

NACE Rev. 1 (2)

Koda CPV

PODROČJE F

GRADBENIŠTVO

Oddelek

Skupina

Razred

Predmet

Opombe

45

 

 

Gradbeništvo

Ta oddelek zajema:

— gradnjo novih stavb in drugo novogradnjo, obnovo in splošna popravila.

45000000

 

45,1

 

Pripravljalna dela na gradbiščih

 

45100000

 

 

45,11

Rušenje objektov in zemeljska dela

Ta razred zajema:

rušenje stavb in drugih objektov,

čiščenje gradbišča,

odstranjevanje zemlje: izkopavanje, odlaganje, poravnavanje in izravnavanje gradbišča, kopanje jarkov, odstranjevanje skal, razstreljevanje itd.,

pripravo gradbišča za miniranje,

odstranjevanje odvečnega materiala ter druge izboljšave in priprave krovnine in gradbišča.

Ta razred zajema tudi:

izsuševanje gradbišča,

izsuševanje kmetijskih in gozdnih površin.

45110000

 

 

45,12

Raziskovalno vrtanje in sondiranje

Ta razred zajema:

raziskovalno vrtanje, raziskovalno sondiranje in jedrovanje za gradbene, geofizične ali podobne namene.

Ta razred ne zajema:

vrtanja za nafto ali za plin, glej 11.20,

vrtanja vodnjakov, glej 45.25,

vrtanja in kopanja jaškov, glej 45.25,

iskanja nafte in plina, geofizičnih, geoloških ter seizmičnih meritev, glej 74.20.

45120000

 

45,2

 

Gradnja objektov in delov objektov; splošna gradbena dela

 

45200000

 

 

45,21

Splošna gradbena dela na stavbah in gradbenih inženirskih objektih

Ta razred zajema:

gradnjo vseh vrst stavb nizke gradnje,

mostove, vključno z dvignjenimi avtocestami, viadukti, predori in podvozi,

cevovode na dolge razdalje, komunikacijske in električne vode,

mestne cevovode, mestne komunikacijske in električne vode,

pomožne mestne gradnje,

sestavljanje in postavljanje montažnih konstrukcij na gradbišču.

Ta razred ne zajema:

storitvenih dejavnosti, povezanih s črpanjem nafte in plina, glej 11.20,

postavljanja pripravljenih montažnih konstrukcij iz materialov, ki jih proizvaja izvajalec sam, razen betona, glej oddelke 20, 26 in 28,

gradbenih del, razen stavb, v zvezi s stadioni, plavalnimi bazeni, telovadnicami, teniškimi igrišči, igrišči za golf in drugimi športnimi objekti, glej 45.23,

inštalacijskih del, glej 45.3,

zaključnih gradbenih del, glej 45.4,

arhitekturnih dejavnosti in dejavnosti nizke gradnje, glej 74.20,

upravljanja gradbenih projektov, glej 74.20.

45210000

razen:

– 45213316

45220000

45231000

45232000

 

 

45,22

Postavljanje ostrešij in krovska dela

Ta razred zajema:

postavljanje streh,

postavljanje strešnih kritin,

impregniranje proti vlagi.

45261000

 

 

45,23

Gradnja avtocest, cest, letališč in športnih objektov

Ta razred zajema:

gradnjo avtocest, ulic, cest ter drugih avtomobilskih cest in pešpoti,

gradnjo železnic,

gradnjo letaliških stez,

gradbena dela, razen stavb, v zvezi s stadioni, plavalnimi bazeni, telovadnicami, teniškimi igrišči, igrišči za golf in drugimi športnimi objekti,

barvanje oznak na cestnih površinah in parkiriščih.

Ta razred ne zajema:

pripravljalnega odstranjevanja zemlje, glej 45.11.

45212212 in DA03

45230000

razen:

– 45231000

– 45232000

– 45234115

 

 

45,24

Gradnja vodnih objektov

Ta razred zajema:

gradnjo: — vodnih poti, pristanišč in rečnih gradenj, turističnih pristanišč (marin), zapornic itd.,

nasipov in jezov,

poglabljanje dna,

podvodno delo.

45240000

 

 

45,25

Druga gradbena dela, ki vključujejo dela specialnih strok

Ta razred zajema:

gradbene dejavnosti, specializirane za en vidik, skupen različnim vrstam struktur, za katere je potrebno posebno znanje ali oprema,

gradnjo temeljev, vključno z zabijanjem pilotov,

vrtanje in gradnjo vodnjakov, vrtanje in kopanje jaškov,

postavitev jeklenih elementov, ki jih ne proizvaja izvajalec sam,

ukrivljanje jekla,

zidanje in tlakovanje,

postavljanje in podiranje zidarskih ter delovnih odrov, vključno z dajanjem zidarskih in delovnih odrov v najem,

gradnjo dimnikov in industrijskih peči.

Ta razred ne zajema:

dajanja zidarskih odrov v najem brez postavljanja in podiranja, glej 71.32.

45250000

45262000

 

45,3

 

Inštalacijska dela

 

45300000

 

 

45,31

Električne inštalacije

Ta razred zajema:

montažo v stavbe ali druge projekte gradnje:

električnih napeljav,

telekomunikacijskih sistemov,

sistemov električnega ogrevanja,

radijskih in televizijskih hišnih anten,

požarnih alarmov,

protivlomnih alarmnih sistemov,

dvigal in tekočih stopnic,

strelovodov itd.

45213316

45310000

razen:

– 45316000

 

 

45,32

Izolacijska dela

Ta razred zajema:

vgradnjo toplotne in zvočne izolacije ali izolacije proti tresljajem v stavbe ali druge projekte gradnje.

Ta razred ne zajema:

impregniranja proti vlagi, glej 45.22.

45320000

 

 

45,33

Vodovodne in plinske inštalacije

Ta razred zajema:

montažo v stavbe ali druge projekte gradnje:

vodovodne in sanitarne opreme,

plinske napeljave,

opreme in cevi za ogrevanje, prezračevanje, hlajenje ali klimatizacijo,

protipožarnih škropilnih sistemov.

Ta razred ne zajema:

inštalacij za sisteme električnega ogrevanja, glej 45.31.

45330000

 

 

45,34

Druge inštalacije pri gradnjah

Ta razred zajema:

vgradnjo sistemov osvetlitve in signalizacije za ceste, železnice, letališča ter pristanišča,

montažo napeljave in opreme, ki ni navedena drugje, v stavbe ali druge projekte gradnje.

45234115

45316000

45340000

 

45,4

 

Zaključna gradbena dela

 

45400000

 

 

45,41

Fasaderska in štukaterska dela

Ta razred zajema:

nanašanje mavca ali štuka, vključno s povezanimi materiali za struženje, na notranje ali zunanje stene stavbe ali drugih projektov gradnje.

45410000

 

 

45,42

Stavbno mizarstvo

Ta razred zajema:

vgradnjo vrat, oken, okvirjev za vrata in okna, opremljenih kuhinj, stopnic, opreme za trgovine in podobnih predmetov, ki jih ni proizvedel izvajalec sam in ki so iz lesa ali drugih materialov,

notranja zaključna dela, kot so dela na stropu, lesenih stenskih oblogah, premičnih pregradah itd.

Ta razred ne zajema:

polaganja parketa in drugih lesenih talnih oblog, glej 45.43.

45420000

 

 

45,43

Oblaganje tal in sten

Ta razred zajema:

polaganje, obešanje ali vgraditev v stavbe ali druge projekte gradnje:

keramičnih, betonskih stenskih in talnih ploščic ali ploščic iz rezanega kamna,

parketa in drugih lesenih talnih oblog, preprog in linolejev,

vključno s plastičnimi ali iz gume,

teraco, marmornih, granitnih ali skrilastih talnih ali stenskih oblog,

stenskih tapet.

45430000

 

 

45,44

Pleskarska in steklarska dela

Ta razred zajema:

barvanje notranjosti in zunanjosti stavb,

barvanje objektov nizke in visoke gradnje,

vgraditev stekla, ogledal itd.

Ta razred ne zajema:

vgraditve oken, glej 45.42.

45440000

 

 

45,45

Druga zaključna gradbena dela

Ta razred zajema:

gradnjo zasebnih plavalnih bazenov,

čiščenje s paro, peskanje in podobne dejavnosti na zunanjosti stavb,

druga zaključna gradbena dela, ki drugje niso navedena.

Ta razred ne zajema:

čiščenja notranjosti stavb in drugih objektov, glej 74.70.

45212212 in DA04

45450000

 

45,5

 

Dajanje strojev in naprav za gradnjo in rušenje v najem, skupaj z upravljavci strojev

 

45500000

 

 

45,50

Dajanje strojev in naprav za gradnjo in rušenje v najem, skupaj z upravljavci strojev

Ta razred ne zajema:

dajanja strojev in naprav za gradnjo in rušenje v najem, brez upravljavcev strojev, glej 71.32.

45500000


(1)  V primeru različnih razlag nomenklatur CPV in NACE se uporablja nomenklatura CPV.

(2)  Uredba Sveta (EGS) št. 3037/90 z dne 9. oktobra 1990 o statistični klasifikaciji gospodarskih dejavnosti v Evropski skupnosti (UL L 293, 24.10.1990, str. 1).


PRILOGA II

DEJAVNOSTI, KI JIH IZVAJAJO NAROČNIKI IZ ČLENA 7

Določbe te direktive, ki urejajo koncesije, ki jih podelijo naročniki, se uporabljajo za naslednje dejavnosti:

1.

Kar zadeva plin in toploto:

(a)

zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo plina ali toplote;

(b)

dobavo plina ali toplote takšnim fiksnim omrežjem.

Če fiksnim omrežjem, ki zagotavljajo javno storitev, plin ali toploto dobavijo naročniki iz točk (b) in (c) člena 7(1), se to ne šteje za dejavnost v smislu odstavka 1, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

proizvodnja plina ali toplote s strani tega naročnika je neizogibna posledica opravljanja dejavnosti, ki ni navedena v tem odstavku ali v odstavkih 2 in 3 te priloge;

(ii)

dobava javnemu omrežju je namenjena le gospodarski izrabi takšne proizvodnje in ne znaša več kot 20 % prometa tega naročnika glede na povprečje prejšnjih treh let, vključno s tekočim letom.

V tej direktivi „dobava“ vključuje generiranje/proizvodnjo, veleprodajo in maloprodajo plina. Vendar proizvodnja plina v obliki črpanja spada v področje uporabe odstavka 4 te priloge.

2.

Kar zadeva električno energijo:

(a)

zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo električne energije;

(b)

dobavo električne energije takšnim fiksnim omrežjem.

Za namene te direktive dobava električne energije vključuje generiranje/proizvodnjo, veleprodajo in maloprodajo električne energije.

Če fiksnim omrežjem, ki zagotavljajo javno storitev, električno energijo dobavljajo naročniki iz točk (b) in (c) člena 7(1), se to ne šteje za dejavnost iz odstavka 1, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

zadevni naročnik proizvaja električno energijo zato, ker je njena poraba potrebna za opravljanje dejavnosti, ki niso navedene v tem odstavku ali odstavkih 1 in 3 te priloge;

(b)

dobava javnemu omrežju je odvisna le od lastne porabe naročnika in ne presega 30 % njegove celotne proizvedene električne energije glede na povprečje prejšnjih treh let, vključno s tekočim letom.

3.

Dejavnosti v zvezi z zagotavljanjem ali upravljanjem omrežij, ki zagotavljajo javne storitve na področju prevoza z železnico, avtomatiziranimi sistemi, tramvajem, trolejbusom, avtobusom ali žičnico.

Pri prevoznih storitvah se šteje, da omrežje obstaja, kadar se storitev opravlja v skladu s pogoji delovanja, ki jih predpiše pristojni organ države članice, na primer pogoji v zvezi z zagotovljenimi prometnimi povezavami, zmogljivost, ki bo na voljo, ali pogostost storitve.

4.

Dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namen zagotavljanja letališke infrastrukture, infrastrukture v obmorskih pristaniščih ali pristaniščih na celinskih vodah ali infrastrukture v drugih terminalih prevoznikom po zraku, morju ali celinskih plovnih poteh.

5.

Dejavnosti v zvezi z zagotavljanjem:

(a)

poštnih storitev,

(b)

drugih storitev kot poštnih, pod pogojem, da take storitve opravlja naročnik, ki opravlja tudi poštne storitve v smislu točke (ii) drugega pododstavka tega odstavka, in da pogoji iz člena 34(1) Direktive 2014/25/EU niso izpolnjeni za storitve iz točke (ii) drugega pododstavka.

V tej direktivi in brez poseganja v Direktivo 97/67/ES:

(i)

„poštna pošiljka“ pomeni naslovljeno pošiljko v končni obliki, v kateri se prevaža, ne glede na njeno težo. Poleg pisemskih pošiljk take pošiljke zajemajo na primer tudi knjige, kataloge, časopise, periodični tisk in poštne pakete, ki vsebujejo blago komercialne vrednosti ali brez take vrednosti, ne glede na njihovo težo;

(ii)

„poštne storitve“ pomeni storitve sprejema poštnih pošiljk, njihovega sortiranja, usmerjanja in dostave. To vključuje storitve, ki spadajo v okvir univerzalne storitve v smislu Direktive 97/67/ES, ter storitve, ki v ta okvir ne spadajo;

(iii)

„druge storitve kot poštne“ pomeni storitve na naslednjih področjih:

storitve obdelave pošte (storitve pred pošiljanjem in po njem, vključno s „storitvami vložišča“),

storitve v zvezi s poštnimi pošiljkami, ki niso navedene pod točko (a), kot je nenaslovljena direktna pošta;

6.

Dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namene:

(a)

črpanja nafte ali plina;

(b)

iskanja ali izkopavanja premoga ali drugih trdnih goriv.


PRILOGA III

SEZNAM PRAVNIH AKTOV UNIJE IZ TOČKE (b) ČLENA 7(2)

Pravice, ki so bile odobrene po postopku, v katerem je bilo zagotovljeno ustrezno obveščanje javnosti, in katerih odobritev je temeljila na objektivnih merilih, ne pomenijo „posebnih ali izključnih pravic“ v smislu te direktive. V nadaljevanju so navedeni postopki, ki zagotavljajo ustrezno predhodno transparentnost, za izdajo dovoljenj na podlagi drugih zakonodajnih aktov Unije, ki ne pomenijo „posebnih ali izključnih pravic“ v smislu te direktive:

(a)

izdaja dovoljenj za obratovanje objektov za zemeljski plin v skladu s postopki, določenimi v členu 4 Direktive 2009/73/ES;

(b)

odobritev ali povabilo k oddaji ponudb za gradnjo novih naprav za proizvodnjo električne energije v skladu z Direktivo 2009/72/ES;

(c)

izdaja dovoljenja v skladu s postopki, določenimi v členu 9 Direktive 97/67/ES, v zvezi s poštnimi storitvami, ki niso ali ne smejo biti pridržane;

(d)

postopek za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ki vključuje izkoriščanje ogljikovodikov, v skladu z Direktivo 94/22/ES;

(e)

pogodbe o izvajanju javne službe v smislu Uredbe (ES) št. 1370/2007 za zagotavljanje javnih storitev avtobusnega, tramvajskega, železniškega ali podzemnega potniškega prometa, ki so bile sklenjene na podlagi konkurenčnega razpisnega postopka v skladu s členom 5(3), pod pogojem, da je njihovo trajanje v skladu s členom 4(3) ali (4) navedene uredbe.


PRILOGA IV

STORITVE IZ ČLENA 19

Opis

Koda CPV

79611000-0; 75200000-8; 75231200-6; 75231240-8; 79622000-0 [Storitve zagotavljanja osebja za pomoč v gospodinjstvu]; 79624000-4 [Storitve zagotavljanja osebja za bolniško nego] in 79625000-1 [Storitve zagotavljanja medicinskega osebja] od 85000000-9 do 85323000-9; 85143000-3,

98133100-5, 98133000-4 ter 98200000-5 in 98500000-8 [Zasebna gospodinjstva z zaposlenim osebjem] in 98513000-2 do 98514000-9 [Storitve posredovanja delovne sile za gospodinjstva, Storitve posredovanja osebja za gospodinjstva, Storitve posredovanja pisarniškega osebja za gospodinjstva, Posredovanje delavcev za določen čas za gospodinjstva, Storitve pomoči na domu in Gospodinjske storitve]

Zdravstvene, socialne in sorodne storitve

85321000-5 in 85322000-2, 75000000-6 [Storitve uprave, obrambe in socialnega zavarovanja], 75121000-0, 75122000-7, 75124000-1; od 79995000-5 do 79995200-7; od 80000000-4 Storitve izobraževanja in usposabljanja do 80660000-8; od 92000000-1 do 92342200-2; od 92360000-2 do 92700000-8;

79950000-8 [Storitve organiziranja razstav, sejmov in kongresov], 79951000-5 [Storitve organiziranja seminarjev], 79952000-2 [Storitve, povezane z dogodki], 79952100-3 [Storitve organiziranja kulturnih dogodkov], 79953000-9 [Storitve organiziranja festivalov], 79954000-6 [Storitve organiziranja zabav], 79955000-3 [Storitve organiziranja modnih revij], 79956000-0 [Storitve organiziranja sejmov in razstav]

Storitve na področju uprave, sociale, izobraževanja, zdravstva in kulture

75300000-9

Storitve v okviru obveznega socialnega zavarovanja (1)

75310000-2, 75311000-9, 75312000-6,

75313000-3, 75313100-4, 75314000-0,

75320000-5, 75330000-8, 75340000-1

Storitve v okviru dajatev

98000000-3; 98120000-0; 98132000-7; 98133110-8 in 98130000-3

Druge javne, skupne in osebne storitve, vključno s storitvami sindikatov, političnih organizacij, mladinskih združenj in drugih organizacij s članstvom

98131000-0

Storitve verskih organizacij

55100000-1 do 55410000-7; 55521000-8 do 55521200-0

[55521000-8 Storitve priprave in dostave hrane za zasebna gospodinjstva, 55521100-9

Storitve redne dostave hrane na dom, 55521200-0 Storitev dostave obrokov];

55520000-1 Storitve priprave in dostave hrane, 55522000-5 Storitve priprave in dostave hrane za prevozna podjetja, 55523000-2 Storitve priprave in dostave hrane za druga podjetja ali ustanove, 55524000-9 Storitve priprave in dostave hrane za šole;

55510000-8 Storitve menz, 55511000-5 Storitve menz in drugih samopostrežnih restavracij zaprtega tipa, 55512000-2 Storitve upravljanja menz, 55523100-3 Storitve dobave šolskih obrokov

Storitve hotelov in restavracij

79100000-5 do 79140000-7; 75231100-5

Pravne storitve, če niso izključene v skladu s členom 10(8)(d)

75100000-7 do 75120000-3; 75123000-4; 75125000-8 do 75131000-3

Druge upravne storitve in storitve za javno upravo

75200000-8 do 75231000-4

Storitve za družbeno skupnost

75231210-9 do 75231230-5; 75240000-0 do 75252000-7; 794300000-7; 98113100-9

Storitve, povezane z zapori, storitve na področju javne varnosti in storitve reševalnih služb, če niso izključene v skladu s točko (g) člena 10(8)

79700000-1 do 79721000-4 [Preiskovalne in varovalne storitve, Varovalne storitve, Storitve nadzorovanja alarmnih naprav, Storitve varovanja z varnostniki, Storitve nadzorovanja, Storitve, povezane s sistemi iskanja, Storitve iskanja beguncev, Storitve patruljnih služb, Storitve izdaje identifikacijskih priponk, Preiskovalne storitve in Storitve detektivskih agencij]

79722000-1 [Grafološke storitve], 79723000-8 [Storitve analize odpadkov]

Preiskovalne in varovalne storitve

64000000-6 [Poštne in telekomunikacijske storitve], 64100000-7 [Poštne in kurirske storitve], 64110000-0 [Poštne storitve], 64111000-7 [Poštne storitve, povezane s časopisi in periodičnim tiskom], 64112000-4 [Poštne storitve, povezane s pismi], 64113000-1 [Poštne storitve, povezane s paketi], 64114000-8 [Storitve na poštnih okencih], 64115000-5 [Dajanje poštnih nabiralnikov v najem], 64116000-2 [Storitve, povezane s poštno ležečimi pošiljkami], 64122000-7 [Interne pisarniške poštne in kurirske storitve]

Poštne storitve

50116510-9 [Storitve protektiranja gum], 71550000-8 [Kovaške storitve]

Razne storitve

98900000-2 [Storitve ekstrateritorialnih organizacij in ustanov] in 98910000-5 [Storitve mednarodnih organizacij in ustanov]

Mednarodne storitve


(1)  Te storitve niso zajete v sedanji direktivi, če so organizirane kot negospodarske storitve splošnega pomena. Države članice lahko opravljanje obveznih storitev na področju sociale ali drugih storitev organizirajo kot opravljanje storitev splošnega pomena ali kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena.Te storitve niso zajete v sedanji direktivi, če so organizirane kot negospodarske storitve splošnega pomena. Države članice lahko opravljanje obveznih storitev na področju sociale ali drugih storitev organizirajo kot opravljanje storitev splošnega pomena ali kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena.


PRILOGA V

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O KONCESIJAH IZ ČLENA 31

1.

Ime, identifikacijska številka (kadar je določena z nacionalno zakonodajo), naslov, vključno s kodo NUTS, telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov javnega naročnika ali naročnika ter po potrebi druge službe, pri kateri je mogoče dobiti dodatne informacije.

2.

Vrsta javnega naročnika ali naročnika in glavna dejavnost.

3.

Če morajo vloge vsebovati ponudbe, elektronski ali spletni naslov, na katerem bo koncesijska dokumentacija brezplačno, neomejeno, v celoti in neposredno na voljo. Če v primerih iz drugega pododstavka člena 34(2) koncesijska dokumentacija ni brezplačno, neomejeno, v celoti in neposredno na voljo, navedba o načinu dostopa do dokumentacije o naročilu.

4.

Opis koncesije: vrsta in obseg del, vrsta in obseg storitev, razvrstitev po obsegu ali okvirna vrednost in, če je to mogoče, trajanje pogodbe. Kadar je koncesija razdeljena na sklope, se te informacije navedejo za vsak sklop. Po potrebi opis morebitnih opcij.

5.

Kode CPV. Kadar je koncesija razdeljena na sklope, se te informacije navedejo za vsak sklop.

6.

Koda NUTS za glavno lokacijo gradnje v primeru koncesij za gradnje ali koda NUTS za glavni kraj izvedbe v primeru koncesij za storitve; če je koncesija razdeljena na sklope, se te informacije navedejo za vsak sklop.

7.

Pogoji za sodelovanje, kar vključuje:

(a)

po potrebi navedbo, ali je koncesija omejena na invalidska podjetja oziroma izvedbo v okviru programov zaščitnega zaposlovanja;

(b)

po potrebi navedbo, ali je izvedba storitve po zakonu ali drugem predpisu pridržana za določeno stroko; napotilo na ustrezni zakon ali drug predpis;

(c)

po potrebi seznam in kratek opis izbirnih meril; najnižja(-e) raven(-ni) standardov, ki se lahko zahteva(-jo); navedba potrebnih informacij (lastne izjave, dokumentacija).

8.

Rok za predložitev vlog ali prejem ponudb.

9.

Merila, na podlagi katerih bo podeljena koncesija, če niso navedena v drugi koncesijski dokumentaciji.

10.

Datum pošiljanja obvestila.

11.

Ime in naslov organa, pristojnega za pritožbe, in, kjer je ustrezno, za postopke mediacije. Natančne informacije glede roka za vložitev pritožbe ali po potrebi ime, naslov, telefonska številka, številka faksa in elektronski naslov službe, pri kateri je mogoče pridobiti te informacije.

12.

Po potrebi posebni pogoji, ki veljajo za izvajanje koncesije.

13.

Naslov, na katerega je treba poslati vloge ali ponudbe.

14.

Po potrebi navedba zahtev in pogojev, povezanih z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev.

15.

Informacije, ali se koncesija nanaša na projekt in/ali program, financiran s sredstvi Unije.

16.

Za koncesije za gradnje navedba, ali ja koncesija zajeta s Sporazumom GPA.


PRILOGA VI

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V PREDHODNIH INFORMATIVNIH OBVESTILIH O KONCESIJAH ZA SOCIALNE IN DRUGE POSEBNE STORITVE, KAKOR JE DOLOČENO V ČLENU 31(3)

1.

Ime, identifikacijska številka (kadar je določena z nacionalno zakonodajo), naslov, vključno s kodo NUTS, telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov javnega naročnika ali naročnika ter po potrebi druge službe, pri kateri je mogoče pridobiti dodatne informacije.

2.

Po potrebi elektronski ali spletni naslov, kjer bodo na voljo specifikacije in dodatni dokumenti.

3.

Vrsta javnega naročnika ali naročnika in glavna dejavnost.

4.

Kode CPV; če je pogodba razdeljena na več sklopov, se te informacije navedejo za vsak sklop posebej.

5.

Koda NUTS za glavni kraj dobave ali izvedbe koncesij za storitve.

6.

Opis storitev, okvirna razvrstitev po obsegu ali vrednost.

7.

Pogoji za sodelovanje.

8.

Če je primerno, rok(-i) za vzpostavitev stika z javnim naročnikom ali naročnikom glede sodelovanja.

9.

Če je primerno, kratek opis glavnih značilnosti postopka podelitve, ki bo uporabljen.

10.

Druge ustrezne informacije.


PRILOGA VII

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O PODELITVI KONCESIJE IZ ČLENA 32

1.

Ime, identifikacijska številka (kadar je določena z nacionalno zakonodajo), naslov, vključno s kodo NUTS, ter po potrebi telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov javnega naročnika ali naročnika ter po potrebi druge službe, pri kateri je mogoče pridobiti dodatne informacije.

2.

Vrsta javnega naročnika ali naročnika in glavna dejavnost.

3.

Kode CPV.

4.

Koda NUTS za glavno lokacijo gradnje v primeru koncesij za gradnje ali koda NUTS za glavni kraj izvedbe v primeru koncesij za storitve.

5.

Opis koncesije: vrsta in obseg del, vrsta in obseg storitev, trajanje pogodbe. Kadar je koncesija razdeljena na sklope, se te informacije navedejo za vsak sklop. Po potrebi opis morebitnih opcij.

6.

Opis uporabljenega postopka podelitve ter, v primeru podelitve brez predhodne objave, utemeljitev.

7.

Merila iz člena 41, ki so bila uporabljena za podelitev koncesije ali koncesij.

8.

Datum odločitve ali odločitev o podelitvi koncesije.

9.

Število prejetih ponudb za posamezno podelitev koncesije, vključno s:

(a)

številom prejetih ponudb gospodarskih subjektov, ki so MSP;

(b)

številom prejetih ponudb iz tujine;

(c)

številom elektronsko prejetih ponudb.

10.

Za posamezno podelitev ime, naslov, vključno s kodo NUTS, ter po potrebi telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov uspešnega(-ih) ponudnika(-ov), vključno z:

(a)

informacijo, ali je izbrani ponudnik MSP;

(b)

informacijo, ali je bila koncesija podeljena konzorciju.

11.

Vrednost in glavni finančni pogoji podelitve koncesije, vključno z:

(a)

morebitnimi pristojbinami, cenami in globami;

(b)

morebitnimi nagradami in plačili;

(c)

vsemi drugimi podatki, pomembnimi za vrednost koncesije, kot je določeno v členu 8(3).

12.

Informacije, ali se koncesija nanaša na projekt in/ali program, financiran s sredstvi Unije.

13.

Ime in naslov organa, pristojnega za pritožbe, in, kjer je ustrezno, za postopke mediacije. Natančne informacije glede roka za vložitev pritožbe ali po potrebi ime, naslov, telefonska številka, številka faksa in elektronski naslov službe, pri kateri je mogoče pridobiti te informacije.

14.

Datum(-i) in navedba(-e) prejšnjih objav v Uradnem listu Evropske unije, ki so pomembni za koncesijo(-e) iz zadevnega obvestila.

15.

Datum pošiljanja obvestila.

16.

Metoda, uporabljena za izračun ocenjene vrednosti koncesije, če ni določena v drugi koncesijski dokumentaciji v skladu s členom 8.

17.

Druge ustrezne informacije.


PRILOGA VIII

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O PODELITVI KONCESIJ ZA SOCIALNE IN DRUGE POSEBNE STORITVE, KAKOR JE DOLOČENO V ČLENU 32

1.

Ime, identifikacijska številka (kadar je določena z nacionalno zakonodajo), naslov, vključno s kodo NUTS, ter po potrebi telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov javnega naročnika ali naročnika ter po potrebi druge službe, pri kateri je mogoče pridobiti dodatne informacije.

2.

Vrsta javnega naročnika ali naročnika in glavna dejavnost.

3.

Kode CPV; če je pogodba razdeljena na več sklopov, se te informacije navedejo za vsak sklop posebej.

4.

Kratek povzetek predmeta koncesije.

5.

Število prejetih ponudb.

6.

Vrednost izbrane ponudbe, vključno s pristojbinami in cenami.

7.

Ime in naslov, vključno s kodo NUTS, telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov izbranega gospodarskega subjekta oziroma izbranih gospodarskih subjektov.

8.

Druge ustrezne informacije.


PRILOGA IX

ZNAČILNOSTI OBJAVE

1.   Objava obvestil

Obvestila iz členov 31 in 32 javni naročniki ali naročniki pošljejo Uradu za publikacije Evropske unije in se objavijo v skladu z naslednjimi pravili:

Obvestila iz členov 31 in 32 objavi Urad za publikacije Evropske unije.

Urad za publikacije Evropske unije izda javnemu naročniku ali naročniku potrdilo iz člena 33(2).

2.   Oblika in postopki za elektronsko pošiljanje obvestil

Oblika in postopek elektronskega pošiljanja obvestil, kot ju je določila Komisija, sta na voljo na spletnem naslovu http://simap.europa.eu


PRILOGA X

SEZNAM MEDNARODNIH SOCIALNIH IN OKOLJSKIH KONVENCIJ IZ ČLENA 30(3)

 

Konvencija MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic,

 

Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja,

 

Konvencija MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu,

 

Konvencija MOD št. 105 o odpravi prisilnega dela,

 

Konvencija MOD št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja,

 

Konvencija MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih,

 

Konvencija MOD št. 100 o enakem nagrajevanju,

 

Konvencija MOD št. 182 o prepovedi najhujših oblik dela otrok,

 

Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča in Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč,

 

Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja (Baselska konvencija),

 

Stockholmska konvencija o obstojnih organskih onesnaževalih,

 

Konvencija o postopku soglasja po predhodnem obveščanju za določene nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini (UNEP/FAO) (Konvencija PIC) in njeni trije regionalni protokoli.


PRILOGA XI

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O SPREMEMBAH KONCESIJE MED NJENO VELJAVNOSTJO V SKLADU S ČLENOM 43

1.

Ime, identifikacijska številka (kadar je določena z nacionalno zakonodajo), naslov, vključno s kodo NUTS, telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov javnega naročnika ali naročnika ter po potrebi druge službe, pri kateri je mogoče dobiti dodatne informacije.

2.

Kode CPV.

3.

Koda NUTS za glavno lokacijo gradnje v primeru koncesij za gradnje ali koda NUTS za glavni kraj izvedbe v primeru koncesij za storitve.

4.

Opis koncesije pred spremembo in po njej: vrsta in obseg del, vrsta in obseg storitev.

5.

Če je ustrezno, sprememba vrednosti koncesije, vključno s povišanjem cen ali pristojbin zaradi spremembe.

6.

Opis okoliščin, zaradi katerih je bila potrebna sprememba.

7.

Datum odločitve o podelitvi koncesije.

8.

Po potrebi ime, naslov, vključno s kodo NUTS, telefonska številka, številka faksa, elektronski in spletni naslov novega gospodarskega subjekta ali subjektov.

9.

Informacije, ali se koncesija nanaša na projekt in/ali program, financiran s sredstvi Unije.

10.

Ime in naslov organa, pristojnega za pritožbe, in, kjer je ustrezno, za postopke mediacije. Natančne informacije glede roka za vložitev pritožbe ali po potrebi ime, naslov, telefonska številka, številka faksa in elektronski naslov službe, pri kateri je mogoče pridobiti te informacije.

11.

Datum(-i) in navedba(-e) prejšnjih objav v Uradnem listu Evropske unije, ki so pomembni za pogodbo(-e) iz zadevnega obvestila.

12.

Datum pošiljanja obvestila.

13.

Druge ustrezne informacije.


28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 94/65


DIREKTIVA 2014/24/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 26. februarja 2014

o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 53(1), člena 62 in člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Oddaja javnih naročil, ki jo izvedejo organi držav članic ali se izvede v njihovem imenu, mora biti v skladu z načeli Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti z načeli prostega pretoka blaga, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter načeli, ki izhajajo iz njih, kot so načela enake obravnave, nediskriminacije, vzajemnega priznavanja, sorazmernosti in transparentnosti. Vendar bi bilo treba za javna naročila nad določeno vrednostjo pripraviti določbe o uskladitvi nacionalnih postopkov javnega naročanja, da se zagotovita dejanski učinek teh načel in odprtost javnih naročil za konkurenco.

(2)

Javna naročila imajo ključno vlogo pri strategiji Evropa 2020, določeni v Sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020, strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast), saj gre za enega od tržnih instrumentov, ki jih je treba uporabiti za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ob hkratnem zagotavljanju najučinkovitejše rabe javnih sredstev. V ta namen bi bilo treba pregledati in posodobiti pravila o javnem naročanju, sprejeta v skladu z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), da bi povečali učinkovitost javne porabe, olajšali predvsem sodelovanje malih in srednjih podjetij (MSP) pri javnih naročilih, naročnikom pa omogočili boljšo uporabo javnih naročil v podporo skupnim družbenim ciljem. Treba je tudi pojasniti osnovne pojme in koncepte, da bi zagotovili pravno varnost in upoštevali nekatere vidike povezane in uveljavljene sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(3)

Pri izvajanju te direktive bi bilo treba upoštevati Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov (6), zlasti pri izbiri komunikacijskih sredstev, v zvezi s tehničnimi specifikacijami, merili za oddajo javnega naročila in pogoji za izvedbo javnega naročila.

(4)

Zaradi vse bolj različnih oblik javnih ukrepov je treba jasneje opredeliti pojem javnega naročila. To pojasnilo pa ne bi smelo razširiti področja uporabe te direktive glede na področje uporabe Direktive 2004/18/ES. Cilj pravil Unije o javnem naročanju ni zajeti vse oblike javnih izdatkov, temveč samo tiste, katerih cilj je pridobitev gradenj, blaga ali storitev za plačilo prek javnega naročila. Pojasniti bi bilo treba, da bi se morala pri takšnih pridobitvah gradenj, blaga ali storitev uporabljati ta direktiva, ne glede na to, ali se izvedejo z nakupom, lizingom ali drugimi pogodbenimi oblikami.

Pojem pridobitve bi bilo treba razumeti v širšem smislu pridobitve koristi od zadevnih gradenj, blaga ali storitev, pri čemer ni nujen prenos lastništva na javne naročnike. Poleg tega pravila o javnem naročanju ponavadi ne veljajo za financiranje dejavnosti – zlasti prek nepovratnih sredstev – ki je pogosto povezano z obveznostjo vračila prejetih zneskov, če se ne porabijo za predvidene namene. Podobno tudi primerov, ko se vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo določene pogoje, brez kakršne koli selektivnosti – na primer sistema potrošniške izbire ali storitvenih bonov – dovoli opravljanje neke naloge, ne bi smeli razumeti kot oddaje naročil, temveč le kot sisteme dovoljenj (na primer licence za zdravila ali zdravstvene storitve).

(5)

Opozoriti bi bilo treba, da nobena določba v tej direktivi držav članic ne zavezuje, da storitve, ki jih želijo opravljati same ali jih organizirati drugače kot v obliki javnih naročil v smislu te direktive, oddajo v podizvajanje ali njihovo izvajanje prenesejo na zunanje izvajalce. Opravljanje storitev na podlagi zakonov, predpisov ali pogodb o zaposlitvi ne bi smelo biti zajeto. V nekaterih državah članicah bi lahko to na primer veljalo za nekatere upravne storitve in storitve za javno upravo, kot so storitve izvršilnih in zakonodajnih služb, ali za opravljanje nekaterih storitev za skupnost, kot so storitve na področju zunanjih zadev ali pravosodja ali storitve obveznega socialnega zavarovanja.

(6)

Obenem je primerno opozoriti, da ta direktiva ne bi smela posegati v zakonodajo držav članic o socialni varnosti. Prav tako ne bi smela obravnavati liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za osebe javnega ali zasebnega prava, niti privatizacije oseb javnega prava, ki opravljajo storitve.

Prav tako bi bilo treba opozoriti, da lahko države članice opravljanje obveznih socialnih storitev ali drugih storitev, kot so poštne storitve, organizirajo kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena ali kot kombinacijo obeh. Primerno je pojasniti, da negospodarske storitve splošnega pomena ne bi smele spadati v področje uporabe te direktive.

(7)

Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da ta direktiva ne posega v možnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s pravom Unije pri izpolnjevanju svojih ciljev javne politike opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena, njihov obseg in značilnosti storitve, ki se opravlja, vključno s kakršnimi koli pogoji glede kakovosti storitve. Ta direktiva prav tako ne bi smela posegati v pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom (št. 26) o storitvah splošnega pomena, ki je priložen PDEU in Pogodbi o Evropski uniji (PEU), opravljajo, naročajo in financirajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ta direktiva ne obravnava financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena ali sistemov pomoči, ki jih v skladu s pravili Unije o konkurenci dodelijo države članice, zlasti na socialnem področju.

(8)

Javno naročilo bi se moralo šteti za javno naročilo gradenj le, če njegov predmet izrecno zajema izvedbo dejavnosti s seznama v Prilogi II, čeprav javno naročilo zajema tudi opravljanje drugih storitev, potrebnih za izvedbo teh dejavnosti. Javna naročila storitev, zlasti na področju gospodarjenja z nepremičninami, lahko v nekaterih primerih vključujejo gradnje. Če so te gradnje priložnostne glede na osnovni predmet javnega naročila in so torej njegova morebitna posledica ali dopolnitev, pa se zaradi dejstva, da so te gradnje vključene v javno naročilo, javno naročilo storitev ne more opredeliti kot javno naročilo gradenj.

Zaradi raznolikosti javnih naročil gradenj bi morali javni naročniki imeti možnost določiti, da se javna naročila projektiranja in izvedbe gradenj oddajo bodisi ločeno bodisi skupaj. Namen te direktive ni predpisati skupnega ali ločenega oddajanja javnih naročil.

(9)

Za izvedbo gradnje, ki ustreza zahtevam javnega naročnika, je potrebno, da je zadevni javni naročnik sprejel ukrepe za opredelitev vrste gradnje ali da je vsaj odločilno vplival na njeno projektiranje. Naročilo bi moralo biti uvrščeno med naročila gradnje, ne glede na to, ali izvajalec celotno gradnjo ali del gradnje izvede sam oziroma zagotovi, da se izvede kako drugače, če izvajalca neposredno ali posredno zavezuje pravno zavezujoča obveznost dokončanja gradnje.

(10)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodni praksi večkrat preučilo pojma „javni naročniki“ in zlasti „osebe javnega prava“. V pojasnilo, da bi moralo področje uporabe te direktive, kar zadeva osebno veljavnost, ostati nespremenjeno, je primerno obdržati opredelitev, na katero se je oprlo Sodišče, in vključiti nekatera pojasnila iz navedene sodne prakse kot ključ za razumevanje opredelitev samih, pri čemer ni namen spreminjati razumevanje pojma, kakor je podrobno opredeljen v sodni praksi. V ta namen bi bilo treba pojasniti, da se oseba, ki deluje v običajnih tržnih pogojih in si prizadeva za dobiček ter nosi izgube, ki izhajajo iz opravljanja njene dejavnosti, ne bi smela šteti za „osebo javnega prava“, saj se lahko šteje, da so potrebe splošnega interesa, za katerih izpolnjevanje je bila ustanovljena ali zadolžena, industrijske ali poslovne narave.

Podobno je bil v sodni praksi preučen tudi pogoj glede izvora financiranja zadevne osebe, s katero se je med drugim pojasnilo, da „pretežno“ financiranje pomeni več kot polovično in da so lahko del takega financiranja plačila uporabnikov, ki so določena, izračunana in prejeta v skladu s pravili javnega prava.

(11)

V primeru mešanih javnih naročil bi bilo treba veljavna pravila določiti glede na glavni predmet naročila, če so različni sestavni deli naročila objektivno neločljivi. Zato bi bilo treba pojasniti, kako naj bi javni naročniki presodili, ali so različni deli ločljivi ali ne. Tako pojasnilo bi moralo temeljiti na zadevni sodni praksi Sodišča Evropske unije.

Ločljivost ali neločljivost različnih delov bi se morala določiti za vsak primer posebej, pri čemer izraženi ali domnevni nameni javnega naročnika, da se različni vidiki, ki sestavljajo mešano javno naročilo, obravnavajo kot neločljivi, ne bi smeli zadostovati, temveč bi jih bilo treba podpreti z objektivnimi dokazi, ki bi te namene lahko upravičili in bi lahko potrdili potrebo po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila. Taka upravičena potreba po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila bi lahko bila denimo prisotna v primeru gradnje ene same stavbe, del katere bi neposredno uporabljal zadevni javni naročnik, z drugim delom pa se bi upravljalo na podlagi koncesije, na primer za zagotavljanje javnih parkirnih mest. Pojasniti bi bilo treba, da se potreba po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila lahko pojavi zaradi razlogov tehnične in gospodarske narave.

(12)

Pri mešanih javnih naročilih, ki jih je mogoče ločiti, imajo javni naročniki vedno možnost, da za posamezne dele mešanega javnega naročila oddajo ločena naročila; v tem primeru bi morale biti določbe, ki bi se uporabljale za vsak posamezni del, določene izključno na podlagi značilnosti zadevnega naročila. Če pa se javni naročniki odločijo v naročilo vključiti druge elemente – ne glede na njihovo vrednost in ne glede na pravno ureditev, ki bi sicer veljala za te dodane elemente –, bi moralo biti vodilno načelo naslednje: v primeru, da bi bilo treba naročilo, če bi se oddalo kot enotno, oddati na podlagi določb te direktive, bi se morala ta direktiva še naprej uporabljati za celotno mešano javno naročilo.

(13)

Vendar bi bilo treba predpisati posebne določbe za mešana javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike oziroma dele, ki ne spadajo v področje uporabe PDEU. V takih primerih bi bilo treba omogočiti, da se ta direktiva ne uporablja, a pod pogojem, da oddajo enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila upravičujejo objektivni razlogi in da odločitev o oddaji enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila ni sprejeta z namenom izključitve naročil iz uporabe te direktive ali Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7). Pojasniti bi bilo treba, da javnim naročnikom ne bi smeli onemogočiti, da za nekatera mešana javna naročila izberejo uporabo te direktive namesto Direktive 2009/81/ES.

(14)

Pojasniti bi bilo treba, da bi morali pojem „gospodarski subjekt“ razlagati dovolj široko, da bi zajemal katero koli osebo in/ali subjekt, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj, dobavo blaga ali opravljanje storitev, ne glede na to, v kateri pravni obliki se ta oseba in/ali subjekt odloči delovati. Pojem „gospodarski subjekt“ bi torej moral zajemati podjetja, podružnice, hčerinske družbe, partnerstva, zadruge, družbe z omejeno odgovornostjo, javne ali zasebne univerze in druge oblike subjektov, ki niso fizične osebe, ne glede na to, ali gre v vseh okoliščinah za „pravne osebe“ ali ne.

(15)

Pojasniti bi bilo treba, da skupine gospodarskih subjektov, tudi če obstajajo v obliki začasnih združenj, lahko sodelujejo v postopkih javnega naročanja, ne da bi za to morale prevzeti določeno pravno obliko. Če je to potrebno, se določena oblika lahko zahteva ob oddaji naročil takšnim skupinam, na primer v primeru, ko se zahteva solidarna odgovornost.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali javnim naročnikom omogočiti, da izrecno določijo, kako naj bi skupine gospodarskih subjektov izpolnile zahteve v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem iz te direktive ali pogoje glede tehnične in strokovne sposobnosti, ki jih morajo izpolniti gospodarski subjekti, ki sodelujejo samostojno.

Za izvajanje javnih naročil s strani skupin gospodarskih subjektov utegne biti potrebno določiti pogoje, ki jih posameznim udeležencem ni treba izpolnjevati. Takšni pogoji, ki bi jih morali upravičevati objektivni razlogi in bi morali biti sorazmerni, bi lahko na primer zajemali zahtevo po imenovanju skupnega predstavnika ali vodilnega partnerja za namene postopka javnega naročanja ali zahtevo po informacijah o njihovi sestavi.

(16)

Javni naročniki bi morali uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, ki jih imajo po nacionalnem pravu na voljo za preprečevanje izkrivljanj pri izvajanju postopkov javnega naročanja, ki izvirajo iz nasprotij interesov. To bi lahko zajemalo postopke za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje nasprotij interesov.

(17)

S Sklepom Sveta 94/800/ES (8) je bil odobren zlasti Sporazum Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA). Cilj Sporazuma GPA je vzpostaviti večstranski okvir uravnoteženih pravic in obveznosti glede javnih naročil, da bi dosegli liberalizacijo in rast svetovne trgovine. Pri naročilih, zajetih v prilogah 1, 2, 4 in 5 ter v splošnih pripombah k Dodatku I (v zvezi z Evropsko unijo) k Sporazumu GPA in drugih zadevnih mednarodnih sporazumih, ki zavezujejo Unijo, bi morali javni naročniki obveznosti iz teh sporazumov izpolnjevati tako, da bi to direktivo uporabljali za gospodarske subjekte tretjih držav, ki so podpisnice teh sporazumov.

(18)

Sporazum GPA se uporablja za naročila nad mejnimi vrednostmi, določenimi v Sporazumu GPA in izraženimi kot posebne pravice črpanja. Mejne vrednosti iz te direktive bi bilo treba uskladiti, da bodo ustrezale enakovrednim mejnim vrednostim iz Sporazuma GPA, izraženim v eurih. Treba bi bilo tudi določiti redne revizije mejnih vrednosti, izraženih v eurih, da se z navadno matematično operacijo prilagodijo morebitnim spremembam vrednosti eura glede na te posebne pravice črpanja. Poleg omenjenih rednih matematičnih prilagoditev bi bilo treba v naslednjem krogu pogajanj preučiti možnost zvišanja mejnih vrednosti iz Sporazuma GPA.

(19)

Pojasniti bi bilo treba, da se morajo za ocenitev vrednosti javnega naročila upoštevati vsi prihodki, ne glede na to, ali izvirajo od javnega naročnika ali od tretjih oseb. Pojasniti bi bilo treba tudi, da naj bi za namen ocene mejnih vrednosti pojem podobnega blaga razumeli kot proizvode, ki so namenjeni isti ali podobni uporabi, kot na primer dobava različnih vrst živil ali raznih kosov pisarniškega pohištva. Običajno bi gospodarski subjekt, dejaven na zadevnem področju, tako blago verjetno dobavljal v okviru svojega normalnega nabora proizvodov.

(20)

Za namene ocenjevanja vrednosti določenega javnega naročila bi bilo treba pojasniti, da lahko ocena vrednosti temelji na razdelitvi javnih naročil zgolj v primeru, ko to upravičujejo objektivni razlogi. Lahko bi bilo na primer upravičeno, da se vrednosti javnih naročil ocenijo na ravni ločene organizacijske enote javnega naročnika, kot so na primer šole ali vrtci, če je zadevna enota samostojno odgovorna za svoje javno naročilo. To je mogoče domnevati, kadar ločena organizacijska enota samostojno vodi postopke javnega naročanja in sprejema odločitve o nakupu, razpolaga z ločeno proračunsko vrstico za zadevna javna naročila ter samostojno sklene pogodbo o izvedbi javnega naročila, ki ga financira iz proračuna, s katerim razpolaga. Razdelitev ni upravičena, če javni naročnik naročanje zgolj decentralizirano organizira.

(21)

Javna naročila, ki jih oddajo javni naročniki iz vodnega, energetskega in prometnega sektorja ter sektorja poštnih storitev in zadevajo navedene dejavnosti, so zajeta v Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9). Vendar pa naročila, ki jih javni naročniki oddajo v okviru svojih storitvenih dejavnosti v pomorskem, priobalnem ali rečnem prevozu, spadajo na področje uporabe te direktive.

(22)

Glede na to, da je ta direktiva naslovljena na države članice, se ne uporablja za naročila, ki jih izvajajo mednarodne organizacije v svojem imenu in za svoj račun. Treba pa je pojasniti, v kakšnem obsegu bi bilo treba to direktivo uporabljati za javna naročila, ki jih urejajo posebni mednarodni predpisi.

(23)

Pri oddaji javnih naročil za nekatere avdiovizualne in radijske medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev, bi moralo biti dopuščeno, da se upoštevajo vidiki kulturnega ali družbenega pomena, zaradi katerih je uporaba pravil o javnem naročanju neustrezna. Zato bi bilo treba uveljaviti izjemo za javna naročila storitev, ki jih oddajo sami ponudniki medijskih storitev, pri nakupu, pripravi, produkciji ali koprodukciji standardnih programov in drugih pripravljalnih storitev, kot so tiste v zvezi s scenariji ali umetniškimi uprizoritvami, ki so potrebne za pripravo programa. Treba bi bilo tudi pojasniti, da bi se morala ta izjema uporabljati tako za radiodifuzijske medijske storitve kot za storitve na zahtevo (nelinearne storitve). Vendar se ta izjema ne bi smela uporabljati za dobavo tehnične opreme, potrebne za produkcijo, koprodukcijo in oddajanje teh programov.

(24)

Opozoriti bi bilo treba, da storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov ter druge podobne oblike alternativnega reševanja sporov običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju. Pojasniti bi bilo treba, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za javna naročila za opravljanje takšnih storitev, ne glede na njihovo poimenovanje v nacionalnih zakonodajah.

(25)

Izvajalce nekaterih pravnih storitev določi sodišče zadevne države članice, nekatere tovrstne storitve vključujejo zastopanje strank v sodnih postopkih po odvetnikih, nekatere morajo opravljati notarji ali pa so takšne storitve povezane z izvajanjem javne oblasti. Takšne pravne storitve običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnih naročilih, to na primer velja za imenovanje državnih tožilcev v nekaterih državah članicah. Tovrstne pravne storitve bi bilo zato treba izvzeti iz področja uporabe te direktive.

(26)

Primerno je določiti, da pojem finančnih instrumentov, kakor je naveden v tej direktivi, pomeni isto kot v drugi zakonodaji na področju notranjega trga, ob upoštevanju nedavne vzpostavitve Evropskega instrumenta za finančno stabilnost in Evropskega mehanizma za stabilnost pa bi bilo treba določiti, da so posli, izvedeni v okviru navedenega instrumenta in navedenega mehanizma, izključeni iz področja uporabe te direktive. Obenem bi bilo treba pojasniti, da bi morala biti iz področja uporabe te direktive izključena tudi posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov ali z drugimi posli v zvezi z njimi.

(27)

Opozoriti bi bilo treba, da člen 5(1) Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (10) izrecno določa, da se za pogodbe o izvajanju storitev in pogodbe o izvajanju javnih storitev avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza uporabljata direktivi 2004/17/ES oziroma 2004/18/ES, medtem ko se Uredba (ES) št. 1370/2007 uporablja za koncesije za storitve avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da se navedena uredba še naprej uporablja za pogodbe o izvajanju javnih storitev ter koncesije za storitve javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico. Da bi pojasnili razmerje med to direktivo in Uredbo (ES) št. 1370/2007, bi bilo treba izrecno določiti, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za pogodbe o izvajanju javnih storitev za opravljanje storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico, za sklepanje katerih bi bilo treba še naprej uporabljati navedeno uredbo. Kolikor Uredba (ES) št. 1370/2007 nacionalnemu pravu dopušča, da odstopa od pravil iz navedene uredbe, bi morale imeti države članice v nacionalnem pravu še naprej možnost določiti, da se morajo pogodbe o izvajanju storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico sklepati po postopku, ki je v skladu z njihovimi splošnimi pravili o javnem naročanju.

(28)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nekatere storitve v sili, če jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, saj bi težko ohranili posebno naravo teh organizacij, če bi bilo izvajalce storitev treba izbirati v skladu s postopki iz te direktive. Vendar pa izključitev ne bi smela preseči nujno potrebnega; zato bi bilo treba izrecno določiti, da ne bi smeli izključiti storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili. V zvezi s tem je treba tudi pojasniti, da skupina 601 iz nomenklature CPV „storitve kopenskega prevoza“ ne zajema storitev reševalnih vozil, ki so v razredu CPV 8514. Pojasniti bi bilo torej treba, da bi morala za storitve, ki so zajete s kodo CPV 85143000-3, pri katerih gre izključno za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili, veljati posebna ureditev, določena za socialne in druge posebne storitve (v nadaljnjem besedilu: enostavnejša ureditev). Posledično bi enostavnejša ureditev veljala tudi za mešana javna naročila za opravljanje storitev reševalnih vozil na splošno, če bi bila vrednost storitev za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili višja od vrednosti drugih storitev reševalnih vozil.

(29)

Primerno je opozoriti, da se ta direktiva uporablja le za javne naročnike iz držav članic. Njene določbe zato ne veljajo za politične stranke na splošno, saj niso javni naročniki. Vendar pa bi lahko politične stranke v nekaterih državah članicah uvrstili med osebe javnega prava.

Vendar pa so nekatere storitve (kot so produkcija propagandnih filmov in videofilmov) tako zelo neločljivo povezane s političnimi stališči izvajalcev storitev, kadar se te opravljajo v okviru volilne kampanje, da so izvajalci storitev običajno izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju.

Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da statut in financiranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij urejajo druga pravila in ne ta iz te direktive.

(30)

V nekaterih primerih je javni naročnik ali združenje javnih naročnikov edino, ki lahko opravlja določeno storitev, za kar ima na podlagi zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU, izključno pravico. Pojasniti bi bilo treba, da te direktive ni treba uporabljati za oddajo javnih naročil storitev takemu javnemu naročniku ali združenju javnih naročnikov.

(31)

Obstaja precejšnja pravna negotovost glede vprašanja, v kolikšni meri bi bilo treba pogodbe, sklenjene med subjekti v javnem sektorju, zajeti v pravila o javnem naročanju. Države članice in celo javni naročniki si zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagajo različno. Zato je treba pojasniti, v katerih primerih se za pogodbe o izvedbi javnega naročila, sklenjene v javnem sektorju, ne uporabljajo pravila o javnem naročanju.

Tako pojasnilo bi moralo temeljiti na načelih iz ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije. Dejstvo, da sta obe pogodbeni stranki tudi javna organa, samo po sebi ne izključuje uporabe pravil o javnem naročanju. Vendar pa uporaba pravil o javnem naročanju ne bi smela posegati v svobodo javnih organov, da izvajajo naloge na področju javnih storitev, za katere so pristojni, z uporabo lastnih virov, kar zajema tudi možnost sodelovanja z drugimi javnimi organi.

Treba bi bilo zagotoviti, da nobeno izvzeto javno-javno sodelovanje ne izkrivlja konkurence glede na zasebne gospodarske subjekte, tako da zasebnemu izvajalcu storitev zagotavlja prednost pred njegovimi konkurenti.

(32)

Za javna naročila, ki se oddajo odvisnim pravnim osebam, se postopki iz te direktive ne bi smeli uporabljati, če javni naročnik obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe, pod pogojem, da odvisna pravna oseba več kot 80 % svojih dejavnosti izvaja za izvrševanje nalog, ki ji jih je poveril naročnik, ki jo obvladuje, ali druge pravne osebe, ki jih ta naročnik obvladuje, ne glede na to, kdo je upravičenec izvajanja naročila.

Izvzetje ne bi smelo veljati za primere, ko je zasebni gospodarski subjekt neposredno udeležen v kapitalu odvisne pravne osebe, saj bi imel v takih okoliščinah zasebni gospodarski subjekt z udeležbo kapitala v odvisni pravni osebi z oddajo javnega naročila brez konkurenčnega postopka neupravičeno prednost pred konkurenti. Vendar pa glede na posebne značilnosti javnih organov z obveznim članstvom, kot so organizacije, pristojne za upravljanje ali izvajanje nekaterih javnih storitev, to ne bi smelo veljati v primerih, ko je udeležba določenih zasebnih gospodarskih subjektov v kapitalu odvisne pravne osebe obvezna na podlagi določbe nacionalne zakonodaje, v skladu s Pogodbama, pod pogojem, da takšna udeležba ni obvladujoča in zaviralna ter da ne vpliva odločilno na odločitve odvisne pravne osebe. Pojasniti bi bilo treba tudi, da je edini odločilen dejavnik neposredna udeležba zasebnega kapitala v odvisni pravni osebi. Dejstvo, da je v javnem naročniku, ki obvladuje pravno osebo, ali v javnih naročnikih, ki obvladujejo pravno osebo, udeležen zasebni kapital, torej ne preprečuje, da bi se javna naročila oddala odvisni pravni osebi brez uporabe postopkov iz te direktive, saj takšna udeležba ne izkrivlja konkurence med zasebnimi gospodarskimi subjekti.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali imeti javni naročniki, kot so osebe javnega prava, v katerih je lahko udeležen zasebni kapital, možnost uveljavljati izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja. Kadar je pogodba o izvedbi javnega naročila sklenjena izključno med javnimi naročniki, bi zato izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja moralo zajeti tudi take naročnike, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji za horizontalno sodelovanje.

(33)

Javni naročniki bi morali imeti možnost, da se odločijo, da bodo prek sodelovanja skupaj izvajali svoje javne storitve, ne da bi morali uporabljati kakršno koli določeno pravno obliko. Takšno sodelovanje bi lahko zajemalo vse vrste dejavnosti v zvezi z izvajanjem storitev in odgovornosti, ki so bile dodeljene sodelujočim organom ali so jih ti prevzeli, na primer obvezne ali prostovoljne naloge lokalnih ali regionalnih organov ali storitve, ki jih določenim organom nalaga javno pravo. Ni potrebno, da so storitve, ki jih izvajajo različni sodelujoči organi, nujno enake; lahko se tudi dopolnjujejo.

Pravila iz te direktive se ne bi smela uporabljati za pogodbe o skupnem opravljanju javnih storitev, če so sklenjena izključno med javnimi naročniki, če se pri tem sodelovanju upoštevajo le vidiki javnega interesa in če noben zasebni izvajalec storitev nima prednosti pred svojimi konkurenti.

Da bi izpolnili te pogoje, bi moralo sodelovanje temeljiti na konceptu sodelovanja. Tako sodelovanje ne pomeni, da morajo vsi sodelujoči organi izvajati glavne pogodbene obveznosti, pod pogojem, da se zavežejo, da bodo prispevali k skupnemu izvajanju zadevne javne storitve. Poleg tega bi bilo treba pri sodelovanju, vključno z vsakršnimi finančnimi transferji med sodelujočimi javnimi naročniki, upoštevati le vidike javnega interesa.

(34)

V nekaterih primerih pravna oseba v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava deluje kot podporna ali tehnična služba določenega javnega naročnika ter mora izvajati navodila, ki ji jih da zadevni javni naročnik, in tako nima vpliva na plačilo za svoje delo. Tako popolnoma upravno razmerje zaradi nepogodbenega značaja ne bi smelo spadati na področje postopkov javnega naročanja.

(35)

Spodbujati bi bilo treba sofinanciranje programov raziskav in razvoja s strani industrije. Zato bi bilo treba pojasniti, da se ta direktiva uporablja samo, kadar takega sofinanciranja ni in kadar rezultati dejavnosti raziskav in razvoja pripadajo zadevnemu javnemu naročniku. To pa ne bi smelo izključevati možnosti, da izvajalec storitev, ki je te dejavnosti izvedel, o njih objavi poročilo, pod pogojem, da javni naročnik obdrži izključno pravico uporabe rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja pri izvajanju svojih dejavnosti. Vendar pa uporabe te direktive ne bi smela preprečiti nikakršna navidezna izmenjava rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja niti povsem simbolična udeležba pri plačilu izvajalca storitev.

(36)

Zaposlitev in poklic prispevata k vključevanju v družbo ter sta ključna elementa pri zagotavljanju enakih možnosti za vse. V tem okviru so lahko invalidska podjetja zelo pomembna. Enako velja za druga socialna podjetja, katerih glavni cilj je podpreti družbeno in strokovno vključevanje ali ponovno vključevanje invalidnih in prikrajšanih oseb, na primer brezposelnih, pripadnikov prikrajšanih manjšin ali drugače socialno marginaliziranih skupin. Vendar se lahko izkaže, da taka podjetja pod običajnimi konkurenčnimi pogoji ne morejo dobiti javnega naročila. Zato je primerno določiti, da lahko države članice pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja ali določenih sklopov teh naročanj prepustijo takim podjetjem ali da izvedbo naročil prihranijo izključno za programe zaščitnega zaposlovanja.

(37)

Zaradi ustrezne vključitve okoljskih in socialnih zahtev ter zahtev s področja dela v postopke javnega naročanja je nadvse pomembno, da države članice in javni naročniki z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da so izpolnjene obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki velja na kraju izvajanja gradenj ali opravljanja storitev in ki izhajajo iz zakonov, uredb, odredb in sklepov, sprejetih na nacionalni ravni in na ravni Unije, pa tudi iz kolektivnih pogodb, če so takšna pravila in njihova uporaba skladna s pravom Unije. Pri izvajanju naročila bi bilo treba spoštovati tudi obveznosti, ki izvirajo iz mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale vse države članice in so navedeni v Prilogi X. Vendar pa navedeno nikakor ne bi smelo preprečevati uporabe za delavce ugodnejših pogojev zaposlitve.

Zadevne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z osnovnimi načeli prava Unije, zlasti da se zagotovi enaka obravnava. Takšne zadevne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (11) in na način, ki ni neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov in delavcev iz drugih držav članic.

(38)

Treba bi bilo šteti, da se storitve opravljajo na kraju, na katerem se izvajajo značilne naloge. Če se storitve opravljajo na daljavo, kot na primer storitve klicnih centrov, bi bilo treba šteti, da se opravljajo na kraju, na katerem se storitve izvajajo, ne glede na kraje in države članice, ki so jim storitve namenjene.

(39)

Zadevne obveznosti bi se lahko odražale v določbah pogodb o izvedbi javnega naročila. Prav tako bi moralo biti možno v pogodbe o izvedbi javnega naročila vključiti določbe za zagotavljanje spoštovanja kolektivnih pogodb v skladu s pravom Unije. Neizpolnjevanje zadevnih obveznosti bi se lahko obravnavalo kot huda kršitev s strani zadevnega gospodarskega subjekta, zaradi katere je lahko ta gospodarski subjekt izključen iz postopka javnega naročanja.

(40)

Nadzor nad spoštovanjem določb okoljskega, socialnega in delovnega prava bi bilo treba izvajati v zadevnih fazah postopka javnega naročanja, in sicer pri uporabi splošnih načel, ki urejajo izbor udeležencev in oddajo javnih naročil, pri uporabi razlogov za izključitev in pri uporabi določb v zvezi z neobičajno nizkimi ponudbami. Preverjanje, potrebno v ta namen, bi bilo treba izvajati v skladu z ustreznimi določbami te direktive, zlasti določbami, ki urejajo dokazila in lastne izjave.

(41)

Nobena določba v tej direktivi ne bi smela preprečiti uvedbe ali uveljavitve ukrepov, potrebnih za varovanje javnega reda, javne morale, javne varnosti, zdravja, življenja ljudi in živali, ohranitve rastlinskega življenja ali drugih okoljskih ukrepov, zlasti zaradi trajnostnega razvoja, če so ti ukrepi v skladu s PDEU.

(42)

Pri javnih naročnikih obstaja izjemna potreba po večji prožnosti pri izbiri takega postopka javnega naročanja, ki omogoča pogajanja. Pogostejša uporaba teh postopkov bi verjetno tudi povečala obseg čezmejne trgovine, saj je ocena pokazala, da imajo javna naročila, oddana po postopku s pogajanji po predhodni objavi, posebej visoko stopnjo uspešnosti čezmejnih ponudb. Države članice bi morale v različnih situacijah zagotoviti uporabo konkurenčnega postopka s pogajanji ali konkurenčnega dialoga, če ni verjetno, da bi odprt ali omejen postopek brez pogajanj prinesel zadovoljive rezultate na področju javnega naročanja. Spomniti bi bilo treba, da se je uporaba konkurenčnega dialoga v preteklih letih izjemno povečala glede na vrednosti javnih naročil. Konkurenčni dialog se je izkazal za uporabnega v primerih, ko javni naročniki ne morejo opredeliti sredstev za zadovoljitev svojih potreb ali presoditi, kaj lahko ponudi trg glede tehničnih, finančnih ali pravnih rešitev. Take razmere se lahko pojavijo zlasti pri inovativnih projektih, izvajanju pomembnih projektov na področju integrirane prometne infrastrukture, projektov za velika računalniška omrežja ali projektov, ki vključujejo kompleksno in strukturirano financiranje. Javne naročnike bi bilo treba po potrebi spodbujati k imenovanju vodje projekta, ki bi zagotavljal dobro sodelovanje med gospodarskimi subjekti in javnim naročnikom v postopku javnega naročanja.

(43)

Pri javnih naročilih gradenj taki primeri vključujejo gradnje, ki niso standardne stavbe, ali gradnje, ki zajemajo projektne ali inovativne rešitve. Za storitve ali blago, pri katerih so potrebna prilagoditvena ali projektna dela, bi lahko bil uporaben konkurenčni postopek s pogajanji ali konkurenčni dialog. Taka prilagoditvena ali projektna dela so zlasti potrebna pri kompleksnih nabavah, na primer visoko razvitih proizvodov, intelektualnih storitev, kot so denimo določene storitve svetovanja, arhitekturne ali inženirske storitve, ali pomembnih projektov na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). V teh primerih bodo morda potrebna pogajanja, s katerimi se zagotovi, da zadevno blago ali storitve ustrezajo potrebam javnega naročnika. Za standardne storitve ali blago, ki jih lahko zagotovijo številni gospodarski subjekti na trgu, se konkurenčni postopek s pogajanji in konkurenčni dialog ne bi smela uporabljati.

(44)

Konkurenčni postopek s pogajanji bi moral biti na voljo tudi v primerih, ko se v odprtem ali omejenem postopku oddajo le nepravilne ali nesprejemljive ponudbe. V takih primerih bi bilo javnim naročnikom treba omogočiti, da izvedejo pogajanja za pridobitev pravilnih in sprejemljivih ponudb.

(45)

Konkurenčni postopek s pogajanji bi morala spremljati ustrezna jamstva glede upoštevanja načel enake obravnave in transparentnosti. Javni naročnik bi moral vnaprej zlasti določiti minimalne zahteve, ki opredeljujejo vrsto javnega naročila in se med pogajanji ne bi smele spreminjati. Merila za oddajo naročila in njihovi ponderji bi morali med trajanjem postopka ostati enaki in ne bi smeli biti predmet pogajanj, da bi tako zagotovili enako obravnavo vseh gospodarskih subjektov. Pogajanja bi morala biti usmerjena v izboljšanje ponudb, da bi javni naročniki lahko naročili gradnje, blago ali storitve, popolnoma prilagojene njihovim konkretnim potrebam. Pogajanja lahko zadevajo vse značilnosti naročenih gradenj, blaga in storitev, med drugim na primer kakovost, količino, trgovinske klavzule ter družbene, okoljske in inovacijske vidike, kolikor niso del minimalnih zahtev.

Pojasniti bi bilo treba, da so minimalne zahteve, ki jih mora določiti javni naročnik, tisti pogoji ter značilnosti (zlasti fizični, funkcionalni in pravni), ki bi jih morala izpolnjevati ali imeti vsaka ponudba, da se zagotovi, da lahko javni naročnik odda javno naročilo v skladu z izbranimi merili za oddajo naročila. Vse faze postopka bi bilo treba ustrezno dokumentirati, da se zagotovita transparentnost in sledljivost. Poleg tega bi bilo treba vse ponudbe med postopkom predložiti v pisni obliki.

(46)

Javni naročniki bi morali imeti možnost, da skrajšajo nekatere roke, ki veljajo za odprte in omejene postopke in za konkurenčne postopke s pogajanji, če zadevnih rokov zaradi nujnosti, ki bi jo morali javni naročniki ustrezno upravičiti, ne bi bilo mogoče upoštevati. Treba bi bilo pojasniti, da ni potrebno, da bi bili to skrajno nujni primeri, do katerih pride zaradi dogodkov, ki jih javni naročnik ni mogel predvideti in mu zanje ni mogoče pripisati odgovornosti.

(47)

Raziskave in inovacije, vključno z ekološkimi in socialnimi inovacijami, so med glavnimi gibali prihodnje rasti in v središču strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Javni organi bi morali zagotoviti najboljšo strateško uporabo javnih naročil za spodbujanje inovacij. Nabava inovativnega blaga, gradenj in storitev ima ključno vlogo pri povečanju učinkovitosti in kakovosti javnih storitev ter obravnavanju velikih družbenih izzivov. Prispeva k doseganju najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno, plačano iz javnih sredstev, ter širših gospodarskih, okoljskih in družbenih koristi v smislu oblikovanja novih idej, njihovega spreminjanja v inovativne proizvode in storitve ter s tem spodbujanja trajnostne gospodarske rasti.

Opozoriti bi bilo treba, da je bilo v Sporočilu Komisije z dne 14. decembra 2007 z naslovom „Predkomercialna naročila: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi“, ki zadeva javno naročanje tistih raziskovalnih in razvojnih storitev, ki ne sodijo v področje uporabe te direktive, opredeljenih več modelov javnega naročanja. Ti modeli bi bili še naprej na voljo, a tudi ta direktiva bi morala prispevati k lažjemu javnemu naročanju na področju inovacij in državam članicam pomagati pri doseganju ciljev Unije inovacij.

(48)

Zaradi pomembnosti inovacij bi bilo javne naročnike treba spodbujati, da variantne ponudbe dovolijo čim pogosteje. Zato bi bilo te naročnike treba opozoriti, da morajo pred navedbo, da so variantne ponudbe dovoljene, opredeliti minimalne zahteve, ki jih morajo take ponudbe izpolnjevati.

(49)

Če rešitve, ki na trgu že obstajajo, ne morejo zadostiti potrebi po razvoju inovativnega proizvoda, storitve ali gradnje ter po njeni naknadni nabavi, bi morali imeti javni naročniki dostop do posebnega postopka javnega naročanja, kar zadeva javna naročila, ki spadajo v področje uporabe te direktive. Ta posebni postopek bi moral javnim naročnikom omogočiti, da za razvoj in naknadno nabavo novega, inovativnega proizvoda, storitve ali gradnje sklenejo dolgoročno partnerstvo za inovacije, če se ta inovativni proizvod, storitev ali gradnja lahko zagotovi v skladu z dogovorjeno kakovostjo izvedbe in dogovorjenimi stroški, ne da bi bil za nabavo potreben ločen postopek javnega naročanja. Partnerstvo za inovacije bi moralo temeljiti na postopkovnih pravilih, ki se uporabljajo za konkurenčni postopek s pogajanji, javna naročila pa bi se morala oddati le na podlagi najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo, kar je najprimernejše za primerjavo ponudb za inovativne rešitve. Partnerstvo za inovacije bi moralo biti pri zelo velikih ali pri manjših inovativnih projektih strukturirano tako, da bi lahko zagotovilo potrebno „povpraševanje trga“, ki bi spodbudilo razvoj inovativne rešitve brez zapiranja trga.

Javni naročniki zato ne bi smeli uporabljati partnerstev za inovacije tako, da bi preprečevali, omejevali ali izkrivljali konkurenco. V nekaterih primerih bi sklenitev partnerstev za inovacije z več partnerji lahko prispevala k preprečevanju takšnih posledic.

(50)

Zaradi škodljivih učinkov na konkurenco bi se morali postopki s pogajanji brez predhodne objave obvestila o javnem naročilu uporabljati samo v zelo izjemnih okoliščinah. Ta izjema bi morala biti omejena na primere, v katerih objava ni mogoča zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih javni naročnik ni mogel predvideti in mu zanje ni mogoče pripisati odgovornosti, ali v katerih je že na samem začetku jasno, da objava ne bo spodbudila konkurence ali boljših rezultatov naročanja, ne nazadnje zato, ker objektivno obstaja le en gospodarski subjekt, ki lahko izvede javno naročilo. To velja za umetnine, pri katerih identiteta umetnika sama po sebi določa enkratnost in unikatno vrednost umetniškega predmeta. Za ekskluzivnost so lahko tudi drugi razlogi, a uporabo postopka s pogajanji brez objave lahko upraviči le objektivna ekskluzivnost, če ekskluzivnosti ni ustvaril javni naročnik sam zaradi prihodnjega postopka javnega naročanja.

Javni naročniki, ki uporabijo to izjemo, bi morali navesti razloge, zakaj ni razumnih alternativ ali nadomestkov, kot na primer uporaba alternativnih distribucijskih kanalov, tudi zunaj države članice javnega naročnika, ali preučitev funkcionalno primerljivih gradenj, blaga in storitev.

Če se ekskluzivnost pojavi zaradi tehničnih razlogov, bi bilo treba te razloge za vsak primer posebej natančno opredeliti in upravičiti. Ti razlogi bi denimo lahko vključevali skorajšnjo tehnično nemožnost, da bi zahtevano kakovost izvedbe dosegel kak drug gospodarski subjekt, ali potrebo po uporabi posebnega znanja, orodij ali sredstev, ki jih ima na razpolago le en gospodarski subjekt. Tehnični razlogi lahko izvirajo tudi iz posebnih zahtev glede interoperabilnosti, ki jih je treba izpolniti, da se zagotovi delovanje gradenj, blaga ali storitev, ki so predmet javnega naročila.

Nenazadnje postopek javnega naročanja ni uporaben, če se blago neposredno nabavi na blagovni borzi, vključno s tržnimi platformami za blago, kot so borze kmetijskega blaga, surovin in energetskih proizvodov, na katerih regulirana in nadzorovana večstranska struktura trgovanja že po naravi zagotavlja tržne cene.

(51)

Pojasniti bi bilo treba, da določbe v zvezi z varovanjem zaupnih informacij nikakor ne preprečujejo javnega razkritja nezaupnih delov sklenjenih pogodb o izvedbi javnega naročila niti njihovih nadaljnjih sprememb.

(52)

Z elektronskimi informacijskimi in komunikacijskimi sredstvi se lahko zelo poenostavi objava javnih naročil ter povečata učinkovitost in transparentnost postopkov javnega naročanja. Postati bi morala standardna sredstva sporočanja in izmenjave informacij v postopkih javnega naročanja, saj znatno povečujejo možnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v postopkih javnega naročanja na celotnem notranjem trgu. V ta namen bi moralo postati obvezno naslednje: pošiljanje obvestil v elektronski obliki, dostopnost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v elektronski obliki in – po prehodnem obdobju 30 mesecev – popolnoma elektronska komunikacija, tj. komunikacija z elektronskimi sredstvi v vseh fazah postopka, vključno s pošiljanjem prijav za sodelovanje in zlasti pošiljanjem ponudb (elektronska predložitev). Državam članicam in javnim naročnikom bi morali dovoliti, da na tem področju naredijo še več, če želijo. Treba bi bilo tudi pojasniti, da obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev v skladu s to direktivo javnim naročnikom ne bi smela predpisovati elektronske obdelave ponudb niti ne bi smela nalagati elektronskega ocenjevanja ali avtomatske obdelave. V skladu s to direktivo pa se obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev ne bi smela nanašati na nobene dele javnega naročanja po oddaji javnega naročila in tudi ne notranje komunikacije pri javnem naročniku.

(53)

Javni naročniki bi morali – razen v nekaterih posebnih primerih – uporabljati elektronska komunikacijska sredstva, ki so nediskriminatorna, splošno dostopna in interoperabilna s proizvodi IKT v splošni rabi ter gospodarskim subjektom ne omejujejo dostopa do postopka javnega naročanja. Pri uporabi takšnih komunikacijskih sredstvih bi morali ustrezno upoštevati tudi dostopnost za invalidne osebe. Pojasniti bi bilo treba, da obvezna uporaba elektronskih sredstev v vseh fazah postopka javnega naročanja ne bi bila ustrezna, niti če bi bila za to potrebna specializirana orodja ali oblike datotek, ki niso splošno razpoložljive, niti če bi bila obravnava zadevnih sporočil možna samo z uporabo specializirane pisarniške opreme. Javni naročniki zato v nekaterih primerih, ki bi jih bilo treba izčrpno navesti, ne bi smeli biti primorani zahtevati uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev pri predložitvi ponudb. Direktiva določa, da bi taki primeri morali zajemati primere, v katerih bi bila potrebna uporaba specializirane pisarniške opreme, ki je javni naročniki navadno nimajo na voljo, na primer tiskalnikov širokega formata. V nekaterih postopkih javnega naročanja je lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedena zahteva za predložitev fizičnega modela ali makete, ki ju javnemu naročniku ni mogoče predložiti z uporabo elektronskih sredstev. V takih primerih bi bilo treba model javnemu naročniku poslati po pošti ali drugi primerni kurirski službi.

Vendar bi bilo treba pojasniti, da bi morala biti uporaba drugih komunikacijskih sredstev omejena na tiste dele ponudbe, za katere se elektronska komunikacijska sredstva ne zahtevajo.

Primerno je pojasniti, da bi morali javni naročniki imeti možnost določiti največjo velikost datotek, ki se lahko predložijo, kadar je to potrebno zaradi tehničnih razlogov.

(54)

V nekaterih izjemnih primerih bi javnim naročnikom morali dovoliti, da ne uporabljajo elektronskih komunikacijskih sredstev, če bi bilo to potrebno zaradi varstva posebej občutljivih informacij. Pojasniti bi bilo treba, da bi morali v primeru, ko se lahko potrebna stopnja varstva zagotovi z uporabo elektronskih sredstev, ki niso splošno dostopna, uporabljati taka elektronska sredstva. Tak primer je lahko denimo, kadar javni naročniki zahtevajo, da se uporabljajo posebna varna komunikacijska sredstva, do katerih nudijo dostop.

(55)

Različni tehnični formati ali postopki ter standardi sporočanja bi lahko ovirali interoperabilnost, ne le znotraj posamezne države članice, temveč tudi in zlasti med državami članicami. Za sodelovanje v postopku javnega naročanja, pri katerem se dovoli ali zahteva uporaba elektronskih katalogov, tj. formata za predstavitev in razvrstitev informacij na način, ki je skupen vsem sodelujočim ponudnikom in ustrezen za elektronsko uporabo, bi na primer moral gospodarski subjekt zaradi odsotnosti standardizacije svoje kataloge prilagoditi posameznemu postopku javnega naročanja, kar bi pomenilo zagotavljanje zelo podobnih informacij v različnih formatih glede na specifikacije zadevnega javnega naročnika. Standardizacija formatov kataloga bi torej izboljšala raven interoperabilnosti, povečala učinkovitost ter tudi zmanjšala prizadevanje, ki se zahteva od gospodarskih subjektov.

(56)

Komisija bi morala pri preučitvi, ali obstaja potreba, da se z določitvijo obvezne uporabe nekaterih standardov zagotovi ali poveča interoperabilnost med različnimi tehničnimi formati ali standardi na področju postopkov in sporočanja, in – če ta potreba obstaja – katere standarde bi bilo treba uvesti, čim bolj upoštevati mnenja zadevnih zainteresiranih strani. Preučiti bi morala tudi, do katere mere gospodarski subjekti in javni naročniki v praksi že uporabljajo določen standard ter kako uspešna je ta uporaba. Komisija bi morala pred določitvijo obvezne uporabe kakršnega koli določenega tehničnega standarda tudi pazljivo preučiti morebitne s tem povezane stroške, zlasti glede prilagoditev veljavnih rešitev pri elektronskem javnem naročanju, vključno z infrastrukturo, postopki ali programsko opremo. Če zadevnih standardov ne razvije mednarodna, evropska ali nacionalna organizacija za standardizacijo, bi morali standardi izpolnjevati zahteve, ki veljajo za standarde na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, določene v Uredbi (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(57)

Pred določitvijo stopnje varnosti, zahtevane za elektronska komunikacijska sredstva, ki se bodo uporabljala v različnih fazah postopka javnega naročanja, bi morali države članice in javni naročniki oceniti sorazmernost med zahtevami za zagotavljanje pravilne in zanesljive identifikacije pošiljateljev zadevnega sporočila ter njegove celotne vsebine na eni strani in nevarnostjo težav na drugi strani, kot denimo v primeru, da sporočilo pošlje drug pošiljatelj od navedenega. Če vse ostane nespremenjeno, bi to pomenilo, da stopnje varnosti, zahtevane na primer za elektronsko pošto s prošnjo za potrditev natančnega naslova, na katerem bo potekal informativni sestanek, ne bi bilo treba določiti enako visoko kot za samo ponudbo, ki je za gospodarski subjekt zavezujoča. Na podlagi ocene sorazmernosti bi bile morda potrebne nižje stopnje varnosti v zvezi s ponovno predložitvijo elektronskih katalogov ali predložitvijo ponudb v okviru manjših razpisov na podlagi okvirnega sporazuma oziroma dostopom do dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

(58)

Medtem ko bi morali biti bistveni deli postopka javnega naročanja, kot so dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila, prijave za sodelovanje, potrditve interesa in ponudbe, zmeraj v pisni obliki, pa bi še vedno morala biti možna ustna komunikacija z gospodarskimi subjekti, če je njena vsebina zadostno dokumentirana. To je nujno za zagotavljanje ustrezne ravni transparentnosti, ki omogoča preverjanje upoštevanja načela enake obravnave. Zlasti je bistveno, da se ustna komunikacija s ponudniki, ki bi lahko vplivala na vsebino in oceno ponudb, dokumentira v zadostni meri in z ustreznimi sredstvi, na primer pisnimi ali zvočnimi zapisi ali povzetki glavnih delov komunikacije.

(59)

Na trgih javnega naročanja v Uniji se pojavlja močna težnja po združevanju povpraševanja javnih naročnikov za doseganje ekonomije obsega, vključno z nižjimi cenami in transakcijskimi stroški, ter za izboljšanje in profesionalizacijo vodenja postopkov javnega naročanja. To se lahko doseže z združevanjem javnih naročil večjega števila vključenih javnih naročnikov ali pa z združevanjem naročil v smislu obsega in vrednosti v daljšem obdobju. Vendar bi bilo treba združevanje in centralizacijo naročil skrbno spremljati, da se preprečita čezmerna koncentracija kupne moči in nedovoljeno dogovarjanje ter ohranijo transparentnost, konkurenca in možnosti MSP za dostop do trga.

(60)

Pogosto se uporablja instrument okvirnih sporazumov, ki v Evropi velja za učinkovito tehniko javnega naročanja. Zato bi ga bilo treba ohraniti v glavnem nespremenjenega. Vendar je treba pojasniti nekaj vidikov, zlasti dejstvo, da javni naročniki ne bi smeli uporabljati okvirnih sporazumov, v katerih sami niso navedeni. V ta namen bi morali biti javni naročniki, podpisniki določenega okvirnega sporazuma, tako jasno navedeni že od samega začetka, in sicer z imenom ali kako drugače, na primer z omembo določene kategorije javnih naročnikov na jasno določenem geografskem območju, tako da je mogoče zadevne javne naročnike enostavno in nedvoumno opredeliti. Okvirni sporazum po sklenitvi prav tako ne bi smel biti odprt za sodelovanje novih gospodarskih subjektov. To na primer pomeni, da bi moral osrednji nabavni organ, če uporablja skupni register javnih naročnikov ali njihovih kategorij – na primer lokalnih organov na danem geografskem območju, ki lahko uporabljajo okvirni sporazum, ki ga sklene osrednji nabavni organ –, poskrbeti, da bi bilo možno preveriti ne le identiteto zadevnega javnega naročnika, temveč tudi datum, od katerega ima ta organ pravico uporabe okvirnega sporazuma, ki ga je sklenil osrednji nabavni organ, saj ta datum določa, katere specifične okvirne sporazume bi moralo biti temu javnemu naročniku dovoljeno uporabljati.

(61)

Objektivni pogoji za ugotavljanje, kateri od gospodarskih subjektov, podpisnikov okvirnega sporazuma, naj bi izvedel določeno nalogo, na primer zagotovil blago ali storitve, namenjene za uporabo pri fizičnih osebah, lahko pri okvirnih sporazumih, v katerih so določeni vsi pogoji, zajemajo tudi potrebe ali izbiro zadevnih fizičnih oseb.

Javni naročniki bi morali imeti dodatno prožnost pri javnem naročanju v skladu z okvirnimi sporazumi, ki so sklenjeni z več gospodarskimi subjekti in določajo vse pogoje.

Javnim naročnikom bi moralo biti v takih primerih dovoljeno, da določene gradnje, blago ali storitve, vključene v okvirni sporazum, pridobijo tako, da zanje zaprosijo enega od gospodarskih subjektov, ki ga določijo skladno z nepristranskimi merili in že opredeljenimi pogoji, ali pa z oddajo posameznega naročila za zadevne gradnje, blago ali storitve, ki sledi manjšemu razpisu med gospodarskimi subjekti, podpisniki okvirnega sporazuma. Da se zagotovita transparentnost in enaka obravnava, bi morali javni naročniki v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila za sklenitev okvirnega sporazuma navesti nepristranska merila, ki bodo urejala izbiro med navedenima načinoma izvajanja okvirnega sporazuma. Taka merila bi lahko zadevala na primer količino, vrednost ali značilnosti zadevnih gradenj, blaga ali storitev, vključno s potrebo po višji ravni storitve ali povečani stopnji varnosti, ali spremembe v ceni glede na predhodno določen indeks cen. Okvirni sporazumi se ne bi smeli uporabljati neustrezno ali tako, da bi preprečevali, omejevali ali izkrivljali konkurenco. Javni naročniki v skladu s to direktivo ne bi smeli biti zavezani k javnemu naročanju gradenj, blaga ali storitev, vključenih v okvirni sporazum, v skladu s tem okvirnim sporazumom.

(62)

Pojasniti bi bilo treba tudi, da se morajo javna naročila na podlagi okvirnega sporazuma sicer oddati pred koncem veljavnosti samega okvirnega sporazuma, ni pa potrebno, da bi bilo trajanje posameznega javnega naročila, ki temelji na okvirnem sporazumu, enako trajanju navedenega okvirnega sporazuma, saj je po potrebi lahko krajše ali daljše. Treba bi bilo zlasti omogočiti, da se trajanje posameznega javnega naročila, ki temelji na okvirnem sporazumu, določi ob upoštevanju dejavnikov, kot so čas, potreben za njihovo izvedbo, ter primeri, ko je potrebno vzdrževanje opreme s pričakovano življenjsko dobo več kot štirih let ali ko je za izvedbo naročila potrebno obsežno usposabljanje osebja.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da lahko pride do izjemnih primerov, v katerih bi bilo treba dovoliti, da trajanje samih okvirnih sporazumov preseže štiri leta. Taki primeri, ki bi jih bilo treba ustrezno utemeljiti, zlasti s predmetom okvirnega sporazuma, se lahko pojavijo na primer, kadar gospodarski subjekt potrebuje opremo, katere amortizacijska doba je daljša od štirih let in ki mora biti na razpolago kadar koli v celotnem obdobju trajanja okvirnega sporazuma.

(63)

Pridobljene izkušnje so pokazale, da je treba prilagoditi tudi pravila o dinamičnih nabavnih sistemih, s čimer se javnim naročnikom omogoči, da v celoti izkoristijo možnosti, ki jih zagotavlja ta instrument. Sisteme je treba poenostaviti; zlasti pa bi jih bilo treba upravljati v obliki omejenega postopka, s čimer bi odpravili potrebo po okvirnih ponudbah, ki so se izkazale za eno večjih bremen, povezanih z dinamičnimi nabavnimi sistemi. Zato bi bilo treba vsakemu gospodarskemu subjektu, ki predloži prijavo za sodelovanje in izpolnjuje pogoje za sodelovanje, omogočiti sodelovanje v postopkih javnega naročanja, ki se izvajajo v okviru dinamičnega nabavnega sistema v času njegove veljavnosti. Ta nabavna tehnika javnemu naročniku omogoča, da pridobi posebej širok razpon ponudb in tako z močno konkurenco, kar zadeva običajno ali standardno blago, gradnje ali storitve, ki so na trgu splošno dostopni, zagotovi najbolj učinkovito porabo javnih sredstev.

(64)

Te prijave za sodelovanje bi bilo treba običajno preučiti v največ 10 delovnih dneh, glede na to, da bo ocenjevanje pogojev za sodelovanje potekalo na podlagi poenostavljenih zahtev za dokumentacijo, navedenih v tej direktivi. Vendar pa so lahko javni naročniki ob vzpostavitvi dinamičnega nabavnega sistema kot odziv na prvo objavo obvestila o javnem naročilu ali povabila k potrditvi interesa soočeni s tako velikim številom prijav za sodelovanje, da bi za njihovo preučitev utegnili potrebovati več časa. To bi moralo biti dopustno, pod pogojem, da se nobeno posamezno javno naročilo ne začne, dokler niso pregledane vse prijave. Javnim naročnikom bi moralo biti dovoljeno, da sami določijo, na kakšen način nameravajo preučiti prijave za sodelovanje, lahko se na primer odločijo, da bodo prijave preučevali le enkrat tedensko, pod pogojem, da upoštevajo roke za preučitev vsake prijave za sodelovanje.

(65)

V celotnem obdobju veljavnosti dinamičnega nabavnega sistema bi morali javni naročniki imeti možnost, da od gospodarskih subjektov zahtevajo, naj v ustreznem roku predložijo obnovljeno in posodobljeno lastno izjavo o izpolnjevanju pogojev za ugotavljanje sposobnosti. Opozoriti bi bilo treba, da se možnost, predvidena v splošnih določbah glede dokazil iz te direktive, in sicer da se od gospodarskih subjektov zahteva predložitev dokazil, ter obveznost ponudnika, ki se mu je javni naročnik odločil oddati naročilo, da to zahtevo izpolni, uporabljata tudi v posebnem okviru dinamičnih nabavnih sistemov.

(66)

Da bi izboljšali možnosti MSP za sodelovanje v velikem dinamičnem nabavnem sistemu, na primer takem, ki ga upravlja osrednji nabavni organ, bi moral imeti zadevni javni naročnik možnost, da sistem razdeli na objektivno opredeljene kategorije blaga, gradenj ali storitev. Take kategorije bi morale biti opredeljene glede na objektivne dejavnike, ki lahko na primer vključujejo največji dovoljeni obseg posameznih javnih naročil, ki se lahko oddajo v zadevni kategoriji, ali določeno geografsko območje, na katerem se bodo izvajala posamezna javna naročila. Če je dinamični nabavni sistem razdeljen v kategorije, bi moral javni naročnik uporabljati pogoje za sodelovanje, ki so sorazmerni z značilnostmi zadevne kategorije.

(67)

Pojasniti bi bilo treba, da elektronske dražbe običajno niso ustrezne za nekatera javna naročila gradenj in nekatera javna naročila storitev, katerih predmet je intelektualna izvedba, kot na primer projektiranje gradenj, saj so predmet elektronskih dražb lahko le elementi, ustrezni za avtomatsko ocenjevanje z elektronskimi sredstvi, brez kakršnega koli posredovanja ali presojanja javnega naročnika, torej elementi, ki so količinsko opredeljivi, da se lahko izrazijo v številkah ali odstotkih.

Vendar bi bilo treba tudi pojasniti, da se lahko elektronske dražbe uporabljajo v postopku javnega naročanja za pridobitev določene pravice intelektualne lastnine. Opozoriti je treba tudi, da imajo javni naročniki sicer še vedno možnost, da lahko zmanjšajo število kandidatov ali ponudnikov, dokler se elektronska dražba ne začne, vendar pa po njenem začetku ne bi smelo biti dovoljeno nobeno nadaljnje zmanjšanje števila ponudnikov, ki v njej sodelujejo.

(68)

Nove elektronske nabavne tehnike, kot so elektronski katalogi, se nenehno razvijajo. Elektronski katalogi so format za predstavitev in razvrstitev informacij na način, ki je skupen vsem sodelujočim ponudnikom in je ustrezen za elektronsko uporabo; na primer ponudbe, predstavljene v obliki preglednice. Javni naročniki bi morali imeti možnost, da zahtevajo elektronske kataloge v vseh postopkih, ki so na voljo, v katerih se zahteva uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev. Elektronski katalogi prispevajo k večji konkurenci in racionalizaciji javnega naročanja, zlasti v smislu prihrankov časa in finančnih sredstev. Vendar bi bilo treba določiti nekatera pravila za zagotovitev skladnosti uporabe novih tehnik s to direktivo ter načeli enake obravnave, nediskriminacije in transparentnosti. Zato uporaba elektronskih katalogov za predložitev ponudb ne bi smela pomeniti možnosti, da se gospodarski subjekti omejijo na pošiljanje svojih splošnih katalogov. Gospodarski subjekti bi ob upoštevanju določenega postopka javnega naročanja morali vseeno prilagoditi svoje splošne kataloge. Taka prilagoditev zagotavlja, da katalog, poslan v odziv na določen postopek javnega naročanja, vsebuje le blago, gradnje ali storitve, za katere je gospodarski subjekt po tehtnem premisleku ocenil, da ustrezajo zahtevam javnega naročnika. Pri tem bi moralo biti gospodarskim subjektom dovoljeno, da kopirajo informacije iz svojih splošnih katalogov, ne pa tudi, da predložijo cel splošni katalog.

Poleg tega bi bilo treba – če so zagotovljena zadostna jamstva za zagotavljanje sledljivosti, enake obravnave in predvidljivosti – javnim naročnikom omogočiti pripravo ponudb za določena javna naročila na podlagi predhodno poslanih elektronskih katalogov, zlasti če je bila konkurenca ponovno odprta na podlagi okvirnega sporazuma ali če se uporablja dinamični nabavni sistem.

Če je ponudbe zasnoval javni naročnik, bi moral imeti zadevni gospodarski subjekt možnost preveriti, da ponudba, ki jo je javni naročnik tako zasnoval, nima vsebinskih napak. Če so vsebinske napake prisotne, ponudba, ki jo je zasnoval javni naročnik, za gospodarski subjekt ne bi smela biti zavezujoča, razen če se napaka popravi.

Javni naročniki bi morali v skladu z zahtevami pravil za elektronska komunikacijska sredstva preprečiti neutemeljene ovire za dostop gospodarskih subjektov do postopkov javnega naročanja, v katerih je treba ponudbe predložiti v obliki elektronskih katalogov in ki zagotavljajo upoštevanje splošnih načel nediskriminacije in enake obravnave.

(69)

V večini držav članic se čedalje bolj uporabljajo centralizirane nabavne tehnike. Osrednji nabavni organi so proti plačilu ali brez njega odgovorni za pridobitve, upravljanje dinamičnih nabavnih sistemov ali oddajo javnih naročil/sklepanje okvirnih sporazumov za druge javne naročnike. Javnim naročnikom, za katere je sklenjen okvirni sporazum, bi moralo biti omogočeno, da ga uporabljajo za enkratna ali večkratna naročila. Zaradi velikega obsega javnih naročil lahko te tehnike prispevajo k večji konkurenci in bi morale pomagati pri profesionalizaciji javnega naročanja. Zato bi bilo treba na ravni Unije opredeliti osrednje nabavne organe, ki bi jih lahko uporabljali javni naročniki, treba pa bi bilo tudi pojasniti, da osrednji nabavni organi delujejo na dva različna načina.

V prvem primeru bi morali biti sposobni delovati kot veletrgovci z nakupovanjem, skladiščenjem in ponovno prodajo, v drugem primeru pa bi morali biti sposobni delovati kot posredniki z oddajanjem javnih naročil, upravljanjem dinamičnih nabavnih sistemov ali sklepanjem okvirnih sporazumov, ki jih uporabljajo javni naročniki. Taka posredniška vloga se lahko v nekaterih primerih opravlja s samostojno izvedbo ustreznih postopkov oddaje, brez podrobnih navodil zadevnih javnih naročnikov, v drugih primerih pa z izvedbo ustreznih postopkov javnega naročanja v skladu z navodili zadevnih javnih naročnikov, v njihovem imenu in za njihov račun.

Poleg tega bi bilo treba določiti pravila o razdelitvi odgovornosti za upoštevanje obveznosti v skladu s to direktivo med osrednjim nabavnim organom in javnimi naročniki, ki naročajo pri osrednjem nabavnem organu ali prek njega. Če je osrednji nabavni organ izključno odgovoren za vodenje postopkov javnega naročanja, bi moral biti tudi izključno in neposredno odgovoren za njihovo zakonitost. Če javni naročnik vodi nekatere dele postopka, na primer ponovno odpiranje konkurence na podlagi okvirnega sporazuma ali oddajo posameznih javnih naročil na podlagi dinamičnega nabavnega sistema, bi moral biti še naprej odgovoren za faze, ki jih vodi.

(70)

Javni naročniki bi morali imeti možnost, da oddajo javno naročilo storitev za zagotavljanje centraliziranih nabavnih dejavnosti osrednjemu nabavnemu organu brez uporabe postopkov iz te direktive. Dovoliti bi bilo treba tudi, da taka javna naročila storitev zajemajo zagotavljanje pomožnih nabavnih dejavnosti. Javna naročila storitev za zagotavljanje pomožnih nabavnih dejavnosti bi se morala oddati v skladu s to direktivo, kadar jih osrednji nabavni organ ne izvaja v povezavi z zagotavljanjem centraliziranih nabavnih dejavnosti za zadevnega javnega naročnika. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati, če se centralizirane ali pomožne nabavne dejavnosti ne zagotavljajo z odplačno pogodbo, ki predstavlja javno naročilo v smislu te direktive.

(71)

Krepitev določb glede osrednjih nabavnih organov nikakor ne bi smela preprečiti sedanjih praks občasnega skupnega javnega naročanja, tj. manj institucionaliziranega in sistematičnega skupnega naročanja, ali ustaljene prakse uporabe ponudnikov storitev, ki pripravljajo in vodijo postopke javnega naročanja v imenu in za račun javnega naročnika ter v skladu z njegovimi navodili. Nasprotno pa bi se morale pojasniti nekatere značilnosti skupnega javnega naročanja, saj bi slednje lahko imelo pomembno vlogo, nenazadnje v zvezi z inovativnimi projekti.

Skupno javno naročanje ima lahko več različnih oblik, od usklajenega javnega naročanja s pripravo skupnih tehničnih specifikacij za gradnje, blago ali storitve, ki jih bo naročilo več javnih naročnikov, od katerih vsak izvede ločen postopek javnega naročanja, do primerov, ko zadevni javni naročniki skupaj izvedejo en postopek javnega naročanja s sodelovanjem ali pa s pooblastitvijo enega javnega naročnika za vodenje postopka javnega naročanja v imenu vseh javnih naročnikov.

Če več javnih naročnikov skupaj izvaja postopek javnega naročanja, bi morali biti skupno odgovorni za izpolnjevanje svojih obveznosti v skladu s to direktivo. Kadar javni naročniki skupaj izvajajo le dele postopka javnega naročanja, bi morala skupna odgovornost veljati le za tiste dele postopka, ki se izvajajo skupaj. Vsak javni naročnik bi moral biti izključno odgovoren za postopke ali dele postopkov, ki jih izvaja sam, na primer oddajo javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma, upravljanje dinamičnega nabavnega sistema, ponovno odprtje konkurence v skladu z okvirnim sporazumom ali določitev gospodarskih subjektov, podpisnikov okvirnega sporazuma, ki naj izvajajo neko nalogo.

(72)

Elektronska komunikacijska sredstva so posebej ustrezna za podporo centraliziranih nabavnih praks in orodij, saj nudijo možnost ponovne uporabe in avtomatske obdelave podatkov ter znižanja informacijskih in transakcijskih stroškov. Najprej bi bilo treba obvezno uporabo takih elektronskih komunikacijskih sredstev naložiti osrednjim nabavnim organom, hkrati pa tudi spodbujati usklajenost praks po vsej Uniji. Temu bi morala po prehodnem obdobju 30 mesecev slediti uvedba splošne obveznosti uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev v vseh postopkih javnega naročanja.

(73)

V zvezi s skupnim oddajanjem javnih naročil s strani javnih naročnikov iz različnih držav članic se trenutno pojavljajo specifične pravne težave v zvezi s kolizijo nacionalnih zakonodaj. Kljub temu, da Direktiva 2004/18/ES skupno čezmejno javno naročanje implicitno dovoljuje, pa se javni naročniki še vedno soočajo z znatnimi pravnimi in praktičnimi težavami pri javnem naročanju pri osrednjih nabavnih organih v drugih državah članicah ali pri skupni oddaji javnih naročil. Te težave bi bilo treba odpraviti, da bi javnim naročnikom omogočili, da kar najbolj izkoristijo potencial notranjega trga glede ekonomije obsega in delitve tveganja, nenazadnje pri inovativnih projektih z večjo stopnjo tveganja, kot jo lahko razumno prenese en sam javni naročnik. Zato bi bilo treba oblikovati nova pravila o skupnem čezmejnem javnem naročanju, s katerimi bi olajšali sodelovanje med javnimi naročniki ter povečali koristi notranjega trga z ustvarjanjem čezmejnih poslovnih priložnosti za dobavitelje in izvajalce storitev. Ta pravila bi morala določati pogoje za čezmejno uporabo osrednjih nabavnih organov in opredeliti veljavno zakonodajo o javnem naročanju, vključno z veljavno zakonodajo o pravnih sredstvih, v primerih čezmejnih skupnih postopkov, ki bi dopolnjevala kolizijska pravila iz Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Poleg tega bi morali javni naročniki iz različnih držav članic na podlagi nacionalnega prava ali prava Unije imeti možnost, da ustanovijo skupne subjekte. Za takšno obliko skupnega javnega naročanja bi bilo treba določiti posebna pravila.

Vendar javni naročniki ne bi smeli izkoriščati možnosti skupnega čezmejnega javnega naročanja za obid obveznih pravil javnega prava, skladnim s pravom Unije, ki se zanje uporabljajo v državi članici, v kateri se nahajajo. Taka pravila bi lahko denimo zajemala določbe o transparentnosti in dostopu do dokumentov ali posebne zahteve glede sledljivosti občutljivega blaga.

(74)

Tehnične specifikacije, ki jih pripravijo javni naročniki, morajo omogočati odprtost javnih naročil konkurenci in zmožnost doseganja ciljev glede trajnosti. Zato bi bilo treba omogočiti predložitev ponudb, ki omogočajo različne tehnične rešitve, standarde in tehnične specifikacije na trgu, tudi tiste, oblikovane na podlagi kriterijev uspešnosti, povezanih z življenjsko dobo in trajnostjo proizvodnega procesa gradenj, blaga in storitev.

Glede na to bi bilo treba tehnične specifikacije pripraviti tako, da se prepreči umetno omejevanje konkurence z zahtevami, ki dajejo prednost določenemu gospodarskemu subjektu z navajanjem ključnih značilnosti blaga, storitev ali gradenj, ki jih ponavadi zagotavlja ta gospodarski subjekt. Tehnične specifikacije, pripravljene v smislu zahtev po funkcionalnosti in delovanju, na splošno omogočajo izpolnitev navedenega cilja na najboljši možni način. Zahteve po funkcionalnosti in delovanju so tudi ustrezen način za spodbujanje inovacij v javnem naročanju in bi jih bilo treba čim bolj uporabljati. Javni naročniki bi morali pri sklicevanju na evropski standard ali, če tega ni, na nacionalni standard upoštevati ponudbe, ki temeljijo na enakovrednih ureditvah. Dokazilo o enakovrednosti z zahtevanim znakom bi moral zagotoviti gospodarski subjekt.

Kot dokaz enakovrednosti bi se lahko od ponudnikov zahtevala predložitev dokazila, ki ga preveri tretja oseba. Vendar se lahko dovolijo tudi druga ustrezna dokazila, kot je tehnična dokumentacija proizvajalca, če zadevni gospodarski subjekt nima dostopa do takih potrdil ali poročil o preizkusih ali jih ne more dobiti v ustreznih rokih, in sicer če zadevni gospodarski subjekt dokaže, da gradnja, blago ali storitve ustrezajo zahtevam ali merilom iz tehničnih specifikacij, meril za oddajo javnega naročila ali pogojev za izvedbo javnega naročila.

(75)

Javnim naročnikom, ki želijo naročiti gradnje, blago ali storitve z določenimi okoljskimi, socialnimi ali drugimi značilnostmi, bi bilo treba omogočiti sklicevanje na določene znake, kot so znak EU za okolje, (več)nacionalni okoljski znaki ali drugi znaki, če so zahteve za znak povezane s predmetom naročila, kot je opis proizvoda in njegova predstavitev, vključno z zahtevami glede pakiranja. Ključno je še, da se te zahteve sestavijo in sprejmejo na podlagi objektivno preverljivih kriterijev po postopku, v katerem lahko sodelujejo zainteresirane strani, kot so državni organi, potrošniki, proizvajalci, distributerji in okoljske organizacije, ter da je znak dostopen in na voljo vsem zainteresiranim osebam. Pojasniti bi bilo treba, da so zainteresirane strani lahko javni ali zasebni subjekti, podjetja ali kakršne koli nevladne organizacije (organizacija, ki ni del vlade in ni konvencionalno podjetje).

Pojasniti bi bilo treba tudi, da določeni nacionalni ali vladni subjekti ali organizacije lahko sodelujejo pri določanju zahtev v zvezi z znaki, ki jih javni organi lahko uporabljajo v povezavi z javnimi naročili, ne da bi ti subjekti ali organizacije pri tem izgubili status tretjih oseb.

Sklicevanja na znake ne bi smela imeti učinka omejevanja inovacij.

(76)

Javni naročniki morajo tehnične specifikacije za vse nabave, ki naj bi jih uporabljale osebe – bodisi širša javnost bodisi uslužbenci javnega naročnika –, oblikovati tako, da upoštevajo kriterije dostopnosti za invalidne osebe ali zasnovo, prilagojeno vsem uporabnikom, razen v ustrezno utemeljenih primerih.

(77)

Javni naročniki bi morali pri oblikovanju tehničnih specifikacij upoštevati zahteve, ki izhajajo iz prava Unije na področju varstva podatkov, zlasti v zvezi z načrtovanjem obdelave osebnih podatkov (vgrajeno varstvo podatkov).

(78)

Javno naročanje bi moralo biti prilagojeno potrebam MSP. Javne naročnike bi bi bilo treba spodbujati k uporabi kodeksa najboljših praks iz delovnega dokumenta služb Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom „Evropski kodeks najboljše prakse za poenostavitev dostopa MSP do pogodb o javnih naročilih“, ki zagotavlja smernice o izvajanju javnih naročil na način, ki bi k sodelovanju spodbujal MSP. V ta namen in da bi okrepili konkurenčnost, bi bilo treba zlasti spodbujati javne naročnike, naj velika naročila razdelijo na sklope. To razdelitev bi lahko določili količinsko, pri čemer bi vrednost posameznih naročil bolje prilagodili zmogljivostim MSP, ali pa kakovostno v skladu z različnimi sodelujočimi dejavnostmi in specializacijami, da bi tako vsebino posameznega naročila bolj prilagodili specializiranim sektorjem MSP, ali v skladu z različnimi poznejšimi fazami projekta.

Velikost in predmet sklopov bi moral prosto določiti javni naročnik, ki bi v skladu z ustreznimi pravili o izračunu ocenjene vrednosti naročila moral tudi imeti možnost, da nekatere sklope odda brez uporabe postopkov iz te direktive. Javni naročnik bi moral biti zavezan, da preuči ustreznost razdelitve naročil v sklope, ob čemer bi moral obdržati možnost, da samostojno odloča na podlagi kakršnega koli razloga, ki se mu zdi pomemben, ne da bi bil izpostavljen upravnemu ali sodnemu nadzoru. Če se javni naročnik odloči, da naročila ne bi bilo ustrezno razdeliti na sklope, bi moralo posamezno poročilo ali dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila vsebovati navedbo glavnih razlogov za odločitev javnega naročnika. Taki razlogi bi med drugim lahko zajemali naslednje: javni naročnik meni, da bi taka razdelitev lahko povzročila omejevanje konkurence, pomenila tehnično prezahtevno ali predrago izvedbo javnega naročila ali pa bi potreba po usklajevanju različnih izvajalcev za sklope lahko resno ogrozila pravilno izvedbo javnega naročila.

Državam članicam bi še naprej morali omogočiti, da si dodatno prizadevajo za spodbujanje sodelovanja MSP na trgu javnih naročil, in sicer tako, da veljavnost obveznosti za preučitev razdelitve javnih naročil v sklope razširijo na manjša javna naročila, z zahtevo, da javni naročniki predložijo obrazložitev odločitve, zakaj javnih naročil niso razdelili na sklope, ali pa z obvezno razdelitvijo na sklope pod določenimi pogoji. Države članice bi morale z istim namenom tudi ohraniti možnost, da zagotovijo načine neposrednih plačil podizvajalcem.

(79)

Kadar so javna naročila razdeljena na sklope, bi morali javni naročniki, na primer zaradi ohranjanja konkurence ali zagotavljanja zanesljivosti blaga, imeti možnost omejitve števila sklopov, za katere lahko gospodarski subjekt predloži ponudbo; prav tako bi morali imeti možnost omejitve števila sklopov, ki se lahko oddajo posameznemu ponudniku.

Vendar pa bi uresničitev cilja zagotovitve večje dostopnosti do javnih naročil za MSP lahko bila otežena, če bi bili javni naročniki primorani oddati vsak sklop posebej, tudi kadar bi to pomenilo precej manj ugodne rešitve v primerjavi z oddajo več ali vseh sklopov naenkrat. Če je bila možnost uporabe take metode jasno določena vnaprej, bi torej javni naročniki morali imeti možnost, da s primerjalno oceno ponudb ugotovijo, ali bi ponudbe določenega ponudnika za določeno kombinacijo sklopov kot celota bolje ustrezale merilom za oddajo javnega naročila, določenim v skladu s to direktivo, v zvezi s temi sklopi kot ponudbe za vsak posamezen zadevni sklop. V tem primeru bi javni naročnik moral imeti možnost, da javno naročilo, ki združuje predmetne sklope, odda zadevnemu ponudniku. Pojasniti bi bilo treba, da bi morali javni naročniki pri opravljanju take primerjalne ocene najprej ugotoviti, katere ponudbe najbolje izpolnjujejo merila za oddajo javnega naročila, določena za vsak posamezen sklop, zatem pa jih primerjati s ponudbami posameznih ponudnikov za določeno kombinacijo sklopov kot celoto.

(80)

Za hitrejše in učinkovitejše postopke bi morali biti roki za sodelovanje v postopkih javnega naročanja čim krajši, ne da bi pri tem nastale neupravičene ovire za dostop gospodarskih subjektov s celotnega notranjega trga, zlasti MSP. Zato bi bilo treba upoštevati, da bi morali javni naročniki pri določanju rokov za prejem ponudb in prijav za sodelovanje upoštevati zlasti kompleksnost javnega naročila in čas, potreben za pripravo ponudbe, tudi če to pomeni, da bodo roki zato daljši od minimalnih rokov iz te direktive. Uporaba elektronskih informacijskih in komunikacijskih sredstev, zlasti polna elektronska razpoložljivost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila za gospodarske subjekte, ponudnike in kandidate ter elektronski prenos sporočil, pa po drugi strani zagotavlja večjo transparentnost in prihrani čas. Zato bi bilo treba omogočiti skrajšanje minimalnih rokov, in sicer v skladu s pravili iz Sporazuma GPA ter pod pogojem, da so ti roki skladni s posebnim načinom pošiljanja, določenim na ravni Unije. Javni naročniki bi morali imeti tudi možnost, da dodatno skrajšajo roke za prejem prijav za sodelovanje in ponudb, če v nujnih primerih ni možno upoštevati rednih rokov, a je redni postopek z objavo obvestila še vedno možen. Le v izjemnih primerih, če zaradi skrajne nujnosti, nastale zaradi dogodkov, ki jih zadevni javni naročnik ni mogel predvideti in mu zanje ni mogoče pripisati odgovornosti, rednega postopka ni možno izvesti niti s skrajšanimi roki, bi morali javni naročniki, kolikor je zares nujno, imeti možnost, da javna naročila oddajo s postopkom s pogajanji brez predhodne objave obvestila. To bi se lahko zgodilo, kadar je zaradi naravnih nesreč potrebno takojšnje ukrepanje.

(81)

Pojasniti bi bilo treba, da utegne biti zaradi potrebe po zagotovitvi, da imajo gospodarski subjekti dovolj časa za pripravo sprejemljivih ponudb, potrebno podaljšanje prvotno določenih rokov. Tako bi bilo zlasti v primeru bistvenih sprememb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da bi morali v tem primeru bistvene spremembe razumeti kot celovite spremembe, zlasti tehničnih specifikacij, v zvezi s tem, kateri gospodarski subjekti bi potrebovali več časa za ustrezno obravnavo in odziv. Morali pa bi pojasniti, da take spremembe ne bi smele biti tako velike, da bi omogočile sodelovanje drugih kandidatov, ki prvotno niso bili izbrani, ali da bi v postopek javnega naročanja pritegnile dodatne udeležence. To bi se zgodilo zlasti v primeru, če bi se zaradi teh sprememb javno naročilo ali okvirni sporazum bistveno razlikovala od prvotno zasnovane oblike v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

(82)

Treba bi bilo pojasniti, da bi morali javni naročniki poslati informacije glede nekaterih odločitev, sprejetih med postopkom javnega naročanja, vključno z odločitvijo o tem, da ne oddajo javnega naročila ali ne sklenejo okvirnega sporazuma, ne da bi kandidati ali ponudniki zanje morali zaprositi. Opozoriti bi bilo treba tudi, da morajo javni naročniki v skladu z Direktivo Sveta 89/665/EGS (14) zadevnim kandidatom in ponudnikom poslati povzetek ustreznih razlogov za nekatere ključne odločitve, sprejete v postopku javnega naročanja, ne da bi ti zanj morali zaprositi. Na koncu bi bilo treba pojasniti, da bi kandidati in ponudniki morali imeti možnost, da zaprosijo za podrobnejše informacije glede teh razlogov, ki bi jim jih javni naročniki morali priskrbeti, razen če obstajajo tehtni razlogi proti temu. Ti razlogi bi morali biti določeni v tej direktivi. Da bi zagotovili potrebno transparentnost v okviru postopkov javnega naročanja, ki vključujejo pogajanja in dialoge s ponudniki, bi morali ponudniki, ki so predložili dopustno ponudbo, prav tako imeti možnost, da zaprosijo za informacije o poteku in napredovanju postopka, razen če obstajajo tehtni razlogi proti temu.

(83)

Prestroge zahteve glede ekonomske in finančne zmogljivosti pogosto pomenijo neutemeljeno oviro za vključitev MSP v javno naročanje. Vse take zahteve bi morale biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Zlasti se javnim naročnikom ne bi smelo dovoliti, da bi od gospodarskih subjektov zahtevali minimalni promet, ki bi bil nesorazmeren s predmetom javnega naročila; zahteva načeloma ne bi smela preseči največ dvojne ocenjene vrednosti javnega naročila. Vendar bi moralo biti mogoče, da se v ustrezno utemeljenih okoliščinah uporabljajo strožje zahteve. Take okoliščine se lahko nanašajo na velika tveganja, povezana z izvedbo javnega naročila, ali dejstvo, da je njegova pravočasna in pravilna izvedba nujna, ker je na primer izhodišče za izvedbo drugih javnih naročil.

V takih ustrezno utemeljenih primerih o ustreznosti in primernosti zahtev po višjem minimalnem prometu bi morali samostojno odločati javni naročniki, ne da bi bili pri tem izpostavljeni upravnemu ali sodnemu nadzoru. Če se uporabljajo zahteve po višjem minimalnem prometu, bi morali javni naročniki samostojno določiti stopnjo, ki pa bi morala biti povezana in sorazmerna s predmetom javnega naročila. Če se javni naročnik odloči, da bi bilo treba zahtevati višjo stopnjo minimalnega prometa, ki presega dvojno ocenjeno vrednost javnega naročila, bi moralo posamezno poročilo ali dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila vsebovati navedbo glavnih razlogov za odločitev javnega naročnika.

Javni naročniki bi prav tako morali imeti možnost, da zahtevajo informacijo o deležih, na primer deležu sredstev glede na obveznosti v letnih računovodskih izkazih. Pozitiven delež, iz katerega so razvidne višje stopnje sredstev glede na obveznosti, bi lahko bil dodatno dokazilo o zadostni finančni zmogljivosti gospodarskih subjektov.

(84)

Številni gospodarski subjekti, tudi MSP, ugotavljajo, da so velika ovira za njihovo sodelovanje v postopkih javnega naročanja upravne obremenitve, ker je treba predložiti veliko število potrdil ali drugih dokumentov v zvezi z razlogi za izključitev in pogoji za sodelovanje. Omejitev teh zahtev, na primer z uporabo enotnega evropskega dokumenta v zvezi z oddajo javnega naročila (ESPD) v obliki posodobljene lastne izjave, bi lahko pomenila precejšnjo poenostavitev, ki bi koristila javnim naročnikom in gospodarskim subjektom.

Vendar bi moral izbrani ponudnik predložiti ustrezna dokazila, javni naročniki pa ne bi smeli skleniti pogodbe o izvedbi javnega naročila s ponudniki, ki te zahteve ne morejo izpolniti. Javni naročniki bi morali imeti tudi možnost, da lahko v vsakem trenutku zahtevajo vsa ali nekatera dokazila, če menijo, da je to potrebno za pravilen potek postopka. To bo morda zlasti potrebno v primeru dvofaznih postopkov (omejeni postopki, konkurenčni postopki s pogajanji, konkurenčni dialogi in partnerstva za inovacije), v katerih javni naročniki uporabljajo možnost omejitve števila kandidatov, povabljenih k predložitvi ponudbe. Zahteva po predložitvi dokazil v trenutku izbire kandidatov, ki bodo povabljeni k predložitvi ponudb, bi lahko bila upravičena, da bi se izognili temu, da bi javni naročniki povabili kandidate, pri katerih se kasneje izkaže, da ne morejo predložiti dokazil v fazi oddaje javnega naročila, s čimer se tako onemogoči sodelovanje ustreznih kandidatov.

Izrecno bi morali določiti, da bi bilo treba v ESPD zagotoviti tudi ustrezne informacije o subjektih, na zmogljivost katerih se gospodarski subjekt opira, da bi se preverjanje informacij v zvezi s temi subjekti lahko izvedlo istočasno in pod enakimi pogoji kot preverjanje v zvezi z glavnim gospodarskim subjektom.

(85)

Pomembno je, da odločitve javnih naročnikov temeljijo na ažurnih informacijah, zlasti kar zadeva razloge za izključitev, saj lahko dokaj hitro pride do velikih sprememb, na primer v primeru finančnih težav, zaradi katerih bi gospodarski subjekt postal neustrezen, ali nasprotno, če bi bil medtem plačan neporavnan dolg v zvezi s prispevki za socialno varnost. Bolje bi bilo torej, da bi javni naročniki, kadar je to mogoče, preverili takšne informacije v ustreznih bazah podatkov, ki bi morale biti nacionalne, kar pomeni, da bi jih morali upravljati javni organi. V trenutni fazi se še lahko zgodi, da navedenega zaradi tehničnih razlogov še ni mogoče izvesti. Komisija bi zato morala preučiti možnost spodbujanja ukrepov, ki bi lahko omogočili enostaven elektronski dostop do posodobljenih informacij, kot so krepitev orodij za dostop do virtualnih map podjetij ali sredstev za lajšanje interoperabilnosti med bazami podatkov ali drugimi takšnimi spremljajočimi ukrepi.

Določiti bi bilo treba tudi, da javni naročniki ne bi smeli zahtevati še vedno ažurne dokumentacije, ki jo že imajo iz predhodnih postopkov javnega naročanja. Vendar pa bi bilo treba zagotoviti tudi, da pri tem javnim naročnikom z arhiviranjem in klasificiranjem ne bo naloženo nesorazmerno breme. Ta obveznost bi zato morala biti uvedena šele potem, ko bo postala obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev, saj bodo javni naročniki to nalogo mnogo lažje izvajali z elektronskim upravljanjem dokumentov.

(86)

Postopek bi za gospodarske subjekte in javne naročnike lahko dodatno poenostavili z uporabo standardnih obrazcev za lastne izjave, s čimer bi lahko zmanjšali težave, povezane z natančnim oblikovanjem uradnih izjav in izjav o soglasju, ter jezikovne težave.

(87)

Komisija zagotavlja in upravlja elektronski sistem e-Certis, ki ga trenutno prostovoljno posodabljajo in preverjajo nacionalni organi. Cilj sistema e-Certis je olajšati izmenjavo potrdil in drugih listinskih dokazov, ki jih pogosto zahtevajo javni naročniki. Pridobljene izkušnje kažejo, da prostovoljno posodabljanje in preverjanje ne zadostuje za razvoj vseh možnosti sistema e-Certis za poenostavitev in olajšanje izmenjave dokumentov, zlasti v korist MSP. Zato bi najprej moralo postati obvezno vzdrževanje. Uporaba e-Certisa bo postala obvezna pozneje.

(88)

Javni naročniki bi morali imeti možnost, da zahtevajo uporabo ukrepov ali sistemov za okoljsko ravnanje med izvajanjem javnega naročila. S sistemi za okoljsko ravnanje se lahko, ne glede na to, ali so registrirani na podlagi instrumentov Unije, kot je Uredba (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (15), ali ne, dokaže, da je gospodarski subjekt tehnično sposoben za izvedbo javnega naročila. Mednje spadajo certifikati znaka EU za okolje s kriteriji za okoljsko ravnanje. Če gospodarski subjekt nima dostopa do takih sistemov registriranja za okoljsko ravnanje ali nima možnosti za registracijo v predvidenih rokih, bi bilo treba dovoliti, da predloži opis ukrepov za okoljsko ravnanje, ki jih izvaja, pod pogojem, da zadevni gospodarski subjekt dokaže, da ti ukrepi zagotavljajo enako raven varstva okolja kot ukrepi, potrebni v okviru okoljskega ravnanja.

(89)

Pojem meril za oddajo javnega naročila je bistven pojem te direktive. Zato je pomembno, da so zadevne določbe, kolikor je mogoče, enostavne in racionalizirane. To je mogoče doseči z uporabo izraza „ekonomsko najugodnejša ponudba“ kot glavnega koncepta, saj bi bilo vse uspešne ponudnike navsezadnje treba izbrati glede na to, katera med ponujenimi rešitvami je po mnenju posameznega javnega naročnika najboljša z ekonomskega vidika. V izogib zamenjavi z merilom za oddajo javnega naročila, ki je v direktivah 2004/17/ES in 2004/18/ES poimenovano kot „ekonomsko najugodnejša ponudba“, bi morali za ta koncept uporabiti drug izraz, tj. „najboljše razmerje med ceno in kakovostjo“. Razlagati bi ga bilo torej treba v skladu z ustrezno sodno prakso glede navedenih direktiv, razen kadar je rešitev, ki je navedena v tej direktivi, očitno bistveno drugačna.

(90)

Javna naročila bi bilo treba oddati na podlagi objektivnih meril, ki zagotavljajo skladnost z načeli transparentnosti, nediskriminacije in enake obravnave, da bi tako zagotovili objektivno primerjavo relativne vrednosti ponudb, s čimer bi v razmerah učinkovite konkurence določili, katera ponudba je ekonomsko najugodnejša ponudba. Izrecno bi bilo treba določiti, da bi morala biti ekonomska najugodnejša ponudba ocenjena glede na najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, pri čemer bi moral biti vedno vključen vidik cene ali stroškov. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da bi tako oceno ekonomsko najugodnejše ponudbe lahko opravili tudi zgolj na podlagi cenovne ali stroškovne učinkovitosti. Poleg tega je primerno opozoriti, da imajo javni naročniki možnost, da ustrezne standarde kakovosti določijo s tehničnimi specifikacijami ali pogoji za izvedbo javnega naročila.

Da bi spodbudili javno naročanje, bolj usmerjeno v kakovost, bi morali državam članicam dovoliti, da prepovejo ali omejijo uporabo merila izključno cenovne ali stroškovne učinkovitosti pri oceni ekonomsko najugodnejše ponudbe, če se jim to zdi primerno.

Da bi zagotovili upoštevanje načela enake obravnave pri oddaji javnih naročil, bi morali javni naročniki uvesti potrebno transparentnost, da bi lahko bili vsi ponudniki ustrezno obveščeni o merilih in ureditvah, ki se bodo uporabljali pri odločanju o oddaji javnega naročila. Javni naročniki bi zato morali navesti merila za oddajo javnega naročila in relativne ponderje za vsakega od teh meril. Javnim naročnikom pa bi morali dovoliti, da v ustrezno utemeljenih primerih, ki jih morajo biti sposobni obrazložiti, odstopajo od obveznosti navedbe ponderjev za merila, kadar je ponderje nemogoče določiti vnaprej, zlasti zaradi kompleksnosti javnega naročila. V takih primerih bi morali navesti merila v padajočem zaporedju po pomembnosti.

(91)

Člen 11 PDEU zahteva, da je treba zahteve varstva okolja vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja. Ta direktiva pojasnjuje, kako lahko javni naročniki prispevajo k varstvu okolja in spodbujanju trajnostnega razvoja, ter hkrati zagotavlja, da lahko za svoja javna naročila dosežejo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno.

(92)

Javni naročniki bi morali pri ocenjevanju najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo določiti ekonomska in kakovostna merila, povezana s predmetom naročila, ki jih bodo uporabili v ta namen. Ta merila bi morala zato omogočati primerjalno oceno ravni izvedbe, ki jo ponuja posamezni ponudnik, glede na predmet naročila, kakor je opredeljeno v tehničnih specifikacijah. V tej direktivi je v zvezi z najboljšim razmerjem med ceno in kakovostjo določen neizčrpen seznam možnih meril za oddajo javnega naročila, ki zajemajo okoljske in socialne vidike. Javne naročnike bi bilo treba spodbuditi, da izberejo merila za oddajo, ki jim bodo omogočila pridobitev visokokakovostnih gradenj, blaga in storitev, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam.

Izbrana merila za oddajo javnemu naročniku ne bi smela omogočati neomejene svobode izbire in bi morala zagotoviti možnost učinkovite in poštene konkurence, dopolnjevati pa bi jih morale ureditev, ki bi omogočala učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki.

Da bi ugotovili, katera ponudba je ekonomsko najugodnejša, odločitev o oddaji javnega naročila ne bi smela temeljiti le na merilih, ki niso povezana s stroški. Kakovostna merila bi torej moralo dopolnjevati merilo stroškov, kar bi lahko bila – po izbiri javnega naročnika – cena ali pristop stroškovne učinkovitosti, na primer izračun stroškov v življenjski dobi. Vendar merila za oddajo ne bi smela vplivati na uporabo nacionalnih predpisov, ki določajo plačilo nekaterih storitev ali postavljajo fiksne cene za določeno blago.

(93)

Če nacionalni predpisi določajo plačilo nekaterih storitev ali postavljajo fiksne cene za določeno blago, bi bilo treba pojasniti, da je še vedno mogoče oceniti razmerje med kakovostjo in ceno na podlagi drugih dejavnikov kot zgolj ceni ali plačilu. Glede na zadevno storitev ali proizvod bi taki dejavniki lahko na primer vključevali pogoje dobave in plačila, vidike, povezane s poprodajnimi storitvami (na primer obseg svetovalnih in nadomestnih storitev), ali okoljske oziroma socialne vidike (na primer ali so knjige tiskane na recikliranem papirju ali papirju, pridobljenem s trajnostno proizvodnjo lesa, stroški iz naslova zunanjih okoljskih vplivov, ali se je spodbujalo družbeno vključevanje prikrajšanih oseb ali pripadnikov ranljivih skupin med osebe, zadolžene za izvedbo javnega naročila). Glede na to, da obstajajo številne možnosti za oceno razmerja med kakovostjo in ceno na podlagi vsebinskih meril, bi se morali izogibati uporabi oblikovanja sklopov kot edinega načina za oddajo javnega naročila.

(94)

Kadar koli kakovost zaposlenega osebja vpliva na raven izvedbe javnega naročila, bi bilo treba javnim naročnikom omogočiti tudi, da kot merilo za oddajo uporabijo organiziranost, usposobljenost in izkušnje osebja, zadolženega za izvedbo zadevnega javnega naročila, saj to lahko vpliva na kakovost izvedbe javnega naročila in posledično na ekonomsko vrednost ponudbe. To bi na primer lahko veljalo za javna naročila intelektualnih storitev, denimo svetovanje ali arhitekturne storitve. Javni naročniki, ki uporabljajo to možnost, bi morali z ustreznimi pogodbenimi sredstvi zagotoviti, da osebje, zadolženo za izvajanje javnega naročila, dejansko izpolnjuje določene standarde kakovosti ter da se lahko to osebje nadomesti le s soglasjem javnega naročnika, ki preveri, da je nadomestno osebje enako kakovostno.

(95)

Izjemno pomembno je, da se v celoti izkoristijo možnosti javnega naročanja za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vkljčujočo rast. V zvezi s tem bi bilo treba opozoriti, da je javno naročanje bistveno za spodbujanje inovacij, ki so zelo pomembne za prihodnjo rast v Evropi. Zaradi pomembnih razlik med posameznimi sektorji in trgi pa ne bi bilo primerno določiti splošnih obveznih zahtev za javno naročanje na področju okolja, sociale in inovacij.

Zakonodajalec Unije je že določil obvezne zahteve v zvezi z javnim naročanjem za doseganje posebnih ciljev v sektorjih vozil za cestni prevoz (Direktiva 2009/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16)) in pisarniške opreme (Uredba (ES) št. 106/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (17)). Poleg tega je opredelitev skupnih metodologij za izračun stroškov v življenjski dobi znatno napredovala.

Zato se zdi primerno nadaljevati na tej poti in zakonodaji posameznih sektorjev prepustiti, da ob upoštevanju specifičnih politik in razmer, ki prevladujejo v zadevnem sektorju, določi zavezujoče cilje, ter spodbujati razvoj in uporabo evropskih pristopov k izračunu stroškov v življenjski dobi, da bi dodatno okrepili uporabo javnega naročanja pri spodbujanju trajnostne rasti.

(96)

Te ukrepe, sprejete za posamezne sektorje, bi bilo treba dopolniti s prilagoditvijo direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES, ki javne naročnike pooblaščajo za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast v njihovih strategijah javnega naročanja. Zato bi bilo treba pojasniti, da lahko javni naročniki na podlagi pristopa izračuna stroškov v življenjski dobi določijo ekonomsko najugodnejšo ponudbo in najnižjo ceno, razen kadar se ocena opravi zgolj na podlagi cene. Pojem izračuna stroškov v življenjski dobi vključuje vse stroške v življenjski dobi gradenj, blaga ali storitev.

To pomeni notranje stroške, kot so stroški raziskav, ki jih je treba opraviti, razvoja, proizvodnje, prevoza, uporabe, vzdrževanja in odstranitve na koncu življenjske dobe, a lahko zajema tudi stroške iz naslova zunanjih okoljskih vplivov, na primer onesnaževanje, ki ga povzroča pridobivanje surovin, uporabljenih v proizvodu, ali onesnaževanje, ki ga povzroča sam proizvod oziroma njegova proizvodnja, če se lahko finančno ovrednotijo in spremljajo. Metode, ki jih javni naročniki uporabljajo za ocenjevanje stroškov iz naslova zunanjih okoljskih vplivov, bi bilo treba vnaprej določiti na objektiven in nediskriminatoren način, dostopne pa bi morale biti vsem zainteresiranim osebam. Take metode se lahko vzpostavijo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, vendar pa bi morale zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence s prilagojenimi metodologijami ostati splošne, kar pomeni, da ne bi smele biti vzpostavljene samo zaradi določenega postopka javnega naročanja.

Na ravni Unije bi bilo treba razviti skupne metodologije za izračun stroškov v življenjski dobi za nekatere kategorije blaga ali storitev. Če se razvijejo take skupne metodologije, bi morala biti njihova uporaba obvezna.

Poleg tega bi bilo treba preučiti izvedljivost oblikovanja skupne metodologije za izračun družbenih stroškov v življenjski dobi, ob upoštevanju obstoječih metodologij, kot so smernice za oceno proizvodov v življenjski dobi z družbenega vidika (Guidelines for Social Life Cycle Assessment of Products), sprejete v okviru Programa Združenih narodov za okolje.

(97)

Poleg tega bi bilo treba javnim naročnikom zaradi boljšega upoštevanja socialnih in okoljskih vidikov pri postopkih javnega naročanja omogočiti, da uporabljajo merila za oddajo javnega naročila ali pogoje za izvedbo javnega naročila v zvezi z gradnjami, blagom ali storitvami, ki jih je treba zagotoviti v okviru javnega naročila, in sicer v vseh pogledih in fazah njihovega življenjskega cikla, od pridobivanja surovin za proizvod do faze njegove odstranitve, vključno z dejavniki, povezanimi z določenim postopkom proizvodnje, dobave ali trgovanja in pogojev trgovanja teh gradenj, blaga ali storitev ali določenim postopkom v poznejši fazi njihovega življenjskega cikla, tudi če ti dejavniki fizično niso del njih. Merila in pogoji v zvezi s takim postopkom proizvodnje ali dobave so na primer, da izdelava naročenega blaga ni vključevala strupenih kemikalij ali da se naročene storitve zagotavljajo z energetsko učinkovitimi napravami. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije to zajema tudi merila za oddajo ali pogoje za izvedbo javnega naročila, ki zadevajo dobavo ali uporabo proizvodov pravične trgovine med izvajanjem javnega naročila, ki ga je treba oddati. Merila in pogoji, ki zadevajo trgovanje in njegove pogoje, se lahko na primer nanašajo na to, da zadevni proizvod izvira iz pravične trgovine, vključno z zahtevo, da se proizvajalcem plačata minimalna cena in cenovna premija. Pogoji za izvedbo javnega naročila v zvezi z okoljskimi vidiki bi na primer lahko vključevali dostavo, pakiranje in odlaganje proizvodov, pri javnih naročilih gradenj in storitev pa zmanjševanje količine odpadkov ali učinkovitost virov.

Vendar pa pogoj povezave s predmetom javnega naročila izključuje merila in pogoje v zvezi s splošno politiko podjetja, ki se ne more šteti kot dejavnik, značilen za določen postopek proizvodnje ali zagotavljanja naročenih gradenj, blaga ali storitev. Javni naročniki zato od ponudnikov ne bi smeli zahtevati, da imajo oblikovano določeno politiko družbene ali okoljske odgovornosti podjetja.

(98)

Ključno je, da merila za oddajo ali pogoji za izvedbo javnega naročila glede socialnih vidikov proizvodnega postopka zadevajo gradnje, blago ali storitve, ki se morajo zagotoviti v skladu z javnim naročilom. Poleg tega bi jih bilo treba uporabljati v skladu z Direktivo 96/71/ES, kakor jo razlaga Sodišče Evropske unije, ter se ne bi smeli izbrati ali uporabljati na način, ki je neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov iz drugih držav članic ali tretjih držav, ki so pogodbenice Sporazuma GPA ali sporazumov o prosti trgovini, katerih pogodbenica je Unija. Zato bi morale zahteve v zvezi z osnovnimi delovnimi pogoji, ki jih ureja Direktiva 96/71/ES, na primer minimalnimi plačami, ostati na ravni, ki jo določajo nacionalna zakonodaja ali kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo v skladu s pravom Unije v okviru navedene direktive.

Pogoji za izvedbo javnega naročila bi bili lahko namenjeni tudi boljšemu izvajanju ukrepov za spodbujanje enakosti žensk in moških pri delu, večje udeležbe žensk na trgu dela ter usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, varstvu okolja ali dobremu počutju živali, vsebinski skladnosti s temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela (MOD) ter zaposlovanju večjega števila prikrajšanih oseb, kot je potrebno v skladu z nacionalno zakonodajo.

(99)

Ukrepi, namenjeni varovanju zdravja osebja, vključenega v proizvodni postopek, spodbujanju družbenega vključevanja prikrajšanih oseb ali pripadnikov ranljivih skupin med osebe, zadolžene za izvedbo javnega naročila, ter usposabljanju na področju spretnosti, zahtevanih za zadevno javno naročilo, so tudi lahko predmet meril za oddajo ali pogojev za izvedbo javnega naročila, če zadevajo gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom. Taka merila ali pogoji lahko med drugim zadevajo zaposlovanje dolgotrajnih brezposelnih ali izvajanje ukrepov usposabljanja brezposelnih ali mladih med izvajanjem javnega naročila, ki bo oddano. Javni naročniki lahko v tehničnih specifikacijah navedejo take socialne zahteve, ki so neposredno značilne za zadevni proizvod ali storitev, na primer dostopnost za invalidne osebe ali oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom.

(100)

Javna naročila se ne bi smela oddati gospodarskim subjektom, ki so sodelovali v hudodelski združbi ali bili spoznani za krive korupcije, goljufije v škodo finančnih interesov Unije, terorističnih kaznivih dejanj, pranja denarja ali financiranja terorizma. Tudi neplačevanje davkov ali prispevkov za socialno varnost bi moralo voditi k obvezni izključitvi na ravni Unije. Državam članicam pa bi bilo treba v izjemnih primerih omogočiti odstopanje od teh obveznih izključitev, če je oddaja javnega naročila neizogibna zaradi pomembnejših zahtev v splošnem interesu. To bi na primer lahko veljalo v primeru, ko se nujna cepiva ali reševalna oprema lahko kupi le pri gospodarskem subjektu, za katerega se sicer uporablja eden od obveznih razlogov za izključitev.

(101)

Poleg tega bi bilo treba javnim naročnikom omogočiti, da izključijo gospodarske subjekte, ki so se izkazali za nezanesljive, na primer zaradi kršitev okoljskih ali socialnih obveznosti, vključno s pravili o dostopnosti za invalide, ali drugih hujših kršitev poklicnih pravil, kot so kršitve pravil konkurence ali pravic intelektualne lastnine. Pojasniti bi bilo treba, da se v primeru hujše kršitve poklicnih pravil lahko omaje integriteta gospodarskega subjekta in mu zato ni primerno oddati javnega naročila, ne glede na to, ali ima gospodarski subjekt sicer tehnične in ekonomske zmogljivosti za izvedbo javnega naročila.

Javni naročniki bi morali ob upoštevanju dejstva, da bodo sami odgovorni za posledice svoje morebitne napačne odločitve, imeti možnost domnevati, da je prišlo do hujših kršitev poklicnih pravil, če lahko pred končno in zavezujočo odločitvijo o obstoju razlogov za obvezno izključitev na kakršen koli način dokažejo, da je gospodarski subjekt kršil svoje obveznosti, tudi obveznost plačevanja davkov ali prispevkov za socialno varnost, razen če nacionalna zakonodaja določa drugače. Morali bi imeti tudi možnost izključitve kandidatov ali ponudnikov, če so se pri izvajanju prejšnjih javnih naročil pri njih pokazale večje pomanjkljivosti glede ključnih zahtev, denimo nezmožnost dobave ali izvedbe, velike pomanjkljivosti dobavljenega proizvoda ali opravljene storitve, zaradi katerih sta bila ta proizvod ali storitev neuporabna za predvideni namen, ali neustrezno ravnanje, ki vzbuja resne dvome glede zanesljivosti gospodarskega subjekta. V nacionalni zakonodaji bi moralo biti določeno najdaljše možno trajanje take izključitve.

Javni naročniki bi morali pri uporabi neobveznih razlogov za izključitev posebno pozornost nameniti načelu sorazmernosti. Zaradi manjših nepravilnosti bi bilo treba gospodarski subjekt izključiti le v izjemnih okoliščinah. Vendar pa se v primeru ponavljajočih se manjših nepravilnosti lahko pojavijo dvomi glede zanesljivosti gospodarskega subjekt, kar lahko upraviči njegovo izključitev.

(102)

Dopustiti pa bi bilo treba možnost, da lahko gospodarski subjekti sprejmejo ukrepe za zagotavljanje ustreznosti, namenjene odpravi posledic kaznivih dejanj ali kršitev ter učinkovitemu preprečevanju nadaljnjih primerov neustreznega ravnanja. Med temi ukrepi bi bili lahko zlasti ukrepi v zvezi z osebjem in organizacijo, kot so prekinitev vseh stikov z osebami ali organizacijami, vpletenimi v kršitve, ustrezni ukrepi za reorganizacijo osebja, uvedba sistemov poročanja in nadzora, oblikovanje notranje strukture revizije za spremljanje skladnosti in sprejetje notranjih pravil o odgovornosti in odškodninah. Če taki ukrepi zagotovijo dovolj jamstev, zadevni gospodarski subjekt ne bi smel biti več izključen samo zaradi teh razlogov. Gospodarskim subjektom bi bilo treba omogočiti, da zahtevajo preučitev ukrepov za zagotavljanje ustreznosti, ki so jih sprejeli, da bi lahko sodelovali v postopku javnega naročanja. Vendar bi morale države članice določiti natančne postopkovne in materialne pogoje, ki se uporabljajo v takih primerih. Same bi lahko zlasti odločile, ali naj ustrezne ocene opravijo posamezni javni naročniki ali pa naj za to nalogo pooblastijo druge organe na centralni ali decentralizirani ravni.

(103)

Neobičajno nizke ponudbe za gradnje, blago ali storitve lahko temeljijo na tehnično, ekonomsko ali pravno nezanesljivih predpostavkah ali praksah. Če ponudnik ne more zagotoviti zadovoljive obrazložitve, bi moral imeti javni naročnik možnost, da zavrne ponudbo. Zavrnitev bi morala biti obvezna, če javni naročnik ugotovi, da neobičajno nizka predlagana cena ali stroški izhajajo iz neupoštevanja obveznega prava Unije ali z njim skladnega nacionalnega prava na področju socialnega, delovnega ali okoljskega prava ali neupoštevanja določb mednarodnega delovnega prava.

(104)

Pogoji za izvedbo javnega naročila so namenjeni določitvi konkretnih zahtev v zvezi s tem izvajanjem. Drugače od meril za oddajo, ki so podlaga za primerjalno oceno kakovosti ponudb, pogoji za izvedbo javnega naročila pomenijo določene in objektivne zahteve, ki nimajo nobenega vpliva na oceno ponudb. Pogoji za izvedbo javnega naročila bi morali biti združljivi s to direktivo, pod pogojem, da niso neposredno ali posredno diskriminatorni in so povezani s predmetom javnega naročila, kar vključuje vse dejavnike, ki jih zajema določen postopek proizvodnje, dobave ali trženja. To zajema pogoje v zvezi z načinom izvedbe javnega naročila, izključuje pa zahteve v zvezi s splošno politiko podjetja.

Pogoji za izvedbo javnega naročila bi morali biti navedeni v obvestilu o naročilu, predhodnem informativnem obvestilu, uporabljenem kot sredstvo za objavo javnega razpisa, ali dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

(105)

Pomembno je, da pristojni nacionalni organi, kot so na primer delovne inšpekcije ali agencije za varstvo okolja, z ustreznimi ukrepi v okviru svoje odgovornosti in pristojnosti zagotovijo, da podizvajalci spoštujejo veljavne obveznosti s področij okoljskega, socialnega in delovnega prava, določene v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, navedenih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije.

Zagotoviti je treba tudi določeno transparentnost v podizvajalski verigi, saj so tako javni naročniki obveščeni o tem, kdo je prisoten na gradbiščih, na katerih se zanje izvaja gradnja, katera podjetja opravljajo storitve v stavbah, infrastrukturi ali na območjih, kot so mestne hiše, občinske šole, športni objekti, pristanišča ali avtoceste, za katera so javni naročniki odgovorni ali ki so pod njihovim neposrednim nadzorom. Pojasniti bi bilo treba, da je za posredovanje zahtevanih informacij v vsakem primeru odgovoren glavni izvajalec, bodisi na podlagi posebnih določb, ki bi jih vsak javni naročnik moral vključiti v vse postopke javnega naročanja, bodisi na podlagi obveznosti, ki bi jih države članice naložile glavnim izvajalcem v obliki splošno veljavnih predpisov.

Pojasniti bi morali tudi, da bi bilo treba pogoje, povezane z zagotavljanjem spoštovanja veljavnih obveznosti s področij okoljskega, socialnega in delovnega prava, določenih v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, navedenih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije, uporabiti vedno, kadar nacionalno pravo države članice predvideva mehanizem solidarne odgovornosti med podizvajalci in glavnim izvajalcem. Poleg tega bi bilo treba izrecno navesti, da gredo države članice lahko še dlje, na primer tako, da razširijo obveznosti glede transparentnosti, omogočijo neposredna plačila podizvajalcem ali da javnim naročnikom omogočijo oziroma od njih zahtevajo, da preverijo, da podizvajalci niso v nobeni od situacij, ki bi utemeljevala izključitev gospodarskih subjektov. Če se taki ukrepi uporabljajo za podizvajalce, bi bilo treba zagotoviti skladnost z določbami, ki se uporabljajo za glavne izvajalce; obvezne razloge za izključitev bi tako dopolnjevala zahteva, da glavni izvajalec zamenja zadevnega podizvajalca. Če se pri takem preverjanju izkaže, da obstajajo neobvezni razlogi za izključitev, bi bilo treba pojasniti, da lahko javni naročniki zahtevajo zamenjavo. Izrecno pa bi bilo treba navesti tudi, da so javni naročniki lahko primorani zahtevati zamenjavo zadevnega podizvajalca, če bi bila v takih primerih obvezna izključitev glavnih izvajalcev.

Nazadnje bi bilo treba izrecno določiti, da lahko države članice v nacionalnem pravu še naprej določajo strožja pravila glede odgovornosti oziroma da gredo lahko, kar zadeva nacionalno pravo, dlje glede neposrednih plačil podizvajalcem.

(106)

Opozoriti bi bilo treba, da se za izračun izteka rokov iz te direktive uporablja Uredba Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 (18).

(107)

Ob upoštevanju zadevne sodne prakse Sodišča Evropske unije je treba pojasniti okoliščine, v katerih je treba zaradi sprememb pogodbe o izvedbi javnega naročila med njenim izvajanjem izvesti nov postopek javnega naročanja. Nov postopek javnega naročanja se zahteva v primeru bistvenih sprememb prvotnega javnega naročila, zlasti glede obsega in vsebine vzajemnih pravic ter obveznosti pogodbenih strank, vključno s porazdelitvijo pravic intelektualne lastnine. Take spremembe kažejo, da se nameravajo pogodbene stranke ponovno pogajati o ključnih določilih ali pogojih javnega naročila. To velja zlasti, če bi spremenjeni pogoji vplivali na rezultat postopka, če bi veljali že za prvotni postopek.

Spremembe pogodbe o izvedbi javnega naročila, zaradi katerih se le malo spremeni njegova vrednost, bi morale biti do določene vrednosti vedno možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek javnega naročanja. Zato in zaradi pravne varnosti bi bilo treba v tej direktivi določiti mejne vrednosti de minimis, pod katerimi nov postopek javnega naročanja ni potreben. Spremembe pogodbe o izvedbi javnega naročila nad temi mejnimi vrednostmi bi morale biti možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek javnega naročanja, če izpolnjujejo ustrezne pogoje iz te direktive.

(108)

Javni naročniki so lahko v določenih situacijah soočeni s potrebo po dodatnih gradnjah, blagu ali storitvah; v takih primerih je lahko upravičena sprememba prvotne pogodbe o izvedbi javnega naročila brez novega postopka javnega naročanja, zlasti kadar so dodatne dobave namenjene za delno nadomestilo ali za povečanje obsega obstoječih storitev, blaga ali inštalacij, če bi moral javni naročnik zaradi zamenjave dobavitelja nabaviti blago, izvesti gradnjo ali storitve z drugačnimi tehničnimi lastnostmi, kar bi povzročilo neskladnost ali nesorazmerne tehnične težave med obratovanjem in vzdrževanjem.

(109)

Javni naročniki so lahko soočeni z zunanjimi okoliščinami, ki jih ob oddaji javnega naročila niso mogli predvideti, zlasti če se javno naročilo izvaja v daljšem obdobju. V takem primeru je potrebna določena prožnost za prilagoditev javnega naročila tem okoliščinam brez novega postopka javnega naročanja. Pojem „nepredvidene okoliščine“ se nanaša na okoliščine, ki jih ne bi bilo mogoče napovedati, čeprav bi javni naročnik ustrezno skrbno pripravil prvotno oddajo javnega naročila ob upoštevanju razpoložljivih sredstev, vrste in značilnosti zadevnega projekta, dobre prakse na zadevnem področju in potrebe po zagotovitvi ustreznega razmerja med sredstvi, porabljenimi med pripravo oddaje javnega naročila, in njegovo predvideno vrednostjo. Vendar to ne more veljati za primere, ko sprememba vpliva na naravo celotnega javnega naročila, ko se na primer naročene gradnje, blago ali storitve nadomestijo z drugimi ali se bistveno spremeni vrsta javnega naročila, saj se v tem primeru lahko predpostavi hipotetičen vpliv na rezultat.

(110)

V skladu z načeloma enake obravnave in transparentnosti se uspešen ponudnik ne bi smel, če se javno naročilo na primer odpove zaradi pomanjkljivosti pri izvajanju, nadomestiti z drugim gospodarskim subjektom brez ponovnega odprtja javnega naročila konkurenci. Pri uspešnem ponudniku, ki izvaja javno naročilo, pa lahko – zlasti če se javno naročilo odda več kot enemu podjetju – med izvajanjem javnega naročila pride do nekaterih strukturnih sprememb, kot so izključno notranje reorganizacije, prevzemi, združitve in pripojitve ali nesolventnost. Zaradi takih strukturnih sprememb ne bi smeli biti samodejno potrebni novi postopki javnega naročanja za vsa javna naročila, ki jih izvaja zadevni ponudnik.

(111)

Javnim naročnikom bi bilo treba omogočiti, da v posameznih pogodbah o izvedbi javnega naročila predvidijo možnost sprememb z določbami o reviziji ali določbami o opcijah, vendar jim take določbe ne bi smele omogočiti neomejene proste presoje. Ta direktiva bi zato morala določiti, v kolikšni meri je mogoče spremembe predvideti že v prvotnem javnem naročilu. Zato bi bilo treba pojasniti, da lahko dovolj jasno oblikovane določbe o reviziji ali določbe o opcijah določajo na primer indeksacijo cen ali denimo zagotovijo, da je oprema za komunikacijo, ki se dobavi v določenem obdobju, še naprej ustrezna, tudi v primeru spreminjajočih se komunikacijskih protokolov ali drugih tehnoloških sprememb. Z dovolj jasnimi določbami bi moralo biti mogoče tudi zagotoviti prilagoditve pogodbe o izvedbi javnega naročila, potrebne zaradi tehničnih težav, ki se pojavijo med obratovanjem ali vzdrževanjem. Opozoriti bi bilo treba tudi, da bi pogodbe o izvedbi javnega naročila lahko na primer zajemale redno vzdrževanje in zagotavljale izredna vzdrževalna dela, ki bi lahko postala potrebna za zagotovitev neprekinjenega opravljanja javne storitve.

(112)

Javni naročniki se včasih znajdejo v razmerah, zaradi katerih morajo predčasno odpovedati javna naročila, da bi izpolnili obveznosti v skladu s pravom Unije na področju javnega naročanja. Države članice bi zato morale zagotoviti, da lahko javni naročniki v skladu s pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, odpovejo javno naročilo med njegovim izvajanjem, če to zahteva pravo Unije.

(113)

Rezultati delovnega dokumenta služb Komisije z dne 27. junija 2011 z naslovom „Ocenjevalno poročilo: učinek in učinkovitost zakonodaje EU o javnem naročanju“ so nakazali, da bi bilo treba ponovno preučiti izključitev nekaterih storitev iz polne uporabe Direktive 2004/18/ES. Zato bi morala biti polna uporaba te direktive razširjena na več storitev.

(114)

Nekatere kategorije storitev imajo zaradi svoje narave še naprej omejeno čezmejno razsežnost, in sicer tako imenovane storitve za posameznika, kot so nekatere socialne, zdravstvene in izobraževalne storitve. Te storitve se izvajajo v posebnem okviru, ki se med državami članicami zaradi različnih kulturnih tradicij zelo razlikuje. Zato bi bilo treba za javna naročila takšnih storitev uvesti posebno ureditev z višjo mejno vrednostjo od tiste, ki se uporablja za ostale storitve.

Storitve za posameznika, če gre za vrednosti pod to mejno vrednostjo, običajno ne bodo zanimive za ponudnike iz drugih držav članic, razen če so konkretni znaki, da tako zanimanje obstaja, na primer financiranje čezmejnih projektov s strani Unije.

Za javna naročila storitev za posameznika nad to mejno vrednostjo bi morala veljati zahteva po transparentnosti na ravni celotne Unije. Zaradi pomena kulturnega okvira in občutljivosti teh storitev bi bilo treba državam članicam zagotoviti dovolj proste presoje, da lahko organizirajo izbor izvajalcev storitev tako, kot je po njihovem mnenju najustrezneje. Pravila iz te direktive upoštevajo navedeno zahtevo ter nalagajo samo upoštevanje temeljnih načel transparentnosti in enake obravnave ter zagotavljajo, da lahko naročniki pri izboru izvajalcev storitev uporabijo posebne kriterije glede kakovosti, kot so kriteriji iz prostovoljnega Evropskega okvira kakovosti za socialne storitve, ki ga je objavil Odbor za socialno zaščito. Države članice bi morale pri določanju postopkov javnega naročanja za storitve za posameznika upoštevati člen 14 PDEU in Protokol (št. 26). Pri tem bi si morale prizadevati tudi za uresničitev ciljev poenostavitve in zmanjšanja upravnega bremena za javne naročnike in gospodarske subjekte; pojasniti bi bilo treba, da bi to lahko pogojilo tudi uporabo pravil, ki se uporabljajo za javna naročila storitev, za katera ne velja posebna ureditev.

Države članice in javni organi lahko še naprej sami izvajajo te storitve ali organizirajo socialne storitve tako, da ne sklenejo pogodb o izvedbi javnega naročila, na primer samo s financiranjem takih storitev ali s podelitvijo licenc oziroma dovoljenj vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih predhodno določi javni naročnik, brez omejitev ali kvot, če tak sistem zagotavlja zadostno oglaševanje ter upošteva načeli transparentnosti in nediskriminacije.

(115)

Podobno storitve hotelov in restavracij običajno ponujajo le gospodarski subjekti, ki se nahajajo na kraju izvajanja teh storitev, zato imajo take storitve tudi omejeno čezmejno razsežnost. Zato bi zanje morala veljati le enostavnejša ureditev, in sicer od mejne vrednosti 750 000 EUR. Obsežna javna naročila za storitve hotelov in restavracij nad to mejno vrednostjo bi lahko bila zanimiva za različne gospodarske subjekte, na primer potovalne agencije in druge posrednike, tudi čezmejno.

(116)

Podobno tudi nekatere pravne storitve zadevajo izključno vprašanja nacionalnega prava, zato jih ponavadi nudijo le gospodarski subjekti, ki se nahajajo v zadevni državi članici; zato imajo tudi te storitve omejeno čezmejno razsežnost. Zanje bi torej morala veljati le enostavnejša ureditev, in sicer od mejne vrednosti 750 000 EUR. Obsežna javna naročila pravnih storitev nad to mejno vrednostjo bi lahko bila zanimiva za različne gospodarske subjekte, na primer mednarodne odvetniške družbe, tudi čezmejno, zlasti kadar taka naročila zajemajo pravna vprašanja, ki izhajajo iz prava Unije ali drugega mednarodnega prava ali na tem pravu temeljijo ali ki vključujejo več kot eno državo.

(117)

Izkušnje kažejo, da so številne druge storitve, kot na primer storitve reševalnih služb, storitve gašenja požarov in storitve za zapore, običajno čezmejno zanimive le, ko s svojo razmeroma visoko vrednostjo dosežejo zadostno kritično maso. V kolikor niso izključene iz področja uporabe direktive, bi jih morali uvrstiti v enostavnejšo ureditev. Običajno bi bile druge kategorije storitev, na primer javne storitve ali opravljanje storitev za skupnost, če se dejansko opravljajo na podlagi pogodbe o izvedbi javnega naročila, verjetno čezmejno zanimive le nad mejno vrednostjo 750 000 EUR in bi zanje takrat morala veljati enostavnejša ureditev.

(118)

Da bi zagotovili kontinuiteto javnih storitev, bi morala ta direktiva omogočati, da bi sodelovanje v postopkih javnega naročanja v zvezi z opravljanjem nekaterih storitev na področjih zdravstva, sociale in kulture za končne uporabnike lahko pridržali za organizacije, ki temeljijo na lastništvu zaposlenih ali dejavni udeležbi zaposlenih pri upravljanju, in za obstoječe organizacije, kot so zadruge. Področje uporabe te določbe je omejeno izključno na nekatere zdravstvene, socialne in sorodne storitve, nekatere storitve izobraževanja in usposabljanja, storitve za knjižnice, arhive, muzeje in druge kulturne storitve, športne storitve ter storitve za zasebna gospodinjstva; ta določba naj se ne bi uporabljala za nobeno izključitev, ki jo ta direktiva sicer določa. Za takšne storitve bi se morala uporabljati enostavnejša ureditev.

(119)

Te storitve je primerno opredeliti s sklicevanjem na specifične postavke v enotnem besednjaku javnih naročil (CPV), kakor je bil sprejet z Uredbo (ES) št. 2195/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (19) in ki je hierarhično razvrščena nomenklatura, razdeljena v oddelke, skupine, razrede, kategorije in podkategorije. Da bi zagotovili pravno varnost, bi bilo treba pojasniti, da sklic na določen oddelek sam po sebi ne pomeni sklica na hierarhično nižje pododdelke. V tem primeru bi bilo treba to izrecno navesti, torej bi bilo treba našteti vse ustrezne postavke, po potrebi v obliki zaporedja kod.

(120)

Projektni natečaji se običajno najpogosteje uporabljajo na področjih urbanističnega in krajinskega načrtovanja, arhitekture in inženiringa ali obdelave podatkov. Treba pa bi bilo opozoriti, da bi se ta prožen instrument lahko uporabljal tudi v druge namene, na primer za pridobitev načrtov finančnega inženiringa za optimizacijo podpore MSP v okviru pobude skupnih evropskih sredstvev za mikro-, mala in srednja podjetja (JEREMIE) ali drugih programov Unije v podporo MSP v določeni državi članici. V projektnem natečaju, ki bi se uporabil za pridobitev načrtov takega finančnega inženiringa, bi se lahko tudi navedlo, da se naknadna javna naročila storitev za uresničitev finančnega inženiringa oddajo zmagovalcu ali enemu od zmagovalcev projektnega natečaja po postopku s pogajanji brez predhodne objave.

(121)

Ocena je pokazala, da so pri uporabi pravil Unije o javnem naročanju še vedno možne znatne izboljšave. Zaradi doseganja učinkovitejše in doslednejše uporabe pravil je treba dobro poznati morebitne strukturne težave in splošne vzorce v nacionalnih politikah javnega naročanja, da bi se morebitnih težav lotili bolj usmerjeno. Ta pregled bi morali pridobiti z ustreznim spremljanjem, katerega rezultate bi morali redno objavljati, da bi tako lahko obveščeno razpravljali o možnih izboljšavah pravil in prakse javnega naročanja. S tako dobrim pregledom bi lahko dobili tudi vpogled v uporabo pravil o javnih naročilih v okviru izvajanja projektov, ki jih sofinancira Unija. Države članice bi morale še naprej imeti možnost odločanja o tem, kako v praksi izvajati spremljanje in kdo naj ga izvaja; pri tem bi morale tudi obdržati možnost odločanja o tem, ali naj spremljanje temelji na naknadnem nadzoru na podlagi vzorčenja ali pa na sistematičnem predhodnem nadzoru postopkov javnega naročanja, zajetih v tej direktivi. Treba bi bilo zagotoviti možnost, da se ustrezni organi opozorijo na morebitne težave, kar pa ne bi smelo nujno pomeniti, da imajo tisti, zadolženi za spremljanje, pravico do vložitve tožbe pred sodiščem.

Z boljšimi napotki, obveščanjem in podporo javnim naročnikom in gospodarskim subjektom bi prav tako lahko znatno prispevali k večji učinkovitosti javnih naročil, in sicer z boljšim znanjem, večjo pravno varnostjo ter profesionalizacijo praks javnega naročanja. Taki napotki bi morali biti na voljo javnim naročnikom in gospodarskim subjektom, kadar koli se zdi, da bi bilo treba izboljšati pravilno uporabo pravil. Napotki, ki jih je treba zagotoviti, bi se lahko nanašali na vse vidike v zvezi z javnim naročanjem, kot so načrtovanje pridobitev, postopki, izbira tehnik in instrumentov ter dobre prakse pri izvajanju postopkov. Napotki glede pravnih vprašanj ne bi smeli nujno pomeniti popolne pravne analize zadevnih vprašanj; omejili bi se lahko na splošno navajanje vidikov, ki bi jih bilo treba upoštevati pri poznejši podrobni analizi vprašanj, na primer z napotitvijo na ustrezno sodno prakso ali navodila ali druge vire, v katerih je že bilo preučeno zadevno specifično vprašanje.

(122)

Direktiva 89/665/EGS določa, da morajo biti nekateri revizijski postopki na voljo vsaj vsem osebam, ki imajo ali so imele interes pridobiti določeno javno naročilo in so bile ali bi lahko bile oškodovane zaradi domnevne kršitve prava Unije na področju javnega naročanja ali nacionalnih pravil za prenos tega prava. Ta direktiva ne bi smela vplivati na te revizijske postopke. Vendar pa imajo državljani, zadevne organizirane ali neorganizirane zainteresirane strani in druge osebe ali organi, ki nimajo dostopa do revizijskih postopkov v skladu z Direktivo 89/665/EGS, kot davkoplačevalci vseeno upravičen interes za poštene postopke javnega naročanja. Zato bi morali imeti možnost, da pristojni organ ali institucijo na morebitne kršitve te direktive opozorijo drugače, ne prek sistema revizij v skladu z Direktivo 89/665/EGS in ne nujno s pridobitvijo pravice do vložitve tožbe pred sodiščem. Da bi se izognili podvajanju obstoječih organov ali institucij, bi države članice morale omogočiti, da se pritožbe lahko vložijo pri splošnih organih ali institucijah za spremljanje, sektorskih nadzornih organih, občinskih nadzornih organih, organih, pristojnih za konkurenco, varuhu človekovih pravic ali nacionalnih revizijskih organih.

(123)

Da se v celoti izkoristijo možnosti javnega naročanja za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, bo moralo svoje prispevati tudi javno naročanje na področju okolja, sociale in inovacij. Zato je treba poznati razvoj na področju strateškega naročanja, da bi si lahko ustvarili na dejstvih temelječe mnenje o splošnih trendih na širši ravni na tem področju. V tem okviru bi seveda lahko uporabili tudi kakršna koli že pripravljena ustrezna poročila.

(124)

Glede na potencial MSP za ustvarjanje delovnih mest, rast in inovacije je pomembno spodbujati njihovo sodelovanje v javnih naročilih, tako z ustreznimi določbami v tej direktivi kot s pobudami na nacionalni ravni. Nove določbe iz te direktive bi morale prispevati k povečanju ravni uspešnosti, tj. deleža MSP v skupni vrednosti oddanih javnih naročil. Ni primerno določiti obveznih deležev, vendar pa bi bilo treba zaradi pomembnosti sodelovanja MSP pozorno spremljati nacionalne pobude za krepitev tega sodelovanja.

(125)

Vzpostavljenih je že več postopkov in delovnih metod v zvezi s sporočanjem in stiki med Komisijo in državami članicami, na primer kar zadeva sporočanje in stike glede postopkov, določenih v skladu s členoma 258 in 260 PDEU – Mreža za reševanje problemov na področju notranjega trga (SOLVIT) in EU Pilot –, ki jih ta direktiva ne spreminja. Vendar bi jih bilo treba dopolniti z vzpostavitvijo enotne referenčne točke v vsaki državi članici, ki bi sodelovala s Komisijo in delovala kot edina vstopna točka za zadeve v zvezi z javnimi naročili v zadevni državi članici. To funkcijo lahko opravljajo osebe ali institucije, ki so že v rednem stiku s Komisijo glede vprašanj v zvezi z javnim naročanjem, na primer nacionalne kontaktne točke, člani Svetovalnega odbora za javna naročila oziroma mreže javnih naročil ali nacionalni usklajevalni organi.

(126)

Sledljivost in transparentnost odločanja v postopkih javnega naročanja sta bistveni za zagotavljanje poštenih postopkov, vključno z učinkovitim preprečevanjem korupcije in goljufij. Javni naročniki bi morali zato hraniti kopije sklenjenih pogodb o oddaji javnih naročil visoke vrednosti, da bi lahko v skladu z veljavnimi pravili o dostopu do dokumentov zainteresiranim osebam omogočili dostop do teh dokumentov. Poleg tega bi morali biti bistveni deli in odločitve o posameznih postopkih javnega naročanja dokumentirani v poročilu o postopku javnega naročanja. Da bi se v kar največji meri izognili upravnemu bremenu, bi morali dovoliti, da se poročilo o posameznem postopku javnega naročanja sklicuje na informacije, ki so že vključene v zadevnem obvestilu o oddaji javnega naročila. Elektronske sisteme za objavo teh obvestil, s katerimi upravlja Komisija, bi bilo treba prav tako izboljšati, da bi tako olajšali vnos podatkov in hkrati omogočili enostavnejši izpis globalnih poročil in izmenjavo podatkov med sistemi.

(127)

Komisija bi morala zaradi upravne poenostavitve in zmanjšanja bremena za države članice redno preverjati, ali kakovost in popolnost informacij iz obvestil, ki so objavljena v zvezi s postopki javnega naročanja, zadostujeta za to, da lahko Komisija pridobi statistične podatke, ki bi jih sicer morale posredovati države članice.

(128)

Učinkovito upravno sodelovanje je nujno za izmenjavo informacij, potrebnih za izvajanje postopkov javnega naročanja v čezmejnih primerih, zlasti glede preverjanja razlogov za izključitev in pogojev za sodelovanje, uporabe standardov kakovosti in okoljskih standardov ter seznamov potrjenih gospodarskih subjektov. Izmenjavo informacij ureja nacionalna zakonodaja o zaupnosti. Ta direktiva zato državam članicam ne nalaga nikakršne obveznosti glede izmenjave informacij, ki bi presegala to, do česar imajo dostop nacionalni javni naročniki. Informacijski sistem za notranji trg (IMI), vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1024/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (20), bi lahko predstavljal uporabno elektronsko sredstvo za lažje in okrepljeno upravno sodelovanje pri upravljanju izmenjave informacij na podlagi enostavnih in enotnih postopkov, s katerimi bi presegli jezikovne ovire. Zato bi bilo treba čim prej začeti pilotni projekt, s katerim bi preverili smiselnost razširitve IMI na izmenjavo informacij v skladu s to direktivo.

(129)

Za prilagoditev hitremu tehničnemu, ekonomskemu in regulativnemu razvoju bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z več nebistvenimi elementi te direktive. Zaradi potrebe po upoštevanju mednarodnih sporazumov bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za spremembo tehničnih postopkov za metode izračuna mejnih vrednosti in redno revizijo mejnih vrednosti ter prilagoditev Priloge X; seznami organov na centralni državni ravni se lahko spremenijo zaradi upravnih sprememb na nacionalni ravni. O teh se obvesti Komisija, na katero bi bilo treba prenesti pooblastilo za prilagoditev Priloge I; napotila na nomenklaturo CPV so lahko predmet regulativnih sprememb na ravni Unije, te spremembe je zato treba izraziti v besedilu te direktive; tehnične podrobnosti in značilnosti naprav za elektronski sprejem bi bilo treba posodabljati v skladu s tehnološkim razvojem; na Komisijo je treba prenesti tudi pooblastilo za določanje obveznih tehničnih standardov za elektronsko komuniciranje za zagotovitev interoperabilnosti tehničnih formatov, postopkov in sporočanja v postopkih javnega naročanja, izvedenih z elektronskimi komunikacijskimi sredstvi, ob upoštevanju tehnološkega razvoja; seznam pravnih aktov Unije o določitvi skupnih metodologij za izračun stroškov v življenjski dobi bi bilo treba hitro prilagoditi zaradi vključitve ukrepov, sprejetih na sektorski ravni. Za izpolnitev navedenih potreb bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za posodabljanje seznama pravnih aktov, vključno z metodologijami za izračun stroškov v življenjski dobi. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(130)

Komisija bi se morala pri uporabi te direktive posvetovati z ustreznimi skupinami strokovnjakov za elektronsko javno naročanje, s čimer bi zagotovili uravnoteženo strukturo glavnih skupin zainteresiranih strani.

(131)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive, na primer za oblikovanje standardnih obrazcev za objavo obvestil in standardnega obrazca za lastne izjave, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (21).

(132)

Za sprejetje izvedbenih aktov v zvezi s standardnimi obrazci za objavo obvestil, ki nimajo nobenega finančnega učinka niti ne vplivajo na vrsto in obseg obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, bi se moral uporabiti svetovalni postopek. Nasprotno, ti akti imajo samo upravni namen in naj bi omogočali lažjo uporabo pravil iz te direktive.

(133)

Zaradi vpliva lastnih izjav na javno naročanje in zaradi njihove osrednje vloge pri poenostavitvi zahtev v zvezi z dokumentacijo, ki jo morajo v postopkih javnega naročanja predložiti gospodarski subjekti, bi se za sprejetje standardnih obrazcev za lastne izjave moral uporabiti postopek pregleda.

(134)

Komisija bi morala preučiti učinke, ki jih ima uporaba mejnih vrednosti na notranji trg, ter o njih poročati Evropskemu parlamentu in Svetu. Pri tem bi morala upoštevati dejavnike, kot so raven čezmejnega javnega naročanja, udeležba MSP, transakcijski stroški in razmerje med stroški in učinki.

Sporazum GPA bo v skladu s svojim členom XXII(7) predmet nadaljnjih pogajanj tri leta po začetku njegove veljavnosti, zatem pa v rednih presledkih. V tem okviru bi bilo treba ob upoštevanju vpliva inflacije v dolgotrajnem obdobju brez sprememb mejnih vrednosti iz Sporazuma GPA preučiti ustreznost ravni mejnih vrednosti; če bi bilo treba raven mejnih vrednosti posledično spremeniti, bi morala Komisija po potrebi sprejeti predlog pravnega akta o spremembi ravni mejnih vrednosti, določenih v tej direktivi.

(135)

Komisija bi morala ob upoštevanju trenutnih razprav o horizontalnih določbah, ki urejajo odnose s tretjimi državami v okviru javnega naročanja, tesno spremljati razvoj pogojev trgovanja v svetovnem merilu in oceniti konkurenčni položaj Unije.

(136)

Ker cilja te direktive, in sicer uskladiti zakone in druge predpise držav članic, ki se uporabljajo za nekatere postopke javnega naročanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(137)

Direktivo 2004/18/ES bi bilo treba razveljaviti.

(138)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 so se države članice zavezale, da bodo obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile en ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičena –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I:

PODROČJE UPORABE, OPREDELITVE POJMOV IN SPLOŠNA NAČELA

POGLAVJE I:

Področje uporabe in opredelitve pojmov

ODDELEK 1:

PREDMET UREJANJA IN OPREDELITVE POJMOV

Člen 1:

Predmet urejanja in področje uporabe

Člen 2:

Opredelitve pojmov

Člen 3:

Mešana javna naročila

ODDELEK 2:

MEJNE VREDNOSTI

Člen 4:

Višine mejnih vrednosti

Člen 5:

Metode za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil

Člen 6:

Revizija mejnih vrednosti in seznama organov na centralni državni ravni

ODDELEK 3:

IZKLJUČITVE

Člen 7:

Naročila v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev

Člen 8:

Posebne izključitve na področju elektronskih komunikacij

Člen 9:

Javna naročila, ki se oddajo, in projektni natečaji, ki se organizirajo, v skladu z mednarodnimi pravili

Člen 10:

Posebne izključitve pri javnih naročilih storitev

Člen 11:

Javna naročila storitev, ki se oddajo na podlagi izključne pravice

Člen 12:

Javna naročila med osebami v javnem sektorju

ODDELEK 4:

POSEBNI PRIMERI

Pododdelek 1:

Subvencionirana javna naročila ter raziskovalne in razvojne storitve

Člen 13:

Javna naročila, ki jih subvencionirajo javni naročniki

Člen 14:

Raziskovalne in razvojne storitve

Pododdelek 2:

Javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

Člen 15:

Obramba in varnost

Člen 16:

Mešana javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

Člen 17:

Javna naročila in projektni natečaji, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike in ki se oddajo ali organizirajo v skladu z mednarodnimi pravili

POGLAVJE II:

Splošna pravila

Člen 18:

Načela javnega naročanja

Člen 19:

Gospodarski subjekti

Člen 20:

Pridržana javna naročila

Člen 21:

Zaupnost

Člen 22:

Pravila za sporočanje

Člen 23:

Nomenklature

Člen 24:

Nasprotja interesov

NASLOV II:

PRAVILA, KI SE UPORABLJAJO ZA JAVNA NAROČILA

POGLAVJE I:

Postopki

Člen 25:

Pogoji, povezani s Sporazumom GPA in drugimi mednarodnimi sporazumi

Člen 26:

Izbira postopkov

Člen 27:

Odprti postopek

Člen 28:

Omejeni postopek

Člen 29:

Konkurenčni postopek s pogajanji

Člen 30:

Konkurenčni dialog

Člen 31:

Partnerstvo za inovacije

Člen 32:

Uporaba postopka s pogajanji brez predhodne objave

POGLAVJE II:

Tehnike in instrumenti za elektronsko in skupno javno naročanje

Člen 33:

Okvirni sporazumi

Člen 34:

Dinamični nabavni sistemi

Člen 35:

Elektronske dražbe

Člen 36:

Elektronski katalogi

Člen 37:

Centralizirane nabavne dejavnosti in osrednji nabavni organi

Člen 38:

Priložnostno skupno javno naročanje

Člen 39:

Javno naročanje, pri katerem sodelujejo javni naročniki iz različnih držav članic

POGLAVJE III:

Izvedba postopka

ODDELEK 1:

PRIPRAVA

Člen 40:

Predhodno preverjanje trga

Člen 41:

Predhodno sodelovanje kandidatov ali ponudnikov

Člen 42:

Tehnične specifikacije

Člen 43:

Znaki

Člen 44:

Poročila o preizkusih, potrdila in druga dokazila

Člen 45:

Variantne ponudbe

Člen 46:

Razdelitev javnih naročil na sklope

Člen 47:

Določanje rokov

ODDELEK 2:

OBJAVLJANJE IN TRANSPARENTNOST

Člen 48:

Predhodna informativna obvestila

Člen 49:

Obvestila o javnem naročilu

Člen 50:

Obvestila o oddaji javnega naročila

Člen 51:

Oblika in način objave obvestil

Člen 52:

Objava na nacionalni ravni

Člen 53:

Dostopnost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v elektronski obliki

Člen 54:

Povabila kandidatom

Člen 55:

Obveščanje kandidatov in ponudnikov

ODDELEK 3:

IZBOR UDELEŽENCEV IN ODDAJA JAVNIH NAROČIL

Člen 56:

Splošna načela

Pododdelek 1:

Pogoji za ugotavljanje sposobnosti

Člen 57:

Razlogi za izključitev

Člen 58:

Pogoji za sodelovanje

Člen 59:

Enotni evropski dokument v zvezi z oddajo javnega naročila

Člen 60:

Dokazila

Člen 61:

Spletna zbirka potrdil (e-Certis)

Člen 62:

Standardi za zagotavljanje kakovosti in standardi za okoljsko ravnanje

Člen 63:

Uporaba zmogljivosti drugih subjektov

Člen 64:

Uradni seznami potrjenih gospodarskih subjektov in potrjevanje s strani organov, ustanovljenih po javnem ali zasebnem pravu

Pododdelek 2:

Zmanjšanje števila kandidatov, ponudnikov in rešitev

Člen 65:

Zmanjšanje števila sicer ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k sodelovanju

Člen 66:

Zmanjšanje števila ponudb in rešitev

Pododdelek 3:

Oddaja javnega naročila

Člen 67:

Merila za oddajo javnega naročila

Člen 68:

Izračun stroškov v življenjski dobi

Člen 69:

Neobičajno nizke ponudbe

POGLAVJE IV:

Izvedba javnega naročila

Člen 70:

Pogoji za izvedbo javnega naročila

Člen 71:

Oddaja javnih naročil podizvajalcem

Člen 72:

Spremembe pogodb o izvedbi javnih naročil med njihovo veljavnostjo

Člen 73:

Odpoved pogodbe o izvedbi javnega naročila

NASLOV III:

POSEBNE UREDITVE ZA JAVNA NAROČILA

POGLAVJE I:

Socialne in druge posebne storitve

Člen 74:

Oddajanje javnih naročil za socialne in druge posebne storitve

Člen 75:

Objava obvestil

Člen 76:

Načela za oddajo javnih naročil

Člen 77:

Pridržana javna naročila za nekatere storitve

POGLAVJE II:

Pravila, ki urejajo projektne natečaje

Člen 78:

Področje uporabe

Člen 79:

Obvestila

Člen 80:

Pravila za organizacijo projektnih natečajev in izbor udeležencev

Člen 81:

Sestava žirije

Člen 82:

Odločitve žirije

NASLOV IV:

UPRAVLJANJE

Člen 83:

Izvrševanje

Člen 84:

Posamezna poročila o postopkih za oddajo javnih naročil

Člen 85:

Nacionalno poročanje in statistični podatki

Člen 86:

Upravno sodelovanje

NASLOV V:

PRENESENA POOBLASTILA, IZVEDBENA POOBLASTILA IN KONČNE DOLOČBE

Člen 87:

Izvajanje pooblastil

Člen 88:

Nujni postopek

Člen 89:

Postopek v odboru

Člen 90:

Prenos in prehodne določbe

Člen 91:

Razveljavitev

Člen 92:

Pregled

Člen 93:

Začetek veljavnosti

Člen 94:

Naslovniki

PRILOGE

PRILOGA I:

ORGANI NA CENTRALNI DRŽAVNI RAVNI

PRILOGA II:

SEZNAM DEJAVNOSTI IZ TOČKE 6(a) ČLENA 2(1)

PRILOGA III:

SEZNAM BLAGA IZ ČLENA 4(b) ZA JAVNA NAROČILA, KI JIH ODDAJO JAVNI NAROČNIKI S PODROČJA OBRAMBE

PRILOGA IV:

ZAHTEVE V ZVEZI Z ORODJI IN OPREMO ZA ELEKTRONSKO SPREJEMANJE PONUDB, PRIJAV ZA SODELOVANJE TER NAČRTOV IN PROJEKTOV V PROJEKTNIH NATEČAJIH

PRILOGA V:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH

Del A:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O OBJAVI PREDHODNEGA INFORMATIVNEGA OBVESTILA V PROFILU KUPCA

Del B:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V PREDHODNIH INFORMATIVNIH OBVESTILIH (iz člena 48)

Del C:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O JAVNEM NAROČILU (iz člena 49)

Del D:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA (iz člena 50)

Del E:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O PROJEKTNIH NATEČAJIH (iz člena 79(1))

Del F:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O REZULTATIH NATEČAJA (iz člena 79(2))

Del G:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O SPREMEMBAH JAVNEGA NAROČILA V ČASU NJEGOVE VELJAVNOSTI (iz člena 72(1))

Del H:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA SOCIALNIH IN DRUGIH POSEBNIH STORITEV (iz člena 75(1))

Del I:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V PREDHODNIH INFORMATIVNIH OBVESTILIH ZA SOCIALNE IN DRUGE POSEBNE STORITVE (iz člena 75(1))

Del J:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V OBVESTILIH O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA SOCIALNIH IN DRUGIH POSEBNIH STORITEV (iz člena 75(2))

PRILOGA VI:

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA NAVESTI V DOKUMENTACIJI V ZVEZI Z ODDAJO JAVNEGA NAROČILA PRI ELEKTRONSKI DRAŽBI (ČLEN 35(4))

PRILOGA VII:

OPREDELITEV NEKATERIH TEHNIČNIH SPECIFIKACIJ

PRILOGA VIII:

ZNAČILNOSTI OBJAVE

PRILOGA IX:

VSEBINA POVABILA K PREDLOŽITVI PONUDB, SODELOVANJU V DIALOGU ALI POTRDITVI INTERESA IZ ČLENA 54

PRILOGA X:

SEZNAM MEDNARODNIH SOCIALNIH IN OKOLJSKIH KONVENCIJ IZ ČLENA 18(2)

PRILOGA XI:

REGISTRI

PRILOGA XII:

DOKAZILA ZA PREVERJANJE POGOJEV ZA SODELOVANJE

PRILOGA XIII:

SEZNAM PRAVNIH AKTOV UNIJE IZ ČLENA 68(3)

PRILOGA XIV:

STORITVE IZ ČLENA 74

PRILOGA XV:

KORELACIJSKA TABELA

NASLOV I

PODROČJE UPORABE, OPREDELITVE POJMOV IN SPLOŠNA NAČELA

POGLAVJE I

Področje uporabe in opredelitve pojmov

Oddelek 1

Predmet urejanja in opredelitve pojmov

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.   Ta direktiva določa pravila o postopkih javnega naročanja, ki jih izvedejo javni naročniki v zvezi z javnimi naročili in projektnimi natečaji, katerih ocenjena vrednost ni nižja od mejnih vrednosti iz člena 4.

2.   Javno naročanje v smislu te direktive pomeni pridobitev gradenj, blaga ali storitev s pogodbo o izvedbi javnega naročila s strani enega ali več javnih naročnikov od gospodarskih subjektov, ki jih ti javni naročniki izberejo, ne glede na to, ali so gradnje, blago ali storitve predvidene za javni namen.

3.   Pri uporabi te direktive se upošteva člen 346 PDEU.

4.   Ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da v skladu s pravom Unije opredelijo, kaj štejejo kot storitve splošnega gospodarskega pomena, kako bi morale biti te storitve organizirane in financirane v skladu s pravili o državni pomoči ter katere posebne obveznosti bi zanje morale veljati. Ta direktiva prav tako ne vpliva na odločitev javnih organov o tem, ali, kako in v kolikšni meri želijo samostojno izvajati javne funkcije v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom (št. 26).

5.   Ta direktiva ne vpliva na to, kako države članice organizirajo svoje sisteme socialne varnosti.

6.   Sporazumi, sklepi ali drugi pravni instrumenti, ki urejajo prenos pooblastil in pristojnosti za izvajanje javnih nalog med javnimi naročniki ali skupinami javnih naročnikov in ne določajo odplačnosti izvedbe javnega naročila, se štejejo za zadevo notranje organizacije zadevne države članice in se zanje kot take ta direktiva ne uporablja.

Člen 2

Opredelitve pojmov

1.   V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

„javni naročniki“ pomenijo državne, regionalne ali lokalne organe, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takih organov oziroma enega ali več takih oseb javnega prava;

2.

„organi na centralni državni ravni“ pomenijo javne naročnike iz Priloge I in, v primeru popravkov ali sprememb na nacionalni ravni, organe, ki jih nasledijo;

3.

„javni naročniki na podcentralni ravni“ pomenijo vse javne naročnike, ki niso organi na centralni državni ravni;

4.

„osebe javnega prava“ pomenijo osebe, ki imajo vse naslednje značilnosti:

(a)

ustanovljene so s posebnim namenom, da zadovoljujejo potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave;

(b)

so pravne osebe in

(c)

jih večinoma financirajo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava ali so pod upravljavskim nadzorom teh organov ali oseb ali imajo upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava;

5.

„javna naročila“ pomenijo pisno sklenjene odplačne pogodbe med enim ali več gospodarskimi subjekti ter enim ali več javnimi naročniki, katerih predmet je izvedba gradenj, dobava blaga ali izvajanje storitev;

6.

„javna naročila gradenj“ pomenijo javna naročila, katerih predmet je:

(a)

izvedba ali projektiranje in izvedba gradenj, povezanih z eno od dejavnosti v smislu Priloge II;

(b)

izvedba ali projektiranje in izvedba gradnje;

(c)

izvedba gradnje, s katerimi koli sredstvi, ki ustreza zahtevam javnega naročnika, ki odločilno vpliva na vrsto ali projektiranje gradnje;

7.

„gradnja“ pomeni zaključeno visoko ali nizko gradnjo kot celoto, ki je samozadostna pri izpolnjevanju določene gospodarske ali tehnične funkcije;

8.

„javna naročila blaga“ pomenijo javna naročila, katerih predmet je nakup, zakup, najem ali nakup blaga s pridržanim lastništvom z nakupno pravico ali brez nje. Javno naročilo blaga lahko vključuje tudi povezana namestitvena in inštalacijska dela;

9.

„javna naročila storitev“ pomenijo javna naročila, katerih predmet je izvajanje storitev, razen tistih iz točke 6;

10.

„gospodarski subjekt“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo ali javni subjekt ali skupino teh oseb in/ali subjektov, vključno z vsakim začasnim združenjem podjetij, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj in/ali gradbenega dela, dobavo blaga ali izvedbo storitev;

11.

„ponudnik“ pomeni gospodarski subjekt, ki je predložil ponudbo;

12.

„kandidat“ pomeni gospodarski subjekt, ki zaprosi za povabilo k udeležbi ali je povabljen k udeležbi v omejenem postopku, konkurenčnem postopku s pogajanji, postopku s pogajanji brez predhodne objave, v konkurenčnem dialogu ali v partnerstvu za inovacije;

13.

„dokument v zvezi z oddajo javnega naročila“ pomeni vsak dokument, ki ga pripravi oziroma navaja javni naročnik, da opiše ali določi elemente javnega naročila ali postopka, vključno z obvestilom o javnem naročilu, predhodnim informativnim obvestilom, kadar se uporablja kot sredstvo za objavo javnega razpisa, tehničnimi specifikacijami, opisnim dokumentom, predlaganimi pogoji javnega naročila, formati dokumentov, ki jih predložijo kandidati in ponudniki, informacijami o splošno veljavnih obveznostih in kakršnimi koli dodatnimi dokumenti;

14.

„centralizirane nabavne dejavnosti“ pomenijo dejavnosti, ki se stalno izvajajo v eni od naslednjih oblik:

(a)

pridobitev blaga in/ali storitev, namenjenih javnim naročnikom;

(b)

oddajanje javnih naročil ali sklepanje okvirnih sporazumov za gradnje, blago ali storitve, namenjene javnim naročnikom;

15.

„pomožne nabavne dejavnosti“ pomenijo dejavnosti pri zagotavljanju podpore nabavnim dejavnostim, zlasti v naslednjih oblikah:

(a)

tehnična infrastruktura, ki javnim naročnikom omogoča oddajo javnih naročil ali sklenitev okvirnih sporazumov za gradnje, blago ali storitve;

(b)

svetovanje v zvezi z izvajanjem ali načrtovanjem postopkov javnega naročanja;

(c)

priprava in vodenje postopkov javnega naročanja v imenu in za račun zadevnega javnega naročnika;

16.

„osrednji nabavni organ“ pomeni javnega naročnika, ki izvaja centralizirane nabavne dejavnosti, lahko pa tudi pomožne nabavne dejavnosti;

17.

„izvajalec storitev javnega naročanja“ pomeni osebo javnega ali zasebnega prava, ki izvaja pomožne nabavne dejavnosti na trgu;

18.

„pisen“ ali „pisno“ pomeni kateri koli izraz, sestavljen iz besed ali številk, ki se lahko prebere, natisne in nato pošlje, vključno z informacijami, poslanimi ali shranjenimi z elektronskimi sredstvi;

19.

„elektronska sredstva“ pomenijo elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov, ki se prenašajo, pošiljajo in prejemajo po žici, z radijskimi valovi, optičnimi sredstvi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi;

20.

„življenjska doba“ pomeni vse zaporedne in/ali medsebojno povezane faze, vključno z raziskavami in razvojem, ki jih je treba opraviti, proizvodnjo, trgovanjem in njegovimi pogoji, prevozom, uporabo in vzdrževanjem, v življenjski dobi proizvoda ali gradnje oziroma med izvajanjem storitve, od nabave surovin ali ustvarjanja virov do odstranitve, uničenja in prenehanja storitve ali uporabe;

21.

„projektni natečaji“ pomenijo postopke, ki javnemu naročniku omogočijo – predvsem na področjih urbanističnega in krajinskega načrtovanja, arhitekture in inženiringa ali obdelave podatkov – pridobitev načrta ali projekta, ki ga izbere žirija po razpisu nagradnega natečaja ali natečaja brez podelitve nagrad;

22.

„inovacije“ pomenijo uvedbo novega ali znatno izboljšanega blaga, storitev ali postopkov, vključno – a ne izključno – s proizvodnjo, gradnjo ali gradbenim procesom, novo tržno metodo ali novo organizacijsko metodo v poslovni praksi, organizaciji delovnih mest ali zunanjih odnosih, med drugim z namenom pripomoči k obvladovanju družbenih izzivov ali podpiranju strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast;

23.

„znak“ pomeni vsak dokument, spričevalo ali potrdilo, ki potrjuje, da zadevne gradnje, blago, storitve, procesi ali postopki izpolnjujejo določene zahteve;

24.

„zahteve za pridobitev znaka“ pomenijo zahteve, ki jih morajo zadevne gradnje, blago, storitve, procesi ali postopki izpolniti za pridobitev zadevnega znaka.

2.   V tem členu „regionalni organi“ vključujejo organe, primeroma navedene pod NUTS 1 in 2 iz Uredbe (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (22), medtem ko „lokalni organi“ vključujejo vse organe upravnih enot na ravni NUTS 3 in manjše upravne organe iz Uredbe (ES) št. 1059/2003.

Člen 3

Mešana javna naročila

1.   Odstavek 2 se uporablja za mešana javna naročila, katerih predmet so različne vrste naročil, ki so vsa zajeta v tej direktivi.

Odstavki 3 do 5 se uporabljajo za mešana javna naročila, katerih predmet je naročilo, ki je zajeto v tej direktivi, in naročilo, ki je zajeto v drugih pravnih ureditvah.

2.   Naročila, katerih predmet sta dve ali več vrst naročil (gradenj, storitev ali blaga), se oddajo v skladu z določbami, ki se uporabljajo za vrsto naročila, značilno za glavni predmet zadevnega naročila.

Pri mešanih javnih naročilih, ki jih delno sestavljajo storitve v smislu poglavja I naslova III in delno druge storitve, ali pri mešanih javnih naročilih, ki jih delno sestavljajo storitve in delno blago, se glavni predmet določi glede na to, katera od ocenjenih vrednosti zadevnih storitev ali blaga je najvišja.

3.   Kadar so različni deli zadevnega naročila objektivno ločljivi, se uporablja odstavek 4. Kadar so različni deli zadevnega naročila objektivno neločljivi, pa se uporablja odstavek 6.

Če del zadevnega naročila ureja člen 346 PDEU ali Direktiva 2009/81/ES, se uporablja člen 16 te direktive.

4.   Pri naročilih, katerih predmet so nabave, ki so zajete v tej direktivi, in nabave, ki v njej niso zajete, se lahko javni naročniki odločijo, da za posamezne dele oddajo ločena naročila ali da oddajo enotno naročilo. Če se javni naročniki odločijo za oddajo ločenih naročil za posamezne dele, se odločitev o tem, katera pravna ureditev velja za taka ločena naročila, sprejme na podlagi značilnosti zadevnega posameznega dela.

Če se javni naročniki odločijo za oddajo enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila, se ta direktiva, razen če je v členu 16 določeno drugače, uporablja za mešano javno naročilo, ki iz tega sledi, ne glede na vrednost delov, za katere bi sicer veljale različne pravne ureditve, in ne glede na to, katera pravna ureditev bi sicer veljala za te dele.

Pri mešanih javnih naročilih, ki vsebujejo elemente javnih naročil blaga, gradenj in storitev ter koncesij, se mešano javno naročilo odda v skladu s to direktivo, pod pogojem, da je ocenjena vrednost tistega dela, ki je sestavni del naročila, zajetega v tej direktivi, izračunana v skladu s členom 5, enaka ali višja od zadevnih mejnih vrednosti iz člena 4.

5.   Pri naročilih, katerih predmet je tako naročilo, zajeto v tej direktivi, kot tudi naročilo za izvajanje dejavnosti, za katero velja Direktiva 2014/25/EU, se veljavna pravila ne glede na odstavek 4 tega člena določijo v skladu s členoma 5 in 6 Direktive 2014/25/EU.

6.   Če so različni deli zadevnega naročila objektivno neločljivi, se veljavna pravna ureditev določi na podlagi glavnega predmeta navedenega naročila.

Oddelek 2

Mejne vrednosti

Člen 4

Višine mejnih vrednosti

Ta direktiva se uporablja za javna naročila, katerih ocenjena vrednost brez davka na dodano vrednost (DDV) je enaka ali višja od naslednjih mejnih vrednosti:

(a)

5 186 000 EUR za javna naročila gradenj;

(b)

134 000 EUR za javna naročila blaga in storitev, ki jih oddajo centralni vladni organi, in projektne natečaje, ki jih organizirajo ti organi; kadar javna naročila blaga oddajo javni naročniki s področja obrambe, se navedena mejna vrednost uporablja samo za naročila, ki zadevajo blago iz Priloge III;

(c)

207 000 EUR za javna naročila blaga in storitev, ki jih oddajo javni naročniki na podcentralni ravni, in projektne natečaje, ki jih organizirajo ti organi; ta mejna vrednost se uporablja tudi za javna naročila blaga, ki jih oddajo organi na centralni državni ravni, dejavni na področju obrambe, in zadevajo blago, ki ni navedeno v Prilogi III;

(d)

750 000 EUR za javna naročila storitev za socialne in druge posebne storitve iz Priloge XIV.

Člen 5

Metode za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil

1.   Izračun ocenjene vrednosti javnega naročila temelji na celotnem plačljivem znesku brez DDV, kakor ga oceni javni naročnik, vključno s katero koli opcijo in morebitnimi podaljšanji naročil, kakor je izrecno navedeno v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Če javni naročnik določi nagrade ali izplačila kandidatom ali ponudnikom, jih upošteva pri izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila.

2.   Če ima javni naročnik ločene organizacijske enote, se upošteva skupna ocenjena vrednost posameznih organizacijskih enot.

Ne glede na prvi pododstavek se vrednosti v primeru, ko je ločena organizacijska enota samostojno odgovorna za svoje javno naročilo ali določene kategorije javnih naročil, lahko določijo na ravni zadevne enote.

3.   Metoda, ki se uporablja za izračun ocenjene vrednosti javnega naročila, ne sme biti izbrana z namenom, da bi bilo naročilo izključeno iz področja uporabe te direktive. Naročila se ne sme razdeliti, da bi se izognili uporabi te direktive, razen če se to utemelji z objektivnimi razlogi.

4.   Ta ocenjena vrednost je veljavna, ko je poslan javni razpis, oziroma če javni razpis ni predviden, ko javni naročnik začne postopek javnega naročanja, na primer, kjer je primerno, z navezovanjem stikov z gospodarskimi subjekti v zvezi z javnim naročilom.

5.   Za okvirne sporazume in dinamične nabavne sisteme je vrednost, ki se upošteva, najvišja ocenjena vrednost (brez DDV) vseh javnih naročil, predvidenih za celotno trajanje okvirnega sporazuma ali dinamičnega nabavnega sistema.

6.   Pri partnerstvih za inovacije je vrednost, ki se upošteva, najvišja ocenjena vrednost (brez DDV) raziskovalnih in razvojnih dejavnosti, ki potekajo v vseh fazah predvidenega partnerstva, ter blaga, storitev ali gradenj, razvitih in naročenih ob izteku predvidenega partnerstva.

7.   Pri izračunu ocenjene vrednosti javnih naročil gradenj se upoštevajo stroški gradnje ter skupna ocenjena vrednost blaga in storitev, ki jih javni naročnik da na voljo izvajalcu, če so potrebni za izvedbo gradnje.

8.   Če se lahko zaradi predlagane izvedbe storitev oddajo javna naročila v ločenih sklopih, se upošteva skupna ocenjena vrednost vseh teh sklopov.

Če je skupna vrednost sklopov enaka mejni vrednosti iz člena 4 ali višja od nje, se ta direktiva uporabi za oddajo vsakega posameznega sklopa.

9.   Če se lahko zaradi predlagane pridobitve podobnega blaga oddajo javna naročila v ločenih sklopih, se pri uporabi točk (b) in (c) člena 4 upošteva skupna ocenjena vrednost vseh teh sklopov.

Če je skupna vrednost sklopov enaka mejni vrednosti iz člena 4 ali višja od nje, se ta direktiva uporabi za oddajo vsakega posameznega sklopa.

10.   Ne glede na odstavka 8 in 9 lahko javni naročniki oddajo javna naročila za posamezne sklope brez uporabe postopkov iz te direktive, če je ocenjena vrednost zadevnega sklopa brez DDV nižja od 80 000 EUR za blago ali storitve oziroma nižja od enega milijona EUR za gradnje. Vendar skupna vrednost sklopov, oddanih brez uporabe te direktive, ne presega 20 % skupne vrednosti vseh sklopov, na katere je bila razdeljena predlagana gradnja, predlagana pridobitev podobnega blaga ali predlagana izvedba storitev.

11.   Pri javnih naročilih blaga ali storitev, ki se redno ponavljajo ali se bodo predvidoma podaljšala v določenem obdobju, se ocenjena vrednost javnega naročila izračuna na podlagi:

(a)

skupne dejanske vrednosti zaporednih javnih naročil iste vrste, oddanih v zadnjih 12 mesecih ali v proračunskem letu, prilagojene, če je to mogoče, da se upoštevajo spremembe pri količini ali vrednosti, ki bi nastale v 12 mesecih po prvotnem naročilu;

(b)

ali skupne ocenjene vrednosti zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi oziroma izvedbi ali v poslovnem letu, če je to daljše od 12 mesecev.

12.   Pri javnih naročilih blaga v zvezi s finančnim zakupom, najemom, zakupom ali nakupom blaga s pridržanim lastništvom se ocenjena vrednost naročila izračuna, kot sledi:

(a)

pri javnih naročilih za določeno obdobje, kadar je to obdobje 12 mesecev ali manj, na podlagi skupne ocenjene vrednosti za čas trajanja naročila ali, kadar je obdobje daljše od 12 mesecev, na podlagi skupne vrednosti, vključno z ocenjeno preostalo vrednostjo;

(b)

pri javnih naročilih za nedoločeno obdobje ali javnih naročilih, za katera obdobja ni mogoče določiti, na podlagi njihove mesečne vrednosti, pomnožene z 48.

13.   Pri javnih naročilih storitev se ocenjena vrednost naročila izračuna, kot sledi:

(a)

pri zavarovalniških storitvah na podlagi višine premije in drugih oblik plačil;

(b)

pri bančnih in drugih finančnih storitvah na podlagi honorarjev, plačljivih provizij, obresti in drugih oblik plačil;

(c)

pri projektnih natečajih na podlagi honorarjev, plačljivih provizij in drugih oblik plačil.

14.   Pri javnih naročilih storitev, pri katerih skupna cena ni navedena, se ocenjena vrednost naročila izračuna, kot sledi:

(a)

pri javnih naročilih za določeno obdobje, če to obdobje traja 48 mesecev ali manj, na podlagi skupne vrednosti za njihovo celotno trajanje;

(b)

pri javnih naročilih za nedoločeno obdobje ali naročilih z obdobjem, daljšim od 48 mesecev, na podlagi njihove mesečne vrednosti, pomnožene z 48.

Člen 6

Revizija mejnih vrednosti in seznama organov na centralni ravni države

1.   Komisija od 30. junija 2013 vsaki dve leti preveri, ali mejne vrednosti iz točk (a), (b) in (c) člena 4 ustrezajo mejnim vrednostim iz Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA), ter jih po potrebi revidira v skladu s tem členom.

Komisija v skladu z metodo izračuna iz Sporazuma GPA zneske teh mejnih vrednosti izračuna na podlagi povprečne dnevne vrednosti eura, izražene s posebnimi pravicami črpanja (SDR), za obdobje 24 mesecev, ki se konča 31. avgusta pred revizijo, z učinkom od 1. januarja. Zneski tako revidiranih mejnih vrednosti se po potrebi zaokrožijo navzdol na najbližjih tisoč eurov, da se zagotovi upoštevanje veljavnih mejnih vrednosti iz Sporazuma GPA, izraženih s posebnimi pravicami črpanja.

2.   Komisija pri reviziji v skladu z odstavkom 1 tega člena poleg tega revidira:

(a)

mejno vrednost iz točke (a) prvega odstavka člena 13, tako da jo uskladi z revidirano mejno vrednostjo za javna naročila gradenj;

(b)

mejno vrednost iz točke (b) prvega odstavka člena 13, tako da jo uskladi z revidirano mejno vrednostjo za javna naročila storitev, ki jih oddajo javni naročniki na podcentralni ravni.

3.   Komisija od 1. januarja 2014 vsaki dve leti v nacionalnih valutah držav članic, katerih valuta ni euro, določi zneske mejnih vrednosti iz točk (a), (b) in (c) člena 4, revidiranih v skladu z odstavkom 1 tega člena.

Komisija hkrati v nacionalnih valutah držav članic, katerih valuta ni euro, določi znesek mejne vrednosti iz točke (d) člena 4.

V skladu z metodo izračuna iz Sporazuma GPA določitev takih zneskov temelji na povprečnih dnevnih vrednostih zadevnih valut v skladu z veljavno mejno vrednostjo, izraženo v eurih, za obdobje 24 mesecev, ki se konča 31. avgusta pred revizijo, z učinkom od 1. januarja.

4.   Komisija objavi revidirane mejne vrednosti iz odstavka 1, njihovo protivrednost v nacionalnih valutah iz prvega pododstavka odstavka 3 in znesek, določen v skladu z drugim pododstavkom odstavka 3, v Uradnem listu Evropske unije v začetku novembra po njihovi reviziji.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 87, da prilagodi metodologijo iz drugega pododstavka odstavka 1 tega člena kakršni koli spremembi metodologije iz Sporazuma GPA za revizijo mejnih vrednosti iz točk (a), (b) in (c) člena 4 ter za določitev protivrednosti v nacionalnih valutah držav članic, katerih valuta ni euro, kot je navedeno v odstavku 3 tega člena.

Na Komisijo se prenese pooblastilo, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 87 za revizijo mejnih vrednosti iz točk (a), (b) in (c) člena 4 v skladu z odstavkom 1 tega člena ter za revizijo mejnih vrednosti iz točk (a) in (b) prvega odstavka člena 13 v skladu z odstavkom 2 tega člena.

6.   Če je treba revidirati mejne vrednosti iz točk (a), (b) in (c) člena 4 ter mejne vrednosti iz točk (a) in (b) prvega odstavka člena 13, zaradi časovnih omejitev pa ni mogoče uporabiti postopka iz člena 87, se v nujnih primerih za delegirane akte, sprejete v skladu z drugim pododstavkom odstavka 5 tega člena, uporabi postopek iz člena 88.

7.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 87, da spremeni Prilogo I z namenom posodobitve seznama javnih naročnikov na podlagi obvestil držav članic, če se izkaže, da so take spremembe potrebne za pravilno identifikacijo javnih naročnikov.

Oddelek 3

Izključitve

Člen 7

Naročila v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev

Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, ki jih v skladu z Direktivo 2014/25/EU oddajo oziroma organizirajo javni naročniki, ki opravljajo eno ali več dejavnosti iz členov 8 do 14 navedene direktive, in se oddajo zaradi izvajanja navedenih dejavnosti, za javna naročila, ki so izključena iz področja uporabe navedene direktive v skladu z njenimi členi 18, 23 in 34, ali – če jih odda javni naročnik, ki opravlja poštne storitve v smislu točke (b) člena 13(2) navedene direktive – za javna naročila, ki se oddajo za opravljanje naslednjih dejavnosti:

(a)

storitve z dodano vrednostjo, povezane z elektronskimi sredstvi in ki se v celoti opravljajo z elektronskimi sredstvi (vključno z varnim prenosom šifriranih dokumentov z elektronskimi sredstvi, storitvami upravljanja naslovov in prenosom priporočene elektronske pošte);

(b)

finančne storitve, ki jih zajemajo kode CPV med 66100000-1 do 66720000-3 in točka (d) člena 21 Direktive 2014/25/EU, predvsem poštne nakaznice in poštno brezgotovinsko poslovanje;

(c)

filatelistične storitve ali

(d)

logistične storitve (storitve, ki združujejo fizično dostavo in/ali skladiščenje z drugimi nepoštnimi funkcijami).

Člen 8

Posebne izključitve na področju elektronskih komunikacij

Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, katerih glavni cilj je omogočiti javnim naročnikom zagotavljanje ali uporabo javnih komunikacijskih omrežij ali zagotavljanje ene ali več elektronskih komunikacijskih storitev javnosti.

V tem členu „javno komunikacijsko omrežje“ in „elektronska komunikacijska storitev“ pomenita isto kot v Direktivi 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (23).

Člen 9

Javna naročila, ki se oddajo, in projektni natečaji, ki se organizirajo, v skladu z mednarodnimi pravili

1.   Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, ki jih mora javni naročnik oddati ali organizirati v skladu s postopki javnega naročanja, ki se razlikujejo od postopkov iz te direktive in ki jih določa:

(a)

pravni instrument, ki ustvarja obveznosti na podlagi mednarodnega prava, kot je mednarodni sporazum, sklenjen v skladu s Pogodbama, med državo članico in eno ali več tretjimi državami ali njihovimi enotami ter zajema gradnje, blago ali storitve, namenjene skupnemu izvajanju ali uporabi projekta s strani podpisnic tega mednarodnega sporazuma, ali

(b)

mednarodna organizacija.

Države članice o vseh pravnih instrumentih iz točke (a) prvega pododstavka tega odstavka obvestijo Komisijo, ki se lahko posvetuje s Svetovalnim odborom za javna naročila iz člena 89.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, ki jih odda ali organizira javni naročnik v skladu s pravili javnega naročanja, ki jih določi mednarodna organizacija ali mednarodna finančna institucija, kadar zadevna javna naročila in projektne natečaje ta organizacija ali institucija v celoti financira; pri javnih naročilih in projektnih natečajih, ki jih večinoma sofinancira mednarodna organizacija ali mednarodna finančna institucija, se stranki dogovorita o veljavnih postopkih javnega naročanja.

3.   Člen 17 se uporablja za naročila in projektne natečaje, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike in ki se oddajo ali organizirajo v skladu z mednarodnimi pravili. Odstavka 1 in 2 tega člena se ne uporabljata za ta naročila in projektne natečaje.

Člen 10

Posebne izključitve pri javnih naročilih storitev

Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila storitev za:

(a)

pridobitev ali najem zemljišč, obstoječih stavb ali drugih nepremičnin ali z njimi povezanih pravic s kakršnimi koli finančnimi sredstvi;

(b)

pridobitev, razvoj, produkcijo ali koprodukcijo programskega gradiva za avdiovizualne ali radijske medijske storitve, ki jih oddajo ponudniki avdiovizualnih ali radijskih medijskih storitev, ali javna naročila za oddajni čas ali zagotavljanje programov, ki se oddajo ponudnikom avdiovizualnih ali radijskih medijskih storitev. V tem členu „avdiovizualne medijske storitve“ in „ponudniki medijskih storitev“ pomenijo isto kot v točkah (a) in (d) člena 1(1) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (24). „Program“ pomeni isto kot v točki (b) člena 1(1) navedene direktive, vendar vključuje tudi radijske programe in gradivo za radijske programe. Poleg tega v tej določbi „programsko gradivo“ pomeni isto kot „program“;

(c)

storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov;

(d)

vse naslednje pravne storitve:

(i)

pravno zastopanje stranke po odvetniku v smislu člena 1 Direktive Sveta 77/249/EGS (25) v:

arbitraži ali spravnem postopku v državi članici, tretji državi ali pred mednarodno instanco za arbitražo ali spravni postopek ali

v sodnih postopkih pred sodišči ali javnimi organi države članice ali tretje države ali pred mednarodnimi sodišči ali institucijami;

(ii)

pravno svetovanje, ki se izvaja med pripravami na postopek iz točke (i) te točke ali če obstajajo konkretni indici in velika verjetnost, da bo zadeva, o kateri se svetuje, postala predmet takega postopka, pod pogojem, da svetuje odvetnik v smislu člena 1 Direktive 77/249/EGS;

(iii)

storitve overovljanja in avtentikacije dokumentov, ki jih morajo izvajati notarji;

(iv)

pravne storitve, ki jih opravljajo skrbniki ali zakoniti zastopniki, ali druge pravne storitve, katerih izvajalce določi sodišče v zadevni državi članici ali ki so z zakonodajo določeni za opravljanje posebnih nalog pod nadzorom takih sodišč;

(v)

druge pravne storitve, ki so v zadevnih državah članicah povezane z izvajanjem javne oblasti, tudi če le priložnostno;

(e)

finančne storitve v zvezi z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov v smislu Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta (26), storitve centralne banke in posle, izvedene z Evropskim instrumentom za finančno stabilnost in Evropskim mehanizmom za stabilnost;

(f)

posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov;

(g)

pogodbe o zaposlitvi;

(h)

storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja in ki jih zajemajo kode CPV: 75250000-3, 75251000-0, 75251100-1, 75251110-4, 75251120-7, 75252000-7, 75222000-8; 98113100-9 in 85143000-3, razen storitev prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili;

(i)

storitve javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico;

(j)

storitve političnih kampanj, ki jih zajemajo kode CPV 79341400-0, 92111230-3 in 92111240-6, če jih odda politična stranka v okviru predvolilne kampanje.

Člen 11

Javna naročila storitev, ki se oddajo na podlagi izključne pravice

Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila storitev, ki jih javni naročnik odda drugemu javnemu naročniku ali združenju javnih naročnikov na podlagi izključne pravice, ki jo imajo v skladu z zakonom ali drugim objavljenim predpisom, skladnim s PDEU.

Člen 12

Javna naročila med osebami v javnem sektorju

1.   Javno naročilo, ki ga javni naročnik odda pravni osebi zasebnega ali javnega prava, ne spada v področje uporabe te direktive, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

javni naročnik obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe;

(b)

odvisna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki ji jih je dal javni naročnik, ki jo obvladuje, ali ki so ji jih dale druge pravne osebe, ki jih obvladuje ta javni naročnik, in

(c)

v odvisni pravni osebi neposreden zasebni kapital ni udeležen, razen v obliki neobvladujočega in nekontrolnega deleža zasebnega kapitala, ki se – v skladu s Pogodbama – zahteva z določbami nacionalne zakonodaje in ki ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

Šteje se, da javni naročnik obvladuje pravno osebo podobno kot svoje službe v smislu točke (a) prvega pododstavka, če odločilno vpliva na strateške cilje in pomembne odločitve odvisne pravne osebe. Tako obvladovanje lahko izvaja tudi druga pravna oseba, ki jo na enak način obvladuje javni naročnik.

2.   Odstavek 1 se uporablja tudi, če odvisna pravna oseba, ki je javni naročnik, odda javno naročilo javnemu naročniku, ki odvisno osebo obvladuje, ali drugi pravni osebi, ki jo obvladuje isti javni naročnik, če v pravni osebi, ki ji je oddano javno naročilo, neposredni zasebni kapital ni udeležen, razen v obliki neobvladujočega in nekontrolnega deleža zasebnega kapitala, ki se – v skladu s Pogodbama – zahteva z določbami nacionalne zakonodaje in ki ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

3.   Javni naročnik, ki ne obvladuje pravne osebe zasebnega ali javnega prava v smislu odstavka 1, lahko tej pravni osebi vseeno odda javno naročilo, ne da bi za to pravno osebo uporabljal to direktivo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

javni naročnik skupaj z drugimi javnimi naročniki obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe;

(b)

zadevna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki so ji jih dali javni naročniki, ki jo obvladujejo, ali ki so ji jih dale druge pravne osebe, ki jih obvladujejo ti javni naročniki, in

(c)

v odvisni pravni osebi neposreden zasebni kapital ni udeležen, razen v obliki neobvladujočega in nekontrolnega deleža zasebnega kapitala, ki se – v skladu s Pogodbama – zahteva z določbami nacionalne zakonodaje in ki ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

Za namene točke (a) prvega pododstavka se šteje, da javni naročniki skupaj obvladujejo pravno osebo, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(i)

organe odločanja odvisne pravne osebe sestavljajo predstavniki vseh udeleženih javnih naročnikov. Posamezni predstavniki lahko zastopajo več ali vse sodelujoče javne naročnike;

(ii)

ti javni naročniki lahko skupaj odločilno vplivajo na strateške cilje in pomembne odločitve odvisne pravne osebe in

(iii)

odvisna pravna oseba nima interesov, ki so v nasprotju z interesi javnih naročnikov, ki jo obvladujejo.

4.   Pogodba o izvedbi javnega naročila, sklenjena izključno med dvema ali več javnimi naročniki, ne spada v področje uporabe te direktive, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

pogodba o izvedbi javnega naročila določa ali vzpostavlja sodelovanje med sodelujočimi javnimi naročniki, z namenom, da se zagotovi, da se javne storitve, ki jih morajo opraviti, izvajajo ob uresničevanju ciljev, ki so jim skupni;

(b)

pri tem sodelovanju se upoštevajo le vidiki javnega interesa in

(c)

sodelujoči javni naročniki na trgu izvajajo manj kot 20 % dejavnosti, ki jih zajema sodelovanje.

5.   Pri določanju odstotka dejavnosti iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, točke (b) prvega pododstavka odstavka 3 in točke (c) odstavka 4 se upošteva skupni povprečni promet ali drug ustrezen dejavnik, temelječ na dejavnosti, kot so stroški zadevne pravne osebe ali naročnika v zvezi s storitvami, blagom in gradnjami v treh letih pred oddajo javnega naročila.

Če zaradi datuma, na katerega je bila zadevna pravna oseba ali javni naročnik ustanovljen ali je začel opravljati dejavnosti, ali zaradi reorganizacije njenih dejavnosti podatki o prometu ali drugem ustreznem dejavniku, temelječem na dejavnosti, kot so stroški, za predhodna tri leta niso na voljo ali niso več relevantni, zadostuje, da pravna oseba zlasti v poslovnem načrtu prikaže, da je meritev dejavnosti verodostojna.

Oddelek 4

Posebni primeri

Pododdelek 1

Subvencionirana javna naročila ter raziskovalne in razvojne storitve

Člen 13

Javna naročila, ki jih subvencionirajo javni naročniki

Ta direktiva se uporablja za oddajo naslednjih javnih naročil:

(a)

javnih naročil gradenj, ki jih javni naročniki neposredno subvencionirajo z več kot 50-odstotnim deležem in katerih ocenjena vrednost brez DDV je enaka ali višja od 5 186 000 EUR, če ta naročila vključujejo eno od naslednjih dejavnosti:

(i)

nizke gradnje, kot so navedene v Prilogi II;

(ii)

gradbena dela za bolnišnice, objekte za šport, rekreacijo in prosti čas, šolske in univerzitetne objekte ter objekte, ki se uporabljajo za upravne namene;

(b)

javnih naročil storitev, ki jih javni naročniki neposredno subvencionirajo z več kot 50-odstotnim deležem in katerih ocenjena vrednost brez DDV je enaka ali višja od 207 000 EUR in ki so povezana z javnim naročilom gradenj iz točke (a).

Javni naročniki, ki zagotavljajo subvencije iz točk (a) in (b) prvega pododstavka, zagotovijo skladnost s to direktivo, če sami ne oddajo subvencioniranih naročil ali če tako naročilo oddajo za druge subjekte in v njihovem imenu.

Člen 14

Raziskovalne in razvojne storitve

Ta direktiva se za javna naročila raziskovalnih in razvojnih storitev, ki jih zajemajo kode CPV 73000000-2 do 73120000-9, 73300000-5, 73420000-2 in 73430000-5, uporablja samo, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

koristi od njih ima izključno javni naročnik za potrebe pri izvajanju lastne dejavnosti in

(b)

izvedeno storitev v celoti plača javni naročnik.

Pododdelek 2

Javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

Člen 15

Obramba in varnost

1.   Ta direktiva se uporablja za oddajo javnih naročil in za projektne natečaje na področjih obrambe in varnosti, razen za:

(a)

javna naročila, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2009/81/ES;

(b)

javna naročila, za katera se Direktiva 2009/81/ES ne uporablja, in sicer v skladu s členi 8, 12 in 13 navedene direktive.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, ki sicer niso izvzeti v skladu z odstavkom 1, če bistvenih varnostnih interesov države članice ni mogoče zavarovati z manj vsiljivimi ukrepi, na primer z zahtevami za zaščito zaupnosti informacij, ki jih dajo na voljo javni naročniki v postopku javnega naročanja, kakor je določeno v tej direktivi.

Poleg tega in v skladu s točko (a) člena 346(1) PDEU se ta direktiva ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, ki sicer niso izvzeti v skladu z odstavkom 1 tega člena, če bi morala država članica zaradi uporabe te direktive sporočati informacije, katerih razkritje bi bilo po njenem mnenju v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti.

3.   Če sta oddaja in izvajanje javnega naročila ali projektnega natečaja označena kot zaupna ali ju morajo spremljati posebni varnostni ukrepi v skladu z zakoni in drugimi predpisi države članice, se ta direktiva ne uporablja, če država članica ugotovi, da zadevnih bistvenih interesov ni mogoče zavarovati z manj vsiljivimi ukrepi, kot so tisti iz prvega pododstavka odstavka 2.

Člen 16

Mešana javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike

1.   Ta člen se uporablja v primeru mešanih javnih naročil, katerih predmet je javno naročilo, ki je zajeto v tej direktivi, in javno naročilo, ki je zajeto v členu 346 PDEU ali Direktivi 2009/81/ES.

2.   Če so različni deli zadevnega javnega naročila objektivno ločljivi, se lahko javni naročniki odločijo, da za posamezne dele oddajo ločena naročila ali da oddajo enotno naročilo.

Če se javni naročniki odločijo za oddajo ločenih naročil za posamezne dele, se odločitev o tem, katera pravna ureditev velja za taka ločena naročila, sprejme na podlagi značilnosti zadevnega posameznega dela.

Če se javni naročniki odločijo za oddajo enotnega naročila, se odločitev o veljavni pravni ureditvi sprejme na podlagi naslednjih pogojev:

(a)

če je del zadevnega naročila zajet v členu 346 PDEU, se naročilo lahko odda brez uporabe te direktive, pod pogojem, da je oddaja enotnega naročila upravičena iz objektivnih razlogov;

(b)

če je del zadevnega naročila zajet v Direktivi 2009/81/ES, se naročilo lahko odda v skladu z navedeno direktivo, pod pogojem, da je oddaja enotnega naročila upravičena iz objektivnih razlogov. Ta točka ne vpliva na mejne vrednosti in izključitve, ki jih določa navedena direktiva.

Odločitev o oddaji enotnega naročila pa ne sme biti sprejeta z namenom izključitve naročil iz uporabe te direktive ali Direktive 2009/81/ES.

3.   Točka (a) tretjega pododstavka odstavka 2 se uporablja za mešana javna naročila, za katera bi se sicer lahko uporabljali točki (a) in (b) navedenega pododstavka.

4.   Če so različni deli zadevnega naročila objektivno neločljivi, se naročilo lahko odda brez uporabe te direktive, če zajema elemente, za katere se uporablja člen 346 PDEU; v nasprotnem primeru se lahko odda v skladu z Direktivo 2009/81/ES.

Člen 17

Javna naročila in projektni natečaji, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike in ki se oddajo ali organizirajo v skladu z mednarodnimi pravili

1.   Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike in ki jih mora javni naročnik oddati ali organizirati v skladu s postopki javnega naročanja, ki se razlikujejo od postopkov iz te direktive in ki jih določa:

(a)

mednarodni sporazum ali dogovor, sklenjen v skladu s Pogodbama, med državo članico in eno ali več tretjimi državami ali njihovimi enotami ter zajema gradnje, blago ali storitve, namenjene skupnemu izvajanju ali uporabi projekta s strani podpisnic tega mednarodnega sporazuma ali dogovora;

(b)

mednarodni sporazum ali dogovor, ki se nanaša na nameščanje vojaških enot in zadeva podjetja v državi članici ali tretji državi, ali

(c)

mednarodna organizacija.

O vseh sporazumih ali dogovorih iz točke (a) prvega pododstavka tega odstavka se obvesti Komisijo, ki se lahko posvetuje s Svetovalnim odborom za javna naročila iz člena 89.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za javna naročila in projektne natečaje, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike in ki jih odda javni naročnik v skladu s pravili javnega naročanja, ki jih določi mednarodna organizacija ali mednarodna finančna institucija, kadar zadevna javna naročila in projektne natečaje ta organizacija ali institucija v celoti financira. Pri javnih naročilih in projektnih natečajih, ki jih večinoma sofinancira mednarodna organizacija ali mednarodna finančna institucija, se stranki dogovorita o uporabi postopkov javnega naročanja.

POGLAVJE II

Splošna pravila

Člen 18

Načela javnega naročanja

1.   Javni naročniki obravnavajo gospodarske subjekte enako in nediskriminatorno ter delujejo transparentno in sorazmerno.

Javno naročilo ni zasnovano z namenom, da se izključi iz področja uporabe te direktive ali da se umetno omeji konkurenca. Konkurenca se šteje za umetno omejeno, če je javno naročilo zasnovano z namenom, da neupravičeno zagotavlja boljšo oziroma slabšo obravnavo nekaterih gospodarskih subjektov.

2.   Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da gospodarski subjekti pri izvajanju javnih naročil izpolnjujejo veljavne obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki so določene v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, naštetih v Prilogi X.

Člen 19

Gospodarski subjekti

1.   Gospodarski subjekti, ki v skladu s pravom države članice, v kateri imajo sedež, lahko izvajajo zadevno storitev, ne smejo biti zavrnjeni zgolj zato, ker bi morali biti v skladu s pravom države članice, v kateri se odda javno naročilo, fizična ali pravna oseba.

Vendar se pri javnih naročilih storitev in javnih naročilih gradenj ter javnih naročilih blaga, ki poleg tega vključujejo storitve ali namestitvena in inštalacijska dela, lahko od pravnih oseb zahteva, da v ponudbi ali prijavi za sodelovanje navedejo imena in ustrezno strokovno usposobljenost osebja, odgovornega za izvedbo zadevnega naročila.

2.   V postopkih javnega naročanja lahko sodelujejo skupine gospodarskih subjektov, vključno z začasnimi združenji. Javni naročniki pa od njih ne smejo zahtevati, da imajo, če želijo predložiti ponudbo ali prijavo za sodelovanje, določeno pravno obliko.

Javni naročniki lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila po potrebi pojasnijo zahteve v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem ali tehnično in strokovno sposobnostjo iz člena 58, ki jih morajo izpolnjevati skupine gospodarskih subjektov, če je to upravičeno iz objektivnih razlogov in je sorazmerno. Države članice lahko določijo način, na katerega skupine gospodarskih subjektov izpolnijo te zahteve.

Kakršni koli pogoji za izvedbo javnega naročila, ki jih morajo izpolnjevati take skupine gospodarskih subjektov in ki so drugačni od tistih, ki veljajo za posamezne udeležence, morajo biti upravičeni iz objektivnih razlogov in sorazmerni.

3.   Ne glede na odstavek 2 pa lahko javni naročniki od skupin gospodarskih subjektov zahtevajo, da po tem, ko jim je javno naročilo oddano, prevzamejo določeno pravno obliko, če je takšna sprememba nujna za zadovoljivo izvedbo naročila.

Člen 20

Pridržana javna naročila

1.   Države članice lahko pridržijo pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja za invalidska podjetja in gospodarske subjekte, katerih glavni cilj je družbeno in poklicno vključevanje invalidnih ali prikrajšanih oseb, ali določijo, da se taka javna naročila izvedejo v okviru programov zaščitnega zaposlovanja, če je vsaj 30 % zaposlenih v navedenih podjetjih, gospodarskih subjektih ali programih invalidnih ali prikrajšanih delavcev.

2.   V javnem razpisu je napotilo na ta člen.

Člen 21

Zaupnost

1.   Brez poseganja v obveznosti v zvezi z objavljanjem obvestil o oddanih javnih naročilih ter obveščanjem kandidatov in ponudnikov iz členov 50 in 55 javni naročnik ne razkrije informacij, ki mu jih gospodarski subjekti predložijo in označijo kot zaupne, vključno, vendar ne omejeno na, tehnične ali poslovne skrivnosti in zaupne vidike ponudb, če v tej direktivi ali nacionalnem pravu, ki velja za javni naročnik, zlasti pa pravu v zvezi z dostopom do informacij, ni določeno drugače.

2.   Javni naročniki lahko določijo zahteve za gospodarske subjekte, katerih namen je varovanje zaupnosti informacij, ki jih javni naročniki dajo na voljo med postopkom javnega naročanja.

Člen 22

Pravila za sporočanje

1.   Države članice zagotovijo, da se za vsakršno sporočanje in izmenjavo informacij na podlagi te direktive, zlasti elektronsko oddajo ponudb, v skladu z zahtevami tega člena uporabljajo elektronska komunikacijska sredstva. Orodja in naprave, ki se uporabijo za elektronsko komuniciranje, in njihove tehnične lastnosti morajo biti nediskriminatorni, splošno dostopni in interoperabilni z izdelki IKT v splošni rabi ter gospodarskim subjektom ne smejo omejevati dostopa do postopka javnega naročanja.

Ne glede na prvi pododstavek javni naročniki niso dolžni zahtevati uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev pri oddaji ponudb v naslednjih primerih:

(a)

če bi bili zaradi specializirane vrste javnega naročanja za uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev potrebni točno določeni orodja, naprave ali oblika datotek, ki niso splošno razpoložljivi ali podprti s splošno razpoložljivimi aplikacijami;

(b)

če se pri aplikacijah, ki podpirajo oblike datotek, ustrezne za opis ponudb, uporabljajo oblike datotek, ki jih ni mogoče obdelovati z nobeno drugo odprto ali splošno dostopno aplikacijo, ali če so zaščitene z licenco in jih javni naročnik ne more zagotoviti za prenos podatkov s spleta ali uporabo na daljavo;

(c)

če bi bila za uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev potrebna specializirana pisarniška oprema, ki javnim naročnikom ni splošno dostopna;

(d)

če dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila zahteva predložitev fizičnih modelov ali maket v merilu, ki jih ni mogoče poslati elektronsko.

Za sporočanje, pri katerem se v skladu z drugim pododstavkom ne uporabljajo elektronska komunikacijska sredstva, se uporabi pošta ali druga primerna kurirska služba ali kombinacija pošte ali druge primerne kurirske službe ter elektronskih sredstev.

Ne glede na prvi pododstavek tega odstavka javni naročniki niso dolžni zahtevati uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev pri oddaji ponudb, če je uporaba neelektronskih komunikacijskih sredstev nujna bodisi zato, ker elektronska komunikacijska sredstva pomenijo kršitev varnosti, bodisi zato, da se zaščitijo posebno občutljive informacije, ki zahtevajo tako visoko raven zaščite, da je ni mogoče ustrezno zagotoviti z uporabo elektronskih sredstev in naprav, ki so gospodarskim subjektom splošno dostopne ali do katerih se jim lahko omogočijo alternativni načini dostopa v smislu odstavka 5.

Javni naročniki, ki v skladu z drugim pododstavkom tega odstavka zahtevajo, da se za oddajo ponudb uporabijo neelektronska komunikacijska sredstva, morajo v posameznem poročilu iz člena 84 navesti razloge za to zahtevo. Javni naročniki, kjer je to možno, v posameznem poročilu navedejo razloge, zaradi katerih je uporaba neelektronskih komunikacijskih sredstev nujna za izvajanje četrtega pododstavka tega odstavka.

2.   Ne glede na odstavek 1 se za sporočanje, ki ne zadeva bistvenih elementov postopka javnega naročanja, lahko uporablja ustna komunikacija, če je vsebina ustne komunikacije zadostno dokumentirana. Za ta namen bistveni elementi postopka javnega naročanja vključujejo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, prijave za sodelovanje, potrditev interesa in ponudbe. Zlasti ustna komunikacija s ponudniki, ki bi lahko bistveno vplivala na vsebino in oceno ponudb, se dokumentira v zadostni meri in z ustreznimi sredstvi, na primer pisnimi ali zvočnimi zapisi ali povzetki glavnih delov sporočil.

3.   Javni naročniki pri vsem sporočanju, izmenjavi in shranjevanju informacij zagotovijo varovanje celovitosti podatkov ter zaupnosti ponudb in prijav za sodelovanje. Vsebino ponudb in prijav za sodelovanje pregledajo šele po izteku roka za njihovo oddajo.

4.   Države članice lahko zahtevajo, da se za javna naročila gradenj in projektne natečaje uporabljajo točno določena elektronska orodja, na primer elektronska modelna orodja ali podobna orodja. Dokler takšna orodja niso splošno dostopna v smislu drugega stavka prvega pododstavka odstavka 1, javni naročniki zagotovijo alternativne načine dostopa, kot je določeno v odstavku 5.

5.   Javni naročniki lahko po potrebi zahtevajo uporabo orodij in naprav, ki niso splošno dostopni, če sami ponudijo alternativni način dostopa.

Šteje se, da javni naročniki zagotavljajo ustrezne alternativne načine dostopa, če:

(a)

z elektronskimi sredstvi omogočajo neomejen, popoln, neposreden in brezplačen dostop do teh orodij in naprav od datuma, ko je objavljeno obvestilo v skladu s Prilogo VIII ali poslano povabilo k potrditvi interesa. V besedilu obvestila ali povabila k potrditvi interesa se navede spletni naslov, na katerem so ta orodja in naprave na voljo;

(b)

zagotovijo, da ponudniki, ki nimajo dostopa do zadevnih orodij in naprav ali možnosti, da bi jih v ustreznih rokih pridobili, ter jim za pomanjkanje dostopa ni mogoče pripisati odgovornosti, lahko sodelujejo v postopku javnega naročanja z uporabo začasnih žetonov, brezplačno zagotovljenih prek spleta, ali

(c)

podpirajo alternativen kanal za elektronsko oddajo ponudb.

6.   Poleg zahtev iz Priloge IV se za orodja in naprave za elektronsko pošiljanje in sprejemanje ponudb ter orodja in naprave za elektronsko sprejemanje prijav za sodelovanje uporabljajo naslednja pravila:

(a)

zainteresiranim osebam so na voljo informacije v zvezi s specifikacijami za elektronsko oddajo ponudb in prijav za sodelovanje, vključno s šifriranjem in časovnim žigosanjem;

(b)

države članice ali javni naročniki, ki delujejo v splošnem okviru, ki ga določi zadevna država članica, določijo raven varnosti, ki se zahteva za elektronska komunikacijska sredstva v različnih fazah zadevnega postopka javnega naročanja; navedena raven je sorazmerna s povezanimi tveganji;

(c)

če države članice ali javni naročniki, ki delujejo v splošnem okviru, ki ga določi zadevna država članica, menijo, da je stopnja tveganja, ocenjena v skladu s točko (b) tega odstavka, takšna, da se zahtevajo napredni elektronski podpisi iz Direktive 1999/93/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27), javni naročniki sprejmejo napredne elektronske podpise, podprte s kvalificiranim potrdilom, pri čemer upoštevajo, ali je tako potrdilo dano s strani ponudnika storitev potrdil, ki je uvrščen na zanesljiv seznam iz Odločbe Komisije 2009/767/ES (28), in oblikovano z napravo za varne podpise ali brez nje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(i)

na podlagi oblik iz Sklepa Komisije 2011/130/EU (29) javni naročniki določijo zahtevano obliko naprednega podpisa in sprejmejo potrebne ukrepe za tehnično obdelavo teh oblik; če se uporablja drugačna oblika elektronskega podpisa, elektronski podpis ali elektronski nosilec dokumenta vsebuje informacije o obstoječih možnostih potrjevanja, za kar je odgovorna zadevna država članica. Možnosti potrjevanja morajo javnemu naročniku omogočati, da prek spleta brezplačno in na način, razumljiv nematernim govorcem, preveri prejet elektronski podpis kot napreden elektronski podpisi, podprt s kvalificiranim potrdilom.

Države članice informacije o izvajalcu storitev potrjevanja sporočijo Komisiji, ki informacije, ki jih prejme od držav članic, javno objavi na spletu;

(ii)

če je ponudba podpisana s kvalificiranim potrdilom, ki je uvrščeno na zanesljiv seznam, javni naročniki ne postavijo nobenih dodatnih zahtev, ki bi ponudnike lahko ovirale pri uporabi teh podpisov.

Glede dokumentov, ki se uporabljajo v postopku javnega naročanja in jih podpiše pristojni organ države članice ali drug izdajatelj, lahko pristojni organ ali drug izdajatelj določi zahtevano obliko naprednega podpisa v skladu z zahtevami iz člena 1(2) Sklepa 2011/130/EU. Uvedejo potrebne ukrepe za tehnično obdelavo te oblike, in sicer tako, da v zadevni dokument vključijo informacije, potrebne za obdelavo podpisa. Taki dokumenti v elektronskem podpisu ali elektronskem nosilcu dokumentov vsebujejo informacije o obstoječih možnostih potrjevanja, ki omogočajo potrditev prejetega elektronskega podpisa prek spleta, brezplačno in na način, razumljiv nematernim govorcem.

7.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 87, da spremeni tehnične podrobnosti in značilnosti iz Priloge IV zaradi upoštevanja tehničnega razvoja.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 87, da spremeni seznam iz točk (a) do (d) drugega pododstavka odstavka 1 tega člena, če so zaradi tehnološkega razvoja nadaljnja odstopanja od uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev postala neprimerna ali če so zaradi tehnološkega razvoja izjemoma potrebne nove izjeme.

Za zagotovitev interoperabilnosti tehničnih formatov ter postopkovnih in sporočilnih standardov, zlasti v čezmejnem kontekstu, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 87 za določitev obvezne uporabe posebnih tehničnih standardov, zlasti v zvezi z elektronsko oddajo ponudb, uporabo elektronskih katalogov in elektronskim preverjanjem istovetnosti, vendar šele po tem, ko so tehnični standardi temeljito testirani in je njihova uporabnost dokazana v praksi. Komisija pred uvedbo obvezne uporabe kakršnega koli tehničnega standarda tudi pazljivo preuči s tem povezane stroške, zlasti glede prilagoditev obstoječih rešitev v elektronskem javnem naročanju, vključno z infrastrukturo, postopki ali programsko opremo.

Člen 23

Nomenklature

1.   Pri oddaji javnih naročil se vsa nomenklatura navaja z uporabo „enotnega besednjaka javnih naročil (CPV)“ iz Uredbe (ES) št. 2195/2002.

2.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 87, da prilagodi kode CPV iz te direktive, če je treba spremembe nomenklature CPV upoštevati v tej direktivi in če te spremembe ne vključujejo spremembe področja uporabe te direktive.

Člen 24

Nasprotja interesov

Države članice zagotovijo, da javni naročniki sprejmejo ustrezne ukrepe za učinkovito preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje nasprotij interesov pri izvajanju postopkov javnega naročanja, da se prepreči kakršno koli izkrivljanje konkurence in zagotovi enaka obravnava vseh gospodarskih subjektov.

Nasprotje interesov zajema vsaj vsak položaj, ko imajo uslužbenci javnega naročnika ali izvajalca storitev javnega naročanja, delujočega v imenu javnega naročnika, ki sodelujejo pri izvajanju postopka javnega naročanja ali lahko vplivajo na rezultate tega postopka, neposreden ali posreden finančni, ekonomski ali drug osebni interes, za katerega bi se lahko štelo, da vpliva na njihovo nepristranskost in neodvisnost v postopku javnega naročanja.

NASLOV II

PRAVILA, KI SE UPORABLJAJO ZA JAVNA NAROČILA

POGLAVJE I

Postopki

Člen 25

Pogoji, povezani s Sporazumom GPA in drugimi mednarodnimi sporazumi

Javni naročniki zagotovijo obravnavo gradenj, blaga, storitev in gospodarskih subjektov iz držav podpisnic navedenih sporazumov, ki ni manj ugodna od obravnave gradenj, blaga, storitev in gospodarskih subjektov Unije, kadar jih zajemajo priloge 1, 2, 4 in 5 ter splošne pripombe k Dodatku I (v zvezi z Evropsko unijo) k Sporazumu GPA ter drugi mednarodni sporazumi, ki zavezujejo Unijo.

Člen 26

Izbira postopkov

1.   Javni naročniki pri oddaji javnih naročil uporabljajo nacionalne postopke, usklajene s to direktivo, če je bil, brez poseganja v člen 32, objavljen javni razpis v skladu s to direktivo.

2.   Države članice določijo, da lahko javni naročniki uporabijo odprte ali omejene postopke, kot je določeno v tej direktivi.

3.   Države članice določijo, da lahko javni naročniki uporabijo partnerstva za inovacije, kot je določeno v tej direktivi.

4.   Države članice določijo, da lahko javni naročniki uporabijo konkurenčni postopek s pogajanji ali konkurenčni dialog v naslednjih primerih:

(a)

v zvezi z gradnjami, blagom ali storitvami, pri katerih je izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev:

(i)

potreb javnega naročnika ni mogoče zadovoljiti brez prilagoditve zlahka dostopnih rešitev;

(ii)

vsebujejo zasnovne ali inovativne rešitve;

(iii)

javno naročilo se ne more oddati brez predhodnih pogajanj zaradi posebnih okoliščin, povezanih z vrsto, kompleksnostjo ali pravno in finančno strukturo ali zaradi z njimi povezanih tveganj;

(iv)

javni naročnik ne more dovolj natančno določiti tehničnih specifikacij s sklicevanjem na standard, evropsko tehnično oceno, skupno tehnično specifikacijo ali tehnično referenco v smislu točk 2 do 5 Priloge VII;

(b)

v zvezi z gradnjami, blagom ali storitvami, pri katerih se v okviru odprtega ali omejenega postopka predložijo le nepravilne ali nesprejemljive ponudbe. V takih primerih javnim naročnikom ni treba objaviti obvestila o javnem naročilu, če v postopek vključijo vse ponudnike – vendar samo te –, ki izpolnjujejo pogoje iz členov 57 do 64 in so v predhodno izvedenem odprtem ali omejenem postopku predložili ponudbe v skladu s formalnimi zahtevami za postopek javnega naročanja.

Za nepravilne veljajo zlasti ponudbe, ki niso skladne z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ki so prispele prepozno, pri katerih je dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija ali ki jih javni naročniki ocenijo za neobičajno nizke. Za nesprejemljive veljajo zlasti ponudbe ponudnikov, ki niso ustrezno usposobljeni, ter ponudbe, katerih cena presega proračun javnega naročnika, kot je določen in dokumentiran pred začetkom postopka javnega naročanja.

5.   Javni razpis se izvede z obvestilom o javnem naročilu v skladu s členom 49.

Če se javno naročilo odda z omejenim postopkom ali konkurenčnim postopkom s pogajanji, lahko države članice ne glede na prvi pododstavek tega odstavka določijo, da lahko javni naročniki na podcentralni ravni ali določene kategorije teh javnih naročnikov izvedejo javni razpis s predhodnim informativnim obvestilom v skladu s členom 48(2).

Če se javni razpis izvede s predhodnim informativnim obvestilom v skladu s členom 48(2), se gospodarski subjekti, ki so po objavi predhodnega informativnega obvestila izrazili interes, povabijo, da svoj interes pisno potrdijo, s „povabilom k potrditvi interesa“ v skladu s členom 54.

6.   V posebnih primerih in okoliščinah, izrecno omenjenih v členu 32, lahko države članice določijo, da lahko javni naročniki uporabijo postopek s pogajanji brez predhodne objave javnega razpisa. Države članice dovolijo uporabo tega postopka samo v primerih iz člena 32.

Člen 27

Odprti postopek

1.   V odprtih postopkih lahko vsak zainteresirani gospodarski subjekt odda ponudbo na podlagi javnega razpisa.

Minimalni rok za prejem ponudb je 35 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu.

Ponudbi se priložijo informacije za ugotavljanje sposobnosti, ki jih zahteva javni naročnik.

2.   Če so javni naročniki objavili predhodno informativno obvestilo, ki ni bilo uporabljeno kot sredstvo za objavo javnega razpisa, se lahko minimalni rok za prejem ponudb iz drugega pododstavka odstavka 1 tega člena skrajša na 15 dni, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

predhodno informativno obvestilo je vsebovalo vse informacije, zahtevane za obvestilo o javnem naročilu iz oddelka I dela B Priloge V, če so bile navedene informacije na voljo ob objavi predhodnega informativnega obvestila;

(b)

predhodno informativno obvestilo je bilo v objavo poslano najmanj 35 dni in največ 12 mesecev pred datumom, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu.

3.   Če v nujnem primeru, ki ga javni naročnik ustrezno utemelji, zaradi neizvedljivosti ni mogoče upoštevati roka iz drugega pododstavka odstavka 1, lahko javni naročnik določi rok, ki ni krajši od 15 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu.

4.   Javni naročnik lahko za pet dni skrajša rok za prejem ponudb iz drugega pododstavka odstavka 1 tega člena, če se strinja, da se ponudbe lahko oddajo z elektronskimi sredstvi v skladu s prvim pododstavkom člena 22(1) ter členom 22(5) in (6).

Člen 28

Omejeni postopek

1.   Za sodelovanje v omejenih postopkih se lahko na podlagi javnega razpisa, ki vsebuje informacije iz dela B oziroma dela C Priloge V, prijavi vsak gospodarski subjekt, tako da predloži informacije za ugotavljanje sposobnosti, ki jih zahteva javni naročnik.

Minimalni rok za prejem prijav za sodelovanje je 30 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu ali, če se uporabi predhodno informativno obvestilo kot sredstvo za objavo javnega razpisa, povabilo k potrditvi interesa.

2.   Ponudbo lahko oddajo le gospodarski subjekti, ki jih javni naročnik k temu povabi na podlagi ocene predloženih informacij. Javni naročniki lahko v skladu s členom 65 omejijo število ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k sodelovanju v postopku.

Minimalni rok za prejem ponudb je 30 dni od datuma, ko je bilo poslano povabilo k predložitvi ponudb.

3.   Če javni naročniki objavijo predhodno informativno obvestilo, ki ni bilo uporabljeno kot sredstvo za objavo javnega razpisa, se lahko minimalni rok za prejem ponudb iz drugega pododstavka odstavka 2 tega člena skrajša na 10 dni, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

predhodno informativno obvestilo vsebuje vse informacije, zahtevane v oddelku I dela B Priloge V, če so bile navedene informacije na voljo ob objavi predhodnega informativnega obvestila;

(b)

predhodno informativno obvestilo je bilo v objavo poslano najmanj 35 dni in največ 12 mesecev pred datumom, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu.

4.   Države članice lahko določijo, da lahko vsi javni naročniki na podcentralni ravni ali določene kategorije teh javnih naročnikov določijo rok za prejem ponudb na podlagi medsebojnega dogovora med javnim naročnikom in izbranimi kandidati, če imajo vsi izbrani kandidati na voljo enako časa za pripravo in oddajo ponudb. Če dogovora glede roka za prejem ponudb ni, je rok najmanj 10 dni od datuma, ko je bilo poslano povabilo k predložitvi ponudb.

5.   Rok za prejem ponudb iz odstavka 2 tega člena se lahko skrajša za pet dni, če se javni naročnik strinja, da se ponudbe lahko oddajo z elektronskimi sredstvi v skladu s členom 22(1), (5) in (6).

6.   Če v nujnih primerih, ki jih javni naročniki ustrezno utemeljijo, zaradi neizvedljivosti ni mogoče upoštevati rokov iz tega člena, javni naročniki lahko določijo:

(a)

rok za prejem prijav za sodelovanje, ki ni krajši od 15 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu;

(b)

rok za prejem ponudb, ki ni krajši od 10 dni od datuma, ko je bilo poslano povabilo k predložitvi ponudb.

Člen 29

Konkurenčni postopek s pogajanji

1.   Za sodelovanje v konkurenčnih postopkih s pogajanji se lahko na podlagi javnega razpisa, ki vsebuje informacije iz dela B in dela C Priloge V, prijavi vsak gospodarski subjekt, tako da predloži informacije za ugotavljanje sposobnosti, ki jih zahteva javni naročnik.

Javni naročniki v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila opredelijo vsebino javnega naročila z opisom svojih potreb in zahtevanih značilnosti blaga, gradenj ali storitev, ki se bodo zagotavljale, ter določijo merila za oddajo javnega naročila. Navedejo tudi, kateri elementi opisa določajo minimalne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati vse ponudbe.

Navedene informacije so dovolj natančne, da lahko gospodarski subjekti prepoznajo vrsto in obseg javnega naročila ter se odločijo, ali se bodo prijavili za sodelovanje v postopku.

Minimalni rok za prejem prijav za sodelovanje je 30 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu ali, če se uporabi predhodno informativno obvestilo kot sredstvo za objavo javnega razpisa, povabilo k potrditvi interesa. Minimalni rok za sprejemanje prvih pisnih ponudb je 30 dni od datuma, ko je bilo poslano povabilo. Uporablja se člen 28(3) do (6).

2.   Samo gospodarski subjekti, ki jih povabi javni naročnik na podlagi ocene predloženih informacij, lahko oddajo prvo pisno ponudbo, ki je podlaga za nadaljnja pogajanja. Naročniki lahko v skladu s členom 65 omejijo število ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k sodelovanju v postopku.

3.   Če ni v odstavku 4 drugače določeno, se javni naročniki pogajajo s ponudniki o prvih in vseh nadaljnjih ponudbah, ki jih slednji predložijo, razen končnih ponudb v smislu odstavka 7, za izboljšanje njihove vsebine.

Minimalne zahteve in merila za oddajo javnega naročila niso predmet pogajanj.

4.   Javni naročniki lahko oddajo javna naročila na podlagi prvih ponudb brez pogajanj, če so v obvestilu o javnem naročilu ali povabilu k potrditvi interesa navedli, da si pridržujejo to možnost.

5.   Javni naročniki med pogajanji zagotovijo enako obravnavo vseh ponudnikov. Zato informacij ne nudijo diskriminatorno, zaradi česar bi lahko nekateri ponudniki imeli prednost pred drugimi. Vse ponudnike, katerih ponudbe niso bile izločene v skladu z odstavkom 6, pisno obvestijo o vseh spremembah tehničnih specifikacij ali druge dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, razen tistih, ki določajo minimalne zahteve. Javni naročniki zagotovijo, da imajo ponudniki po teh spremembah na voljo dovolj časa, da po potrebi spremenijo ali ponovno predložijo ponudbe.

Javni naročniki v skladu s členom 21 brez soglasja kandidata ali ponudnika, ki sodeluje v pogajanjih, drugim udeležencem ne razkrijejo zaupnih informacij, ki jim jih sporoči ta kandidat ali ponudnik. To soglasje ni splošno, temveč se da samo za nameravano posredovanje določenih informacij.

6.   Konkurenčni postopki s pogajanji se lahko izvajajo v zaporednih fazah, da se na podlagi meril za oddajo javnega naročila, opredeljenih v obvestilu o javnem naročilu, povabilu k potrditvi interesa ali drugem dokumentu v zvezi z oddajo javnega naročila, zmanjša število ponudb, o katerih se je treba pogajati. Javni naročnik v obvestilu o javnem naročilu, povabilu k potrditvi interesa ali drugem dokumentu v zvezi z oddajo javnega naročila navede, ali bo uporabil to možnost.

7.   Če namerava javni naročnik zaključiti pogajanja, obvesti preostale ponudnike in določi skupni rok za predložitev morebitnih novih ali spremenjenih ponudb. Preveri, če so končne ponudbe skladne z minimalnimi zahtevami in členom 56(1), jih preuči na podlagi navedenih meril za oddajo javnega naročila in odda javno naročilo v skladu s členi 66 do 69.

Člen 30

Konkurenčni dialog

1.   Za sodelovanje v konkurenčnih dialogih se lahko na podlagi obvestila o javnem naročilu prijavi vsak gospodarski subjekt, tako da predloži informacije za ugotavljanje sposobnosti, ki jih zahteva javni naročnik.

Minimalni rok za prejem prijav za sodelovanje je 30 dni od datuma, ko je bilo poslano obvestilo o javnem naročilu.

V dialogu lahko sodelujejo samo gospodarski subjekti, ki jih javni naročnik povabi na podlagi ocene predloženih informacij. Javni naročniki lahko v skladu s členom 65 omejijo število ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k sodelovanju v postopku. Javna naročila se oddajo izključno na podlagi merila najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo v skladu s členom 67(2).

2.   Javni naročniki v obvestilu o javnem naročilu navedejo svoje potrebe in zahteve, ki jih potem v tem obvestilu in/ali v opisnem dokumentu tudi podrobneje opredelijo. Hkrati v istih dokumentih določijo in podrobneje opredelijo izbrana merila za oddajo javnega naročila ter določijo okvirni časovni razpored.

3.   Javni naročniki z udeleženci, izbranimi v skladu z zadevnimi določbami členov 56 do 66, začnejo dialog s ciljem ugotoviti in opredeliti najustreznejše načine za izpolnitev svojih potreb. V okviru tega dialoga lahko z izbranimi udeleženci razpravljajo o vseh vidikih javnega naročila.

Javni naročniki v okviru dialoga zagotovijo enako obravnavo vseh udeležencev. Zato informacij ne nudijo diskriminatorno, zaradi česar bi lahko nekateri udeleženci imeli prednost pred drugimi.

Javni naročniki v skladu s členom 21 brez soglasja v dialogu sodelujočega kandidata ali ponudnika drugim udeležencem ne razkrijejo predlaganih rešitev ali drugih zaupnih informacij, ki jim jih sporoči ta kandidat ali ponudnik. To soglasje ni splošno, temveč se da samo za nameravano posredovanje določenih informacij.

4.   Konkurenčni dialog se lahko izvaja v zaporednih fazah, da se na podlagi meril za oddajo javnega naročila, določenih v obvestilu o javnem naročilu ali opisnem dokumentu, zmanjša število rešitev, o katerih se razpravlja med posamezno fazo dialoga. Javni naročniki v obvestilu o javnem naročilu ali opisnem dokumentu navedejo, ali bodo uporabili to možnost.

5.   Javni naročnik nadaljuje dialog, dokler ne najde ene ali več rešitev, ki lahko izpolnijo njegove potrebe.

6.   Potem ko javni naročniki objavijo, da je dialog zaključen, o tem obvestijo ostale udeležence in vsakega od njih zaprosijo, naj predloži končno ponudbo na podlagi rešitve ali rešitev, ki so bile predstavljene in podrobneje opredeljene med dialogom. Navedene ponudbe morajo vsebovati vse elemente, ki se zahtevajo in so potrebni za izvedbo projekta.

Te ponudbe se lahko na zahtevo javnega naročnika pojasnijo, podrobno opredelijo in optimizirajo. Vendar ta pojasnila, podrobne opredelitve, optimizacija ali dodatne informacije ne smejo zajemati sprememb bistvenih vidikov ponudbe ali javnega naročila, vključno s potrebami in zahtevami iz obvestila o javnem naročilu ali opisnega dokumenta, če bi odstopanja od teh vidikov, potreb in zahtev verjetno izkrivljala konkurenco ali imela diskriminatorni učinek.

7.   Javni naročniki preučijo prejete ponudbe na podlagi meril za oddajo javnega naročila iz obvestila o javnem naročilu ali opisnega dokumenta.

Na zahtevo javnega naročnika se lahko s ponudnikom, za katerega je bilo ugotovljeno, da je oddal ponudbo, ki predstavlja najboljše razmerje med ceno in kakovostjo v skladu s členom 67, izvedejo pogajanja, da se z dokončno določitvijo pogojev javnega naročila potrdijo finančne obveznosti ali drugi pogoji iz ponudbe, če to ne spremeni bistvenih vidikov ponudbe ali javnega naročila, vključno s potrebami in zahtevami iz obvestila o javnem naročilu ali opisnega dokumenta, ter ne pomeni nevarnosti za izkrivljanje konkurence ali diskriminacijo.

8.